RAZSTAVI NA ROB
-Slovenska krajinajetisti slikarski motiv, ki se je slovenskemu umetniku najgloblje zasidral v njegovem srcu.- Besedam, ki jih je izrekel na otvoritvi nedavno odprte raz-stave slovenske krajine v BeŽigrajski galeri-ji predsednik Društva slovenskih likovnih umetnikov, moramo vsekakor pritrditi.
Prve sicer osamljene primere slikanja krajine srečamo na Slovenskem že v 18. st., od dobe romantike dalje (od srede 19. st.) pa spremijamo nepretrgano vrsto slikarjev krajinarjev vse do današnjih hotenj po no-vem ovrednotenju te teme. Posebno mesto v tem strnjenem razvoju zaslužijo slovenski impresionisti Jakopič, Grohar, Jama. Strnen, s katerimi /e slovenska kra}ina Še posebno zaživela in dobila nek oseben liri-čen značaj.
Kljub različnim preoblikovanjem ostaja tudi danes krajina stalnica slovenskega sli-karstva. To pa so hoteli poudariti tudi orga-nizatorji razstave - Društvo slovenskih li-kovnih umetnikov v sodefovanju z Gospo-darsko zbornico Slovenije in Gospodar-skim razstaviščem, saj pomeni akcija Beži-grajske galerije lep kulturni prispevek k mednarodnemu aejmu Afpe-Adria.
Seslav skupine desetih slikarjev, izmed katerih je vsak pokazal dve ali tri dela, ne pomeni nekega strožjega izbora. Ne gre torej za dosleden in nazoren prikaz najbotj mikavnih in izstopajočih smeri slikarskega obravnavanja krajine v Sloveniji, ki se ga totevajo danes Živeči slikarji. Tega prepro-sto ne dopušča niti prostor niti značaj gale-rije. Zato se značaj razstavljenih platen gib-Ije v mejah dveh, fie ne nasprotnih pa vsa/ različnih načinov upodabljanja krajine, En-krat gre za ekspresivno krajino, ki naj izraža umetnikov notranji se pravi osebno izpove-dni odnos do nje, drugič pa slikar gradi krajino tako da poudarja njene likovne vre-dnosti, to se pravi barvo, linijo, strukturo barvnih ploskev itd. Glede na ti dve možno-sti pa nastaja razlika tudl v prepoznavanosti motiva. Bolj ko slikar iŠČe zgolj likovne kvaliiete, bolj se oddaljuje od podrobnosti
ki jih je videl v naravi. Motiv postaja vse bolj poenostavljen, stiliziran, v korist barvnih in oblikovmh vrednol. Krajina se tako nagiba k abstrakctji; vendar do popolne abstrakcije v prikazanih slikah nikoli ne pride.
Zasnova postavitve razstave dopušča ne-prestano in včasih kar silovito soočanje različnih načinov slikarskega podajanja. Tako je krajina pri Milanu Rijavcu omejena zgolj na nekaj skopo izbranih oglatih težko spoznavnih oblik. pri Evgenu Sajovicu inti-mno zaiivi v bogastvu zeleno-modrih od-tenkih in nas znova preseneti ob uporu Franca Novinca proti stehnizirani in za-strupljeni prirodi. Tak ritem lahko zasledu-jemo tudi naprej. Za prelestnimi in vedno
Krajinarji v Bežigrajski galeriji
sijočim Nikolasem Omerso sledi nekam te-mačni in zagrenjeni Leopotd Hočevar-Hoči s svojimi pogledi na umazane Trbovlje. Ži-vobarvnemu in že kar dekorativnemu Kami-lu Legatu sledi zopet vase pogreznjeni in na eno samo barvo ubrani Veijko Toman vse dokler ne pridemo do zanimivega poskusa Bogoslava KaiaSa, ki s posebnim postop-kom »zabrisovanja« barvnega fotografske-ga posnetka Obale ne doseže posebnih novih izraznih možnosti.
Razstava ostaja torej informacija o naj-bolj popuiarni temi našega slikarstva, hkrati pa s takim načinom združevanja starejših tradicionalnih rešitev in novih modernejših iskalskih prijemov priteguje gJedafca k ra-zumevanju likovnih del in jih pripravlja k zahtevnejSemu razmišljanju in kritičnemu presojanju naše likovne produkcije.
BORUT ROVŠNIK