Sad Uulike. Besede mičejo — zgledi pa vlečejo. Izkušnja nas uči, da najdejo slabi zgledi več posnemalcev nego dobri. Kranjski dež. zbor je dal lani osorej prav slab zgled, ki bo mogoče našel tudi posnemalcev. Za lanske železniške rezistence so se čule opazke nekaterih sebičnežev, da bi se na sličen način dalo hitro ustreči željam poštnih uradnikov. Vendar se ta misel ni upala v javnost, ker bi bila gotovo le r škodo gibanju ter bi upravičeno našla velikanski odpor solidarno združenih, za izboljšanje se vojskujočih poštnih uslužbeneev. V letošnjem jesenskem zasedanju hrvaškega sabora pa se je pokazalo, da so šli tudi naši sosedni bratje v šolo k dr. Šušteršiču. 25. novembra se je v hrvaškem saboru slišal predlog, naj bi se pri bodočem povišanju učit. plač zaradi pomanjkanja sredstev več dalo tistim učiteljem, ki so družinski očetje in več potrebujejo. Tu bi bile seveda v prvi vrsti zapostavljene učiteljice. No pa tudi učitelji samci bi poizkusili — kakor so letos kranjski samski kolegi — kako bridko de, ako se delavca ne loči pri delu — pač pa pri jelu! BUdruga učiteljiea kraljevina Hrvatske i Slavonije" je storila seveda precej potrebne korake, da odvrne nameravano krivieo. Eranjske učiteljice jim iz srca želimo k temu koraku popolen uspeh. Seveda pri tem koraku nUdruge" ni noben hrvaški učitelj rekel, da bočejo njih kolegice iti svoja pota, kakor so to storili nekateri naši tovariši. Baš nasprotno! Njih dični tovariš Davorin Trstenjak se je toplo zavzel za enakopravnost, in sicer v članku BJednake plače** (Pokret št. 277. z dne 3. grudna 1906), v katerem pobija nazore tistih učiteljev, ki so proti enakopravnosti učiteljic. Ker bi bilo škoda, da take lepe besede ostanejo neznane večini naših cenjenih tovarišev in tovarišic, podajem tu prevod fclanka, kakor ga v ponatisku prinaša BDomače ognjište". BDa se zavzemajo za neenake plače oni, ki plačujejo, bi bilo še nekako umljivo. Kdor plačuje, navadno težko daje, pa če mora že dati enemu rad odščipne drugemu. To je cincarsko in kramarsko. Toda kaka krivica se godi učitelju, ako se plačuje učiteljiei tako po zasluženju kakor učitelju? Dvoje enakih del ima tudi enako vrednost, pa nihče ne vpraša, ali ju je izvršil moški ali ženska — ali oženjen, ali neoženjen. Tako v vsakem stanu. Ženjci in ženjice so enako plačani, ker imajo isto delo in isti nspeh. Mož je boljši kosec, ker ima več fizične moči, zato pa tudi nimamo ženskih koscev. Toda učiteljica ni fizična delavka, ni dninarica, temveč duševna delavka, umetnica. Na umetniškem polju se plača umetnost, pa nič drugega, in kjer se ona bolje plačuje, tam se bolje razvija, lepše cvete in več koristi višjerau človeškemu namenu. Spomnimo se samo Perikla, ki je nad vse podpiral umetnost; njegov vek se imenuje zlata doba giške zgodovine. Pa bo kdo rekel: ako bi ne bilo ženskih ročn. del, bi niti ne potrebovali učiteljic. To je slab nazor. Učiteljiea bi lahko prišla z drugim in rekla: Učitelji niso potrebni, ker niso sposobni poučevati v vseh šolskih predmetih. Za vzgojo so potrebni možki in ženske. Mož in žena se v vzgoji izpopolnujeta. Kakor sta mož in žena skupaj popolen človek, tako je vzgoja harmonična, ako v nji sodelujeta mož in žena. Žena ima svojstva, kakršnih mož nima — to je njeno materinstvo, njena materinska ljubezen, ki v vr.go.ji zbuja Ijubezen in dobroto. Humanizem je smoter vzgoje in k temu smotru more žena pripomoči v največji meri. Mož se odlikuje s svojo energijo, ki je zopet življensko vprašanje posameznika in naroda. Zloba, sebižnost in nevoščljivost igra glavno ulogo na nasprotni strani pri tem vprašanju. Sebičnež hoče, da se mu da kar največ, a zato naj dobi učiteljica manj. Torej na tuj račun hoče priti do svoje pravice. To gotovo ni kolegi.jalno, še manj pa pravično in pleraenito. Pa bo zopet kdo rekel: Za vse ni dovolj denarja, pa je bolje, da se da vsaj nam učiteljem. Krasno! Mi vzgojitelji in posvetitelji moramo goreti in svetiti z etično lučjo svojemu narodu. Ako tega ne moremo, potem tudi nismo zmožni in sposobni vzgajati mladine svojpga naroda. Eaj more narod pričakovati od učiteljstva, ako vidi pri njem nevoščljivost in sebičnost?! Ali bi ne bilo plemeniteje in lepše, ako bi mi v težkih časih iznenadili in zadivili svoj narod, nego da prihajamo predenj kakor filistri?! — Aleksander Veliki je zašel v puščavo, kjer ni bilo vode. Neki konjenik najde vode in mu je prinese. Aleksander, videč, kako so vojaki žejoi, noče piti, temveč izlije vodo na pesek, rekoč: BZa mene je je preveč, a za nas vse premalo". Nato zakličejo vojaki: BVodi nas dalje — mi nismo žejni. mi smo neumorni, dokler nas vodi tak kralj!" Ali bi ne bilo plemeniteje, ako bi mi učitelji rekli: Ker ni za nas vse — tudi samo nam ni treba! Na koliko etično višino bi se mi povzdignili na ta način?! S tem bi v našem stanu nastala vefja ediuost in večja sloga. Kdor ima kaj učitelj*-ke zavednosti, kdor ima širje duševno obzorje npgo je skleda, kdor ve, kako polrebno je za naiodovo prosveto iu učiteljski stan, da se učiteljstvo ne razlikuje in ne deli po spolu, ta bo delal na tO, da ne bo nikjer razlike med učiteljem in učiteljico, ali da vsaj ne pribaja od nas učiteljev. Provzroče"-li to razliko neučitelji, krivica nebo tako bolela učiteljic, ako med krivci ne bo učiteljev. Kadar bi se zgodila učiteljieam krivica, bi nastal med njimi in učitelji prepad, one bi se čutile razžaljene, bile bi ozlovoljene — a vse to bi škodilo narodni prosveti in nam vsem. Ako bodo učiteljice plačane, kakor je treba, bodo imele sredstva za nadaljno svoje izobraževanje; one bodo potovale in se tako izpopolnjevale, a to vse bodo darovale narodu. Učiteljice, ki so dobro plačane, mnogo potujejo. V tem se posebno odlikujejo Poljakinje, Cehinje, Švedinje i dr Sploh pa iz nobenega stanu ne potujejo ljudje toliko zaradi naobrazbe kakor ravno iz ueiteljskega. Ne samo, da zahteva pravica, naj se enako delo tudi enako plača, to zahteva tudi — narodov interes. Slišal sem starko, ki je rekla: BBože daj svima, a ne zaboravi ni mene!" — pa naj bi narodov prosvetitelj rekel; BBog daj ti meni več, pa zato daj manj moji tovarišici!?"1 Z.