cena posamezne številke 30 din
0263332
#
znanosti
55,56/1983
UDK3
časopis za kritiko znanosti/55, 56/2
UVODNIK
Časopis za kritiko znanosti je v desetih letih, kar izhaja
- izid te številke namreč med drugim sovpada z
desetletnico izhajanja - večkrat spremenil svojo obliko.
Za razliko od današnje pa so imele te spremembe
predvsom tehnične razloge. Revija namreč ni bila
finančno katapultirana v nebo kot nekatere druge, ki so
začele izhajati pred njo ali pozneje, in ne izpustijo
nobene priložnosti, da ne bi zavijale v nebo, češ da ja v
Sloveniji še neka druga revija, bolje subvencionirana
kot ta, ki poleg drugih nazorov reklamira še svoje
finančne apetite.
Tehnični razlogi za takšno ali drugačno izhajanje revije
so torej vselej že tudi čisto določeni družbeni in tudi
politični razlogi. Zato imajo revialni spopadi tudi pečat
bojev za možnosti, pogoje itn. za tako ali drugačno
obliko objavljanja, pisanja in ne nazadnje tudi
mišljenja. Revije v toliko niso nikakršen izraz
obstoječih »intelektualnih potencialov«, ali ni to lepo
zavajajoča fraza, temveč so prav nasprotno mesta
njihovega kreiranja in destruiranja. Zagrizeni boji, ki
smo jim priča, da bi poleg knjižnih ustvarili še revialne
monopole, so po eni strani v revialnem tisku samo izraz
nasprotij v produkcijskem procesu družbe v celoti, po
drugi pa intelektualna artikulacija globalnih družbenih,
razrednih in političnih nasprotij.
Ker se vsakršen družbeni interes ne more neposredno
politično artikulirati, in k njegovi kilavosti, k načinu,
kako lahko preživi ali se celo okrepi, da potem lahko
našopirjen nastopi, spada največkrat najpoprej
prikrivanje svojega »pravega« značaja, ki je seveda
lahko tudi zgolj izraz lastnega nerazumevanja. Odtod
na revialnem področju takšno prepletanje labirintne
ureditve in divjaških monopolov, celo revije pa so
pogosto samo figovi listi nekega določenga nazora.
Vsakršno prihodnje raziskovanje razrednih bojev
našega časa, to pa pomeni tudi njihovo današnje
raziskovanje, pri odkrivanju gibalnih materialnih sil
družbe - in torej tudi gibalnih materialnih sil njenega
spreminjanja - ne bo moglo mimo tega, da so revialni
boji del razrednih bojev. Niso sicer njihovo vključno
mesto, vendar za mesto, kjer prihaja na dan njihova
ključnost.
Deset let dela redakcije Časopisa za kritiko znanosti in
spremembe v njej so pokazale, da je dosedanja oblika
dela neustrezna, ker je bila revija preveč arhivska.
Redakcija se je zato odločila, da se bo tej obliki
odpovedala, čeprav je ravno ta zagotavljala zbornikom,
ki so izhajali, trajno aktualnost. To pa je bila v veliki
meri transcendentalna aktualnost, da uporabim ta
filozofski izraz, in je bila povezana z določenimi
predmetnimi področji ter tako zagotavljala aktualnost
revije na obravnavanih področjih. Zato je bila ta slabost
obenem bistvena dobra stran revije, mimo katere tudi
njeni nasprotniki niso mogli. Teh predmetnih področij
tu ni treba naštevati, ker je bistvenejša problematika, ki
je bila povezana s takim načinom izhajanja revije.
Zborniki, posvečeni enemu ali več predmetnim
področjem, so namreč imeli za nasledek, da so ne glede
na voljo redakcije vsa netematska besedila postajala
drugorazredna in s tem v reviji manj zanimiva, pa tudi
revija jo postajala zanje nezanimiva.
Zaradi prevladujoče kritike politične ekonomije se ta
delitev sicer ni mogla polno uveljaviti, vendar bo tudi
sama njena možnost odpravljena šele z novim načinom
dela in novo obliko, za katero se je redakcija odločila, in
ki prihaja pred bralce. Ni težko ugotoviti, da gre za
številko revije, v kateri ne tematiziramo nekega
predmetnega področja, ampak neki način raziskovanja
različnih predmetnih področij oz. družbe v celoti.
Tu bo seveda najprej treba zavreči zakoreninjeno
predstavo, da znanstveni značaj tiska ni ločljiv od neke
čisto določene tiskovne oblike, ki je dobila trdnost
predsodka v pojmu revija. To pomeni, da mora revija
grafično stati na sredi med knjigo in časnikom in z
vsakim od njiju po svoje oblikovno koketirati. Prav to
je tisto, čemur se Časopis za kritiko znanosti
odpovoduje, ker mu gre za grafično okretnost, ki jo
omogočč današnja grafična tehnologija. Ta tehnologija
bo seveda vplivala tudi na način pisanja, ki bo bolj
polemičen in replikativen, predvsem pa bo omogočil, če
se seveda sredstva za izhajanje ne bodo realno
zmanjšala čez vse meje, bolj redno izhajanje revije.
To je še toliko bolj neogibno v reviji, katere redakcija si
je že od začetka prizadevala za kritični marksistični
spopad z dejanskostjo socialističnega samoupravljanja
kot alternativo v razrednih bojih današnjega sveta. Če
torej želimo govoriti o kakem predmetnem področju
Časopisa, potem je tako določena perspektiva redakcije
perspektiva raziskovanja na vseh predmetnih področjih,
ali bolj raziskovanja njihovega procesa odtujevanja do
tiste stopnje, da se osamosvojijo kot usposabljena
predmetna področja.
Zaradi spremenjene grafične oblike revije smo skrajšali
tudi posamezne članke, ki ne presegajo ene tiskovne
pole ali največ pole in pol. Tudi v tem pogledu gre za
radikalen prelom z dosedanjo prakso. Skrajšanje
besedil prispeva k njihovi bralnosti in je povsem
upravičeno, ko ima pisec možnost, da daljše prispevke
objavlja v knjižni obliki. Kriterij za objavo pa zdaj ni
več samo znanstveni značaj prispevka, temveč veliko
bolj njegova časovna aktualnost.
In v čem je aktualnost današnjega dne? Tu je svetovna
trgovinska kriza z množico družbenih in še posebej
političnih posledic. Kot je pokazalo zadnjih sto trideset
let, so bila prvotna upanja, da bo vsaki naslednji bolj
zaostreni trgovinski krizi sledila temeljitejša proletarska
revolucija, vseskozi naivna. To pa pomeni, da je danes
potrebno nepristransko raziskovanje aktualnega
politično-ekonomskega položaja v perspektivi celotne
zgodovine kritike politične ekononije, ki ga ne bomo
zavijali v črn pajčolan »zavesti poraza« revolucionarnih
gibanj, niti se ne bo šlo političnega donkihotstva. Vse to
so podobe, ki so se na vso moč uveljavile. Zato kljub
spremenjeni grafični formi Časopis za kritiko znanosti
ne ohranja znanstvene forme zaradi pravil izhajanja
tovrstnega tiska, nekih takih vselej danih pravil
nasprotno ni, razen v birokratskih iluzijah, temveč
zaradi osnovne tendonce, ki jo zastopa, to pa je kritičen
spoprijem s prevladujočimi iluzijami o značaju sedanje
svetovno trgovinske krize, z napačnimi razumevanji
blagovne produkcije v socializmu, s falsifikacijami in
glorifikacijami delavskega gibanja ter njegove
zgodovine, o vprašanju brezposelnosti in njegovem
pomenu za razumevanje celotnega produkcijskega
procesa, o ekonomskega sistema Jugoslavije v
naslednjem letu, o pomenu gradnje jedrskih elektrarn v
svetu in v Jugoslaviji, o pomenu ekološke problematike
v celotno spremembah delovnega časa in sploh
konkretnih življenjskih razmerah delavcev, o
antinomijah izobraževalnaga sistema in položaja
mladine v celoti, o ideološkem zabrisovanju razlike med
narodnim in nacionalizmom ter o samopercepciji in
razrednem značaju narcisoidnosti v znanosti.
Posebno področje kritičnega spoprijemanja revije je
raziskovanje procesov birokratizacije družbenega
življenja, ki se vse bolj uveljavlja in se kaže kot
alternativa antinomijam tehnokratizma in nacionalizma.
Kakor je osamosvojenost birokracije iluzorična, čeprav
zato na trenutke nič manj surova, je prav tako
iluzorično vsako hipostaziranje birokracije kot
osamosvojene sovražne sile družbe. Birokratski ukrepi
za reševanje aktualne trgovinske krize, za katere so
sedaj celo najbolj kratkovidni časnikarji ugotovili, da
samo konservirajo obstoječe stanje, izraščajo iz
razrednih interesov same jugoslovanske samoupravne
družbe oziroma prevladujočih razrednih interesov v
njej, zato je sleherno pozivanje k »družbi« proti
birokraciji samo izraz skrivnega hrepenenja birokracije,
da se dvigne nad družbo in si da od nje in njenih
protislovij neodvisno fiksno formo.
Časopis za kritiko znanosti se bo zato kritično
spoprijemal s hipostaziranji birokracije v podobah
njene kritike in namenil posebno mesto formiranju
sodobnih vladajočih razredov v birokratskem mediju.
Posebno mesto, ki v procesih birokratizacije
družbenega življenja pripada jeziku, pa samo po svoje
izraža, da gre tu za materialne družbene sile, ki se
skušajo dvigniti nad družbo in njena nasprotja in si zato
prizadevajo dati zgolj subjektivni izraz. Odtod
neusahljivo prikazovanje zlobe kot gonilne sile
zgodovine, ki sega vsaj nazaj do Hegla. Vendar je
zgodovinska funkcija zlobe vedno »materialno«,
praktično utemeljena in sama izraža razredna družbena
razmerja, ne da bi veljalo tudi nasprotno.
V	revialni in knjižni produkciji današnjega dne torej
prihajajo na dan vzgibi materialnih sil družbe, ki
zaslužijo podrobnejše analize. Časopis za kritiko
znanosti sicer v novi grafični obliki ne bo uvedel fiksnih
rubrik, kajti to bi spet izražalo tematsko osamosvajanje
nekaterih predmetnih področij, vendar bo občutno večji
del svojih prispevkov namenil prikazom knjižnih,
revialnih in časopisnih izdaj, in tudi »kulturnemu«
življenju v klasičnem meščanskem pomenu besede,
torej filmu, gledališču, razstavam, koncertom, vse do
urbanizma. V teh prikazih seveda ne gre samo za
»aktualni prikaz«, kot se to šablonsko imenuje, ampak
za razbitje predsodka o »znanstveni tematiki«, o tem,
kaj je in kaj ni predmet znanstvenega raziskovanja.
V	tem namreč, da obstajajo neki »obči kriteriji«
znanstvenega predmeta, se izražajo samo nekakšna
konkretna družbena oziroma razredna razmerja, s
katerimi je znanost vraščena v družbo in vladajočo
zavest. Te spremembe načina izdajanja Časopisa za
kritiko znanosti pa niti najmanj ne pomenijo, da se
revija odpoveduje vsakršni dosedanji obliki in da ji
enkrat za vselej obrača hrbet. Nasprotno, kolikor bodo
to omogočale finance, bo nadaljevala tudi svojo
dosedanjo najboljšo arhivsko tradicijo, in skušala na
leto izdati enega ali celo dva tematska zbornika. S tem
bo rešen problem že zbranega gradiva, ki v novem
konceptu ne bo našel svojega mesta, pa tudi tematskih
sklopov, za katere obstoji tako interes za njihovo
arhivsko analizo kot tudi moči za izvedbo takšnih
projektov.
Ta novi način izdajanja revije pa je v celoti namenjen
drugačnemu razmerju bralcev do revije in revije do
bralcev, namreč obojestranskemu aktivnemu razmerju.
Uredništvo bo zato uvedlo uradne ure z bralci, ki jih
pozivamo k aktivnemu sodelovanju pri izpeljavi
zastavljenega koncepta, kar velja še posebej za dijake,
študente in mlajše delavce, tudi delavce na univerzi,
kajti po srečnem naključju je njihova politična
organizacija ustanovitelj te revije, zato bo revija svoj
program lahko izpolnila v sodelovanju predvsem z
»množičnim temeljem« te organizacije. Ta poziv pa
seveda zajema tudi vse druge bralce, kajti revija bo po
sledi Rose Luxemburg še naprej ne le dopuščala, ampak
predpostavljala, da prihajajo v njej do izraza različna in
celo izrecno nasprotujoča si stališča, kar danes zlasti v
revialnem in delu knjižnega tiska ni več nič
samoumevnega in kar tudi nikoli ni bilo nič
samoumevnega.
Vendar izražanje različnih stališč redakciji ne pomeni
nič drugega kot obliko demokratične politične in
znanstvene diskusije, ki naj ustreza značaju
demokratičnega pluralizma socialistične samoupravne
družbe, ne kot nečemu predpostavljenemu, ampak
nečemu, za kar se bo proletariat še dolgo bojeval, in kar
bo torej v Časopisu za kritiko znanosti povezano z
bojem za uveljavitev kritike politične ekonomije kot
teoretske in zgodovinske podlage za razumevanje in
spremembo sedanjosti.
Redakcija •
časopis za kritiko znanosti/55, 56/3
Igor Bavčar
»Mislim da naši ekonomisti mora ju učiniti kraj tom
nesuglasju starih pojmova novom stanju stvari u našoj
socijalističkoj zemlji, zamijenivši stare pojmove novima
ko ji odgovaraju novo j situaciji.«
J. V. Stalin
».. .uvodjenje kategorije »sociajalistička samoupravna
robna proizvodnja« ni je ni akademski ni terminološki
problem, več izraz potrebe da se obeleži stvarni
istorijski proces promene oblika robne proizvodnje,
dakle da se stvari nazovu pravim imenom.«
Komisija zveznih družbenih svetov
Jugoslovanski burgeois je ali birokratali tehnokrat. Oba
zatrjujeta, da ju ne zanimajo materialne dobrine. Že-
nejo ju človekoljubna nagnenja, kot ponavadi razlagata
in razumeta »asociacijo svobodnih proizvajalcev«, za
katero jima gre bolj kot pa za menjalne vrednosti,
pravita. Pri tem ju ne moti, da si s to filantropijo polnita
žepe in varujeta lastno gospostvo. To je njun sporazum
z dosedanjim idealizmom in povojno zgodovino. Zanju
naposled velja, da sta se pri zagovarjanju svojih izkori-
ščevalskih želja in podjetij, povsod prisiljena zateči v
fraze o povezanosti neposrednih producentov in sociali-
stičnem samoupravljanju. Nasilno ohranjata prevaro, ki
je praktično že ovržena.
I. »Socialistična
samoupravna
blagovna
produkcija«
»Ove istorijski progresivne funkcije (povezivanje razli-
čitih proizvodjača, podruštvljavanje proizvodnje, racio-
nalna raspodela društvenog rada, selekcija proizvodnje;
I.B.), robna proizvodnja ostvaruje u svojim različitim
konkretnim istorijskim oblicima, koji su odredjeni druš-
tvenim odnosima u kojima ona deluje... Kapitalistička
robna proizvodnja pomenute funkcije robne proizvod-
nje ostvarivala je u oblicima koji su izražavali i reprodu-
kovali kapital kao vladajuči društveni odnos.«22
Papič & Co. so radikalni ekonomisti. Takoj na začetku v
dveh stavkih opravijo z vsem logičnim in historičnim
razvojem blagovne produkcije. Blagovna produkcija
ima »istorijski progresivne funkcije«, pravijo, vendar,
kot ste najbrž že kdaj brali, se je bogsigavedi odkod
vzela »kapitalistička robna proizvodnja«, ki jim pov-
zroča nepotrebne težave. »Istorijski karakter robne
proizvodnje«, o katerem pišejo, se tako izteče v odsot-
nost vsakega historičnega razvoja blagovne produkcije.
Blagovna produkcija je specifična oblika produkcije, v
kateri kvantitativni aspekt produkta (blaga) - ME-
NJALNA VREDNOST- privzema neodvisno družbeno
eksistenco, ločeno od njegovega kvalitativnega aspekta,
materialnega bistva - UPORABNE VREDNOSTI. V
družbi, ki sloni na produkciji blaga, se to protislovje, ki
je blagu imanentno, razvija v njeno delitev na dve
različni razredni perspektivi, katerih ekonomska aktiv-
nost je prav tako protislovna. Ekonomska aktivnost
(delo) enega dela družbe, ki producira menjalno vre-
dnost, je omejena zgolj na pridobivanje uporabnih vre-
dnosti, ki so nujne za reprodukcijo njegovega življenja
(življenjske potrebščine), medtem ko obstaja tudi drugi
del družbe, katerega ekonomska aktivnost odgovarja
izključno nadzorovanju in vodenju produkcijskega pro-
cesa, v katerem se mora množina menjalne vrednosti
stalno povečevati. Edini razlog za eksistenco tega dru-
gega dela družbe je torej odplojevanje, zagotavljanje
večanja vrednosti - AKUMULACIJA! Delo in akumu-
lacija sta torej kot princip vsebovana v samem blagu, v
njemu imanentni protislovnosti med uporabno in me-
njalno vrednostjo. Kapitalistična blagovna produkcija
je zgolj oblika blagovne produkcije, kot ugotavljajo
tudi ekonomisti zveznih družbenih svetov. Da, toda
njena najbolj razvita oblika! Za nastanek kapitala je
resda potrebna blagovna oblika produkcije, razvoj vre-
dnostne oblike, od najbolj enostavne do obče in de-
narne; vendar je bistveno, da se najbolj abstraktne
kategorije blagovne produkcije (vrednost, denar),
lahko razvijejo le na podlagi kapitala. Trditi, da ima
blagovna produkcija »različite konkretne istorijske
oblike, koji su odredjeni društvenim odnosima u kojima
ona deluje«, je potemtakem enako, kot razlagati, da je
prvotno kapital nastal tako, da je nakopičil in ustvaril
objektivne pogoje za proizvodnjo (življenjske potreb-
ščine, surovine, orodja in jih ponudil delavcu, ki je, po
nevem kakšnem naključju, ostal brez njih.3 Ravno na-
robe je res. Logični in historični razvoj blagovne pro-
dukcije je protislovje, ki je blagu imanentno (med
uporabno vrednostjo in menjalno vrednostjo), razvil do
družbenih razmerij, v katerih je delo ločeno od objek-
tivnih pogojev za produkcijo. Nastanek teh družbenih
razmerij sodi deloma v t. i. prvotno akumulacijo, ki pa s
se je tu ne bomo lotevali. Bistveno je spoznavanje, da
nastanek kapitalistične blagovne produkcije, t. j. razvoj
in nastanek kapitala, temelji na proizvodnji, ki je zasno-
vana na menjalni vrednosti in skupnosti, ki je zasnovana
na menjavi teh menjalnih vrednosti.4
»Vladavina same razmjenske vrijednosti i proizvodnje
koja proizvodi razmjenske vrijednosti pretpostavlja,
naime, i samu tudju radnu snagu kao razmjensku vrije-
dnost, t. j. protpostavlja razdvajanje žive radne snage
od njenih objektivnih uslova; odnos prema njima (ili
prema svojoj vlastitoj objektivnosti) kao prema tudjem
vlastništvu; jednom riječi, odnos prema njima kao
prema kapitalu.«5
Ločevanje dela od objektivnih pogojev produkcije,
»kapital kao vladajuči društveni odnos«, kot pravijo
Papič & Co., sodi v logični in historični razvoj blagovne
produkcije same. Od nje ga ni moč ločitr. Če naši
ekonomisti še naprej vztrajno ponavljajo, da...
»... robni oblik proizvoda ne formira društvene
odnose, naprotiv, on samo izražava stvarne društvene
odnose u kojima je nastao«, potem imamo opraviti z
abstrahiranjem od celotne zgodovine in razvoja bla-
govne produkcije.
Abstrahiranje od zgodovine pri njih poteka na način
abstraktnega razumevanja blagovne produkcije. V
njeno globljo analizo se ne spuščajo, tako da do kapitala
kot njene najrazvitejše oblike sploh ne pridejo. Njihovo
pojmovanje se ustavlja pri ugotovitvah, da blagovna
produkcija »povezuje različite proizvodjače, čini
ukupnu proizvodnju društvenom, vrši racionalnu raspo-
delu društvenog rada, selekciju proizvodnje«, itd. Tako
idilično sliko lahko historično materialistična analiza
blagovne proizvodnje, ki mora seči do kapitala, le pok-
vari. Če pa je pri Papiču & Co. že zaslediti kakšno
zgodovinsko sodbo, potem je tudi ta le slab ponaredek
sodb monsignerja Proudhona, ki pravi, da je zgodovina
do sedaj producirala le zgrešene primere, da pa je on
iznašel pravo blagovno produkcijo. Papič & Co. so
iznašli »socialistično samoupravno blagovno produk-
cijo« :
»... socijalistička samoupravna robna produkcija znači
negaciju onih kategorija robne proizvodnje koje poči-
vaju na svojinskom monopolu i koje vode istorijskom
reprodukovanju podvajanja rada i društevnih sredstava
u različitim rukama.«7
Na take iznajdbe je bilo že velikokrat odgovarjano,
zato tu navedimo enega od Mancovih odgovorov:
»Njima treba odgovoriti: da je razmjenska vrijednost
ili, tačnije, novčani sistem u stvari sistem jednakosti i
slobode i da su smetnje koje im kod bližeg izlaganja
sistema stoje na putu njemu imanentne smetnje, upravo
ostvarenje jednakosti i slobode, koji se pokazuju kao
nejednakost i nesloboda. Isto je tako pobožna kao i
glupa želja da se razmjenska vrijednost ne razvije u
kapital ili da se rad koji proizvodi razmenjsku vrije-
dnost ne razvije u najamni rad.«8
Papiču & Co. to ni jasno. Ne le, da želijo kapital
razložiti in ga umestiti zunaj zakonitosti blagovne pro-
dukcije, temveč ga hkrati reducirajo na »svojinski mo-
nopol«. To je pravzaprav nujna posledica borniranosti
njihove »teorije«. Ker ne pridejo do kapitala (kot diffe-
rentia specifica od ostalih oblik družbenega bogastva,
do kapitala kot oblike vrednosti za razliko od vrednosti
kot vrednosti, denarja), tedaj tudi ne morejo razumeti
njegovega razvoja od trgovskega do industrijskega, mo-
nopolnega, kreditnega delničarskega, »družbenega« ...
Zakoni koncentracije, centralizacije in socializacije ka-
pitala, ki so imanentni zakoni razvoja blagovne produk-
cije, jih sploh ne zanimajo. Zato jim ostane skrito, da je
gon za akumulacijo razvil temeljno naravo kapitala
daleč čez privatno lastnino. Odpravo kapitalistične pri-
vatne lastnine, »svojinskega monopola«, na temelju
kapitalističnega sistema samega, je razložil že Marx v
27. poglavju tretjega zvezka Kapitala. Papič & Co. to
spregledajo (?) in slikajo »strahove« tam, kjer jih že
dolgo ni več. Toda te kapitalistične bav-bave sociali-
stični ekonomisti potrebujejo zato, da lahko kapital
razlagajo kot lastninski odnos, ne pa kot družbeno
inkarnacijo principa akumulacije, ki je vsebovan že v
blagu, torej kot produkcijski odnos. To je ena osrednjih
točk njihove »teorije«, če lahko to eklektiko sploh
imenujemo teorija. Da gre res za eklekticizem slabše
vrste, dokazujejo njihove trditve o »socijalističkoj sa-
moupravnoj robnoj proizvodnji, koja znači negaciju
onih kategorija robne proizvodnje koje počivaju na
svojinskom monopolu...«; vzeli so jih namreč pri Sta-
linu, ki je iznašel » .. .robnu proizvodnju posebne vrste,
robnu proizvodnju brez kapitalista.. .«9 Napad na kapi-
tal kot privatno lastnino (kapitalistov), za katero je
očitno, da predstavlja le enega od zgodovinskih načinov
vsiljevanja dela in kontroliranja akumulacije v družbi,
sloneči na produkciji blaga, ima svojo neposredno upo-
rabno (za Papiča & Co. pa najbrž tudi menjalno) vre-
dnost. Kapital s tem izločijo iz razvoja blagovne pro-
dukcije, enako kot blagovno produkcijo poljubno razla-
gajo in določajo z »družbenimi odnosi«. Razlasti kapi-
talista (ki v resnici le personificira določene ekonomske
kategorije) in kapital kot družbeni odnos - ne obstaja
več! Po tem rokohitrstvu ostaja le še blagovna produk-
cija, ki pa s svojim neprotislovnim jedrom ni nikakršna
ovira za razvoj »asociacije svobodnih proizvajalcev«.
»Socialistična samoupravna blagovna produkcija« sku-
paj z družbeno lastnino je široka cesta k tem svetlim
obzorjem.
Tako izhodišče ima izredno pomembne posledice za
razredni boj sploh, posebej pa še za družbo prehodnega
obdobja, kakršna je jugoslovanska. Delo, delavski raz-
red, se po »teoriji« Papiča & Co. zoperstavlja kapitalu
le kot lastnini, ne pa kot produkcijskemu odnosu, ki je
nastal in se razvil z razvojem blagovne produkcije.
Kapital razvija svojo naravo, še naprej iztiska delo ter
zagotavlja nemoten proces (četudi socialistične) aku-
mulacije, ko so privatno lastnino že zdavnaj nimamo
več opraviti. Kapitalistična produkcija se v socialistični
samoupravni družbi nemoteno nadaljuje. Kar je po-
trebno raziskati, je odnos med kapitalom in delom v
socialistični samoupravni družbi. Toda razmerje med
kapitalom in delom Papič & Co. že od samega začetka
izločijo iz razumevanja zakonov blagovne produkcije,
zato da lahko njene zakone v socializmu razglasijo za
konec "razrednih antagonizmov sploh. Toda s tem se
njihove apologetske zadrege šele začenjajo.
časogisj^n^
II. Birokracija in
zakoni blagovne
produkcije
Po eni strani morajo socialistični ekonomisti obvarovati
deviškost »socialistične samoupravne blagovne produk-
cije«. Tu naj vladata svoboda in enakost. Toda po drugi
strani imamo pri nas, v samoupravnem socializmu, ven-
darle opraviti z - monopolom - kot zgroženi vijejo roke
nad birokratskim gospostvom. Od kod tedaj monopol,
če pa imamo opraviti s »socialistično samoupravno bla-
govno produkcijo«? Mar dopustiti, da se cela zgradba
zruši zaradi tega birokratskega vsiljivca? Ne. Seveda ne.
Če hočejo ostati dosledni v svoji »teoriji« o »robnoj
proizvodnji posebne vrste«, lahko Papič & Co. nave-
dejo le en sam vzrok za ta monopol:
»Potisnutost ekonomskih zakonitosti (beri: socialističke
samoupravne robne proizvodnje; I. B.) rezultat je
veoma izraženog širenja administrativne uloge države
na svim nivoima, dakle, narastanjem etatističkih odnosa
u klasičnim i novim oblicima.«10
Vzrokov zopet ne iščejo znotraj zakonitosti »blagovne
produkcije, ker bi tedaj dopustili sum v njeno deviškost,
ki so jo tako skrbno varovali. Toda, če želimo razumeti
monopol birokracije, kot tudi vzroke njenega zgodovin-
skega zatona, ki se je očitno že začel, kar dokazuje tudi
pričujoči tekst socialističnih ekonomistov, tedaj bi se
morali lotiti prav analize razvoja blagovne produkcije v
razmerah socialistične samoupravne družbe. Spoznali
bi, da je monopol birokracije na eni strani, ter mezdno
delo na drugi strani, glavni produkt procesa oplojevanja
kapitala v razmerah socialistične samoupravne družbe.
Birokracija se tu pojavlja kot personifikacija kapitala,
kot tisti »drugi del družbe«, katerega ekonomska aktiv-
nost se reducira na zagotavljanje in kontrolo procesa
akumulacije kapitala Ne le, da se njeno gospostvo ne
pojavlja kot nekaj blagovni produkciji tujega, prav
njeni dominaciji gre zasluga, da ji je v razmerah, na
katere je naletela takoj po vojni, sploh uspelo razširiti
blagovno produkcijo na vso družbo in tako »različite
proizvodjače povezati a ukupnu proizvodnju učiniti
društvenom«. Povezanost neposrednih producentov, ki
jo je ustvarila birokratska dominacija, se nahaja sicer le
v vzajemnem odnosu vsakega od njih do birokracije, v
tem, da se v njenih rokah akumulira in centralizira
njihov produkt in presežna vrednost. Kot povezani pro-
ducenti eksistirajo le po sebi, kolikor vsak od njih dela
za birokracijo, toda sami ne sodelujejo. Njihova druž-
bena povezanost je posredovana centralizacijsko močjo
birokracije, toda vzpostavlja se na osnovi blagovne
produkcije, produkcije vrednosti in njene akumulacije.
To je oblika kapitalistične blagovne produkcije brez
privatne lastnine (kapitalistov), toda oblika blagovne
produkcije, ki »u okvirima društva vrši racionalnu ra-
spodelu društvenog rada na različite delatnosti i svojim
delovanjem vrši selekciju proizvodnje...«, pa če Papič
& Co. to priznajo ali ne. Da so oddaljenejše posledice te
»racionalne raspodele« v nasprotju z njenimi takojš-
njimi učinki, ki zagotavljajo dominacijo birokracije, v
ničemer ne negira (celo potrjuje) trditve, da gre tu za
specifično obliko kapitalistične blagovne produkcije.
Podatki o stopnji družbene rasti, produktivnosti, inve-
sticijskih vlaganjih in zaposlovanju v času povojnega
jugoslovanskega čudeža, ko je bila birokratska domina-
cija v razcvetu, potrjujejo, da so te »progresivne funk-
cije« blagovne produkcije hkrati tudi njene »slabe
strani«, če po proudhonovsko rečemo z našo komisijo.
Z drugimi besedami: Papič & Co. pravijo,-da »etati-
stički odnosi znače potisnutost ekonomskih zakonito-
sti«, a to ne pomeni, da je »administrativna uloga
države« nekaj zunaj zakonitosti blagovne produkcije,
pač pa da ta specifična oblika kapitala (birokratska
dominacija) ovira nadaljnjo akumulacijo kapitala! Pa-
pič & Co. do tega spoznanja bodisi ne morejo, ker v
svoji analizi kapital ignorirajo, bodisi nočejo, ker varu-
jejo čistost blagovne produkcije. Njihova hipokrizija je
resnično neizmerna. Svoje eksploatatorske želje in po-
djetja opravičujejo z napadom na te iste želje in po-
djetja, le da jih veliko bolje in uspešneje podlagajo z
različnimi socialističnimi frazami. Medtem ko se je biro-
kracija le delala, da povezuje neposredne producente,
nas bodo oni s svojo deviško samoupravno blagovno
produkcijo in neomadeževanim samoupravljanjem pri-
peljali naravnost pred vrata »asociacije svobodnih pro-
ducentov«.
»Socijalistički samoupravni društveni odnosi, na ovoj
etapi istorijskog razvitka, nisu moguči bez ekonomske
samostalnosti samoupravnih proizvodjača, nisu moguči
bez robne proizvodnje. Istovremeno ni robna proizvod-
nja u našim realnim društvenim uslovima nije istorijski
moguča bez socijalističkog samoupravljanja, tj. bez pro-
mene sopstvenog oblika u skladu sa novim društvenim
odnosima.«11
In takoj naprej, toda:
» ... uzroci potisnutih ekonomskih zakonitosti u nas ne
mogu se ni implicitno tražiti u samoupravljanju i osno-
vama samoupravnog privrednog sistema.«
Zveza med deviško blagovno produkcijo in socialistič-
nimi samoupravnimi družbenimi odnosi je sedaj postala
razumljiva. Kakor so skušali razcepiti imanentno pove-
zanost med zakoni blagovne produkcije in kapitalskim
odnosom, tako skušajo sedaj poljubno vzpostaviti vez
med istimi zakoni in samoupravljanjem. Toda s tem ne
zamolčujejo in ne potvarjajo le logičnega in historič-
nega razvoja blagovne produkcije, pač pa idealizirajo
tudi zgodovinski nastanek in razvoj procesa socialistič-
nega samoupravljanja. Ker je njihovo izhodišče, da
» .. .robni oblik proizvoda ne formira društvene odnose,
naprotiv... samo ih izražava...,« se jim ne more zgo-
diti, da bi samo socialistično samoupravljanje imeli za
zgodovinsko nastalo obliko akumulacije kapitala, tj.
specifično razredno razmerje med kapitalom in delom v
družbi prehodnega obdobja. Ne le, da se jim to ne more
zgoditi, da se jim to niti po naključju ne bi pripetilo, so
celoten tekst zgradili zelo konsistentno.
III. Socialistično
samoupravljanje
Dokazati, da je blagovna produkcija nujna za sociali-
stično samoupravljanje, poleg pa molče trditi, da je
samoupravljanje plod človekoljubnih prizadevanj, in da
je nastalo popolnoma neodvisno od zakonov blagovne
produkcije (ki so mu le sredstvo), je mogoče le tako, da
se popolnoma abstrahira od zgodovinskega razvoja bla-
govne produkcije. Vulgarnost »teorije« Papiča & Co.
zatorej ni v tem, da so spoznali zgodovinsko nujnost
blagovne produkcije v socialističnem samoupravljanju,
kar je zgodovinski fakt, fakt, pač v tem, da socialistič-
nega samoupravljanja ne razumejo v kontekstu logič-
nega in historičnega razvoja blagovne produkcije, kot
zgodovinsko obliko akumulacije kapitala. Namesto tega
nam ponujajo socialistične fraze o tem, da se blagovna
produkcija pri nas » ... ostvaruje u onim oblicima čija je
suština ovladavanje ljudi celinom društvene reproduk-
cije.«13 Gredo se najbolj umazano apologijo. Ločeva-
nje dela od objektivnih pogojev produkcije v kontekstu
»socialistične samoupravne blagovne produkcije« se
niti ne lotevajo. Skozi celotno predstavitev razmerja
med blagovno obliko produkta in družbenimi odnosi
vsako tako možnost celo o priori zanikajo. Njihovo pero
vihtijo aktualne razmere, njihova »teorija« je literarni
izraz idej vladajočih - je njihova apologija. Stalno
pridigajo, da gre za novo »etapo u razvoju oblika robne
proizvodnje«, toda kar je novega ni konec razrednega
antagonizma med kapitalom in delom, kar bi nam radi
podtaknili, čeprav je res, da je to »robna proizvodnja
bez kapitalista.« »Nova« je oblika akumulacije kapi-
tala, to je socialistična samoupravna akumulacija kapi-
tala, če hočete. Njen motiv je dohodek14, kot pravijo
socialistični ekonomisti, ali vrednost, kot to imenuje
Zakon o združenem delu.15. Produkcija dohodka ali
vrednosti je podložna prvi, edini in sveti zapovedi, ki jo
postavljajo zakoni razvite blagovne produkcije: AKU-
MULACIJI!, pa najsi se to imenuje tako ali drugače.
Očitno je, da te zapovedi v aktualnih razmerah »sociali-
stične samoupravne blagovne produkcije« niso spošto-
vane, kar odkrivajo tudi ekonomisti. Ugotavljajo, da
»usled delovanja brojnih faktora (administrativnih, sti-
hijskih i dr.) sve više slabi korealcija izmedju društveno
priznatog rezultata rada OOUR - dohotka - i njihovog
stvarnog rezultata rada - produktivnosti rada pre
svega.«16 Vzroke za to spet iščejo zunaj zakonitosti
blagovne produkcije v socialističnem samoupravljanju
(administriranje, stihija), ker bi radi akumulacijo kapi-
tala, ne pa tudi njenih nujnih sestavin (slabšanje korela-
cije). Njihova iluzija je domneva, da »socialistična sa-
moupravna blagovna produkcija« načrtno razdeljuje
družbeni delovni čas in uravnava pravilno proporcijo
med raznimi delovnimi funkcijami za razne potrebe na
eni, ter, da služi delovni čas kot mera za individualni
producentov delež pri skupnem delu, na drugi strani.
Skratka, da je v teh razmerah odpravljeno protislovje
med konkretnim in abstraktnim delom. Ravno zato
razlagajo slabšanje korelacije med družbenim prizna-
nim dohodkom in stvarnim rezultatom dela, kot nekaj
blagovni produkciji tujega (administriranje,stihija), ne
pa kot materializacijo njenih zakonitosti. S tem ostajajo
pravzaprav pod ravnjo Zakona o združenem delu, ki to
protislovje anticipira najbolj jasno v 129. členu, ko
govori o ugotavljanju osebnega dohodka delavcev.17 Za
to uporablja dve merili: količino in kakovost dela (kon-
kretno delo) ter povečan dohodek temeljne organiza-
cije (abstraktno delo). Kolizija med obema določitvama
je v razmerah blagovne produkcije nerešljive oziroma
točneje: praktično se pred našimi očmi razrešuje tako,
da se nagrajevanje po rezultatih dela tendenčno giblje
okoli vrednosti delovne sile. S tem je ovržena tudi druga
iluzija socialističnih ekonomistov, ki temelji na do-
mnevi, da pride vrednostni značaj produktov v sociali-
stičnem samoupravljanju v poštev le v procesu menjave,
ne pa tudi že pri produkciji sami. Precej neprepričljivo
tedaj zveni trditev, da je v dejstvu, da je dohodek
»jedinstven« (t. j. da združeni delavci kontrolirajo ce-
lotni dohodek in ne zgolj del, ki gre za osebne dohodke
delavcev) objektivno vsebovana tendenca, da delavci:
».. .prevazilaze najamnu poziciju i postaju egzistenci-
jalno zainteresovani za celinu procesa sticanja i raspo-
dele dohotka. Tendencija ovladavanja udruženih ra-
dnika celinom dohotka je dakle izraz istorijskog procesa
prevazilaženja apriorne podele novododatog rada na
potreban rad i višak rada.«18 (podčrtal I. B.)
»... koristne stvari, pravi Man, se producirajo za me-
njavo, da torej pride v poštev vrednosti značaj stvari že
pri njihovi produkciji sami.«19 S tem je ovržena trditev
o »prevazilaženju« delitve na potrebno in presežno delo
v razmerah »socialistične samoupravne blagovne pro-
dukcije«, kajti jasno je, da je »ovladavanje udruženih
radnika celinom dohotka« le videz, za katerim se skri-
vajo stvarni zakoni akumulacije.
»Formule, ki jim je na čelu zapisano, da pripadajo
družbeni formaciji, v kateri produkcijski proces vlada
nad človekom, človek pa še ne obvladuje produkcij-
skega procesa, veljajo v njihovi meščanski zavesti še
zmerom za prav tako samo po sebi umljivo naravno
nujnost, kakor je naravno nujno produktivno delo
samo.«20
IV. Anti-Kraigher
Če hoče obstajati, mora kapital vedno znova akumulirati
večjo množino presežne vrednosti. Na določeni točki
lahko to stori samo tako, da poveča množino produk-
tov, ne enkrat ampak kontinuirano, da revolucionira
produktivne sile dela. V konkretnih razmerah sociali-
stičnega samoupravljanja birokracija kot personifika-
cija specifičnega kapitalskega odnosa, ni več zmožna
zagotavljati in kontrolirati akumulacije, ker ne more
revolucionirati produktivnih sil, ne da bi spodkopavala
osnove svoje lastne razredne dominacije.21 Papič &Co.
imajo rešitve, toda le zato, ker so te rešitve v obliki
socialističnega samoupravljanja že tu. Le ta pa z vpote-
govanjem delavskega razreda v proces zagotavljanja in
kontrole akumulacije kapitalav dimenzijah in na način,
ki ga dosedanja zgodovina še ne pozna, omogoča na-
daljnjo akumulacijo. Principa, ki sta kot potenci vsebo-
vana v blagu (akumulacija na eni, ter delo na drugi
strani) se udejanjata naprej. Najbolj revolucionarna sila
je delavski razred sam, pravi Kari Marx. Z vpotegova-
njem delavskega razreda v kontrolo nad procesom aku-
mulacije, kapital revolucionira produktivne sile na naj-
bolj revolucionaren način. Za kapital je pač vseeno, kdo
kontrolira in zagotavlja akumulacijo: beli ali modri
ovratniki.
Revolucionarna teorija se od stalinizna razlikuje samo v
tej točki. Socialistično samoupravljanje je oblika kon-
trole in regulacije akumulacije kapitala po delu. Oblika,
v kateri se logični in historični razvoj blagovne produk-
cije kaže v paradoksalnem položaju delavcev, ki so »kot
asociacija svoji lastni kapitalisti,«22 sami od sebe v
mezdnem položaju. Sami sebi kupujejo i naprodaj aj o
svojo lastno delovno silo.23 To je koncept samoeksploa-
tacije, to je podružbljanje kapitala znotraj meja njega
samega, to je kapital par exellence.
Razvoj še ni dosegel te točke. Tam, kjer se te ideje že
pojavljajo ali celo materializirajo, nastopa tehnokraci-
jakot personifikacija tega družbenega kapitala, kot
nove vrste parazit, ki to gibanje pospešuje. Spopadi so
težki in zapleteni in se v grobem kažejo kot spopad med
birokracijo in tehnokracijo, pri čemer slednji ne gre
odreči premoči v perspektivi. Toda kar je ekonomsko
pravilno, je lahko svetovno-zgodovinsko napačno, če
parafraziramo Engelsa. Birokracija ima namreč še ve-
dno na razpolago mehanizme, s katerimi lahko svoje
gospostvo podaljšuje. Med drugim je še vedno edina
legitimna predstavnica jugoslovanskega kapitala v me-
dnarodnem kapitalističnem taboru. Doma trenutno ba-
ranta s tehnokracijo, kajti jugoslovanska ekonomija ni
taka, da bi si lahko burgeois privoščili večje eksperi-
mente. Pri uresničevanju programa gospodarske stabili-
zacije sta ob nenehnem spopadanju obe frakciji kapitala
našli skupni interes: povečano eksploatacijo delavskega
razreda, ki se očitno kaže v zniževanju cene delovne sile
pod njeno vrednost. Birokracija upa, da si bo s tem obvaro-
vala lastno gospostvo, tehnokracija, da ga bo šele dosegla.
Ta »simbioza« je seveda omejena. Toda tu so še druge,
t. i. izvenekonomske podpore, s katerimi računata obe
frakciji. Birokracija je tu močnejša. Ima močne pozicije
v vrhovih zveze komunistov, vojske, državne varnosti,
milice in državne uprave sploh.
Gledano s stališča zgodovinskega spopada obeh frakcij
(in to je komunistično stališče), je treba podpreti -
tehnokracijo; to pomeni, tudi Papiča & Co. Da, ne
glede na to, da nam namesto asociacije svobodnih proi-
zvajalcev ponujajo le izpod birokracije osvobojene
proizvajalce. Pravzaprav je to edini razlog. Tu ne gre za
vse ali nič, in komunistična pozicija mora s tem računati.
Še poseboj zato, ker Papič & Co. jasno dokazujejo, da
je znotraj zakonitosti razvite blagovne produkcije aso-
ciacija svobodnih proizvajalcev-nemogoča. Ponujajo si-
cer neko obliko »realsamoupravljanja«, toda le kot pot
k emancipaciji od vsakega samoupravnega sistema aku-
mulacije kapitala. Končno se v spopadu z njihovimi
stališči zlagoma oblikuje tudi zavest o nujnem »koraku
naprej«, emancipaciji od socialističnega samoupravlja-
nja sploh. V tem tiči tudi razlog, da je tekst Papiča &
Co. najpomembnejši tekst, ki ga je doslej pripravila t. i.
Kraigherjeva komisija.
Samo v tem negativnem smislu tedaj tudi glasujem za
»socialistično samoupravno blagovno produkcijo«!
OPOMBE:
1.	Tim. Kraigherjevi komisiji je med ostalimi materiali uspelo
pripraviti tudi tekst o »Blagovni produkciji v razmerah sociali-
stičnega samoupravljanja«. Žarko Papič (iz Slovenije je sode-
loval Viljem Merhar) je vodil delo te podkomisije pri zveznih
družbenih svetih. Ta članek je spopad s temi umotvori.
2.	Papič & Co., str. 3
3.	glej tudi Kari Mara, Osnovi kritike političke ekonomije,
MED 19, Beograd, str. 340
4.	isto
5.	isto, str. 341
6.	»Proizvodjenje kapitalista i najamnih radnika predstavlja,
dakle, glavni proizvod procesa oplodjivanja kapitala... kapital
je nužno ujedno i kapitalist i misao nekih socijalista da tre-
bamo kapital, ali ne i kapitaliste, potpuno je pogrešna.« isto,
str. 343
7.	Papič » Go., str. 4
8.	Kari Marx, Osnovi kritike političke ekonomije, MED 19,
Beograd, str. 134
9.	J. Staljin, Pitanja lenjinizma, biblioteka Pitanja, Zagreb
1981 str. 712
10.	Papič & Co., str. 12
11.	isto, str. 7
časopis za kritiko znanosti/55, 56/5
12.	isto
13.	isto, str. 4
14.	isto, str. 12
15.	Zakon o združenem delu, člen 14
16.	Papič & Co., str. 13
17.	Zakon o združenem delu, člen 129
18.	Papič & Co., str. 12
19.	Kari Mara, Kapital, I, str. str. 86, Ljubljana, Cankarjeva
založba, 1961
20.	isto, str. 94
21.	»Za produkcijo presežne vrednosti s tem, da se potrebno
delo spremeni v presežno delo, pa nikakor ne zadostuje, da se
kapital polasti delovnega procesa v takšni obliki, kakor je
zgodovinsko nastala in kakršna je, in podaljšuje le trajanje
tega procesa. Spremeniti mora tehnične in družbene pogoje
delovnega procesa, torej sam način produkcije, zato da bi
povečal produktivno silo dela, da bi s povečanjem produktivne
sile znižal vrednost delovne sile in da bi tako skrajšal tisti del
delovnega dne, ki je potreben za reprodukcijo te vrednosti«,
pravi Mara. Birokracija tega, za razliko od tehnokracije, ni
sposobna. Povečanje produktivne sile dela zahteva in predpo-
stavlja hitro reagiranje kapitalov, njihovo samostojnost in
neodvisnost, svobodno prelivanje kapitalov iz panoge v pa-
nogo, svobodno delovanje zakona splošne profitne (ali po
socialistično: dohodkovne) mere, predpostavlja združevanje
kapitalov, uvajanje znanosti in tehnologije v produkcijski pro-
ces, intenzifikacijo delovnega procesa, itd. Prvi pogoj za do-
sego vseh teh ciljev pa je - svobodno razpolaganje organizacij
združenega dela z ustvarjeno presežno vrednostjo. Birokracija
tega ne sme dopustiti, če si ne želi spodnesti temelje svojega
lastnega gospostva. Tehnokracija, kar dokazujejo tudi Papič &
Co., pa te pogoje ponuja!
22.	Kari Mara, Kapital III, 27. poglavje, str. 498, Cankarjeva
založba, Ljubljana
23.	»Ali više je nego čudno služiti se tim pojmovima (potrebno
in presežno delo, potreben proizvod in presežen proizvod,
potreban čas in presežen čas; I. B.) kad radnička klasa ne samo
što nije lišena vlasti i sredstava za proizvodnju, nego naprotiv,
drži u svojim rukama vlast i posjeduje sredstva za proizvodnju.
Prilično apsurdno zvuče sada, u našem uredjenju, rječi o
radnoj snazi kao robi i o »najmu« radnika: kao da radnička
klasa koja posjeduje sredstva za proizvodnju sama sebe
unajmljuje i sami sebi prodaje svoju radnu snagu.«
J. Staljin, Pitanja Lenjinizma, biblioteka Pitanja, Zagreb,
1981, str. 712-13
Absurdnost teh besed, ki jih kritizira Stalin, je le absurdnost
družbenih razmerij, ki pa jih Josip Visarionovič, kakor tudi
Papič & Co., zaradi svojega dominantnega položaja seveda ne
bo kritiziral.
UDK: 330.133 : 331.107.8
Blagovna produkcija, socialistično samoupravljanje
Igor Bavčar
Zveznih družbenih svetov prevrat v ekonomiji
Časopis na kritiko znanosti 55-56/1983
Avtor se kritično spoprijema z enim od nasilnih tek-
stov tim. Kraigherjeve komisije: »Blagovna produkcija
v razmerah socialističnega samoupravljanja«. Abstrahi-
ranje od logičnega in historičnega razvoja blagovne
produkcije in poljubna umestitev kapitala zunaj tega
razvoja, pripelje avtorje omenjenega teksta v pozicijo,
da zanikajo obstoj razmerja med kapitalom in delom v
socialističnem samoupravljanju, in tako opravičijo ob-
stoj blagovne produkcije v socializmu, kot nekaj popol-
noma neprotislovnega. Vulgarnost in apologija njihove
»teorije« torej ni v tem, da so spoznali nujnost blagovne
produkcije v socialističnem samoupravljanju, kar je
zgodovinski fakt, pač pa v tem, da socialističnega samo-
upravljanja ne razumejo kot zgodovinsko obliko aku-
mulacije kapitala.
UDK: 330.133 : 331.107.8
goods production, socialist self-management
Igor Bavčar
Federal Social Councils' Overthrovv in Economics
Časopis za kritiko znanosti 55-56/1983
The author critically tackles one of basic texts of the so
called Kraigher's commitee: »The goods production in
conditions of socialistic self-management«. The abstrac-
tion from the logical and historical development of
goods production and at will placement of the capital
out of this development brings the authors of the text
mentioned into a position where, denying the existence
of relation between capital and work in socialist self-
management they exculpate the existence of goods pro-
duction in socialism as an absolutely uncontradictory
fact.
Therefore the vulgarity and apology of their »theory«
does not subsist in the fact that they realised the neces-
sity of goods production in socialist self-management,
which is a historical fact, but in the fact that they do not
understand the socialist self-management as a historical
form of acummulation of capital.
Srečo Kini
Nobenega dvoma ni, da je, zgodovinsko gledano, otre-
sajoč se vseh nakopičenih oblik in kaotičnih presečišč
sedanje družbenogospodarske krize, temeljno besedilo
zveznih družbenih svetov prav tisto, ki je posvečeno
blagovni proizvodnji v razmerah socialističnega samo-
upravljanja.1
Razbremenjeno pragmatičnega pritiska iskanja odgo-
vorov na probleme politične in ekonomske vsakdanjo-
sti, tekst v kratkem, toda konsistentnem teoretskemu
delu povzema temeljna polit-ekonomska razmerja ti-
stega, čemur bi lahko rekli ekonomska struktura sociali-
stičnega samoupravljanja.
Ko kritično načenjamo ta teoretski model, nikakor no-
čemo spodbijati njegove pozitivne usmeritve, ki je za-
snovana prav na poudarjanju pomena blagovne pro-
dukcije oziroma njenih zakonitosti. Razumemo, da je
poudarek potreben zlasti v času rastočega administrira-
nja in etatističnega vodenja produkcijskega procesa, ki
se prav v realnem, pa tudi samoupravnem socializmu,
poskuša predstavljati kot tista družbena moč, ki sili čez
kaotičnost t. i. objektivnih ekonomskih zakonitosti.
Priznavamo torej dejanskost teoretskega in političnega
spopada, ki se v konkretnih zgodovinskih okoliščinah
bije ob vprašanju, ali prepustiti regulacijo produkcij -,
skega procesa tržno-samoupravnim mehanizmom, ali
pa poseči po etatističnih mehanizmih.
Toda kolikor je spopad odločilen za večjo ali manjšo
odprtost produkcijskih procesov, za večjo ali manjšo
svobodo produkcijskih subjektov, za več ali manj poli-
tičnega voluntarizma v vodenju produkcije, menimo, da
ta spopad - vsaj teoretsko gledano - v ničemer ne
prestopa tistih meja, ki jih obsega prav eksistenca zako-
nov razvite blagovne produkcije.
Nedopustno je, da zaradi političnega pomena ponuje-
nega teoretskega modela, ne bi videli, razmerja med
zakoni razvite blagovne produkcije in socialističnim sa-
moupravljanjem kot projektom ukinjanja razredne
družbe, kot protislovno, zgodovinsko gledano, celo an-
tagonistično razmerje.
S tem se ne domneva zgolj nekakšno modeliranje v
teoretskih nebesih, ki nima nikakršne zveze z dejan-
skostjo samo, in ki na vsak ne pri realizaciji tega modela
odgovarja z vzvišenim: toliko slabše za dejanskost
samo, temveč ima lahko usodne politične posledice. Če
ne drugega, botruje tisti iluziji, na kateri temelji prav
etatistična regulacija produkcijskega procesa.
Kar pade v oči, je konsekventnost razumevanja bla-
govne produkcije, ki ima svojo teoretsko zgodovino.
Začenja se pri socialističnih utopistih in svojo klasičnost
doživlja s Proudhonom, Rodbertusom in Duhringom.
Toda ni naključje, ko Marx pozneje objavi, da njegova
kritika politične ekonomije temelji prav na spopadu s
Proudhonom. Ne samo, da gre za vprašanje razumeva-
nja kapitalističnega načina produkcije, temveč pred-
vsem za spopad v razumevanju »pravičnih zakonov
blagovne produkcije« kot anticipacije komunistične
družbe.
Vsa ključna vprašanja funkcioniranja kapitalističnega
načina produkcije, njegovih osnovnih mehanizmov, so
tu podvržene kritiki s stališča njihove lastne ukinitve.
Tako radikalna kritika, na prvi pogled nerazumljivo
obrnjena proti ljudem, ki so se skupno z njim bojevali
proti kapitalizmu, proti eksploataciji, ter za socializem,
je definirana prav s strahom, da delavsko gibanje, vsaj v
svojih teoretskih zastavitvah, namesto da zapopade zgo-
dovinski proces, ostane zgolj njegov zapopadek, zapo-
padek produkcije kapitala, zapopadek reprodukcije
razredne družbe, zapopadek odtujenosti in nesvobode.
Politična zmaga Bernsteina v nemški socialdemokraciji
in njen pervertirani podaljšek v dominaciji stalinizma
sta pokazala vso upravičenost tega strahu.
Ključ za novo perspektivo revolucionarne teorije je
prav v obuditvi tega spopada, katerega bistvo je bilo
prav razumevanje zakonov blagovne produkcije v raz-
merju do socializma.
Tekst skupine ekonomistov v okviru t. i. Kraigherjeve
komisije nadaljuje v nekoliko modificirani obliki, prav
vso to negativno neskončnost, na katero opozarja Marx
v spopadu s Proudhonom.
Blagovna produkcija je tu predstavljena kot družbeni
mohanizem, reduciran v položaj inertnosti, ki sam iz
sebe ne reproducira nikakršnega pomembnejšega druž-
benega razmerja, oziroma natančneje nikakršnega spe-
cifičnega značaja družbenih razmerij.
Da bi bilo to stališče teoretsko sploh možno, blagovno
produkcijo najprej postavijo v nekakšen nadzgodovin-
ski položaj, v katerem se pojavlja v skoraj vseh družbe-
noekonomskih formacijah in ima v sleherni med njimi
sama po sebi enak položaj. In drugič, blagovno produk-
cijo določajo tako kot da ne sodi v družbena razmerja,
kot da nima nič opraviti z zgodovinskimi pogoji za
produkcijo in naposled kot da ji lastninska razmerja
niso nič mar.
Ko je to abstrahiranje od dejanske zgodovine - z več ali
manj rokohitrske sreče in velikim občutkom za teoret-
sko malomarnost opravljeno - je kaj lahko izreči visoko
zveneče pohvale na račun t. i. pozitivnih funkcij bla-
govne produkcije, ki dajejo prednost boljšim pred sla-
bimi, produktivnejšim pred neproduktivnejšimi in ne
nazadnje močnejšim pred slabšimi, Če ne opišejo nega-
tivnih funkcij blagovne produkcije, Proudhon bi jim
rekel slabe plati, je to zgolj rezultat srečnega naključja,
da te same po sebi dejansko res ne obstajajo. Toda
dialektika ekonomistov ne zanima, kajti po njihovem
mnenju ta očitno sodi na področje nekakšne filozofske
špekulacije in metafizike, ki z materialnimi dejstvi itak
nima nič opraviti.
Toda poglejmo si stvari natančneje.
»Robna proizvodnja istorijski objektivno postoji u
uslovima u kojima je proizvodnja atomizirana i u ko-
jima nije neposredna t. j. ne proizvodi se neposredno za
podmirenje potreba. U tim istorijskim uslovima koji su
odredjeni objektivno dostignuti nivoom razvijenosti
proizvodnih snaga i društvenom podelom rada i koji
karakterišu više društveno-ekonomskih formacija.«...
(Robna proizvodnja u uslovima socialističkog samo-
upravljanja, str. 2)
Če sledimo Maraovi analizi družbenoekonomskih for-
macij, tedaj veljajo zgoraj omenjene zgodovinske pogo-
jenosti blagovne produkcije samo za kapitalistični način
produkcije.
Niti v sužnjelastništvu niti v tevdalizmu produkcijski
proces v splošnem ni definiran na blagovni produkciji
časopis za kritiko znanosti/55, 56/6
atomiziranih producentov. Sploh pa atomiziranost pro-
ducentov ni pogoj za blagovno produkcijo, temveč njen
rezultat. Stališče, da je blagovna produkcija enako nav-
zoča v več družbenoekonomskih formacijah, je možno
samo takrat, ko se abstrahira od dejanskega zgodovin-
skega procesa, torej, ko se uveljavlja metoda abstrakt-
nega ponavljanja splošnih kategorij in zarfienjavanja
vzrokov s posledicami.
Zgodovinski proces razvoja sužnjelastništva in fevdali-
zma kaže na to, da je blagovna produkcija znotraj njih
igrala povsem podrejeno vlogo. Omejevanje sužnjev
zgolj na delovna orodja oziroma priklenjenost kmetov
na zemljo in ne nazadnje borniranost družbenih raz-
merij sploh, onemogoča razvoj blagovne produkcije.
Znotraj teh družbenoekonomskih formacij, znotraj do-
sežene stopnje razvoja proizvajalnih sil in družbene
delitve dela v teh družbenoekonomskih formacijah, so
blagovna produkcija, oz. atomizirani producenti, ki
proizvajajo za trg, potisnjeni na obrobje družbenih
procesov. Blagovna produkcija sicer obstaja, toda ne
kot dominanten družbeni proces, ne kot nekaj, kar bi
karakteriziralo in določalo osnovno produkcijsko raz-
merje.
Z razvojem svetovne trgovine, ki krepi trgovinski kapi-
tal, z razvojem bančnega kapitala, ki akumulira sredstva
iz zametkov kapitalističnega načina produkcije v itali-
janskih in južnonemških mestih, z rastočim nasprotjem
med močno absolutistično državo na eni in raztrga-
nostjo fevdalnega družbenega tkiva na drugi strani, z
velikimi odkritji in ne nazadnje z razvojem proizvajal-
nih sil, kot je uvedba novih tehnik v pridobivanju hrane
in tehnične delitve dela v obrtni dejvnosti cehov v
srednjeveških mestih, se uresničijo vsi nujni zgodovin-
ski pogoji, da blagovna produkcija čedalje bolj razvija
svoje skrite možnosti. Ti procesi, ki jih je Marx povzel v
nastanek svobodne delovne sile, dovolj veliko izolirano
in opredmeteno menjalno vrednost - denar, nastanek
svetovnega trga, so temelj za razvoj kapitalističnega
načina produkcije, t. j. družbenega procesa, v katerem
prevladuje blagovna produkcija. Razvoj blagovne pro-
dukcije je prav razvoj kapitalističnega načina produk-
cije. Dominanten položaj blagovne produkcije torej ni
nič drugega kot nastanek kapitalističnega načina pro-
dukcije. To nista dva ločena in živeča procesa, temveč
en sam družbeni proces.
Da bi se ta proces osamosvojil, so bili potrebni vsi prej
našteti zgodovinski pogoji. Ko se osamosvoji, jih ne
potrebuje več. Sam reproducira zgodovinske pogoje
lastne eksistence.
Res je, da blagovna produkcija obstaja v več družbe-
noekonomskih formacijah, toda bistveno drugače. Če v
predkapitalističnih družbenoekonomskih formacijah
blagovna produkcija eksistira zgolj sporadično, kot ne-
kaj nepomembnega, skrivajoč svoje potence, tedaj jih s
svojim razvojem razkrije, kar pomeni hkrati razvoj
kapitalističnega načina produkcije.
»Ove istorijski progresivne funkcije, robna proizvodnja
ostvaruje u svojim različitim konkretnim istorijskim
oblicima, koji su odredjeni društvenim odnosima u ko-
jima ona deluje. Niti je robna proizvodnja društveno-
neutralan »mehanizam«, niti se razvoj robne proizvod-
nje može odvajati od razvoja društvenih odnosa.«
(Robna proizvodnja u uslovima socialističkog samo-
upravljanja, str. 3)
Razmerje med vsebino in njeno formo je vedno dialek-
tično. Tako kot vsebina, torej neka notranja struktura,
zakonitosti, v okviru drugih danih zgodovinskih razmer,
določa formo lastne eksistence, tako tudi forma ne samo
izraža vsebino kot nekaj povsem tretjega, temveč kaže,
kako ta vsebina sploh lahko obstoja. Dialektično raz-
merje med vsebino in formo je v bistvu razmerje vse-
bina-forma, znotraj vsebine in vsebina-forma, znotraj
forme.
Fetišizem blagovne produkcije, torej prikritost proti-
slovnega razmerja, ki tiči v sami vrednosti blaga, izhaja
prav iz tega, da to razmeje mora biti opredmeteno,
povnanjeno, če hoče sploh biti uresničeno. Razmerje
med relativno vrednostno obliko in ekvivalentom je
sicer notranje razmerje blaga in s tem obče razmerje
blagovne produkcije. Toda, če naj bi dejansko zaživelo,
mora nastopati kot razmerje med dvema blagoma, kot
neko zunanje medpredmetno razmerje. Splošna oblika
te opredmetene eksistence vrednosti je denar. Tisti hip,
ko predstavlja zgolj zunanjo obliko temeljnega raz-
merja v blagu oz. vrednosti, je to tudi način, kako lahko
vrednost sploh eksistira. Nedialektično pojmovanje
tega razmerja pelje v razumevanje denarja kot neke
zunanje, samo za sebe bivajoče predmetnosti, ki je dana
od vekomaj. Kar pa se zdi, da je vrednostno razmerje,
torej razmerje med stvarmi, je samo način njegove
lastne eksistence.
Enako velja za blagovno produkcijo kot tako. Nemo-
goče jo je namreč predstavljati kot neki notranji ne-
spremenljivi substrat, ki na podlag teh ali onih družbe-
nih razmer dobiva takšno ali drugačno zgodovinsko
obliko. Njena forma je v temelju določena prav z notra-
njimi razmerji, s protislovnim karakterjem blagovne
produkcije kot take. Forma je samo način eksistence
oziroma stopnje, do katere se razvija ta njen protislovni
notranji karakter. Toda ta je en sam. V blagovni pro-
dukciji ni pozitivnih oziroma negativnih potenc, ki bi
znotraj tega ali onega družbenega milieja predstavljale
formo blagovne produkcije in s tem blagovno produk-
cijo sploh, enkrat kot pozitivno, drugič kot negativno.
»Kapitalistička robna proizvodnja pomenute funkcije
robne proizvodnje ostvarivala je u oblicima koji su
izražavali i reprodukovali kapital kao vladajuči druš-
tveni odnos. Indentifikacija robne proizvodnje sa nje-
nim kapitalističkim oblikom u nas vodila je, bilo klasič-
nom dogmatskom negiranju robne proizvodnje uopšte,
što je na scenu uvodilo etatizam bilo afirmaciji robne
proizvodnje u njenim liberalnim oblicima što je vodilo,
eroziji socijalističkih društvenih odnosa u tehnokrat-
skim i drugim oblicima.« (Robna proizvodnja u uslo-
vima socialističkog samoupravljanja, str. 3)
Dejstvo je, da je tudi blagovna produkcija kot taka
zgodovinski produkt. Nakazali smo njen zgodovinski
razvoj. Nakazali smo ga kot razvoj kapitalističnega na-
čina produkcije. Mane pravi: »Če je torej kapitalistični
način prilaščanja na videz v še tako ostrem nasprotju s
prvotnimi zakoni blagovne produkcije, vendarle nika-
kor ne izvira iz kršenja, marveč nasprotno iz uporabe
teh zakonov... Prvotna sprememba denarja v kapital
torej poteka v najpopolnejšem soglasju z ekonomskimi
zakoni blagovne produkcije in z lastninsko pravico, ki iz
njih izhaja. Toda navzlic temu je njen rezultat:
1.	da produkt pripada kapitalistu, ne pa delavcu;
2.	da vsebuje vrednost tega produkta, poleg vrednosti
založenega kapitala, tudi presežno vrednost, ki je zanjo
dal delavec delo, kapitalist pa nič, in ki postane kljub
temu zakonita lastnina kapitalista;
3.	da je delavec še nadalje ohranil svojo delovno silo in
da jo lahko na novo proda, če najde kupca;
Enostavna reprodukcija je samo periodično ponavlja-
nje te prve operacije; vsakokrat se, vedno znova, spre-
minja denar v kapital. Zakon torej ni kršen, nasprotno,
dobiva samo priložnost, da deluje trajno...
V četrtem oddelku smo pokazali, kako zahteva razvoj
družbene produktivne sile dela kot pogoj kooperacijo
na visoki stopnji, kako je samo pod tem pogojem mo-
goče organizirati delitev in kombiniranje dela, ekono-
mizirati z množično koncentracijo produkcijskega sred-
stva, spraviti v življenje taka delovna sredstva, ki jih ie
že materialno moč le skupno uporabljati, kakor n. pr.
sistem strojev itd., prisiliti velikanske naravne sile v
službo produkcije in produkcijski proces spremeniti v
tehnološko uporabo znanosti. Na temelju blagovne pro-
dukcije, kjer so produkcijska sredstva lastnina zasebni-
kov, kjer ročni delavec zato ali izolirano in samostojno
producira blago ali pa prodaja svojo delovno silo kot
blago, ker mu manjka sredstev za samostojno proizvod-
njo, se ta pogoj uresniči samo s tem, da rastejo indivi-
dualni kapitali oziroma toliko, kolikor se spreminjajo
družbena produkcijska sredstva in življenjske potreb-
ščine v lastnino kapitalistov. Na temelju blagovne pro-
dukcije je produkcija v velikem obsegu mogoča samo v
kapitalistični obliki.« (Kapital i, str. 659, 660, 705; CZ
Ljubljana 1961) Kar zadeva Marxovo analizo, so stvari
s tem menda povsem jasne. Za Marxa kapitalistični
način produkcije izhaja iz doslednega uveljavljanja za-
konov blagovne produkcije. S kapitalističnim načinom
produkcije so blagovna razmerja v imanentnem, notra-
njem odnosu. Od tega trenutka dalje je gibanje bla-
govne produkcije v njeni dejanskosti zapopadeno kot
gibanje kapitala. Drugo je, kot pravi Marx, samo videz,
ki pripada cirkulacijskemu procesu, gola oblika, ki mi-
stificira dejanski proces.
Če naši ekonomisti, ki so pisali omenjeni tekst, razgla-
šajo videz za dejanskost in dejanski proces za mistiko,
imajo za to seveda svoje vzroke. Kolikor bi ti vzroki
celo koreninili v njihovi bojevitosti proti etatističnemu
konceptu, ki goji iluzije, da je možno blagovno produk-
cijo odpravljati z dekreti oziroma s planiranjem, kot da
ne gre za planiranje blagovnih razmerij, nekaj apriori
kaotičnega in protislovnega, se konec koncev ves njihov
problem razkriva kot poskus apologije obstoječega. Če
to apologijo birokracija zganja tako, da trdi, da je
blajgovno produkcijo možno preseči z mehanizmi dr-
žavne kontrole, je njihova apologija zgrajena na tem, da
blagovna produkcija kot taka, nekakšna njena večna
vsebina, ki dobi te ali one željene oblike, kakršne so pač
družbene razmere, iz katerih je ona sama izzvzeta,
funkcionira v razmerju do socialističnih samoupravnih
odnosov povsem neantagonistično. Tam, kjer obstaja
temeljna dilema, osnovni problem, ključna protislovna
zgodovinska zastavitev družbenih razmerij prehodnega
obdobja, vidijo, teoretsko gledano, nekonfliktnost in
čisto harmonijo.
Blagovna produkcija, očiščena kapitalistične lupine, de-
luje v kontekstu socialističnega samoupravljanja pov-
sem pozitivno. In ne samo to. Sama je ključna točka
celotnega revolucionarnega družbenega razvoja. Je ba-
riera proti nastajanjem vsakršnih monopolov, v končni
instanci pa je revolucionarna vsebina socialističnih sa-
moupravnih odnosov.
Toda ali je res tako? Ali niso vse pozitivne funkcije
blagovne produkcije, ki daje prednost produktivnejšim
pred neproduktivnimi, boljšim pred slabšimi, tudi mo-
tor, ki gledano zgodovinsko-pravzaprav reproducira
razmerje med produktivnimi in neproduktivnimi, med
boljšimi in slabšimi, ki skratka v sebi anticipira nezmož-
nost splošnega razvoja produktivnosti, torej takšno raz-
merje, kjer nekdo svojo produktivnost razvija na ne-
produktivnosti drugega? Ali ni blagovna produkcija
tista, ki navidezno izhajajoč iz usklajenosti med po-
nudbo in povpraševanjem nenehno reproducira dejan-
sko neusklajenost? Ali ni svobodna konkurenca kot
zakonitost blagovne produkcije prav tista, ki konsek-
ventno rojeva nove in nove monopole?
A tudi skozi kritiko teh protislovij se gibljemo na po-
dročju nacionalne ekonomije. Ključno vprašanje je
drugje. Ključno vprašanje ni ne v kaotičnosti in ne v
monopolih, temveč v razrednih razmerjih, ki jih bla-
govna produkcija na temelju svojega lastnega karak-
terja imanentno reproducira. Razvoj blagovne produk-
cije je torej hkrati tudi razvoj eksploatacije, dominacije,
represije. Kdor tega ne razume, ali pa noče razumeti, ta
preprosto ne stoji na stališču revolucionarne teorije.
To seveda ne pomeni, da ne vidimo neke drugačnosti
razrednih razmerij v socialističnem samoupravljanju.
Ne pomeni niti, da želimo tu aludirati na nekakšno
takojšnjo ukinitev blagovne produkcije; pomeni pre-
prosto kritično, razredno določljivo zavest o dejanskosti
družbenih razmerij.
Kakorkoli poskušajo v tem tekstu t. i. Kraigherjeve
komisije teoretično in hkrati bojevito obračunati z argu-
menti nekega pogleda na socializem in neke sociali-
stične prakse, ki se ne more izkopati iz stalinistične
tradicije, pa tudi sami zapadajo v apologetski komentar
ki sicer drugače, pa vendar-poskuša ohraniti obstoječi
družbeni status quo.
Boj, ki se v uradni ekonomski teoriji razvija v naši
družbi, ni nič drugega kot boj med rodbertusovimi in
proifdhonovimi teoremi. Zaprašenosti državnega socia-
lizma, postavljajo nasporti vero v »pravičnost« bla-
govne produkcije, ki jo je treba samo očistiti njenih
negativnih zgodovinskih oblik.
Nadaljevanje kdaj drugič
UDK: 330.133
Kritika politične ekonomije, socializem, blagovna pro-
dukcija
Srečo Kirn
Za »pravično« moč blagovne produkcije ali na poti k
novi apologiji
Časopis za kritiko znanosti 55, 56/1983
Blagovna produkcija ima v različnih družbenoekonom-
skih formacijah različen položaj. Razvoj blagovne pro-
dukcije koncem srednjega veka ob ostalih zgodovinskih
pogojih, predstavlja v bistvu razvoj kapitalističnega na-
čina produkcije. Trditev je, da je blagovna produkcija,
oz. njene zakonitosti, v imanentnem notranjem raz-
merju z zakoni kapitalistične produkcije. Razvoj bla-
govne produkcije v socializmu je zato, kolikor je zgodo-
vinsko nujen, tudi reproducent procesu eksploatacije,
represije, dominacije. Socialistično samoupravljanje je
zato do blagovne produkcije v protislovnem, zgodovin-
sko gledano, antagonističnem razmerju.
UDK: 330.133
critique of political economy, socialism, goods produc-
tion
Srečo Kirn
For the »Righfrul« Povver of Goods Production resp.
On the Way to the Nevv Apologv
Časopis za kritiko znanosti 55-56/1983
The goods production has a different position in diffe-
rent socio-economical formations. The development of
goods production at the end of the middle ages along
with other historical circumstances essentially repre-
sents the development of capitalist mode of production.
There is an assertion, that goods production resp. its
principles are in an immanent internal realation with the
laws of capitalistic production. Therefore the develop-
ment of goods production in socialism is, as much as
being a historical necessity, also a reproducer of the
process of exploitation, repression, domination. The
socialist self-management is for this reason in a contra-
dictory, from the historical point of view antagonistic
relationship to the goods production.
Savezni društveni savet za pitanja društvenih uredenja, Sa-
vezni društveni savet za privredni razvoj i ekonomsku politiku,
Komisija za izradu materiala o robnoj proizvodnji u uslovima
socialističkog samoupravljanja: Robna proizvodnja u uslovima
socialističkog samoupravljanja, Beograd, avgust 1982 (tipko-
pis)
časopis za kritiko znanosti/55, 56/7
SAMOUPRAVLJANJE
Ciril Baškovič
Uvod
»Končajmo že enkrat z jugoslovanskim samoupravlja-
njem«, naslavlja svoj kratek, a naslovu več kot zvest
spis Albert Meister, znani francoski sociolog in eden
prvih resnejših svetovnih proučevalcev jugoslovanskega
samoupravljanja. Spis je višek šeste, poletne številke
revije »Autogestions« iz leta 1981, tematsko posvečene
Jugoslaviji. V krogih družbenopolitičnih, znanstvenih in
publicističnih delavcev je številka naletela na velik, a tih
odmev - od skritega priznanja, prek zadrege in osuplo-
sti, do bolj ali manj ostrega zavračanja trditev in prika-
zov v njej. Videti je, da se prve sodbe v omenjenih
krogih nagibajo k ugotovitvi, da gre za izrazito nega-
tivno usmerjeno predstavitev, ki se osredotoča na izbor
šibkih točk jugoslovanskega samoupravljanja in pri tem
uporablja takšno logiko razlage, da lahko necelovito
poučeni bralec sklepa - samoupravljanje v Jugoslaviji je
družbenoorganizacijska in ideološka oblika obvladova-
nja ljudi. S tem ta država in njen eksperiment izgubita
privilegiran status med raznovrstnimi družbenimi si-
stemi kapitalizma in socializma.
Bilo bi nenavadno, ko bi številka ne povzročila odme-
vov, nenavadno celo, ko bi ne pobudila obsodbe in
poskusov zatekanja k reakcijam tipa: odpišimo revijo in
skupino, ki se izraža skoznjo, češ, saj od levičarjev
anarholiberalnih in psevdomarksističnih usmeritev česa
drugega pač ni pričakovati. V zraku visi mik ignorirati
revijo, podprt s tihim prepričanjem, kako da jugoslo-
vanski samoupravni sistem vendarle je toliki unikum, da
utegne jugoslovanska blokada drago stati prvo revijo v
svetu, specializirano za samoupravljanje. Precej časa po
izidu številke nismo imeli na voljo dovolj oprijemljivih
prvin, na osnovi katerih bi bilo mogoče zanesljivo skle-
pati, kakšno bo prevladujoče siališče relevantnih kro-
gov v Jugoslaviji do tematske številke Autogestionsa,
do njenega uredništva, do delov zahodnoevropske le-
vice in do mednarodnega učinka te številke. To pomanj-
kanje prvin vsaj hipotetično izvira iz nekaterih značilno-
sti mehanizmov za usklajevanje in selekcijo stališč v
naši družbi. Interesni pluralizem, zasidran v množico
družbenih ustanov, pogosto za njihovimi okopi, pravi-
loma funkcionalizira vsakršne povode z vidika lastnih
pozicij, pri čemer se v interinstančnem in intrainstanč-
nem manevrskem prostoru vedno opira na izbrano refe-
renčno instanco in se legitimira ter identificira z njo ali
proti njej. V primeru, ko je povod vrsta besedil o
samoupravljanju, pa postane manevrski prostor nego-
tov - saj stvar zadeva bolj ali manj vsakogar, instance
pa omahujejo ena pred drugo, predvsem znanost pred
politiko in obratno. Rezultat: skoraj nikakršnih javnih
besed o zadevi (razen prikaza O. Grličeve v Naših
temah 11/81 in nastopov F. Muhiča, I. Supka v časo-
pisju ter S. Jovanova v Autogestionsu), čemur gre na
roko tudi to, da je revija težko dostopna za jugoslovan-
ske bralce, po drugi strani pa nekaj poskusov strokovnih
intervencij s političnim pomenom na uredniškem po-
dročju in na straneh same revije ter poskusa političnih
intervencij s profesionalnimi posledicami za jugoslovan-
ske avtorje, ki so se pojavili v omenjeni številki - še
posebej, ker so se nekateri med njimi že tako gibali
blizu obrobja sprejemljivega.
Pristop veleva, da si velja priti na jasno, kaj je sploh
zapisano pod naslovom »Nova obleka predsednika
Tita« in podnaslovom »Družbena kritika, politično zati-
ranje in delavški boj v Jugoslaviji«. Revija, ki ji neka-
teri najdejo predhodnico v reviji »Socialisme et barba-
rie« P. Gourvitcha, se je specializirala za obravnavo
participacije in samoupravljanja znotraj socialističnega
obzorja že leta 1967; takrat je izhajala pod naslovom
»Autogestion et socialisme«. Leta 1980 je bila preime-
novana v sedanjo »Autogestions«. Uredništvo, v kate-
rem že dolga leta igra prvo violino Y. Bourdet, pogosti
gost v Jugoslaviji, si je zastavilo naslednji koncept:
redno prikazovati, analizirati in primerjati vse, kar je
povedanega ali narejenega v zvezi s samoupravljanjem
- od najbolj drznih vizij do najnovejših družbenih po-
skusov. Izdaja jo Mednarodni center za koordinacijo
raziskav o samoupravljanju s sedežem v Parizu (CT-
CRA). Mimogrede, v tem centru imajo pomembno
vlogo tudi nekateri jugoslovanski znanstveniki, pred-
vsem R. Supek, ki je hkrati z B. Horvatom tudi član
mednarodnega orientacijskega sveta revije.
Revija sedaj že drugič posveča posebno številko jugo-
slovanskemu samoupravljanju. Prva je bila objavljena
že leta 1967, do sedanje pa je bilo o jugoslovanskem
samoupravljanju objavljenih še nekaj člankov; pozorni
bralec sicer odkrije, da se veliko število avtorjev, ki
pišejo o drugih participativnih praksah, skoraj neizo-
gibno dotika tudi jugoslovanskega teoretsko-doktrinar-
nega koncepta in ekonomsko-politične izkušnje.
V zadnji jugoslovanski številki, objavljeni po poljski in
pred severnoirsko, je uredništvo pod vodstvom mlaj-
šega sodelavca Jean Louis Lavilla objavilo zbirko tek-
stov nastalih in izbranih pretežno v letu 1980. Nekaj
tekstov je izpod peres J. L. Lavilla in A. Meistera, drugo
so intervjuji ali pa prevodi poprejšnjih tekstov jugoslo-
vanskih avtorjev. Ljubomir Tadič daje intervju o duše-
nem samoupravljanju, Josip Županov je teze o družbeni
krizi leta 1980 objavil v Reviji za sociologiju, Slobodan
Drakulič, bivši urednik revije Argumenti, je govoril
prav o tej reviji, Predrag Matvejevič objavlja odlomek
»Za samoupravno kulturno politiko« iz daljše študije,
objavljene v reviji Most leta 1979, Mirko Radojčič je za
The New Art Practice pisal o dejavnosti skupine KOD,
spis o skupini OHO je montaža izvlečkov iz članka T.
Brejca v The New Art Practice in iz rotokopiranega
besedila, ki je krožilo po Ljubljani. Članek o zasedbi hiš
se opira na znani dogodek v Ljubljani in prevaja iz
intervjuja, ki ga je objavila A-rivista anarchica leta «
1978; intervju o feminizmu sta dali Rada Ivekovič in
Vesna Pusič, intervju Nece Jovanova o stavkah samo-
upravljanja je bržčas montaža, ki temelji na njegovem
nastopu na Prvi mednarodni konferenci o samouprav-
ljanju in participaciji leta 1972 v Zagrebu, na članku V.
C. Fishere v Politique aujourd'hui junija 1980 in na
članku N. Jovanova v Sociologie du Travail št. 4/1980
»Stavka in samoupravni projekt v Jugoslaviji«. V ru-
briki »Dokumenti« so objavljeni prevodi tekstov o re-
viji Javnost in o represiji proti skupini Praxis.
Olga Grlič, ki je v rubriki Iz inozemnih časopisa v Naših
temah št. 11/1981 objavila kratko poročilo o jugoslo-
vanski številki Autogestionsa, je dobro opazila, da leži
ključna sporočilna poslanica v uvodnem in sklepnem
tekstu francoskih avtorjev in ne v jugoslovnskih tekstih
na katere se sicer sklicujeta francoska. Podmena je, da
si tujca lažje privoščita neusmiljeno besedo, prav kakor
si tuja revija pač sploh lahko privošči toliko stopnjo
kritičnega izbora kritičnih točk jugoslovanske samou-
pravne prakse. Vendar gre v obeh primerih le za videz
(ne)doraslost stvari - neizpodbitno je namreč dejstvo,
da teksti ne glede na svojo govore o zadevah, ki jih
producirajo jugoslovanska družbena razmerja, in prav
to je prvi vzrok za vsakršne tudi »slabonamerne« ozi-
roma enostranske interpretacije: *
Prikaz
J.. L. Lavillč predvsem opozarja, da je namera tematske
številke poskus ugotoviti realna razmerja sil pod okri-
ljem samoupravljanja, zato organizira besedila okrog
treh osi: položaja kritičnih intelektualcev, razcepljeno-
sti mladine med umikom in voljo po družbenih spre-
membah ter delavskih bojev ža samoupravljanje.
Intelektualce razdeli v dve skupini. Številčnejšo pred-
stavljajo »profesorji in raziskovalci političnih ved«, ka-
terih teoretski napor se pogosto izčrpava v ponavljanjih.
Kritično manjšinsko skupino pa sestavljajo intelek-
tualci, ki menijo, da družbeni boji že dolgo niso več
umeščeni med zavojevalce politične oblasti in nekdanje
vladajoče razrede, temveč se bijejo zaradi značaja jav-
nih funkcij, ko si birokracija prizadeva monopolizirati
marksistično teorijo kot ideološko obliko svoje vlada-
vine.
Veliki, na videz svobodni tisk, brez omahovanja krivi
tehnokracijo in birokracijo za zapoznelost ukrepov in za
neuspešnost pri uvajanju boljših oblik samoupravljanja,
ne da bi ju natančenje opredelil in pojasnil, kako sta
mogli postati tako močni in kako bi ju bilo mogoče
premagati. Resne analize so le v publikacijah omejenih
naklad, ki jih izdajajo kritični intelektualci. Zoper širje-
nje njihovega vpliva oblasti terjajo kontrolo nad mno-
žičnimi mediji, delovanje lojalnih ljudi na univerzi, ki
kritičnim prizadevanjem preprečujejo stik s študenti;
poudarjeno delitev profesorjev s pretehtanim razpode-
ljevanjem negativnih in pozitivnih sankcij; v najhujšem
primeru pa tudi kolektivno represijo.
Edini preostanek množične študentske opozicije si-
stemu privilegijev in hierarhije iz leta 1968 je študentski
tisk, ki doživlja prepovedi in zamenjave uredništev z
izgovorom, da »presega meje resnicoljubne in argu-
mentirane kritike« in da »ne spoštuje niti moralnih
norm novinarstva niti osnovnih pravil kulturnega obna-
šanja«. V novinarstvu zdržijo in, napredujejo le tisti, ki
se samokritično usmerijo v konstruktivno kritiko. Del
mladine se zato odteguje projektom za celovito spremi-
njanje družbe in si prizadeva »kritizirati družbeni pra-
xis« z vzpostavljanjem lastne umetniške (avantgardi-
stične) življenjske prakse. Mlada publika je toliko bolj
dojemljiva za vse bolj ironične ročk in punk skupine,
ker ji ne prizanašata niti nezaposlenost niti pomanjka-
nje stanovanj.
Na podlagi javnih statističnih podatkov J. L. Laville
ugotavlja, da je velik del jugoslovanskega delavskega
razreda nevtraliziran, ker ga nuja po zadovoljevanju
prvinskih potreb sili, da ob redni zaposlitvi obdeluje še
svoj kos zemlje. Velike dohodkovne razlike med proiz-
vodnimi enotami in splošno poseganje po zvezah, ki naj
ljudem omogočijo prednosti, zmanjšujejo kolektivi-
stično naravnanost ljudi na račun individualistične, zato
prihaja do prekinitev dela le v primerih hudih in neena-
komerno porazdeljenih nezadovoljstev.
Avtor domneva, da utegne nasprotje med razvitim se-
verom in manj razvitim jugom Jugoslavije izpodriniti
doslej prevladujoče tipe nacionalnih nasprotij (med
Srbi in Hrvati). Ugotavlja tudi,da je v zadnjem obdobju
zaustavljen dve desetletji trajajoči vzpon srednjih slo-
jev, podpornikov oblasti v 60. in 70. letih. Po Titovi
smrti so nastopile težave pri legitimizaciji oblasti, hkrati
pa v kolektivnem vodstvu države prihaja do nesoglasij
med nujnim povečevanjem produktivnosti in med tem,
da bi ZKJ v svojih rokah še naprej ohranila komandne
ročice. Stabilizacijski ukrepi še niso bistveno zmanjšali
inflacije in tako dalje. V takšnem položaju se birokra-
cija boji, da bi utegnilo naraščajoče nezadovoljstvo
povzročiti družbene napetosti. Od tod morda, meni
avtor, ostri napadi na intelektualce in cerkev.
Delegati v skupščinah, sindikalni in drugi voditelji po-
gosto nastopajo z navzkrižnimi zahtevami. Po avtorju
gre za manever, ki bi v časih večjih stisk omogočil
vpeljavo novih vodstvenih skupin, ne da bi se s tem
spremenile vladajoče strukture, hkrati pa taki nastopi
razodevajo krhkost soglasja med različnimi težnjami
politične oligarhije. Ob koncu avtor sklene, da sta iz
tega začasnega ravnotežja možna le dva izhoda: demo-
kratizacija z nadaljnjim razvojem samoupravljanja ali
pa »trda linija«. Kosovske obsodbe morda že nakazu-
jejo slednjo.
L. Tadič predstavlja jugoslovanskemu bralcu že znane
teze. Tržno gospodarstvo tipa laissez faire, laissez passer
spričo velikih razlik v dohodkih otežkoča solidarnost
delavskega razreda in spodbuja skupinski egoizem. Ko-
renine sedanje družbene krize najde v dveh protislovjih
razvoja samoupravljanja zadnjih tridesetih let: v proti-
slovju med formalno širino socialistične demokracije in
osredotočenju vsake politične dejavnosti v ozkih vod-
časopis za kritiko znanosti/55, 56/8
stvenih slojih ter v protislovju med delavskim razredom,
ki proizvaja presežno vrednost, in birokracijo, ki mu jo
brez možnosti njegovega vpliva odteguje za pokrivanje
potreb lastnega funkcioniranja. Medtem ko se delavski
razred ukvarja z vsakdanjimi ekonomskimi problemi,
deluje delegatski sistem le kot transmisija za direktive
aparata. ZKJ in sindikati predstavljajo delavstvo le
imaginarno in zato to nima ne moči in ne sredstev za
avtonomno akcijo. Brez zavestnega delavskega razreda
pa je sleherna družbena sprememba negotova. Prekini-
tve dela postajajo osamljeni pojavi, saj se birokraciji
posreči s posegi odpravljati najbolj ostre konflikte in
preprečevati vsako usklajevanje znotraj delavskega raz-
reda. Revolucija je ostala politična, institucionalizirala
se je in sklerotizirala. V družbi prevladuje birokratska
rutina, marksizem se je iz teorije spremenil v indoktir-
nacijsko uradno ideologijo. Kadarkoli se je v Jugoslaviji
zastavila možnost demokratizacije, je birokracija v na-
domestilo vrnila vprašanje naroda. Svobodni narodi so
nadomestili svoboščine ljudi, s svojimi oligarhijami pa
so dodatna ovira za resnično svobodo v državi. Ob
koncu je razgrnil svoja še bolj znana stališča o izključe-
nih profesorjih z beograjske univerze in o zatiranju
kritičnih intelektualcev.
Teze J. Županova o družbeni krizi se začenjajo z vpra-
šanjem, od kod izvirajo napetosti v naši družbi. Avtor se
ne strinja z navadnimi odgovori, češ da so vzroki v
nepopolnosti izvedbe sicer dobrih družbenih projektov.
Skrita podmena tega tipa razmišljanja pač okrivi izva-
jalce in vnaprej razbremeni usmerjevalce. Nasprotno,
zatrjuje avtor, »projekt« dejansko ni projekt družbene
spremembe, ampak prej fantazmagorični svet, ki nima
dosti opraviti z resničnim življenjem ljudi. Brž ko je
fantazmagorija sprejeta za institucionalno in uredbeno
osnovo družbenih odnosov, proizvede družbeno krizo,
umeščeno med normativno-institucionalni in realni, to-
rej spontani tok oziroma pol družbe. Temeljne druž-
bene značilnosti normativnoinstitucionalnega pola -
svobodna asociacija proizvajalcev na podlagi družbene
lastnine proizvajalnih sredstev; usklajevanje gospodar-
skih odločitev z vzajemnim sporazumevanjem v okviru
samoupravljanja ob ujemanju s tržnimi zahtevami in
upoštevanju centralno-političnega nadzora; odsotnost
vertikalnega družbenega razlikovanja in zgolj horizon-
talni pluralizem interesov; solidarnost med narodi in
etičnimi skupinami — dobe skoraj nasprotne podobe v
optiki drugega pola: gospodarsko dejanskost urejajo
načela in logika sredstev, dobičkov in hierarhije; glo-
balni ekonomski sistem se ravna ali po tržnih nujnostih
ali pa ga urejajo državni posegi; krepijo se politična,
ekonomska in profesionalna stratifikacija; nacionalizmi
še zdaleč niso oslabeli.
Razpor med institucionalnim in realnim odpira krizo
legitimnosti. Ta otežkoča položaj oblasti in še posebej
politične elite, ki ga ne gradi na institucionalnem mo-
delu samoupravljanja, temveč na svojih nekdanjih
avantgardnih naporih za spreminjanje družbe. Ker ima
sama osrednje mesto v sistemu, je njena usoda najte-
sneje povezana z razvozlavanjem družbene krize. Si-
stemu so pri tem na voljo trije mehanizmi: prilagajanje
institucij, normativno-ideološke spremembe in politične
kampanje za družbeno (pre)vzgojo. Prilagajanje insti-
tucij pomeni predvsem povečavanje strpnosti do »spon-
tanorealnega toka« in njegovo vključevanje v institu-
cionalizirano realnost. Tak ukrep je bilo denimo uvaja-
nje in razvijanje samoupravljanja. Drugi način vzpo-
stavljanja identičnosti med normativno-imaginarnim in
realnim sistemov jo nenehno perfekcioniranje prvega.
Rezultat: praviloma se protislovja ne razklepajo, ampak
se naknadno le še ostreje izoblikujejo. Kadar se kriza
razvije tako daleč, da odpovedo ostale metode, takrat
oblast sproži obsežne politične kampanje (npr. za stabi-
lizacijo). Z opiranjem na prejšnje, še posebej revoluci-
narne faze razvoja, skušajo odpirati nove in drugačne
perspektive razvoja v prihodnosti. Doslej se je kampa-
njam vselej posrečilo zmanjšati družbene napetosti, ni-
koli pa niso ničesar dokončno uredile.
S. Drakulič je orisal specifična reška politična razmerja,
ki so preko legalnega sistema družbenega usmerjanja,
mimo njega in z njegovo zlorabo krojila usodo Argu-
mentov za časa delovanja in konca prvega uredniškega
sestava med leti 1976 in 1979. Revija je zapored objav-
ljala sestavke o anarhizmu, reformi izobraževanja, fe-
minizmu itd. in s tem ter zaradi odmevnosti med bral-
stvom izzvala družbenopolitične intervencije.
Na vprašanje, ali se po Titovi smrti odpirajo možnosti
za sprostitev na področju informiranja, Drakulič odgo-
varja, da je Titova smrt spremenila odnose oblasti, ne
pa interesov privilegiranih družbenih skupin. Le-te se
bodo po določenem času prilagodile novemu položaju,
večje svoboščine pa bi lahko bile rezultat zaostrene
ekonomske krize, ki bi povečala nezadovoljstvo pra-
vega delavskega razreda (tistega brez možnosti dodat-
nih zaslužkov). Avtor nato našteva razlike med Poljsko
in Jugoslavijo, zaradi katerih po njegovem mnenju v
Jugoslaviji ni mogoče pričakovati poljskega razvoja.
Jugoslavija je, kolikor je to sploh možno za majhno
državo, neodvisna, večnacionalna; Poljaki reagirajo
protirusko, torej protiblokovsko, Jugoslovanu to gotovo
ni prvenstvena politična skrb; od držav realnega sociali-
zma nas ločujejo svoboščine in potrošništvo; visoka
stopnja decentralizacije na republike in pokrajine terja,
da se vsako jugoslovansko gibanje vzpostavlja na med-
narodni ravni, voditelji pa ne želijo tvegati izgube neo-
dvisnosti, saj bi to ogrozilo tudi njihov položaj.
V rubriki »Dokumenti« so objavljeni izseki iz tekstov o
predlagani reviji Javnost. Od 410 oseb, ki so jim bila
naslovljena pisma pobudnikov, je poslalo odgovor 120
ljudi, predvsem intelektualcev iz večjih jugoslovanskih
mest. Ker je revija L'Alternative (Pariz, Maspero) leta
1981 že objavila programsko pismo in obsodbo pro-
jekta, se je uredniška skupina Autogestionsa omejila le
na objavo odgovora na obsodbo in na objavo pisma L.
Tadiča, tovarišu S. Dolancu. V nadaljevanju objavlja
rubrika izvloček iz Yugoslav Notes R. S. Cohena iz
Bostona, izvleček, ki dokazuje neupravičenost izključi-
tve beograjskih profesorjev z univerze, drugi tekst pa je
povzet po Politiki, ki razlaga, zakaj so bili ti profesorji
januarja 1981 izključeni. Uvodna beseda (ironično)
opozarja bralca, češ da gre za oris predstav, ki jih imajo
jugoslovanski voditelji o demokratični razpravi v sa-
moupravnem sistemu.
Rubrika »Dosje« je namenila prostor tako imenovani
novi umetniški praksi malih skupin, ki so v 60. in 70.
letih delovale v nekaterih mestih Jugoslavije. Pred tem
P. Matvejevič v prvem delu članka opozarja na soča-
snost oblikovanja delavskih svetov in opuščanja sociali-
stičnega realizma ter partijstva na področju umetnosti
in filozofije. Temu so sledila obdobja razcveta in nato
upadanja množične ljubiteljske kulture, dokler ni bil
»kulturni sektor v veliki meri prepuščen kulturnim de-
lavcem«. Kljub slabostim je to obdobje omogočilo pre-
boj novih, kakovosti, pometlo z estetskimi in drugimi
omejitvami ter prešlo od vprašanja stilov k stališčem o
svobodi izražanja in novega načina kulturne akcije.
, Uvajanje delegatskega sistema in svetov v kulturne
ustanove je prineslo precej dosežkov, bilo pa je tudi
obremenjeno z vrsto slabosti. Sveti v izdajateljskih hi-
šah so npr. razširili izbor del za objavo - v danih
ekonomskih okoliščinah pa so se bila zato uredništva
prisiljena zateči k iskanju dohodka z izdajanjem komer-
cialnih del vsem dobrim težnjam svetov navkljub. Ne-
premišljeno uvajanje samoupravnih modelov z drugih
področij na področje kulture vnaša vanjo nevarnost
uniformizma in konformizma. Nevarnost institucionali-
ziranega mecenstva, avtor misli s tem predvsem na
državo, naj bi bila odpravljena z uvedbo samoupravnih
interesnih skupnosti za kulturo. Le-te pa dejansko na-
daljujejo prakso nekdanjih komisij in skladov. Avtor
meni, da se skoznje prebijajo pragmatistične težnje, in
postavi hipotezo, da samoupravljanje v kulturi ni le
vprašanje modelov, temveč tudi razmer. Če kulturna
osnova ni prepojena z ustreznimi fermenti, potem pač
zavrže nekatere samoupravne oblike; bolj bi veljalo
upoštevati heterogeno konkretnost jugoslovanskih raz-
mer, še posebej pa ekonomske razmere ter raznovrstne
kulturne tradicije narodov in narodnosti.
V	oddelku o kulturi samoupravljanja pa na podlagi
navidez nevprašljivega ločevanja politike in kulture po-
ziva k medsebojni strpnosti subjektov obeh. Visoka
stopnja avtonomnosti kulture je pogoj za njeno ustvar-
jalnost, pravica do deviantnosti pa omogoča nenehno
invencijo, torej bogatitev možnosti življenja. To je po-
goj za deprofesionalizacijo ustvarjalca, pogoj za prevla-
danje preloma med množično kulturo in kulturo elite
ter pogoj za onemogočanje sektorializacije kulture. Av-
tor se zavzema za vrsto (delno ali na videz utopičnih)
kulturnih projektov, ki naj bi samoupravljanju zagoto-
vili možnosti »nenehnega samoustvarjanja, obnavljanja
človeka in spreminjanja sveta.«
V	zelo zgoščenem analitskem komentarju J. L. Laville
piše o novi umetniški praksi, katere jezik je za del
mlade generacije posebno sredstvo njenega izražanja.
Ta praksa ni ne naključen ne osamljen pojav, temveč
korpus manifestacij med seboj precej nepovezanih sku-
pin v Zagrebu, Ljubljani, Subotici, Novem Sadu, Splitu
in Beogradu. Skupna jim je reakcija proti potrošništvu,
proti prevladujoči kulturni nadstavbi, proti uradni ideo-
logiji. Razvrednotenju biti na družbeni »način upo-
rabe« (ljudi) se upirajo s povpraševanjem po najbolj
preprostih stvareh. Opirajo se na neodvisnost govorice
avtonomne osebnosti, ki govori skozi svoje delo(vanje).
Nova umetniška praksa se je pojavila istočasno s po-
dobnimi povpraševanji drugod po svetu, toda to je ne
obvaruje domače kritike, ki žigosa z uvoženim vse, kar
ogroža konformistično pozo.
Skupine so pravilom imele izredno malo (minimalno)
sredstev, zato so se osredotočale na razvoj ideje, katere
telesne forme naj bi opazovalca peljale od kontempla-
cije k analizi mentalnih postopkov, ki so spočeli te
forme. Relativna družbena osamljenost skupin in dru-
gotnost njihove neposredne proizvodnje sta peljali v
tveganje, da skupine zapadejo v razprave brez konca in
brez širšega zunanjega odmeva ter da celo bežijo v
varnost misticizma ali zapadejo v razočaranje, ki ga
prinaša alkoholizem. Ker je njihovim pripadnikom šlo
bolj za način bivanja kot pa za neposredne umetniške
rezultate, so prihajali navzkriž tudi z redkimi kritiki, ki
so to produkcijo želeli potegniti iz družbenega obrobja.
Spis o zasedbi stavbe na Erjavčevi ulici v Ljubljani je za
. jugoslovanskega bralca bolj zanimiv zaradi trditve (so-
delavcev A-riviste anarchice?), da so bili v skupini, ki je
izpeljala to protestno akcijo zoper stanovanjske raz-
mere študentov in delavcev, tudi anarhisti. Konča se
pesimistično: »Ne verjamemo, da bi bilo v Jugoslaviji
mogoče nadaljevati s takšnimi akcijami«.
R. Ivekovič in V. Pusič sta objavili daljši sestavek o
dejavnostih in stališčih zagrebške feministične skupine,
ki je začela delovati po mednarodni konferenci žensk v
Beogradu leta 1978. Konferenca žena, ki se je izobliko-
vala v Jugoslaviji iz Antifašistične fronte žena, se ves čas
po vojni ukvarja predvsem z zakonodajnimi izboljša-
vami položaja žena. Vendar je sčasoma postala preveč
neobčutljiva za nove probleme žena, »integriranih v
delovno silo«, in za probleme, povezane z oblikovanjem
širokega srednjega razreda. Zakoni v praksi niso pov-
sem uresničeni. Za kaj takega bi bilo treba razviti
kolektivno zavest (žena in moških); in zagrebška sku-
pina si prizadeva razvijati teorijo, preden bi se lotila
širših akcij.
Jezikoslovci in filozofi so razpravljali o ženskah in go-
voru, skupina je prispevala raziskovalni projekt o žen-
skah in delu, prizadeva si obravnavati nezaposlenost,
splav, starostne skupine, ženske poklice, domačo zapo-
slitev, socializacijo otrok glede na spol itd. Skupina se
srečuje z odporom, ki izvira iz moči patriarhata. Večina
institucij je do nje previdna in nevtralna, negativne
reakcije je bilo zaslediti v časopisju in nekaterih nefor-
malnih stikih s predstavnicami uradne ženske organiza-
cije. Avtorici sicer menita, da je v zadnjem času opaziti
močan porast zavesti o problemih žena na vseh raneh,
od ZKJ do samoupravnih asociacij.
N. Jovanov podaja v (po njegovih lastnih izjavah monti-
ranem ali vsaj močno prirejenem) intervjuju o stavkah v
samoupravljanju temeljne ugotovitve iz svojih študij o
prekinitvah dela in samoupravni problematiki nasploh.
Stavke - dosledno uporablja ta izraz - so bile dolgo
tabu in zadeva pregonov. Zanj so stavke vprašanje
moralne in ne toliko pravne pravice delavcev, da v
skrajnih situacijah posežejo po skrajnih sredstvih. Sin-
dikat, ki ni nikoli prešel Rubikona ločitve od države in
partije ter postal avtentična organizacija delavskega
razreda, nima jasnih stališč do stavk. Delavci sicer imajo
prav, ko ustavijo delo; toda nimajo si pravice izbrati
stavke za sredstvo boja. Jugoslovanske stavke so naj-
krajše in najbolj učinkovite na svetu. Zaradi »sramote«,
ki jo prizadenejo lokalnim oblastem, in zaradi medna-
rodnega ugleda države, ki utegne utrpeti škodo, oblasti
nemudoma zmorejo urediti zadeve, ki jih pred tem niso
mogle mesece in leta. Čeprav so neposredni povodi
največkrat problemi v zvezi z delitvijo dohodkov, in
sicer ne le osebnih dohodkov, ampak tudi sredstev
skupne porabe, ima 90% stavk globlje sisemske kore-
nine, ki se jih delavci navadno ne zavedajo. Banke,
samoupravne interesne skupnosti in predhodno poli-
tično odločanje o investicijah jemljejo delavcem mož-
nosti, da bi odločali o presežni vrednosti in samou-
pravno posegli v dialog o uporabi družbenih sredstev.
Tega dejstva ne spremeni niti njihovo število v delegat-
skih strukturah niti nenehno prenapeto normiranje
družbenih razmerij.
Ob koncu sledi udarni članek izpod peresa A. Mei-
sterja, avtorja dveh knjig in več člankov o jugoslovan-
skem samoupravljanju. Po svoji strukturi je članek
pamflet, ki se preko nerazloženega izbora brez zadovo-
ljive argumentacije posplošenih kritičnih primerov iz
jugoslovanskega samoupravljanja povzpne do poziva:
»Končajmo že s tem samoupravljanjem, saj nam ne
more povedati nič takega, česar nam ne odkrijejo že
razmere v naših kapitalističnih deželah«.
Edina živa manifestacija samoupravljanja v jugoslovan-
skih podjetjih so stavke. Samoupravljanje, ki ga je ZKJ
želela razširiti še na druga področja družbenega življe-
nja, v resnici ne obstaja. Umetniška in kulturna avant-
garda se srečujeta z enako javno brezbrižnostjo, potroš-
niško povprečnostjo in kulturniškimi aspiracijami kot v
kapitalističnih državah. Kapitalistična policija še bolj
učinkovito opravi z ljudmi, ki zasedajo prazne hiše.
Falokracijo in antifeminizem je srečati na obeh straneh
evropske ideološke meje. Represija nad jugoslovan-
skimi »opozicijskimi« revijami in intelektualci je v bi-
stvu enaka oni v državah realnega socializma. Za jugo-
slovanske univerzitetne disidente lahko zahodna levica
stori le to, da ji pripravi sprejem, ko bodo zaradi
neznosnega položaja morali uiti. Še več - če žele zaho-
dni levi intelektualci sploh še koristiti stvari samouprav-
ljanja, potem naj prenehajo hoditi na jugoslovanska
srečanja in seminarje, ki jih razne transmisijske organi-
zacije prirejajo z namenom, da bi si pridobile tudi
njihovo podporo za svojo oblast. Po njegovem mnenju
je izbor tekstov v tematski številki pokazal drugo plat
medalje samoupravljanja. Mojster nadaljuje, da po Ti-
tovi smrti ves samoupravni hrup aparatčikov, ki so se
povzpeli na oblast na račun samoupravljanja, za kate-
rega so se nekdaj borili, le še opravičuje njihov neizo-
gibni odkriti poseg, saj recesija spodkupuje samouprav-
ljanje v podjetjih, nacionalizmi in separatizmi pa ogro-
žajo družbene ustanove ter vsakdanje življenje. Avtor
meni, da ni bistvene razlike med tem, ali bo vzpon
avtoritarizma delo političnih voditeljev bolj razvitih re-
publik ali pa vojakov. Samoupravljanje, ki je pravza-
prav le oblika mobilizacije delavstva za gradnjo države,
čedalje bolj postaja besednjak zatiranja., V opombi pod
črto nato zapiše, da ga k misli o možnosti nastopa vojske
navajajo mnogoštevilne podobnosti med Jugoslavijo in
Španijo: stopnja razvitosti, nedavna industrializacija
držav, regionalni separatizmi in nacionalizmi, množična
emigracija delovne sile, dolgoletna dejavnost prestižnih
diktatorjev-obnoviteljev, nastop srednjih razredov v
zavetju avtoritarnih režimov itd.
Prvi komentar
Jugoslovanski bralec, še posebej tisti, ki iz kakršnihkoli
razlogov domneva ali čuti, da ga teksti predstavljeni
zainteresirani svetovni javnosti, kakorkoli zavezujejo,
se hočeš nočeš sreča z nekaj danostmi.
Najprej mu njegova vloga v svetovnem socialističnem
procesu, ne glede na to, koliko misli, da se mu je ozirati
nanjo, nalaga odgovornost, da s prakso lastnega družbe-
nega sistema pokaže in dokaže emancipirane prednosti
pred kapitalističnimi in realsocialističnimi sistemi. Te-
matski zvezek, ki je zaradi jezikovne ovire verjetno
krajšega dosega v Jugoslaviji kot v svetu participacije in
socializmov, to pot ne dopušča lagodnosti Dialog se je
že začel in mu bomo z zanimanjem sledili. Nastop
.subjektov iz Jugoslavije pa kajpak more (bistveno)
vplivati na kvaliteto in dolgoročnejše učinke dialoga, še
posebej, če ga razumemo kot sestavino družbene akcije.
Zato se zdi stališče O. Grlič zelo sprejemljivo: potem ko
pripiše pamfletistični značaj Meistarjevega nastopa
spletu socialističnega predvolilnega taktiziranja in evro-
pocentristične komoditete, meni, da bi bilo zelo škod-
ljivo ravnati po načelu zob za zob - pamflet za pamflet.
Avtogestionsu in jugoslovanskemu samoupravljanju
(torej stvari socializma) lahko koristi le odkrit in argu-
mentiran dialog brez politkantstva.
Preden pa se pridružimo dialogu, je treba skrbno prou-
čiti materialne navedbe v obravnavanih tekstih in nji-
hove skupne učinke ter pomanjkljivosti.
S fenomenološkega vidika teksti nedvomno zajemajo iz
dejanskih in delujočih slabosti, pomajkljivosti, kritičnih
točk in problemov jugoslovanskega samoupravljanja
oziroma družbenih odnosov oziroma družbenih subjek-
tov. Če z ostrino formulacij presegajo naše navade, pa
glede kritične in analitske tehtnosti pri identificiranju
procesov in subjektov prejkone še vedno ne dosegajo
najbolj smelih znanstvenih in idejnopolitičnih javnih
nastopov ter objavljenih v sami Jugoslaviji. Da bi se
prepričal o tem, naj bralec prelista denimo le razprave z
nedavnh plenumov republiških CK ZK in zveznega CK
ali pa število Naših tem, posvečeno jugoslovanskemu
trenutku, itd.
Urejevalcem obravnavane zbirke lahko štejemo v.
dobro, da so posvetili po naših merilih izjemno pozor-
nost problematiki kulturniške in umetniške prakse ter
simptomatičnemu statusu avantgardizma. K temu jih
verjetno navaja njihovo drugačno prisvajanje stvarno-
sti, ker se jim kapitalizem, potem ko je že presegel
nekatera za nas še vedno osrednja vprašanja razvoja
proizvodnega aparata, izpostavlja predvsem na ideolo-
škem področju (domena znanosti) in civilizacijske an-
tropologije (domena družbenih gibanj in utopičnih
učinkov). Dejstvo, da jih nič ne zavezuje ravnati se po
obrazcu - najprej pohvali in izpostavi uspehe, šele nato
kritiziraj - jim do neke mere formalo upraviči dvakrat
enostranski izbor: predstavitev le nekaj izsekov in v
njihovem okviru izrecno podčrtovanje le problematič-
nega. Strokovni racionalizem take metode lahko v da-
časopis za kritiko znanosti/55, 56/9
nem primeru zavede k oblikovanju ali utrjevanju poli-
tičnega zanikanja nekega naskoka na nebo socialne
revolucije. Poleg tega, da takšen učinek neposredno
bolj demolarizira določene zunaj jugoslovanske kroge in
gibanja, kot pa deluje na naše družbene procese, hkrati
uteleša in razodeva osnovno in že v izhodišče koncepta
uredniške skupine vgrajeno hibo, namreč to, da so pri
vsej zadevi (hote?) odmislili ključno os jugoslovanske
realnosti sedanjih etap socialne revolucije. Ne glede na
relativno točnost ugotovitev o tej realnosti, je taisto
realnost mogoče spreminjati le v njenih danih razmerah
in iz njih. Tematska številka Avtogestionsa ostaja s
parcialno globinsko diagnozo brez odgovora na vpraša-
nje, ki ga ni postavila - kako organizirati in omogočiti
učinkovito preseganje aktualnih družbenih razmerij in s
tem razvijanje samoupravljanja ter sproščanje suvere-
nosti proizvajalcev-upravljalcev. To je poglavitna teo-
retska, idejnopolitična in vsakodnevna preokupacija ju-
goslovanskih subjektivnih sil, ki zaradi družbenih proti-
slovij in prek njih z različno zgodovinsko uspešnostjo
nenehno, pa čeprav ne povsem obvladljivo, krčijo nova
pota. Preveč bi bilo pričakovati, da bi Avtogestions ali
kdorkoli drug namesto žive prakse, katere jedro je v
primeru jugoslovanskega samoupravljanja pač ta
družba sama, zmogel le z jezikom analize mimogrede
obvladati zanke nnožične protislovne govorice zgodo-
vine. Vendar pa je prav odsotnost vsaj mimogrede
nakazane odprtosti številke za tak pristop k zadevi tisto,
kar lahko jugoslovanski bralec legitimno napade s kri-
tiko, saj objektivno omogoča, če ne celo spodbuja,
premik od naloge levih gibanj - socialne revolucije - k
njenemu oviranju.
Razen seveda, če se izkaže, da bo tudi zaradi odprto-
sti revije nadaljnji razpravi o samoupravljanju končni
učinek njihove intervencije pravzaprav spodbuda za
razmišljanja o samoupravljanju in za njegovo funkcio-
niranje. Praksi jugoslovnskega socialističnega samo-
upravljanja je sicer dobrodošla vsaka angažirana kritika
drugih, politizirano zavračanje pa je ne more odvrniti s
poti, ki jo določa zasidranost samoupravljanja v druž-
beno tkivo Jugoslavije. Samoupravljanje gre svojo pot.
UDK: 331,107.8 (497,1)
Samoupravljanje
Samoupravljanje gre svojo pot
Ciril Baškovič
Časopis za kritiko znanosti 55-56/1983
Šesta številka Autogestionsa je tematsko zajela proble-
matiko jugoslovanskega samoupravljanja skozi položaj
kritičnih intelektualcev, razcepljenost mladine med
umikom in voljo po družbenih spremembah in skozi
delavski boj za samoupravljanje. Skupni imenovalec
deloma enostranskega odbira in obdelave primerov je
trditev, da je jugoslovanska samoupravna praksa oblika
dominacije nad delavskim razredom. Od tod izvira raz-
cepljen in v osnovi odbojen odnos do tega tematizira-
nja, ki sicer zajema iz stvarnosti, kakor jo producira
jugoslovanska praksa, uide pa mu specifična težavnost
vprašanja, kako v realnih razmerah jugoslovanskega
samoupravljanja iskati in najti pota njegove nadaljnje
realizacije.
UDK: 331,107.8 (497.1)
Self-management
Ciril Baškovič
Self-management goes its onn way
Časopis za kritiko znanosti 55-56/1983
The 6th No. of »Autogestions« captures the problems of
yugoslav self-management through the position of criti-
cal intellectuals, the cleavage of the youth between
withdrawal and vvill-povver for social changes and
through the worker's struggle for self-government. A
common denominator of a partially one-sided selection
as well as treatment of the examples is a statement that
the yugoslav self-managing praxis is a form of domina-
tion over the working-class. From this point originates a
split and in its basis repulsive relation to this topic,
although it coops from the reality as it is produced by
the yugoslav praxis; hovvever, it overlooks the specific
difficulty of the question, how in the existing circum-
stances of yugoslav self-management the way of its
further realisation can be searched for and found.

g. Nikolasa Valtikosa generalnemu
direktorju Mednarodnega biroja
za delo o obisku na Poljskem
g. Francis Blanchard
generalni direktor
Mednarodni biro za delo
Ženeva, 18. maja 1982
Gospod generalni direktor,
po številnih pogovorih in izčrpani izmenjavi mnenj z
zastopniki poljske vlade ste me prosili, naj odidem na
Poljsko kot vaš predstavnik. Cilj mojega obiska je bil,
da se s sindikalnega zornega kota seznanim s sedanjim
položajem na Poljskem. Na to so namreč letele številne
pritožbe, naslovljene na Komite za sindikalno svobodo.
Komite je poslal svoje prvo poročilo o tem Administra-
tivnemu svetu februarja 82 v svojem 214. poročilu. V
njem je opozoril na nekatera načela sindikalne svobode
ter izrazil globoko zaskrbljenost zaradi izredne težavno-
sti navedb in zahteval od vlade natančnejše informacije.
Očitno je bila moja vloga tudi v tem, da bi poskusil
pospešiti pozitivni razvoj položaja glede na merila
MOD, upoštevajoč stališča Komiteja za sindikalno svo-
bodo. Med obiskom me je spremljal g. Bernard Gerni-
gon, pomožni šef Službe za sindikalno svobodo, čigar
odlično poznavanje dosjejev in velika sposobnost skle-
panja ter ugotavljanja pomena so mi bili v izjemno
pomoč.
Potek obiska
Na Poljskem sem se mudil od 10.-16. maja 1982.
Okoliščine so bile težke zaradi vojnega stanja in različ-
nih manifestacij v začetku maja 1982. Da bi dosegli
zastavljeni cilj oziroma ugotovili dejstva, pomembna za
razumevanje položaja in da bi prispevali k pozitivnemu
razvoju situacije, sem se moral sestati s kolikor je le
mogoče različnimi ljudmi. Imel sem možnost srečati
sogovornike, ki so predstavljali različne težnje v državi,
ne glede na njihov sedanji položaj. Po razpravi so
pripravili program srečanj. Pogovarjal sem se z nasled-
njimi predstavniki vlade: z Januszem Obodowskim in
Mieczyslawom Rakovvskim, namestnikom premiera,
Antoniem Raikewczem, ministrom za delo, plače in
socialne zadeve, Sylwestrom Zawadzkim, ministrom za
pravosodje, s Stanislavom Ciosekom, ministrom za sin-
dikate in Jožefom Wiejaczem, namestnikom zunanjega
ministra. Izrazil sem tudi željo, da bi rad srečal voditelje
treh velikih central, ki so delovale pred uvedbo vojnega
stanja, posebno tiste, ki so leta 1981 te organizacije
predstavljale na zasedanju Mednarodne konference za
delo kot imenovani ali namestni odposlanci. Tako sem
imel možnost, da sem se pogovarjal z voditelji koordi-
nacijskega odbora strokovnih sindikatov, med katerimi
so bili gospod Albin Szyszka, predsednik sindikatov za
komunikacije, namestni odposlanec na konferenci leta
1981, voditelji zveze avtonomnih sindikatov in gospod
Jacek Krzyzanovski, predsednik avtonomnega sindikata
transportnih delavcev-, ki je bil prav tako namestni
odposlanec na konferenci leta 1982. Srečal sem tudi
nekatere člane in voditelje neodvisnega sindikata ter
samoupravne Solidarnosti, ki so delovali v Varšavi in
drugod po državi, ter gospoda Ryszarda Kalinowskega,
bivšega podpredsednika Narodnega odbora, ki je bil
namestni odposlanec na konferenci leta 1981 in so ga
13. decembra 1981. internirali, nato pa marca izpustili.
Poleg tega so mi proti koncu mojega obiska omogočili
srečanje z gospodom Lechom Walenso, predsednikom
narodnega odbora ter imenovanim odposlancem na
konferenci 1981, in sicer tam, kjer je bil interniran.
Vlada je odobrila to srečanje po mojih večkratnih proš-
njah.
Ker je bil poljski primas Glemp odsoten, sem se pogo-
varjal s pomožnim škofom Gniezna Jerzijem Dabrow-
skim, članom poljskega episkopata.
Poudariti moram, da so me med obiskom vsi moji
sogovorniki sprejemali zelo vljudno in z zaupanjem.
Kratek oris preteklih dogodkov in splošni podatki o
položaju v sindikatih
Kot vemo, je poljska vlada, ki ji predseduje general
Jaruzelski, razglasila vojno stanje. To je prineslo prepo-
ved vseh sindikalnih dejavnosti ter internacije in areta-
cije številnih voditeljev in odgovornih sindikalnih oseb.
Vsega skupaj je bilo interniranih okoli 4900 oseb, aprila
1982 so jih približno 1000 izpustili. Nato so sledile
druge internacije in sojenja. Nekatere so znova interni-
rali zaradi demonstracij v prvih dneh maja. Med mojim
obiskom (13. maja) so bile organizirane druge demon-
stracije, ki so povzročile nove internacije in aretacije.
S 13. decembrom 1981 so morale sindikalne organiza-
cije prekiniti vso dejavnost. Te organizacije ne razpola-
gajo več s svojimi prostori in sredstvi. Prepovedane so
vse dejavnosti sindikalnega tipa in druge, kot so denimo
stavke ali protesti. V raznih mestih po vsej državi so
kršili te prepovedi, zato je prišlo do novih aretacij in
obsodb.
časopis za kritiko znanosti/55, 56/10
Natančnejši podatki o stališčih sogovornikov v izjavah
predstavnikov vlade in sindikatov so navedeni v nada-
ljevanju besedila.
Izjave predstavnikov vlade
Kot sem že zgoraj navedel, sem se srečal s šestimi člani
vlade: z dvema namestnikoma premiera, s tremi ministri
in z enim namestnikom ministra. Povedali so, da se je
Solidarnost v začetku razglasila za neodvisno in samou-
pravno sindikalno gibanje, kar je pomenilo v duhu
njenih ustanoviteljev, neodvisno od nomenklature par-
tije. Kot so poudarili, so gdanski sporazumi predvideli,
da se bo Solidarnost prilagodila ustavi in da bo spošto-
vala vodilno vlogo partije, podružbljanje produkcijskih
sredstev in odnose Poljske, še posebno njene zveze s
socialističnimi državami. Solidarnost se je deklarirala
kot apolitična in naklonjena sindikalnemu pluralizmu.
Vlada se je s tem strinjala in predlagala neke vrste
sporazum med sindikati že zaradi odnosov z MOD.
Strokovni sindikati so bili naklonjeni sporazumu še
posebno glede skupnih konvencij in MOD, Solidarnost
pa se je strinjala s takim sporazumom samo glede
pošiljanja delegacij delavcev na Mednarodno konfe-
renco dela in sodelovanja v komisiji, ki je bila zadolžena
za pripravo besedila načrta zakona o sindikatih. Kar se
tiče strukture sindikatov, je gdanski sporazum predvidel
sindikat, ki bi bil sestavljen iz več vej ter z regionalno
komponento. To je bila podlaga za soglasje centralnih
oblasti z gdanskimi sporazumi 28. 8. 1980 in s še dvema
sporazumoma, ki sta sledila.
A takoj ko se je Solidarnost organizirala in začela
delovati, se je tudi politizirala in spremenila v politično
stranko.
Solidarnost je hotela, da bi sindikalne pravice veljale
tudi za obrtnike in študente, za vojsko, policijo, admini-
stracijo in podjetja, ki so delala za ljudsko obrambo.
Dajala je izjave, ki so škodile vojski in javnemu redu.
Člani vlade, s katerimi sem se sešel, so izjavili tudi to, da
je regionalna struktura Solidarnosti peljala to organiza-
cijo v politično dejavnost, ker so lahko le politični
elementi združili delavce po vsej državi, kajti njihova
dejavnost je bila zelo različna. Poklicne interese svojih
članov pa je zapostavljala. Narodni komite Solidarnosti
je imel 120 sekcij za poklicna vprašanja, vendar te niso
bile samostojne, tako da je bila regionalna organizacija
pomembnejša.
Solidarnost ni upoštevala državnih ozirov (na primer:
neki poziv kongresu Solidarnosti v Gdansku je postal
sporna točka). Problemi so nastali šele tedaj, ko je
Solidarnost izrazila politične ambicije. Prepričevanja so
bila zaman. Stavke so bile podaljšane zaradi političnih
vzrokov. Poljske oblasti menijo, da je za to odgovorna
Solidarnost, da ni spoštovala gdanskih sporazumov in
da je zlorabila pravico do stavk (ki so jo ti sporazumi
predvidevali kot zadnjo možnost). Osnutek zakona je
predvideval tudi sistem posredovanja. Vladni del gdan-
skih in varšavskih sporazumov je te sporazume spošto-
val, medtem ko je sindikalni del začel politične stavke in
je pravico do stavkanja spremenil v izsiljevanje s stav-
kanjem.
Sporazumi so poskrbeli za to, da se sindikati ne bi
spremenili v politične stranke. Zdaj pa je pod zunanjimi
vplivi Solidarnost postopoma postala politična moč,
hkrati pa zahtevala privilegije sindikata. Sindikati so
izjavili, da jih zakon o sindikatih, ki bi omejeval njihove
pravice, ne zanima. Solidarnost se je izražala kot social-
nopolitično gibanje. Stavke so bile pretirane in politič-
nega značaja. Solidarnost je zahtevala, naj iz osnutka
zakona črtajo definicijo stavke, naj odobrijo stavke
Solidarnosti in plačajo dneve stavke. Sindikati, od kate-
rih so toliko pričakovali, so torej postali destruktivna
sila. Ker je šlo za življenjsko pomembno vprašanje, kot
je kopanje premoga, so se uprli naporom produkcije.
V	Radomu so hoteli prevzeti oblast. Solidarnost se je
povzpela nad zakone, čeprav je konvencija številka 87
predvidevala, da morajo sindikati spoštovati zakonske
predpise.
17. decembra 1981 bi se morala pričeti splošna stavka.
Izbruhnili so celo poulični spopadi. Zavladala je splošna
anarhija - vodstva podjetij so bila ohromljena, Solidar-
nost je blokirala izvoz premoga, razdeljevanje premoga
in živil je bilo zelo težavno. Rešitev je bilo le vojno
stanje.
To je bila torej še zadnja možnost - in zanjo so se
odločili 13. decembra 1981; sicer bi prišlo do katastrofe
in državljanske, morda celo svetovne vojne.
Ob dogodkih 13. decembra 1981 so skrbno pazili, da ne
bi prišlo do prelivanja krvi; življenje je izgubil en sam
človek, pa še ta po nesreči.
Predstavniki vlade so mi sporočili, da želi vlada čimprej
odpraviti vojno stanje. Zaveda se namreč, da nasilje ni
dolgoročna rešitev in da tako ni moč reševati proble-
mov. Manj ko bo zdajšnje stanje trajalo, bolje bo.
Vendar pa bi potrebovali nekaj odloga. Veliko bo odvi-
sno od odnosov Poljske z zahodnimi državami. Vlada
noče maščevanja, temveč želi doseči nacionalno spravo.
Moji sogovorniki so tudi povedali, da so nekatere ome-
jitve že omilili.
V	internaciji je bilo 7000 oseb, 5000 so že izpustili,
zadnjih 1000 je bilo izpuščenih 28. aprila. Ostane še
približno 2300 interniranih. Menili so, da bodo v krat-
kem izpustili tudi te, a v začetku maja so znova izbru-
hnile demonstracije, ki so zavlekle vso stvar, vendar pa
tudi to ne bo posebna ovira. Vlada želi normalizirati
razmere v državi, toda gospodarske težave in tuje odo-
bravanje to ovirajo.
Internirani imajo drugačne življenjske razmere kot jet-
niki. Ravnati se morajo po posebnem pravilniku. Muče-
nja ni. Predstavniki CICR, ki so jih obiskali, niso imeli
nikakršnih pripomb zaradi materialnih življenjskih raz-
mer internirancev ali njihovih odnosov (pač pa samo
glede drugih omejitev v zvezi z bolniki, starejšimi ose-
bami, ženskami itd). Dodali so, da navedbe v pritožbah
niso bile resnične: tako gospod Bujak ni bil interniran,
temveč se ukvarja z ilegalno dejavnostjo, večina interni-
ranih sindikalistov je bila osvobojena in lahko svobodno
delujejo. Eden izmed izpuščenih je bil znova aretiran,
ker je tujim agentom izročil neke dokumente. Sicer pa
je predsednik kmečke Solidarnosti gospod J. Kulaj izja-
vil, da je pripravljen sodelovati z oblastmi in je zdaj na
svoji kmetiji.
Drugi osvobojeni člani sindikata so pričeli z delom v
socialnih komisijah, o katerih bomo govorili v nadalje-
vanju.
V trenutkih razmerah je treba upoštevati tudi čustveno
plat, reakcije mladih, ki predstavljajo avantgardo opo-
ziciji in so pod vplivom zahodne propagande.
★ * ★
Moji sogovorniki so poudarjali, da je gospodarski polo-
žaj v državi izredno težak. Potrebujejo predvsem žito
ter kemične proizvode. Vlada mora omejiti posojila in
ne sme pomagati določenim vejam samo zato, da bi se
izognili brezposelnosti. Napake iz preteklosti, nujnost
gospodarske reforme, ki se je začela januarja, pomanj-
kanje vsakih rezerv ter velikanski dolgovi v tujini so
prisilili vlado, da se je zatekla k strogim odločitvam.
Morali so občutno znižati kupno moč in življenjsko
raven (za 30—40%). Razumljivo je, da se bo morala
življenjska raven zniževati še naslednjih 4 ali 5 let, toda
to bo prineslo boljšo prihodnost. Če pa bi se vrnili v
stanje pred 13. decembrom, bi bil tc začaran krog. Zdaj
je pomembno povečati proizvodnjo. Ali bodo sindikati
prispevali k temu?
Nihče še ne ve, kaj bo s sindikati v prihodnosti. Dogodki
13. maja še bolj zapletajo problem. Zahodne države bi
sicer lahko pomagale, toda ali bodo hotele? Danes ne
morejo odgovoriti na vprašanje, ali bo Solidarnost reak-
tivirana. V resnici Solidarnost ni bila sindikat, zato je
prišlo do neprijetnosti zaradi stališča MOD do Solidar-
nosti. Solidarnost je simbolizirala predvsem lepšo pri-
hodnost in večjo svobodo za vsakogar. Mogoče pa
MOD ni razložila Solidarnosti, kaj je v resnici sindikat?
Seveda so potrebni trdni sindikati, ki predstavljajo de-
lavski razred, vendar morajo-delovati tudi v skladu z
nacionalnimi in državnimi interesi. Neodvisni sindikati
so pomembni za odnose do delodajalcev, ne v odnosu
do koristi za narod.
Da bi rešili problem, morajo upoštevati konkretne upe
družbe in mladih generacij.
Zdaj si močno prizadevajo, da bi se družbeno življenje
demokratiziralo in da bi začeli uresničevati upe, ki jih je
Solidarnost oživila. Radi bi imeli tak sindikat, ki bi bil v
skladu s potrebami delavskega razreda.
Solidarnost je protizakonito prevzela monopol nad de-.
mokratizacijo delavskega življenja. Vendar so tudi
druge oblike,
Tako je 25. septembra 1981 Sejm sprejl besedilo o
samoupravljanju, ki je predpisovalo volitve v podjetjih.
Samoupravljanje je prava demokracija. Torej bomo
povprašali delavce, kaj menijo o delovanju sindikatov v
podjetjih. Samoupravni komiteji bodo pomembni, saj
bodo pooblaščeni za sprejemanje odločitev in ne bodo
samo svetovalni organi. Solidarnost ni edina oblika
sindikalne svobode niti ni edina alternativa.
Trenutno smo našli kratkoročno rešitev v socialnih ko-
misijah, ki delujejo v podjetjih in so nadomestna sila
vseh družbenih dejavnosti. Te komisije bi delavci v
večini primerov zelo dobro sprejeli, vendar je to le
začasna rešitev, kajti te komisije so imenovane in ne
voljene.
★ ★ *
Trenutno potekajo razprave o prihodnosti sindikalizma
na podlagi dokumenta, ki ga je v januarju 82 izdelal
odbor ministrskega sveta. Te razprave se bodo nadalje-
vale še nekaj časa. Obstaja več teženj. Nekateri so
naklonjeni pluralizmu, drugi bi hoteli enoten sindikat,
tretji pa bi želeli odpraviti vse sedanje sindikate in
ustvariti novo sindikalno gibanje.
Zadnje raziskave so pokazale, da je veči del delavcev za
normalno sindikalno gibanje. Večina med njimi se zav-
zema za nove sindikalne volitve in nočejo starih regio-
nalnih ali centralnih vodstev.
Poljska družba je utrujena. Želi si miru in reda.
Položaj je zapleten zaradi gospodarskih težav in zaradi
tujih elementov v sindikalni dejavnosti kot na primer
navodila, ki jih dajejo nekatere tuje radijske postaje,
restrikcija uvoza iz ZDA, zaradi česar imajo na Polj-
skem manj mesa, itd. Industrija dela samo s 60% zmog-
ljivostjo. Politične manifestacije, ki jih podpira Zahod,
škodijo državi.
Kakorkoli že, večina predstavnikov vlade meni, da si ni
mogoče predstavljati družbenega življenja na Poljskem
brez sindikatov. Sindikati bodo znova pričeli normalno
delovati, ko bodo to dovoljevale razmere. Poljska ne
more brez sindikatov. Sejm ni sprejel osnutka zakona o
sindikatih, ker ga bo treba brez dvoma spremeniti, saj
ga imajo za času neprimernega. Vendar so moji sogo-
vorniki vztrajali, da mora biti sleherna sprememba be-
sedila v skladu z mnenjem MOD. Vlada bo odobrila
sindikalni pluralizem. Sindikate bodo organizirali de-
lavci in ne vlada. Spremembe osnutka zakona bodo
usklajene z določili konvencije št. 87. V podjetjih bodo
spet ustanovili sindikate, vendar tokrat strokovne in ne
regionalnih.
Vlada bi želela pospešiti ponovni začetek obnovljene
dejavnosti sindikatov, vendar dogodki silijo k odlogu.
Oddaje tujih radijskih postaj, ki spodbujajo k neredom,
ne olajšujejo obnove.
Kot so povedali moji sogovorniki, se je pokazalo, da
novi sindikati ne bodo smeli biti podobni tistim, ki so
delovali pred 13. decembrom 1981, in ne tistim iz leta
1980. Perspektive sindikatov so povezane z vprašanjem
ali hočejo biti sindikati ali politične stranke. Sindikati
bodo neodvisni od administracije (uprave); toda izraz
»neodvisen« ima lahko več pomenov in sindikati vsebu-
jejo politični element. Ali v političnem sistemu sindikati
ne smejo prevzeti odgovornosti za dogodke v gospodar-
stvu? Solidarnost ni bila sindikat in je nastala iz politič-
nih, ne pa sindikalnih vzrokov. V njem so prevladovali
različni politični in verski elementi. Nobenega jamstva
ni, da bi Solidarnost ostala sindikat.
Na Poljskem nujno potrebujejo sindikat, ki bi nadzoro-
val upravo. Med mojimi sogovorniki pa je prevladovalo
splošno mnenje, da Solidarnosti ni moč reorganizirati.
Mogoče ni treba hiteti pri reševanju problema sindika-
tov. Dobro pa bi bilo, če bi člani Solidarnosti pomagali
pri iskanju izhoda iz krize.
Vlada bo raziskala vse možne poti, da bi se rešili iz
sedanje situacije. Posredovanje se ne zdi mogoče. V
socialnih komisijah, ki delujejo v podjetjih, so tudi člani
Solidarnosti. Problem je politična usmeritev voditeljev
Solidarnosti. Nedavni nemiri in tuje radijske oddaje so
še bolj zapletli položaj. Kljub temu pa je treba začeti
dialog; toda to je odvisno od okoliščin. Kakorkoli že,
treba bo sprejeti odločitve, kajti vojno stanje ni nor-
malno stanje.
Kar zadeva MOD, so predstavniki vlade izrazili željo,
naj ne podpre vmešavanja v tuje zadeve ter politiko in
naj upošteva poljske interese. Kot menijo, so nekateri
dokumenti MOD dokaz o enostranskem gledanju. Polj-
ska vlada pričakuje, da bo MOD prispevala k boljšemu
razumevanju kajti tako bi bilo lažje rešiti problem.
Poljska želi še naprej dobro sodelovati z MOD. Kljub
temu je že prišlo do nekakšnega nezaupanja, ki pa ga bo
moč odpraviti brez posebnih težav.
Na naslednjem zasedanju konference bo poljska dele-
gacija sodelovala konstruktivno, vendar se bo uprla
vmešavanju v notranje zadeve Poljske. Če bo prišlo do
množičnega nabada, bo delegacija zapustila konfe-
renco, Poljska pa utegne celo izstopiti iz MOD.
Izjave nekaterih predstavnikov sindikatov
Člani sindikata so dokaj različnega mnenja o vzrokih za
uvedbo vojnega stanja.
Voditelji strokovnih sindikatov pravijo, da se je država
bližala odprtim konfrontacijam in resnično je grozila
državljanska vojna. Solidarnost in njeni osnovni sindi-
kati so bili v resnici zmanipulirani za politične cilje.
Poleg tega je bilo vedenje teh organizacij nedemokra-
tično. Tako so na primer grozile delavcem, ki se niso
pridružili stavkam, in celo zahtevale od njih naj izsto-
pijo. To je otežkočalo skupne akcije različnih sindikal-
nih organizacij, sicer pa so voditelji Solidarnosti zavrnili
take predloge strokovnih sindikatov. Vsa ta dejstva
pojasnjujejo težko odločitev, ki so jo morale sprejeti
oblasti, toliko bolj, ker so bile nekatere skrajne skupine
Solidarnosti oborožene.
Posamezni voditelji avtonomnih sindikatov menijo, da
delavci niso bili zadovoljni s politično akcijo Solidarno-
sti, ki je pripeljala do zelo hudih konfliktov. Po njiho-
vem mnenju je uvedba vojnega stanja omogočila toliko
zaželeni družbeni mir.
Večina članov Solidarnosti, ki sem jih srečal, je priz-
nala, da je njihova organizacija delala napake predvsem
zaradi neizkušenosti voditeljev. Bili so mnenja, da se
Solidarnost ni dovolj pogajala z oblastmi in da je imela
preveč negativen odnos do drugih organizacij. Obžalu-
jejo tudi to, da so se v organizacijo infiltrirale bolj
izkušene politične skupine. Vendar zatrjujejo, da je bilo
število skrajnežev zanemarljivo majhno, glede na 9
milijonov članov. Toda vlada je izzivala in zato je prišlo
do spopadov. Nekateri člani so mnenja, da se v polj-
skem političnem sistemu neodvisna sindikalna organiza-
cija ni mogla uveljaviti drugače kot politična sila. Ven-
dar pa so bile stavke, ki jih je pripravila Solidarnost,
kratkotrajne, saj niso bile nikoli daljše od 48 ur. Čeprav
so bila politična stališča izoblikovana, pa ni bilo takega
dejanja, ki bi opravičevalo ukrepe 13. decembra 1981.
Vsi sindikalni delavci, ki sem jih srečal - ne glede na to,
ali so bili voditelji ali člani - so potrdili, da v državi ni
nikakršne sindikalne dejavnosti.
Imetje organizacij vodijo komisarji, ki jih je imenovala
oblast; njihova dolžnost je skrbeti za to imetje in ga
vzdrževati. Voditelji strokovnih sindikatov so potrdili,
da so bili komisarji izbrani med člani sindikata. Neki
član Solidarnosti je izjavil, da prostorov njegove organi-
zacije niso uporabljali v druge namene po 13. decembru
1981 in da so lahko kljub zamrznitvi sredstev organiza-
cije nekaj denarja namenili za pomoč družinam interni-
ranih. V nekem drugem pogovoru pa so mi povedali, da
so nekatere sindikalne prostore uporabljali v druge
namene, in da sta bila imetje ter dokumentacija zaple-
njena.
Stalni člani (ki so plačani, da se ukvarjajo z administra-
cijo - op. pr.) raznih sindikalnih organizacij so se morali
vrniti v svoja stara podjetja, kar včasih ni potekalo brez
težav. Tako je bil neki voditelj Solidarnosti odpuščen le
nekaj dni po vrnitvi iz internacije; pritožil se je sodišču
za delo in šele na podlagi njegovega sklepa je spet smel
delati v podjetju, kjer je bil prej zaposlen.
Nekatere primere odpuščanja in premeščanja so ome-
nili tudi člani Solidarnosti in avtonomnih sindikatov. Za
slednje so bili ti ukrepi bolj v skladu z zahtevami
reorganizacije podjetij kot pa protisindikalna diskrimi-
nacija. Na člane Poljske združene delavske stranke, ki
so se priključili Solidarnosti, so pritiskali, naj zapuste
svojo sindikalno organizacijo.
V podjetjih pa nekateri voditelji in člani sindikata delu-
časopis za kritiko znanosti/55, 56/11
jejo v socialnih komisijah, ki so bile ustanovljene po
uvedbi vojnega stanja. Voditelji strokovnih sindikatov
so povedali, da je veliko njihovih članov aktivno sodelo-
valo v teh komisijah. Opgzili so, da te omogočajo
sodelovanje med člani različnih organizacij, ker so po
njihovem mnenju celo voditelji Solidarnosti v teh komi-
sijah, zlasti v tistih podjetjih, kjer je bila Solidarnost
najbolj reprezentančna organizacija. Vendar pa po
mnenju nekega člana Solidarnosti v teh komisijah ni
delavcev, ker niso reprezentančne in jih vodijo pred-
vsem člani Poljske združene delavske stranke. Po mne-
nju voditeljev avtonomnih sindikatov te komisije zapol-
njujejo popolno praznino v družbeni dejavnosti.
Med voditelji in člani sindikatov so bili internirani samo
člani Solidarnosti. Nekaj so izpustili konec aprila, ven-
dar so po dogodkih 1., 3. in 9. maja nekatere med njimi
že drugič internirali. Po mnenju članov Solidarnosti, ki
jih je srečal, imajo družine možnost, da obiščejo interni-
rance enkrat na mesec. Ena oseba je izginila. Bojda so
pritiskali na internirance, naj podpišejo izjave, da se ne
bodo več ukvarjali z dejavnostjo, ki škodi Poljski, ven-
dar večina tega ni hotela, ker so menili, da so delali
izključno na sindikalnem področju. Po besedah nekega
bivšega sindikalnega voditelja, ki je bil interniran, pod-
pis takšnih izjav ni bil pogoj za izpustitev. Kot je dejal,
so življenjske razmere v zaporih normalne. V tistem,
kjer je bil interniran sam, je 29 oseb od 350 prosilo, če
lahko odidejo v tujino, kar so jim tudi dovolili. Iz tega je
moč sklepati, da so med interniranimi tudi osebe, ki
nimajo nič skupnega s sindikalnim gibanjem.
Člani različnih organizacij, s katerimi sem se pogovar-
jal, so naredili nekak povzetek vojnega stanja. Po mne-
nju voditeljev strokovnih sindikatov je družba zado-
voljna, da so odstranili nevarnost državljanske vojne in
da lahko mirno ter z zaupanjem zre v prihodnost. Po
mnenju teh voditeljev je večina prebivalstva z razume-
vanjem sprejela znižanje kupne moči (za 22% v prvih
treh mesecih 1982, ponekod pa celo za 43%) - kljub
težavam na notranjem trgu - kot nujnost, s pomočjo
katere bo moč zavreti gospodarsko nazadovanje.
Tudi nekateri voditelji avtonomnih sindikatov so mne-
nja, da je prebivalstvo zadovoljno, ker živi v miru.
Konec aprila so nekoliko omilili določila vojnega stanja,
a majski dogodki so vse to znova ogrozili.
Za člane Solidarnosti pa teh pet mesecev vojnega stanja
ni nič rešilo. Po njihovem mnenju ga ne morejo nadalje-
vati v nedogled, nasprotno, podaljšanje vojnega stanja
bi nedvomno še otežkočilo narodni sporazum zaradi
sovraštva in jeze, ki bi ju povzročilo.
Sindikalni voditelji, s katerimi sem se pogovarjal, so
enotno in ne glede na njihove težnje, izrazili željo, da bi
čimprej obnovili sindikalno dejavnost. Člani strokovnih
sindikatov sodelujejo v organizacijah partije, pri tisku
in v socialnih komitejih v podjetjih, osebno, v javnih
razpravah o osnutku dokumenta o prihodnosti sindikal-
nega gibanja, ki ga je pripravil posvetovalni komite
(Comitedu Conseil) ministrov za sindikalne zadeve.
Mnenja so različna. Večina članov meni, da se izkušnje
iz bližnje preteklosti ne smejo ponoviti. Zavračajo apo-
litični sindikat in poudarjajo, da se morajo sindikati
vključiti v socialistični koncept. So mnenja, da sindi-
kalne organizacije ne smejo politično delovati in ne
smejo poskušati prevzeti oblast. Po njihovem mnenju
lahko regionalna struktura, ki je sicer včasih koristna,
pelje k politizaciji sindikalnega gibanja. Torej mislijo,
da bi morali biti sindikati organizirani po strokah. Že-
lijo, da bi bili sindikati samoupravni in neodvisni od
političnih strank, države in uslužbencev. Nekateri člani
so naklonjeni enotnosti sindikatov v podjetjih, ki pa
morajo poskrbeti, da bo njihova dejavnost omejena
zgolj v sindikalni okvir.
Člani avtonomnih sindikatov tudi sodelujejo v tej raz-
pravi. Po njihovem je treba ohraniti sindikalni plurali-
zem, ki ni ovira za dobro poslovanje podjetij. Zanje je
bistveni element to, da morajo biti voditelji povezani s
podjetjem in z okoljem, v katerem delajo. Želijo, da bi
sindikati čimprej začeli delovati na podlagi central, ki so
obstajale pred 13. decembrom 1981, in ki niso bile
razpuščene. Kar zadeva strukturo sindikata, ti sindikalni
voditelji menijo, da bi bilo najprimernejše, če bi jih
organizirali po poklicih, saj so stroke preširoke, da bi
bile sindikalne akcije na tej ravni učinkovite. Odločno
pa vztrajajo, da morajo biti stavke zadnja rešitev.
Večina članov Solidarnosti, ki sem jih srečal, se zaveda,
da sindikalnega gibanja ne bodo mogli obnoviti na
prejšnjih temeljih. Menijo, da se proces, ki je pripeljal
do ustanovitve svobodnih sindikatov, ne more ponoviti.
Po mnenju nekega člana je treba nemudoma začeti
pogajanja med vlado, cerkvijo in Solidarnostjo. Vendar
so moji sogovorniki menili, da bo dialog resnično težak,
dokler bodo voditelji in člani sindikatov internirani. Kot
je dejal eden izmed njih, bi morali nujno priti v stik s
svojim predsednikom, ki naj bi dal pristanek. Po mne-
nju nekega člana bi lahko bila prva stopnja kompromisa
to, da bi obnovili dejavnost v podjetjih. Nekateri sindi-
kalisti so izrazili svoje mnenje o sindikalni strukturi.
Menijo, da bi bila regionalna razdelitev koristna za
obravnavo različnih problemov, ki so v skupnem inter-
esu (bivanje, transport, itd.), vendar tega tipa struktur?
ne zagovarjajo sistematično. Po njihovih besedah bi
morali sindikalni kongresi izreči svoje mnenje o tem
vprašanju tako, da bi prilagodili ali spremenili svoje
statute.
Z nekim članom sindikalnega odbora Solidarnosti v
rudniku VVujek sem se pogovarjal o nasilni smrti neka-
terih delavcev tega rudnika. Povedal mi je nekatere
podrobnosti, kaj se je pravzaprav zgodilo. Stavka se je
pričela 14. decembra 1981 v rudniku VVujek. Delavci so
tako protestirali, ker so internirali predsednika sindi-
kata Solidarnosti v tem rudniku. Okrog 4000 stavkajo-
čih je zasedlo upravne zgradbe. Policijske čete so prišle
16. decembra 1981;oborožene so bile s tanki in so
skušale napasti zasedena poslopja. Med spopadi so stav-
kajoči ujeli tri policiste. Oficirji so poskušali prepričati
rudarje, naj zapustijo prostore podjetja, a zaman. Stav-
kajoči in njihove družine so metali kamenje na polici-
ste; ti so nato uporabili solzilec. Kljub prvotnemu
ukazu, naj zagotovijo red brez prelivanja krvi, so pričeli
streljati. Po izjavah mojega sogovornika so bili oboro-
ženi s strelnim orožjem samo oficirji milice. Ubitih je
bilo šest ljudi, trije ranjenci pa so umrli po prevozu v
bolnišnico. Verjetno je bilo ubitih tudi nekaj policistov.
Kot je zatrjeval moj sogovornik, je policija onemogo-
čala normalno delo celo zdravnikom in reševalcem, ki
so pomagali ranjenim. Policijska preiskava je trajala od
22. decembra 1981 do 7. februarja 1982. Pet aretiranih
oseb so izpustili, tri pa so vojaška sodišča obsodila na
dve do tri leta zapora oziroma na dve leti pogojno.
Srečanje z Lechom Walenso
Gospoda VValenso sem srečal 14. maja 1982 v kraju
nedaleč od Varšave, kjer je tokrat interniran. Spremljal
me je prevajalec, ki mi ga je dal na razpolago sodelavec
ministra za sindikate. Walensa je bil v dobrem psihič-
nem in moralnem stanju. Sprejel me je zelo prisrčno;
odgovarjal je mirno in sproščeno. Pogovor je trajal
približno dve uri. VValensa se je najprej zahvalil gene-
ralnemu direktorju Mednarodnega biroja za delo, ker
se zanima zanj. Pristavil je, da računa na MOD, ki lahko
odigra zelo koristno vlogo pri skupnem iskanju rešitev
Rekel mi je, da sta vlada in sindikalno gibanje trenutno
kot dva boksarja, ki se ne moreta premakniti. Sam pa je
prepričan, da je še vedno možen sporazum, vendar bo
prvi korak silno težak.
Sporazum je treba doseči čimprej, sicer bo položaj v
gospodarstvu še bolj zapleten in veliko ljudi se utegne
začeti ukvarjati s prepovedanimi dejavnostmi. Nastalo
je neprijetno maščevalno ozračje. Nedavni majski do-
godki opozarjajo na nevarnost nekaterih reakcij. VVa-
lensa je proti udarcem. Ne strinja se z nasprotji in
navzkrižji med mladimi na Poljskem, vendar trenutno
mladina ne vidi drugih sredstev. Želi, da bi biro pripo-
mogel rešiti nastali položaj.
Že dva meseca ni imel resnih pogovorov s člani vlade.
Seveda gibanje Solidarnosti ni vedno spoštovalo reda;
kljub temu je bila to velika novost, zato ni moglo biti
vse idealno. Vendar se ne smemo ozirati na preteklost,
temveč se moramo obrniti v prihodnost.
Ko sem g. Walensi omenil, kaj misli vlada, namreč, da
je bilo gibanje Solidarnost preveč politizirano, je odgo-
voril, da je Solidarnost ukrepala pod vplivom okoliščin,
ker je vlada hotela pričeti gospodarsko reformo. Soli-
darnost nikakor ni hotela prevzeti oblasti, temveč je
hotela doseči prave volitve.
Dodal je, da je seveda prišlo do napak. Solidarnost je
preveč hitela in ni dovolj razložila svojih stališč niti vladi
niti javnosti. V slabih gospodarskih razmerah je lahko
ovirala delovanje vlade in administracije. Slednji na-
mreč Solidarnost-ni dovolj zaupala.
Iz teh dogodkov se je moč marsikaj naučiti. Zdaj si
morajo postaviti za cilj sporazum, ki bi pripomogel k
temu, da bi rešili državo iz težkega gospodarskega polo-
žaja. Vprašal sem VValenso, kaj bo z njim ter kakšna bo
vloga sindikatov. Odgovoril je, da sindikalisti kot Po-
ljaki razumejo položaj, zato bodo pripomogli k iskanju
rešitve, sindikati pa morajo skupaj z vlado rešiti Poljsko
iz težkega položaja, v katerem se je znašla. Dodal je, da
sindikati ne želijo prevzeti oblasti. Če bodo izgubili
neodvisnost, pa bo propadla vsaka reforma. Sindikalno
gibanje bi se lahko odreklo pravici do stavkanja za
precej časa in tako pomagalo zgraditi samoupravni si-
stem ter zagotoviti zdravo avtonomijo. Toda reforme
nočejo izvajati skupaj z vlado. Kot Poljaki bodo poma-
gali državi iz krize, ne da bi izgubili sindikalno neodvi-
snost.
Neodvisnost je bistvena za sindikate; o vsem drugem se
je moč pogajati.
Ko sem VValensi povedal, da so kritizirali regionalno
strukturo Solidarnosti, ker je dajala gibanju bolj poli-
tični kot sindikalni značaj, mi je pojasnil, da so hoteli v
začetku zaradi hitrejšega razvoja Solidarnosti postaviti
na odgovorna mesta znane in zaupanja vredne ljudi, to
pa je bilo lažje uresničiti ob regionalni strukturi. Vendar
se je strinjal, da bi tako strukturo lahko spremenili in
organizirali gibanje po poklicih. Treba bi bilo preprosto
nekaj ukreniti na regionalnem področju, da bi uravno-
vesili sindikalne tazlike. Ustanovili naj bi 40 nacional-
nih komisij po poklicih. Seveda bi bilo treba spremeniti
statut Solidarnosti.
S političnega zornega kota VValensa jamči za vodilno
vlogo partije in za socialistični značaj sindikata, ki se mu
ni treba sramovati zaradi svojih dejanj.
VValensa je ponovil, da je posredovanje generalnega
direktorja MOD možno in potrebno. Raje bi videl, če bi
se Poljaki sporazumeli brez zunanjega vmešavanja.
Meni pa, da ni več mogoče zgolj čakati ter da bo
obvestil javnost, če bi sedanje stanje morda zavlačevali.
Končni sklepi in navedbe
Taka so torej stališča nekaterih članov vlade in sindika-
listov, ki sem jih srečal. Tudi drugi pogovori so mi
omogočili, da sem dobil kolikor le mogoče objektiven
vpogled v položaj. Seveda sem se med pogovori večkrat
vmešal in izrazil svoje stališče, načela in merila MOD
ter opozoril na možne rešitve.
Kajti Poljska se je znašla v hudi žagati in čas bi notranje
napetosti bolj povečal kot zmanjšal. Rešitev gospodar-
skih problemov ni mogoča brez nacionalne enotnosti, to
pa bi terjalo polno sodelovanje in sistematična prizade-
vanja delavcev ter vsega prebivalstva. Gre za njihovo
zavestno in prostovoljno sodelovanje pri skupnih napo-
rih, kar zahteva ljudstvo. Tako sodelovanje pa ne bo
možno, dokler ne bodo obnovili normalno delo sindika-
tov ter svobodnega in konstruktivnega dialoga med
vsemi družbenimi elementi, še zlasti med vlado in orga-
nizacijo svbodonih sindikatov ter njihovimi predstav-
niki.
Iz pogovorov in razprav z različnimi člani vlade se je
pokazalo, da so nekatere zelo splošne zamisli o tipu
sindikalnega gibanja, ki naj bi ga ustanovili še nedore-
čene. Posamezne misli vzbujajo zaskrbljenost, vendar
gre bolj za osebna razmišljanja kot za natančne in
uradne načrte. Ntančnejši načrti vlade bodo znani po
končanem posvetu o prihodnji organizaciji sindikatov,
ki trenutno poteka. Toda - ali bomo res lahko imeli ta
posvet za verodostojen, saj je država v vojnem stanju in
-	čeprav lahko vsak svobodno pove osebno mnenje -
glavna sindikalna organizacija ne more izražati svojega
mnenja?
V	tako negotovem položaju opogumlja dvoje:
-	prej omenjeni posvet temelji na »dokumentu o priho-
dnosti sindikalnega gibanja«, ki ga je pripravil komite
ministrskega sveta za sindikalne zadeve januarja 1982;
kot kaže, se Poljska vrača k neodvisnemu in samou-
pravnemu sindikalizmu;
-	več članov vlade, s katerimi sem se pogovarjal, name-
rava spet oživiti normalno sindikalno gibanje; nekateri
so celo poudarili, da se bodo vrnili k pluralističnemu
sistemu in da bodo spremembe upoštevale mnenje
MOD.
Pogovori s predstavniki sindikatov in z VValenso so me
prepričali, da so se odgovorni v sindikatih zavedeli
napak v preteklosti in nekaterih izpadov, in da si tudi
oni predstavljajo bodočo sindikalno dejavnost na Polj-
skem, tako da bi ohranili sindikalno neodvisnost ter
skrbeli, da bi država našla pot h gospodarskemu razvoju
in družbenemu ravnotežju.
Spričo sedanje napetosti ne smejo predlagati narodne
sprave in pomiritve duhov. Tako sem si dovolil predla-
gati svojim sogovornikom - predstavnikom vlade -
nekaj ukrepov, ki bi lahko prispevali k tej pomiritvi:
čimprejšnja odprava vojnega stanja, izpustitev novih
internirancev ter sploh osvoboditev vseh interniranih
ter izmenjava mnenj med predstavniki vlade in sindikal-
nih organizacij, brez nestrpnosti ter s ciljem obnoviti
normalno sindikalno dejavnost v državi.
Pri obnovi sindikalnega življenja seveda ne bodo smeli
zanemariti trenutnih težav na Poljskem. Obe strani
bosta morali biti pripravljeni na kompromise, ta obnova
pa naj bi potekala v skladu z merili MOD, ki jih je
Poljska sprejela. Tako bi lahko pomagali državi k enot-
nosti in premostitvi težav.
Samoupravljanje in ustanavljanje svetov podjetij sta
nedvomno koristila sodelovanju delavcev v podjetjih,
vendar bi moral dialog hkrati potekati tudi na državni
ravni in med priznanimi sogovorniki.
V	teh težkih časih za poljsko ljudstvo bi morali vsi
Poljaki iskreno, brez pomislekov ter velikodušno in s
širokim političnim pogledom prispevati k reševanju dr-
žave iz zagat, ne glede na funkcijo in položaj. Tako bi
omogočili Poljski, da bi poleg narodne enotnosti povr-
nila tudi mednarodni ugled ter zaupanje. MOD pa bi
lahko, seveda, če bi bilo zaželeno - in to je bilo večkrat
omenjeno - prispevala k ustvarjanju zdravih sindikalnih
odnosov, upoštevajoč ustrezna merila. Vendar se mo-
rajo o tem pogovarjati predvsem Poljaki z resnično
željo najti ustrezno rešitev.
Ob koncu bi se rad zahvalil vsem sogovornikom za
zaupanje in ugodnosti, ki sem jih bil deležen kljub
posebno težkim časom. Želim si le, da bi tudi pričujoče
poročilo prispevalo k trajni rešitvi krize na Poljskem.
Zahvaljujem se vam za zaupanje, gospod generalni
direktor, in vas s spoštovanjem pozdravljam
Nikolas Valticos
Prevedla: Lučka Sašek Balzanti
J^asopbzj^mtUcc^nano^
M
Andrej Kirn
Narava v človeški
zavesti
Težko najdemo filozofijo, ki ne bi tako ali drugače
govorila o razmerju med naravo, družbo in človekom.
Po Marxu je že v prvobitnih skupnostih omejenim
razmerjem ljudi do narave, ustrezal omejen teoretski
izraz v »naravni religiji«. Lovski in poljedelski odnos
človeka do narave je vodil k razumevanju narave, kot
da je nekaj živega, oduhovljenega. Narava tu ni pa-
sivna, nekaj kar je zgolj predmet, surovina in sredstvo
človekovega dela. Narava je tu priznana kot moč in celo
usoda, ki kraljuje nad človekom. Človek se je počutil ne
samo del narave, ampak popolnoma potopljen vanjo.
To poistovetenje je morda imelo svoj vrh v totemizmu,
kjer je človek svojega prednika, totema, videl v živali,
pa je tako na religiozno-mitski način prišel na sled
naravnemu živalskemu izvoru človeka. Z razcvetom
grške kulture in demokracije se je teoretično-filozofska
misel obrnila od narave, češ, narava je področje nujno-
sti, nekaj, česar ni mogoče spremeniti, zato se filozofiji z
njo ne splača ukvarjati, obrne naj se k človekovemu
svetu, kjer ima človek moč nad svojimi moralnimi in
političnimi dejanji ter jih zato lahko spreminja. Sokra-
tova misel, da je narava nujnost, ki je ni moč spremi-
njati, je popolnoma tuja sodobnemu človeku; ta je že
zdavnaj pustil za seboj industrijsko revolucijo 18. in 19.
st. in že z obema nogama trdno stoji na valovih sodobne
znanstveno-tehnične revolucije. S svojo znanostjo in
tehnologijo je človek postal takšna mogočna produk-
tivna sila, da je po moči, energiji, s katero razpolaga,
postal enakovreden naravnim silam, ali pa jih celo
prekaša. V nasprotju s Sokratom pred 2500 leti je
človek sedaj naravo spremenil v privesek svoje produk-
tivne moči in ravna, kakor da je narava nekakšna brezo-
blična glina, materija, ki jo je moč poljubno spremi-
njati, izigravati v skladu z znanimi zakonitostmi. Na-
ravne in tehnične zakonitosti sicer priznava, toda v
okviru njih je neizmerno svobode za človekovo samo-
voljo. Narava ni več usoda, temveč, je postala igrača,
človek pa ravna kot otrok, ki igračo rad razstavi, pok-
vari, toda popraviti in ponovno sestaviti je ne zna več.
Tako starogrški, iranski, indijski kot kitajski filozofiji
modrosti je bila skupna ideja o naravi kot večnem
krogotoku, kot produktivni moči, materi, ki poraja vse.
Stara grška filozofija iz 5. st. pr. n. št. je človekovo
tehnično proizvodnjo razumela kot posnemanje narave.
Novi vek, s katerim se začnejo in odprejo nova prak-
tična tehnična produkcijska razmerja do narave, ra-
zume naravo kot mehanizem, velikanski stroj, ne pa kot
organizem. Tega popolnega stroja po Leibnizu sicer
niso ustvarile človeške, temveč božje roke, toda kljub
svoji popolnosti je še vedno le stroj...
Nov družbeni odnos med ljudmi, ki ga uvede kapitali-
stična oblika proizvodnje, je kapitalistični izkoriščeval-
ski, grabežljivi odnos ne samo do ljudi, ampak tudi do
narave... Odnos do narave je agresiven, roparski, z
namenom čedalje bolj kopičiti profit. Nova intenzivna
oblika izkoriščanja človeka s pomočjo znanosti in te-
hnologije si podaja roko z novim intenzivnim izkorišča-
njem narave s pomočjo taiste znanosti in tehnologije.
Ekonomija in
ekologija
Kapitalistična proizvodnja je blagovna proizvodnja, to-
rej ne za omejene, lokalne potrebe, ampak za trg, za
abstraktne neznane potrošnike. Ta neznanka je sicer iz
sedanje blagovne proizvodnje izginila, ker čedalje bolj
študirajo in proučujejo porabnika, njegove potrebe,
skrite želje, okus, in mu hkrati vzbujajo nove, njemu še
neznane potrebe in želje... Zbujanje novih potreb je
hkrati potiskanje ljudi v novo prefinjeno obliko odvi-
snoti od potrebe oziroma od proizvajalca potreb. Kapi-
talistična proizvodnja je prva proizvodnja v zgodovini,
ki se nenehno razširja, ni enostavna, temveč razširjena
reprodukcija. To razširjenost, katere skrita gonilna moč
sta profit in ekstraprofit, pa je moč uresničevati le z
nenehno razširjeno uporabo znanosti v proizvodnji, ki
stalno revolucionira njene tehnološke ter organizacijske
temelje in sploh vse proizvodne dejavnike. Če hočemo
obdržati konkurenčno prednost, je treba ali nenehne
dvigati ali pa nenehno ponujati nove proizvode. Rast je
hkrati proces rastoče tehnizacije in scientifikacije (tj
poznanstvenja) proizvodnje in sploh vsega življenja. To
pa ima obsežne ekološke posledice. Za Marxa je kapita-
listična razširjena produkcija samo omejena, popačena,
iznakažena prehodna oblika vsestranskega razvoja člo-
veka, družbe, njegovih potreb in ustvarjalnosti.
Kapitalistični, pa tudi socialistični način produkcije, sta
dolgo ravnala tako kot da prostih razpoložljivih narav-
nih resurov, kot sta npr. voda in zrak, ni treba obnavljati
oziroma vzdrževati njihovo kvaliteto. Ko odpade ta
ugodnost za kapital in je prisiljen v ekološko opremo, se
spremeni tehnična, vrednostna in organska sestava ka-
pitala, ki praviloma neposredno ne povečuje. Sistema-
tično pa lahko dviga ekonomijo uporabe kakega dela
konstantnega kapitala, kot so surovine in energija. Gre
torej tudi za ekološki izvor in pritisk za padanje profitne
mere. Ekološke investicije lahko dvigajo profit le tistin
kapitalistom ki proizvajajo ekološke naprave, ne pa z
vidika celotnega kapitala. Profiti panog, ki proizvajajo
ekološko opremo, morajo biti plačani iz profita drugih
panog. Na tendenco po padanju profitne mere kapital
odgovarja z naslednjo strategijo:
a)	koncentracijo
b)	povečanje mere presežne vrednosti
c)	upočasnitev vzpona organske sestave kapitala.
V Zvezni republiki Nemčiji naj bi bile najbolj monopo-
lizirane in oligopolizirane tiste panoge, ki so največ
obremenjene z ekološkimi stroški. Toda hkrati so tako
raznovrstne, da same proizvajajo ekološko opremo in s
to proizvodnjo kompenzirajo padec profitne mere, ki jo
povzroča namestitev ekološke opreme. Ekološke stro-
ške delno prevalijo na kupce, in sicer z zviševanjem cen,
seveda za več kot pa se dvigajo mezde, in tako poveču-
jejo mero presežne vrednosti. Upočasnitev organske
sestave kapitala pa dosegajo s povečanjem produktiv-
nosti dela in z večjo gospodarnostjo pri uporabi kon-
stantnega kapitala. Že Marx je ugotovil, da podražitev
surovin spodbuja kapital k čedalje večji izrabi odpad-
kov. Z vedno večjim izkoriščanjem narave postajajo
surovine vse dražje in vse več dela je potrebno za
njihovo pridobitev. Če bo kapitalu uspelo ob nujnem
upoštevanju normativnih zakonskih predpisov prevaliti
ekološke stroške na državo, bodo s tem upočasnili dvi-
ganje organske sestave kapitala in padanje profitne
mere. Pri tem se ponujata dve možnosti: da država
neposredno v svojih podjetjih proizvaja ekološke na-
prave kot infrastrukturo in s tem prevzame v nadzor in
skrb nov obči pogoj za reprodukcijo kapitala. Takšno
podržavljanje naravnih temeljev kapitalistične produk-
cije je posredno priznanje na novem ekološkem po-
dročju, da so si naravni temelji človekovega življenja in
naravni pogoji za reprodukcijo kapitala v hudem na-
sprotju. Državna intervencija skuša to protislovje pomi-,
riti in obdržati v znosnih mejah. Možna je tudi druga
inačica, namreč, da stroške proizvodnje za ekološke
invensticije povrnejo kapitalu v obliki državnih subven-
cij... Od razmerja moči v razrednem boju pa bo tudi
odvisno, v kolikšni meri bo država prek obdavčenja
prevalila izdatke za upoštevanje ekoloških norm pro-
dukcije na profite ali na mezde. Ko je kapital vse bolj
družbeno prisiljen, da se reproducira znotraj zgodovin-
sko določenih ekoloških okvirov, se po Andreu Gorzu
to lahko izrodi v ekološki fašizem. Zakon vrednosti, ki
upošteva le človekovo delo, je v svojem čistem bistvu
ekološko absolutno brezobziren in ravnodušen. Zakon
vrednosti se ne briga za materialne ekološke posledice
produkcije, to ni več njegov teren. Zanima ga le pro-
dukcija in rezultati produkcije, ki gredo na trg, ne pa
onesnaženi zrak in voda, saj ju ni moč prodajati na trgu
oziroma nimata kupca. Na trgu tudi ni mogoče vnovčiti
izumirajoče živalske in rastlinske vrste, saj v njih ni
materializirano družbeno koristnega dela, temveč le
destruktivni postranski učinek tega družbeno koristnega
dela, ki se ekološko razkriva hkrati kot destruktivno
delo. Že Marx je rekel, da se vse več produktivnih sil v
času ekonomske krize in rastoči militarizaciji razkriva
kot destruktivne sile. Ekološki učinki pa so razgalili še
nov pošastni destruktivni značaj produktivnih sil. Za-
kon vrednosti je bog z dvema obrazoma: hkrati proi-
zvaja ekološke rezultate brez vrednosti, ki obenem
ogrožajo proizvajanje same vrednosti. Dvojna narava
tega boga temelji v dvojni naravi dela, ki proizvaja
dvojno naravo blaga: menjalno in uporabno vrednost.
Konkretno delo in uporabna vrednost se vse bolj upi-
rata abstraktnemu delu in menjalni vrednosti. Ab-
straktno delo kot kapital je v naši dobi vse bolj izpostav-
ljeno ekološkemu pritisku, naj prizna, da delo ni edini
vir bogastva, ampak tudi narava. S tem priznanjem si
kapital dodatno piše smrtno obsodbo. Blago kot vre-
dnost absolutno abstrahira od narave, saj v njej ni niti
atoma naravne snovi, a vendar hkrati mora eksistirati v
neki uporabni vrednosti. V blagovni kapitalistični pro-
dukciji gre za globoko protislovje med delom in naravo.
Tako kot abstraktno delo prevladuje nad konkretnim,
menjalna vrednost pa nad uporabno vrednostjo, tako
dominira delo nad naravo, jo absolutno odmišlja, kot bi
bilo delo popolnoma samozadostno, a vladar se mora
opredmetiti v nekem naravnem substratu. Abstraktno
delo ne more obstajati brez konkretnega dela, kon-
kretno delo pa lahko obstaja brez abstraktnega. Tedaj
bo možna sprava med delom in naravo. Le konkretno
delo, ki ne bo več vezano ter se izražalo v svojem
nasprotju - abstraktnem delu, in ki bo proizvajalo samo
časopis za kritiko znanosti/55, 56/13
uporabne vrednosti, bo lahko izreklo vseobsežno druž-
beno in teoretsko priznanje, da samo ni edini vir upo-
rabne vrednosti, ampak tudi narava. Tedaj bo šele
lahko narava priznana kot anorgansko telo človekovega
dela in telesa. Temeljnejši od zakona vrednosti so eko-
loški zakoni reprodukcije človekovega življenja. Zakon
vrednosti je sam izzval moč negativnega uveljavljanja
ekoloških zakonov in se jim bo moral umakniti, seveda
ne brez družbeno-političnega, znanstvenega ter kultur-
nega boja delavskega razreda in vseh ljudi, da bi zava-
rovali svojo eksistenco.
Katere značilnosti kapitalistične proizvodnje se ohra-
njajo v socializmu in hkrati s tem potegnejo za seboj
negativne ekološke posledice?
Socialistična proizvodnja je sicer zavrgla kapitalistične
družbene cilje, toda ohranila je tele domneve:
1.	tudi socialistična proizvodnja se do sedaj uveljavlja
kot tip nenehne razširjene proizvodnje,
2.	brez razširjene proizvodnje ni ekonomskega, kultur-
nega, pa tudi ne političnega razvoja.
Večina članov Solidarnosti, ki sem jih srečal, se zaveda,
da sindikalnega gibanja ne bodo mogli obnoviti na
prejšnjih temeljih. Menijo, da se proces, ki je pripeljal
do ustanovitve svobodnih sindikatov, ne more ponoviti.
Po mnenju nekega člana je treba nemudoma začeti
pogajanja med vlado, cerkvijo in Solidarnostjo. Vendar
so moji sogovorniki menili, da bo dialog resnično težak,
dokler bodo voditelji in člani sindikatov internirani. Kot
je dejal eden izmed njih, bi morali nujno priti v stik s
svojim predsednikom, ki naj bi dal pristanek. Po mne-
nju nekega člana bi lahko bila prva stopnja kompromisa
to, da bi obnovili dejavnost v podjetjih. Nekateri sindi-
kalisti so izrazili svoje mnenje o sindikalni strukturi.
Menijo, da bi bila regionalna razdelitev koristna za
obravnavo različnih problemov, ki so v skupnem inter-
esu (bivanje, transport, itd.), vendar tega tipa strukture
ne zagovarjajo sistematično. Po njihovih besedah bi
morali sindikalni kongresi izreči svoje mnenje o tem
vprašanju tako, da bi prilagodili ali spremenili svoje
statute.
Z nekim članom sindikalnega odbora Solidarnosti v
rudniku VVujek sem se pogovarjal o nasilni smrti neka-
terih delavcev tega rudnika. Povedal mi je nekatere
podrobnosti, kaj se je pravzaprav zgodilo. Stavka se je
pričela 14. decembra 1981 v rudniku VVujek. Delavci so
tako protestirali, ker so internirali predsednika sindi-
kata Solidarnosti v tem rudniku. Okrog 4000 stavkajo-
čih je zasedlo upravne zgradbe. Policijske čete so prišle
16. decembra 1981;oborožene so bile s tanki in so
skušale napasti zasedena poslopja. Med spopadi so stav-
kajoči ujeli tri policiste. Oficirji so poskušali prepričati
rudarje, naj zapustijo prostore podjetja, a zaman. Stav-
kajoči in njihove družine so metali kamenje na polici-
ste; ti so nato uporabili solzilec. Kljub prvotnemu
ukazu, naj zagotovijo red brez prelivanja krvi, so pričeli
streljati. Po izjavah mojega sogovornika so bili oboro-
ženi s strelnim orožjem samo oficirji milice. Ubitih je
bilo šest ljudi, trije ranjenci pa so umrli po prevozu v
bolnišnico. Verjetno je bilo ubitih tudi nekaj policistov.
Kot je zatrjeval moj sogovornik, je policija onemogo-
čala normalno delo celo zdravnikom in reševalcem, ki
so pomagali ranjenim. Policijska preiskava je trajala od
22. decembra 1981 do 7. februarja 1982. Pet aretiranih
oseb so izpustili, tri pa so vojaška sodišča obsodila na
dve do tri leta zapora oziroma na dve leti pogojno.
3)	razširjena proizvodnja mora biti vse bolj intenzivna
(kvalitativni faktorji proizvodnje), ne pa zgolj inten-
zivna, tj. vse bolj dvigati produktivnost dela,
4)	tudi socialistična proizvodnja in družbeni razvoj terja
čedalje večjo tehnizacijo, ki pa naj bo v prid humaniza-
cije, kulturnih, enakopravnih, samoupravi j alskih odno-
sov,
5)	prevzeli smo idejo podrejanja, gospodovanja naravi,
ne pa sožitja z njo,
6)	zakon vrednosti se uveljavlja tudi v naši blagovni
produkciji in prav tako modro ignorira naravo in ekolo-
ške zakone,
7)	tudi tam, kjer je državni plan stopil na mesto zakona
vrednosti, je prav tako dosegal svoje cilje za ceno
destrukcije narave.
Jasno je, da se v navedenih postavkah ohranjajo te-
meljni viri ekoloških posledic, ki so delovali že v kapita-
lizmu, čeprav v drugačnih družbenih odnosih in z dru-
gačnim družbenim smotrom proizvodnje. Ni dovolj
samo navidezno zatreti moč zakona vrednosti, če je
njegovo funkcijo prevzel plan, ki je prav tako priznaval
kot izvor bogastva le delo, ne pa tudi naravo. Spreme-
niti je treba ves politični ustroj, vse družbene odnose,
vso kulturo, ki je zrasla na temelju zakona vrednosti.
3.
Ekološki zakoni
Temeljna ekološka načela (»zakone«) in njihovo pove-
zanost je najprej opisal biokemik Barry Čommoner v
svoji knjigi »Zaprti krog« v začetku 70-ih let. (The
Closing Circle, London 1971)
a)	Vse je povezano z vsem
To je že stara filozofska dialektična modrost, ki je
gledala na naravo kot na organsko celoto, ne pa kot na
skupek nepovezanih atomiziranih dejstev in procesov.
Uspeh razvoja znanosti in tehnike je bil povezan ravno s
specializacijo. Specialno, disciplinarno znanje je proi-
zvedlo specializirano in zato tudi ekološko destruktivno
omejeno tehniko. Ta zgodovinski tip tehnologije bi
imenoval tehnologijo formalno logičnega atomiziranega
razuma, ali, če uporabim še bolj filozofski izraz, »meta-
fizično tehnologijo«, ker je bila metafizika sinonim za
izoliranost, ločenost, enostranost. Treba je preiti k
transdisciplinarni, integralni »dialektični tehnologiji«,
če je ena izmed bistvenih odlik dialektike vsestranska
povezanost, celovitost... Prvi koraki v tej smeri so
morda razvoj biotehnologije in ekološko zaprtih pro-
dukcijskih procesov, kjer odpadki enega delovnega pro-
cesa postajajo predmet drugega delovnega procesa ali
druge delovne organizacije z istega področja; še več,
kjer gre za ekološko povezanost celotne proizvodnje in
potrošnje, kar pa verjetno potegne za seboj tudi dru-
gačno prostorsko razporeditev ter organizacijo proiz-
vodnih enot in sploh vse človekove dejavnosti ter njego-
vega bivanja in gibanja v prostoru.
Za antična grška ušesa bi bil izraz biotehnologija tako
protisloven, kot če bi danes rekli, da je mogoč okrogli
četverokotnik. Grška kultura ni mogla premostiti pre-
pada med tehniko in življenjem v tem pomenu, da ima
vse živo izvor gibanja v samem sebi, pri tehničnem pa
izvor gibanja prihaja od zunaj in se torej ne giblje samo
kot živa bitja. Sodobne samodejne, avtonomne gibajoče
naprave in mehanizme bi po tem starem grškem krite-
riju razlikovanja med živim in tehničnim po izvoru
gibanja morali priznati za nekaj živega.
Dosledno spoštovanje prvega ekološkega načela zadeva
celostno, integralno planiranje integralne kazalce eko-
nomske učinkovitosti in produktivnosti ter celostno
oceno naših potreb in ustvarjalnih rezultatov z ekolo-
škega vidika. Tehnokratski, birokratski samovoljni
odnos do narave, do zemlje, do zraka in vode pri svojem
planiranju brezobzirno tepta to ekološko načelo in ga
ne upošteva.
b)	Vse mora nekam iti
To ekološko načelo je v bistvu varianta osnovnega
fizikalnega zakona o ohranitvi materije in energije. V
naravi se nič ne izgubi, ampak zgolj spremeni svoje
mesto in se preoblikuje... Moderna tehnološka in po-
trošna dejavnost usodno nista upoštevali tega načela.
Pri nekaterih produktih je izkoriščenih komaj 2-4%
izhodiščne surovine, vse drugo pa je na raznih stopnjah
produkcije odpadek. To je zelo dobro videti pri pridobi-
vanju urana. Stopnja reciklaže je pri nas za mnoge
odpadne snovi majhna (ne več kot 10-20%), drugje v
svetu pa 30-40 *ali celo 70 in 90%. Tu so še naše
velikanske neizkoriščene možnosti. Posledica naše
neorganiziranosti in zaslužkarstva pri uvozu je še vedno
tarnanje, češ, da se to ne splača. Toda, če se splača vsem
drugim, zakaj se ne bi še nam? Tu gre za nesposobnost,
za našo potratniško miselnost ali pa za kratkotrajno
zaslužkarstvo.
c)	Narava zna najbolje
Če imata prvi dve načeli izrazito naravoslovno vsebino
in najdete potrditev v vsem dosedanjem ekološkem
spoznanju, pa je tretje načelo izredno vrednostne na-
rave in nima takšne očitne naravoslovne opore kot prvi
dve.
Načelo izreka nezaupnico vsemu tehnološkemu spremi-
njanju narave. Tak ekološki naturalizem v bistvu obsoja
vse človeško, češ vse človeško je umetno... Človek v
naravi vse samo kvari, ponuja samo slabo nadomestilo
za naravni original. Ta zakon v bistvu vrednostno pos-
plošuje negativno ekološko izkušnjo dosedanje člove-
ške zgodovine, še zlasti njenih zadnjih 200 let od indu-
strijske revolucije sem. Kaže na prehodno ekološko
zgodovinsko omejenost in nezadostnost naše dosedanje
tehnologije in materialne kulture sploh... Treba se je
vprašati, za koga bolje in po katerih kriterijih bolje? Ta
zakon je treba povezati s prvim in ga dopolniti: »narava
zna bolje z vidika funkcioniranja celotne biosfere«,
človek pa zna zase, delno, bolje kot narava, toda v
škodo celote in posredno, po ovinku in v časovni za-
mudi, v škodo tudi samega sebe. Ali so načelne meje za
takšno celovito uporabo znanosti in tehnologije, da bi
bilo človeštvo tudi v celoti in dolgoročno sposobno tako
uspešno ekološko delovati kot narava? Človek je sicer
izumil bolj učinkovita, hitrejša sredstva za gibanja, toda
boljša samo po hitrosti in udobnosti, ne pa po racionalni
porabi energije in še manj negativnih ekoloških posledi-
cah, če imamo v mislih sodobni transport. Ne vemo
zanesljivo za vse večne čase vnaprej, kakšne so člove-
kove možnosti za dovršeno tehnološko produkcijsko
posnemanje ustroja in funkcioniranja celotne biosfere,
ki obstaja že 3,5 milijarde let, človek pa jo je resno
ogrozil že v nekaj desetletjih. Že ta primerjava kaže na
globok razkol med nepopolnostjo sodobnega tipa člove-
kove tehnološke produkcijske potrošne dejavnosti in
ustvarjalnosti; človekovega prilaščanja in spreminjanja
narave ter dovršeno sposobnostjo takšnega dolgotraj-
nega obstoja biosfere.
Določene vidike je avtor že obdelal v knjigi Maraovo razume-
vanje znanosti in tehnike. Mladinska knjiga. Ljubljana 1978
Težko je reči, če gledamo v prihodnost, ali je vre-
dnostna norma, ocena, da narava zna najbolje, zakon ali
ne. Nesporno pa je, če gledamo iz sedanjosti in nedavne
preteklosti. Prvi hip se zdi, da nam edinole drugi zakon
termodinamike - tj. zakon entropije, ki govori o nujni
degradaciji energije v toplotno, o tendenci po izenače-
vanju energetskih potencialov in o tendenci Od reda h
kaosu, o tendenci po degradaciji organiziranosti mate-
rije - sporoča, da človek nikdar ne bo mogel tako
izkoriščati in uporabljati energije, da ne bi povzročil
energetsko onesnaževanje okolja. Vso ekološko proble-
matiko, celotno človeško dejavnost je treba premisliti
glede na implikacije drugega zakona termodinamike.
Nekateri trdijo, da je ravno nesposobnost človeštva
upoštevati osnovne zakone termodinamike bistvo krize
okolja in problema ohranitve človeške civilizacije. Sov-
jetski učenjak Hilmi sodi, da ni mogoče pravilno organi-
zirati medsebojnega učinkovanja narave in družbe brez
poznavanja zakonov termodinamike. Sovjetski energe-
tik Alekseev pa meni, da je nujno treba oceniti entro-
pijske meje razvoja jedrske energetike na Zemlji. Ter-
modinamika nam omogoča razumeti, da je povečanje
entropije velika nevarnost za možni nadaljnji razvoj
človeštva in nas sili k družbenopolitičnemu vprašanju,
kako organizirati ter preoblikovati dosedanjo proizvod-
njo in potrošnjo, da bi se izognili progresivnemu nara-
ščanju entropije. Entropija se zdaj kaže v obliki odpad-
kov, v slabšanju parametrov okolja, izumiranju živali in
rastlin, manjši heterogenosti okolja, porastu dednih in
rakavih obolenj idr. Nevarnost pa ni le pomanjkanje
energije, ampak tudi njena prevelika poraba. Trenutno
nam bolj grozi pomanjkanje energije, toda položaj bo
še hujši, ko bomo začutili posledice prevelike porabe.
Celotna biosfera ne zanika delovanja drugega zakona
termodinamike. Smrt vsakega živega bitja neizprosno
dokazuje tudi uveljavljanje zakona entropije, toda dol-
gotrajni obstoj življenja na Zemlji in njegova evolucija
organizacije pa dokazuje, kako se je življenje uspešno
prilagodilo delovanju drugega zakona termodinamike.
Raziskovanje zveze med termodinamiko in življenjem,
je dalo pobudo za nov razvoj termodinamike v primer-
javi s klasično termodinamiko. Prišlo je do prehoda k
neravnovesni termodinamiki. Življenje je pojav, ki po-
teka daleč od termodinamičnega ravnovesja. Življenje
je primer stabilnega neravnovesja in ravnovesja nesta-
bilnosti. Že samo to izražanje kaže na globoko proti-
slovno naravo življenja in s tem vse biosfere in ekolo-
ških sistemov. Ali tehnologija lahko posname to mo-
drost, to strategijo življenja, biosfere? Morda bi kdo
dejal, če smo jo spoznali, zakaj je potemtakem ne bi
mogli tehnično izkoriščati in modelirati? Ali ne bi mogel
človek entropijski značaj svoje proizvodnje in porabe
energije tako uspešno obvladati kot celotna biosfera? O
načelni ekološko-tehnični nepopolnosti, nezmožnosti
absolutne popolnosti tehnike govori Godelov teorem o
nezmožnosti popolne formalizacije sistema; filozofsko
bi temu rekli o nezmožnosti absolutnega, izčrpnega
znanja o nekem sistemu. Vsak sistem, ki ga opišemo,
spoznamo in formaliziramo, zahteva za nadaljno spoz-
navanje nadaljnji opis, formalizacijo. Hierarhija opisov
(refleksij) nikdar ni zaključena. Predmet spoznanja je
načelno odprt sistem in taki sistemi se izmikajo popolni
formalizaciji. Iz tega pa sledijo posledice za tehniko - ta
namreč nikdar ne more biti tako popolna, kot je lahko
popoln primarni naravni sistem, ker nikoli ne moremo
razpolagati s perfektnim, popolnim znanjem, z dovr-
šeno, izčrpano formalizacijo.
Ta zakon je Commoner literarno izrazil takole: Brez-
plačnega kosila ni. Vse je mogoče dobiti le za neko
»ceno«, ne v ekonomskem pomenu. Vse je mogoče
dobiti za ceno nekih posledic, učinkov. Zato bi ta zakon
raje preoblikoval v: »Vsaka uresničitev cilja, potrebe,
vsako dejanje ima svoje posledice«.
Sodobna poljedelska produkcija je ponosna na svojo
storilnost, ker je npr. 5, 10 ali 20-30% vsega aktivnega
prebivalstva sposobno prehraniti vse drugo prebivalstvo
in še ostaja za izvoz. Toda za kakšno ceno? Da je za
pridobitev 1 enote hrane treba potrošiti 9,10 ali celo 15
enot energije npr. nafte, kemičnih gnojil, elektrike,
energije, potrebne za proizvodnjo traktorjev, njegovih
priključkov in nadomestnih delov. Rezultat je velikan-
ska produkcija energije v obliki hrane. Toda gledano
relativno, je bil prebivalec Amazonke ali srednjeveški
poljedelec ali kmet 19. st. bolj produktiven kot sedanji,
ker je na enoto pridobljene energije v obliki hrane
potrošil samo 1 ali 2 enoti druge oblike energije. Rezul-
tat je bila seveda majhna količina proizvedene hrane,
toda tudi poraba drugih oblik energije je bila majhna.
Mi sedaj hočemo pridobiti veliko hrane, seveda ob
velikanski potrošnji druge energije, ker nam je energija
v obliki hrane pomembnejša od drugih oblik. Dokler je
energije dovolj, lahko plačamo tolikšno »ceno« za pro-
izvodnjo hrane; tako razmerje med potrošeno in pri-
dobljeno energijo v obliki hrane je možno še nenehno
povečevati - temu pravimo visoka produktivnost kme-
tijske produkcije. Toda kako bo s to logiko, če drugih
oblik energije ne bo na razpolago, ne ve nihče! Imamo
avtomobile, da se hitreje premikamo v prostoru, zato pa
dihamo slabši zrak in trpimo večji hrup. Imamo vrsto
produktov iz najrazličnejših materialov z najrazličnej-
šimi lastnostmi, zato pa so te snovi pogosto kancerogene
in mutagene, povzročajo raka in mutacije. S stolpnico
lahko varčujemo plodno zemljo, zato pa porabimo več
energije za dvigala, več materiala za potresno varnost in
imamo manj sonca. Lahko se otresemo ekoloških stro-
škov, zato pa bo več stroškov za zdravstvo. Lahko damQ
prednost varstvu okolja, zato bodo posamezni produkti
dražji, toda z vidika celotnega gospodarstva bodo stro-
ški manjši, ker ne bo toliko bolnih... Vseh ciljev ni
časopis za kritiko znanosti/55, 56/14
mogoče popolnoma uresničiti brez nezaželenih posle-
dic. Ta Zakon v bistvu po svoje izraža tretji zakon, ki
govori o nepopolnosti človeške skonstruirane tehnolo-
gije. Ekologija daje in bo dajala velik prispevek k
uveljavitvi dialektičnega, celostnega, univerzalnega
konfliktnega in protislovnega načina mišljenja v na-
sprotju z brezkonfliktnim metafizičnim dolgočasjem.
Ekološki zakoni omogočajo različno strategijo družbe-
nega razvoja, toda ni jih mogoče z zvijačnostjo znan-
stveno-tehničnega razuma tako izigrati, da se človek ne
bi bil prisiljen ničemur odreči, da bi vse bogastvo ciljev
in potreb lahko uresničeval z enako popolnostjo. Ti
zakoni se tudi medsebojno omejujejo in povezujejo.
Znanstveno-tehnološki ekološki optimizem vidi vso re-
šitev v novem znahju in na njej temelječi novi tehnolo-
giji. Izhod je treba iskati tako v novi znanosti in tehno-
logiji kot tudi v novem načinu produkcije in potrošnje, v
novem načinu življenja in mišljenja, ki bo živelo v
skladu z ekološko modrostjo. Le na tem novem temelju
bo lahko pokazalo svojo ekološko prednost, novo zna-
nje in novo ekologizirano tehnologijo. Toda tudi nova
energetska, tehnološko surovinska osnova civilizacije
ne bo za družbo in za življenje sploh brezkonfliktna ter
neprotislovna. Znosne sprave družbe z naravo ne more
doseči razredna družba, kjer poteka boj za priviligiran
položaj, izkoriščanje narave in njeno upravljanje ter za
privilegiran dostop do uživanja materialnih in drugih
dobrin. Toda tudi socialistična, v bližnji prihodnosti v
količinskem smislu enostavna družbena reprodukcija,
bo morala dosledno upoštevati količinske in kvalita-
tivne kazalce reprodukcije biosfere. Ekološki zakoni
imajo tudi svojo normativno-etično-družbeno fflnkcijo
in bodo začrtali obzorje nove kulture ter praktičnega
ravnanja ljudi z naravo.
Literatura
Bomo preživeli?, Mohorjeva družba, Celje 1982
Commoner Barry: The Closing Circle, London 1971
Giirtner Edgar: NVirtschaftliche und politische Ursachen der
Urmveltkrise, Marxistische Blatter, 3, 1982
Kuznecov G. A. (Surikov V. V.: Koncepcija global) - nogo
razvitija: termodinamičeskie aspekty, Voprosy filosofii. 12,
1981
Migge Helmut: Kapitalakkumulation, Umvveltschutz und ge-
sellschaftliehe Interessen, Prokla 34, 1979
Ružič Mira: Biti ali ne biti, Prešernova družba. Ljubljana 1982
UDK:33(). 113:628,5
politična ekonomija, produkcijski proces, ekologija, na-
ravoslovje
dr. Andrej Kirn:
Ekonomski in ekološki zakoni
Časopis za kritiko znanosti 55-56/1983
Družbeni odnos med ljudmi, ki ga uvede kapitalistična
oblika proizvodnje, predstavlja kapitalistični, izkoriše-
valski, grabežljivi odnos ne samo do ljudi, ampak tudi
do narave. Odnos do narave je agresiven, roparski, v
službi vse večjega kopičenja profita. Nova intenzivna
oblika izkoriščanja človeka s pomočjo znanosti in te-
hnologije si podaja roko z novim intenzivnim izkorišča-
njem narave s pomočjo te iste znanosti in tehnologije.
Že Marx je ugotovil, da podražitev surovin vzpodbuja
kapital k vse večji izrabi odpadkov.
Ponujata se dve možnosti: da država neposredno v
svojih podjetjih proizvaja ekološke naprave kot infra-
strukturo in s tem prevzame v svoje nadzorovanje in
skrb nove obče pogoje reprodukcije kapitala. Možno pa
je tudi, da stroške za ekološke investicije povrne kapi-
talu v obliki državnih subvencij.
UDK: 330.113:628,5
political economy, production process, ecology, natural
science
Dr. Andrej Kirn:
Economic and Ecologic I.aws
The social relations among the people, introduced by
the capitalistic form of production, represent a capitali-
stic, exploiting, rapacious relation both against the peo-
ple and the nature. The relation to the nature is an
agressive, robberish one, being in service of ali the
bigger profit accumulation. The new intensive form of
exploitation of the man supported by science and tec-
hnology goes hand in hand with further intensive ex-
ploitation of the nature with the help of these very same
science and technology. Already Marx established that
the rise in prices of raw materials stimulates the capital
to ali the bigger utilisation of the waste.
Two possibilities are offered: that the state directly
produces in its own enterprises ecologic machines as an
infrastructure, assuming with this control and care over
the new common conditions of capital's reproduction.
On the other hand, it could refund the capitaFs ecologic
outlays in the form of a subsidy.
ALTERNATIVNA
KRIMINOLOGIJA
Alternative Criminologv Journal
Mitja Maruško
Začeti uvodnik prve številke novega časopisa z vpraša-
njem »Zakaj nov časopis?«, je povsem običajna strate-
gija, vendar gre tokrat za udarec družbeni anemičnosti
posebne vrste in njeni prikriti patologiji. Kazensko pra-
vosodni sistem in ob njem sistem izvrševanja kazenskih
sankcij sta mesto, kjer država izpriča svojo moč in
nemoč. Anemičnost ciljev, ki jih z obema aparatoma
skuša doseči, zahteva temeljito ideološko preobleko.
Družbena verifikacija teh ciljev pa je močno odvisna od
tovrstne preobleke. Kriminologija že vrsto desetletij od
Cesara Beccarie, njenega znanstvenega očeta in uteme-
ljitelja klasičnih načel kriminologije, zvesto hlapčuje
tem prizadevanjem, pa če si to sama želi ali pa ne.
V možnost drugačnega, v prostor opredelitve med za in
proti utilitaristični smeri kriminološke znanosti sodi tudi
uredniška usmeritev Alternative Criminology Journala
(ACJ). Pregled enajstih številk, kolikor jih je do danes
prišlo v knjižnico Kriminološke ga inštituta pri Pravni
fakulteti v Ljubljani, pokaže dovolj zgovorno sliko ure-
dniške politike ACJ. V oblikovanju vsebine združujejo
svoje sile vsaj trije popolnoma različni subjekti: krimi-
nologi in penologi, ki jih uradna penalna politika izriva
na sam rob, delavci v kaznilnicah in podobnih inštituci-
jah, ki se ne vdajo resignirano vkalupljanju njihovih
delovnih mest, ter bivši in še sedeči kaznjenci.
Tistega, ki bi želel v Sloveniji najti podobno glasilo, pa
moramo opozoriti, da razna »Razpotja«, »Naši raz-
gledi«, »Domska glasila«, »Nova pot« itd., glasila, kijih
izdajajo in oblikujejo »stanovalci« kazensko poboljše-
valnih zavodov v Sloveniji, nimajo prav nič skupnega z
ACJ. Konec koncev je prav droben nasvet v kolofonih
teh glasil »Samo za interno uporabo« mogoče povsem
uporabno prikrojiti v »Samo za intimno uporabo«, pa je
apologetičnosti veličastnega kova najbolj zadoščeno.
Če že ne vzrok, pa gotovo povod za ustanovitev nove
kriminološke revije so dogodki v kaznilnici Bathurst v
avstralskem Južnem Novem Walesu. V letih od 1970 do
1974 se je v tej kaznilnici pripetilo več resnih zapletov,
v katerih so kaznjenci, kot ponavadi, potegnili krajši
konec. Nemi sedeči štrajki v dvoriščih kaznilnic so se
večkrat končali z obljubami, da bodo zahtevam kaz-
njencev zadostili in da ne bo represalij nad posamez-
nimi zaporniki. Zaporniki so v svojih zahtevah poudar-
jali zlasti neznosne življenjske in delovne razmere v
kaznilnicah. Kaznilniška uprava pa je vsakič poiskala
nekaj grešnih kozlov, nad katerimi so potrjevali in
preizkušali nove metode fizičnega in psihičnega trpinče-
nja. Kazenske premestitve in ponavljanje že utečene
represivne procedure ob sprejemih v novo kaznilnico so
stopnjevale napetost in jo širile iz kaznilnice v kaznil-
nico.
Nove zaostritve v kaznilnici Bathurst, omejevanje šte-
vila pisem in knjig, ki jih lahko prejme zapornik, ter
ostale restrikcije osebnega standarda zapornikov so ko-
nec leta 1973 načele njihovo potrpežljivost. Misel na
upor je bila spočeta in direktor kaznilnice, kije vedel za
njo, ni ukrenil ničesar. Med zbrane upornike in paznike
v dvorani kaznilniške kapele je med pričakovanje za-
četka filma priletela steklenica koktajla Molotov. Kr-
vava nedelja 3. februarja 1974 se je začela. Zaporni-
kom je bilo zaukazano, naj takoj zapustijo kapelo in se
zberejo na dvorišču pred njo. Izmed nič hudega slutečih
in za požar nekrivih zapornikov so zopet poiskali greš-
nega kozla. Kriki pretepenega izza obzidja dvorišča niso
mogli ustaviti prav nič več - upor je izbruhnil. Pazniki
so se umaknili na obzidja kaznilnice in proti večeru je
prišlo do brezglavega streljanja z obzidja kaznilnice,
čeprav ni nihče niti poskušal zbežati. Zapornik, ki je z
belo zastavo hotel ustaviti streljanje, se je zgrudil s
kroglami v prsih. Kaznilnica se je umirila šele v zgodnjih
jutranjih urah, ko so se zaporniki mirno predali.
Vse skupaj se je navidez končalo z valom represij,
preseljevanjem zapornikov iz kaznilnice v kaznilnico,
kazenskim postopkom proti nedolžnim zapornikom in
naposled s farso - uradno preiskavo.
ACJ je v tretji številki (3/vol. 2, 1978) drugega letnika
ubral pot dokumentarnega in dosledno kritičnega zgo-
dovinskega prikaza dogodkov konec 1973 in v začetku
1974 v kaznilnici Bathurst. Vendar pa se ACJ in PAG,
zaporniška akcijska skupina, nista zadovoljila S »spo-
meniško-varstveno« obliko prezentiranja svojih stališč.
Vrh kritičnega odnosa predstavljajo tri številke (2/vol.
3. november 1979, 3/vol. 3. julij 1980 in 4/vol. 3.
december 1980), v katerih je PAG objavila svoj prispe-
vek k vladni raziskavi, ki jo je vodil Mr. Justice Nagle.
Časopis za kritiko znanosti poskuša s prevodom prvega
dela prispevka predstaviti ključno usmeritev tega alter-
nativnega časopisa. Uvod k prispevku podrobneje ume-
sti namen odgovora uradni penološki politiki in praksi,
ki obsega skoraj 300 strani.
V	drugem delu prispevka (3/ vol. 3) se ACJ in PAG
lotevata analize zgodovine kaznilniške prakse in kazen-
skih institucij v Novem Južnem Walesu in njunih pojav-
nih oblik danes.
¥
V	drugem poglavju so razčlenjeni posamezni prijemi
kaznilniške prakse: od metod sprejemanja v kaznilnico,
izgube osebne identitete, telesnih preiskav, najbolj ne-
humano poseganje v osebno preteklost; psihičnih in
fizičnih pritiskov do metod klasifikacije in podeljevanja
hlapčevskih privilegijev med bivanjem v kaznilnici.
Tretje poglavje je kritika metod kontrole, ki prihaja
izpod peres paznikov, ki se nočejo identificirati s ponu-
jenim idealnim likom državnega prevzgojitelja in psa
časojri^zs^^
čuvaja, izpod peres politikov opozicije in vseh tistih, ki
jih združujejo zaporniške akcijske skupine. Dovolj na-
tančna argumetnacija, podkrepljena z materialnimi do-
kazi o raznih »umazanih trikih«, kot so selekcioniranje
zasebnih pisem, dopisovanje zaporne uprave z nekda-
njimi delodajalci in svojci ter ljudmi iz zapornikovega
bivšega življenjskega okolja, je dovolj zgovoren prikaz
mehanizmov popolne stigmatizacije. To poglavje ne
prizanese mehanizmom zastraševanja. Oborožene
straže, administrativna segregacija, psihični pritiski, na-
silno uvedena hierarhija med zaporniki, vse to pa pove-
zano s kadarkoli mogočim nasilnim izpadom kaznilni-
škega osebja nad zaporniki, je jasno in v vsej brutalnosti
prikazano načelo »deli in vladaj«.
Četrto in peto poglavje sta ocena učinkovitosti kaznilni-
ške prakse in analiza minimalnih pravic, ki še preosta-
nejo zapornikom. Kritika tega skromnega registra pra-
vic pa preraste v kritiko celotnega organizma kazensko
represivnega aparata, ki se sproži ob vsakem drobnem
prekršku, od policije, prek sodnega aparata do zaporni-
ške uprave.
T
Tretji del prispevka (4/vol. 3) se približuje po vsebini in
pomenu prvemu prevedenemu delu, s katerim ga druži
tudi enako prezirajoč in zanemarjajoč odziv vladne
preiskovalne komisije z Mr. Naglom na čelu. V tem delu
je zastavljeno vprašanje abolicije zapora kot oblike
kazni, kot temeljno družbeno vprašanje, ki presega
okvire penologije in kriminologije ter sega na področje
družbenoekonomske in politične ureditve posamezne
družbe, tokrat pač avstralske. In v avstralskih okolišči-
nah je zastavitev radikalne abolicijske zahteve zastavi-
tev opozicije. Legitimnost zapora kot oblike kazni ima
že precej trdo lupino tradicionalizma in napad na to
obliko, pa naj bo še tako znanstveno podkovan, pov-
zroči žolčne proteste oblastnikov. Kljub uradnemu stali-
šču Kriminološkega inštituta Avstralije, ki podpira dol-
goročno in postopno abolicijo zapora kot oblike kazni,
je predlog abolicije v širši družbi še vedno stimatiziran
kot napad na najbolj svete tradicije družbe in politič-
nega sistema. Duh družbene obrambe straši tudi po-
dnevi, kadar kdo moti vladavino njegovih oblastnikov.
Abolicija kot znanstveni in družbeni imperativ zapo-
sluje kriminologe in penologe, ki skušajo mimo penolo-
ške tradicije in dogmatike uveljavljati neprisilne oblike
družbene reakcije na deviantne pojave v družbi. Tradi-
ciji v bran pa nekateri navajajo številne razloge. Nače-
njajo vprašanje zaposlitve kaznilniških paznikov in dru-
gega osebja, če bi prišlo do popolne abolicije, in to
največkrat v času volilnih bitk, ko tako zbirajo volilne
poene v vrstah sindikata kaznilniških delavcev. Kri mi -
nologom in penologom ter znanstvenikom z različnih
področij se kaznilnice ponujajo kot skoraj brezplačen
poligon za razne znanstvene eksperimente, prvim pa je
to tudi ključna možnost za lastno afirmacijo. Navsezad-
nje so kaznilnice in zapori represivne institucije, svarilo
vsem tistim, ki želijo ogrožati razredno strukturirane
mehanizme družbenega organizma. Slednjemu v bran
pa se pridružuje še fasada občih razlogov, skupnega
družbnega interesa, splošne družbene varnosti, reda in
miru, in krog tradicionalističnega okopa je sklenjen,
njegovi brambovci identificirani.
PAG zato ne namerava podlegati retoričnemu, seman-
tičnemu abolicionizmu, ki vidi v spremembi imen in ob
farsi preobrazbe raznih penoloških prijemov cilje in poti
do popolne abolicije. Torej, za kakšno alternativo gre?
Brezpogojne nujnosti za predlog alternative ni. Čeprav
se nujnost alternative kaže kot redukcija le-te na evolu-
cijo, se lahko nujnost prikaže tudi kot nujnost radikali-
zacije. Parola »penološke kontinuitete« je dovolj pro-
zorna, da ne skriva zadaj stoječih, ki v njenem razglaša-
nju podpirajo perpetuacijo obstoječega stanja v različ-
nih inačicah. Proti taki paroli je radikalna zastavitev
nujnost, kolikor se ne zaplete v mističen krog, katerega
ideološkega misterija ne more razkriti. Tako spodletel
pod jem pa nudi priložnost za etiketizacijo njegovih
podjetnikov, ki se morajo zadovoljiti s provokacijo.
Demokratični mlini penološke znanosti melje jo ubrano,
dokler so vsa zrna spoznanja enako debela, zdaj pa gre
za to, da nasujemo med ta mlinska kolesa kamenja.
Njihova trdnost in tradicija, jih požene iz ležajev,
krhkost jim odvzame bistvene funkcije - funkcije apo-
logetov. V tem kontekstu se abolicija postavlja kot
predpogoj alternativ, kot alternativ.
Zgodovina kazni je zgodovina njene odprave, zgodo-
vina zaporne kazni (le) zgodovina njene reforme. Neu-
činkovitost zaporne kazni izpričuje že njena kratka
zgodovina. Ljudi, ki zaidejo v stik s kazensko pravoso-
dnim in kazensko izvrševalnim mehanizmom, je vedno
več. Število zaprtih ne upada. Individualni in generalno
prevencijski učinek zaporne kazni je vprašljiv zavoljo
parcialnega pristopa tradicionalne kriminološke znano-
sti, ki ne upa in ne sme iskati korenin vzrokov za
deviantne pojave v njihovi totaliteti - razredni naravi
celotnega državnega aparata, ideoloških mehanizmov,
ki ga gibljejo, ohranjajo in reformirajo, v protislovjih
reprodukcije družbenih odnosov sploh. Zgodovina za-
molčanih resnic je preveč pestra zgodovina apologij in
zamujenih alternativ.
Zastavljena alternativa je radikalna, nekompromisna v
svojem cilju, a taktična v svoji prezentaciji. Prostora za
prikrito evolucijo ni. Prisilni mehanizmi so po svojem
»naravnem« zakonu ponujajo v programih eskalacije
možnosti uporabe sicer »humanizirane« prisile. Več je
možnosti za alternative prisile, večje apetite dobijo tisti,
ki imajo mehanizme prisiljevanja v rokah, in čistejše,
racionalnejše ter ekonomičnejše se zdijo njihove reši-
tve.
PAG zahteva postopno, vendar popolno abolicijo, ki jo
obrazloži v programu ob koncu tretjega dela. V deset-
letnem obdobju naj bi s postopno deinkriminacijo ne-
katerih kaznivih dejanj (narkomanije, alkoholizma,
prostitucije, homoseksualnosti, kriminala brez žrtev
itn.), s skrajševanjem zapornih kazni in postopnim zapi-
ranjem kaznilnic pripravili prostor za neprisilne oblike
rehabilitacije. Osebje kaznilnic naj bi preusmerili v
nove socialne ustanove in obenem razširili oblike so-
cialne pomoči, povečali možnosti za dodatno brez-
plačno izobraževanje, zgradili skupna bivališča za bivše
zapornike ter tako zagotovili razmere za resnično reha-
bilitacijo deviantov brez organiziranih mehanizmov pri-
siljevanja.
Dosedanji osrednji penološki imperativ v penoloških
institucijah - korekcijo - bi nadomestila kontrola, ne-
posredna in neizolirana od družbenega okolja, kjer
poteka resocializacija ter osvobojena vseh prisilnih me-
hanizmov. Recedevizem tako ne bo več merilo za uspeš-
nost penoloških institucij, niti »podtaknjeno« merilo
alternativam zapornih kazni.
PAG predstavi tri poskuse restriktivno reformističnega
značaja, ki so se izkazali za delno uspešne, v svojem
bistvu pa abortivni. Temu posegu v konkretne poskuse
vladajoče penološke garniture sledi analiza argumentov
za obstoječe oblike resocializacije in posredna predsta-
vitev argumentov za abolicijo.
Osnovni argument za abolicijo je pravzaprav en sam -
neproduktivnost zaporne kazni. Cena, ki jo družba pla-
čuje za obstoj kaznilnic, je precej večja od škode, ki jo
na ta način preprečuje. Devianti so še vedno iz istih
družbenih slojev, kot so se na začetku stoletja. Učinko-
vitejši sistem detekcije pa le še povečuje število ljudi,
katerih dejanja je mogoče z vedno manjšo kritičnostjo
presojati in soditi, nikakor pa ne opozarja na vzroke -
teh dejanj, še manj jih odpravlja.
Tradicionalne cilje in opravičila zaporne kazni je mo-
goče razbrati iz klasičnih teorij o individualni in gene-
ralni prevenciji. Dva sestavna dela individualne preven-
cije, rehabilitacija in izolacija delinkventa, sta dva pola
istega nasprotja, ki se razrešujeta v brezplodnosti njune
negacije - zaporne kazni. Gojenje rehabilitacijskega
mita je vezano predvsem na ekonomijo kaznilnic kot
institucij. V volilnem boju se prapori humanizacije re-
habilitacije pridobivajo sredstva za gradnjo kar najbolj
varnih zaporov. V položaju, v kakršnem se znajdeta
delinkvent-zapornik in njegov čuvaj, sta rehabilitacije
potrebna oba.
Preventivna izolacija je nasprotje rehabilitacije. Izola-
cija od družbenega okolja je kazen in ne preventivni
ukrep. Edina obstoječa preventivna izolacija je izolacija
družbenega okolja zunaj zidov kaznilnice in ne znotraj
njih. Zakrivanje temeljnih vzrokov delinkvence vzpo-
stavlja zid kaznilnice le kot enosmerno zaporo. Izolacija
posameznika je izolacija družbe od njene družbenosti.
Rehabilitacija in preventivna izolacija proizvajata ideal-
nega delinkventa, ki je rehabilitiran, ki ga idealna insti-
tucija spozna za takega ter tako brez realnih tal. Vpo-
gled v družbena protislovja mu je zastrt, kolikor je
rehabilitacija popolna, refleksija lastnega položaja pa
utopija. Tako rehabilitiran je nared, da vstopa v pro-
dukcijo na tistih mestih, kjer je treba kljub največjemu
izkoriščanju držati jezik za zobmi.
O
Generalna prevencija kot skupek zastraševalnih in re-
tributivnih mehanizmov ni nič manj kontradiktorna.
Ker se individualna prevencija izkaže za neučinkovito,
se brambovec ogroženega državnega mehanizma zateče
k argumentaciji generalne prevencije. Na vprašanje re-
tribucije se lomijo kopja penologov in reformistov kaz-
novalne tradicije, vendar pa krizi zaporne kazni ne
doženejo njenega konca. Retribucija je osnovno teore-
tično opravičilo za kaznovanje, ker določa, kdaj je
kaznovanje dopustno »zaželeno) in koliko kaznovanja
je zaželeno (dopustno). Kaznovanje je retribucija, ki če
je dopustno, potem je njegova učinkovitost le še vpraša-
nje učinkovite rabe, nikakor pa ne več vprašanje nje-
gove uporabe.
Različne argumentacije potrebnosti zaporne kazni se
izkažejo za neproduktivne in tavtološke. Ne osvetlju-
jejo ničesar, še najmanj totaliteto odnosov, kijih kakrš-
nakoli definicija deviantnosti mora zajeti. Tako je za
razumevanje zahteve po popolni aboliciji pomembna
analiza celotne družbene škode, ki jo povzročajo v
glavnem neinkriminirane oblike družbenih dejanj in
dejavnosti.
Tu se začne drugi del prevoda. Če se »zelenim« zastav-
ljajo ekološka vprašanja kot temeljna družbena vpraša-
nja, jim PAG s svojim pristopom stopajo v bran. Za-
hteve, ki jih postavljajo, merijo na spremembe produk-
cijskih odnosov in produkcijskega načina samega. In
samo taka zahteva omogoča inkriminacijo (če bo ta
sploh še potrebna) tistih dejanj, kise zdajšnjim kreator-
jem in načrtovalcem produkcijskega proces zdijo pov-
sem normalna. Najbolj prepričljivo je dokazano, da so
poglavitni vzroki družbene škode po svoji naravi so-
cialni in zato ni mogoče reševati družbenih protislovij z
iskanjem individualnih krivcev. Le ti so pravzaprav na
obeh polih oblasti, eni so pač krivi za to, da so lahko
drugi krivi za vse. V tej igri pa se dobro ve, kdo bo
potegnil krajši konec.
PAG zaključuje svoj prispevek s programom abolicije,
ki smo ga zgoščeno prikazali že prej, in dodaja, da
zahteva po popolni aboliciji ni zahteva po ukinitvi ka- ■
ženskega prava, ampak le zahteva po njegovi transfor-
maciji, spremembi narave in funkcije. »Kazenski« pro-
cesi novega kazenskega prava naj bi prispevali k določe-
vanju kompenzacij za individualno škodo iz posebnih
družbenih skladov za nadomestila žrtvam kaznivih de-
janj, odkrivali in opozarjali naj bi na področja družbe-
nega tveganja, kjer lahko nastane večja družbena
škoda, ter skrbeli za javno obravnavo te problematike.
Popolnoma bi zgubili svojo represivno funkcijo.
Kazensko pravosodje bi se z reformo kriminalne poli-
tike končno začelo ukvarjati s temeljnimi družbenimi
problemi, osvobojeno lažne vseobsegajoče možnosti re-
ševanja družbenih problemov z izrekanjem represivnih
kazni. Abolicija je tako osvetljena v povsem realni luči z
veliko mero otipljive in uresničljive vizije. ACJ in PAG
sta primerno dokazala svojo alternativnost in sleherna
njuna dobljena bitka je korak naprej, ki ga je bilo moč v
zgodovini le redko narediti tudhnazaj.
Alternative Criminology Journal
Faculty of Law, University of New South Wales,
P. O. Box 1,
Kensington, N. S. VV 2033
Australia
\
\
V tej številki Časopisa odpiramo problematiko, ki bo
zajemala dva širša sklopa. Prvi sklop, s katerim bomo
začeli, bo obravnaval problematiko kaznovalne prakse
in alternativne kriminologije pri nas ter v svetu. Drugi
sklop pa bo načel vprašanja zlorabe določenih ekonom-
sko in politično depriviligiranih družbenih skupin: ek-
sperimente, zlasti medicinske na zapornikih, politično
zlorabo psihiatrije, nezaposlenost in samomore, zaščito
delavcev v «zbestni industriji itd.
Opomba uredništva
časopis za kritiko znanosti/55, 56/16
ILTiiilTHVI
CR1MIN0L0GV
JOURNAL
Uvodnik
V tem izvodu Časopisa za alternativno kriminologijo
objavljamo ponatis celotnega prvega dela prispevka
Jetniške delovne skupine (Prisoners'Action Group) k
vladni raziskavi zaporov Novega Južnega VValesa v orgi-
nalni obliki. Prispevek so sestavili: David Brovvn, Gil
Boehringer, Stephen Catt, Paul Ekstein, Helen Gol-
ding, Tony Green, Russell Hogg, Bob Jewson, Matt
Peacock, Glenys Pernu in George Zdenkowski.
Gospod Justice Nagle, predstavnik vladne komisije, je
28. junija 1976 pojasnil napotke za raziskalo:
»Raziskati in poročati o splošnem delovanju Oddelka
za prevzgojo novega Južnega VValesa (Department of
corective Services of Nevv South Wales), njegovi usme-
ritvi, možnostih in postopkih v luči sodobne kazenske
prakse spoznanj o prestopništvu in njegovih vzrokih,
ter, ne da bi zmanjševali splošnost prej naštetega, razi-
skati in poročati o:
a)	varstvu, skrbi in nadzoru v zaporih ter o odnosu med
uslužbenci in zaporniki,
b)	o izboru in usposabljanju paznikov ter drugega
osebja, ki sodeluje pri učnih, prevzgojnih in rehabilita-
cijskih programih za zapornike,
in predlagati zakonodajne ter druge spremembe, ki se
zde potrebne ali zaželene glede na ugotovitve« (doda-
tek A, stran 494, Royal Commission Report, Govt,
Printer 1978.
Po dolgih razpravah seje PAG (kratica za Prisoners Ac-
tion Grup) odločil, da bo razdelil svoj pisni prispevek na
tri dele, ki bodo zajeli odgovore zastavljenih nalog v
jasnem zaporedju. Naša strateška razporeditev je na-
slednja:
1.	del: Poznavanje prestopništva in njegovih vzrokov
Po našem mnenju je določna raba teh besed v napotkih
zatevala od udeleženca raziskave, da opravi svojo speci-
fično analizo »usmeritve, možnosti in postopkov« na
podlagi teorije ali teorije o prestopništvu in vzrokih
prestopništva. Težko bi si predstavljali jasnejše navo-
dilo. Zahtevalo je rabo kriminologije in penologije.
Skušali smo se resno lotiti te naloge. Najprej smo
preučevali prestopek: kaj je, kako pride do njega, kdo
in v čigavo korist ga zagreši. Potem smo preleteli tradi-
cionalne kriminološke teorije. Pri tem smo se "opirali
predvsem na tekst Taylorja, VValtona in Younga nova
Kriminologija (The Nevv Criminology, Routledge and
Kegan Paul, 1973). Na tretjem mestu pa smo prek
analize dvojne narave družbe pojasniti lasten pogled na
razlago prestopništva in njegovih vzrokov.
2.	del: Sodobna kazenska praksa v Novem Južnem
Walesu
V našem drugem pisnem prispevku smo obravnavali
dogodke v zaporih Novega Južnega VValesa. Za predgo-
vor smo napisali kratek zgodovinski uvod o razvoju
zapora. Pregledali smo obširne prepise vladne razi-
skave, tako da smo lahko ponazorili svoj katalog laži,
prevar, prikrivanj, slabe uprave, zanemarjanja dolžno-
sti, grobega ravnanja, nezakonitosti in 'umazanih' tri-
kov v zaporniški praksi!
3.	del: Abolicija (odprava zaporov)
Potem ko smo predložili svojo teorijo oziroma pristop k
prestopništvu in pregledali konkretno prakso v zaporni-
škem sistemu Novega Južnega VValesa, smo podvrgli
kritiki tradicionalne kazenske teorije in nato prešli k
našemu osrednjemu dokazovanju: da so zapori izpri-
jene, zatiralske, proti produktivnosti usmerjene raz-
redno pogojene ustanove, ki lahko le kvarno vplivajo,
ne pa varujejo, preoblikujejo ali odvračajo, in da je
edina dolgoročna rešitev prizadevanje za njihovo od-
pravo. Da bi perspektivo abolicije zarisali bolj na-
tančno, smo predlagali skrbno izbrano vrsto reform, ki
so osredotočene na osrednje zatiralske in nedemokra-
tične poteze zaporov: tajnost, nenadzirana in neome-
njena oblast paznikov ter odločno zatiranje poskusov
kaznjencev, da bi se organizirali. Razložili smo, da nas
ne zanimajo drobne reforme, temveč tiste, ki bi občutno
pripomogle k emancipaciji kaznjencev in prek tega
pomagale gibanju za abolicijo.
Se najbolj pristranski zagovornik sedanjega sistema bi
moral, če bi prebral vse prispevke k vladni raziskavi (in
nekaj nas je to naredilo), ugotovili, da so pisni prispevki
PAG najrazumlivejši, najpodrobnejši in najbolje doku-
mentirani poskus izpolniti napotke.
Kako so obravnavali prispevek PAG
Naravnost: 1. in 3. del so prezrli ali se jima izognili.
Poročilo se je močno opiralo na 2. del, toda očitno ga ni
priznavalo.
Kako in zakaj takšno neupoštevanje?
Kar zadeva to, da sodobna kazenska praska ter pozna-
vanje prestopka in njegovih vzrokov zbuja jasno za-
htevo po kriminologiji in penologiji, so odgovor prepro-
sto prebrali iz napotkov: »Poročilo ni in tudi ne name-
rava biti splošna razprava o posebnih vidikih penologije
in kriminologije«. Zgornji fromulaciji so odzveli njen
očitni pomen in jo zožili v »merilo za kritično analizo,
primerjavo in razsojanje o dejavnosti oddelka«.
Abolicija, ki jo je PAG vztrajno zagovarjal v ustni in
pisni obliki vseh osemnajstih mesecev vladne raziskave,
od začetnega poziva k izpustu (»Končni cilj PAG No-
vega Južnega Walesa je zagotoviti razmere, v katerih ne
bo več potrebe po obstoju skupine, ker ne bo kaznjen-
cev; to pomeni dokončno odpravo te tlačiteljske in
zgodovinske mlade ustanove - zapora, njegovih nado-
mestil in psevdoalternativ.«) do naše končne celo-
dnevne govorne predstavitve (pri kateri ni predstavnik
komisije niti enkrat omenil, da namerava abolicijo od-
straniti iz napotkov), je obravnavana v nekoliko daljši
zastranitvi, če smo natančnejši, v dvanajstih stavkih na
gosto tipkanega poročila, ki obsega 630 strani.
Najprej je v nekaj mimogrede navrženih vrsticah na-
pačno označeno stališče abolicionistov, potem pa preide
poročilo k zavračanju: »Napotki ne zahtevajo opredeli-
tve v zvezi z abolicijo, ampak govorijo o tem, da morajo
biti raziskave izvedene ,v luči sodobne kazenske prakse
in poznavanja prestopništva ter njegovih vzrokov'.
Vprašanja, ki jih to navodilo sproža, bi raziskavo pripe-
ljala samo do spoznanja, da sodobna kazenska praska
zahteva stalno rabo zaporov.«
,Kakor je zdaj, tako bo večno.' Nezgodovinski klic
stoletij. Tako so lahko dokaze, da je zemlja okrogla,
razglasili za ,resnici nasprotne', ker se je tedanja uradna
misel oklepala stališča, da je zemlja plošča.
Zakaj izogibanje? Odgovor na to vprašanje lahko
vidimo v predstavnikovem priznanju, da »poznavanje
prestopništva ter njegovih vzrokov« in abolicijski argu-
menti odpirajo področje, ki je lahko negotovo in ne-
varno, polno živega peska in ovir, prepleteno s potmi, ki
vodijo v širša ekonomska, politična in ideološka ob-
močja.
Ljudje na položajih se v glavnem ne žele gibati na
takšnem področju. Kajti tu se sprožajo vprašanja, ki so
lahko subverzivna in nevarna obstoječemu redu, odpi-
rajo se razsežnosti, ki jih ni mogoče takoj spraviti pod
nadzor in,uskladiti z redom'. In tam, kjer prežijo strašni
ter odločni nasprotniki in z izzivi napadajo meščansko
hegemonijo, se na obzorju kaže možnost ideološkega
poraza.
Torej nas sploh ne čudi dejstvo, da se je predstavnik
komisije izognil premisleku o prestopništvu in njegovih
vzrokih, o tem, kdaj in zakaj so se v zgodovini pojavili
zapori, kakšne so njihove funkcije, in celo premisleku o
sodobnem gibanju za abolicijo, ki je dokumentirano v
tretjem prispevku PAG. Sklenil je, da bo ostal na varnih
domačih tleh in vztrajal pri skrbno naravnani legalistični
raziskavi specifičnih trditev, ki so povezane s posamez-
nimi dogodki (ti se združujejo v množično protizakonito
nasilje), pri posameznih ugotovitvah dejstev in dokaj
širokem razponu reformnih predlogov, izmed katerih je
PAG številne takoj in odkrito pozdravil.
Razplet
Po sestavi Poročila vladne komisije se je zgodilo veliko,
marsikaj pa je ostalo pri starem. Zapori, prestopništvo,
policija, politična policija, so bolj kot kdajkoli na očeh
javnosti, potem ko se odbijejo skozi leče sredstev obve-
ščanja, ki jih nadzoruje monopol. Priporočila vladne
komisije so sicer sprožila nekaj sprememb. Vendar pa
sta imela bojeviti protinapad zadnje straže, ki so ga
organizirali zaporniški pazniki (ti so namreč pripravili
več stavk proti reformam, kot na primer zaprtje Katin-
gala, »elektronski živalski vrt«, poskus, da bi določali
politiko preiskave in odločali, koga bodo sprejeli, kje in
kdaj, in koga ne bodo) ter skok nazaj, pod pretvezo
zakona in reda, izhajajoč iz čedalje hujšega zatiranja in
nasilja države v sedanjih mednarodnih gospodarskih
krizah poznega kapitalizma - za posledico, da je zaži-
velo manj pridobitev, kot so jih zaporniki in njihovi
zavezniki imeli pravico pričakovati od uradne raziskave.
Toda tukaj se ne bomo podrobno ukvarjali z razpletom
vladne preiskave. Ogorčenemu vsakodnevnemu boju se
lahko pridružite tako, da se naročite na štirinajstdnev-
nik Jail News, ki ga izdaja PAG (podatki o naročnini so
na zadnji strani).
Omejitve
Ko se je PAG končno odločil za objavo svojih prispev-
kov k vladni raziskavi v njihovi originalni obliki, upa, da
bo ponovno obudil razpravo, oživil temeljna vprašanja,
ki se jim je poročilo vladne stranke izognilo. Upamo
tudi, da bo to omogočilo določiti mesto tega poročila s
širših vidikov.
K objavi so nas nagovarjali številni med tistimi, ki so si
od članov PAG izposojali pogosto listane fotokopije.
Sprva smo premišljali o tem, da bi prispevke posodobili
in popravili, toda zaradi pomanjkanja časa in sredstev
ter zaradi vrednosti natančnega zgodovinskega zapisa,
se za to nismo odločili.
Obstaja pa vrsta omejitev, ki naj bi se jih bralec zave-
dal. Prvič, nekateri statistični podatki so rahlo zastareli.
Drugič, prispevek je bil pisan za predstavnika vladne
komisije, ki je bil sodnik. Tako sta jezik in frazeologija
nekoliko bolj toga in formalna, kot če bi pisali za
navadne bralce. In tretjič, prispevek predstavlja razmiš-
ljanja PAG konec 1976. V spopadih zadnjih treh let
smo svojo analizo razvijali in poglabljali. Tako ni nujno,
da je prispevek sedanje mnenje PAG.
Vse zaintresirane bralce prosimo, naj nam pošljejo
svoje pripombe in kritiko teh prispevkov, ki jih namera-
vamo objavljati v naslednjih treh številkah Časopisa za
alternativno kriminologijo. Potem bomo lahko objavili
premišljeno, posodobljeno in prodornejše poročilo o
stališčih PAG v začetku osemdesetih let.
David Brovvn, George Zdenkovski
časojM^
RAZISKAVA
ZAPOROV
Predstavnik vladne komisije: G. Justice
Nagle
Prispevek jetniške akcijske
skupine k poznavanju
prestopništva in njegovih
vzrokov
L del
Uvod
1.	Kaznivo dejanje je, tako formalno kot v pravem
pomenu, proizvod zakonodajne in pravne definicije.
Določene oblike družbenega zla, na primer onesnaževa-
nje okolja, poklicne bolezni in delovne poškodbe, niso
definirane kot protipravna dejanja, medtem ko so neka-
tere opazno manj škodljive oblike družbenega vedenja
definirane kot protizakonite, tako na primer nasilno
vedenje in nespodobno izražanje po členih 7 in 9 za-
kona o prestopkih Novega Južnega Walesa (New Suth
Wales Sum'mary Offences Act, 1970). Prav tako proi-
zvajalci, razpečevalci in prodajalci nekaterih nevarnih
farmacevtskih proizvodov (npr. analgetikov, ki povzro-
čajo ledvične okvare, talidomida, ki povzroča velike
telesne okvare in zaostalost novorojenih otrok) niso
podvrženi sankcijam kazenskega zakona, čeprav je bila
škodljivost zlasti talidomida dobro znana in dokumenti-
rana že dolgo pred dokončno prepovedjo. In vendar po
sodiščih Novega Južnega Walesa nenehno kazensko
preganjajo preskrbovalce, še posebej pa uporabnike
nekaterih drugih mnogo nedolžnejših sredstev, na pri-
mer marihuane. Nekatere druge oblike ravnanja proti-
pravna dejanja, pri katerih ni oškodovane stranke) so
definirane kot protizakonite, čeprav tretja stran ali last-
nina nista utrpela posebne škode. Družbeno škodljivo
ravnanje je pogosto označeno za zasebno in ne javno,
tako da ga obravnavajo po civilnem pravu.
Tudi korporacijske zarote pri določanju cen ponavadi
niso uvrščene v kazensko pravo, kljub dejstvu, da
najbrž odtegnejo porabnikom - ob hvaležnosti opravi-
čila ali celo brez njega - večje vsote, kot jih ti letno
izgubijo v vseh različnih prestopkih proti premoženju.
Ramsey Clark, nekdanji pravni zastopnik Združenih
držav, je opazil, da »je bil v eni sami korporacijski
zaroti protizakoniti pretok denarja večji kot v več sto
tisoč vlomih in večjih ter manjših tatvinah v vsej državi«
(Clarke, Crime in America, 1970).
V vseh družbah je protipravno dejanje politično defini-
rano. Njegova oznaka se spreminja glede na ekonom-
sko, socialno in politično naravo družbe, ki ga definira.
Zakonodajna in pravna oblast lahko opravičita in razla-
gata označevanje kakega ravnanja za protipravno z
moralnimi, filozofskimi in drugimi razlogi, vendar je
edina razlika med zakonitim in protipravnim ravnanjem
v absolutnem smislu stvar definicije. Ni ravnanja, ki bi
bilo samo po sebi ali absolutno kriminalno. Nekaj, kar v
naši družbi velja za eno najbolj naravnih oblik člove-
škega udejstvovanja, na primer uradna, družbeno priz-
nana zakonska zveza med moškim in žensko, lahko v
kaki drugi družbi razglasijo za protipravno. Tako je
denimo v Južni Afriki, če sta zakonca različne barve
kože. Celo premišljen umor marsikje ni protipraven.
Tako umor Phillipa NVesterna, ki ga je ubila policija,
nedavni umor neoboroženih zapornikov v Bathurstu,
pobijanje v vojnah in izvrševanje smrtne kazni prište-
vajo med oblike opravičljivega uboja.
2.	Prestopništvo je družbeni pojav in zaradi tega mora
njegovo razumevanje temeljiti na razumevanju sklopa
družbenih odnosov, v katerih se pojavlja: družbe. Te-
meljni kamen družbe, na katerem temeljijo njeni
odnosi, je sistem ekonomske ureditve. Avstralska
družba temelji na razvitem kapitalističnem gospodar-
stvu,
Kapitalistično ekonomsko ureditev zagotavlja odvijanje
presežne vrednosti ali profita od delovne sile. Ta pre-
sežna vrednost ali profit se spreminja v kapital, ki spet
določa in nadzira uporabo delovne sile. Čeprav ves
profit in družbena proizvodnja izvirata iz delovne sile,
pa pravico do dela in zapolitve nadzirajo lastniki proi-
zvajalnih sredstev.
Poglavitna posledica tega procesa je bistvena dvojnost
avstralske družbe. Deli se namreč na tiste, ki imajo
velikansko moč in bogastvo, in tiste, ki tega nimajo.
Tekmovalnost ter neenakost sta pojava vsakdanjega
življenja, objektivna in dokazljiva dejanska resničnost.
Pozneje v analizi vzrokov prestopništva navajamo dej-
stva iz čedalje večjega, empiričnega dokazanega gra-
diva, veliko iz vladnih virov. Na tej stopnji je moč
ponazoriti precejšnjo neenakost in dualistično naravo
avstralske družbe z navedkom iz Avstralske vladne
raziskave revščine, Poročilo pravi: »Naši izračuni, izra-
ženi v dohodku odraslega državljana, kažejo, da je
glede na letni dohodek 10 - 20% ,zelo revnih' (pod
100% krivulje revščine) in 7,7% ,precej revnih' (med
100% in 120% krivulje revščino).« (First Main Poverty
Report, Henderson, str. 14). V družbi, ki je po družbe-
nem bruto dohodku peta na svetu (1972/73), je skoraj
petina prebivalstva revna, brez življenjskih sredstev in
živi v pomanjkanju« ne more si privoščiti niti nujno
potrebnih stvari in storitev, je brez sleherne možnosti,
da bi uveljavila svoje sposobnosti. Kot kaže raziskava
lastniških vzorcev, pa je velikansko bogastvo v rokah
manjšine. 40% imetja je last 11% prebivalcev. Primer-
jaj delo P, Groenewegena Porabniški kapitalizem (Con-
sumer Capitalism in Playford and Kirsner (Eds) Austra-
lian Capitalism, Pejican 1972, str. 105).
Država, daleč od tega, da bi se vmešavala ali razsojala v
sporu, ki se naravno poraja iz te dvojnosti, je zgodovin-
sko sama nastala kot navidezni razsodnik, njen resnični
namen pa je ohranjati to dvojnost in uveljavljati ter
varovati koristi bogatih in močnih.
3. Kriminalno pravo deluje kot sredstvo, ki družbeno-
gospodarski eliti zagotavlja družbeni nadzor in moč ter
omogoča prevlado njihovih vrednot.
V avstralski družbi, v kateri sta za dejavnost državlja-
nov in prevladujoče kulturne vrednote značilna boj za
bogastvo in ekonomsko povzpetništvo, država definira
določene oblike pridobitniškega obnašanja kot proti-
pravne, druge pa aktivno podpira in uveljavlja.
Tako velja odvajanje profita od delovne sile prek po-
djetniške dejavnosti v tej kulturi kot zaželeno in naju-
spešnejši izvajalci te dejavnosti so nagrajevani z ogro-
mnim bogastvom, prestižem in ugledom. Takšno odva-
janje profita, ki je v bistvu kraja delovne moči drugih, je
zakonsko olajšano na različne načine, na primar z delni-
škimi družbami. In vendar je v isti družbi nelastništvo
označeno kot protipravno z zakoni zoper klateštvo.
Kot je v oktobru 1976 razkril Sodni zbor za zagovor
cen, so siru Reginaldu Reedu, upravnemu direktorju
družbe James Patrick Company, v zadnjih treh letih
izplačali 1.14 milijona dolarjev prek njegovih direktor-
skih dohodkov (glej National Press, 20. oktober 1976).
Sir Reginald je v prejšnjem letu dobil kar 613 650
dolarjev. Patrickov obratni profit za leto 1974/75 je bil
88.3%, medtem ko je bil obratni profit celotne avstral-
ske industrije v istem letu 12,1%. In Patrickova farma
je zaprosila za zvišanje cen.
Istočasno je mogoče povsem zakonito odpuščati delavce
zaradi namerne ekonomske strategije in iste ljudi šteti
za kriminalce, če si prilastijo dobrine, o katerih jih
celotni sistem vrednot z vsiljivimi in bučnimi reklamami
prepričuje, da so nepogrešljive za dostojno življenje;
obenem pa jim je družba popolnoma zakonito prepre-
čila, da bi si jih pridobili kako drugače. Ta trditev velja
za vedenje, ki ni usmerjeno k pridobitništvu. Pomislimo
pa na toleriranje odstopanja od predpisanih norm pri
izdelavi in vzdrževanju tehničnih naprav sodobne po-
trošniške družbe. Ni kazenskega zakona proti zavestni
proizvodnji in prodaji avtomobilov, ki so na cesti pravo
tveganje in povzročajo množično uničevanje človeških
življenj. Strogost kazenskega prava z ljudmi, ki s svo-
jimi osamljenimi dejanji povzroče smrt neprimerno
manjšega števila ljudi, je s stališča, ki se ne ogreva za
zakonitosti potrošniškega etosa, težko razumljiva. Spet
je pristranost kazenskega prava, ki vključuje posa-
mezna dejanja iz malomarnosti, storjena s puško ali
nožem, če imajo za posledico smrt, v ostrem nasprotju s
povsem zakonito uporabo nevarne opreme in delovnih
postopkov v industriji, ki povzročajo zaskrbljujoče šte-
vilo poškodb in smrtnih primerov - to so v bistvu žrtve
za dobiček lastnikov kapitala in delničarjev.
Avstralci so bili zelo različnega mnenja o tem, ali je bila
udeležba avstralske vojske v nekaterih vojnah v 20.
stoletju upravičena - izjema je morda samo druga sve-
tovna vojna. In vendar je bil dejansko v avstralski vojski
množičen poboj zakonit. Neuspeh pri zakonitem uniče-
vanju življenja je bil dokler je trajala vojna, celo resno
kaznivo dajanje. Tako je bilo ravnanje, ki je drugače
kaznivo, dekriminalizirano v prid vplivnih skupin, ki so
zavračale vse, kar se jim je zdelo, da ogroža njihove
vrednote in blaginjo. Spomnimo se le referenduma o
naboru in obsodbe vplivnih politikov, kot npr, Arthurja
Calwella in Johna Curtina, na zaporne kazni v letu
1916.
Zgoraj navedena primera kažeta, da odločitev o tem,
katere oblike ravnanja bodo definirane kot protipravne,
ne vodijo nikakršna načela absolutne racionalnosti ali
morale. Takšne odločitve usmerjajo predvsem vrednote
vplivnih skupin. Družbena funkcija teh vrednot je za-
ščita privilegijev in bogastva vplivnih, pa tudi zaščita
sistema, ki jim omogoča, da si zagotovijo in ohranijo
takšne privilegije.
Tako je kazenski zakon s svojimi definicijami naperjen
proti takšnim pridobitniškim načinom, proti takšnemu
ravnanju ter kulturi ljudi brez bogastva in privilegijev,
ki bi, tako domnevajo, brez nadzora lahko ogrozili
privilegije in bogastva vladajoče elite ter njej ustreza-
joči sistem.
Družbeno vedenje sinov in hčera premožnežev, ki so
jim dosegljive ekskluzivne družbene in športne usta-
nove kot šola, stanovanjski objekti in zasebni klubi, ni
podvrženo pravnim normam. Lahko se napijejo, se
obnašajo napadalno, preklinjajo, lahko so ekshibicioni-
sti (se npr. goli kopajo v privatnem plavalnem bazenu),
poslušajo hrupno glasbo, medtem ko je tako vedenje v
skladu z določili 2. dela Zakona o prestopkih iz leta
1970, protipravno, če gre za javna mesta. Ljudje, ki
niso družbeno sprejemljivi ali nimajo dostopa v vabljiva
zasebna zbirališča, so se prisiljeni zatekati v javna zaba-
višča. Tako postavi kazenski zakon na »črni seznam«
kraj, kjer poteka taka dejavnost, ne pa obnašanje per
se. Nadaljnjega premisleka je potrebno tudi kaznovanje
razpečevanja in uporabe marihuane v primerjavi s pro-
dajo alkohola. Ljudje, ki imajo moč in vpliv v naši
družbi, so predvsem starejši. Uživanje alkohola je raz-
širjeno zlasti med starejšimi. Ni treba biti ravno propa-
gator vzdržanosti, da spoznaš, da čezmerno uživanje
alkohola povzroča veliko družbenega zla. Ko so mladi iz
različnih razlogov sprejeli nekatere kulturne novosti v
načinu oblačenja in vedenja, med drugim tudi uživanje
marihuane, so stari in vplivni začutili, da sta njihov
način življenja in njegovo ohranjevanje ogrožena in so
ostro ter z zaknom omejili uporabo marihuane.
Raziskava zgodovinskega razvoja posameznih kazen-
skih zakonov kaže, da mnogi ne izražajo splošnega
družbenega soglasja, temveč prevlado posebne (pona-
vadi gospodarsko) vplivne interesne skupine nad dru-
gimi, manj vplivnimi skupinami. Chamblissova znana
analiza zakonov o klateštvu (Sociological Analysis of
the Laws of Vagrancy, Social Problems, 12. zvezek, str.
66,67) je pokazala, da so te zakone sprejeli z namenom
zagotoviti vplivnim zemljiškim posestnikom poceni de-
lovno silo v času, ko je razpadlo tlačanstvo in ko je bilo
delovne sile izredno malo. Sodoben primer tega po-
stopka je poskus nadzora nad dejavnostjo in funkcijami
sindikatov s kazenskim delom Zakona o pomiritvi in
poravnavi (The Conciliation and Arbitration Act, Com-
monvvealth, 1969-1972). Ta poskus so do njegovega
logičnega zaljučka pripeljali letos na Novi Zelandiji, ko
so nejasno definirane ,politične stavke' razglasili za
protizakonite, in novembra 1976, v Vicorii, ko so raz-
glasili za protipravna vsa dejanja proti interesom Victo-
rie (Melbourne Age Editorial, 18. novembra 1976). Še
en primer je prestopek »brezpravnega vstopa na za-
sebno posest« v zakonu o prestopkih (Summary Offen-
ces Act, 1970). Ta člen so njegovi predlagatelji uteme-
ljili s tem, da varuje prireditelje zasebnih zabav pred
vsiljivci. Nasprotniki so ga svojčas kritizirali, češ da je
potencialno zatiralno orodje, ki ga je moč uporabiti
zoper odpadniške manjšine. In zdi se, da ga res uporab-
ljajo v ta namen. Med obsojenci po 50. členu je največ
članov sidnikata, ki so v sporu z delodajalci, brezdom-
cev, ki so se naselili na prazni lastnini špekulantov z
zemljo, črncev, ki zahtevajo svoje zakonite pravice,
nemočnih študentov v spopadu z vplivno administracijo
in ljudi, ki nenasilno uveljavljajo pravico do svobode
govora, manj pa vsiljivcev, ki naj bi ogrožali družbo.
Tega zakona, kot tudi mnogih drugih, nišo sestavili
razsvetljeni zakonodajalci, ki bi uveljavljali splošni
družbeni konsenz. Bolj so uveljavljali konsenz zavednih
in nezavednih agentov močnih interesnih skupin, ki
delujejo pod zastavo »zakona in reda«, in si prizadevajo
ohraniti svojo prevlado in nadzor nad zasebno lastnino
ter javnimi ustanovami.
Formalno pristojnost parlamenta izrabljajo, da dušijo in
spodbijajo kritiko kazenskih zakonov, ki pravi, da so le-
ti sektaški ali razredno pristranski, toda v resnici dvo-
mimo, da ima celo najvplivnejši poslanec v državi toliko
moči, da bi vplival na splošen potek dogodkov in posre-
dno na izražanje vrednot v kazenskem pravu, kot je ima
na primer časopisni magnat ali upravnik velikega indu-
strijskega podjetja.
Kdo bi lahko trdil, da je to pretiravanje. Lahko bi trdil,
da so, čeprav absolutno kriminalno dejanje ni možno,
nekatera dejanja bolj ali manj »univerzalno« krimi-
nalna. Takšna kritična trditev olepšuje razliko med
neodobravanjem določenega vedenja in nalaganjem
sankcij zanj. Obstaja domneva* da so sankcije nujno
kazenske. Večina družb tako ali drugače prišteva med
kazniva dejanja tatvino in zasebni umor, toda logika in
motivacija, po katerih izbirajo posamezne, pogosto
neobsežne prestopke, ki jih obravnavajo kot »proti-
pravne« (s kazenskimi posledicami), sta vidni le, če se
pomešata pojma preloma koda obnašanja in kazni.
Možne izgube potrošniških predmetov zaradi kraje v
naši družbi ne obravnavamo vedno tako, da bi imeli
tatove za prestopnike in dejansko naredili iz takšne
obravnave odziv celotne družbe na bolj ali manj pre-
dvidljiv in splošen pojav. Zla sistem obveznega zvarova-
nja predmetov brez vsakršnih terjatvenih premij, zava-
rovalnih taks ali odbitkov, ki bi jih odvajali od dobička
pri terjatvah zaradi neplačevanja prispevkov, zlahka
trdimo, da je učinkovit družbeni odziv na pojav, kate-
rega obstoj je že tako zagotavljen, saj v naši družbi
utrjujemo in institucionalno podpiramo neenakost v
gospodarski moči posameznih družbenih skupin.
Družbe z drugačno družbenogospodarsko naravo težijo
k nekoliko drugačni vsebini kazenskega prava. Stopnjo,
do katere so manjši prestopki posameznikov v teh druž-
bah podvrženi kaznovanju, spet lahko razložimo s tem,
da tisti, ki imajo moč, gledajo na takšna dejanja kot na
ogrožanje svojih interesov. Torej določajo vsebino ka-
zensekga prava prav tako, kot smo dokazovali za našo
družbo. Vsekakor ni odlika nobenega družbenega reda
logičnost pri obravnavanju opaženega protidružbenega
ravnanja.
Ta razprava nikakor ni samo prazno filozofiranje vpraš-
ljivega pomena za raziskavo. Pripeljala naj bi do spoz-
nanja, da so razredi dejavnosti, zaradi katerih ljudje
postajajo zaporniki, izbrani poljubno, nepravično, ne
glede na sorazmerno kakovost njihove protidružbene
narave in pogosto samo zaradi ohranjanja moči vpliv-
nih.
Čeprav mislimo, da je zaporna kazen nefunkcionalna v
katerikoli družbi, ne verjamemo, da bi se ta raziskava
lahko izrekla za zapor (z vso spremljajočo krutostjo)
kot kazen v primeru, ko je ta kazen povezana z zgoraj
opisanimi merili in jo izrekajo tako, da diskriminirajo
zatirno skupino.
Na prestopek moram gledati tudi z vidika postopka, v
katerem so ljudje, ki so po definiciji zagrešili »proti-
pravna dejanja«, zanje obsojeni. Na kratko, dodatni
vzrok za kaznivo dejanje je selektivna metoda praktične
uporabe Kazenskega zakona.
Prestopniško vedenje je splošno, toda na obsodbo vpli-
vajo delno naključje in delno družbeni procesi, ki
družbo delijo v dve kategoriji. V manj odporno ter lažje
obvladljivo sodijo revni in neprivilegirani (gl. D. Chap-
, man: Stereotype of the Criminal, Tavistock 1968).
časopis za kritiko znanosti/55, 56/18
Že po kratkem razmisleku bomo ugotovili, da so npr.
tatvina, izogibanje plačevanju davkov, sleparski za-
htevki zavarovalnicam, različne oblike seksualnega ve-
denja, ki so kaznive, razširjene in splošne v vseh druž-
benih razredih.
Avstralska raziskava revščine je pokazala: »Tuji razi-
skovalci so začeli razkrivati razsežnosti kaznivih dejanj
med prebivalstvom in izpodbijati trditev, da obsodijo
prav vse ljudi, ki store kako kaznivo dejanje. Vrsta
anket, ki so se ukvarjale predvsem z mladostniki, je
pokazala, da je večina anketirancev zagrešila vsaj eno
dejanje, zaradi katerega bi jih lahko zaprli in jim sodili.
Podobna raziskava pri odraslih v New Yorku je poka-
zala, da je 91% anketirancev zagrešilo vsaj enega ali več
prestopkov (prometni prekrški niso vključeni), zaradi
katerih bi bili lahko obsojeni na zaporne kazni, če bi jih
ujeli in jim sodili. Poleg tega vse več tujih raziskovalcev
ugotavlja, da je število zagrešenih prestopkov nekajkrat
večje od uradno prijavljenih. Eden izmed vodilnih bri-
tanskih kriminologov Leon Radzinovvicz je ocenil, da je
uradno prijavljenih le 17% vseh kaznivih dejanj.« (Pri-
merjaj L. Radzinowicz, The Criminal in Society.)
Te ugotovitve podpira raziskava, ki so jo izvedli v
Sydneyu leta 1973; pokazala je namreč, da so žrtve
prijavile samo polovico vlomov in tatvin ter manj kot
četrtino ropov. Prevare, posilstva in napade so prijav-
ljale še redkeje. Primerjaj delo A. Congaltona in J. Naj-
mana Unreported Crime, Statistično poročilo Oddelka
za statistiko in raziskavo kaznivih dejanj št. 12, Sydney
1974.
Vse te raziskave so pomembne, ne le zato, ker zagotav-
ljajo dokazno gradivo o tem, koliko ljudi zagreši kaz-
niva dejanja, temveč tudi zato, ker kažejo, do kolikšne
mere sistem raje preganja ene prestopnike kot pa
druge. Jasno je, da so kazniva dejanja, s katerimi se
ukvarjata policija in sodišče, samo del celotne kaznive
dejavnosti v skupnosti in da je še zelo veliko neodkritih
prestopkov. (Gl. poročilo Avstralske komisije za razi-
skavo revščine.)
»V avstralski družbi nadzirajo - ali naj bi nadzirali -
kaznivo dejavnost različne ustanove in organi, ustanov-
ljeni v interesu vplivnih skupin, z namenom, da bi
vzpostavljali in vdrževali notranjo ureditev (Quinney:
Critique of the Legal Order).
4. Revni, neizobraženi, nekvalificirani in družbeno za-
postavljeni, so v praksi prva tarča kazenskega prava, kar
pomeni, da jih največkrat obsodijo.
»V Veliki Britaniji in v ZDA so raziskave pokazale, da
je med obsojenimi nesorazmerno veliko revnih in izko-
riščanih. Zbrano gradivo kaže, da v Avstraliji ni prav nič
drugače. Neka novejša študija, ki je zajela 40% vseh
moških kaznjencev v Novem Južnem Welsu, obsojenih
na večmesečno kazen, je naprimer pokazala, da izhaja
kar 90% kaznjencev iz dveh najnižjih poklicnih katego-
rij in skoraj 67% vseh kaznjencev iz vrst nekvalificira-
nih delavcev. Ti tvorijo 20% vsega prebivalstva Sy-
dneya. To nam pove, da je v zaporih v Novem Južnem
Welsu izredno veliko ljudi, ki sicer opravljajo najmanj
cenjene poklice. Kaznjenci so bili oškodovani tudi pri
vzgoji in izobraževanju (med vsemi prebivalci ima sred-
nješolsko spričevalo dvakrat večji odstotek ljudi kot
med kaznjenci). Več kot tretjina jih je preživela vsaj
nekaj časa v sirotišnicah ali otroških domovih.
Neka raziskava o 3700 moških, ki so jih višja sodišča
v Novem Južnem Welsu obsodila med leti 1960 in 1964
je ugotovila, da je bilo 73,4% teh moških nekvalificira-
nih ali polkvalificiranih fizičnih delavcev.
Če so reveži največkrat žrtve kazensko-pravnega si-
stema, ni nujno, da zagrešijo tudi največ kaznivih de-
janj. Ob dokaznem gradivu o tem, da je na splošno
zagrešenih več kaznivih dejanj, kot pa jih odkrijejo, se
nam nujno zastavi vprašanje, zakaj so obsojeni pred-
vsem revni in zapostavljeni. Eden osrednjih problemov
kriminoloških raziskav in splošno uveljavljena trditev,
da so vsa kazniva dejanja prijavljena in da so ujeti
prestopniki reprezentativni za vse storilce kaznivih de-
janj. To trditev je treba preveriti, kajti čedalje več je
dokaznega gradiva o tem, da sistem deluje selektivno
proti revnim in zapostavljenim ljudem. Ena izmed ma-
loštevilnih posebnih raziskav, ki obravnava prestopnike
glede na njihov poklic (izvedel jo je NSW Bureau of
Crime Statistics v okviru vrste raziskav prestopkov po-
vezanih z mamili) je pokazala, da je kar 95,7% ljudi, ki
so jih 1974. obsodili zaradi kaznivih dejanj v zvezi z
mamili, sodilo v kategoriji C in D, t. j. polkvalificirani in
nekvalificirani delavci. Še več, ta odstotek je bil prese-
netljivo stalen vse od 1971., ko so začeli pripravljati
poročilo v zvezi z mamili (1971:94,4%, 1972:95,5%,
1973: 94,8%).
Med storilci kaznivih dejanj je kar 5,5-krat več nekvali-
ficiranih delavcev, kot bi jih lahko bilo glede na njihov
delež v prebivalstvu. Poročilo pravi, da jih je »veliko
preveč«.
V kategorijo A so uvrstili »strokovno-upravne po-
klice«; med obsojenimi zaradi uživanja mamil pa je
komaj ena štiridesetina ljudi, ki sodijo v to skupino. Se
več, iz dosegljivega gradiva lahko razberemo, da je
resnična razširjenost uživanja prepovedanih drog, še
zlasti marihuane, zaradi katere izrečejo letno 85% vseh
obsodb zaradi mamil, med različnimi poklicnimi skupi-
nami v širši skupnosti ravno nasprotna. VVindschuttle
analizira Statistiko Zdravstvene komisije Novega Juž-
nega Welsa in ugotavlja: »Če si ogledamo poklice ljudi,
ki kadijo marihuano, ugotovimo, da je največ uživalcev
prav med tistimi, ki opravljajo »strokovno-upravne«
poklice. Kot je ugotovila Zdravstvena komisija Novega
Južnega Welsa, kar 17% mladih, katerih očetje so v teh
poklicih, kadi marihuano.
Med otroki polkvalificiranih in nekvalificiranih delav-
cev je samo 12% uživalcev marihuane.
Še neobjavljena raziskava o uživanju mamil med štu-
denti prava na vseh treh pravnih šolah v Sydneyu je
pokazala, da je 50% vseh študentov v veliki vzorčni
skupini že uživalo marihuano in da jo 28% uživa redno.
Številni izmed teh študentov bodo postali odvetniki,
sodniki, politiki, močni in vplivni ljudje. Zanimivo je,
da proti osemnajstim izmed triinštiridesetih uživalcev,
kolikor jih je prišlo pred policijo, niso ukrepali. Trinajst
so posvarili, v treh primerih so obvestili starše in samo
proti osmim so uvedli sodni postopek.
Windschuttle ugotavlja: »med uživalci mamil in obsoje-
nimi zaradi mamil je obratno sorazmerje. Največ uži-
valcev je namreč med ljudmi z visokim družbenim
statusom, toda velika večina obsojenih so predstavniki
nižjega razreda« (The Rich Get Stoned and the Poor
Get Busted).
Tudi precej drugih statističnih analiz nam lahko pona-
zori misel, da se je kazensko pravni sistem zarotil proti
revnim.	k
Breathalyzer prestopki - med obsojenimi na podlagi
dokazanih kaznivih dejanj je daleč največ nekvalificira-
nih delavcev. Statistika Zvezne policije iz leta 1971 je
pokazala, da se je 25 primerov, v katere so bili vpleteni
ljudje z višjimi poklici končalo z oprostitvijo po členu
556 A Kazenskega zakona, medtem ko so podobne
olajšave priznali le 3,9% nekvalificiranim delavcem.
Prvotni prebivalci - v Novem Južnem Welsu, je bilo v
letih 1971-1972 izrečeno 16-krat več obsodb prvotnim
prebivalcem, kot bi pričakovali, glede na njihov delež v
številu prebivalstva. Poleg tega je obtoženec, ki mu
sodijo zaradi nasilnega obnašanja pred sodiščem v me-
stu, kjer je veliko prvotnih prebivalcev, obsojen na
zaporno kazen 7-krat prej kot obtoženec v kakem dru-
gem podeželskem mastu in 6-krat prej kot obtoženec v
Sydneyu.
5. Korporacijski in organizirani kriminal
Protipravna dejavnost prodira tudi na področju korpo-
racijskega organiziranega kriminala in kriminalnih de-
janj pri upravnam delu (delu »belih ovratnikov«).
Takšna kazniva dejanja stanejo skupnost na gospodar-
skem in velikokrat tudi na družbenem področju več kot
kazniva dejanja, ki jih zagreše posamezniki, in ki jih
sodišča navadno kaznujejo. Vendar kazni za tovrstni
kriminal niso v skladu z gospodarsko in družbeno
škodo. Poskusi, da bi ga omejili z zakonom, so zgolj
formalni.
Frank Pearce v svoji knjigi Crimes of the Povverful
razgalja kazensko-pravni sistem ZDA, ko primerja po-
litično retoriko o zakonu in redu z dejstvi o korporacij-
skem in organiziranem kriminalu. Njegova študija go-
vori o velikih vsotah denarja, ki so ga Američanom
nezakonito odvzeli prestopniki, ki se niso nikdar prišli
prod sodišča. Ne moremo si kaj, da ne bi podvomili o
legitimnosti razporeditve policijskih sil in strogosti upo-
rabljanih sankcij. Prestopke, ki povzročajo največ
škode gospodarstvu (in ki jih zakrivijo bogati) namreč
prikrivajo na vseh ravneh. Tisk jim posveča le malo
prostora, proti njim navadno ne vlagajo tožb, če pa že,
so storilci milo kaznovani ali celo oproščeni krivde.
Zdi se nam, da analiza Franka Pearca po svoje velja tudi
za Avstrijo in druge kapitalistične države.
»Splošna javnost je v večini zahodnih držav dobro
seznanjena s problamom prestopništva in s potrabo po
zakonu in redu. Ni dvoma, da je bila republikanska
kampanja leta 1968 osredotočena prav na ta problem.
Septembra tega leta (1968) je podpredsednik Spiro T.
Agnew dejal: »Ko govorim o kaljenju miru, imam v
mislih napadalce po ulicah, atentatorje na politične
voditelje, tiste, ki se izogibajo plačevanju raznih dajatev
zažigalce zastav, pretepače, demonstrante proti kandi-
datom za*javne delavce, onesnaževalce okolja in pov-
zročitelje nereda v mestih.«
Leta 1965 je J. Edgard Hoover, tedanji načelnik zvezne
policije, najprej ozmerjal komuniste nato pa prešel k
problemu kriminala, ki ga je obravnaval glede na izpo-
stavljenost meščanov nasilju in kraji:
»Kaznivih dejanj je čedalje več - vsako minuto zagre-
šijo pet novih. Vsaki dve minuti in pol se pripeti nasilno
dejanje (umor, posilstvo ali poskus umora), vsakih pet
minut rop, vsakih 28 sekund vlom in vsako uro ukra-
dejo 52 avtomobilov.«
Po splošnem prepričanju so storilci kaznivih dejanj
predvsem mladi moški iz nižjega razreda, posebno
črnci. Vendar se kmalu izkaže, da to ne velja, če upošte-
vamo tudi dejstva, ki se jim zagovorniki tega mnenja
izogibanjo ali pa jim zmanjšujejo pomen. Čeprav po-
udarjajo med kaznivimi dejanji s seznama FBI kaznivih
dejanj v Splošnem poročilu o kaznivih dejanjih iz 1965.
leta. Druga kazniva dejanja s tega seznama so predvsem
tatvine. Od teh je bilo »najdonosnejše« vlamljanje: leta
1965 so po poročilu FBI ukradli 284 milijonov dolarjev.
Po drugi strani so vPraziskavi o izvajanju zakona (Presi-
dent*s Commission on Law Enforcement) leta 1967
ocenili, da je organizirani kriminal prinesel 7 bilijonov
dobička od iger na srečo. In vendar je boju proti organi-
ziranemu kriminalu FBI posvetila bolj malo pozornosti
in celo najnovejša zakondaja jemlje za glavno tarčo
politične radikalce.
FBI zanemarja tudi prestopništvo skupin, uslužbencev v
upravi (»delavcev z belimi obratniki«), čeprav so v
raziskavi o izvajanju zakona zapisali:
»Ne vemo, koliko poneverb, goljufije, oderuštva in
drugih oblik kraje so povzročili posamezniki in trgovska
podjetja, koliko je neupravičenega spreminjanja cen,
izogibanja plačevanju davkov, podkupovanja in drugih
oblik kraje. Raziskava kaže, da so ekonomske izgube
zaradi teh kaznivih dejanj veliko večje kot tiste zaradi
treh kaznivih dejanj s seznama kaznivih dejanj zoper
zasebno lastnino.
Senator Warren Magnuson je označil goljufivo prodajo
za najresnejšo obliko kraje, saj povzroča večjo letno
izgubo kot ropi, tatvine, kraja avtomobilov, poneverbe
in ponaredbe skupaj.
Tako je v svoji temeljiti študiji o porazdelitvi bogastva v
ameriški družbi pokazal, da je leta 1957 pri poravnavi
davkov manjkalo 57.7 bilijona dolarjev. Večino tega
protizakonitega »dobička« je obdržalo najbogatejših
10% prebivalstva. Še več, vsaj 11 bilijonov je šlo v žep
1% najbogatejših v ameriški družbi, ki ima v rokah
80% vsega bogastva. Ta neprijavljeni dohodek bi bil
obdavčen z 90 centi na dolar, torej bi moralo od 11
bilijonov dohodka precej čez 9 bilijonov pripasti davčni
upravi. Najbogatajši procent (1%) ameriških prebival-
cev si je prigoljufal večji del vsote, ki presega 9 bilijo-
nov, v enem samem letu.
Kršitev zakonov zoper monopol je še pomembnejša. Ti
zakoni naj bi zagotovili, da bi konkurenca obdržala cene
na najnižji možni ravni, tako da bi izključili monopole
in preprečili podjetjem, da bi se skrivaj dogovarjala o
cenah. Dobiček večji od tistega, ki ga lahko doseže
konkurenčna industrija, je nezakonit. Občasni sodni
postopki zaradi kršitve teh zakonov razkrivajo, da se
protizakoniti dobički vedno večajo. V nekem znanem
primeru iz leta 1961 (v primeru v zvezi z električno
opremo) je samo General Electric imela vsaj 50 milijo-
nov presežnega dobička na enem samem tržišču. Za
najhujši organizirani kriminal v Ameriki so odgovorne
prav korporacije.
Dokazno gradivo nam pove, kako nenatančna so poro-
čila Hooverja in Agnevva o problemu kriminala v Ame-
riki. Torej če uporabimo vladna merila pri ocenjevanju
teže kaznivega dejanja, je vlamljanje, eden izmed pre-
stopkov s seznama FBI, nepomembno. Leta 1965 ukra-
deno blago v vrednosti 284 milijonov dolarjev je na-
mreč le 3% vsote, na kolikor so ocenili letni dobiček
organiziranega kapitala, kot je definiran po konvenciji,
in le 3% vsote, ki si jo je leta 1957 pridobil z utajo
davkov najbogatejši 1% prebivalstva.
»Že to zadostuje, da podvomimo o justifikaciji načina
in razdelitve policijske prisilne dejavnosti ter resnosti
sankcij, ki jih nalaga sodišče. Meščanski ideologi bi na
to odgovorili z besedami o »splošnih koristih«, vendar
navadno o gospodarsko najhujšem prestopništvu, pre-
možnih še najmanj pišejo in ga raziskujejo; če pa že
koga obsodijo, ni družbeno zaničevan. Tega razdora
med teorijo in prakso ne moremo pojasniti samo z
nezanimanjem tistih, ki so odgovorni za obravnavanje
prestopništva, saj so zgoraj navedene številke vzete
predvsem iz vladnih publikacij. Takšne vire informacij
smo izbrali namenoma in naše dokazovanje se je osre-
dotočilo na legalistično definirano vsebino, da bi lahko
pokazali, da ZDA (in sploh kapitalistična družba) še
same ne upoštevajo lastnih kriterijev razumnosti. Tako
obstaja nasprotje med tem, kar naj bi se dogajalo, in
tem, kar se res dogaja. Naš glavni cilj je razložiti, kaj je
razlog za razdor med svetom (tako zakonitim kot proti-
zakonitim), ki ga prikazujejo uradni organi in sredstva
množičnega obveščanja, in tem, ki se razkrije prodor-
nejši analizi kapitalistične družbe. Ta analiza se omejuje
na Ameriko, čeprav bi lahko prišli do podobnih ugoto-
vitev tudi v zvezi z drugimi kapitalističnimi državami.«
(Cit. po Pearcu, 1976, str. 77-80.)
Naslednji statistični podatki zvezne policije iz poročila o
primerih mirovnih sodišč iz leta 1972 ponazarjajo, kako
simbolične kazni, so izrekli korporacijskim organom,
obtoženim kaznivih dejanj. Od treh družb, proti kate-
rim so bile vložene tožbe na podlagi Uredbe o plovnih
vodah (proti onesnaževanju), sta bili dve kaznovani s
100.00 oziroma 40.00 dolarjev. Devet oseb, ki so jih
tožili zaradi kršenja Pristaniških uredb (kontrola dima),
je bilo skupaj kaznovano z denarno kaznijo 275.00
dolarjev. Tožbe zaradi odlaganja smeti v pristanišču po
Uredbah pristanišča Sydneya so se končale s kaznijo
25.00 dolarjev in dvema oprostitvama po členu 556 A.
Obdolžene na podlagi Uredbe zoper onesnaževanje z
nafto in Zakona o plovnih vodah, so obsodili in kazno-
vali z denarno kaznijo v skupnem znesku 332.000 do-
larjev. 16 oseb in dve od štestih družb, ki so jih obtožili
kršenja Zakona o čistem zraku, pa so obsodili na 450.00
dolarjev.
(se nadaljuje)
časopis za kritiko znanosti/55, 56/19
RHEINISCHE
Debata o zakonu o plakatih
Neue Rheinische Zeitung, Nr. 279, 22. april 1849,
druga izdaja
Koln, 21. april (Debata v domu.) Vračamo se k seji z
dne 13. aprila, (gl. MEW 6, str. 427-430). Po odgovoru
na vprašanja poslanca Lisieckega je bila na dnevnem
redu debata o zakonu o plakatih.!
Ko gospod Rohrscheidt prebere poročilo centralnega
odbora, gospod Wesendonck predlaga amandma, naj se
vladni osnutek zavrne en bloc.
Vstane gospod Arnim (grof). Amandma naj bi bil nedo-
pusten. Enak je predlogu, naj bi prešli na dnevni red.
Mimo vladnih predlogov pa se ne sme preiti na dnevni
red. Tako določa poslovnik.2
Zdaj šele opažajo gospodje levice, kaj je desnica hotela
s 53. paragrafom poslovnika. Mimo vladnih osnutkov ni
moč sklepati o dnevnem redu. Ta na videz nedolžni
stavek pa naj bi povedal nič več in nič manj kakor:
nobenega vladnega predloga ne morete zavreči en bloc,
temveč ste prisiljeni razpravljati o slehernem posamez-
nem paragrafu, pa naj jih bo tisoč.
Ta pa je prekrepka celo za center. Po daljši debati, v
kateri obe strani razvijeta vso možno eksegetsko
ostroumnost, predsednik končno nadaljuje s tem, da
razglasi Wesendonckov amandma za dopusten.
Besedo ima gospod Rupp, veliki suspendirani, prega-
njani, nekdaj gonjeni po vseh časopisih, iz ranjkega
Združenja Gustava Adolfa/, izključeni Rupp. Gospod
Rupp ima govor, po katerem, kakor meni nič manj
veliki in svetlobi prijateljski berlinski »National - Zei-
tung«4, preostane levici ne le v splošni, temveč tudi v
posebni debati le še malokaj povedati. Poglejmo si ta
izčrpni govor prijatelja svetlobe Ruppa, (govor) iz či-
stega uma.
Ta izčrpni govor je vsekakor pristni produkt svetlobi
prijateljskega duha, duha »svobodnih občin«\ t. j. ne
izčrpa ničesar razen banalnih resnic, ki jih je mogoče
izreči ob plakatih.
Gospod Rupp začne s tem, da opozori na različno
motiviranost vlade in centralnega odbora ob zakonu o
plakatih. Vlada predstavlja zakon kot goli policijski
ukrep v interesu cestnega prometa in estetike; centralni
odbor, ki odpravlja ta okorni pruski trik, postavlja v
ospredje politične motive. S tem je na stežaj odprl vrata
pridigarskemu patosu prijateljev svetlobe:
»Tako se ta zakonski predlog uvršča med najpomemb-
nejše predmete posvetovanj tega zbora. Zdaj ne bomo
hoteli reči«, (ne bomo hoteli reči!) »da nam je tudi
tako(!) vseeno, če je nekaj več ali manj plakatov na
svetu, kajti(!) prav v tem je vzvišeni značaj prava in
svobode, da tudi na videz najneznatnejše, če stopi v
zvezo z njim, takoj privzame višji pomen«!!
Neue Rheinische Zeitung je izhajal v nemškem revolu-
cionarnem obdobju od 1. junija 1848 do 1. maja 1849,
ko je bil prepovedan. Podnaslov časopisa je bil: Organ
demokracije. Demokracija je bila tu z revolucijo odpi-
rajoči se prostor za delovanje komunističnih agitator-
jev. Njihovo taktično razvijanje koncepta od pozicije
levega krila, ki žene buržoazno demokratsko strujo
vedno dalje, do odkritega zastopanja komunističnega
programa, izhaja iz vpogleda v tok, pogoje in rezultate
proletarskega gibanja v nemškem in svetovnem revolu-
cionarnem vrenju. Redakcijo je vodil Kari Marx, v njej
pa so delovali Schapper, Wronke, Engels, Weerth in
oba Wolfa. Neue Rheinische Zeitung ni bil glasilo ene
izmed strank, temveč avantagardni časnik. Z njim je
zgodovinski materializem postal znanstveni socializem,
tako da je govoril radikalno.
Ob 135. obletnici izhajanja Neue Rheinische Zeitung
bomo objavili nekaj do sedaj neprevedenih, pa posebej
zanimivih prispevkov Karla Marxa in Fridericha En-
gelsa. Engelsov članek »Debata o zakonu o plakatih« je
komentar tedanjega spopada med spravljivo levico in
redoljubno desnico, ki lahko še danes vznemirja jav-
nost.
Potem ko je gospod Rupp s tem pastoralnim uvodom
zagotovil »vzvišeni značaj« in »višji pomen« plakatov
ter duše svojih poslušalcev pobožno ubral, lahko »večno
jasnemu, zracalno čistemu in gladkemu« toku svojega
čistega uma pusti prosto pot.
Najprej napravi gospod Rupp kar preveč prebrisano
pripombo, »da so bili zalo pogosto sprejeti ukrepi proti
namišljenim nevarnostim, s čimer so bile dejanske ne-
varnosti šele porojene.«
Tej banalni resnici levica takoj zavpije navdušeni bravo.
Nato gospod Rupp z enako globino duha dokaže, da je
osnutek v protislovju z - oktroirano ustavo (6), ki je
gospod Rupp sploh ne priznava!
Čudna politika levice, sklicevati se na oktroirano ustavo
in proti nadaljnjim brcam kot argument citirati že no-
vembra sprejete brce!
Če vlada meni, nadaljuje gospod Rupp, da ta zakonski
osnutek ne zadeva svobodo tiska, temveč le uporabo
cest in trgov za razširjanje produktov tiska, potem je
mogoče prav tako reči, da je tudi pod cenzuro vladala
svoboda tiska, kajti kontroli ni bila podvržena uporaba
tiska, temveč le razširjanje njegovih produktov.
Človek bi bil moral živeti pod cenzuro v Berlinu, da bi
cenil vso novost tega stavka, ki je že pred leti krožil med
vsemi zakotnimi liberali, kljub temu pa ga je levica
znova sprejela z navdušenim vzklikanjem in veseljem.
Gospod Rupp sedaj citira oktroirani člen o svobodi
tiska in na posameznih primerih dokazuje, da je Man-
teufflov zakonski osnutek v kričečem protislovju z Man-
teufflovo ustavo.
Toda najdražji gospod Rupp, tout bonhomme que vous
etes (dobričina, naivna kar se le da), mar še niste vedeli,
da je Manteuffel samo zato oktroiral ustavo, da bi tistih
nekaj liberalnih fraz, ki jih vsebuje, potlej spet prekli-
cal, bodisi z ohranitvijo starih bodisi z uvedbo novih
zakonov za brzdanje.
Da, gospod Rupp gre tako daleč, da desnici z določeno
temeljitostjo razloži, kako bi sice pozneje ob reviziji
ustave zakon o plakatih lahko sprejela v to ustavo, toda
zdaj ga mora zavrniti, ker bi sicer revizijo ustave prehi-
tela!
Kot da je gospodom z desnice do doslednosti in ne
veliko bolj do tega, da se slabemu tisku, klubom, vzne-
mirjanju javnosti, poslovni nezaupljivosti in drugim bolj
ali manj revolucionarnim pridobitvam čim prej naredi
konec!
Gospod Rupp naveže na te tehtne razloge še naslednje
banalne resnice:
1. Plakate obsojajo, ker vznemirjajo. Preprečevanje
vznemirjanja pa ne sodi v pravno državo, temveč v
policijsko.
2.	Hočem močno vlado. Vlada pa, ki ne more prenesti
vznemirjanja in plakatov, ni močna.
3.	Nemec rad sledi voditelju.
4.	Odsotnost plakatov ni preprečila 18. marca. (Ne konj
ne vojščak itd.)
5.	Revolucije so posledica despotizma.
Iz tega gospod Rupp sklepa, da mora biti zakon o
plakatih zavrnjen v interesu Manteuffla.
»Gospoda moja,« kliče ponižno proseč, »varujte vlado,
da ne bo slepila sama sebe, k čemur jo zapeljuje ta
zakon kakor vsak zakon policijske države!«
Ruppova zavrnitev Manteufflovega osnutka ne bi bila
nikakršna nezaupnica Manteufflu, temveč veliko bolj
zaupnica. Gospod Rupp želi, da bi Manteuffel postal
zaželena »močna vlada« in ga zato noče oslabiti z
zakonom o plakatih. Mislite, da se gospod Rupp šali?
Niti najmanj. Gospod Rupp je prijatelj svetlobe in
prijatelj svetlobe se nikoli ne šali. Prijatelji svetlobe
prenašajo smeh prav tako slabo kakor njihov častni
striček Atta Troli (8).
Poslednji adut pa, na katerega zaigra gospod Rupp, je
krona njegovega govora:
»Zavrnitev tega zakona ne bo malo prispevala k pomiri-
tvi tistega dela prebivalstva, ki se ni mogel strinjati s
priznanjem ustave pred revizijo.«
Gospoda Ruppa zanima »pomiritev dela prebivalstva«,
ki še ni na Manteufflovi stopnji!
Takšni pa so gospodje z levice! Siti so viharnega giba-
nja, in ko so enkrat poslanci in uvidijo, da proti dikta-
turi sablje ne morejo nič, tedaj si želijo samo še to, da bi
bilo končno enkrat opravljeno z neprijetnimi načelnimi
vprašanji, da bi bila zaradi razglasitve veljavnosti ustava
pro forma revidirana in se priseže nanjo, ter da bi bila
»revolucija zaključena«. Potem se zanje začne lagodno
življenje ustavne malomarnosti, deklamiranja iz nič o
nič za nič, intrigiranja, protežiranja, menjavanja mini-
strov itd., tisto lahkoživo olimpsko življenje, ki so ga
francoski Odiloni (Barrot, Thiers in Moles) osemnajst
let živeli v Parizu in ga je Guizot s toliko ljubezni rad
imenoval »igra ustavnih institucij«. Komaj je neprijetno
revolucionarno gibanje nekoliko pojenjalo, za WaJdec-
kova vlada sploh ni več nekaj nemogočega! In za repu-
bliko ljudstvo vendar še ni zrelo!
Po govoru gospoda Ruppa je treba povedati še prav vse.
V prvi vrsti ni šlo za omejitev svobode tiska na sploh, šlo
je predvsem za omejitev svobode tiska na plakatih. Šlo
je za privolitev v delovanje plakatov, za obvarovanje
»ulične literature« in še posebno za ohranitev pravice
delavcev do brezplačne literature. Šlo je za to, da se
pravice do vznemirjanja ne olepšuje, temveč odkrito
zastopa. Pri gospodu Ruppu pa ne gre za to. Stare fraze
o svobodi tiska, za katerih osvetljevanje od spredaj in
časopis za kritiko znanosti/55, 56/20
od zadaj smo imeli v času 35-letne cenzure dovolj
priložnosti, te stare fraze se gospodu Ruppu znova
razblinijo v suhoparno-svečan jezik, in ker je povedal
vse, kar gospodje pri »National-Zeitung« vedo o pred-
metu, meni »National-Zeitung«, da je predmet izčrpal!
Za »prijateljem svetlobe« Ruppom je vstal »mračnjak«
Riedel. Gospoda Riedla govor pa je preveč lep, da bi se
z njim prenaglili. A demain done, citoyen Riedel! (Do
jutri torej, državljan Riedel!)
Neue Rheinische Zeitung, Nr. 283, 27. april 1849
Koln. 23. april. Poslanec Riedel je imel absolutno naj-
bolj klasičen govor v vsej debati. Medtem ko za ministr-
sko mizo še imajo nekaj ozirov, medtem ko celo Man-
teuffel še dela določeno navidezno ustavne obrate in se
kvečjemu nerodni povzpetnik von der Heydt v ustavni
vlogi včasih ne obnese, ni gospodu Riedlu iz Barnim-
Augermiinda niti za trenutek nerodno nastopiti kot
Uckermarkovec. (9)
Gospod Riedel najprej vpraša: kaj so plakati? In nato
odgovori: »Plakati so v pravem pomenu besede javni
razglasi, ki pomirjevalno vplivajo na duhove.«
To je po etimologiji gospoda Riedla »poslanstvo« pla-
katov.
Zaenkrat se z gospodom Riedlom nočemo prepirati o
rodovniku besede »plakat«. Opozarjamo samo na to, da
bi si bil lahko prihranil ves svoj etimološki znoj, če bi
prebral zakonski osnutek. Ta ne govori samo o »plaka-
tih«, ampak tudi o »lepakih« in le-ti nimajo »v pravem
pomenu besede« nobenega drugega »poslanstva«, ka-
kor da so prilepljeni.
Namesto tega gospod Riedel v pravičnem ogdrčenju
izjavlja, da je ime plakatov na najsramotnejši način
zlorabljeno:
»Plakati služijo praviloma le temu, da netijo strasti in
razvnemajo nečisti žar sovraštva ali maščevalnosti, zlasti
proti oblastem ... Plakati so zato praviloma ravno na-
sprotje tega, kar naznanja ime. Uporaba plakatov je
zato navadna zloraba »(namreč imena)« in zato se
sprašujemo: naj krajevne policijske oblasti podpirajo ta
plakatni nered »(namreč to zlorabo imena plakat)«?«
Naj se policija nekako naredi sokrivo za nerede, ki ga
povzroča (zloraba) »(imena)« »plakatov« (za lepake, ki
sploh niso plakati, t. j. pomirjevalni listi)«?«
Z eno besedo, ali s plakati še nadalje »poslanstveno« (t.
j. primerno poslanstvom besede plakat) vplivati ali ne?
Kako zelo se je Manteuffel motil, ko je zakonu o
plakatih podtaknil policijske in cestno-olepševalne mo-
tive! Kako grdo se je zmotil centralni odbor, ko je
zakon priporočal iz političnih razlogov! Zakon je potre-
ben - iz etimiloških razlogov in bi se pravzaprav moral
imenovati: Zakon za vrnitev uporabe besede plakat k
»pravemu pomenu besede«.
Pri tem pa je temeljiti gospod Riedel ustrelil temeljitega
kozla. Ce bi hoteli ne glede na nevarnost svoje bralce na
smrt dolgočasiti s tem, da bi se spustili v etimološki
diskurz z gospodom Riedlom, bi mu z Dietzevo grama-
tiko v roki lahko dokazali, da beseda plakat nikakor ne
izvira iz latinskega placare (pomirjati), temveč je samo
popačenka francoskega placard (položen, pritrjen), ki
je spet v zvezi s plaque (list, plošča), ki je spet nemškega
izvora. S tem pade gospodu Riedlu v vodo vsa teorija
pomirjanja.
To je gospodu Riedlu seveda vseeno in upravičeno. Vsa
teorija pomirjanja je vendar samo šolniško captio bene-
volentiae (iskanje naklonjenosti), za katerim z največjo
(gotovostjo) prikoraka poziv strah posedujočim raz-
redom.
Plakati »netijo strasti«, »razvnemajo nečisti žar sovraš-
tva in maščevalnosti zlasti proti oblastem«, so »poziv
nerazsodni množici k demonstracijam, ki nevarno (!)
načenjajo red in presegajo meje zakonske svobode«. In
zato je treba plakate zatreti.
Z drugimi besedami: združeni fevdalci, birokrati in
buržuji so minulo jesen srečno izpeljali državni udar s
silo orožja in hočejo zdaj s pomočjo domov oktroirati
tiste dopolnilne zakone, ki so še potrebni, da bi gospo-
dje lahko mirno uživali svojo zmago. »Strasti« so od
srca siti, uporabili bodo vsakršno sredstvo, da bi zatrli
»nečisti žar sovraštva in maščevalnosti proti oblastem«,
ki so zanje vendar najbolj zaželene oblasti na svetu, da
bi vzpostavili red in »zakonsko svobodo« privedli nazaj
na tisto mero, ki je njim prijetna. In katera mera je to,
izhaja iz tega, da gospod Riedel veliko večino ljudstva
označuje z »nerazsodno množico«.
O tej »nerazsodni množici« gospod Riedel ne zna pove-
dati dovolj slabega. Nadaljuje:
»To« (s plakati ustvarjeno) »sporočilo najbolj upošteva
ravno tisti ljudski razred, ki je najmanj navajen pri
pisanih sporočilih previdno in nezaupljivo preverjati in
pretehtovati verjetnost pisanih sporočil, kar vsekakor
počne branja vajeno občinstvo, poučeno o prevarah
tiska...«
Kdo je torej ta nerazsodna množica, ta pisanih sporočil
niti najmanj navajeni razred? So to kmetje iz Ucker-
marke? Nikakor; kajti prvič so ti »jedro nacije«, drugič
ne berejo plakatov in tretjič so izvolili gospoda Riedla.
Gospod Riedel ne meni nikogar drugega kot mestne
delavce, proletariat. Plakati so glavno sredstvo vpliva-
nja na proletariat; proletariat je po svojem celotnem
položaju revolucionaren, proletariat, tako pod ustavnim
kot pod absolutističnem režimom zatirani razred, je le
preveč pripravljen spet zgrabiti za orožje, in zato proč z
vsem, kar bi lahko ohranilo pri življenju revolucionarne
strasti proletariata!
In kaj bolj pomaga ohranjati pri življenju revolucio-
narno strast med delavci, kakor ravno plakati, ki vsak
cestni vogal spreminjajo v velik časopis, v katerem
najdejo mimoidoči delavci popisane in glosirane dnevne
dogodke, razložene in pretresene različne poglede, kjer
ob istem času naletijo na zbrane ljudi vseh razredov in
mnenj, s katerimi lahko razpravljajo o plakatih,
skratka, kjer imajo časopis in klub v enem, in vse to, ne
da bi jih stalo prebito paro.
To pa je ravno tisto, česar gospodje z desnice nočejo. In
prav imajo. Od proletariata jim preti največja, celo
edina nevarnost - zakaj naj bi si ti, ki imajo v rokah
oblast, ne prizadevali z vsemi sredstvi zatreti to nevar-
nost?
Temu ne bi mogel noben človek ugovarjati. Zdaj ži-
vimo, z božjo pomočjo, že šest mesecev pod diktaturo
sablje. Niti najmanjše iluzije si ne delamo o odkritem
vojnem stanju, v katerem smo z našimi nasprotniki, ali o
sredstvih, s pomočjo katerih lahko naša stranka edino
pride na oblast. Ne bomo se tako blamirali, da bi zdaj
vladajoči trozvezi junkerjev, birokratov in buržujev de-
lali moralne očitke, ker nas na vsak način poskuša
podjarmiti. Če nam visoko-moralni pridigarski ton, vre-
ščav patos (10) nravnega ogorčenja ne bi bil že od
začetka priskuten, bi se takšne votle frazerske polemike
varovali že zato, ker se nameravamo svojim nasprotni-
kom še enkrat revanširati.
Nenavadno pa se nam zdi, da gospodje, ki so zdaj v
vladi in uradni večini, ne govorijo prav tako odkrito
kakor mi. Gospod Riedel npr. je tako pristen Ucker-
markovec, kot si ga človek le lahko želi, in vendar se ne
more premakniti, da ne bi končno svečano zagotovil:
»Zagotovo ni bil nikoli moj namen, da bi karkoli oviral
svobodno izražanje mnenja. Na duhovni boj... za re-
snico gledam kot na svetinjo svobodnih ljudstev, ki se je
nihče ne sme dotakniti.«
In na nekem drugem mestu hoče gospod Riedel »dopu-
stiti razširjanje plakatov v tistih oblikah, v katerih se
smejo razširjati literarni izdelki nasploh.«
Kaj naj te fraze po vseh predhodnih eksplikacijah še
pomenijo? Vlada in sploh ustavna monarhija se danda-
nes v civiliziranih deželah ne moreta obdržati, če je tisk
svoboden. Svoboda tiska, svobodna konkurenca mnenj,
to pomeni dopustitev razrednega boja na področju ti-
ska. In tako zaželeni red, to pomeni ravno dušitev
razrednega boja, mašenje ust zatiranim razredom. Zato
mora stranka miru in reda ukiniti svobodno konkurenco
mnenj v tisku, z zakoni o tisku, prepovedmi itn. si mora
čimbolj zavarovati monopol na trgu, zlasti pa mora,
kjerkoli je mogoče, neposredno zatreti gratis literaturo
plakatov in brezplačnih letakov. Vse to gospodje vedo,
zakaj tega ne povedo naravnost?
Zares, gospod Riedel, zakaj raje pri priči ne predlagate
ponovne vzpostavitve cenzure? Ni boljšega sredstva za
pomirjevanje »strasti«, za dušenje »nečistega žara so-
vraštva in maščevalnosti proti oblastem« ter za zagoto-
vitev »meja zakonske svobode«! Voyons, citoyen Rie-
del, soyons franes! (Dajmo, državljan Riedel, bodimo
pošteni!) Konec koncev vendar pridemo do tega!
Gospod Riedel se umakne. Besedo ima pravosodni
minister, pravni svetnik Simons iz Eberfelda, mladika
vvuppertalske buržujske družine, enakorodne Heydtovi.
Gospod Simons se spravi na delo s silno temeljitostjo.
Opaziti je, da je še nov v pravosodnem ministrstvu.
Plakate pribijajo na javnih cestah in trgih, pravi gospod
pravosodni minister. Torej - »treba se je vrniti k po-
slanstvu javnih cest in trgov«!!
Gospod Riedel je sicer na hvalevreden način ugotovil
»poslanstvo« in »pravo vsebnost« plakatov. Vendar
sploh ne gre za to. Gre veliko bolj za »poslanstvo cest in
trgov«. In tu si pravosodni minister pridobi nesmrtne
lovorike.
Si je moč misliti lepšo šolo za začetnike, kot je ta dom,
kjer resno razpravljajo o poslanstvu cest in trgov, o
šolarskih slovničnih modrostih in podobnem?
Kaj je torej »poslanstvo cest in javnih trgov«?
To, da ceste itd. ne »morejo biti prepuščene vsaki
poljubni in javni uporabi«, kajti »takšnega poslanstva
cest itd. ni moč dokazati«!!
Namišljenega pravosodnega ministra imamo torej zato,
da nam daje takšna globokoumna pojasnila. Zares, zdaj
človek razume, zakaj se je bilo gospodu Simonsu nero-
dno pradstaviti domu.
Za vso siceršnjo vsebino ministrove besede seveda po-
leg takšnih famoznih uspehov sploh ni vredno tratiti
besed. Pod videzom nenavadne izvedenosti v franco-
skem pravoznanstvu pove gospod Simons nekaj zgub-
ljenih reminiscenc iz svoje prejšnje prakse javnega to-
žilca. Potem sledijo stavki kakor naslednji:
Temu vprašanju potrebnosti pa je traba brezpogojno (!)
pritrditi, to je vsaj (!!) moje mnenje (!!!) z ozirom na
dvom (!!!!), ki se je pojavil (!!!!!)«.
In končno hoče gospod Simons »sankcionirati zakonski
temelj omejitve plakatov«.
Sankcionirati temelj! Kje ste se učili jezika, gospod
Simons?
Po takšnih oratorskih veledejanjih, kot sta ti gospodov
Riedla in Simonsa, se seveda ne moremo spuščati v
govor gospoda Berendsa, Id je sledil. Gospod Berends
pravilno čuti, da je prepovod plakatov naperjena nepo-
sredno proti proletariatu, svojo temo pa le slabo izpelje.
Splošna debata je zaključena. Zavrnitvi en bloc pritrdi
152 glasov, 152 jih je proti. Na levici manjka med
drugim, ne da bi dobil dopust, gospod Kyll iz Kolna. Če
bi bil gospod Kyll prisoten, bi bil zakon o plakatih brez
nadaljnjega zavrnjen. Gospodu Kyllu se moramo torej
zahvaliti, da je bil deloma sprejet,
V posebno debato se ne bomo spuščali. Rezultat je
znan: potujoči knjigotržci so pod policijskim nadzor-
stvom.
Naj se za to zahvalijo gospodu Kyllu!
Opombe
1)	Debate spodnjega doma so natisnjene v »Stenographische
Berichte iiber die Verhandlungen der durch das Allerhochste
Patent vom 5. Dezember 1848 einberufenen Kammern.
Zvveite Kammer«, priloga k »Preussischer Staats-Anzeiger«,
zv. 1-2, Berlin 1849.
2)	Poslovnik drugega doma je natisnjen v »Sammlungsamtlic-
her Drucksachen der Zweiten Kammer«, zv. 1, tiskovina Nr. 1,
3)	Združenje Gustava Adolfa - 1832 ustanovljena religiozna
organizacija za pomoč protestantskim občinam katoliških po-
dročij Nemčije in drugih dežel. Kupp. ki je bil pastor v
Konigsbergu in je bil razrešen svoje službe, ker je kritiziral
cerkveno dogmatiko, je bil 1846 izključen iz tega gibanja.
4)	»National-Zeitung« - meščanski liberalni časopis, je izha-
jal od 1. aprila 1848 v Berlinu; od 1915 vzporedna izdaja »8-
Uhr Abendblattes«.
5)	Prijatelji svetlobe - 1841 nastala religiozna struja, narav-
nana proti pietizmu, ki je vladal v uradni protestantski cerkvi,
in njenemu strogemu misticizmu ter pobožnjaštvu. Ta reli-
giozna opozicija je bila pojavna oblika nezadovoljstva buržoa-
zije štiridesetih let 19. stoletja z reakcionarno ureditvijo v
različnih nemških državah. V letih 1846 in 1847 je gibanje
prijateljev svetlobe privedlo do ustanovitve tako imenovanih
svobodnih občin, ki so se ločile od uradne protestantske cerkve
in 30. marca 1847 dobile pravico do svobodne verske prakse.
6.) 5. decembra 1848 je obenem z razpustitvijo nacionalne
skupščine začela veljati »Ustavna listina pruske države«,
ustava, ki sta jo Marx in Engels imenovala »oktroirana«. 60.
člen te »ustavne listine« se glasi: »zakonodajno oblast izvajata
skupaj kralj in oba doma. Soglasje kralja in obeh domov je
potrebno ob vsakem zakonu. »Volitve v drugi dom so bile po
volilnem zakonu z dne 6. decembra 1848 dovoljene samo
takoimenovanim »samostojnim Prusom«. Volilci prvega doma
so bili s premoženjskim cenzusom omejeni na posedujoče
razrede. Poleg tega člani prvega doma niso prejemali »niti
potnih stroškov niti dnevnic«, tako da je bil ta t. i. »gosposki
dom« sestavljen iz predstavnikov privilegiranih slojev. Neka
pripomba k 63. členu te ustave je izražala razmislek o reviziji,
ki jo je ustava sama odrejala, »ali naj bi del članov prvega
doma imenoval kralj«. Zakon, ki ga vladajoči razred ne bi
maral, bi ta gosposki dom komajda lahko sprejel, in če bi ga, je
bilo na kralju, da mu odreče svoje soglasje. - »Izvršilna oblast«
je po 43. členu pripadala »samo kralju«. »On imenuje in
odpušča ministre.« - »Kralj ima pravico razglasiti vojno, skle-
niti mir in sklepati dogovore s tujimi vladami« (46. člen).
Lahko ju je ob vsakem času razpustil (49. člen). Po 107. členu
so morali člani obeh domov kralju »priseči zvestobo in pokor-
nost«. Toda niti s temi izredno velikimi kraljevimi pooblastili
se pruski junkerji še niso mogli zadovoljiti. V primeru vojne ali
nemirov (110. člen) so bile osebna svoboda, ki ji je ta ustava
»bila porok«, nedotakljivost stanovanja, sodna zakonitost,
svoboda tiska, pravica do zborovanja in združevanja »začasno
in po okrožjih razveljavljene«. V naslednjih mesecih so bila
demokratična gibanja kot »nemiri« do končne zmage kontra-
revolucije potolčena ali potlačena.z »začasno in okrožno«
uvedbo obsednega stanja. Ta t. i. ustava je podprla kontrare-
volucijo, s tem da je najprej prispevala k prevaranju ljudstva o
resničnih namenih pruske države in potem nudila sredstvo za
potlačitev zaslepljenih in upirajočih se množic.
7)	vrstica iz »Pesmi danskemu podložniku« schlesvviškega
župnika Heinricha Harriesa, ki jo je Balthasar Gerhard
Schmacher predelal v pesem »Pozdrav Tebi v zmagoslavnem
vencu«, poznejšo »prusko nacionalno himno«.
8)	Atta Troll - medved, junak istoimenske pesmi Heinricha
Heineja. V nekaterih verzih pesnitve, zlasti v VII. poglavju, je
govor o sovraštvu medvedov do človeškega smeha.
9)	Uckermark - severni del pruske province Brandenburg,
trdnjava reakcionarnega junkerstva.
10)	1848/49 so v Nemčiji meščanski konstitucionalisti imeno-
vali republikanske demokrate rovarji, ti pa so svoje nasprot-
nike označevali kot vreščala.
Prevedla Mojca Dob nikar
časopis za kritiko znanosti/55, 56/21

Lev Kreft
Zar se, naime, birokrati j a - ovde govorimo o birokrati ji
s obzirom na to kako ona nastupa u subjektivnoj
libidinalnoj ekonomiji - zar se birokratija ne prikazuje
baš kao ogroman, u osnovi disfunkcionalan,
deregulišuči aparat, predimenzionirana jezička mašina
uhvačena u mehaničko kruženje besmiselnog rituala,
koji svojom ravnodušnom i bezobzirnom
»neutralnošču« briše, desubjektiviše individuu koja se
zapliče u njenu mrežu; mašina koja automatski ide
svojim putem, koje »ide samo od sebe« kao da je
poludela, bez obzira na subjektivne intencije, želje,
potrebe koje bi trebalo da je prožimaju? Zar nisu jedini
način kako se ova automatska mašina »subjektiviše«
samo trenuci kad a nam sama njena bezbrižna i
bezobzirna »neutralnost« počinje delovati kao pakosna,
cinična, obscena? U literaturi češče nailazimo na
teskobnu, unheimliche fantazmu mašinerije, uredjaja
koji »poludi« jermu nedostaje »tačka iznad i« koja bi
ga subjektivisala, oduzela mu karakter pravične
»neutralnosti«, to je fantazmatska slika birokratije,
označevajuče baterije »znanja« (S2 - kao što to beleži
Lakan) kojoj nedostaje tačka subjektivacije (S1),
dr. Slavoj Žižek, Lakanovpovratak Frojdu, Kultura
1982
Prolog
Umetnik ustvari svoja dela tako kao dojenček ponečedi
pleničke - ne more si kaj, da ne bi. Kot je svilena nit
proizvod notranje narave sviloprejke, je kakec rezultat
notranje narave dojenčka. Kot vidi naravoslovec v svi-
leni nitki in kakcu naravni proizvod, ekonomist pa vir
bogastva, tako mamici vsa vednost nič ne pomaga, da ne
bi ob vsakem kakcu v sveže pleničke videla možnosti, da
pravkar previto dete to počne »zanalašč«. Za razliko od
naravoslovčevega razumevanja je namreč dojenček v
očeh svoje matere obdarjen z »zavestjo«, in ta zavest ga
naredi krivega za posvinjane pleničke. Zavest je spo-
sobnost biti ustrezen, ne biti ustrezen pa pomeni biti
»zanalašč«. Dete ima pokvarjeno zavest, ki se je spo-
sobna popraviti z različnimi ukrepi, s katerimi mamica
»pacificira« dojenčka. Ta neha mazati plenice, da bi
mamici ugajal, in začne - spet »zanalašč« - to počenjati
v kahlico in celo v stranišče. Kakati v angleško stranišče
je najvišja stopnja zavesti, pacificirani zanalašč. Otroci,
ki tega ne zmorejo, postanejo škandal, ki ga je mogoče
obravnavati z ostrejšimi ukrepi ali pa spraviti v red s
pomočjo bolj priliznjenega vzgojeslovja po mirni poti,
le s prepričevanjem. Možna pa je seveda tudi globlja
razlaga: otrok je nesposoben za uporabo angleškega
stranišča, ker tako neurejeno kaka zaradi nekega neza-
dovoljstva in stravmatiziranega doživetja. Ta razlaga
zagrabi dete pri korenu, in tako koren ni več kakec,
ampak »zanalašč« po sebi in za sebe. Otrok ni pacifici-
ran lč pri kakcu, temveč kot vsestranska osebnost, t. j.
tista osebnost, ki ni pacificirana le pri riti. Toda kot je
možno kakega človeka navaditi na angleško stranišče za
vedno, in kot je možno vse ljudi navaditi na angleško
stranišče za nekaj časa, ni mogoče vseh ljudi navaditi na
angleško stranišče za vedno. Tu vsako rokovanje od-
pove, in zato tu vsako rokovanje podivja. Rokovanje ne
prenese izjem, ker rokovanje ni pravilo, marveč raz-
merje v razrednem boju. Zato v primerih necelovitih
osebnosti, ki ne kažejo sposobnosti pretvorbe enostran-
skega »zanalašč« v vsestranskost, nastopijo podivjane
forme rokovanja. S spretnim kombiniranjem prevzgoje
in prisiljevanja mamica doseže svoj cilj tako, da inkri-
minirani subjekt privede do zaprtja.
Uprava v sovjetski državi je kombinacija prisiljevanja
in prepričevanja, pri čemer pripada odlična vloga
prepričevanju, kolikor ne gre za zatiralce, temveč za
delovno ljudstvo.
Akademik A. J. Višinski, Sovjetska država - država
novega tipa, referat na seji Akademije znanosti ZSSR,
20. novembra 1942
L del
Duševni inženiring
1.	slika
Prepričanje
Glavni in odgovorni urednik Odjeka, nadobudni dokto-
rand, vidi svoje kulturno poslanstvo v razstiranju mraka
in prezračevanju zatohlosti svojega okolja. Odpre list v
jugoslovanski prostor, zastavlja neugodna vprašanja
(zakaj je toliko umetnikov zapustilo naše okolje?) in
objavlja sporne članke (Fuad Muhič o stalinizmu). Ko
Fuad Muhič uvidi svojo napako in obljubi, da se bo
poboljšal, je urednik edini krivec. Zato se mu zapro
vrata Odjeka in siceršnjega javnega dela. Posveti se
znanosti.
2.	slika
Prisiljevanje
Profesor filozofske fakultete komentira popis prebival-
stva s kratko izjavo na televiziji. Njegovi tovriši, ki sami
gredo še skozi proces prepričevanja, se po prvih dvomih
o upravičenosti preganjanja profesorja popravijo in ga
končno izključijo iz Zveze komunistov.
3.	slika
Deratizacija
Profesor izda knjigo, ki je obenem tudi njegov odgovor
na popis prebivalstva in proces prevzgoje. Knjiga je šest
mesecev v obtoku, potem pa je prepovedana. Ker njen
avtor ne spremeni mnenja in ne obljubi, da se bo
poboljšal, tokrat ni »na tapeti« urednik, marveč avtor.
Profesorja izključijo iz pedagoškoznanstvenega pro-
cesa, ker je moralnopolitično neprimeren: ni ga moč niti
prepričati niti prisiliti. Toda neprimeren je le za filozo-
fijo, kje drugje pa bi še lahko predaval.
II. del
Duševni marketing
1.	slika
Na transferni listi
Profesor piše pisma uglednim političnim in javnim de-
lavcem. Sporni nadrealist ga nadrealistično podpre,
sporni kritični realist ga kritično sprejme, bolni izobče-
nec ga nemo in s solzami posluša. Profesor ostane
profesor, okolje se zamenja.
Tu se Čimičeva verzija lastne drame konča z opombo
pod črto: podpre ga politični veljak iz drugega jugoslo-
vanskega okolja, zato dobi profesorsko službo v Zadru.
V	resnici pa se drama nadaljuje.
2.	slika
V	življenjski formi
Profesor nadaljuje svojo pot v Zadar in končno v Beo-
grad. Uspešno nastopa kot sporni intelektualec, privr-
žen socialističnemu samoupravljanju in demokraciji, ter
vešč znanstvene metode in peresa.
3. slika
Vremena se zjasnijo
Vremenske ujme skazijo mirno ozračje odnosov med
okolji. Profesorjev transfer dobi končno svoj smisel, saj
se ponudi priložnost, da izpove svoje zgode in nezgode.
Kljub nasprotovanjem in pritiskom izide knjiga Politika
kot usoda, ki vsebuje prvi del njegove drame. Drugi del,
njegov marketing, torej še ni končan.
Epilog
Z drugimi besedami, edini pravi izhod iz mezdnega
položaja, v katerega je sodobni kapitalistični in tehno-
kratskobirokratski monopol vrgel inteligenco, je prizna-
vanje, da postaja velikanska večina inteligence bolj kot
kdaj koli prej neločljivi del delavskega razreda in da
samo v skupnosti s fizičnimi delavci in drugimi delov-
nimi ljudmi lahko izbojuje svojo osvoboditev, in to kot
rezultat osvoboditve celotnega delavskega razreda.
Edvard Kardelj, Smeri razvoja političnega sistema so-
cialističnega samoupravljanja ,
Nedokončani proces, ki ga Čimič nepopolno podaja, je
proces jugoslovanskega disidenta. Jugoslovanski disi-
dent, ki je lahko trockist ali ultralevičar, novodesničar
ali tehnobirokrat, ima za razliko od sovjetskega mož-
nost, da se duhovno ali tudi fizično preseli iz enega v
'drugo okolje. Možnost take rešitve ni pomembna le v
Čimičevem individualnem primeru krivice. Pomembna
je kot dejstvo, da v naših različnih okoljih obstajajo
različni načini prevzgoje in prisiljevnaja, in da v tej
različnosti obstaja latentni in v zadnjem času evidentni
spopad. V njem postane sprejemanje disidentov iz dru-
gega okolja več kot le humanitarno dejanje intelektual-
nega rdečega križa - postane politično dejanje, del
medrepubliške taktike, nova etapa v nemočnem živ-
ljenjskem procesu intelektualca. Z njim se prevzgaja-
joča birokracija ena repulike postavi po robu prisilju-
joči birokraciji druge, obenem pa se pred lastnimi du-
hovnimi delavci predstavi kot neprisiljujoča, razsvet-
ljena ali že kar samoupravna birokracija. S tem se
republika potrdi kot država, inteligenca pa kot korpora-
cija pri birokraciji. Bilo bi nezaželeno, ko bi bile v
uniformiranju stališč izničene te medrepubliške razlike,
ki omogočajo transferje, toda sedanja vloga teh preho-
dov, ki postajajo drobiž v igri malih sil, ni zato nič bolj
znamenje svobode. Naj se Cinič v novem okolju počuti
še tako ugodno, še vedno ni akter svoje lastne drame, še
vedno so akterji te drame cezarji vladajočega duha in
cezarji tostranske moči. Zato deluje Čimičev- sicer
poštno napisani esej kot farsa Ovidovega Ponta. Čimi-
čev Pont je Rim. Njegove epistule so epistule - iz Rima
v Pont. V tem je politika kot njegova usoda.
Da je bila možna ta knjiga, ali - če hočemo - da se je
ozračje »demokratiziralo« in je lahko v zadnjem času
kljub nasprotovnajem in pritiskom marsikaj zagledalo
luč dneva, ni rezultat osvoboditve inteligence iz njenega
mezdnega položaja, ampak potrditev tega položaja. V
zaostreni situaciji se logika delovanja birokratskih me-
hanizmov spremeni in v ponorelosti delovnaja posta-
nejo dovoljena in sprejemljiva tudi taka orožja, kakršna
je Lubardina Antema ali Čimičeva Politika kot usoda
ali še kaj drugega. Vremena se niso zjasnila, ravno
nasprotno. Travmatično realno, neugodna družbena si-
tuacija je živ dokaz nesposobnosti vsake posamične
birokracije, da daje svojemu narodu in svoji republiki
srečo. Zato neugodna situacija nastopa kot moteči ele-
ment, ki ga je treba, tako kot silo teže, ljudem izbiti iz
glave. Birokracija najprej konstituira ugodno družbeno
situacijo kot mitologijo in omogoča to mitologijo tudi s
procesi, kakršnega opisuje Čimič. Ko je tudi mitologija
denuncirana (in Čimičevega prispevka k temu ne gre
zaobiti), je treba pač ustvariti videz, da je drugod še
slabše, ali pa, če to ne gre, da so kriva druga okolja. Ko
časopis za kritiko znanosti/55, 56/22
je denuncirano mitološko cvetje, je treba ohraniti
okove - za vsako ceno.
Del birokracije želi odpomoči protislovjem socializma,
da bi rešil svoj vladajoči položaj. Socialistična birokra-
cija hoče pogoje socialističnega samoupravljanja brez
bojev in nevarnosti, ki iz njega nujno izvirajo, zlasti
brez nevarnosti, da bi kdo zares hotel in mogel samo-
upravljati. Hoče obstoječo družbo, odštevši elemente,
zaradi katerih je ta družba prehodna: hoče neprehodno
družbo. Hoče socialistično samoupravljanje brez raz-
rednega boja, neprotislovni socializem. Ce poziva zdru-
ženo delo, naj udejanji njene sisteme, zahteva dejansko
le to, naj ostane v socialističnem samoupravljanju, toda
naj se otrese svojih bojevitih predstav o njem.
Druga, manj sistematična in bolj praktična oblika tega
socializma skuša delavskemu razredu priskutiti vsako
samostojno socialistično samoupravno iniciativo, dopo-
vedujoč, da mu ne more biti v prid ta ali ona smer
razvoja političnega sistema, temveč le sprmemba mate-
rialnih življenjskih razmer. S spremembo materialnih
življenjskih razmer pa ne razume odprave birokratskih
mehanizmov upravljanja, marveč administrativne
ukrepe, ki v najboljšem primeru birokraciji zmanjšujejo
stroške gospostva in poenostavljajo državni proračun.
Vladavina ekonomskih zakonitosti! V interesu delav-
skega razreda; kult dela! V interesu delavskega razreda;
trda roka! V interesu delavskega razreda: to je zadnja,
edina resno mišljena beseda socialističnega birokrati-
zma. Socializem birokracije sestoji ravno v trditvi, da so
birokrati v interesu združenega dela.
Čimič zamolči drugi del svoje usode, in s tem ostaja v
mehanizmu korporacije. Čimič se noče zmotiti v poli-
tiki, zato gleda naprej in ne nazaj: hoče razsvetljeno,
upornim intelektualcem naklonjeno rokovanje, brez
boja, kot darilo za vrlo inteligenco. Toda izhod je le v
tem, da se hočeš zmotiti. »Zanalašč«.
Opombe
1 Profesor dr. Esad Čimič se je rodil 1931. leta v Mostarju,
diplomiral pa je filozofijo na Filozofski fakulteti v Sarajevu. Tu
je 1964. leta kot prvi v Jugoslaviji doktoriral s tezo iz sociolo-
gije religije. Bil je profesor teoretske sociologije na Filozofski
fakultti v Sarajevu (do 1976) in v Zadru (do 1982), danes pa je
redni profesor sociologije religije in sociologije morale na
beograjski Filozofski fakulteti. Izdal je naslednje knjige: So-
cialističko društvo i religija (1966), Drama ateizacije (1971),
Uvod u marksizam (1975) in Čovjek na raskršču (1975, prepo-
vedana). V slovenščini je izšla Drama ateizacije, sicer pa so
njegove knjige doživele več izdaj in prevodov.
Pri zvezni mladinski založnici Mladost so 1982. leta objavili
njegovo knjigo Politika kao sudbina. Knjiga ni izšla v celoti,
kot jo je predvidel avtor, ker na podlagi odločbe sarajevskega
sodišča iz 1975. leta niso smeli objaviti dokumentacije. Ta je
namreč vsebovala odlomke iz njegove prepovedane knjige
Človek na razpotju. S tem pa knjiga ni nič izgubila, saj dejan-
sko ne gre za »vsebino«, ki je bila prepovedana* ampak za
formo in proces ekskomunikacije. Knjiga sicer opisuje njegovo
osebno dramo, ko je bil najprej izgnan iz javnega delovnaja v
svojem okolju, kasneje izključen iz Zveze komunistov, napo-
sled pa je izgubil tudi delovno mesto na Filozofski fakulteti. Če
izvzamemo uvod in kasnejše krajše poljudnoteoretične ek-
skurze, je knjiga pisana z dramaturško tehniko, zapletom in
razpletom.
NMCRBA TOČNIM
ZKOZNE1A
/M'CENZUR4
Janko Zlodre
V Književnih listih se je 7. oktobra 1982 pojavil spis
Andreja Pogačnika, pod naslovom Različni pomeni (ob
knjigi Braca Rotarja Pomeni prostora, ki je izšla de-
cembra 1981 pri Delavski enotnosti). Gre za neverjeten
in izjemen spis v trenutni ideološki konjunkturi na
področju arhitekture in urbanizma; neverjeten in izje-
men tako zaradi množice nesmislov kot zaradi Pogačni-
kovih intenc. Že Pogačnikovi nesmisli in spodrsljaji so
lahko, glede na njegovo pozicijo, zadosten razlog za
spopad z njegovo govorico. Toda storili bi veliko na-
pako, če bi analizirali samo nesmisle in prezrli njihovo
funkcijo v govorici in s tem bistvo Pogačnikovega spisa:
na nesmislih temelječo politično diskvalifikacijo in na
nesmislih temelječo zahtevo po političnem obračunu.
Ugrizniti je torej treba v kislo jabolko, slediti Pogačni-
kovemu besednemu arzenalu in retorični akrobatiki ali
bolje »akrobatini«. Seveda pa privzdignjeno čvekanje
našega polihistorja, ki govori »o vseh mogočih rečeh in
še o nekaterih povrh«, ni moč povsem použiti, saj bi to
glede na svojo specifično »težo« zahtevalo preveč pro-
stora in časa, tega pa Pogačnikov čvek vsekakor ni
vreden.
K stvari torej: o čem, o kom, kaj in kako govori
Pogačnik?
Šlo naj bi za knjigo Pomeni prostora ali kot pravi
Pogačnik »Nič novega pod soncem«, knjigo, ki jo Po-
gačnik uvršča med »številna tuja dela, v poplavo tovrst-
nih tujih del, ki probleme mest reducirajo na izključno
sociološki, politološki, ekološki, ekonomski ali kak drug
vidik, ali pa na ožjo ali širšo kombinacijo naštetih
vidikov«; knjige ne uvršča med tista »domača« dela, s
katerimi po njegovem globokem prepričanju »Slovenci
dohitevajo zamujeno in ki pokrivajo poglavitna in celo
mejna področja preučevanja mest«, dela, ki »prispevajo
k samoupravnemu socialističnemu urbanizmu, k lep-
šemu, učinkovitejšemu oblikovanju okolja, k družbeni
participaciji v urbanizmu in planiranju, k vsestranski
reafirmaciji in spravi Slovencev z novejšo in bodočo
arhitekturo in urbanizmom »(sic!). Bog ne daj tujih del,
posebej ne takega, kot je Rotarjevo.
Pogačnik »konštatira«, da gre v tem tujem delu, »ki
negira prav bistvo in poslanstvo arhitekture« - delo je
kljub temu »spremljal pomp nagrad, intervjujev, javnih
predavanj in uvodnikov« kot pravi Pogačnik - ne le za
neko »redukcijo, izključne vidike«, pač pa za nekaj
hujšega »za eno samo kritiko in negacijo urbanizma in
urbanistov... za obračun z urbanizmom... za skrajno
zoževanje in redukcijo arhitekture« - ali kot pravi Pavel
Gantar v predgovoru Pomenov prostora - »za dosle-
dno, nekompromisno, zgodovinsko-materialistično ana-
lizo« gre torej za marksizem.
Pogačnik ima prav: res gre za »obračun« - seveda ne
tak kot si ga predstavlja in kot ga prakticira Pogačnik,
toda o tem pozneje - ali bolje za obliko kritike, ki od
1848. leta »kot pošast hodi po Evropi«, kritiko, ki ne
zastopa »bistvo in poslanstvo duha in duše« ali npr.
nekega abstraktnega, nadzgodovinskega bistva arhitek-
ture, pač pa »zastopa samo razred, katerega zgodovin-
ski poklic Je prevrat kapitalističnega produkcijskega
načina in končna odprava razredov«.
Toda bili bi krivični, če bi Pogačniku »pripisali« (vse kar
pripisujemo Pogačniku si je Pogačnik pripisal sam) le
'»idealistično in na neuspeh obsojeno (antimarksistično)
prizadevanje«, saj zasledimo pri njem tudi kanček vul-
garno materialistične »kritike« »nam tujih razmer. A
kaj, ko ima ta samo legitimacijsko funkcijo: »Da se ne
bi napak razumeli: gotovo so se družbeno politične
razmere in želje vladajočega razreda v mestih odražale
in tako je tudi danes«. Seveda pa ta stvar le ni tako
preprosta, kot misli Pogačnik. Ker pa je to zanj silno
preprosto, se ta vulgarna izjava, ki po Pogačniku velja
samo za »tuje družbeno politične razmere«, nadaljuje z
odstavkom o urbanizmu, ki je bojda »naš, boljši, bolj
human, vsestranski, policentričen«; toda kljub temu, da
je ta urbanizem »naš, boljši in sploh naj-naj«, pa še ni
»polno zaživel«. Pogačnik pravi, da bo »polno zaživel le
ob tesni naslonitvi na samoupravni socialistični sistem«.
Tu gre za metaforično izjavo, za ilustracijo. Ta ilustra-
cija je prav tako »posrečena« kot vse druge ilustracije
»vsestranskega in umirjenega« urbanista. »Domači« ur-
banizem, seveda zrasel na naših ljubih domačih tleh
(dobro in najboljše je vse tisto kar je »domače«), je
»boljši« od onega »tujega«, ki »odraža politične raz-
mere in želje vladajočega razreda«; pri nas po Pogačni-
kovi logiki tako ni »družbeno političnih razmer in vla-
dajočega razreda«, pri nas je samo »sistem«. Oba, tako
»naš urbanizem« kot »naš sistem«, sta seveda najboljša
(Pogačnik se znova legitimira), le da »naš urbanizem«
še ni tako dober, kot je »naš sistem«, še ni tako »živ«,
obetajo pa se mu boljši časi, saj vsaj tako pravi Pogač-
nik: »mora se le dovolj tesno nasloniti«. Na žalost pa
Pogačniku, ki drugim očita »pomanjkanje vizij«, prav
na tem »odločilnem« mestu odpove njegovo lastno in
verjetno edino njemu lastno vizionarstvo: Pogačnik ne
poda vizije tesnega naslanjanja (seveda še naprej ne-
strpno pričakujemo Pogačnikovo vizijo in mu držimo
fige).
Pa, da se ne bi napak razumeli: Pogačnika je moč
razumeti le »napak«.
Specifičnost Pogačnikovega obračuna z Rotarjem (v
Rotarjevih delih ni niti najmanjšega namiga o kakrš-
nemkoli obračunu s Pogačnikom) je v njegovi »kratko-
sti in poenostavljenosti«. »V nekoliko poenostavljenem
uvodu je pravzaprav - kot sam pravi - pa čeprav
posredno, povedal vse o Rotarjevi knjigi«. Ob pozor-
nem branju »poenostavljenega uvoda« ugotovimo, da
Pogačnik ni pravzaprav nič povedal o tistem kar dejan-
sko je v knjigi. Na osnovi tistega, kar je Pogačnik
napisal, se lahko vprašamo, ali je Pogačnik knjigo sploh
prebral, če pa jo vendarle je, o čemer dvomimo, je
gotovo, da jo je razumel na specifičen način. To razu-
mevanje določa tako Pogačnikova ideološka pozicija
kot tudi dejstvo, da je' knjiga vsekakor pretrd oreh za
Pogačnika. ,
Ko je spremljal reklame v sredstvih javnega obveščanja,
predavanja in srečanja ob izidu knjige, je Pogačnik, kot
sam pravi, upal, da ob vsej poplavi tovrstnih tujih del v
knjigi povezava z našim domačim prostorom, tradicijo,
krajino, »genius loci« in zlasti s specifičnostmi v okviru
našega samoupravnega razvoja, a kot sam pravi »nič
takega«. Kaj takega!
Pogačnik je, skratka, še predno je knjigo sploh prebral,
zgolj na podlagi reklam etc. uvrstil knjigo v »poplavo
tovrstnih tujih del«; skratka, vedel je, za kakšno knjigo
gre, in ji je, ne da bi jo sploh prebral, napisal obsodbo.
Rotarju je »benevolentno« ponudil še eno »možnost«:
»upal« je, da bo v knjigi našel povezavo z našim doma-
čim prostorom etc. Tu gre le za golo retorično figuro.
Ker je knjiga »enaka tovrstnim tujim delom«,je Pogač-
nik, še predno je knjigo prebral, zavedno ali nezavedno,
že vedel, da kaj takega, kot je »povezava z domačim
prostorom« ne bo našel v knjigi. Ob vsem tem je
tovrstno »upanje«, kar zadeva samo pisanje knjig, po-
polnoma nesmiselno: zamislimo si situacijo, ko bi knjige
pis.ali in »ocenjevali« samo glede na »upanje« bralcev
ali še huje glede na Pogačnikovo upanje. Ta izjava
pelje, neposredno k situaciji, ko knjige pišejo (tiskajo)
in nagrajujejo samo na podlagi »upanja« povsem dolo-
čenih (političnih) instanc, na kar napeljuje tudi Pogač-
nik v izjavi: »A zgovorno dejstvo ostaja, da je vsa ta
gloriola spletena mimo arhitektov in brez njih. Kjer je
bilo ob nagradi (1) sodelovanje Zveze arhitektov,
Zveze društev urbanistov, Zveze društev za varstvo
okolja itd.?« Ali drugače: kje so bile ob izidu knjige vse
tiste itd. instanca (institucije sistema), ki bi s svojim
»sodelovanjem« onemogočile izid knjige ali vsaj podeli-
tev nagrade.
Ta »nesmisel«, ki ne raste samo na Pogačnikovem
cvetniku, dejansko reprezentira Pogačnikovo denun-
ciantsko in cenzorsko naravo, ki doživi svoj vrh v izvaji:
»Tako delo nič ne prispeva k samoupravnemu sociali-
stičnemu urbanizmu«; kar implicitno pomeni, da tako
delo nič ne prispeva k samoupravnemu socializmu in je
skratka proti samoupravnemu socializmu.
Pogačnikova »neverjetna« obtožba je zasnovana na
tistem, česar v Rotarjevi knjigi ni in tudi ne more biti,
saj ni predmet avtorjeve analize. Tu gre za specifično
obliko »kazenskega prava«, kjer je možna obsodba na
podlagi tistega, česar v knjigi ni, tistega, česar niste
izjavili in vse to končno v imenu: »idejne moči, trdnosti
in višjih vrednot naše humane družbene ureditve...
kompleksnih pluralističnih spoznanj«. O tempora, o
moreš!
Tu v končni instanci ne gre za knjigo, ta je le corpus
delicti (predmet, s katerim je bilo storjeno hudodel-
stvo), pač pa gre za »hudodelca«: »ekstremista, kivga
krasijo črnogledost in prevratne ideje ki hoče pritegniti
pozornost (ekshibicionist), kLne podaja lastnih vizij,
temveč le uničujočo kritiko v odmaknjeni akademski
pozi (pozer), ki hoče z enim zamahom obračunati z
vsem urbanizmom (rabelj urbanizma), izničiti ves sve-
tovni urbanizem, ga postaviti zgolj v služo političnih
struktur, dominantnega razreda (Pogačnik vsekakor
precenjuje Rotarjeve moči), gre za osebo, ki zožuje,
reducira, zanemarja humanistično kompleksnost (ki
krasi Pogačnika), ki se zavzema za nekakšen anarhično
raščeni urbanizem (anarhist), ki ne ceni prizadevanj
arhitektov in urbanistov, in ki se ne ustavlja pred še
tako uničujočim, enosmernim blatenjem«.
To kar pripisuje drugim počne le Pogačnik sam; hoče
pritegniti pozornost in šokirati (to mu je vsekakor
uspelo). A ne samo to. Pogačnik izreče obsodbo, ki je k
sreči samo njegova želja, in ki se glasi: POHODITI
ZAVREČI UNIČITI POVOZITI in (na koncu)
OBLATITI. Vse te »uničujoče« besede najdemo le v
Pogačnikovem spisu-v Rotarjevi knjigi jih ni. Seveda pa
hudodelec ni osamljen, je del takorekoč mednarodne
zarote »pisunov«, vseh tistih, ki »blatijo« arhitekturo in
urbanizem: »najrazličnejši pisci, kritiki, esejisti, tisti, ki
enostransko, največkrat sociološko, politološko, sani-
tarno, komunalno, ekološko, umetnostno-zgodovinsko
ali drugače razlagajo urbanizem«. Gre torej za vse tiste,
ki urbanizem in arhitekturo »razlagajo« drugače kot
Pogačnik. Čeprav Pogačnik na začetku svojega spisa
navaja »temeljna domača dela«, npr. Jakhlovo ali Mli-
narjeva, pa ta dela, če dosledno sledimo Pogačnikovi
logiki, kljub temu, da so »naša«, moramo uvrstiti med
dela, ki »enostransko« razlagajo urbanizem. Paradok-
snost Pogačnikovega pisanja ni nikakršen paradoks.
Kdo je in kaj je končno ta Pogačnik? Generalist,
enciklopedist, polihistor, pisec »temeljnih pedagoških
pripomočkov«, univerzitetni predavatelj, dr; dipl. ing.
arh; planer in urbanist, ki je kot sam pravi: »ravno
dovolj inženirsko izobražen, ravno ne dovolj družbeni
delavec, ravno še ne dovolj umetnik, ravno prav slabi
pisec, zato pa toliko boljši risar«.
Ne razumemo zakaj ta »ravno prav slabi pisec« piše, ko
bi bilo veliko bolje, tako za nas kot za njega samega, če
bi samo »ravno prav dobro risal«. Ta pisun govori v
imenu Arhitekture in Urbanizma, Arhitektov in Urba-
nistov, »pet-in več tisočletne zgodovine arhitekture in
urbanizma«, se zgraža v imenu »velikanov naše arhitek-
ture« in »manj znanih oblikovalcev našega prostora«.
Pogačnikova pretencioznost in narcisoidnost je bre-
časopis za kritiko znanosti/55, 56/23
zmejna, ko bi bil vsaj »ravno dovolj umetnik« bi ga
morda še rešila »bohemska svoboda«, toda za Pogač-
nika ni rešitve.
Pogačnik seveda »ve«, da samo blatenje ne zadošča,
zato poskuša le-temu podati racionalni videz. Kako se
torej spozna na stvar in kako jo razlaga?
Posebna in edina oblika Pogačnikove eksplikacije je
razvrščanje imen in »dejstev«. Ko gre pri Pogačniku za
naštevanje »konkretnih« dejstev o »pet-in več tisočlet-
nih uspehih ter prizadevanjih arhitektov in urbanistov«
pri nas in na tujem, gre dejansko za znan argumentum
baculinum: pretepanje teorije z »dejstvi« ali dokazova-
nje z gorjačo.
Racionalnost Pogačnikove eksplikacije je le navidezna.
Spodleti mu že pri najpreprostejšem naštevanju, npr.
»vzrokov za pospešeno zanimanje za urbanizem«: »eks-
plozija urbanizacije in prebivalstva nasploh, kriza starih
mest, citizacija, kriza dehumanizacije novih sosesk,
ekološka, prometna in energetska kriza«. Ta izjavni niz
vsebuje sintagmo - kriza dehumanizacije novih sosesk -
ki mu po logiki stvari ne more pripadati, pripadala bi
mu le, če bi se glasila: dehumanizacija novih sosesk, saj
Pogačnik končno govori o nekem »hudo nevarnem in
težavnem položaju«.
Pogačnik očita Rotarju in drugim »pisunom« redukcijo
arhitekture in urbanizma, toda Pogačnikovo poljubno
razvrščanje imen, njegove izjave, načini prikazovanja in
dokazovanja niso nič drugega kot ena sama redukcija.
»Kot rdeča nit v zgodovini urbanizma - pravi Pogačnik
- se vleče vztrajno mnogokrat idealistično in na neu-
speh obsojeno prizadevanje urbanistov za mestom
sonca, zelenja, demokratične enakosti, prometno-ko-
munalne urejenosti in obrambne varnosti.« Zla Pogač-
nika obstajajo »brezštevilni dokazi« ^za ta prizadevanja:
»Tel-El-Amarna, nippodamski polisi, zgodnji srednje-
veški predpisi, renesančni ideali, ekološka čistost
Macchu-Ppicchuja, Howardova zelena mesta, sheme
sovjetskih konstruktivistov, pionirski funkcionalizem,
Corbusierove in VVrightove vizije itd.« To, da so dokaz
prvega izjavnega niza členi drugega izjavnega niza po-
meni, da vsi členi prvega niza veljajo za vse člene
drugega niza in nasprotno; Corbusier kot Wright, sov-
jetski konstruktivisti in pionirji modernega funkcionali-
zma etc. so si prizadevali za »mesto sonca, demokra-
tične enakosti, zelenja etc.« Na ta način so odpravljene
vse zgodovinsko (družbeno) nastale razlike, odprav-
ljene različne zgodovinske oblike artikulacije mesta,
odpravljena je zgodovina. To, o čemer govori Pogačnik,
ni nikakršna zgodovina, je le posebno, Pogačnikovo
ideološko reprezentiranje zgodovine, zgodovina=pri-
kazen. Če se zgodovina piše na Pogačnikov način, je
možno karkoli, npr. tole: »Da celo na videz najbolj
nehumana materializacija volje oblastnikov - egipčan-
ske piramide - se nam danes prikazujejo kot stremlje-
nje celega naroda za nesmrtnostjo in zmago razuma na
pragu človeške civilizacije«. Danes nam prikazujejo
mnoge stvari, toda to, kar prikazuje Pogačnik, in kar se
Pogačniku prikazuje, pomeni končno le dokončni pora-
z/izgubo razuma.
Pogačnik na dveh mestih omenja Ludvviga Hilbersei-
merja (v Pogačnikovem spisu piše Hilbersheimer:
morda gre za tiskarsko napako, kar pa pravzaprav nič
ne spremeni). Prav Hilberseimer je poskušal »planira-
nje fizičnega ambienta osvoboditi vseh subjektivnih in
zgodovinsko-romantičnih elementov in ga razviti na
osnovi objektivnih pojmov«2. Hilberseimer se je zave-
dal zgodovinske spremembe produkcije mesta, kapital-
skega načina produkcije mesta, »neavtonomnosti« me-
sta: »Zato mesta, predvsem velikega mesta, ne moremo
opredeliti kot neodvisen in samozadosten organizem:
mesto je neločljivo povezano z ljudstvom, ki ga je
ustvarilo in prek svetovnega ekonomskega sistema s
celotnim meščanskim svetom«3. Hilberseimer poudarja,
da pri velikem mestu ne gre za enostavno spremembo
dimenzij tipa mesta, ki je postalo zgodovinsko (min-
ljivo). Veliko moderno mesto se od zgodovinskega me-
sta, pravi Hilberseimer, ne loči le po svojih dimenzijah,
pač pa tudi po svoji naravi4. Da se razumemo: tu ne gre
za nikakršno »odražanje« ali »tesno naslanjanje«. »Me-
sto« se konstituira po logiki kapitalskega načina pro-
dukcije, svetovnega ekonomskega sistema kot pravi
Hilberseimer, sama narava kapitalskega načina produk-
cije je narava produkcije mesta.
Prav pri Hilberseimerju, kot pravi Tafuri »izginja, z
železno artikulacijo plana produkcije, specifična tradi-
cionalna dimenzija arhitekture. Arhitektonski objekt
kot »izjema« v odnosu do homogenosti mesta se je
popolnoma razkrojil«5. Hilberseimer je v obliki, v ka-
teri nastopa v Pogačnikovem spisu — »vizionar decen-
tralizacije, zvezdasto in linearno raščenega mesta, me-
sta-traku« - le ena izmed številnih Pogačnikovih pri-
kazni.
Pogačnikova (re)cenzura dokazuje le pravilnost in po-
membnost Rotarjevih analiz. Pogačnik nastopa z mesta
gospodarja, vladajoče ideologije, zato mu nič ni treba
vedeti ali argumentirati, njegova »vsevednost« zado-
stuje za blatenje Rotarja. Pri tem blatenju drugega se je
Pogačnik sam toliko oblatil, da ni moč videti drugega
kot eno samo veliko Pogačnikovo »blato«. Končno, za
Pogačnikov spis velja izrek: de te fabula narratur.
Opombe
1	Gre za Zupančičevo nagrado leta 1982
2	Ludvvig Hilberseimer, Un idea di piano, Marsilio Editori,
Venezia, 1967, str. 25; orig. ed. Entfaltung einer Planungsidee,
Berlin, Ullstein, 1963.
3	isto, str. 9
4	isto
Manfredo Tafuri, Progetto e uotopia, Laterza, Roma-Bari,
1977, str. 96.
KOSMOBILIVSI
G. C. Pajetta »Krize, ki sem jih živel«, Ed. Riuniti, Rim 1982
Peter Gruden
Napad Pravde na italijanske komuniste januarja lani
pomeni konec nekega obdobja v KPI, ki sega vsaj do
češkoslovaških dogodkov leta 1968, najbrž pa do mad-
žarske krize dvanajst let prej. Oster sovjetski ton, ki ne
dovoljuje ugovorov ali razprav, je,vodstvu KPI poma-
gal, da se je precej otresla nostalgije do prve sociali-
stične države. Zvestoba sovjetski politiki v mednaro-
dnem komunističnem gibanju se je začela khrati v poz-
nih petdesetih letih, čeprav so se v KPI že prej oglašali
posamezniki, ki se niso strinjali s podporo partije neka-
terim sovjetskim pobudam. Povojna zgodovina KPI je
tesno povezana s KP SZ in v prvih letih skoraj povsem
odvisna od nje. Junija lani je pri partijski založbi Editori
Riuniti izšla knjiga spominov enega najvidnejših parti-
jskih funkcionarjev Gian Carla Pajetta, ki obravnava
dogodke v mednarodnem delavskem gibanju od ustano-
vitve Kominforma. Gre za nekakšno kroniko kriz v
taboru socialističnih držav s stališča italijanskih komuni-
stov.
Knjiga skuša odgovoriti na vprašanje, v kolikšni meri je
bila KPI v povojnem času vdana Stalinu in Sovjetski
zvezi in kako so se oblikovala njena stališča do sovjet-
skih ukrepov v odnosih s socialističnimi deželami. Če za
prva leta lahko rečemo, da zanje velja naslov prvega
poglavja knjige »Ko smo bili vsi Stalinisti«, pa Pajetta
opozarja, da vodstvo partije ni bilo vedno enotnega
mnenja, še pogosteje pa je prihajalo v konflikt z inte-
lektualci. To je pomembno zato, ker v dnevni politiki
Togliattijeva linija največkrat izenačujejo partijsko, v
praksi pa je prihajalo tudi do nesoglasij. Pajetta se je
kot član ožjega vodstva prav tako znašel v tem položaju.
Na nacionalnem posvetu partije, ki je bil neposredno po
XX. kongresu KP SZ lota 1956, Togliatti niti z besedo
ni omenil tajnega referata Hruščova, ki je za evropske
komuniste tedaj pomenil pravo odkritje. Nanj sta nato
opozorila Pajetta in Amendola. Togliattiju se je tajni
referat zdel pomanjkljiv, ker je Hruščov v njem zamol-
čal Stalinove zasluge. Togliatti se je skušal izogniti
prehudi kritiki Stalina, ker bi s tem tudi KPI izgubila
ugled, saj je ves čas po vojni prisegala nanj. Ko pa je
nato moral sprejeti izziv in spregovoriti tudi o referatu,
je dejal: »Stalin si je zagotovil mesto v zgodovini; za vse
tiste, ki znajo razumeti stvari, bo ostal v njihovi zave-
sti.« Sledil je.aplavz avditorija, Pajetta in Amendola pa
sta ob tem demonstrativno položila roke na mizo pred
sabo.
Vodstvo KPI je leta 1948 podpisalo resolucijo Inform-
biroja proti Jugoslaviji. Pajetta pojasnjuje soglasje
svoje partije s tem, da je Stalinu in sovjetski partiji
priznavala vodilno funkcijo, ker je bila ta bolj izkušena
in je imela večje možnosti spoznavanja v mednarodnem
časopis za kritiko znanosti/55, 56/24
komunističnem gibanju. Zato je tudi za italijanske ko-
muniste vedno nazadnje obveljala sovjetska ocena.
Tudi drugod se Pajetta opravičuje z nepoznavanjem
razmer. Toda to »nepoznavanje« se je vleklo tja do leta
1955 in celih sedem let so odnosi z Jugoslavijo pomenili
»odnose s sovražnikom« ter težko kršitev partijske dis-
cipline. Pajetta sicer priznava zablodo svoje partije,
manj pa nas prepriča o objektivnih razlogih za to na-
pako - ki so jo kot tako pripoznali šele tedaj, ko je to
storila Sovjetska zveza - še posebej zato, ker so jo
ponovili ob madžarskih dogodkih, ko je bila Jugoslavija
že leto dni rehabilitirana. Skupaj s stališči je KPI pre-
vzela tudi Stalinove metode brez posebnega omahova-
nja, čeprav v milejših oblikah. Valdo Magnani je bil na
primer izključen iz partije, ker je odkrito nasprotoval
njeni politiki v obsodbi Jugoslavije. Z njim je odšel tudi
Cucchi, nosilec zlate medalje iz časov odpora proti
fašizmu. Partija je bila tako zelo prepričana v svoj prav,
da je za disidenta skovala iz njunih imen posmehljiv
izraz: »magnacucchi«, Pajetta omenja primer Vincenza
Bianca, starega komunista iz časov Ordine nuovo, ki je
bil z višje partijske funkcije premeščen na mesto neka-
kega arhivarja, ker ja nekoč kosil z nekim jugoslovan-
skim diplomatom, svojim prijateljem, pa tega ni pove-
dal. Partija ga je obsodila in Bianco je priznal napako
ter upravičenost kazni, Pajetta pa se ne sprašuje o tem,
ali je napaka res bila napaka in ali je bila kazen upravi-
čena, marveč rehabilitira Bianca le kot žrtev prehude
kazni. Celo vrlino vidi \item, ker se partija ni znesla nad
svojimi zaslužnimi člani, temveč jih je »samo« degradi-
rala.
Tako ravnanje, pravi Pajetta, je bilo del tradicije in
navad, ki so italijanskim komunistom omogočili vztra-
jati pod fašizmom, voditi partizanski boj in zgraditi
jedro nove stranke. To jim je omogočilo - zaradi veli-
kega zaupanja v partijo - tudi nenadne preobrate, kot
je ponovna vzpostavitev odnosov z Jugoslavijo leta
1955. V tem brezmejnem zaupanju v partijo in prese-
netljivih preobratih, ki jih Pajetta prikazuje kot vrlino,
je mogoče prepoznati lojalnost in soglašanje s stalinsko
politiko, pri kateri KPI morda ni vztrajala le iz čistega
prepričanja, marveč tudi iz bojazni pred osamitvijo, ki
bi jo doletela ob morebitnem prelomu s stalinizmom.
Da pa se italijanski komunisti le niso prehudo mučili z
dvomi, nam dokazuje tudi naslov knjižice, ki jo je
napisal Pajetta sam: »Teroristično delovanje Titove
klike za raznarodovanje Istre«.
Podobno kot z Jugoslavijo je bilo z madžarskimi do-
godki 1956, ki so jih v Italiji označili za kontrarevolu-
cijo, sovjetsko intervencijo pa za bolečo nujnost. Pa-
jetta pravi, da je KPI pristala na intervencijo zaradi
bojazni pred kaosom in vrnitvijo reakcije. Toda tokrat
je partija pri intelektualcih naletela na močnejši odpor
kot v primeru Jugoslavije, ko se je oglasilo le nekaj
starih komunistov. Skupina »101« je nastopila proti
sovjetskemu vkorakanju z manifestom, ki so ga podpi-
sali univerzitetni profesorji, novinarji dnevnika Unita,
intelektualci in tudi nekatere vidne osebnosti v partiji
kot Eugenio Reale in Fabrizio Onofri, ki sta tako kot
organizator te skupine Antonio Giolitti na VIII. kon-
gresu izstopila iz KPI. Tedaj je bil brez pojasnila izklju-
čen iz CK Pajettov brat Giuliano (na zahtevo Rakosija),
ker je nekoč na Madžarskem obiskal Laszla Rajka,
tovariša iz časov španske državljanske vojne. O takih
primerih, kot je bil proces proti Rajku, Togliatti ni rad
govoril in ni se mu zdelo koristno ali mogoče raziskovati
teh vprašanj.
Kljub vsemu pa je italijanska partija le ohranila delno
samostojnost v odnosu do sovjetskih stališč, kar se
recimo Francozom ni posrečilo. XX. kongres KP SZ je
bil za francoske komuniste prej razočaranje kot olajša-
nje; referat Hruščova so razlagali kot njegovo lastno
stališče. Ker pa vendarle niso mogli zanikati krivičnosti
informbirojevske gonje proti Jugoslaviji in poraza stali-
nizma v tem primeru, so začeli seštevati pozitivne in
negativne plati sovjetske politike in prišli do zaključku
»globalno pozitivne bilance.« Italijanska partija je take
poenostavitve zavračala, prav tako pa tudi ni nasedla
naivnim iskanjem grešnega kozla, kar sta poskušala
storiti Hruščov in Bulganin. Resda tudi ni bila sposobna
analize, za kar je tudi Hruščovu manjkalo moči, vendar
pa je po XX. kongresu spremenila svoje stališče do
Jugoslavije ter začela s simpatijami gledati na njeno
avtonomno in originalno pot, medtem ko je KPF še
pozneje v tej avtonomnosti videla, kot pravi Pajetta,
neke vrste ostanek greha iz leta 1948.
Povezovalni moment v zgodovini KPI je njena tesna
povezanost z nacionalno kulturo, ki jo v 20. stoletju
absolutno obvladuje Benedetto Croce. Italijanski ko-
munisti so previdni in nezaupljivi do vsega, kar prihaja
od zunaj in bi lahko ogrozilo njihovo nacionalno identi-
teto. Partija se želi po eni strani navezati na domače
kulturno tradicijo, ki jo pooseblja os Croce-Gramsci, po
drugi pa se oklepa stalinskega modela kulture, tako da
je večkrat prišla v spor z intelektualci, ko je z njimi
razpravljala o temi pol Croce - pol Stalin. Sodelavci
revije Societa so nastopili proti dialogu s crocejevstvom,
za katerega se zavzema Togliatti, prav tako pa so zavrgli
podcenjevanje sodobnih zahodnih miselnih tokov, ki ga
je KPI prevzela od Stalina. Togliatti si ni pomišljal
uporabiti ideoloških psovk iz sovjetskega besednjaka,
ko je šlo za oceno novejših filozofskih in umetnostnih
teorij. KPI je imela tudi svojega Zdanova - to je bil
Emilio Sereni. V obrambi nacionalne identitete, ki je šla
tudi tako daleč, da so v Italiji brali Croceja namesto
Marxa, se je KPI paradoksalno znašla z roko v roki s
Stalinom. Na eni strani jo je povzdigovanje nacionalne
kulturne tradicije privedlo do italijanske inačice sociali-
zma »dvatisočletne kulture« (česar se mimogrede ni
znebila do danes, temelje za ta koncept pa je postavil že
A. Labriola), obenem pa je spontano nastali neoreali-
zem na Togliattijevo pobudo postal italijanska inačica
socrealizma.
Ob vsem tem lovljenju ravnotežja med Crocejem in
Stalinom si je partija vztrajno prizadevala obdržati stik
z intelektualci in kulturniki, kajti tuje videla življenjsko
pomemben člen povezave z množicami. Ob tem seveda
ni manjkalo incidentov. Togliatti je ob primeru revije
Societa interveniral in jo v letih 1946-52 postavil pod
nadzor posebnega komiteja, ker je objavila nekatere
»neprimerne« članke (npr. o KP ZDA, dokumente o
partizanskem boju itd.). Podobna usoda je doletela
Politecnico, ki je bil nekakšna italijanska inačica Sartro-
vega Les temps modernes. Od leta 1948 je vodstvo
partije pokazalo odkrito sovraštvo do sodelavcev tega
časopisa, med katerimi je bil, denimo, tudi Antonio
Banfi.
Navezanost na sovjetski kulturni model je trajala do
XX. kongresa KP SZ, ko je prišlo do sprostitve. V
začetku šestdesetih let smo priče velikemu razmahu
marksističnih analiz, saj se dotlej o Marxu v Italiji
skorajda ni govorilo. Šele tedaj v resnici zaživi povojni
italijanski marksizem.
Izdajata
Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine
Slovenije Maribor in Ljubljana
Revijo sofinancirata Kulturna skupnost Slovenije in
Raziskovalna skupnost Slovenije.
Izdajateljski svet
dr. Andrej Kirn, Tomaž Krašovec, Zdravko Kravanja,
Franci Pivec (predsednik), Rudi Podgornik, Marjan
Pungartnik, Ivo Soče
Uredništvo
Milan Balažic, Igor Bavčar, Peter Gruden, Srečo Kirn,
Bogomir Kovač, Bojan Korsika, Lev Kreft, Erna Kraše-
vec, Mitja Maruško, Ranko Novak (grafični urednik),
Rudi Podgornik, Diana Sivec, Leo Šešerko (odgovorni
in glavni urednik), Nada Špolar-Kirn, Peter VVieser,
Siniša Zarič, Pavle Zgaga, Janko Zlodre (tehnični ure-
dnik)
Naslov uredništva
Trg osvoboditve l/II, YU-61000 Ljubljana, uradne ure
(torek in četrtek od 11. do 13.) tel. 061/214-372
Naročnina
Cena enojne številke 30,00 din / cena dvojne številke
60,00 din / celoletna naročnina 150,00 din, za tujino
dvojno
Številka žiro računa: 50100-678-47303 / za Časopis /
UK ZSMS, Predsedstvo, Trg osvoboditve l/II
Tisk
ČGP Delo
Po sklepu Republiškega sekretariata za prosveto in
kulturo št. 421-1/74 z dne 14. 3. 1974 je revija opro-
ščena temeljnega davka od prometa proizvodov.
Nenaročenih rokopisov ne vračamo.
Naročilnica
Naročam
Časopis za kritiko znanosti
Ime in priimek-
Naslov__
Podpis__
Datum_