442
Listek.
goma izpremenilo, odkar je prihajala Mara streč Alfreda, Prirodna sramežljivost in boječnost se je umikala vedno bolj ognjevitemu hrepenenju in vrtoglavi brezvladnosti   Alfredovi.
Toda njegovi zahtevi, naj se preseli na njegov dom, se je Mara še vedno upirala, dasi ji je Alfred slikal z vso zgovornostjo, kolikor mu je je bilo dano v srbščini, ugodnosti in dobrote, katere bode uživala pri njem. Celo zakon ji je obetal, dasi se niti ni mogei poročiti z njo kot častnik, tudi če bi bil imel namen in voljo.
Teh nepremagljivih zaprek Mara seveda ni poznala; saj so se turški častniki, kateri so bili pred avstrijsko zapremo v Bosni, ženili, kakor jim je bilo drago; nihče jih ni vprašal, imajo - li položiti varščino, niti je kdo zahteval, da mora biti častnikova žena enakega ali vsaj primernega rodu in stanu. Zato je Alfred Maro lahko pregovoril in uveril, da ima trden namen si jo vzeti za ženo. Zato pa ji je pripovedoval, da mu treba za poroko Bog ve kakšnih pisem, katera hodijo dolga pota v oddaljeno   domovino   in se   še   počasnejše  vračajo.
Pri vsem tem pa, da mu je trdno verjela, se je vendar ustavljala preseliti se v njegov dom, dokler je ni pripravila srdita razburjenost do usodnega koraka.
(Dalje  prihodnjič.)
LISTEK.
»Zgodovina slovenskega slovstva« III. Gospod Vidic, ocenjujoč v V. zv. »Ljublj. Zv/ mojo knjigo, je prišel do zaključka, i) da se moje stališče glede zahtev slovstvene zgodovine ne more odobravati, in 2) da sem v predgovoru III. zv. napadel rajnega dr, Oblaka; ako priznam to, mi ponuja:   »Clara  pacta,  boni amici*.
Dasi sem zelo naklonjen prijateljskim odnošajem, posebno med književniki slovenskimi, sem v tej stvari vendar drugih misli. V istini sem preštudiral mnogo takih knjig drugih narodov, predno sem začel spisovati svojo knjigo. Dobro poznam za indijsko slovstveno zgodovino Alb. Weberja, za grško Bernhardvja, za latinsko Teuffla, za nemško so mi znane osnove takih knjig, ki so pisane z različnih stališč, n. pr. slovstvena zgodovina Kurzova, Kobersteinova, Gervinusova, Leixnerjeva, Schererjeva (tako je pisati ime slavnega germanista W. Schererja, a ne Scherrer!); za slovansko slovstvo sploh sem proučil Pvpina in Safafika, za rusko Reinholda in Kirch-nerja, x) za francosko Pldtza.
Ko mi je si./odbor »Slovenske Matice« naznanil, daje načelno sprejet moj  rokopis,  mi je naložil, naj  se ravnam glede   osnove  kolikor možno po
J) Tudi mi je   znana   Kirchnerjeva   knjiga  »Grundeutschl and«. Wien  1893.
Listek.
443
zgodovini rimske književnosti, ki jo je spisal Teuffel. — Uverjen sem bil, da delo ne more biti namenjeno samo za kakih 5—10 let, nego mora imeti trajno veljavo, in da si maloštevilni slovenski razumniki ne moremo privoščiti mnogoterih književnih zgodovin, pisanih z raznih stališč, nego da moramo kolikor možno centraiizovati. Ravnal sem se po načelu, ki je vodilo Bernhardvja: »Der erste Gesichtspunkt ging auf die Forschung, auf Wahr-heit und Vollstandigkeit des historischen Bestandes/ Povedal sem, da moramo vendar že zvedeti, kaj[ so napisali slovenski pisatelji od 1550. leta do današnjih dni; nisem pa rekel, da je to edina naloga, nego prva je; a dalje se razume samo ob sebi, da se mora tudi predelati nabrana tvarina in dokazati,  v kakšni odvisnosti je od duševnega gibanja dotične  dobe.
G. Vidic je navedel dva citata iz Reinholdove ruske književne zgodovine ter vzkliknil: j,In kakšna je potem njegova zgodovina!* Na ta vzklik, ki je enak retoričnemu vprašanju, daje Jagič odgovor v »Ruski književnosti XIII. stol.«, ki jo je izdala sMatica Hrvatska(< leta 1895., na str. 260.: »Njemačka knjiga Rajnholdova marljivo je i vešto izradjena kompilacija po ruskim izvorima i iztraživanjima, samostalna značenja nema ni koliko Porfirjev, kamo li Galahov«. In Reinhold piše sam v predgovoru X.: »Was die russischen zasammenfassenden Hiilfsmittel anlangt, die der Ver-fasser beniitzt hat, so muss hauptsachlich auf zwei kapitale Werke hinge-wiesen werden, die indeB beide nur die alte und neuere Litteratur behandeln, A. Galahov . . . 3 Theile, Petersburg 1880, bis auf Puškin reichend, und J. Porfirjev, Kazanj 1877—84 nur bis Ende des XVIII. Wer sich mit der Puškinschen und nachpuškinschen Periode bis auf die Gegenvvart zurechtfinden will, der ist auf eine ganze Bibliothek monographischer Werke und die Kritiker und jjournalisten, vor Allem aber auf die Autoren selbst angewiesen*, Ta kompilacija — Reinhold v predgovoru sam pravi, da so jo »ganz unverdientenveise(< visoko cenili — se je inostrancem vendar prikupila, posebno Nemcem in Francozom, ker jim je odprla nov, doslej nepoznan slovstven svet; Rusom je prijala, ker jim je podala v eni knjigi »posnetek« iz dveh »poglavitih« književnih zgodovin in cele »biblioteke« monografij.
Slovenski književni zgodovinar je tukaj v popolno drugem položaju: on si mora temelj šele ustvarjati in na tem zgraditi svoje poslopje. Poljudno pisane kompilacije se dandanes ponujajo občinstvu namesto znanstvenega blaga; take ne more in ne sme pisati slovenski književni zgodovinar. Jagič in Srepelj (»Ruska književnost v XVIII. stolječu« in »Ruski pripovjedači«) sta širšemu občinstvu hrvaškemu podala lepo, poljudno berilo brez samo-stalnih preiskav, katerih tudi ni bilo treba, ko se je ruski roman opisoval Hrvatom; Srepelj n. pr. se naslanja na dela 16 ruskih, 4 nemških in 4  francoskih pisateljev (Bourget, Daudet, Dupuy,  De-Vogu6).
Nihče sicer ni popolno nepristranski sodnik v svoji stvari, pa vendar menim, da se mi ne bo očitala domišljavost, ako trdim, da je moje delo, kolikor postavlja temelj književni zgodovini, p r a y d obro (da živim in delam v kakšnem vseučiliščnem mestu z lepo slovensko knjižnico, bi bilo popolno in izvrstno); kolikor pa prebavlja nabrano tvarino in jo spravlja v sklad   z   duševno   strujo dotične dobe — pragmatična   stran —
444
Listek.
sodim, da zadošča;   v celoti  je po mojih   mislih knjiga dobra, kakor jo je sodil Srb Gavrilovič.  —
Gospod Vidic me vabi glede IV. zv. na drugo polje. Obžalujem, da se ne morem odzvati temu vabilu, nekaj iz ravnokar navedenih vzrokov, ker ne pišem poljudne kompilacije, nekaj ker me priznani starejši slov-stveniki izpodbujajo,  naj  vztrajam na istem  stališču.
Četrti zvezek je uravnan tako: A. Vvod (vpliv ustavnega življenja na razvitek slovenstva). B. Leposlovje a) pesništvo b) pripovedništvo. C. Veda (zgodovina, jezikoslovje itd. itd.). D. Časniki in časnikarstvo. E. Priloga (knjištvo). Iz nekih vzrokov bom slavnemu odboru »Slov. Matice« predlagal, naj  se   >yKnjištvo*   IV.  zv.  tiska   1898.  1.
Gospod predsednik Leveč je na občnem zboru »Slov. Matice« dne 24. junija 1896. 1. rekel med drugim, da so zadnji dve leti kritike društvenih knjig pjkre, oso.rne, pristranske in krivične. Razgrinjale so v nekaki škodoželjni strasti le napake in hibe, popolnoma pa molčale o vrlinah. — Jaz sem kot odbornik, poverjenik in pisatelj »Slovenske Matice« smatral za svojo dolžnost v predgovoru III. zv. podati nekaj komentarja tem besedam predsednikovim. — Ko je bila Oblakova-Vidičeva ocena II. zv. moje knjige v »Ljublj. Zvonu« znana v Trstu, je v 8. razredu tukajšnje gimnazije ~, v slovenski uri jako marljiv dijak napeljal govor na to oceno, in učenci so •^se mi smejali. O tem mojem nevšečnem položaju se je potem govorilo tudi v neki vasi v tržaški okolici. Neki ud »Slovenske Matice« v Trstu je v prijateljskem krogu imenoval mojo knjigo —sodeč po ocenah — »k r parijo«, ker se vedno in vedno po nepotrebnem naglasa bibliografska stran; saj je vendar tudi dovolj  drugega  berila v knjigi !
2Slovenski   Matici*   je   v   zadnjih   10   letih   priraščalo   po   150 — 200 novih udov, a lani jih je priraslo  samo 16.  In potem  se toži, da so pover-„ jeniki krivi!  Ni res. Nepovoljna kritika  dela javno mnenje,  in od tega je  odvisno, ali  število Matičarjev narašča, ali pada.
Vedno se opirajo ocenjevatelji na sodbo rajnega Oblaka; le-ta pa mi je dne 22. feb. 1. 1895., torej pred tisto glasovito oceno v »Ljublj. Zvonu« 1. 1895. na dopisnici1) naznanil, da sem izpustil molitvenik iz 1. 1789. in je pristavil: »Bi ne bilo sploh mogoče vse bibliog. podatke, natančniše in obširne naslove in popis knjig (z dotično literaturo) združiti v dodatku na koncu knjige? Tako bi dobili ob enem slovensko bibliografijo; podrobnosti sploh niso prav umestne v knjiž. zgodovini; zadostuje, da se omeni v knjiž. zgod. kratek naslov z letnico. Prepričan sem, da bi se potem knjiga dosti bolj prikupila širšemu občinstvu in ne samo strokovnjakom.«
Iz stilizacije je jasno, da je pokojni učenjak govoril o književni zgodovini in bibliografiji ter da je priznal, da se je knjiga prikupila strokovnjakom. Zakaj bi se mi bil laskal v dopisnici1? Zakaj je postala sodba v »Ljublj. Zvonu« ostrejša in v »Archivu f. slav. Philologie(< naravnost uničevalna? Dodatek k mojemu odgovoru na ocenp v »Ljublj. Zv.« kaže neko razburjenost,   ki   se   kaže v  vprašanju,   zakaj   sem   sploh odgovoril.    Bom-li
J)   Dotična   dopisnica  je v uredništvu   »Ljublj.   Zvona«   vsakomu   na ogled.
Pis.
Listek,
445
morda molčal kakor kujav paglavec. Razložil sem bil, kako se je zgodilo, da se veliki in mali tisk radi oddaljenosti od tiskarne in radi naraščanja tvarine med tiskom ni tako dosledno rabil, kakor sem bil določil a priori, in da knjiga vsled tega dela vtisk, češ, da pisatelj ne ve. kaj je važno, in kaj ni važno, da nima razsodka. Rekel je, da je s tem trpela preglednost. Tudi to ni istina; preglednost ali nepreglednost je odvisna od spretne ali nespretne razdelitve v  večje ali manjše oddelke.
Velik naroden »faux pas« pa je ta, da resnične ali navidezne napake peremo pred nemškim občinstvom. Slovenec Topolovšek, klanjaje se v jezikoslovju še nazorom Benfevevim — Boppovim — Schleicherjevim, je hotel v obširni knjigi, ki jo je dal natisniti češki mecen, dokazati, da so Slovenci sorodni z —¦ Baski; ni hotel dati knjige pred tiskom v presojo strokovnjakom. Vsled tega ponesrečenega poskusa, po katerem pa ni prizadet ugled nobenega slovenskega društva, je »Archiv« na kratko odklonil Topo-lovšekovo delo ter polomil pisatelja samega. To se še da razumeti: predrznost dobi povsod svoje plačilo.
Če pa sSlovenska Matica* izda kako delo, katero je sama odobrila, ki pa se je spisalo v trgovinskem mestu s resnimi pripravami, takega dela nobeden pravi Slovan — vsaj po mojem mnenju — ne bode v nič deval pred — Nemci.
Mi Slovenci nimamo toliko duševnih središč, kakor Rusi in Nemci, nimamo niti vseučilišča, niti akademije, niti mecenatov; mi nimamo drugega nego raztrgano in krvavo kožo. Meni bi še v sanjah ne prišlo na um, da bi v naših bornih razmerah sorojaku nasproti zasedel visoki sodniški stol v tujem jeziku. Tudi moj osamljeno delujoč tovariš dr. Sket je z Dunaja preko Berolina v Celovec dobil — »ukor* ! To sem jaz tačas odločno grajal; »ukori«  so za paglavce,  a ne za profesorje.
Taki so moji nazori o občevanju slovenskih književnikov med seboj. — Radi nedostatnega prostora se, žal, ne morem spuščati v pojasnjevanje nekaterih grajanih točk glede knjige same, nje razvrstitve itd. Samo naj še omenim,  da nisem napadal,  nego se  branil.
Sklepam z željo, naj bi z ozirom na važnost našega edinega znanstvenega zavoda kak starejši priznan slovenski književnik o moji knjigi izrekel svoje mnenje,  n.   pr.  dr.   G.  Krek.
K.  Glaser.
Slovanska knjižnica je prinesla v 60. — 61. snopiču Zamejskega poezije, o katerih izpregovorimo o priliki obširneje, v 62.— 63. snopiču pa povest »Marica«, spisal Ljuba Barbič (Gjalski), poslovenil Vinko Vinič. Cena snopiču 36  kr.
Drugo berilo in slovnica za obče ljudske šole. Sestavila M. Josin in E. Gangl, učitelja v Ljubljani. V Ljubljan. Tiskala in založila Ign. pl, Kleinmavr in Fed. Bambergova tiskarna. 1897. Str. 224. Cena vezani knjigi 80 v. —Ta na vnanje lična knjižica nam je došla, pa prepozno, da bi mogli že v tej številki obširneje o njej govoriti.
Deutsch-slovenisches W6rterbuchlein ziim Gebrauche beim Unter-richte in den weiblichen Handarbeiten an Volksschulen mit slovenischer Unterrichtssprache.  Verfasst von H. Schreiner und Dr. J. Bezjak.   — Mar-