Vinko Bitenc
<title>Bela jahta</title>
Še nikoli v svojem življenju ni bil Bregarjev Nacek iz Binklja ta-ko srečen kakor v letošnjem polet-ju; izpolnila se mu je namreč vro-ča želja: videl je morje!
Še več, prebival je ob njem sko-raj dva meseca, kopal se v njego-vih valovih, sončil se na njegovih bregovih in se vozil po njem z ladjo.
Takrat, ko se je odločevalo, kdo vse bo med tistimi izbranci, ki poj-dejo s počitniško kolonijo k morju, Nacek od skrbi in pričakovanja ni mogel ne jesti, ne spati.
Ko pa je med imeni svojih šol-skih tovarišev zaslišal tudi svoje ime; je od veselja kar zavriskal.
Kaj pa mislite — morje! To se ne vidi vsak dan in za Nacka je po-menilo to največje doživetje.
V prekrasnem. poletnem jutru so se odpeljali kolonisti proti jugu — v sončno Dalmacijo.
Življenje, ki se je pričelo tam, je bilo Nacku povsem novo, tako vab-ljivo, da bi Nacek dal ne vem kaj, če bi mogel za zmeraj ostati ob morju.
Vsaj tako je menil prve dni, ko se mu še ni bilo oglasilo v srcu — domotožje.
Pa tudi ni bilo časa misliti na to, zakaj dečki, zbrani iz vseh krajev Slovenije, so bili sleherni dan za-posleni z najrazličnejšimi igrami, s kopanjem, z izleti po morju in peš po bližnji okolici.
Zvečer so utrujeni, toda polni zdravja in novih načrtov za nasled-nji dan, pospali po ležiščih kakor bi snope pometal.
Nacek pa neke noči kar ni mogel zaspati. Dolgo se je premetaval po
postelji, zdaj na levo, zdaj na de-sno, pa spet vznak, z rokami pod glavo.
Po hrbtu ga je žgalo kakor z žer-javico, zato Nacku ni bilo treba dosti premišljevati odkod nespeč-nost, temveč je takoj uganil, da mu je včeraj vroče dalmatinsko sonce pritisnilo svoj pečat.
Pa ne samo Nacek, tudi njegovi tovariši so se nemirno premikali po posteljah, ker je sonce bržkone tudi nje ožgalo.
Vendar so slednjič drug za dru-gim pospali, le Nacek ni mogel.
K telesni bolečini se je pridružila še — duševna. Nacka je namreč na vsem lepem zgrabilo silno domo-tožje.
Globoko je vzdihnil in solze so mu napolnile oči, ko je mislil na očko, na mamico, ki bi mu doma gotovo olajšala pekočo bolečino na hrbtu s kakšnim zdravilom, ali vsaj s tolažilno besedo.
Tu pa ni nikogar.
Gospod učitelj, ki nadzoruje ko lonijo, je bil že zaspal, učiteljici, ki gospodinjita, pa tudi že počivata v svoji sobi.
Nacek se je dvignil, zlezel iz po-stelje in si nataknil hlače doko-lenke.
Potihem se je splazil k oknu, skozi katerega je padal pramen mesečine v sobo.
Okno je bilo samo priprto; Na-cek ga je odpahnil na stežaj in pred njegovimi očmi se je razgrni-la prelepa mesečna noč. Nacek je strmel kakor očaran.
Temna gladina morja se je leske-tala vsa v zlatu in srebru, v dalja-vi so žarele luči malega pristani-škega mesta na otoku in le rahlo pljuskanje in šumenje valov je mo-tilo to nebeško lepo tišino.
A tam — kaj je tam?
Nedaleč od kolonije, ob levi oba-li leži nekaj belega. Kaj neki je to, ladja ali — morski strah?
Nacek se je nasmehnil, ker na to zadnje sploh ni verjel. Čeprav šele desetleten, je bil pameten, prebrisan in korajžen dečko.
Na mah se je odločil, da bo šel pogledat. Toda kako?
Okno je nekoliko previsoko, če-prav je spalnica v pritličju, vrata pa so zaklenjena.
Nacek je brez obotavljanja sto-pil na mostiček, ga prekoračil in že se je znašel na krovu bele ladjice.
Tudi tu je bilo vse tiho, nikogar nikjer. Nacek se je skoraj zbal in če bi na ladji ne bilo svetlo kakor po dnevi, bi ga bila gotovo minila vsa gorenjska korajža. Tako pa je Nacek hodil nekaj časa okrog po
Nacek ni dolgo premišljeval. Po prstih je stopil nazaj k postelji, po-tegnil z nje rjuho, šel in jo prive-zal za železno rešetko na oknu.
Nato je zlezel skozi okno in se po rjuhi spustil na tla.
Lahen nočni hlad, ki je objel Nacka, ga je poživil, da je z urni-mi koraki stopal po obrežni poti mimo hiš in ribiških koč. Še ne-kaj streljajev dalje pa je stala sa-motna visoka hiša, podobna gradi-ču. In tam je Nacek obstal, zakaj nasproti te hiše je bila zasidrana v morju popolnoma bela ladjica — bela jahta, čudo, ki ga je Nacek opazoval z okna.
V hiši je bila luč, drugače pa je bilo vse tiho, nobenega glasu od ni-koder in ne žive duše nikjer.
Čudna želja, da bi nekaj doživel, je prevzela Nacka. Oziral se je na-okrog in zagledal majhen mosti-ček, držeč naravnost na belo lad-jico.
krovu in občudoval ličnost, s kate-ro je bila zgrajena ladjica.
Tedajci je zaslišal glasove. Pri-hajali so od gosposke hiše na obali in se bližali ladji.
Deček se je prihulil in se skril za nastavek, ki se je dvigal sredi krova. Od tam je opazoval več lju-di, ki so se bližali ladji. Med njimi je bila ženska, ki je peljala za roko majhnega dečka, približno takega kakor je bil Nacek.
Pred ladjo so obstali in Nacku se je zdelo, da se poslavljajo. Žen-ska, očividno dečkova mati, je de-čka objela in poljubila. Nato ga je velik, močan gospod, najbrže nje-gov oče, dvignil v naročje in ga od-nesel čez mostiček na krov. Tudi drugi moški, dva ali trije, so odšli na krov.
Nacek je bil ves trd od — stra-hu; pred očmi so mu zalebdele zgodbe o morskih roparjih, ki jih je bral ali slišal od tovarišev. Brid-
ko se je pokesal, zakaj je odšel iz varne kolonije na to nevarno pot. Tako je bil ves iz sebe, da se še ganil ni, ko so zarožljale verige in se je dvignil mostiček. Takoj nato je zabrnel motor in bela jahta se je odmaknila od brega.
Zdaj je Nacek planil iz svojega skrivališča in zajokal. Začudeno je obstal pred stasitim gospodom z močnimi brki.
»Šta tražiš ti ovdje?« ga je tudi začudeno, pa vendar ljubeznivo ogovoril gospod. Bil je bogataš nekje iz Srbije in lastnik bele jahte.
Nacek ni mogel odgovoriti, sa-mo ihtel je, a končno zajecljal:
»Vi-vi ste mo-morski ropar, kaj-ne?« Gospod je menda takoj ra-zumel bojazen dečkovo. Široko, pri-srčno se je zasmejal, potrepljal Nacka po rami in dejal:
»Ne boj se, dečko, nič žalega se ti ne bo zgodilo. Toda, povej, kako in zakaj si prišel sem, na mojo lad-jo? Pojdi, greva v kabino, tam je moj sin, dečko, kakor si ti.«
Prijel je Nacka za roko in odšla sta po stopnicah v kabino.
Lepše sobe Nacek še ni videl. Na postelji ob steni je ležal oble-čen bled, črnolas deček, ki je se-veda presenečeno pozdravil pri-šleca.
Gospod je posadil Nacka v meh-ki naslonjač in Nacek je moral po-vedati vso svojo dogodivščino.
»A tako, iz Slovenije si?« se je pozanimal gospod, ko je Nacek končal s pripovedovanjem. »Vidiš, midva s sinkom pa greva tja, v Slovenijo. Pravijo, da je tam zdrav gorski zrak. Tega potrebuje moj deček, ker ni čisto pri zdravju. Pe-Ijemo se proti Splitu, od tam pa z vlakom naravnost v Slovenijo.«
»Pa zakaj ponoči?« je vprašal Nacek.
»Da pravočasno dobiva vlak, ki odhaja zelo zgodaj iz Splita. Veš,
dečko, boljše se je voziti v jutra-njih urah, ko še ni take vročine. — Kaj bo pa zdaj s teboj, dečko? Velike skrbi si napravil predstoj-nikom tam v koloniji na otoku.«
Nacek se je zamislil in ni odgo-voril.
»Pa se pelji z nama, domov,« se je oglasil sinček gospoda iz Srbije.
»Saj res! Ali smem, gospod?« se je navdušil Nacek in domotožje, ki ga je bil čudni dogodek na ladji po-tisnil na stran, se je spet oglasilo v njem.
»Dobro, pa pojdi,« je odločil go-spod. »Samo iz Splita moramo ob-vestiti predstojništvo kolonije, da ne bodo v skrbeh zate.«
In tako se je tudi zgodilo. Na le-pem, v največje začudenje staršev, se je Nacek pripeljal domov, v Binkelj.
Tam. v bližini sta se nastanila tudi bogati gospod iz Srbije in nje-gov bolehni sin.
Temu je postal Nacek najboljši prijatelj. Razkazoval mu je lepote in posebnosti svoje ožje domovine, za katero je bil deček ves navdu-šen. Čisti gorenjski zrak mu je ta-ko ugajal, da se mu je zdravje vid-no boljšalo.
Za prihodnje poletje je povabil Nacka na počitnice v Srbijo in po-tem — k morju. Tam da se bosta vozila z belo jahto, ki jo je papa že podaril njemu.
Nacek je povabilo seveda z ve-seljem sprejel.
»Samo nekaj bi te še prosil,« je dejal Nacek zamišljeno. »Tam, na otoku, sem se spoznal z dečkom domačinom. Je najinih let in tudi moj prijatelj. Ali se bo on tudi smel voziti?«
»To še vprašaš?« je vzkliknil srbski deček.
»Seveda, brez nadaljnjega! Bela jahta bo last nas vseh treh. Saj veš, kako pravi pesem: Slovenec, Srb, Hrvat — na veke brat i brat!«