298 Jezikoslovni pomenki. Nemci so začeli spoznavati Slovence. Nar novejše občnoslovniško delo je izdal profesor dr. Rapp v Tubingi na Nemcih, z imenom: „Grundriss einer Grammatik des indoeuropaischen Sprachstammes. 2 Bde.'4 Kakor napis pripoveduje, zadeva to delo zlasti indoeuro-pejske jezike; pa memogredoč so važne besede tudi odrazih jezikih zaznamovane, in pregled zastran razširjenja raznih jezikov razjasnujeti dve mapi: od Azije in Europe. Važno je to delo za Slovane, ker pisatelj pervi ptujec prinaša obilno znanost staroslovenščine in novih slovanskih narečij, ter te jezike priiičuje ne samo s ean-skritskim, ampak tudi s perzijanskim, in v Earopi z ger-skim, romanskimi in germanskimi jeziki. Te jezike namreč on prišteva v indoeuropejsko deblo, celtiškega pa iz njih srede loči, ker v koreninah in pregibanji se le malo enida z njimi, ter ga deva v versto jezikov, pri kterih se razmere besed ne določujejo po organiškem pregibanji, ampak le po mehaniškem pritikovanji besednih oblik ali su-fiksov, zatoraj jih imenuje sufiksne jezike (Suffixspra-chen), kakoršni so madžarski, čudski, mongoljski, s kte-rimi celtiški vendar po besedah in pritiklinah ni soroden. Kar je v teh bukvah bolj važnega za slovensko reč, naj bo tukaj nekoliko naznanjeno. V posebuem oddelku je razjasnjenih 440 korenik glagolov, imen in pri-imen, ter primerjanih po vsih šesterih vejah indoeuropej-skega debla. Znamenito je, da pisatelj indiškega ne šteje za pervotno obliko tega debla, marveč pričuje, da je marsiktera korenika bolj popolnoma ohranjena v druži h, zlasti zahodno-europejskih jezikih, zraven mnoge tudi v slovanskem. Ravno pri takem razlaganji pase slovenski jezik kaže veliko tesneje sklenjen z drugimi europejskimi, dasiravno se po večini bolj naklanja na azijanske, na per-ziškega in indiškega; dostikrat se mora človek prav zavzeti, ko gleda mnogo slovenskih korenik sorodnh z germanskim ali romanskim ali z gerškim ondi, kjer bi si nam kaj tacega ne bil mislil. Dostikrat bi tedaj s pevcom rekel: „Vse imamo, pa ne znamo", vendar naglo bi se popravljal, ter mislil: to je le sorodnost inioeuropejskih jezikov, ker so vsi iz enega debla izrastli. Pri korenikah so semtertje pridjane tudi arbanaške — nasledek staroilir-skega ali traškega jezika, od kterega pisatelj pravi, da se bolj nagiba na sufiksne jezike. Poglavitni razloček zahodnih jezikov pa nahaja pisatelj v tem rnemo izhodnih, da uni rabijo bolj terde čerke: k iu njene sorodnice, ti pa bolj omehčane: s in njene sestrice; za izgled stavi: germansko knavan, kennen, latinsko gnoscere, gerško giguo-skein, sanskritsko dshanatum, perzijansko sni na eliten, slovensko sna t i. (Pomniti se mora, da pisatelj vse jezike enako piše z latinskimi čerkami, kar veliko polajša vse branje). V večini bukev pa pisatelj razlaga slovniško preoblikovanje besed, in ondi se slovansko tudi kaže v m nogo-verstni zvezi z drugimi europejskimi jeziki. Zastran pregibanja glagolov opominja pisatelj, da je nar bolj bo- 299 gato razpeljano v sanskritskem in genskem, manj bogato v družin jezikih in v slovanskem, da pa razni jeziki namestajejo nedoversivni čas gerskega ali latinskega ezika z raznimi izpeljanimi glagoli; v tej reči pa šteje S lova ne za uar bolj bogate, samo da premalo omenja od naših dovcršivnih in nedoversivnih glagolov« Posebno tudi razlaga, koliko da so si končnice glagolov sorodne za razne osebe, po kterih se beseda v pregibanji ozira. (Dalje sledi.) 302 Jezikoslovni pomenki. Nemci so začeli spoznavati Slovence. (Dalje.) V razlaganji imen in priimen govori dr. Rapp od člena (Artikel), kterega rabijo gerški, germanski in po njem prestvarjeoi romanski jeziki; znamenito je o tem, da pisatelj omenja tudi Krajnce, ter pravi, da so si na pol prilastili nemški člen. Gotovo pisatelj ne zna novih slovenskih bukev; so mu bolj pri rokah le starejše, zlasti Truberjeve, kteri je svoje reči dajal tiskati ravno v Tubingi, kjer je dr. Rapp profesor občne priličevavne slovnice. V sklanjanji imen pa Slovani prejemajo posebno hvalo s tem glasom, da prekosujejo o tem vse druge jezike, zlasti pisatelj slavi sklanjanje določivnega priimen a, 8 kterim se pri nas namestuje raba členov, dasiravno tudi Litvaoi in stari Gotje poznavajo posebno obliko določivnega priimena. Tudi pisatelj govori od d v ob roj a, kteri je lastina indiškega, gerškega, slovanskega in litvanskega jezika; opominja pa, da so ga novejši jeziki večidel zgubili. Med slovanskimi, utegnemo pristaviti, ga je naš slovenski še prihranil. Vendar tukaj bi jaz rad omenil neko rabo, za-stran ktere bi bil že davno rad govoril; samo nočem, da bi se zavoljo dvobroja spet sedemletna vojska ne zbudila; pa naj povem. Ženski dvobroj smo od nekega časa tako začeli pisati, da se v glagolih in priimenih skoraj ne loči od višjebroja, in da bi se ta dvobroj skoraj kmalo zgubil, ker ne zna vsakteri, da se končni e bere bolj tesno, kakor e brez navdarka; tako rabo podpirajo s tem, da je po staroslovenski šegi. Pa jaz mislim, staroslovensko gori ali doli, zdaj govorimo novoslovensko, in tukaj se sliši čisti i na koncu, kakor se na Notranjskem prav dobro glasi, drugej pa v polglasni e sprehaja. Ako se pa kje sliši tesni e, ondi imajo navado tudi v višjebroji tacega izgovarjati namesti navadnega i; govorijo namreč: „trije berhke fantje so prišle". Zatoraj je Vodnik pisal: ,,dve beli kravi se paseti"; tudi Vertovec se je za ta dvobroj s končnico i poganjal. Vendar tudi ni res, da bi dvobroj v staroslovenskem imel samo tesni e, mar ima večkrat tudi i, na priliko: oči, mreži, dlani, cerkvi, moji, vaši, namreč zlasti za čerkami j, š, ž, č, pa tudi nektere druge-krati; le pri glagolih se nahaja samo e: budete, ste *). Pa naj povem še kaj dalje za dr. Rapp-om; nočem se vendar dalje muditi pri priimenih in namestimenih. Omenim pa naj, kar ta pisatelj govori od naših rodovinskih lastnih imen, n. pr., Popovič, Miklošič itd. Kaj menite, da pravi? da so vplivale celo v španjski, in nekaj v nemški jezik. Imena: A Iva rez, Fernandez, po španjski, in: Heinz, Kun z, po nemški, namreč nikjer *) Glej Dobrovsky „lnstitutiones linguae slavicae veteris dia-lecti" str. 511—514. Pis. ne zadevajo enake oblike razuo v Slovenskem, kar bi utegnilo zato verjetno biti, ker so zahodni Gotje, očetje sedanjih Spanjolov, dolgo časa v soseščini Slovanov stanovali; drugi Nemci pa se se vedno dotikajo Slovanov. Ko je pregibanje besed pisatelj razložil, govori še od nekterih pesebnih slovniskih reči. On pravi, da velik spre-dek kacega jezika je res ta, da lahko s o s t a v 1 j a besede, kar velja zlasti od indiškega, gerškega in nemškega; meni pa, da je tisti jezik bolj bogat, kteri ima lastne korenike za posebne zaznamke, ali pa pripravne izpeljevavne končnice. Takošne ima zlasti španjski jezik, pa zraven tudi slovanski; zategavoljo se pisatelj serdi nad tistimi slovanskimi puristi, kteri nobene ptujke nočejo terpeti v svojem govoru, pa zategavoljo radi sostavljajo neprimerne besede. (Konec sledi,) ____ 306 Jezikoslovni pomenki. Nemci so zaceli spoznavati Slovence. (Konec.) v Še pisatelj govori od nasledovanja ali zverstovanja besed; ondi ima besedo tudi za nas važno. Piše namreč, da tista versta besed je nar boljša, ktera je nar bolj naravna, in nar bolj primerjena postavam našega mislenja; zlasti naj, ako ni potreba posebnega navdarka na kaki besedi, vladna beseda vedno spredaj hodi pred odvisno, glagol pred svojim toživnim. V tej reči je posebno prost jezik latinski, samo da rad deva glagol na kouec stavka; novoromanski jeziki ga v tem posnemajo, vendar francozki je v reda besed precej priklenjen. Tudi slovanski jeziki so dosti prosti v zverstovanji besed, samo da zahodne narečja so se navadile po latinski ali nemški šegi glagol staviti na zadnje. (JMenim, da v to ravuo zadeva, kar je pred kratkim gosp. Navratil opominjal). Noben jezik pa nima, pravi h koncu, bolj svojoglav-nega reda v besedah kot nemški; šaljive so njegove besede o tem: „V nemškem jezika vladna beseda žene odvisne stvari pred seboj kot tropo gosi; ali pa, kadar Francoz važno besedo nar pred stavi kot temeljni kamen, in potem igraje meče za njim ložeje kamne, takrat Nemec prav s termasto svojoglavnostjo naprej meče prazno šaro, in na zadnje verze poglavitni adut, ter z eoim mahljejera sklene vsea. H koncu dr. Rapp še govori od razširjenja in seiišč indoeuropejskega jezikovega debla, ter razlaga svoji mapi azijanskih in europejskih jezikov. Tu govori od „Vindov ali Slovencov na Krajnskem, in deloma na Koroškem in Štajarskem" in na mapi zaznamuje slovensko deželico, sicer celo celo majcuno, vendar po barvi zadosti določeno. Poslednjič še pravi: „V celi Nemčii, ne samo kar je v izhodu od Labe in Zale, temuč tudi kar je od Rednice in v jugu Donave od Lika (Lech) naprej, je mnogo sledu stare slovanšine; imena so večkrat bolj slovanske, in v ljudskih jezikih vseh je sled slovanskega jezika". Glej! tudi v juga Donave, v sedanji Bavarii in Auatrii je sled slovenšine. Od klej? ali od sredočasnih Slovencov, ali od starih No-ričanov in Retov? Hičinger.