<&> \ T' ZBORNIK --SVEČENIKOV SV. PAVLA--.-.- IN ZAJEDNIC S. J. \ Letnik V. Št. 8.-9. v: Izhaja 1. dne vsakega meseca Sil \ Uredništvo in upravništvo Gorica Riva Piazzutta 18 V GORICI, 1. oktobra 1925 Izdaja Zbor svečenikov sv. Pavlii. Urejuje Stanko Stanič, kurat Tisk Zadružne tiskarne / / ZBORNIK SVEČENIKOV Sv. P. in ZAJEDNIC S. J. Uredništvo : Gorica, Riva Piazzetta št. 18 Izhaja : 1. dan vsakega meseca. Prof. dr. .los. Muntuuni. Aitar katoliške cerkve. Najplememitc-jši del našega svetišča je aitar. Od davna je bil točka, kjer je molil človeški rod svojega Boga, ali ako je bil paganski. svoje namišljene, oziroma z naravnimi silami zamenjane bogove in jim prinašal darove. To dejstvo nam tolmačijo izrazi za pojem »aitar« v klasičnih jezikih. Latinski izraz je »«ra« ali »altare«. Nekateri jezikoslovci ga izvajajo iz grškega airo = dvignem, torej pridvig-njena naprava, visoko ognjišče itd. A zoper tako izvajanje imam stvarne pomisleke. Latinec imenuje vsako napravo, ki naj služi daritvi in ž njo spojeni molitvi »ara«, pa naj bo globoka, t. j. v zemljo skopana globel, ali pnidvignjen podstavek. Poglobljene altane so rabili, kadar so žrtvovali podzemskim bogovom (dii inferi) kri ali vino; pridvignjena kurišča pa tedaj, kadar so sežigali nadzemskim bitjem (dii superi) svoje žrtve. To poslednjo vrsto žrtveni-kov so imenovali tudi »alta ara«, kateri izraz se je sčasoma obrusil in strnil v »altare«. Ako bi torej bilo izvajati izraz od »aird«, bi moglo to veljati samo za pozidan žrtveni k, ki se pa itak že imenuje »alta ara« in bi bila ta označba sestavljena iz dveh tavto-logizujočih pojmov ter bi jo točno morali prevajati »visoki pridvignjeui žrtvenik« — a to bi bilo zoper duha* 1 * * 4 starokfasične točnosti. Zato izvajam besedo »ara« iz grškega »araomai«, = želeti, moliti; iz tega glagola, je izveden samostalnik »ara« (ionsko aré) = prošnja, molitev. Beseda znači torej najprej molitev, potem v prenešenem pomenu tudi čin in kraj molitve. Ako bi bil hotel Rimljan res označiti samo pridvignjeno mesto za dari. bi se bil nedvomno zatekel k grški besedi bomós (baino) im tedaj bi bil moral rabiti izraz »bomus« po analogiji drugih označb, ki jih je sprejel iz grškega jezika. V najstarejši dobi krščanske cerkve, torej v prvih apostolskih letih, stopa pojem altarja, kot žrtvenima, še v ozadje. Tedaj so mislili v prvi vrsti na mizo, pri kateri je Kristus izvršil ob skrivnostnem lomljenju kruha vpostavitev zakramenta presv. Re-šnjega Telesa. Šele potem, ko se je uveljavil pojem daritve, je dobila ta miza pomen altarja. Vsekako' je razlikovati že proti koncu prvega stoletja dve vrsti altarjev. Najprej so aitarne mize, Id so jih rabili prvi kristjani pri svojih bogoslužnih shodih v zasebnih hišah; te mize so bile pravilo. Hrugi so nad grobovi mučenikov prirejeni altarji, Id so služili pri mrtvaških obredih za daritev sv. maše; taki altarji so bili zvezani z urkosoliiem in torej MepremakljivL A že v 2. in 3. stoletju so dobili altarji obliko mize, tudi ako so stali ob mučeniškem trobil; tak aitar so našli, narejen iz kamna, v pa- peški grobnici iz dobe sv. Damaza (366.—384.) in Siksta III. (432.—440.). Vendar so bili v 4. stoletju altarji navadno še leseni kakor izpričujejo sv. Ata-nazij, optat iz Miileve in sv. Avguštin, a šele kom-cem 4. stoletja omenjajta sy. K-rizostom in Gregor iz Nise kamnitne ailtarje. Vsekako sta večkrat citirana dekreta papeža sv. Evarista 1. 100,—109.) in sv. Silvestra 1. (314.—335.) nepristna (apokrifna), ker oba zahtevata izključno kamnitne altarje. Cerkveni zbor v Epaonu (517.) je pač stavil že to zahtevo, ki se pa še dolgo ni izvajala strogo in dosledno. Vobče smemo pa domnevati, da nastopa splošna raba kmnitnih altarjev v krščanski cerkvi okoli srede 6. stoletja. Pri altarju ločimo dva dela: a) podstavek, b) ploščo (mensa). Podstavek more biti zidan; v tem podzidku je bila vedno vdolbina za svetinje. Namesto masivnega podstavka sta tudi dve pokončno postavljeni plošči, na katerih leži tretja vodoravno (n. pr. aitar v s. Vitale v Ravenni, ki je torej ohranil obliko kamnitne mize). Še večkrat pa ima 4 noge, tupatam tudi 5 opor, bolj redki so altarji na eni sami stebričasti nogi (n. pr. v Auriolu v južni Franciji, iz 5. stol.) ali pa na 2 slopičih (St. Quérin). V omenjenih obeh oblikah: v formi sarkofaga (mučeniškega groba) in mize je ves razvoj zaključen, v kolikor gre za aitar sam. Obe obliki se rabita vsparedno, a miza prevladuje. V bazilikah pokonštantimove dobe dvigne pomen altarja tudi na zunaj ciborium ali baldahin, ki se rabi nekako od 1. 340. dalje.' V nastopni dobi pride ciborium v ozadje in namesto njega se pojavi nastavek (rétable, retabulum, superfrontale), najprej v gibljivi obliki, potem tesno spojen in nerazdruž-biv od menze. Prve pojave imamo iz 11. stoletja in rabi se še dokaj pozno v dobi renesance. Semkaj sedijo po svojem bistvu tudi altarji s podobami svetnikov na preprostih nastavkih, ki so bili običajni na altarjih brez tabernakelna. Na to sledé altarji z visokim arhitektonsko zasnovanim ozadjem, ki nesi svetniške podobe bodisi kot slike, bodisi kot kipe, s tem je navadno v zvezi tudi tabernakel, vsaj pri velikih altarjih župnih cerkva in pri evharističnih altarjih v stolnicah. V najnovejši dobi se arhitektonska ozadja zopet odklanjajo, kjer se gradi v modernejši smeri. To bi bil kratek obris zgodovinskega razvoja pri katoliškem altarju.*) *) Mala izbera izmed najvažnejše literature o altarju kot umetnim bodi zabeležena na tem mestu, i. Schmid, Der christliche Aitar und sein Schmuck. Regensburg 1871. — 2. Giefers, Praktische Erfa- hrungen u. Ratschlage. 5 Paderborn, 1873. — 5. Barbier de Montatili, Traité pratique de la con-struction de Tameublement des églises. Paris, 1878. 4. Rohuult de plettry, La messe. Paris. 1883. do — 50 — Da bodi aitar naše dobe nepremičen, ni treba), da poudarjam posebej, izvzeti pa so potni altarji; o tem razpravljata pastorala in liturgika. Navadno se razlikujejo 3 deli: a) podstavek (opora, noga, lat. stipes, basis), b) plošča (altare, mensa, tabula) in c) globina za svetinje (sepulcrum, confessio). —■ Podstavek morebiti iz rezanega kamna ali pozidan; plošča bodi a'ko je le mogoče, iz enega samega dela (ex integro lapide), osobito; ako naj se aitar posveti kot stalen žrtvenik. Ako ni mogoče dobiti enotne plošče, tedaj se sestavi menza iz 3 delov; srednji mora biti iz enega kosa in samoi ta se kon-sekrira. Veliki aitar stoji v presbiteriju; izjeme so sila redke, a se dobé. Nameščen bodi. kolikor je mogoče v glavni osi cerkve, tako, da se vidi vsaj v srednji ladiji povsod in da učinkuje na vsakega vstopivšega takoj kot najplemenitejši del svetišča. Zato se imenuje lat. altare maius, altare summum, altare principale, nemško Hochaltar. Frohnaltar, francosko maitre autel, ital. altare maggiore itd. S tem ni prejudicirano važnosti stranskih altarjev, na katerih se vrši sv. daritev istotako. kakor na velikem. Postavljen naj bo — posebno veliki aitar — tako, da se more obhoditi, torej da je od stene 1.5—2 m oddaljen. To je važno že zato. ker lahko zrak kroži med steno in altarjem in se zabranjuje vlaga in razzeblina. Razen tega je treba pomisliti vnaprej, kako naj se aitar zasnuje. V župnih cerkvah je veliki aitar redno zvezan s tabernakelnom ako ni taka cerkev zaleno škofijska stolnica — a tabernakel zopet z ekspozitorijem. Odločiti se je spočetka, ali naj bO‘ ekspozitorij dostopen izpred altana na ta nalčin, da se pristavijo stopnjice, ali po zidanih stopnjicah od zadaj. V poslednjem slučaju bi bilo eventuelno povečati prostor med steno in menzo nad 2 m širine. Vsekako pa) je treba imeti pozornost na to, da ne nastane za altarjem smetišče in da se cerkovnik ne more izgovarjati, češ, da ni mogoče delati z metlo zaradi premajhnega prostora. Nadaljni razlog za dovoljno prostornost za * 9 1889. — 5. Miinzenberger, Zur Kenntnis u. VVtirdi-gung der mittelalterl. Altare Deutschlands. Frankfurt a. M. 1890, — 6. Beltrami, L. Vecchi altabi nel duomo di Milano. (V; Rassegna d’arte, II (1902.) str. 36 nsl. — 7. Kiihnlein. M. Der Aitar in seiner historischen und architektonischen Entwick-lung. (V: Der Baumeister, II. 1904.. str. 76—79, 89.) — 8. Kleinschmidt, B. Der mittelalteriche Tragaltalr. (V: Zcitschrift fiir christl. Kunst, XVI. (1904.), 2 članka in XVII. (1905.) 6 člankov.) — 9. Flis, J. Umetnost v bogočastni službi. Ljubljana, 1908. (Previdno rabiti!) — 10. Fossey /.. L’autel li-turgique.'Rouen, 1910. — 11. Sydow E. v. Die Ent-wicklung des figuralen Schmuckes der christlichen Altarantipendia und Retabula bis zum 14. Jhdt. (V; Zur Kunstgeschichte des Auslandes, zvezek 97. Strassburg, 1912. — 12. Hecht A. Moderne kirchl. Kunst in Gesterreich-Ungarn. Wien, 191. — 13. Kahn. Die Kirche, ihr Bau, ihre Austattung. Ein-siedeln, 1916. (Jako porabno). glavnim altarjem je ta, da ima pri darovanjih ljudstvo dovolj prostora za cirkulacijo. Ker je plošča (mensa) s križem in stojiščem za svečnike glavna stvar pri altarju, ji je treba posvečati največjo pozornost. Narejena bodi — ako sredstva dopuščajo — iz dobrega, brezhibnega kamna v enem kosu; najbolje iz marmorja, kar se pač ne bo dalo vedno doseči. Bolje bi pa bilo, tukaj žrtvovati več, a štediti drugodi. Ako ni mogoče nabaviti enotne plošče niti iz kamna bolj podrejene vrednosti, naj se naredi iz treh kosov: iz srednjega dela, ki bodi vsaj tako velik, da stoji na njem kelih in leži ob njem hostija pri sv. maši; nikakor pa ne sme srednji del sestajati iz več delov. Čim večji je srednji del, tem bolje; vendar naj bi se gledalo na to, da ni krajši, kakor 65 cm, globok pa seveda toliko, kakor menza nepremakljivega altana. Vzemimo za zgled konkreten slučaj. Altarna menza ima 2.25 m dolžine in 1.4 m globine; plošča je iz gmotnih razlogov — trodelna; srednji del tvori eno tretjino vse dolžine, torej 0.75 m. Seveda bi mogel biti tudi krajši za 25 do 30 cm ako bi bila nujna potreba. Ta srednji del se konsekrira. Meril zal aitar cerkev ni določila in zato se tudi ne dajo autoritativno predpisavati. Tu veljajo samo liturgični, praktični, estetski in umetniški razlogi. Vobče bomo smeli zahtevati na njihovi pod-dlagi, dal naj menza ne bodi krajša, kakor 1.80 m, a ne daljša, kakor 3 m. Širina bodi 0.60—0.70 m za kelih, hostijo 'in pateno, dalje za ciborij, kadar se konsekrirajo partikule in za srednjo kanonsko tablo; razen tega je treba še 0.70—0..80 m za tabernakel na sredi in za polico za svečnike na levi in desni ob njem. Tabernakel mora stati na kon-sekrirani menzi. Ako je nujno treba štediti z gradivom, je mogoče, da se potisne samo srednji del nekoliko bolj v širino, tako, da stji zadnji del ta-bernakelna na tem pomolu. N. pr.: Tako, kakor je označeno v skici pod II. se prihrani črtkani del, torej precej materijala in dela. — Ako je prostor v cerkvi zelo pičel, se morejo merila še nekoliko zmanjšati; dolžina k večemu na 51 1.70 m, širina do tabernakelna k vedermi na 0.56 m; vsaj toliko bodi tudi za tabernakel vpostavljeno v načrt. Debela mora biti menzina plošča vsaj 7 cm, ako je globina! za svetinje vdelana v podstavku; ako je pa v plošči sami, tedaj je treba vsaj 10—12 cm debeline, pa tudi več sme biti. Globina je kvadratna, vsaka stranica meri 15 cm; globoka je 7 cm. Po-krovna ploščica more biti debela 3—3.5 cm; ako je menza debelejša, je tudi pokrovna ploščica lahko močnejša. Na ploščici (sigillum sepulcri) se vdol-be majhen križec. Gorenji robovi menze naj bodo precej posneti ali zaokroženi, to pa samo iz praktičnih razlogov, da se prehitro ne kršijo in da se prti ne trgajo. Podstavek altalrja more biti raznovrsten; 1) masivna prizma, kockasta ali podolgovata; 2) v obliki sarkofaga z usločenimi stranicami; 3) v obliki prosto stoječih podpor, kakor stebričev (colonetta) ali slepičev (pilastro); 4) dveh ali treh pokončno stoječih plošč (lastra): na obeh koncih in zadaj. Masivna prizma bodi sestavljena iz kamna, ako le mogoče iz pravilno rezanega. Kjer to ni moči, zadošča solidna kamnita' opora, bodisi na siedi ali na obeh koncih v obliki stene: ako je na sredi, se more obdati na okoli, ako je na konceh, se more napolniti prostor med obema z opeko. Tudi stebriči in slopiči morejo biti iz kaimna zidani ako je sila; estetsko je vsekako bolje, da so iz kamna sekani. Ako je podstavek masiven, se more napraviti tudi v njem udolbina za svetinje (sepulerum); to je mogoče pa tri razne načine. 1. Na srednji strani podstavka, kakih 30 cm pod ploščo (menzo), približno 15 cm visoka, široka in globoka; plast, v kateri je udolbina napravljena, mora biti zidana iz kamna, kajti v opeko ali beton se grob ne sme narediti (S. r. c., avg. 30, 1901). — 2. Je mogoče narediti udolbino na zadnji strani podstavka; veličina bo ista, kakor v prvem primeru. Samo da je treba označiti v tem slučaju mesto grobka tudi na sprednji strani aitar j a, navadno z malo ploščico s križcem. — 3. Grobek se udolbe v gornjo plast podstavka. Svetinje so v tem slučaju najbolje zavarovane, a pri posvečevanju bi to bilo manj ugodno, ker bi se morala menzalna plošča polagati med kcnsekracijo na podstavek. Dandanes je grobek pač navadno vdolben v menzalno ploščo. Višina altari a od gornje stopnice do vrha men-zine plošče je dokai kočljiva stvar, ker je velikost duhovnikov zelo različna. Povprečno bo zahtevati 98—106 cm. Ako je za manjše gospode altarna miza previsoka, se odpomore v sili s tem, da se položi na gornjo s-topnjico primerno zvišan lesen pod, ako je za velike gospode prenizka, pa ni od-Pomoči; zato je priporočati srednja višina, torej 102 cm. Podstavek naj stopi za prednji rob menze znatno nazaj, tako da moli plošča najmanj 12 cm, vendar pa ne nad 17 cm čez podstavek, zato da se ga duhovnik ne dotika s sprednjim delom čevlja. Ves aitar mora stati vsaj na eni stopnjici, t. j. vzvišen na tlem. Veliki aitar pa zahteva posebne pozornosti radi svojega gospodujočega položaja v cerkvi; posebno v župnih, samostanskih, kolegiatnih in škofijskih cerkvah zahtevajo oziri na liturgične funkcije z asistenco vsaj 3 stopnjice nad tlem. Gorenja stopnjica bodi vsaj tako dolga, kakor je menza in dovolj široka; pri velikem altarju 130 do 140 cm, da se more izvajati poklekovanie decenit-no in da more asistenca) klečati (n. pr. pri povzdigovanju) za celebrantom. Ostale stopnjice naj bodo zložne; od ene do druge v višino 15—16 cm, pa 30 do 34 cm široke. Na menzi je najvažnejši del tabernakel, v prvi vrsti v župnih cerkvah, sveti šator, v katerem prebiva živi Kristus sam. To je danes pravilo, a ni bilo vedno tako. O načinu, kako so spravljali sv. Rešnje Telo v prvih treh stoletjih, nekako do 1. 320.. nismo dovolj poučeni. Zdi se, da so imeli verniki sv. Evharistijo v svojih stanovanjih — ako pravilno sklepamo iz raznih mest v spisih krščanskih avtorjev (kakor n. pr. Tertulliana) in ako ti zaključki držč. Nedvomno je pa, da so imeli duhovniki sv. R. T. na svojih domovih, to pa v puščah (pyxis) iz lesa, kosti, slonovine ali kovine. Apostolske konstitucije omenjajo pač »pastofórije«; a v tej obliki spis ne sega preko začetka 5. stoletja nazaj. O sv. Bazi-r.ju Vel. (t 379.) se poroča, da je dal narediti goloba iz čistega zlata in ga obesil nad altarjem. Dočim bi bila ta vest lahko r.esnična, četudi ne iz Bazilije-ve dobe, so navedbe o papežu Inocencu I. (t 402.) in Hilariju (f 468.) nepristne. Na trdnih tleh smo pa z oporoko škofa Perpetua v Toursu (ok. 490.), ki omenja »peristerium«, t. j. posodo za evharističnega goloba; ta golob, ki se je hranil v tem omenjenem peristeriju, je bil srebrn. Vobče bomo torej smeli smatrati, da je bila »perjstera« in »turris eucharistica« (= pušča s koničnim pokrovom) v rabi koncem 5. stoletja. Te svete posode so hranili v posebnih udolbinah (armaria, secretaria), ki so bila pač zaprta, ali pa so obešali goloba (periste-ra) pod baldahinov strop nad altarjem. Iz tega smemo izvajati sklep, da so hranili od te dobe dalje sv. R. T. redno v cerkvi; vendar pa se je poleg tega obdržala stara navada, hraniti presv. Zakrament tudi v domu duhovnikovem. Kajti še v 11. stoletju so dobivali novomašniki presv. Euharistijo za 40 dni seboj na dom; sicer so jo spravljali v cerkvi v piksidi, in to v peristeriju. Sinoda, zbrana v Rheimsu 1. 867. zahteva, da naj sc postavi posoda s presv. R. T. prosto na aitar; pogosteje pa je visela izpod baldahinovega stropa nizdol in pozneje, ko so začeli opuščati baldahine in postavljati nastavke (retabulum), so jo postavljali tja, kjer je bil v to svrho pritrjen poseben nosilec. V 12. stoletju zahteva Rupert iz DeutZa (T 1135) in v 13. stoletju tudi XII. ekumenski koncil v Lateranu (1215), da naj se hrani presv. R. T. v stenskih udolbinah, blizu altarja in pod trdnim zaporom (armarium, armariolum). Te udolbine so bile klice za poznejše »božje hišice« (tabernacu-Inm, turris, it. tabernacolo, fr. tabernaclc. angl. sa-crament house, gods-house, ho,ly-roof). Gotska doba je prevzela stensko udolbino in ji priteknila ob steni šiloloke člene kot nakit. Še pozneje — tudi še v gotski dobi — je stopila udolbina iz stene in 52 — t\ orila jedro »bo'žje hišice«. Ta je nastopala sedaj v dveh oblikah: a) da je bila z oizadnjo stranjo zvezana s steno, ob kateri je bila zgrajena, ali b) da je stala popolnoma prosto. Po 1. 1264. so se množile te božje hišice kot »loca comspicua« hitro, ker je bil praznik presv. R. T. splošno uveden in se je dvignilo češčenje tega svetotajstva. Sedaj je bil le še en korak do preselitve božje hišice na aitar. To se je zgodilo proti koncu srednjega veka in tedaj se je ustaljala navada vedno bolj, da se je tabernakel vezal z altarjem. O tem imamo pač papežke odredbe že iz prejšnjih dob, tako n. pr. Inocenca III. (1215.) in Ho-norija III. (1219.); a besedila niso za' nas dovolj jasna, da bi mogli pravilno tolmačiti, za kakšne tabernakelne gre. Trierski konci! 1. 1227. (Hartz-heim, III. 527.) ima najbrže že tabernakel na al-tarju v mislih zahtevajoč, da naj se presv. Euha-ristija spravlja v taki shrambi, da se ne more zlahka odnesti (»... in tali vase, quod cum Sacramento non valeat leviter asportar!«). Durandus (t 1296.) pa omenja v svojem Rationale divino-rum officiorum (IV., cap. 1.) tabernakel kot mesto na ozadnji strani altarja, kjer se hrani posvečena hostija (»... locus super posteriori parte altaris collocatus, in quo; Christus, propiatio nostra, id est hostia consecrata, servatur«). Na podlagi tega pojasnila smemo torej domnevati, da so bili koncem 13. stoletja tabernakelni na al tar jih navadni, četudi ne vseskozi uvedeni. S to navado prednjačijo južni kraji. Renesansa je postavljanje tabernakelna na aitar zelo pospeševala morebiti bolj iz umetniško-estetskih kakor liturgičnih ozirov. Ndrbonnska sinoda (1509.) določa, da bodi tabernakel postavljen sredi altarja. Vendar to ni postalo še splošno v rabi, niti po tridentinskem koncilu ne. Ako se ne oziramo na Milansko sinodo (1563.), imamo še več drugih, kakor v Briksnu (1605.), v Pragi (1609.) in Osnabriicku (1628.), kjer so razpravljali o vprašanju, kako se hrani presv. Euha-ristija; vse te. sinode dajo na prosto voljo, da se hrani ali v talbernakelnu ali v božji hišici. Še Benedikt XIV. označuje shranjevanje posvečene hostije na altarju samo kot »veljavno navado« (vigens consuetudo). Za vso cerkev je postalo obvezno postavljanje tabernakelna na aitar šele z odlokom kongregacije obredov z de 21. avg. 1863.; v tem odloku je s. r. c. tudi prepovedala hraniti presv. R. T. kje drugodi, kakor v tabernakelnu (»... omni-no prohibet illud (= ss. sacramentum) alio in loco servari, praeterquam in tabernaculo in medio altaris posito.«) Tabernakel mora tedaj v samostanskih in župnih cerkvah — ako niso zaeno škofovske katedrale — dobiti svoje mesto sredi velikega altarja. Gledé snovi ima naročnik precej prosto roko in voli lahko les, kamen in kovine. Gledé umetno proizvedenih snovi, kakor so n. pr. umetni les (bois durci), leseni stuk, terakotni les. ksilolit, umetni peščenec, cedrinov kamen, plovčev kamen, kajalit, kovinska lava, beton i. dr. ni še izrečena sodba kongr. obredov. Tudi te snovi imajo svoje prednosti in veliko odporno siilo in bodo pola'goma prišle tudi v cerkvi v porabo, ako ne bo drugih Pomislekov, kakor n. pr. pri umetnem lesu. za kateri se drobno zmleto smolnato žaganje (smreka, jelka) na meša z vodo in živalsko krvjo ter pri 50 do 60 odst. stopinjah posuši. V pretežni večini slučajev bo prišel pač les v poštev. A kateri? Sv. Karel Boromej priporoča lopolovino in vrbovino, odsvetuje pa hrastovino in orehovino. Ta nasvet se opira na praktično preis-kušnjo, da se imenovani vrsti lesa najmanj osušita (topol 4.5 odst., vrba 4.2 odst., dočim se opaža pri h.rastu 5.42 odst. a pri orehu kar 8.1 odst. usuši-tve). Cim večja je usušitev; tem večje so izpre-membe, ki jim je podvržen les; na suhem zraku se krči, na vlažnem se napenja, vije in trhni. Vendar imata topolovina in vrbovina malo odporne sile; temu se pa odpomore z modernimi pripomočki do gotove meje, kakor n. pr. s tem, da se les napoji s cinkovim kloridom (Burnetiziralnje: stroški 16 do 30 lir za m2), ali z bakreno galico (Bourcherizira-nje; stroški nekoliko večji kakor v prvem primeru), ali z živosrebrnim kloridom (Kvaniziranje; stroški 22—30 lir za m2); tudi z empireumatičnimi snovmi, kakor s katranovim oRem (Bethelizirahje; stroški ok. 32 lir za m2) si je mogoče učvrstiti les. Rni poslednjem primeru bo neprijeten vonj pač zapreka. More se pa tudi les, na zraku (ne na solncu!) dobro presušen, prepojiti z zmesjo iz lanenga olja in terpentina, ali kuhanega lanenega pokosta in terpentina, ali z gorkim lanenim oljem; to se je obneslo prav dobro. Zoper gnilobo pomaga skrbna impregnacija s karbohneumom. — Kostanjevina (Castahea! vesca) in jesonovina se ne dasta lahko prepojiti in imata garancijo za trpežnost le od narave v sebi. Pogoj pa je, da se pred uporabo 1) dobro presušita na zraku in 2) da sta rasli na senčnatih krajih. Kdaj je bilo drevo posekano, nima mnogo važnosti po novejših preiskavah. Najzanesljivejše bo postopanje, ako se natedi tabernakel na dve plasti ali steni: zunanja iz im-piegniranega čvrstega lesa (nocchio del legno, ex-cellent bois) od kostanja, jesena, hrasta itd., notranja iz topolovine ali vrbovine. Zunanja bodi močna, trdno spahnjena, s podstavkom organsko zvezana, da dobi tabernakel trdnost in nepremič-ru-st. V novejši dobi priporočajo v varstvo presv. zakramenta in liturg. posod tudi tabernakelne z jeklenim oklopom, ki se med steni vstavi in se more prirediti tudi za stare tabernakelne. Zoper rjo se te plošče pocinijo ali celo pozlaté. Načelno ni zoper to zavarovanje nikakega pomisleka: posebno pri novih tabernakelnih bi bili taki oklepi priporočati, ako jih je moč nabaviti z razpoložljivimi sredstvi. Vendar je pripomniti, da zmore to delo pač vsak izvežbanejši ključavničar in ni treba toh oklopov naročati ravno iz te ali druge tvornice, ki jih je ponudila. Sicer bo pa vestno in solidno izdelan lesen tabernakel svojemu smotru tudi tako ustrezal, kakor oklopni. posebno, ako je ključavnica dobra; kajti zločinski roki in po načrtu pri-privljenemu hudodelstvu se umakne tudi oklopna plošča. Ako je tabernakel iz kamna, naj se v notranjščini zapaži z lesom zato, da se odvrača vlaga, ki more 53 póstali usodna za sv. hostijo. V tem slučaju je priporočati, da se pusti med kamnitno vnanjo in leseno notranjo steno mal presledek, torej značna plast. Ako napravi kamnosek ozir. umetnik, na primernih točkah v kamen majhne odprtine — even-tuelno v obliki ornamenta, — bi bilo s tem omogočeno kroženje zraka med kamnom in lesom ter bi se ne bilo bati vlage. Izolirna plast iz pepela ali cinka bi ne bila tako dobra, a bolj nesnažna. To velja tudi o kovinastih tabernakelnih, ako so iz masivne kovine, ne na les montirane plošče. Poslednje vrste tabernakelni, s ploščami na les pritrjenimi, niso priporočati, ker se delo težko precizno izvrši in stanovitnost tekom let odneha vsled usušitve, vlage itd. Kakor pri kamnu bi bilo postopati tudi pri umetnih snoveh, ki sem jih navedel zgoraj. Načelo pa bodi, da se izbero čim najboljše in dtagocenejše snovi, ki jih zmorejo sredstva, v prvi vrsti kamen ali bron, za stan Gospodov: kjer ni sredstev, tam se bo ravnati po razmerah. Vselej pa je treba polagati na ključavnico največjo pozornost. Vratiča pri tabernakelnu naj bodo posebno močne in solidne, če mogoče ojačene z vloženo jekleno ploščo. Ako naj so vratiča oblo-•ena na vnanji strani s kovinastimi ploščami, je priporočati emajlirane bakrene plošče, če je toliko sredstev na razpolago. Zapahi naj bodo močni in je najbolje, da primejo na dve strani: na levi in desni, ako' so vratiča enodelne, a zgoraj in spodaj, ako so dvodelne (valvae). Isto pozornost je obračati na tečaje, da imajo na vrtiščih globoko segajoče čepe im se vratiča ne morejo z lahkoto sneti ali dvigniti iz tečajev. Navadnih tečajev (cardine, arpione, ganghers) se je ogibati, ako bi bili pritrjeni tako, da se vidijo na vnanji strani. Notranjščina mora biti čisto, lepo in dragoceno opremljena. Najbolje je, ako se prevleče z belo svilo ki je tudi lahko še vezena z zlatom in bli-ščicami; a kar se naredi, bodi pristno in umetniško; ako tega denarna sredstva ne dopuščajo, naj se notranje oprema omejuje na belo — a pristno^, ■— ne umetno svilo (artisella), ki je narejena iz eksplozivnega bombaža (fulmicottone) ali celo iz stekla; poslednja se rada seka in potem razpada nevzdržno. Zelo dobro je, če se svila izolira od lesa z asbestovimi ploščami ali vsaj z dobro fino bomba-ževimo ali klobučevino. Taberuakel bodi nad menzo nekoliko pridvig-njan in naj torej dobi podložek kakih 8 — 12 cm debel. Za naše kraje bi bilo še omeniti izpostavišče ali ekspozitorij; kajti često izpostavljanje presv. R. T. zahteva stalen ekspozitorij ali »tron«, ki se zveže s tabernakelnom, kakor je zdaj navadno: da je streha tabernakelnova zaeno stojišče za ostenzorij, oz. cibori], kjer se izpostavlja. Seve, da cerkev prepoveduje postavljati na tabernakelj karkoli si bodi; a tu imeti pomisleke zaradi ekspozitorija, bi bil skru-polozen doktrinarizem. Kajti 1) je v tem slučaju stalni ekspozitorij organično zvezan s tabernakelnom in tvori del svete hišice; 2) ako se postavi ostenzorij s presv. R. T. v ekspozitorij. se to ne more smatrati za nepravilno, ker se vrhu taberna- kclna. recimo za eno nadstropje više, postavi prav tako Kristus sam, kakor se hrani v zaprtem tabernakelnu. Ako bi pa hoteli loviti pike. si eventuelno pomagamo na ta način, da napravimo ekspozitorij nekolik pridvignjen nad tabernakelnovo streho (kakor kaže sledeči naris). Nad ekspozitorijem mora biti ciborium (kibórion, t. j. streha na 4 stebričih), ali pa vsaj polubaldahin. Prvi se da izvršiti v vsakem slogu, drugi (polubal-dahin) pravilno le v baročnem. Dal bi se napraviti tudi ciborium za snemanje; a v naših krajih pač ne bo povoda za take rešitve tega problema. Ekspozitorij naj ne sega previsoko'; ako je stojišče ostenzorija 12—18 cm nad glavo duhovnika pri liturgiji, je dovolj. Vzemimo torej visočino menze 106 cm; tabernakelnov podložek na menzi 10 cm, taberuakel sani 65 cm, stojišče za ostenzorij 10 cm in streha nad njim do zvršetka 85 cm skupaj torej 2.76 cm od zgornje stopnice do vrha ekspozitorija. Merila niso nikjer predpisana, so torej lahko skromnejša za male cerkve, a obilnejša za večje. Vendar v' višini ne bo mogoča prav velika razlika, ker je nekam neprimerno, ako mora celebrant pri izpostavljanju presv. R. T. po primaknjenih stop-njicath. stopati višje, kakor je altarna menza. Razen tabernakelna je treba na altarju križa; ta bodi dovolj velik, da ga vidi ne le celebrant, ampak tudi ljudstvo. Tu je treba razločevati glavni aitar in stranske altarje. Na glaivnem altarju je za križ, ki maj dominira in sega preko celebrantove glave, taberuakel zapreka. Od davna1 že so zato postavljali križ pod baldahin na ekspozitoriju, dasj je s. c. r. 1. 1707. izrečno določila, da naj stoji križ na altarju. Vendar'je pa pustil papež Klemen XII., da ostani tudi ta navada v veljavi (2. sept. 1741.). Samo to se zahteva, da ne stoji na korporalu. torej na mestu, kamor se postavlja presv. R. T. Na stranskih altarjih pa naj stoji dovolj velik, najbolje kovinast križ, sredi altana. Primerno je, da dobi poseben podložek in stoji višje kakor svečniki. Stojalo križa naj sega do vrha svečnikov, sv. razpelo, torej podoba Križanega, pa nad nje in nad glavo celebranta, tako, da je vidijo tudi verniki. Podobe med svečniki (sohe in slike)), ne sodijo na aitar. Seveda se ravna snov, iz katere je narejen 54 križ, po sredstvih; ako ni mogoče nabaviti kovina-stega, zadošča istotako lesen, samo da ie dostojen. Ob križu imajo svoje mesto tudi svečniki: ua glavnem altarju po šest, na stranskih vsaj po dva; seveda jih je tudi lahko po več, i na glavnem i na stranskih al farjih. Gledé meril ni sedaj nikakega predpisa, in morejo biti svečniki različne visokosti, vendar tako, da so proti sredi (križu) vedno večji, ali so pa tudi lahko vsi enako visoki (S. r. c. 21. jul. 1855.). Ako.so pa svečniki različne visokosti — in to možnost je vedno vpoštevati — tedaj so njihove noge različne: pri višjih širše, pri nižjih ožje. Zato naj ne bodi polica za svečnike preozka in naj se projektira vsaj s širino 25 cm. Svečniki morejo biti kovinasti: zlato, srebro, bron, mesing, železo — kovano ali vlito — ali pa leseni; v poslednjem slučaju barvani, pozlačeni ali posrebreni, samo črni ne, niti pri mrtvaških opravilih; taki se rabijo samo ob tumbah in parah, ne pa na altarjih. To so najvažnejše zahteve v kolikor se tičejo altarja kot takega. Stranska stvar je — v liturgičnem smislu — nastavek (retabulum itd., sploh v visočino stremeča zgradba altarnega ozadja). Ta je bila v raznih dobah različna; to sem zgoraj nekoliko orisal. Za našo dobo je pa postala ta liturgično podrejena, a za umetnost važna stran skorajda glavna zadeva. Prav v tem se je udejstvovala umetnost v svojih izumitvah in se izživela v raznih kombinacijah. In umetnost naj ima važno vlogo pri bogoslužnih poslopjih in liturgični opremi; reklo bi se, da zaostajamo za pagani v verstve-nosti in kulturi, ako bi izključevali umetnost. Na drugi strani pa stoji dejstvo, da živimo v tako težavnih razmerah gospodarskega značaja da ne bomo mogli vselej dopuščati umetnosti tako neomejenih zahtev, kakor bi jih stavila v drugačnih odnošajih. Obremenjevati prizadeto ljudstvo čez mero, pač ne gre; to je stvar vesti in resnega preudarka in je skrbeti, da se ne bo moglo reči, da »kolne kmet molitve bravši«. Kjer so pa sredstva na razpolago tam naj se pa umetnost podpira in razvija, tam naj se postavljajo kulturni spomeniki tudi v verskih stavbah in napravah. V naših cerkvah bomo v večini slučajev izhajali s presto stoječo menzo, na kateri stoji dostojen ta-bernakel — to mislim za priliko, ako ie treba postaviti sedaj nov aitar. Za aitarne podobo, bodisi sliko ali soho, naj se izrabi stena ali natavek. Namesto da se postavi visoka baročna gradnja s stebri in ogredjem, bo zdoščal na steno pritrjeni okvir iz kamna ali umetne mase (stucco lustro), v kateri se priravna in obesi slika, ati se priredi vdolbina, kamor se postavi soha. Aitar ne izgubi na ta način nič od svoje pomembnosti, nasprotno: važ-m st aitarne menze kot liturgičnega sredotočja se dvigne. Ako pa so na razpolago obilnejša sredstva, tedaj je pa prav, da dobi aitar tudi umetniški pomen. Ciborij ali baldahin se da izvršiti nad altarjem v vsakem slogu. Dragocenost snovi se bo ravnala po sredstvih. Ako se pa še postavlja ciborij, naj bo ta res ugleden im umetniško dovršen. Vsekako je priporočati stebre iz enega kamna (monolite), samo podložki (baze) in glave (kapiteli) naj bodo posebni deli in navadno tudi iz drugega kamna svetle barve. Za! streho, ki navadno malo trpi, je uporabiti katerokoli lahno konstrukcijo, samo obodni deli naj bodo tako krepki, da dajo strehi statično si-. gurnost. Strop ciborija se more danes izvršiti ceno v lahki tehniki (Mennebique, Rabitz). ki ima tudi prednost da ne izvaja tolikega pritiska na podlago, na kateri stoji. Tudi aitami nastavki (retabel itd.) se morejo izvršiti v vsakem slogu. Tu se je pa treba posebno varovati, da ne postanejo slepe kopije brez duha in originalnosti. Nevarnost je precej velika, ker imamo iz poznejših dob, kakor za »preseljevamja narodov«, romanske in gotske, renesanske, baročne in eklektične dobe dovolj primerov ohranjenih, ki so upodobljeni po raznih uzorčnikih in se vidijo v dobrih, na papirju reproduciranih podobah dokaj primerno, a ko stoje v cerkvi, so izgubili ves romantični čar. Najbolje je, da se dà delo umetniku, ki je preši-njen spoštovanja svetih reči in ki sam veruje, da dela za dom božji ter v pobudo stotin in tisočin sedanjega in bodočih rodov. Umetnik brez verskega prepričanja ne bo nikdar mogel snovati prepričevalno i za drugo, zato, ker ne zajema iz globočin svoje duševne notranjosti svojih idej, ampak dela po suhoparnem kopitu meglenih teorij in pravil. Zato je treba vzgojati tudi umetnike, oz. jih je treba kontrolirati im s prijaznimi nasveti podpirati jih, da se dvignejo nad zemski prah, kadar oblikujejo' za cerkev. Zelo bi bilo priporočati, da se sestavi pri škof. ordinariatu umetniški svet, sestavljen iz duhovnikov in lajikov, ki se pečajo tudi z umetnostjo, estetiko, tehniko itd. ki bi dobili načrte na vpogled in odobritev, predno se izvršč. Vabilo. Dne 15. oSctobro. t. 1. se vrši lotno sobranje „Zbora svečenikov sv. Pavla" s sledečim dnevnim redom: 1. Poročilo staroste. - 2. Poročilo tajnika. - 3. Poročilo blagajnika. - 4. Poročilo urednika. 5. Predlogi odbora. - 6. Voli‘ev novega odbora. - 7. Slučajnosti. Zborovanje se vrši ob 10. uri v dvorani velikega semenišča. Odbor. — 55 Iz Zbora. Sempeterska zajednica S. J. (Nadaljevanje.) Sempeterska zajednica ni pozabila na bratovščino s. R. T., ki naj bi se po sklepu Marijanskega kongresa v Logu ustanovila posebej za slovenski del naše nadškofije. (»Zbor« je pozneje sprejel zadevo v svoj roke, toda naletel je na nepremostljive ovire. — Začeti bo treba le z paramcntnim društvom). Neopaženo ni ostalo dejstvo, da je bilo ob Marijanskem kongresu v Logu veliko Marinnili druž-benic nepokritih, kar ni naoravilo na Marijine družbe šempeterskega dekanata posebno dobrega utiša. — Disciplina je za vse obvezna. To je cerkv. zapoved. Proslava prvih petkov se vrši z sv. mašo in pred izpostavljenim Najsvetejšim, če je le 30 ljudi v cerkvi. Izprožila se je misel, da bi se praznik S. J. proglasil za zapovedan praznik. — Da se zabrani verska in moralna dekadenca našega1 ljudstva, smatra zajednica kot najuspešneje sredstvo misijone. ki naj se vrše v vsaki duhovniji, kjer je vzpostavljena cerkev. Sv. misijon mora biti dobro priprivljem zlasti z molitvijo. Misijoni so najostrejše orožje, ki sekajo najgloblje rane v kri in meso liberalizma in komunizma. Taka in enaka predavanja so bila vsebina konferenc, katere so se gibale vedno v čisto cerkvenem okviru. II. Prosveta. Cilji naše izvencerkvenc organizacije se morajo strniti v enoto z notranjo cerkveno organizacijo. Ta je mati, temelj, ona pa mladostna hčerka, ki se razvija v duhu dobre matere. Kjer ni Mariine družbe, a se nahaja kat. izobraževalno društvo, naj se ohrani neokrnjeno, kjer ni mogoče vpeljati Marijine družbe, naj se vstaneva »Prosvetno društvo« ali vsaj kak dekliški odsek. »Naš čolnič < je glasilo katol. prosvetnega gibanja, na katerega naj bi bili po možnosti varočen vsak član. Društvo imej svoj praznik z sv. mašo, nagovorom in skupnim sv. obhajilom. Vera in prosveta stopata v življenju v tesnem objemu. Najhujši nasprotnik katol. prosvetnemu gibanju je ples, zato velja temu v prvi vrsti napoved neizprosnega boja. Sobr. Ciril Zamar nasvetuje sledeče orožje zoper ples: »Goriška straža« naj prinese v vsaki štev. vsaj par stavkov proti plesu. Pozovejo naj se tudi drugi slov. m hrv. listi na boj zoper plesno kugo. Obenem naj bi županstva skupno napravila potrebne korake pri oblastvih za omejitev plesov, ki gospodarsko in moralno nakopujejo občinam troške in sramoto. Na drugi strani pa naj duhovnik pospešuje posvetitev družin presv. S. J. ter neprestano opominja v cerkvi in spovednici: proč z plesom! Ne da se odveze, če je spovedanec pri vsakem plesu, (tudi v sosednih vaseh), cele noči, z poželjanjem in proti volji starišev. K. T. D. se naprosi, da začne izdajati poljudne brošure, apologetične, verske in socialne vsebine, kjer naj se zavračajo zmote, ki so jih prinesli vojaki iz strelnih jarkov in iz Rusije. Naj se ne pre- zre satanski napadi »Dela, ki je prva in največja kuga rned našim delavskim slojem. Gledè Goriške Moli. družbe je zavzela Zajednica odločno stališče, da jo vsi brez izjeme najkrepkejše podpremo, ker je ona edina pravna naslednica bivše Mohorjeve družbe kot bratovščina z vsemi privilegiji. Ker bi mi trajno ne mogli vzdržati sami nabožnega lista, ki bi bil vsestransko dober zaradi pomanjkanja sotrudnikov, dasi bi bila ta naša srčna želja, se oklenemo >■ Bogoljuba«, o katerem bi želeli več modernizacije v slogu in obliki. »Zbornik« naj bi postal ogledalo našega dela, tr pljenja in veselja. To bi moral biti prvi zgodovinski vir iz katerega naj bi črpali poznejši rodovi podatke o vseh panogah našega sedanjega življenja. Zato bi bilo želeti, da bi »Zbornik« redno izhajal, da bi ga dopisniki podpirali vsestrainsko, da' bi iz njega odsevali vsi naši vzori in boji. Zlasti naj bi prinašal podatke duhovščine itd. »Zbornik« naj bi ptinašal to, česar ne dobimo drugod. To je naše praktično glasilo. Da bi bil »Zbornik« to, kar pričakujemo od njega, naj bi se ustanovili razni odseki kot pra'vni, šolski, socialni, versko-apologe-tični itd., ki bi zbrali gradivo in zalagali »Zbornik«. Na pobudo šempeterske zajednice se ie sestavil »konsorcij « za izdajanje skladb Vinka Vodopivca. (Obveščam sobrate konsortiste, da je Vinko vse pripravil za izdajo prvega zvezka. Po sodbi strokovnjakov bodo to »pravi biseri«, ki bodo služili Fiogu v čast in v slavo Vinkovo.) III. Socialno: Ponovno se je Zajednica bavila s vprašanjem povzdige vikarijatov in kuracij v samostojne župnije. Predlog se je sporočil »Zboru svečenikov sv. Pavla ki naj zagovarja to željo na pristojnem mestu. (»Zbor« je to tudi napravil, toda uspehov ni še videti.) O oskrbovanju cerkvenega in prebendarnega premoženja poroča sobr. Primožič. Najemnina zemljišč naj se po možnosti plačuje v naravi in sicer od njiv 35—40 odst. od travnikov 50 odst. in isto pri vinogradih. (Glej Folium 1919. str. 40.) Razpravljalo se je tudi o vinskem davku in drugih bremenih, ki tlačijo duhovnikova ramena. (Potem »Zbora« se je vložila prošnja za odpis vinskega davka, ki pa je bila odbita. Ista usoda je zadela prošnjo gledč odpis dohodninskega davka (richezza mobile). Zavrnjena je bila z dne 20. 7. 1925. štev. 12387). Nekatera županstva hočejo uvesti spremembo duhovnikove bire v denar. Zajednica zavzame odklonilno stališče. Sobr. A. Čargo svetuje, naj bi se hira razdelila po pridobitnih davkih in napravila nevtarilna pogodba, da se zamudniki iztirjajo sod-rim potom. Obenem naj se naprosi Ordinarijat, da v vsakem slučaju odkloni nameravano spremembo. Vlogo na Ordinarijat napiše sobr. Čargo. Tudi starostnemu zavarovanju je posvetila Zajednica svojo pažnjo ter poslala tozadevni predlog »Zboru«. (Slednji je že v več sejah obravnaval ta predmet, toda do končno veljavnega rezultata ni še prišlo.) - òr, Na zadnji (30.) socialni konferenci je poročal sobr. Švara o živi potrebi krši. social, organizacije delavstva z ozirom na dušno pastirstvo. Tozadevne resolucije so bile poslane »Vrhovnemu svetu«, da jih prouči in izvede. Povdarjaio se je še posebno naloge in važnosti duhovnika kot kulturnega in socialnega delavca. Vsak je dolžan dati svoje zmožnosti Bogu in narodu. IV. Razno: Zajednica se je bavila z upoljavo civilne poroke, o listinah za civilne in župne urade ter o taksah, ki pritičejo duhovniku. V pogovor so prišle tudi matri-ke, ples na patrocinij, spori med občino in cerkvijo gledè pokopališč itd.; na vsaki konferenci je bila stalna točka: pregled važnejših dogodkov. Nov delovni način, ki ga je zamislil sobr. Godnič, smo uvedli v 1. 1925. Snov konferenc naj bi bila zaokrožena celota, ki govori v prvi vrsti le o glavnem predmetu. Tudi duhovni nagovor naj bi iz verskega stališča vpeljal konferenco v glavni predmet. Imamo: Marijansko konferenco, konferenco S. J. socialno, pravno in upravno, leposlovno in umetniško itd. Ta način konferenc nudi referentom dovolj časa in prilike, da se poglobè v tvarino ter izčrpno in temeljito proučč snov in jo kot zrelo podajo konferenci. Vsak član Zajednice je obvezan, da ima vsaj en referat na leto. Predavatelj in snov predavanj se določi za celo leto naprej. Prehitri razvoj razmer je zahteval, da je tudi naša Zajednica plavala v tekočih vedah. Po nenadomestljivem odhodu naših oo. kapucinov se je Zajednica obrnila na Grad do čč. gg. misijonarjev za zajedniškega spirituala, kar je vele-čast. predstojništvo rade volje sprejelo ter poverilo težko nalogo mehkemu g. Zdrovljiču za 1. 1924. in v letu 1925. pa misijonarju g. Klančniku. Zajednica je bila v spiritualnem oziru vedno dobro preskrbljena. Po dveletni bogati setvi pod predsedništvom sobr. Godniča, se je poverilo predsedstvo Zajednice sobr. A. Čargu, ki je z svojo znano bistroumnostjo vodil Zajednico v 1. 1924., na kar smo zopet izvolili v znak zaupanja sobr. Godniča za predsednika ter mu poverili krmilo naše Zajednice. Za zapisnikarja si je izbral sobr. Švara, ker ni hotel nihče sprejeti te službe. Naše konference so bile vedno skoraj polnoštevilno obiskane, a imeli smo tudi dokaj gostov. Pogoste konference so neobhodno potrebne, da si izmenjamo misli in vstvarimo načrt skupnega delovanja. Razmere nas silijo k temu. Če hočuno biti kos vsaj delnim težavam, je potreben prijateljski sestanek, ki oživi človeka, da se vrže s podvojeno silo v vrtinec življenja. Poživimo konference, to je klic. ki ga sliši iz najboljših duhovniških krogov starosta »Zbora«. Zato, bratje, na delo in veselo svidenje na konferencah! Fr. Švara, tč. zapisnkar. Duhovne vaje za duhovnike v samostanu v Trnovem pri Bistrici. Od 30. avgusta t. 1. do 3. septembra t. 1. so bile v trnovskem samostanu že drugič po vojni duhovne vaje za duhovnike v slovenskem jeziku. Z navdušenjem pozdravljamo to važno dejstvo, da se vrše duhovne vaje za slovanske duhovnke v tem samostanu v slovenskem jeziku. Pred vojno smo zvečine imeli duhovne vaje v nemškem jeziku. Pisatelj teh vrstic je pogosto mislil, ali res ni slovenskih duhovnikov, ki bi slovenskim duhovnikom v njihovem jeziku govorili in jih v materinščini vnemali za veliko dušnopastirsko delo'. Kakih 15 let že slovenski jezuitje nudijo slovenskim duhovnikom duhovne vaje v slovenskem jeziku. V samostahu je lepa, snažna kapelica. Duhovniki imajo krasen velik vrt, kjer se ob prostih urah lahko sprehajajo. Trnovo leži ob železnici in križišču cest ter je prometen kraj. Samostan dobi tudi električno razsvetljavo. Izvzeti ne smemo po-strebe točne, soldne, okusne. Zato mi slovenski duhovniki želimo vsaka tri leta duhovne vaje v trnovskem samostanu. Na svidenje čez 3 leta! Petindvajsetletnica trnovskega g. dekana dr. J. M. Kržišnika. Dne 8. septembra t. 1. je obhajal g. dekan svojo 25-letnico prihoda v Trnovo. Mnogo duhovščine je prišlo, k tej slovesnosti. 25 let je že lepa doba — doba trpljenja, preganjanja, truda in dela na vseh poljih: dušnopastirskem, političnem gospodar- skem, socialnem in karitativnem. Nevenljivih zaslug si je pridobil odločni, delavni, demokratični g. dekan ne le v domači župniji, temveč tudi v sosednih župnijah od Jelšan. Hrušice do Postojne in Vrem. 5koro ob vsakem misijo