OB OBLETNICI USTANOVITVE OF IN OBČINSKEM PRAZNIKU
Ko smo se pred novim letom odločili za literarni izbor iz del avtorjev, rojenih ali živečih in delujočih na področju sedanje naše občine oziroma v mejah bivših vzhodnih Ijubljanskih predmestij, smo zapisali tudi prepričanje, da bi prvi poskus ne bil fudi zadnji. Res naj bi ne bil. A že ko smo se samo nekoliko bolj poglobili v ustvarjalno tvornost naše pretekle oziroma polpretekle dobe, smo domola začudeni obstali! Na iem koščku Ljubljane so se skoraj gnetle osebnosti, ki so tucfi s svojo ostr>no duha in izraza kovale svoj čas, sebe, naš jutrišnji dan ...
Seveda se nam je pri tem razširil kriterij izbora: literarnemu tekslu se je nujno pridružila še znanstvena beseda in tej bo najbrž veljalo pridodati še druge izrazne ustvarjalne možnosti, najmanj likovno. Načelo repredukcije bomo morali verjetno še dolgo pustiti v ozadju, kajti v novoletni številki naštetim avtorjem se že zdaj pridružuje vsaj še dvakrat več novih.
Ko pred prazničnimi dnevi predstavljamo Ivorce novega časa, se zavedamo teže odgovornosli glede izbora besedil. Eno pa je jasno. Proletarski vzhodni del Ljubljane je tako z močjo in ostrino duha kot s čutečim srcem in občutkom za pravico prispeval svoj delež k stvaritvam, ki segajo tudi v širši ustvarjalni prostor in čas. Vedno bolj nas to spoznanje ulrjuje tudi v prepričanju, da je Ijubljanski proletarec z vso globino dojel Tvana Cankarja poziv izpred 1. svetovne vojne: »Boj za osvobojenje Ijudstva, je kulturni boj!«
In rasla, razrasla se je vojska duha, akcije in boja. Prisluhnimo ji.
EDVARD KARDELJ se je rodil leta 1910 v Ljubljani. Ze kot učiteljiščnik je l. 1926 postal član SKOJ, dve leti kasneje pa član KPJ in sekretar PK SKOJ za Slovenijo. Leta 1929 je na učiteljišču maturiral in vse od teh let do danesje neumomi politični delavec v revolucionamem delavskem gibanju; leta 1932 formira PK KPJ za Slovenijo, leta 1937 pripravi ustanovni kongres KPS in postane član vodstva KPJ pod vodstvom Josipa Broza Tita, med NOB je eden poglavitnih vodilnih osebnosti partijskega in osvobodilnega boja na Slovenskem in v Jugoslaviji, po osvoboditvi pa politik in dejavnik nove Jugoslavije.
Vsa leta svojega revolucionamega delovanja tudineumorno piše. Vrsti razprav, člankov in referatov s področij notranje in svetovne politike, socialistične graditve in družbenega upravljanja že od leta 1934 doda knjigi Fašizem (psevdomin Tone Brodar) in Potovanje skozi čas - oris gospodarske zgodovine za mlade Ijudi. Ko se po dveh letih bivanja in delovanja v Sovjetski zvezi januarja 1937 vrne domov, živi v ilegali - med drugim tudi v Zadobrovi in v Mostah na Zaloški cesti. Maja 1938 se legalizira, a ga policija zapre in ko je po štirih mesecih zapora spet na svobodi, se zaradi ustanavljanja taborišč za komuniste spet umakne v Uegalo. Tedaj živi v Zagrebu in spet v okolici Ljubljane, med druginu v Mostah, pa v Zadobravi, Jaršah, Vodmatu in Zalogu.
Po vrnitvi iz Sovjetske zveze intenzivno zbira gradivo ter konci-pira delo, ki doživi zapis v zaporu in ga v nadaljnjih mesecih pripravi za natis: RAZVOJ SLOVENSKEGA NARODNEGA VPRAŠANJA. Delo izide leta 1939 in čeprav prikrije svoje avtor-stvo s psevdominom SPERAN in čeprav je takoj po izidu zaple-njeno odigra velikansko mobilizatorsko vlogo in se kot tako dviga med ostale kulturno-politične manifestacije slovenskega duha v odločilnem obdobju slovenskega naroda pred 2. svetovno vojno.
Pravilnost in dalekovidnost osnovnih misli in zaključkov je potrdil razvoj dogodkov. In ko se pridružujemo praznovanju 30-letnice osvoboditve, velja osvežiti zaključne misliiz 10. poglavja SPERANSA z naslovom: BODOČNOST SLOVENSKEGA NARODA. (Leta 1957 je izšla druga izdaja tega dela, razširjena z mislimi, ki zaradi družbenopolitičnega položaja v stari Jugoslaviji ob izidu prve izdaje niso mogle biti tiskane.Tu objavljamo foto-kopijo iz prve izdaje l. 1939.)
BODOČNOST SLOVENSKEGA NARODA
Dva momenta bosta torej odločala o bodočnosti slovens-kega naroda: objektivni mednarodno-politični položaj in subjektivna pripravljenost Slovencev samih, dati odpor zunanjemu pritisku. Vprašanje se torej stavlja pred nas tako: ali naj slovenski na-rodni boj naposled postane sestavni del splošnega demokratič-nega boja za napredek človeške družbe, ali pa bo zopet — kakor 1848. leta in kasneje — potegnjeno na stran reakcije in postane ovira družbenega napredka.
Če čuti posameznik ponos na tera, kar je pozitivnega storil, in če ga je sram negativnih dejanj, tedaj to v nekem zgodovin-skem merilu velja tudi za narode. In če se Slovenci s ponosom oziramo na ona razdobja slovenske zgodovine, ko je slovenski narod dajal hekatombe žrtev v obrambi kulture in ko je njegova revolucionarna energija v neizčrpnem potoku prihajala do iz-raza v krvavih bojih za napredek ne le slovenskega naroda, temvefc evropske kulture sploh, fce na drugi strani s prezirom in občutkom sramu zremo na leta teme v naši zgodovini, na po-moč, ki smo Jo kdaj koli nudili reakciji, grobarjem napredka in
svobode, potem nam morajo te naše izkušnje v zgodovini biti tudi nauk v usmerjanju našega bodočega narodnega boja. K temu nas ne silijo samo čustveni nagibi, ampak tudi stvarnost, ki nas uči, da od reakcije, ki mora propasti, Slovenci ne moremo pričakovati pomoči.
Slovenski narodni boj bo torej uspešen samo tedaj, če bo ostal zvest idealom napredka, svobode, človečnosti, miru in člo-veka vrednega življenja, ki jih je človeštvo dvigalo na svoje zastave v svojih največjih časih in bojih. Ni ga demokratičnega človeka, ki bi smatral, da je na primer slovaška «rešitev» na-rodnega vprašanja v resnično korist slovaškega naroda in med-narodnega miru. Samo tista rešitev narodnega vprašanja je pravilna in dokončna, ii daje ljudstvu obenem vse demokra-tične pravice in ustvari pogoje za socialno blagostanje.
Tudi za slovenslri narod nacionalizem, ki je dejansko satno izrabljanje čustva iskrene pripadnosti in ljubezni do svojega naroda v korist reakcionamih in imperialistižnih socialnih pla-sti, ni prava pot k realizaciji njegovega programa. Nacionali-zem je torej nedemokratična in socialno reakcionarna ideolo-gija. Na praktičnih primerih pa smo videli, da je dano jamstvo za resnično rešitev narodnega vprašanja samo tedaj, če je težišče narodnega boja na delavcih in kraetih.
Jasno ]e potemtakem, da se narodnega vprašanja in njegovp rešitve ne da postaviti drugače kakor v zvezi z demokraciio. Nil zato, če je ta beseda danes na tako slabem glasu. Toda člo-veStvo bi se vmilo v naitemneiše barbarstvo. nevredno duhov-
nega bogastva, ki so ga skozi tisočletja ustvarjali napredni du-hovi, če bi trajneje prenašalo nasilje mračnjaštva in socialne reakcije, ki danes s pozami rimskih cezarjev in praznim misti-cizmom pokriva svojo pravo protiljudsko in človeški kulturi sovražno podobo. Ni mogoče, da bi se zgodilo in se tudi ne bo zgodilo, da bi človeštvo za vselej zavrglo tiste ideale, za katere je padlo v človeški zgodovini toliko žrtev in katerim se ima člo-veštvo zahvaliti za vsak korak naprej, ki ga je napravilo v svo-jem razvoju. Nasprotno! Prav sedaj, ko se zdi, da je triumf reakcije nad napredkom najpopolnejši, je reakcija najbliže svo-jemu polonvu, zato pa )e dolžnost vsakogar, ki mu je na srcu bodočnost slovenskega naroda, da ga pomaga rešiti pred kata-strofo, v katero ga tirajo tisti, ki vežejo našo narodno usodo s kratkotrajno konjunkturo sodobne reakcije.
Zopet se torej vračamo k bistvenemu vpražanju, ki se je pojavljalo pred narai v vsem pretresanju zgodovine slovenskega naroda, k vprašanju kako, po kakšni poti moremo realizirati svo) narodni program. To vprašanje mora tudi v današnjih časih postati preizkusni kamen za vse programe, ki jih postav-Ijajo v našem političnem življenju in ki zadevajo naže narodno vprašanje. Danes je slovenski naroil nedvomno v izredno hudi stiski. Toda samo kapitulanti in ljudje, ki padajo ob vsakem udarcu v brezglavo paniko, lahko — poleg tistih, ki jih njihovi reakcionarni interesi ženejo v tej smeri — sklepajo iz tega, da se mora slovenski narod vdati pritisku reakcije. «Plat zvona ni znamenje za zmedo — je dejal Danton — ampak za napad na sovražnike.» Tudi težavni položaj, v katerem smo danes v veliki meri po svoji lastni krivdi, ne sme oslabiti naše obrambene aktivnosti. Nasprotno, potrebno je, da to aktivnost okrepimo in da nam pri tem nikoli ne izginejo izpred oči veliki nauki naše zgodovine.                              +
Videli smo, da je narod v zgodovini nastal in se v njej razvijal, da se je izpreminjala njegova vsebina in da so se spre-menile njegove gibalne sile. Že iz samega tega dejstva se vidi, da narod ni nikai absolutum, ki bi tudi v bodočnosti ostal ne-izpremenjen. Veliki demokratični boj, ki ga bijejo danes zati-rani narodi proti imperializmu, je uvod v zmago resniČao de-
mokratične nrisli, katere nosilec so široke ljudske množice in ki bo odpravila vsa nasprotja med narodi, z njirrti vred pa tudi vse pojave nacionalizma in Sovinizma. Razvoj današnje družbe kaže tendenco po vedno večjem povezovanju in zbliževanju narodov. Odpor demokratičnih narodno-osvobodilnih gibanj proti imperializmu pa ustvarja tiste moralne pogoje, ki so po-trebni za sodelovanje in za bratstvo med narodi. Na tej bazi se razvija iskrena internacionalistična miselnost, ki ne predstav-
Ija negacije narodne samobitnosti, ampak nasprotno njeno naj-doslednejšo obrambo. Da bi narodi mogli prijateljsko in kon-struktivno živeti drug poleg drugega, je namreč potrebno, da imajo popolno svobodo v razvijanju vseh svojih nacionalnih kvalitet. Šele na tej osnovi bo potem mogoč razvoj vsečloveške kulture, ki bo pri vseh narodih tvorila internacionalistično hu-manistiČno jedro po obliki nacionalnih "kultur. Kolikor raz-kožnejše bo torej razcvetanje nacionalnih kultur, toliko boga-tejša bo občečloveška lniltura. V tem smislu torej tudi govorimo o stapljanju narodov v neko obtečloveško skupnost. Pot do te skupnosti torej ne vodi in ne more voditi v smeri umetne sla-bitve individualnosti posameznih narodov ali celo nasilnega spajanja, kakor so si ga predstavljali pri nas mnogi iz tako zva-nega integralno - jugoslovanskega tabora, ampak nasprotno ravno v smeri krepitve samobitnosti slehernega naroda in nje-gove kulture, ki bo predstavljala nenadomestljiv delež v obče-Človeški skupnosti.
V takih okolnostih šele bo odpravljen tudi problem malega naroda. Osvobojen imperialističnega pritiska bo postal mali narod resnično enakopraven član v zboru narodov, kjer bo moč duha in kulture odločala namesto nasilja, ki je svojstveno da-nalnji «nacionalistični» dobi. Ta naša predvidevanja imajo realno osnovo v socialnih procesih, ki so dali tudi narodnemu vprašanju novo vsebino. Slovenski narod, ki spada med naj-manjše v Evropi, ima torej tem več razloga, da si v teh odločil-nih časih znova ne naloži sramotne in poniževalne vloge opo-rišča reakcije v državi in na področju mednarodne politike, v]oge, ki povrhu tega tudi njemu samemu nujno prinaša nov poraz, kakor je podobna politika prinesla poraz tudi Slovakom.
LOVRO KUHAR - PREŽIHOV VORANCje po rodu iz KotHj. Kodil se je l. 1893. Zivelje že burna leta spoznanj vse tja do konca 1. svetovne vojne ter še burnejše življenje bojevnika za pravice delavskega razreda v stari Jugoslavifi. Kot soorganizator partijskega deta medvojiuima je takoj spomladil. 1941 nadaljeval svo/e delo v (Jb kot ilegalec v Ljubljani. A zaradi izdaje je odjesenil. 1942 do osvoboditve preživel v zaporih in taboriščih. Po osvoboditvi je prevzel odgovorne družbenopolitične naloge, a po hudi bolezniže l. 1950 umrl.
Od konca l. 1939 do poletja 1940 je živel v ilegali sprva več mesecev pn Alofzu Novaku v Polju, pa v Ljubljani, nato v Mokronogu ,u Dolenjskem, jeseni l. 1940 zopet v Ljubljani in pri Francetu Hlebšu v Sneberjah. V tem času je pisal med drugim Jamnico in vojni roman slovenskega naroda DOBERDOB.
JOŽETA MOSKRIČA smo predstavili v novoletni letošnji številki Nsk kot drama-tika. A pisal je tudi prozo in priložnostne tekste, predvsem pa je znan kot avtor prek osemdeset pesmi, ki so prvič izšle v izboru leta 1963 v zbirki PESMI.
Zbirka ima več ciklov in iz predvojnih smo izbrali:
Doklej bo delavec-tlačan v strahu za svoj kruh v znoju tako neznansko stregel stroju, ne svoj, gospodov polnil žep?
iz cikla Lirične pesmi MOJ OČE
Oče moj je delavec bil, sedajje star, onemogel. Sedemdeset let že ima in življenje se mu ni smejalo.
Vendar še danes zanirna ga vse, kar se na svetu dogaja. Najrajši, seveda, vedel bi rad, če že rešitev prihaja.
Vsa leta fe svofa pustil v tovarni, vso moč so mu stroji izpili. Sedaj paje truden, zgaran in bolan, počitka pošteno potreben.
Mnogo trpel si, potrpi še malo, očka moj sivi, predragi! Preden boš legel za vedno k počitku, se želja ti bode spolnila!
iz cikla Zidarji novega časa pesetn VTOVARNI
Zadnjič bil sem v tovarni, kjer delajo papir. Videl tam sem sužnje strojev, a videl nisem jim v oči.
Gledal stroje sem ogromne, kako divjajo in prete: drži, zgrabi, nosi dalje! So to Ijudje, ki tam hite?
Tu turbine, tamkaj kotli, para sika in grozi: beži, umakni, delaj, kuri, ožgem te lahko do kosti!
Tam so velikanski kanrni, Ijudjejim nemo strežejo: drobijo les v vodeno kašo. Gorje ti, če te primejo!
Žaga tam hreščeče cvili, prah ti sili v oči. Tu se brusi, tam se melje, hlod izgine, se zdrobi.
Vsepovsod je hrup, vrvenje, vsem od sile se mudi. Naj Ijudje so ali sfroji, vsak krog sebe se vrti.
Ker nisem gledal prej Ijudi, zdaj pogled obrnem nanje in videl sem, da vsem leži v očeh le vprašanje:
iz cikta Jetniške pa pesem ČEBIVEROVAL
Če bi veroval v boga, bi ga danes prosil: ozdravi ženo mi doma, otroke potolažL
Razženi sive te megle, naj sonce spet posije, da deca spet vesela bo in žena prej ozdravi!
Mene grešnika kaznuj, če greh te moj v to sili, a žena in deca niso, glej, ti nič žalega storili.
Ker pa ne verujem vanf, se tudi ne obračam nanj. Tovariši, poglejte si, kako se niojim kaj godV
Roman je doživel od l. 1930 do 1940 vsaj tri zapise. Za naše brake smo iz zednjega izbrali del 7. poglavja iz IV. dela tega romana z naslovom JUDENBURG.
JUDENBURG
,,Sonce, alividite ...? "je vzklik-nil na smrt obsojeni Alojz Stefanič, kazal z loko proti majhnemu, za-mreženemu okencu judenburške ječe in se obrnil k svojim prav tako na smrt obsojenim tovarišem, k An-tonu Hafnerju, Kailu Možini in Josi Davtoviču.
Skozi okence je res pravkai po-svetilo jutranje sonce, na umazanih podnicah so zaigrali od zaqe še malo zardeli žarki in napolnili celico s prečudno, razkošno svetlobo. In ka-kor bi ti žarki ogreli tudi srca dotlej zamiSjenih in mračnih obsojencev, so se njihovi obrazi pokrili z meh-kim, mladim sončnim sijajem. Že štiri dni niso videli sonca; od one viharne noči, ko se je vzdignila slo-enska revolucionaina pest, se je skrivalo za čemerne megle in za še bolj čemerne zidove. Zdaj pa je bilo nenadoma tu, kakor da bi vstalo nalašč zato, da jim posije v zadnji pozdrav.
,,Da, sonce, sonce!" se mu je zasmejal Možina s svojim mladim lepim obrazom in se zastrmel v okno, od koder je gledal kos modre-ga neba ... ,,Sonce nas pozdravlja, kakor je pred nami pozdravljalo -mogoče samo ono - že toliko takih, kakor smo mi, in kakot bo za nami pozdravljalo tiste, ki bodo mogoče stopali na našo pot. Sonce je naš najzvestejši prijatelj.
Hafner je sedel na robu postelje. Žarki so mu sijali naravngst v obraz. Ne da bi umaknil oči, je dejal:
,,Fantje, ali veste kaj pomeni sonce? Sonce pomeni večno življe-nje. In da nam sveti ravno zdaj s tako čistim žarom, pomeni, da nam hoče povedati: vi, otroci moji, boste odšli, a jaz bom ostalo, in to.karje v vas, bo po meni spet preneseno v življenje ..."
Edini Davtovič, najmlajši med obsojenci, ni imel toliko moči, da bi z besedami pozdravil poslanca več-nega življenja na nebu, pač pa ga je pozdravil s svetlo, vročo solzo, ki se mu je utrnila iz odi in kanila na tla v enega izmed devetero svetlih četve-rokotov, ki jih je na tleh risala jetni-ška mreža okenca.
Dan poprej so bili vsi štirje pun-tarji obsojeni na smrt z ustrelitvijo. Bili so prvi, medtem ko so diugi še čakali na svojo sodbo. Razprava je trajala mnogo predolgo, ker je bilo tako in tako naprej jasno, kaj jih čaka. Cemu vrtati človeku po čre-vesju z nevažnimi, za vso stvar brez-pomembnimi rečmi? Naposled so sodniki le pravo zadeli, ko so jih obdolžili, da so zanetili upor iz čisto revolucionarnih protiavstrijskih po-bud, kot pravi prekucuški elementi. Mnogo tega, kai je bilo v njih in česar se prej niti sami niso zavedali, so spoznali šele iz obtožnice. Revo-lucionarji, slovenski puntarji, ki so se navzeli nekega bopeviškega duha in ki so sanjali, zlomek vedi, o čem so že sanjali. .. Osupnilo jih je le, da je vojaška komanda vedela o pripravah mnogo več, kakor so si sami mogli misliti. Celo za tajni sestanek med Hafneijem in Možino tik pred izbruhom upora je vojaška komanda vedela. Zato jim je tako lahko mešala štreno. Na delu so bili torej judeži. Poleg ubojstva v skladi-šču so jim hoteli cinično napititi tudi še onih sedemnajst smrtnih žrtev prve uporniške noči. Demarka, Skobirja, Gnima, Leče in drugih. Bilo pa je očito, da bi vsi ti kakor oni sami stali pied sodiščem, ako bi jih že prej ne doletela revolucionar-na smrt...
Obsodbo so razen Davtoviča vsi hladnokrvno sprejeli; tega pa je zlo-milo mogoče zato, ker je bil med njimi najmlajši, ker se je tudi opravi-čeno čutil najmanj odgovornega in krivega. Mogoče ga je pa pomagalo zlomiti tudi to, ker kot sin Bosne ni
bil še tako zrasel s slovensko skup-nostjo in se je ob misli na smrt znašel preveč osamljenega. Dobio vedoč, da je teže umreti sam kakor v zavesti skupnosti, so njegovi tova-riši bili z njim nežni in obzirni in so mu skušali olajšati zadnjo uro .. .
,,Bog ve, kaj si bodo o nas mislili, kadar nas več ne bo? " To čudno vprašanje je Štefanič že nekajkrat ponovil, ne da bi si nanj odgovoiil sam ali pa kdo diug. Zdaj se je iz tega le razvil pogovor.
,JKaj si bodo mislili? " je začel Možina. ,,Nekateri bodo rekli, da smo bili osli, kei smo prehitro začeli z nečim, za kar še ni bil čas dozorel. Tako bodo mislili tisti, ki niso naših misli in čustev nikoli poznali. Toda ti naj nas v uho pišejo."
,,Nekateri bodo trdili, da smo začeli zaradi tega, ker smo bili lačni... je pripomnil Hafner.
,,To bi me najbolj jezilo!" je sko-čil Možina na noge. ,,Zaradi tega ubogega komisa in zaradi teh kopriv bi nikoli ne sedel tukaj in čakal na svojo smrt, vi pa tudi ne! Seveda nas je- stradanje in trpljenje nekam gnalo, daJo nam je misliti, toda ra-zen kruha smo hoteli tudi še kaj drugega, nekaj, kar bi nam dalo kruha in še vse to, česar človeštvo potrebuje za žjvljenje. Le tisti, ki so sami vedno siti, nas bodo sumili, da smo storili to samo zaradi ko-misa . .."
,,Dvignili smo se zoper Avstrijo in zopcr vojno, da se rešimo sužnosti in da bi se to, kar smo morali mi, kar je moral naš narod prenašati že toliko stoletij, nikdai in v nobeni obliki povrnilo. Mogoče nam bodo podtikali še kake druge namene, toda prepričan sem, da nas bo ljud-stvo razumelo, kakor so nas razu-meli soldati maršbataljona. Prepri-čan sem, da bo iz tega nastala po razsulu Avstrije svobodna Slove-nija . .." Hafner je govoril z mirnim glasom, zraven pa je gledal zdaj enega, zdaj drugega tovariša.
,|jaz tudi, in če bo še kaj drugega prišlo zraven, kar bo po moji sodbi prej ali siej čislo gotovo prišlo, ne bomo naših glav prodalizastonj," je resno piitrdil Možina. ^Vsekakor -nekdo mora začeti! Ce nihče ne začne, ne more priti do spremembe. Pričeli smo pod zelo neugodnimi pogoji; bili smo tako rekoč prvi izmed milijonov sobratov na tej strani Evrope, ki večinoma tako mi-slijo in čutijo kakor mi. Zategadelj mi resnično ni žal, da sem prišel sem, kjer sem zdaj'. .."
,,Če bi vedel, da nikdar več ne bo vojne, bi tudi meni ne bilo žal," je zamišljeno dodal Štefanič.
,,Če se bo to, kar se je zdaj v Evropi začelo, tako končalo, kakor se je naša judenburška noč, bodo še vojne, drugače pa jih ne bo več, kajti ljudstva se ne vojskujejo sama od sebe."
Davtovič je spet dvignil tiste vlaž-ne oči, a rekel ni nič. Tedaj sta se Možina in Hafner usedla k njemu in Štefanic se je postavil predenj. ,,Davtovič!" mu je zaklical Hafner s toplim, a bodrilnim glasom, ,,nič naj te nikar ne boli, da moraš skupaj z nami umreti. Vaš rod je že toliko umiral za svobodo, naj umre še eden za isto stvar. Iz naše krvi bo zraslo nekaj skupnega. Tisti, ki se nas bodo kdaj spominjali, bodo rekli: ,,Glejte, tudi en Bosanec je dal življenje za isto štvar, kakor naši fantje. In to bo držalo . .."
Bosanec je počasi dvigal glavo, obraz, ki so ga trije tovariši zdaj gledali, je bil za spoznanje svetlejši in zaupljivejši. Potem se je zaslišal rahel, a čist glas:
,,Da, naj pa bo ..."
,,No, vidiš, Davtovič, da bo šlo!" je veselo dejal Možina in ga potrep-Ijal po rami. ,,Vse gre, če človek hoče ..."
VIKTOR JERIHA se je rodil leta 1903 v Zadvoru, od koder se je kot 14-letni fant skupaj s starši preselil v Zg. Kašelj. Izučil seje za trgovskega potnika. Kot kandidat KP se je 1937pridružil interbri-gadirjem v Španiji in bil tam tudi sprejet v partijo. Leta 1939 seje po sklepu tedanjega Društva narodov skupaj z drugimi prostovoljci republikanske armade umaknil v Francijo. Javil se je v francosko armado, bil ranjen in demobiliziran. Leta 1942 ga je španski borec Laza Latinovič seznanil s položajem v domovini in kot delavec seje prek Nemčije in Avstrije prebijal proti domu. Znašel pa se je v italijanskih zaporih - junija 1943 v bivši Ijubljanski šentpetrski vojašnici. Po kapitulaciji Italije so ga Nemci prek Begunj odpeljali v Dachau, od koder se je ob koncu vojne vmil domov in se naselil v Zalogu. Tam sedaj živi in piše. Trenutno končujc knjigo Klic domovine, pred njo pa je napisal in l. 1971 izdal obširno delo o bojih v Spaniji FANTJE Z VSEH KONCEV SVETA, iz katerega povzemamo odlomek poglavja
V OBJEMU OGLUŠUJOCIH EKSPLOZIJ
Ponoči se je nebo zjasnilo, vendar je zaradi gostih krošenj vladala pod drevjem tema kot v rogu.
Blizu polnoči je Rozman dvignil svojo četo. Iz neprodir-ne goščave so prišli v razredčen gozd. Vsi so si oddahnili, korak jim je bil bolj gotov. Na ozki jasi so zamenjali borce iz Djako-vičevega bataljona.
Komandir Rozman se je na-slonil na deblo in šepetaje dajal navodila in povelja:
,,Naša četa bo takoj zasedla obronek in ga utrdila, da nas tudi hudič ne zbeza ven. Vod-niki naj razvrstijo svoje ljudi, pozneje bom že objasnil smer ognja. Jožko, ti boš postavil avtomatsko orožje v klin, kjer se bodo razbijale sovražne buče."
Malo pozneje je Rozman od-vedel strojničarje na rob gozda in rekel:
,,Tu kopljite in postavite gne-zda." Že gaje objela tema.
Kopali so, preutrujena telesa bi sama popustila, da jih ni vodila nevidna sila samoohrani-tve. Da so imeli dobro orodje, kot so sekire, krampi, lopate z dolgimi toporišči, je bila zaslu-ga vodje oddelka.
Iz podrtih debel sta Rubio in Karel napravila močne stropni-ke in jih navalila na zid, naprav-Ijen iz vreč. Na tramovje so nanesli debelih skal, nametali nanje odsekane veje in vse sku-paj zadelali s skopano prstjo. Uredili so strelne line, postavili strojnico in jo zasloniU z vre-čami. Napravili so še zvezni jarek do drugih enot.
Zaklonišče za četni štab in izhodni jarek do strojničnega oddelka sta skopala Martin in Emesto.
Vzdolž gozdnega obronka je Gubčeva končavala utrjevanje. Utihnili so udarci krampov in lopat. Povsod so vojaki prekri-vali izkopano zemljo z rušami, resjem, listjem, z vsem, kar jim je pač prišlo pod roke.
Zdanilo se je. Samo najvišji vrh je bil še vedno zastrt z belim pajčolanom. Na odseku je vladal mir, fantje so se zavle-kli v globoke okope, samo stra-žarji so pozorno opazovali oko-lico.
V izbočenem klinu na robu gozdiča se je v utrjenem podze-meljskem okopu namestil stroj-nični oddelek. Desno od njega se je razpotegnila polstotnija pod vodstvom narednika Diaza. Drugi del čete se je razvrstil levo. Nad vso četo pa je lebdelo budno oko komandirja Roz-mana. Vsa Gubčeva je zavze-mala položaj v obliki klina.
Naravnost pred strojnično konico se je spenjal strm hrib z najvišjim vrhom monnegerskega gorskega venca Penarroya. Proti vzhodu je padal svet, porasel z bukovino v dolino in se na oni strani strmo vzdigoval do polož-ne gorske planote — na kateri je samevala kmečka hiša.
To je skozi daljnogled videl Pavel. Ker mu ni bilo do spanja, je raje opazoval okolico.
Še eden v četi ni mogel spati, to je bil komandir Rozman. Ko si je vse ogledal, je odšel proti strojničnemu klinu. Zagledal je Pavla na opazovalnici. Tiho je stopil k njemu:
,,Opazuješ? " ga je nagovoril za hrbtom.
Pavel je odložil daljnogled.
,,Dobro mesto smo izbrali," je rekel Rozman in se naslonil zraven njega. ,,Pehota tu ne pride čez, obležala bi pod reše-tami. Nisem vedel, da pokri-vate, nikjer še nisem videl, da bi zadelali strop? "
,Samo če imamo les pri roki." Ponudil je komandirju daljno-gled. ,,Poglej proti visoki bukvi, nekaj je pod njo."
,,Njihove predstraže," je vzkliknil.
.jEden od Maročanov."
Čas se je nagnil prek popol-dneva.
Iz opazovalnice je gledal Rubio. Na vzhodni strani je bilo mnogo zanimivosti. Okoli sa-motne kmetije je bilo polno uporniškega vojaštva. Izza po-bočij so se vlekle nepretrgane vrste sovražne pehote. Vse te čete so brezskrbno odhajale za visoko hribovje, kjer so bile nji-hove predstraže.
Vsi Gubčevci so vedeli, da se sovražnik zbira in razvršča za nadaljnje prodiranje.
Komandir Rozman je zbra-nim strojničarjem razlagal:
,,V konici smo. Desno od nas sta druga in tretja četa našega bataljona. Dalje proti vzhodu drži linije šesta pehotna brigada domačinov. Levo od nas proti zahodu je bataljon Djakovič, tretji bataljon Masaryk pa tvori nadomestno moč brigade."
Sredi pogovora jih je razgibal grom granatnega izstrelka. Na samotni kmetiji onstran doline sejekadilo.
,,To je delo naših!" je vzklik-nil Rozman.
,,Imamo tudi topove? " je za-čudeno vprašal Paul.
,,To so stari avstrijski topovi, rade jim pokajo vzmeti."
Koliko žrtev so imeli upor-niki na kmetiji, so vedeli le sami. Nekaj pa so Gubčevci vse-eno videli: sovražne kolone so pri razletu po kačje vzvalovile in bežeč zginjale za hrib. Od samotne kmetije je ostalo samo kadeče se pogorišče.
Antonio je pritovoril na od-sek,kjerje bila vkopana Gubče-va četa, ustavil povorko in za-klical:
,,Preskrbaje tu!"
Iz vseh lukenj so jeli lesti ljudje in mu pomagali razlagati tovor.
Komandir je poklical Mar-tina, da je razdelil hrano, ki je bila tokrat zelo izdatna, in še sodček konjaka povrhu.
Po večerji se je zbral partijski aktiv v četnem zaklonišču pri medleči sveči.
,,Sumljivo mirno je danes," je menil Pavel in si s prsti poče-salznojne lase,
,,Zatišje pred viharjem. Polo-žaj je zelo resen. Prehodna toč-ka je samo na našem odseku. Tu bodo izsiljevali prehod in mi jih moramo vreči vsakič nazaj," je rekelkomandir.
,,Strojnični oddelek je v ko-nici in mora biti zelo pazljiv."
Kazalci so kazali že polnoč, ko so borci zapuščali četno podzemnico.
Narahlo je božala topla sa-pica. Prihajala je od Sredozem-lja, naganjala in podila jutranjo meglico proti zahodu in čistUa ozračje, ki se je začelo svitati. Vzhodno nebo je sramežljivo zardelo in poljubovalo najvišje vrhove. Obetal se je vroč dan. Grozdnati venec visokega Mon-negra je naravno zakrival obrambno četo dimitrovcev.
Rozman je še enkrat pregle-dal svoj odsck. Notranji glas mu je nenehno šepetal: ali si vse storil za varnost zaupanih ti ljudi, da si ne boš pozneje oči-tal? S temi mislimi je prišel v podzemnico strojničnega klina. Na mah ga je minila slaba volja ob fantih, sicer umazanih, ven-dar hladnokrvno-odločnih. Vprašalje:
,JCje ste dobili idejo za po-krivanje okopov? "
,,To je Martinova šola s so-škega bojišča," je odgovoril ha-vel.
Zamišljen je Rozman odšel.
Nekaj časa po komandirje-vem odhodu je Branko na opa-zovalnici zavpil:
.^rihajajo!"
Vse cevi so usekale, začelo se je tisto, kar je moralo priti. Sovražni val je prihajal narav-nost po hribu navzdol proti Gubčevi črti, skratka na stroj-nični klin. Posamezni uporniški vojaki so skokoma napredovali in izkoriščali vsako najmanjše kritje. KJjub izurjenosti dalj kot do visokega hrasta niso prišli, tu se je začela čistina in smrt. Mešal jih je tudi ogenj Djakovi-čevega bataljona, vkopanega na levem boku. Tako gostega" ognja, ki je prihajal iz podze-meljskih lin, ne bi mogla prele-teti niti mušica.
Prvi val je bil razbit in priko van na zemljo: ni mogei ne naprej nc nazaj. Vsak preniik je terjal žrtve. Smrtno zadeti so ležali v lcgah kot jih je zatekla krogla. Raiijeni so se nemočno plazili po nizki travi, nič jim ni pomagalo, onemoglo so obležali s poslednjimi snirtnimi kriki.
Že je prihajal drugi val, to-krat ne tako previdno kot pr-vič, temveč bolj množično. Na-stopili so Maročani, z upognje-ntmi hrbti so se bližali pod za-ščito svojih strojnic. Pri hrasto-vi čistini jih je ustavljal smrto-nosen ogenj iz podzemnic.
Srepo je bil uprt Pavlov po-gled v postavice, ki so prihajale proti njemu in postajale vse večje. Roka mu je narahlo za-trepetala, ko je potegnil ročico zapirača. Strojnica se je stresla, ko je bruhala rešte. Morilska strast mu je napolnila vso dušo, samo ubijati, je kričalo v njego-vi notranjosti. Bil je v stanju.ko človek nima časa za razmišlja-nje. Ni čutil, ne slišal hitrega streljanja, ne smrtne nevamosti. Samo vid se mu je poostril, skozi mušico je lovil posamezne gibajoče se postavice. Naenkrat mu je pogled obvisel na neki točki. Vzel je daljnogled, v leči sta mu zaplesala dva častnika. Nekaj sta mahala, očitno sta dajala navodila napadajočim. Zasukal je cev navzgor, rešta ju je zravnala z zemljo, tropske čelade so se zakotrljale navzdol. Priskočili so na pomoč.reštaje našla tudi te. Pri tako uspešni obrambi so se izjalovili vsi po-skusi preboja.
S samogibno spretnostjo sta
Karlik in Simoncito v polmrač-ni, zadušljivi podzemnici pol-nila okvire, katere je nenasitna zbrojevka sproti požirala.
Od Sredozemlja se je zaslišal oddaljeni hrup letalskih motor-jev. V gosjih klinih so plule jate težkih italijanskih bombnikov. Na nebu jih je bilo težko ujeti z očmi. Ob parajočem, zategnje-nem tuljenju njihovih motorjev je človeku trgalo dušo. Čez po-gorje so začeli spuščati tovor. Zemlja je drhtela, stokala, iz nje so se dvigali kvišku zadušljivo smrdeči ognjeni stebri in spre-minjali ozračje v zoprn zadah.
Komandir Rozman je izdal povelje, naj opazovalna služba pazi, da se pod kritjem letalstva ne bo prikradel sovražnik do okopov.
Sedemnajst jat je odvrglo svoj tovor in posejalo celo po-krajino s števUnimi lijaki. Clo-vek bi mislil, kar je bilo živo, je pomrlo. Toda temu ni bilo tako. Ko so avioni odleteli, so se na hribu spet oglasile stroj-nice.
Bilo je točno opoldne in v klinu so ravno začeli jesti, ko se je tik za njimi razletela prva granata.
Tokrat so uporniki nastopili z bobnečim ognjem, izstrelki so šarili in trgali okope. Že po nekaj trenutkih je zastokalo vse ozračje. Nad obrambno črto se je razlegalo butanje, sikanje, iz zemlje so se potegovali ognjeni jeziki, bilo je, kot da se celo pogorje nekje drgne in pušča za seboj ogromne iskre. Nekajkrat se je zganil cel hrib, kot da bi hotel zdrkniti v prepad. Bobne-či izstrelki so cefrali krošnje, kakor da jih seka nevidna sablja in jih meče med okleščena debla.
Topniška kanonada se je okrcpila, očitno je bilo, da se je osredotočila na Dimitrov od-sek. Posameznih izbruhov ni bilo čutiti, nad črto je divjalo nepretrgano grmenje, škrtanje, zavijanje, digetala je vsa oko-lica.
Od sončne pripeke in srnradu po zgorelem smodniku in ožga-nein železju je postajal zrak za-dušljiv. Po vsej črti je od izstrel kov sikal ognjeno črni dim in zastrl sonce.
V pozdemnici strojničnega oddelka se je kadilo. Bilo je, kot bi z vseh strani nekaj bu-talo, kakor čoln na razburka-nem morju. Skozi reže debelih stropnikov se je nenehno usipal prah, od sten so se krušile plasti kihke ilovice. Ljudje so utihnili, neka brezčutnost se jih je lote-val, vsi so se zavedali, da jih polni zadetek zmaže in preseli v večna loviJča, od koder ni vrni-tve.
Rozman je z napetostjo pri-čakoval izid, v njem je bila trdna vera v stanovitnost njego-ve čete. Zadnji čas je pozomo opazoval značaje svojih ljudi, ni bil še dolgo njihov starešina. Priznati si je moral, da so ga najbolj navduševali strojničarji in njihov vodja Jožko. Čeprav so bili v oddelku vojaki štirih narodnosti, je vladalo med nji-ml vedno tovariško vzdušje. Zelo mu je ugajalo, kako hitro so odnesli ranjenega tovariša in drveli z njim skozi topovski ogenj, da ne izkrvavi. Rozman je globoko veroval vsvoje ljudi. Kot discipliniran vojak je čutil odgovomost do podrejenih. Vso obrambo je sam pregledal
in še vednoje premišljeval, če je kaj pozabil. Nič ne de.vzdržati moramo.
Sovražni opazovalci so osre-dotočili ogenj na odsek druge čete. Grozno so mrcvarili iz-strelki vzdolž obrambne črte. Ljudje niso klonili, raje so umi-rali. Izstrelek petnajstkeje našel pot v sosednji okop. Do tiste-ga trenutka so fantje brzdali strah, s polnim zadetkom pa je nihovo življenje ugasnilo. Zade-tek je prizanesel samo strelcu Emilu in še njemu je pustil ve-liko rano na prsih.
Veliko topniškega ognjaje že prenesel Karel, toda ta se je vlekel v nedogled. Navadil se je misliti tudi na smrt. Čakal je, kdaj mu bo zahrumelo nad glavo. Strašno je bilo čakati na zadnji trenutek.
Vsi so odsotno blodili z mi-slimi po svoji preteklosti. Nihče ni vedel, da izstrelki ne tulijo več okoli njih.
Komandir Rozman se je takoj znašel in zavpil:
,,Na okope!"