— 26 —
Kralj in gosji pastir
(Stara povest; zapisal J. S-a.)
Bavarski kralj Maks je lepega pomladanskega dne v cisto prostej obleki sedel v svojem vertu ob tegernskem jezeru in bral v nekih bukvicah. V vertu je bilo vse tiho, dan je bil soparen in tako je kralja hitro mej branjem spanec premagal. Bukvice je položil na klop in zadremal. Ko se probudi, gre na iz-prehod proti jezeru, da bi dremoto pregnal. A pot proti jezeru je deržal mej travniki, ki so se na levo in desno razprostirali kraj jezera.
Tu se spomni svojih bukvic, katere je v vertu na klopi pozabil. Ne bil bi jih rad izgubil, niti po tistem poti bi ne bil rad nazaj šel, zato mu je bilo po godi, ko je ondi blizu ugledal dečka, ki je gosf pasel.
Kralj gre k njemu in ga nagovori: ,,čuj, dečko! skoči po inoje bukvice, ki sem je zgoraj v verfcu na klopi ostavil.   Za trad dobodeš srebernjak."
Deček kralja nij poznal, ia je nezaupljivo gledal debelega gospoda. ,,Sre-bernjak za tak majhen trud," to mu nij šlo v glavo.
,,Nijsem neumen, ne, kakor si mislite," reče in se v stran oberne.
,,Misliš, da se šalim?" vpraša ga kralj. Odkritoserčen, čverst deček mu je bil po godi.
,,A če za tak majhen trud srebernjak pouujate!" odgovori deček. Novci se ne služijo tako lehko. Ti tam doli," dostavi ia s perstoin pokaže kraljev grad, ,,radi se z nami šalijo, in vi ste menda tudi ked6 od tisfcih tam doli."
,,In ako bi tudi bil ?" reče kralj. ,,Na dve dvajsetici naprej! a zdaj beži in mi prinesi bukvice."
Deček potegne malo na stran kapico in se popraska za ušesi: ,,Hm," reče, ,,rad bi, a — ne smem. Ko bi kmetje slišali, da sem gosi sarae na paši pustil spodili bi me, ia jaz bi izgubil kruh."
,,Nu, torej jih bodem jaz pasel, dokler se ti ne verneš."
,,Vi?" vpraša deček in gleda debelega gospoda od nog do glave. ,,Vi se mi ne zdite za gosjega pastirja. In ko bi vam gosi kam ušle, treba bi vam bilo več plačati, nego li jaz vse leto zaslužim. Vidite tisto s černo glavo, to je vertnikov gosak, hudobna ia zvita žival, mej vsemi najhujša — ta bi se gotovo ne dala ustrahovati, ako bi mene tu ne bilo.   Ne, ne smem iti."
Kralj je smeh jedva deržal. A dečku je rekel: ,,Zakaj ne bi mogel enkrafc črede gosij v strahu deržati, če mnogo ljudij lehko ustrahujemia vredu deržim."
,,Tako," reče deček in šegavo pogleda kralja.
,,Aha, zdaj vem, vi ste učifcelj. A verujte mi, Četa učencev se laže v sfcrahu derži nego li čreda gosij."
,,Mogoče; nu saj bodeva videla.   Ali hočeš iti po moje bukrice?"
,,§el bi, ali . . ."
,,če se v tem kaj kvare naredi, jaz vše popravim."
To je deček razumel. Ukazal je kralju, naj na vertnikovega gosaka po-sebno pazi, ta najrajše uhaja in §e druge gosi za soboj vodi. Ko mu je tudi izročil bič, spusti se v beg, a naglo obstane ter se verne.
,,Kaj še hočeš?" vpraša kralj.
,,Poskusite pokati," reče deček.
— 27 —
Kralj je poskušaval na vse načine, a nij mu šlo.
,,Nu mislil sem si," reče deček. ,,Vi bi gosi pasli, a nitipokati ne znate?"
V tem mu je vzel bič iz rok in mu pokazal, kako je bič sukati, da bode pokalo. Kralj je smeh jedva deržal, vendar si je prizadeval, naučiti se tudi tega, kar se mu je res skoraj posrečilo. Potem mu deček še naroči, ako bi ka-tera gos zacela uhajati, naj začne pokati, ter zbeži po bukvice. A kralju je bil ta uk tako po volji, da se je na vse gerlo smijal.
A gosi so res kmalu zapazile, da uže nijso pod strahom svojega raladega a ostrega zapovednika!   Vertnikov gosak je povzdignil glavo, ozerl se na vse strani, potem zagagal in kakor bi veter kup perja razpihal, tako so se razperh-nile gosi z glasnim gaganjem, in predao se je kralj zavedel, razletele so  se na-vse strani.
Kralj je kričal — a zastonj; hotel je pokati, pa nij mu šlo, ploskal je z rokama, tekal na levo, na, desno —¦ a vse nič nij pomagalo. Ves spehan ia malo ne brez sape seje vsčdel na posekano drevo, kder je deček navadno sedel, in je pustil gosi.
,,Deček res prav terdi," misli sam soboj, ,,da je laže cel polk ljudij ugtra-hovati, nego li čredo gosij.   A vsega je ta presneti vertnikov gosak kriv."
Deček je v tein našel bukvice ter je vesel nazaj pribežal. Ali ko je pred svojega namestnika prišel in videl, kaj se je zgodilo, od strahu mu bukvice iz rok padejo.
,,Zdaj imava stvar," zavpije in se od jeze in žalosti joee. ,,Ali vam nijsem tak<5j rekel, da nic ne veste. Zdaj jih niti sara jaz ne spravim vkup! Le gle-dite, da mi pomorete."
Ko ga je deček naučil, kako je treba kričati, kako z rokama kriliti in kako zvižgati, odbežal je po najdaljnejše gosi.
Kralj je storil, kar se je dalo, in tako sta jih po velicem trudu spet zbrala. Deček je še potem kralja dobro oštel, kako je neroden in da nič ne ve, ter sklene: ,,Dokler bodem živel, ne izročitn več tacemu čloTeku svojih gosij. Niti ne, ko bi prišel sam kralj."
,,Prav govoriš, dečko," reče kralj ia se nasmeje. ,,Kralj bi tako naredil, kakor sem jaz, kajti jaz sem kralj."
,,Vi?! nu to utegnete komu drugemu povedati, da vam bode verjel, a ne
 tmeni.   Vzemite bukvice in pojdite svojim potem.   Kralj, in tako neroden!" ,,Ne bodi tud," odgovori dobrovoljni kralj,  ter mu da še dve dvajsetici, rekoč: ,,Veruj mi, da gosij nikoli več nečem pasti." Deček se zahvali, malo pomisli ter še reče: ,,Kedor že koli ste, dober go-spod ste, a za gosjega pastirja nijste."