List 13 Ložki potok. Popisov mnogo krajev zanimivih ali po lepoti ali čudo-delnosti uatore, ali radi šeg in običajev stanovavcov, ali pa po kteri drugi reči, so že ^JVovice" prinesle svojim bravcom. Naj tudi jez popišem malo ta kraj, ki dosti posebnost imay ki jih drugod ni, ali vsaj ne združenih tako. Ložki potok leži tri ure od Ribnice (kjer je tudi kanton), dve od Sodersice, dve od Loža in dve uri od Prezida na Hervaškem. Ime Loški potok je le fari, ki šteje vasi: Travnik, Srednja vas, Šegova vas, Hrib, Retje in Mali log. Dobro uro dolga in četert ure široka dolina veže vasi; sredi doline se vzdiguje holmec, na kterega verhu se vidi lepa bela cerkev, farna hiša in šola, in ga Tabor imenujejo. Od tod se pregledajo vse vasi lahko razun Malega loga, ki bolj deleč in v stran leži. Hribje, ki obdajajo vasi, so že nekoliko goli, in od tu se začenja tista golina, ki gre čez Obloke dalje naprej in na Krasu najvišjo stopnjo doseže; vendar imajo ljudje dosti derv in pomanjkanja se jim ni treba bati, ker na strani proti Kočevju in Cebru so še veliki gojzdi, kamor ljudje le na polhov lov pridejo. Zemlja v dolini je bolj rodovitna, kot kje drugej po gričih in na lazih; seje se malo pšenice in precej ječmena, krompir je poglavitni živež tega kraja, ki se najbolj in najbolj obrodi, ker ne občuti tako mraza in ozeb-Ijine; med krompir se sadi grah in bob, ki pa tudi še na njivah posebej raste. Ajde, prosa malo vidiš, žela je dosti, repe malo. Koruza ne zori, akoravno so turšični žgauci zraven krompirja najpervi živež. Dasiravno so hribje krog doline, vendar je le malo studencov. Le eden v Segovi vasi ne vsahne nikdar in dobro vodo ima ; o suhih letih morajo ljudje po uro hoda in še dalje od tu vodo domii voziti za kuho in pijačo; sploh je tu voda bolj častena in jo varujejo dobro, da se je kaj ne pogubi. Pri velikem studencu v Travniku še veči izvira pri „Nadskem mlinu" in kedar ima dosti vode, tudi tri ali štiri žage goni in se potlej kot majhen potoček med travniki in njivami vije in v zemljo zgubi, kakor vsa druga voda te doline. Ti požiravniki se vijejo daleč pod zemljo, in čudo daleč vodo spet izbljojejo; tako je eden, kterega voda iz Ložkega potoka pod zemljo do Ribnice pride in tam spet izvira, česar so se ljudje že večkrat prepričali. Kadar delj časa silno dežuje, se odpro nen.doma novi studenci, ki s silnim šumenjem in bobnjenjem vodo kot vodometi brizgajo in valijo iz droba gora, da se daleč sliši njih grozno veršenje; tako stapredlanskem v jeseni dva studenca vasi Travnik, Srednjo in Šegovo vas z vodo dobro oskerbela, da jim ni bilo treba daleč hoditi po-njo, ker po veži in po sobah je je bilo dosti in ljudje so se mogli na izbe spraviti in še ljubo živinico gori v varnost djati; pa tu so sobe najmanj poldrug seženj nad zemljo, spodaj so hlevi in kleti. In to je voda lani v eni noči storila in samo dva studenca; zato ljudje zmiraj prerokujejo, da bo kdaj ves Ložki potok jezero postal in se ljudje po jezeru na plavih in v čolnih vozili. Ta kraj znači tudi to, da se na lazih in v gojzdih dobijo globoke in široke jame. Verzi kamen noter, boš slišal čez čas pok na kako skalo, čez čas spet, in spet čez čas kaj tacega; tako kake petkrat in dalje se ne sliši več na verh zemlje. Tudi te jame so v zvezi z daljnimi kraji; vergel je kmet na lazu v tako jamo svojega psička , ki mu je 102 nadležen postal, in čez tri dni pride spet domu; pri Oblokah neki je iz zemlje priromal. Večidel je v jamah, ki niso tako silo globoke, voda, kar se spozna lahko po kamnu, ki se noter verze, id sliši se, da na zadnje v vodo cmokne. Iu takih jam ni malo, jih je sila dosti, na lazih jih posebno ljudje poznajo, v gojzdih pa niso tako poznane iu veliko je neznanih. Kakošne rastline na lazih, po gojzdih ali na travnikih rastejo, ne morem popisati, ker nisem rastlinoslovec. Le to vem, da kaj dobre gobe rastejo, neke so „presuice" , in neke druge „mavrahi". Posebno perve so kaj dobre; sirove se lahko jedo in imajo tudi jako prijeten duh; so bele in rastejo v velikem širokem risu (v polokrogu) gosto ena za drugo; zemlja krog njih je sila čema, kot bi jo kdo dobro pognojil, in se dobe le v deževni pomladi; ko bi jih kdo v Ljubljano na prodaj prinesel, vem, da jih sila drago speča, ker na Kranjskem jih drugej ni. V tem kraji in v gojzdih blizo njega tudi veliko divjačine živi; toda pred kakimi 50 leti se je je veliko več se tu klatilo, Volk je bil skoraj kot domača žival, v jeseni so prišli iu nagajali ljudem celo zimo, ki ni ravno kratka; pouoči so mogli vsacega pišeta zapreti, ako ne, bi bilo rop samogoltue živali. Če so kake noči, ko je prijazna luna ivje po drevju trosila, le preveč lajali iu tulili v vasi pred kako hišo, se je usmilil kdo, natolkel puško in kakega zvernil in mu za zmirom zavezal veselje, luni tako neslano godbo napravljati. Odkar je bilo pa oznanjeno plačilo za ubite zveri, so se nekteri jako skazali in volkov postreljali da je bilo sila. Neki mlinar je posebno veselje imel, tako drago si strel plačati; neko noč ustane, in luna je lepo skoz jesensko meglo svite razpošiljala ; volkov je bilo čez trideset krog hiše in tulili so, da je bilo veselje; vzame tedaj puško in pošlje enemu kroglo v bučo, da se je precej zvernil. Ko drugi to vidijo, tako strašno zatulijo, da so se mlinarju hlače začele tresti; razserdeni volkovi jamejo praskati po zemlji in hišo spodkopavati, in do jutra so neznano veliko jamo naredili in nekaj hiše spodkopali. Pa to moža ni ostrašilo, in še bolj jih je smodil, dokler je imel kaj smoditi. Medvedov je bilo tudi v prejšnih časih veliko, pa tudi sedaj se jih ne manjka. Skoraj vsako leto kteremu pot iz tega sveta pokažejo; predlanskem je mašinist parne žage pol ure od vasi Travniške sam rujavkastega medveda ustrelil; šel je namreč na lov po svoji navadi in psa mu priženeta medveda. Lani je pa gojzdnar osemnajst lovcov (se ve da kmetov, ker ti so najbolji streljavci) zbral in šli so ne deleč od kraja na lov; vedili so že pred za medveda, medvedko iu dva mlada. Kar psi medveda priženo ju ravno nasproti najboljšemu lovcu; ko ga medved zagleda, zarujovi na vso moč in čeljusti pokaže; ta pa meni nič tebi nič hladnokervno pomeri iu v gerlo kroglo spusti; krogla gre skoz gerlo in serce, in v pljučah ostane; medved se pokonci postavi, kot bi lovca objeti hotel, pa od druge strani krogla v sence prileti in precej se zverne; strašna zver je bila; bil je jako velike rasti iu černe barve in tehtal čez tri cente. Veliko povest in dogodjajev vedo ljudje o medvedih, ki so jih doživeli sami in so res zanimivi. Razun teh divjih zveri se tudi lesic in kun ne manjka; zajcov je čez silo in seru pobijejo vsako leto tudi precej. Toda neke živalice še nisem omenil, ki ta kraj posebno znači in se malokje tako pogosto dobi kot tukaj. Polh je ta živalica, podobna na velikosti podgani, pa bolj kosmato dlako ima; vsaj je morda že vsak vidil polhove kape. Zavoljo dobrega mastnega mesa in kože ga lovijo. Naj popišem malo lov teh le naši deželi znanih živalic. Skoraj vsak gospodar ima doma veliko majhnih skrinjic, ki se jim pravi J?samojsterni", v kterih je na kljukici notri suha lesnika nataknjena, ki lepo in dobro diši, se sproži in po polhu je. Po navadi gredo lovit v tamne goste gojzde, ki so bolj oddaljeni, ali v „Mertolaz" ali v vSušjak". Opoldne gresta od doma eden ali dva ; vzameta nekaj krompirja sabo. Tak gojzd je se pervoten, silne bukve iu visoke smreke v nebo kipijo; na tleh leže drevesa ali od starosti trohnele, ali pa od burje in siluih viharjev razmetane, v divjem neredu; kjer je poleti raznopisani metulj po dišečih gojzdnih cveticah letal in iz piskercov sladki med serkal, kjer je serna skakljala zraven hladnega studenca, ki je šumljal skoz mahovite skaline, kjer je vetrič lahno pihljal skoz zelene veje stoletnih bukev: tam ne vidiš jesenske dni ne ferfljati lahkega metulja ne brenčati okornega kebra; kjer je nedolžna serna se v visoki travi veselila, zdaj njene obeljene kosti zagledaš, bistro oko in ojstri krempelj mogočnega orla ali ponočnega vjera so se va-njo zasadili; mesto sladkosmejočega studenca se divji neurnik v dolino vali in gromi, da se razlega deleč po lesu; mesto milujočega vetriča ojstra merzla sapa v obraze brije, rudeče in rujavo listje bukev prenaša sem ter tje in lomi vihar veje košatih bukev in visoke verhe smrek in hoj vije iu poka na dvoje. Kako blizo je tu združeuo tisučletno življenje in vsakletna smert. Lovec na herbtu prinese v gojzd svoj živež in samojsterne, in si poiše pripraven kraj, kjer misli, da bo najbolji lov, kjer se bukev in smreka bratite in blizo skupaj rastete. Še podnevi vzame sekirico in orodje za lov, ter gre po gojzdu; s sekirico si pot dela, da ne zgreši, na vsako drevo zaporedoma mahne z njo, da se bela lisa pozna. Kjer dobi skupaj bukev in smreko, nastavi eden do dva sežnja visoko iu tako gre na okrog kako uro, da vse samojsterne razstavi. Ko nazaj pride, je že noč svoje krila prosterla čez visoke verhe gojzdne. Zbere skupaj listja in suhih vej , ukreše ogenj in svitli visoci plamen švigne kviško k nebu v gosto zeleno smrečje; suhega šarja si veliko nabere, da ima v tmini nočni dosti kurjave in svetila. Potlej začne en sežeuj dolge bakle delati in jih suši pri švigajočem plemenu sedeč; podzernljice v žerjavico zarine, da si utolaži upitje in kričanje v notranjem predalu. In ako sta dva skupaj, si pripovedujeta, kolikrat je bil na lovu, kako dobro ali slabo se je sponesel; tudi si vošita, da bi jima sova in nočni vjer ne prepodila polhov, kjer zlo se boje polhi strahovitega petja sovražnih sov. Ali se menita od gojzdov hervatskih in zaslužka ondod, kako silno terpljenje je tamkaj pri mrazu hraste klati in derva delati; pa zaslužek spet unema in veselita se te zime. In res, pozna se tem možem na ogorelem obra&u, da so navajeni letnega solnca, ki jim v lice gori in pot izbuja iz terdih gibčnih udov, in so se pobratili z zimskim ledom in severno burjo, ki jim berke osivi iu oledeni, da so terde ko hrast, ki ga sekajo. Kako jima visoki plamen obličje žari, in kako se svetijo temne oči ko dve lahke iskri, ko dve nebesne zvezdi! Zdaj tiho poslušata, kjer sta čutila, kako polhi po dva in dva iz polšin začnejo jesti, kako na drevesa plezajo, kako zdaj tu zdaj tam samojstern klopotne in snedeža zagrabi. Noč je temna, luna se ne prikaže, sova sicer šine časi krog glave lahno, da se komaj sapa čuti, pa ne da slišati groznega glasu, še vetrič po-nočni le tiho šumlja skozi jesensko listje bukev: lov bo bogat. Lovec vzame nekaj dokih bakel saboj in eno zapali in se poda po poti, ki jo bele lise na drevesih kažejo; terdno stopa skoz goščavo in čez dolge šibke bervi, ki jih je skerbna narava napela nad temne sterme prepade ali čez globoke jame; sicer ne vidi v nočni svitlobi nevarnosti, ker je vse zaraščeno z beršlinom in listjem natreseuo; al pri dnevni luči bi si za ves svet ne upal čez iti, ker drevo je lahko strohnelo. Lov je bogat: skoraj v vsaki skrinjici tiči polh; zaklepljen samojstern se odpre, zmet spet nastavi in popravi dišečo vado; tako gre naprej do zadnjega, in kakih 30 — 50 polhov saboj prinese; to hojo stori po trikrat v noči in na jutro spet, ko zora že rumeni obnebje in dan nazna-nuje, in tako vjame v lepi za lov pripravni noči, iu če ima obilo skrinjic, 100 — 150 polhov. Kožice se porabijo doma ali prodajo, meso snedo in mast, ki je posebno ce- 103 njena, spravijo. O svetem Mihelu ee začne lov in terpi, dokler sneL ne pade ali deževno vreme ne nastane. (Konec prihodnjič.) ----- 110 —- Ložki potok. (Konec). Ker je zemlja revna in vseh ljudi živiti ne more, si iščejo po družin potih življenja. Obertnija ni na visoki stopnji; obode in rešeta delajo pa ne kaj veliko za kupčijo; trame tešejo, ktero delo jim jako spod rok gre in jih vozijo na Ob-loke ali v Planino. Poleti si zaslužijo nektere tedne s košnjo nekaj ranjsev; tudi „legarje" za železnico tešejo na Notranjskem. Toda najveci zaslužek je le na Ho r vaške m, kamor vsako leto vse možko beži, mladeneč 14 let star in mož, ki so mu krepke moči že začele pojemati, se tamkaj bratita. Različne dela imajo; najbolj pa obdelujejo les, in zato so njih roke bolj urne in pripravne, ali tešejo „legarjeu za železnico iz hrastja aii doge, ali pa delajo derva; zmirom pa je njih delo silno težavno in terdne mišice morajo biti v tistih, ki hočejo zimo v horvaskih gojzdih preživeti. Pa niso vsak za-se, ampak se v društva skupijo, ki se jim pravi wk o m pa ni je"; in eden je poglavar vsakega društva. Ko se pogodijo s tergovcom, se podajo v gojzd, kjer imajo delo. Silno hrastje tisučerih let korenine razpenja po zemlji in stoji nepremakljivo kot hribje, na kterih raste. Zlo tema je poleti pod zelenimi veršiči, ki se v jeseni razjasni, ko listje velo odpada. V gojzdu si narede kolibo iz desk, ki je kaj revna, kar se notranje oprave tiče; ne vidiš družeča kot štiri gole stene s streho pokrite. Dečko, kakor pravijo fantiču kakih 14 let, ima vsaki dan opravilo zjutraj ob treh ogenj zanetiti, suhljadi, listja in vej mora dostikrat iti iskat v temno noč, ko silni mraz vse ude oledeniti hoče, ojstra burja v mladi obraz bodeče brije, revež se trese ko bičje, ko ga silni veter sem ter tje vije; in v gojzdu tulijo volkovi na vse vetre, blizo in daleč, da je res strah iz kolibe se pokazati. Ko se ogenj v suhljadi dobro vplaraeni, se v kotlu sneg raztopi in turšični žganjci se skuhajo ali bolj rečeno spečejo, ker terdi so in v ustih ko žaganje. Ta živež je celo zimo dan na dan brez zabele. Čez dan delajo na vse žile, da je več zaslužka, in zvečer pozno se vležejo spat, pa ne na mehko posteljo, ampak na slamo na terdih tleh razstlano, obuti in vsi oblečeni, noge obemjene proti ognju, ki sredi kolibe gor/, da se led in sneg otaja čez noč; zvečer niso v stanu izzuti obuvala. Saj si vsak lahko misli, da tako življenje pri turšičuih ne-zabeljenih žganjcih trikrat na dan in delo terdo in počasno o hudem zimskem mrazu, ko hrastje po gojzdu od mraza poka, ne stori človeka mehkužnega, ponoči jih pihlja skozi špranje kolibe ojstra burja in jim tako spanje prijetno dela. Pa včasi ae dobi tudi bolje delo kje drugej, ko se dobro imajo in ajdovi žganjci na masti plavajo, ko jirn gosi in rac ne pomanjkuje in dobre sladke vinske kapljice. Ako veliko zaslužijo čez zimo. prineso o veliki noči ali o binkoštih domu precej denarja; dečko dobi na pol kar drugi, po 100 gold. na vsakega pride, ako je dobro, in vodja za trud tudi nekaj več. Včasih je tudi slaba, da se res ne plača trud. V Travniški vasi je tudi parna žaga, ki vsako leto sila veliko tramov potrebuje, da je zmiraj v delu in ža-gance se vozijo na Obloke in v Planino, od kodar se po železnici ali na kolah v Terst vozijo. Pri ti žagi si ljudje veliko lepega denarja zaslužijo, kakor tudi z vožnjo žagane in tramov. Lani se je nova šola sozidala, ki je kaj lepa in prostorna. Ondotni gosp. fajmošter A. Pibernik so si veliko prizadeli, da se je potrebno poslopje veče naredilo, kar bo gotovo hasnilo faii. Tudi gosp. Lavrič, ondašnji učitelj, zasluži pohvalo, verli Slovenec je in si jako prizadeva s šolarji; ne samo navadne šolske predmete uči, temveč tudi sadjorejo ; napravil je blizo šolskega poslopja lepo drevesno šolo. Kar jezika tiče, govore tu jako čisto, veliko lepih besed se še najde med ljudstvom, ki drugod niso znane; sploh nemčevanja tukaj ni; nekaj besed naj tu postavim, kar mi je znanih: floeszzzplav; matast adj. ±z neumen; matec =: neumnež; kebast = samo v gačah in srajci; dobelj z= fahig (tudi v staroslov.), les = gojzd (tudi v staroslov.). Jezika ne zavijajo tako močno kot sosedni Rib- 111 — ničanje, le na konca besedo malo zategnejo, na pr., ako koga pokliče: Matijaa, Ursaa. Govore tudi vsi možki dobro horvaško, pa med slovenski govor ne mešajo nikoli hoivaške besede; tako razločijo: slov. spriditi in horv. pokvariti. Kar tiče šeg kerstnih, pogrebnih in ženitnih, mi ni vse natanko znano. Pa to se mi enmalo čudno zdi, da mož in žena nikoli skupaj ne hodita, ne v cerkev, ne v kerčmo, ne po drugih opravkih; možje skupaj, žene skupaj; ko oženjena skupaj ne hodita, tedaj še manj neoženjena raznega spola. Sladko vince je tu v posebni časti, pijo ga radi, vesele narodne pesme prepevaje, ki jih imajo dosti. Posebno v nedeljo popoldne se lahko čuje krepki glas veselih fantov, ki pijo za denar, ki so ga s tako velikim trudom na Hor-vaškem zaslužili. Nekaj narodnih pesem sem zapisal iu jih tu pridenem. *) Jan. Vesnin. *) Pesmice drago pot. Hvala lepa za poslan«; prosimo večkrat knj. Vred.