LETO V. ŠT. 32 (226) / TRST, GORICA ČETRTEK, 7. SEPTEMBRA 2000 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1 124 - 6596 CENA 1500 LIR/0,77 € NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. )ANUAR|A 1996 PO DRAGI ■ Z nedeljskim popoldanskim predavanjem o Združeni Sloveniji in slovenski državi se je zaključila letošnja Draga 2000, ob njej pa še Draga mladih. Letošnji študijski dnevi slovenskih izobražencev so v bistvu zaobjeli slovensko narodno in kulturno identiteto kot osrednjo temo razprave in razmišljanja. V teh vrsticah se ne bomo spuščali v kako podrobno analizo oz. poročanje z letošnjih srečanj, o tem je govor na drugem mestu. Tu bi le podčrtali nekaj misli, ki se kot stalnica pojavljajo v našem narodnem in kulturnem svetu, zlasti ob istovetnosti slovenstva pri nas. "Mali narod se kaj hitro zave svojega posebnega notranjega bistva in pomena'', piše naš mislec France Veber. Kaj pomeni biti Slovenec danes? V 19. stoletju je pesnik Jovan Vesel Koseski zapisal slavnostni verz - Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos! Narodna in jezikovna, s tem pa tudi kulturna identiteta se kaže v že prej omenjeni Vebrovi oznaki kot bistvo lastne samozavesti, kar je gotovo osnova narodnega čutenja. Nato pride vse to, kar je danes s tem povezano, poleg jezika in kulture zavest lastne državnosti, zodo-vinske in socialne osveščenosti idr. Vsi vemo, kako si danes Slovenija na vse kriplje prizadeva za vstop v Evropo, s tem pa je povezana tudi ideja lastne identitete. Ta se bo morala še posebej soočati z evropsko miselnostjo, vedno pa v skrbi, da ne zmanjša ali izgubi lastne značilnosti. Seveda pa spadajo v ta okvir vsi Slovenci, tudi tisti, ki žive izven meja republike Slovenije. Tako je npr. pravilno zapisal že leta 7 928 narodni demokrat Lojze Ude (v listu Svobodna mladina): Slovenci v Kraljevini SHS smo predvsem poklicani, da skrbimo in delamo za boljšo bodočnost Slovencev zunaj mej. Skrbeti in sodelovati pa morajo le v sebi močni Slovenci. V sebi močni Slovenci pa so le tisti, ki brez dvomov grade na zdravem temelju slovenske kulture naprej v duhu in smeri tiste ljubezni in vere, iz katere rastejo njeni vrhunci. Le v tem duhu Slovenci živimo in zmagujemo. Prav v tem smislu je torej Draga danes opravila svojo veliko vlogo v povezovanju vseh delov Slovenije v neko širšo enoto (nekoč so govorili o enotnem slovenskem kulturnem prostoru). Prva tako lahko tudi zatrdimo, da so prav v Dragi morda vzrasli tisti dejavniki, ki so omogočili tudi formalno široko povezovanje slovenskih sil z vseh koncev sveta. Pomislimo lahko na Svetovni slovenski kongres, ki je od osemdesetih do devetdesetih let dvajsetega stoletja tudi zaživel kot živo vsenarodno telo in marsikaj naredil tudi za našo narodnostno skupnost v Italiji. Vse to je bilo predmet tudi letošnjih debat in predavanj v Dragi. Res je, da je to še vedno tista slovenska tribuna skupna matici, zamejstvu in zdomstvu. Vrednote slovenstva, demokracije in krščanstva so še vedno temelji sicer pluralnega slovenskega izobraženstva, ki se tu srečuje že dobrih 35 let. Kako pa naprej? Draga ima in bo še naprej gotovo imela svojo povezovalno moč. še dalje bo vzbujala in oplajala nove zamisli in s tem prispevala k vedno globlji slovenski, obnem pa tudi evropski zavesti naše skupnosti. ANDREJ BRATUŽ iMdiieiieM Mednarodna zveza osvobodilnih gibanj je leta 1992 povabila mednarodno skupnost, naj častno poskrbi za ''kraje spomina"... Lepo bi bilo, da bi zgledno skrbeli in se spominjali vseh krajev, na katerih so se kršile človečanske pravice. Dogaja se, da tajnik EU nudi denarno pomoč za "ohranjanje nacističnih taborišč" in predsednik poslanske zbornice vabi profesorje, naj z dijaki obiščejo "nacistična taborišča". Koristno pa bi bilo, da bi Italija in Evropa končno le razumeli, da taborišča niso bila samo nacistična. Gonars bi zato moral postati za vse KRAJ SPOMINA. ALESSANDRA KERSEVAN, V GONARSU, 3. 9. 2000 OB NOVI ZAOSTRITVI ODNOSOV MED AVSTRIJO IN SLOVENIJO ZADEVA SE TIČE TUDI NAS DRAGO LEGISA * Odkrito moramo sicer priznati, kako smo pričakovali, da bodo tudi Slovenija in njeni najvišji predstavniki, od predsednika republike do predsednika vlade in parlamenta ter predvsem zunanjega ministra, vsaj izrazili zaskrbljenost ob dejstvu, da je po lanskih državnozborskih volitvah nastala na Dunaju vladna kpalicija med OVP in FPO, to je med ljudsko in svobodnjaško strankojorga Haiderja. Medtem ko je komisija EZ takoj zavzela povsem negativno stališče do novega avstrijskega zavezništva, češ da je politika, ki jo zagovarja in izvaja koroški deželni glavar, v kričečem nasprotju s temeljnimi načeli EZ, so se pristojni slovenski oblastniki - v Ljubljani smo tedaj imeli vlado, ki ji je predsedoval libe- Slovenci v Italiji ne moremo neprizadeto spremljati razvoja odnosov med Slovenijo in Avstrijo. Odnosi so se občutno zaostrili, za kar je odgovoren predvsem koroški deželni glavar in voditelj avstrijske svobodnjaške stranke Haider. ralni demokrat Janez Drnovšek - odločili za politični molk. Omeniti pri tem velja, da je liberalna internacionala Haiderjevo stranko leta 1993 izključila iz svojih vrst. LDS pa je članica te internacionale. Zdaj se je izkazalo, da je bila drža slovenskih oblasti zgrešena. Hajderjevi apetiti so čedalje večji in, kot kaže, nima v tem pogledu namena popustiti. Politično pomembno pa je, da njegove zahteve In ska poglede osvaja tudi dunaj-a vlada. Tako je obrambni minister pred dnevi v pogovoru z nekim nemškim dnev-j ni kom dejal, kako soglaša s ; Haiderjem ne le, kar zadeva krško jedrsko elektrarno, ampak tudi z njegovo zahtevo, naj se Slovenija ogradi od t.i. "avnojskih sklepov", češ daje to pogoj za njeno priključitev EZ. To stališče je konec prejšnjega tedna osvojil tudi zvezni kancler Schussel. Bralcem, zlasti mlajšim, je treba pojasniti, v čem je pomen teh sklepov. Najprej moramo seveda povedati, da je AVNOJ srbohrvaška kratica za ‘Antifašističko viječe narod-nogoslobodjenja Jugoslavije" (Po naše bi temu rekli Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije). Šlo je za najvišje politično predstavništvo Jugoslavije med drugo svetovno vojno. Pobudniki za njegovo ustanovitev so bili seveda komunisti. Pomembni sta dve zasedanji: prvo v Biha-ču novembra leta 1942, še pomembnejše pa je drugo zase- 35. STUDIJSKI DNEVI DRAGA 2000 ANALIZA STANJA IN POGLED V PRIHODNOST IVAN ŽERJAL S temi besedami lahko strnemo vsebino 35. študijskih dnevov Draga 2000, ki so v priredbi Društva slovenskih izobražencev potekali pod velikim šotorom v parku Finž-garjevega doma na Opčinah od 1. do 3. t.m. Ob prelomu tisočletja se namreč soočamo z nekaterimi vprašanji, ki so velikega pomena za našo prihodnost in mimo katerih ne moremo. To so očiščenje spomina oz. sprava, narodna identiteta, enotni slovenski kulturni prostor in šola v FOTO KROMA Italiji. In razprava okoli teh vprašanj je tri dni v parku Finž-garjevega doma tudi prevladovala, kljub nekaterim ostrim besedam, ki so zlasti v nedeljo popoldne padle okoli aktualnega političnega trenutka v Sloveniji. —-—- STRAN 6 danje konec novembra leta 1943 v Jajcu, kjer je 142 zborovalcev med drugim soglasno potrdilo odlok Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS) o priključitvi Slovenskega Primorja in vseh a-nektiranih delov Slovenije Federativni Jugoslaviji. Zborovalci so prav tako potrdili odlok sorodnega hrvaškega narodnoosvobodilnega sveta (ZAVNOH) o priključitvi Istre, Reke, Zadra in anektiranih delov Hrvaške in hrvaških jadranskih otokov Federativni Jugoslaviji. Hkrati je bila ustanovljena komisija za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih pomagačev. Podčrtati velja, da so vse sklepe AVNOJA že decembra 1943. leta, seveda z nekaterimi pomembnimi pridržki, priznale zahodne zavezniške države, januarja leta 1944 pa tudi moskovska vlada. S tem so zavezniki dejansko prenehali podpirati begunsko jugoslovansko kraljevo vlado v Londonu in njenega vojnega ministra v domovini, generala Dražo Mihajloviča ter njegove četnike.V tem avnojskem sklepu pa je treba vsekakor videti glavno izhodišče za povojno usodo Primorske, ki je po pariški mirovni pogodbi z Italijo bila leta 1947 skoraj v celoti priključena Sloveniji oziroma Jugoslaviji, čemur je leta 1975 z osimsko pogodbo med Italijo in Jugoslavijo sledila tudi priključitev Slovenske Istre. Prav zaradi tega trdimo, da se avnojski sklepi neposredno tičejo tudi nas, ki smo ostali v mejah Italije, ta pa je morala plačati ustrezen davek za svojo imperialistično politiko na Balkanu in seveda tudi za svojo genocidno politiko do slovenske in hrvaške manjšine v nekdanji Julijski krajini. —— STRAN 13 Drago Štoka OB 25-LETNICI SLOVENSKE SKUPNOSTI Miran Mihelič / pogovor AMBROŽ ČOPI Alojz Tul POJAV OBRITOGLAVCEV ZASKRBLJA... m O JEZIKU IN VREDNOTAH NA NAŠIH ŠOLAH Ivan Žerjal / intervju ZVONE ŠTRUBELJ P? Erika Hrovatin TRŽIČ, USPEL SREDNJEEVROPSKI VEČER m Martin Marussi KO JE VERA NEKAJ ŽIVEGA Danilo Lisjak MIROVNI SPORAZUM V BURUNDIJU Jurij Paljk VES SVET JE KAKOR... m lanez Juhant ZAVOŽENO IN PREBUJENO UPANJE in ČETRTEK 7. SEPTEMBRA 2000 OB 25-LETNICI SLOVENSKE SKUPNOSTI DRAGO STOKA Prvi (ustanovitveni) kongres Slovenske skupnosti je bil leta 1975 v Devinu, drugi pa leta 1977 v Števerjanu. Sedanje vodstvo SSk [e jubilejno 25-letnico delovanja proslavilo v Števerjanu in se tako primerno oddolžilo temu narodnostno-političnemu dogodku, ki je važen za vso slovensko skupnost v Italiji, posebej seveda za demokratično in zavedno čuteče Slovence, ki vztrajajo na načelih samobitnosti, demokracije in popolne samostojnosti tudi v političnem življenju. Proslava je bila lepa, občutena, resna, kar ni običajno za ta čas, ki je žal na sličnih političnih prireditvah poln kiča, odvečne dvojezičnosti, poceni demagogije in frazarjenja. Pred petindvajsetimi leti smo se tridesetletniki odločili za drzno potezo: za združitev takratnih slovenskih strančic in gibanj v eno samo politično telo. Niso bili vsi za ta načrt, toda šli smo po začrtani poti in iz Slovenske demokratske zveze (zaTrst in Gorico), iz Slovenskega ljudskega gibanja, Slovenske kr-ščansko-socialne zveze in Skupine neodvisnih Slovencev ustvarili novo stranko in ji dali ime Slovenska skupnost. Slovenci nastopamo na političnem področju samostojno, v eni ali drugi obliki, že petdeset let, vedno pod znakom lipove vejice. Spojitev v eno samo stranko pa je bila pred 25 leti zgodovinska nujnost in dalekovidno politično dejanje, saj bi se razkropljeni po raznih strančicah in gibanjih težko udeleževali vseh volitev, ki so se zvrstile in se še bodo pred nami. Če ne bi bili združeni zavedni Slovenci v eni sami politični stranki, bi bili seveda tudi lahek plen italijanskih vsedržavnih strank (danes celo Forza Italia in Lega Nord) in bi ne mogli biti subjekt svojih misli, želja in dela na političnem področju, ki je tako pomembno za obstoj vsakega naroda, vsake narodnostne skupnosti, posebej pa še naše slovenske, ki je v zgodovini vseskozi izpostavljena močni asimilaciji in političnemu zapostavljanju. Škoda, da del naših sorojakov tega ne čuti in se zato že petdeset povojnih let raje udinja italijanskim, pa čeprav naprednim strankam. Kaj imajo od tega, nam jasno priča izginotje strank, kot so bile PSI, PSIUP, PCI itd., od katerih je danes ostalo le krepko vidno pogorišče. In z njimi so zgoreli in pogoreli tudi glasovi naših levo usmerjenih volivcev. Tudi nedorečenost in pomanjkljivost i zaščitnega zakona za Slovence v Italiji jasno kažeta na neobčutljivost državnih strank za življenjsko bistvene probleme slovenske narodne skupnosti v Italiji. Tridesetletniki smo pred 25 leti ustanovili Slovensko skupnost, edino slovensko stranko v Italiji, ki je še danes, v tako drugačnih političnih razmerah, prisotna na vseh volitvah, j ki si sledijo skoro vsako leto: od občinskih < do deželnih in parlamentarnih. Žal nas je krivični volilni sistem izločil iz deželne zborni-\ ce, v kateri smo bili kot slovenska stranka prisotni skoro 30 let. To je velika krivica, ki nam jo je storila Italija oziroma njene vsedržavne politične stranke, in nič ne kaže, da bi Italija nameravala to krivico popraviti. Z razliko od Italijanov v Sloveniji, ki so s svojimi tritisočimi glasovi prisotni celo v sloven-! skem parlamentu, ni Slovenski skupnosti dano biti s svojimi desettisočimi glasovi niti v deželni zbornici. Ni to vnebovpijoča krivica ; za vse Slovence v Italiji? Niti v deželni zbor-| nici nas ni, ko bi bili tam tako zelo potrebni, če ne celo nujni! Petindvajset let je torej minilo od prvega i kongresa Slovenske skupnosti v Devinu. Od takrat so se politične razmere pri nas temeljito spremenile in zasukale na čudne poti. Iz ! nekdaj mogočne PCI so nastale tri stranke; socialistična, kateri so premnogi Slovenci slepo verjeli, je naravnost izginila. Ostala je in še močno diha Slovenska skupnost. Potrebno ji je le novega zagona, novega kisika. Čuti se pomanjkanje mladih v njenih vrstah. Zakon staranja in ohlapnost natalitete se močno čutita pri edini slovenski stranki v Italiji. In vendar je nam vsem ta stranka | krvavo potrebna, tudi mladim, novim generacijam. Brez političnega udejstvovanja je narod sirota, tudi naš narod! Že prav, da smo aktivni na kulturnem, športnem in drugih področjih, toda brez političnega udejstvovanja smo okrnjena družba. Zakaj naj bi drugi možje, druge stranke odločale o nas, o naši usodi, o našem razvoju? Ne, to ni prav, še manj pa dalekovidno! Pripadniki mlade generacije! Gradite svojo prihodnost, ki mora biti trdna, gotova, neomajna. Na vseh področjih, tudi na političnem! 1 Samo tako boste storili svojo narodno dol-I žnost! PREMIER BAJUK POLOŽIL VENEC K SPOMENIKU BAZOVIŠKIM JUNAKOM Predsednik slovenske vlade dr. Andrej Bajuk je v sredo, 6. septembra, v spremstvu obrambnega ministra Janeza Janše v dopoldanskih urah položil venec k spomeniku Bidovcu, Milošu, Marušiču in Valenčiču, ki so jih pred sedemdesetimi leti fašisti ustrelili na bazovski gmajni. Dogodek je spadal v sklop svečanosti ob 70-letnici ustrelitve bazoviških junakov, i ki jih prireja Odbor za proslavo bazoviških žrtev pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu. Ob tej priložnosti se je dr. Andrej Bajuk tudi sestal s predstavniki skupnega predstavništva slovenske manjšine v Italiji. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 533177 FAX 0481 536978 E-MAIL noviglas@tmedia.it 341 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 365473 FAX 040 775419 E-MAIL n g I a s t s C« t i n. it GLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA IZDAJATELJ: ZADRUCA CORIŠKA MOHORIEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIIA 70.000, INOZEMSTVO 110.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 140.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: I064749T CENA OGLASOV: PO DOGOVORU NEVARNE TEŽNJE POJAV OBRITOGLAVCEV ZASKRBLJA DEMOKRATIČNO EVROPO ALOJZ TUL Pred tridesetimi in več leti je evropsko družbo globoko vznemiril pojav tako imenovanih dolgolascev, to je mladoletnikov, ki so si v znak protesta proti obstoječim družbenim in političnim razmeram pustili prosto rasti lase ter opuščali njihovo običajno negovanje. S tem so hoteli nekako opozoriti svet o-krog sebe in odgovorne politike, da mladi niso zadovoljni z razmerami, ki urejajo ne samo položaj mladih, temveč tudi drugih šibkejših družbenih slojev. Skratka, zahtevali so temeljite reforme zlasti na področju izobraževanja in vloge mladih v splošni družbi. Spominjamo se zlasti množičnih študentovskih protestnih nastopov v skoro vseh evropskih prestolnicah in drugih velikih mestih, ki so si sledili v letu 1968 in naslednjih. Nekaj podobnega se, čeprav zaenkrat v manjšem obsegu, dogaja v Evropi tudi danes. V mislih imamo raznovrstne pojave neonacističnega vedenja v javnosti in idejnega navezovanja mladih pobudnikov na vzore iz medvojne preteklosti. Od ostalih mladih vrstnikov se hočejo razlikovati tudi po načinu oblačenja in negovanja svoje fizične zunanjosti. Namesto dolgih las si lasišče do golega obrezujejo, zato jih nazivajo kratkomalo obritoglavci ter jih v političnem pogledu označujejo za pristaše neonacističnih idej in idealov in njihova gibanja za neonacistična. GLAVNI VZROKI Vedno številnejši preučevalci tega aktualnega pojava se sprašujejo, kje je treba iskati vzroke zanj, kajti le-ta ni omejen zgolj na nekatere evropske države, temveč je v večjem ali manjšem obsegu prisoten v izbranih družbenih sredinah skoro vseh evropskih držav. Kar pri tem še j posebej izpostavljajo, je ugotovitev, da je opisana nova oblika neonacizma našla najbolj ugodna tla v Nemčiji, in ! sicer v njenem vzhodnem delu, ki se je leta 1991 rešil realsocialističnega, t.j. komunističnega jopiča, in se pridružil Zahodni Nemčiji. Nekateri družboslovci pripisujejo glavni vzrok zbujanja neonacizma razmeram, ki jih ustvarja drug pojav, t.j. eko-I nomska globalizacija, ki zlasti na gospodarskem področju nezadržno podira dosedanja ravnovesja tako znotraj gospodarskega dogaja-j nja v posameznih državah kot med državami samimi. V naravi stvari je, daje globali-j zacija najbolj prizadela prav države naVzhodu (od Nemčije prek Češke, Slovaške in Madžarske do Rusije), kjer so prej živeli v nekakšnem nepredušnem stekljenjaku s stoječim zrakom, ki je pa da-| jal občutek absolutne varno-ti. S padcem komunistične-! ga sistema seje celoten prostor izpostavil prepihom in s tem odpravil vsakršne varnosti. V konkretnem prime-| ru Vzhodne Nemčije je bilo treba vse začeti s kraja, vklju-J čno na občutljivem gospo-! darskem področju. Vse to je, po mnenju poznavalcev razmer, ustvarilo zlasti pri mlajših rodovih občutek, da morajo nekdanjo ''varnost" iskati v zgledih iz ne tako daljne preteklosti. ZASKRBLJENOST JE NA MESTU Ne da bi pojav poenostavljali ali ga enostavno povsod izenačevali, moramo vzeti na znanje, da se gibanja, ki jih danes sredstva javnega obveščanja označujejo kratkomalo za neonacistična, pojavljajo pod raznimi odtenki tudi v samih tako imenovanih demokratičnih državah zahodne Evrope in ne samo v Nemčiji. Ali nimamo v Italiji močno desničarko gibanje, ki razmišlja podobno, kot to delajo njihovi bratranci drugod po Evropi? Primer zase je, recimo, Avstrija, ki ni po vojni doživela denacifikacije. Podobno velja glede defaši-stizacije v Italiji. Da je pojav oživljanja tota-litarnih ideologij iz preteklosti dejstvo, dokazuje namera, da bi v prihodnjih mesecih organizirali vTrstu (!) shod "naciskinov" iz Nemčije in iz drugih srednjeevropskih držav, ki gaje neuradno naznanilo tukajšnje skrajno desničarsko gibanje Forza Nuova. Pojavljanje in nastopanje obritoglavcev z neonacističnim predznakom ima zaenkrat omejen obseg, vendar j ustrezno zaskrblja določene ! evropske kroge, kar posredno dokazuje njihovo zadržanje do nedavnega vstopa svobodnjakov v avstrijsko vlado. POVEJMO NAGLAS JANEZ POVSE PRISELJENCI VIDIJO V NAS OBLJUBLJENO DEŽELO Med najpomembnejša dogajanja sedanjega časa prav gotovo sodi pojav priseljencev oziroma beguncev. Zaradi vojn, revščine in politične prisile naj bi se v svetu okrog dvajset milijonov ljudi pomikalo proč od svojega doma, največ v Aziji in v Afriki. Vse večje število se jih zateka v razviti svet, se pravi k nam. Dejstvo je, da ni lahko zapustiti svojega rojstnega kraja, dejstvo je tudi, da vsi ti ljudje vidijo v razvitem svetu obljubljeno deželo, ki jim bo dala vse, česar niso imeli ali kar so izgubili, ne nazadnje toplino domačega kraja. Realnost je seveda dosti bolj kruta, tujina je slej ko prej tujina, poleg tega pa za razviti svet te stvari tudi niso tako preproste. Tega se še kako dobro zavedamo, saj se ena od pribežniških poti usmerja v Evropo prav preko naših krajev. V kolikor smo odkriti, nas pribežniki spravljajo v stisko. Gre za velikanske kulturne razlike, ki nas v mnogočem ločijo od njih, zato na njihovo prihajanje odgovarjamo z zadrego in zaskrbljenostjo. O tem pričajo pogosta nasprotovanja odpiranju zbirnih središč, kadar bi morala slednja zaživeti v naši bližini. V primeru, da so daleč od nas, ne vidimo problemov in smo načelno z njimi soglasni, neposredno soočenje s prihajajočimi pa nas sili v odklanjanje. Toda pojav prišeljeništva bo še trajal in se bo po nekaterih napovedih še okrepil, zato se moramo v odnosu nanj opredeliti. Na vsak način si je treba prizadevati, da bomo v odnosu do novih prebivalcev našega kraja in širših območij vzpostavili huma-f no in razumevajoče stališče. Svetopisemske razsežnosti preseljevanja nas nemara obve-zuejo, da svojo kulturo počlovečimo do še i višje stopnje, kot jo zmoremo v tem trenutku. Omenjene razsežnosti pretoka ljudi iz revnih dežel v bogate so namreč lahko priložnosti, ki se jim ni mogoče izogniti, namreč da se naša kultura v večji meri usmeri na tiste, ki so pomoči potrebni. Svet je očitno prispel do točke, kjer bo izostrena dvoobraz-na resničnost revnih in bogatih temeljni izziv človeka prihodnosti. Revni svet torej k nam množično in nepretrgano prihaja. Bo-i mo znali na ta izziv ustrezno odgovoriti? Bomo v tem izzivu prepoznali razpotje, ki bo odločilno za vse nas, se pravi razpotje med \ širino darežljivosti in ozkostjo trdosrčnosti? Bomo razumeli razloge preseljevanja in stisko ljudi na begu ali se bomo prestrašili za svoje pridobitve? Ni razloga, da ne bi verjeli v moč človečnosti, ki bo v prihodnosti edina lahko smotrno urejevala celotno svetov-J no organiziranost. V nasprotnem primeru bomo namreč postali žrtve lastnega oborože-! nega zapiranja svojih meja, s tem pa podle-j gli logiki nestrpnosti in nasilja, ki se po pravilu vedno obrneta proti človeku. AKTUALNO INTERVJU / ZVONE ŠTRUBELJ NOVIM OBZORJEM DUHA NAPROTI Že pred časom se je v zamejstvu razširila vest, da se od openskih in seveda tudi ostalih tržaških vernikov poslavlja dr. Zvone Štrubelj, sicer župnik in dekan na Opčinah, pa tudi vsestranski pastoralni in kulturni delavec, ki je na Tržaškem deloval celo desetletje. Poleg rednega dušnopastirskega dela je pri nas še urejal radijsko rubriko Vera in naš čas, do nedavnega je pisal v naš časopis, pred časom pa je pri Goriški Mohorjevi družbi izdal tudi knjigo z naslovom Ali je Bog oče in mati?. Dr. Štrubelj odhaja na katoliško univerzo v Tiibingen v Nemčijo, ob slovesu pa smo ga vprašali za pogovor, na katerega je rad pristal. IVAN ŽERJAL G. Štrubelj, s kakšnimi občutki se poslavljate od naših vernikov? Slovo je vedno težko. Francozi pravijo: "Partir, c'est mourir un peu" - odpotovati pomeni kar malo u-mreti. Morda odmreti nečemu, kar ti je pripadalo in čemur si sam pripadal. Iztrgati nekaj, kar je bila celota, je vedno poseg v živo in boli. Tvegati tak korak lahko narekuje samo nekaj večjega, nekaj, kar te vodi še k večji celoti, večji enovitosti tvojih življenjskih usmeritev. V imenu tega odhajam. Večkrat sem si že dejal, da me v življenju najbolj boli to, da sem na različnih krajih sveta moral prekiniti živ in intenziven stik s toliko ljudmi. Ostanejo ti naslovi, telefonske številke, obljuba po nadaljevanju tesnih in pogostih stikov. Pa gre življenje večkrat prehitro naprej in pušča za sabo mesta, pokrajine in ljudi, ki ostanejo tam, ne da bi jih imel čas in možnost še kdaj doživljati na isti način kot takrat, ko si živel z njimi. Na Opčinah in sploh naTržaškem sem se dobro in lepo počutil. Ne bi se mogel imeti tako, če tu ne bi bilo dobrih, plemenitih in globokih ljudi. Med svojimi verniki bi tako lahko napravil dolg, zelo dolg seznam. Odnesel ga bom s seboj, v svojem srcu. Zakaj in kam pravzaprav odhajate? V zamejstvu sem deloval deset let, kar je pravšnje obdobje, da poženeš korenine, kot se večkrat reče. Rad bi rastel tu še naprej, če ne bi bilo večjih zahtev tudi drugje. Mislim na študijsko področje, za kar sem se pripravljal dolga leta, in čutim, da bo moje novo delovno področje. Povsem bi se rad posvetil poučevanju teologije, natančneje teološke antropologije, za kar sem se specializiral. Od leta 1992 do letos sem poleg drugega dela poučeval ekleziologijo - nauk o Cerkvi na Teološko pastoralni šoli v Novi Gorici in Kopru. To mi je bilo v tolikšno veselje, da to izkušnjo lahko primerjam duhovni oazi, ki sem jo mogel živeti s študenti, s katerimi sem delal. Približno tako si predstavljam tudi poučevanje na univerzi. Leta so sicer že zložena v štiri in pol skladovnice, vendar se tega ne bojim. Čutim še dovolj moči, da zaorjem na njivi teološke znanosti. Še nekaj bi rad povedal. Takoj po opravljeni doktorski disertaciji na Gregorijanski univerzi v Rimu sem že začel s seminarskim delom na Teološki fakulteti v Ljubljani. Ravno takrat pa je pokojni škof Lovrenc Bellomi zelo prosil našega salezijanskega predstojnika, sedanjega beograjskega nadškofa Stanislava Hočevarja, za prepotrebno pastoralno pomoč v tržaški škofiji. Takrat so me predstojniki preusmerili v pastoralno delo, za kar sem jim pravzaprav hvaležen. Ovinek, ki je trajal deset let, je lepo in plodno poglavje mojega življenja. Za leto dni odhajam v Nemčijo, v Tiibingen, kjer je poznana in zelo dobra katoliška univerza. Grem, kot sem marsikomu rekel, pod osvežujočo intelektualno prho, ker se želim dodobra zbuditi, osvežiti in nato oditi na novo pot. Vsakih deset let človek to krvavo potrebuje, zato je v Cerkvi, zlasti pri nekaterih redovih, že udomačena praksa t.i. sobotnega leta, ki omogoča študijsko in duhovno prekrvavitev, novo osvežitev in ponavadi tudi nov zagon. Sicer pa je v pravilnik pastoralnega dela katoliške Cerkve že prišlo imenovanje I župnikov za devet let, kar se mi zdi 1 pravšnje obdobje za ustvarjalno in j plodno delo v neki župniji. To pravilo ježe v navodilih Italijanske škofovske konference, pa tudi v naših salezijanskih konstitucijah. Tiibingen, kamor odhajam, mi je drag še po nečem. Prav v bližini po-! čiva naš veliki rojak Primož Trubar, ki ga tam zelo cenijo in še danes dela v prid Slovenije in Slovencev. Rojen sem prav v bližini, le pet kilometrov od njegove rojstne vasi Rašica. On sam je več let živel in deloval jv Trstu. Zagotovo bo spoznavanje j evangeličanske Cerkve in teologije ter njenih usmeritev za katoliškega | teologa v dragocen pripomoček pri njegovem razmišljanju in delu. Kakšen vtis ste si ustvarili v tem desetletnem obdobju 0 zamejstvu? Zamejstvo kmalu ne bo več to, ; kar ga definira, meja namreč. Upajmo, da bo v nekaj letih odpravljena. Upam tudi, da bodo tržaška, gori-j ška in videmska pokrajina, kjer ži-! vijo Slovenci, vedno bolj živa veja narodovega telesa. To bo odvisno 1 tako od drevesa, t.j. od matične Slovenije, kot tudi od veje, to je zamejstva samega. Ali bo meja še naprej obstajala v glavah in v duši Sloven- 1 cev na eni in na drugi strani? Težko I jo bo odpraviti prav tam, kjer je naj-i globlja, v mentaliteti in navadah, v notranjem zadržanju. Slovenija se bo zelo hitro znašla v istem položa-u, kot je bilo zamejstvo dolga de-' setletja. Se bodo Slovenci priprav-i Ijeni kaj naučiti in podučiti od te izkušnje? V zamejsko vejo narodovega telesa že dolgo piha burja. Suličasti listi oljke so najlepši, ko jih obrača burja. Tako trdno rastejo na veji, da jih nobena sila ne odpiha. To je tista zdrava narodna zavest, ki sem jo srečal pri nekaterih Iju-i deh v zamejstvu in ki v ničemer ni primerljiva z včasih površnim, napihnjenim in z interesi obloženim rodoljubjem v zatišju matice. V tem smislu Slovencem manjka burje, zato tudi dinamičnosti in odpornosti. Slovenija postaja križišče, tako kot so Trst, Gorica in tudi Videm križišče že po zgodovinski in zemljepisni danosti. Si bomo v tem znali pomagati? Ali bomo še naprej malenkostni, provincialni in do kraja zamerljivi? To je resno vprašanje. Tudi v Cerkvi bo tržaška, goriška in videmska "slovenska vejica" živela in morda še kdaj ozelenela po istem zakonu vzajemnosti med deblom in vejo. Vsaka primera šepa, tudi moja. Mislim pa, da bodo stvari šle ali se razšle v tej smeri. Kako bi orisali podobo povprečnega slovenskega vernika na Tržaškem? O povprečnem verniku je težko govoriti. Ne morem sploh govoriti 0 notranji drži posameznega vernika. V nekaj potezah lahko razgrnem to, kar se vidi in opazi od zunaj. Gotovo je tržaški vernik ponosen na svojo versko tradicijo in jo želi iskreno in na najboljši način ohranjati naprej. Pri tej vnemi mu morda malo uhaja živ in ustvarjalen utrip življenja v Cerkvi. Tu mislim na malo bolj živo in življenjsko liturgijo, na spoznavanje in poglabljanje Svetega pi- 1 sma, na nova duhovna gibanja, na nove možnosti vključevanja laikov pri pastoralnem delu. Tako še nimamo, vsaj vTrstu ne, stalnega slovenskega diakona, delivcev obhajila, katehetov, liturgičnih animatorjev. Po drugi strani sem opazil večje število vernikov, ki iščejo in si želijo poglabljanja verskega življenja. Škoda, da jih v naših skupnostih ne znamo odkriti in njihova iskanja in duhovne darove ne vključimo v pa- j storaino življenje naših skupnosti. Veliko skrb ste posvetili mladini. Do katerih \ zaključkov ste prišli pri delovanju z mladimi zamejci? Z mladimi? Mislim, da smo prišli nekako na pol poti. Zlasti v začetku sem imel več časa zanje in smo marsikaj lepega doživeli in naredili. Kasneje seje moj delovni dan tako natrpal, da je bilo vse manj časa 1 zanje. Če pa nisi cel in z vsem srcem z njimi, potem pa nimajo kaj dosti od tebe. Na pol ali na četrt ljudi imajo povsod dovolj: doma v i družini, v šoli, na tečajih, po uradih, v društvih, organizacijah, žal tudi v Cerkvi. Le v prijateljskih skupi- nah ne. Tam pa mladi ostajajo ali tudi želijo biti sami. Nov stil delovanja z mladimi bi bil prav to: prijateljevanje, brez ure, brez živcev in brez koledarja, prenatrpanega s termini. Mladi imajo prav, ko zahtevajo mlajšega duhovnika samo zase, nekoga, ki bi bil res celostno na razpolago njihovim duhovnim potrebam. Tržaški skavti so res živi in dobro organizirani. Marsikaj so mi dali in iz njihovih vrst je zraslo lepo število uravnoteženih, zdravih in odprtih oseb. Za marsikaterega bi dal roko v ogenj. Zelo cenim vztrajno, več kot dvajsetletno delo s skavti in drugimi mladimi sobrata Toneta Bedenčiča. Kot dušni prastir ste si v krajih, kjer ste službovali, prizadevali za združevanje in sodelovanje med ljudmi in komponentami, ki so si bile zaradi idejnih in narodnostnih razlogov oddaljene. Katerega ključa ste se pri tem posluževali in v kolikšni meri mislite, daje bilo to prizadevanje uspešno? Kar vesel sem, da sem uspel vzpostaviti dialog in medsebojno spoštovanje med slovenskimi in itali-i janskimi verniki. Kakšen ključ naj bi bil pri tem? Mislim, daevangelj-; ski. V osnovi evangelijev je dosledno spoštovanje različnosti in tole-| ranče. Jezus marsikateri govor sklene s pojasnilom: kdor ima ušesa, naj posluša! Kdor more razumeti, naj razume! Nobene sile in prisile ni vjezusovih namenih in delih. Če i smo kristjani, pristajamo na njegov ! stil odnosa do bližnjega. To je vez zaupanja, odprtosti in spoštovanja. Od tu tudi občutek obdarovanosti. Različnost jezika in kulture je dar, ki ga lahko prejmem, ko se mi dru-: gi odpre in mi želi dati to, kar mu je najdražje. Odpiranje izkušnjam ve-! činskega dela naše skupnosti se ne imenuje naša ogroženost. To besedo sem želel črtati iz slovarja verskega doživljanja. Priznati moram, ; da so skupna srečanja z italijanskimi verniki openske župnije izhaja-j la iz teh postavk. Koristna niso bila le za nas, pač pa morda še bolj za italijanske vernike. Kjer ni strahu, postane vse lepše in pozitivnejše. Drža odprtosti bo slovenskim ver-: nikom na tem koščku zemlje do-: pustila še marsikatero do sedaj skri-I to možnost in samospoznavanje, italijanskim vernikom pa dala priložnost za resnično duhovno in človeško rast. V številnih razgovorih sem večkrat slišal, da si ljudje želijo duhovnika, ki ne bi - po domače rečeno -toliko "pridigal ", ampak ki bi bil predvsem prijatelj, ki je vedno pripravljen na razgovor, dobro besedo in pomoč v stiski. Ste si tudi vi ustvarili lak vtis? Ali ne mislite, da si ljudje, tako laiki kol posvečene osebe, še vedno predstavljamo duhovnika kot zastopnika neke oblasti bolj kot pa razumevajočega prijatelja? Lik duhovnika je na splošno še vedno preveč idealiziran in sakrali-ziran. Drugi vatikanski koncil seje izognil besedi "potestas sacra", sveta oblast, ki se je stoletja uporabljala v Cerkvi. Uvedel je nov izraz, ki o-značuje vlogo in poslanstvo diakonov, duhovnikov in škofov, to je služenje. To je važen premik, ki pa se seveda še ni dodobra prijel v javnosti, niti med verniki ne. V koncilskem odloku Lumen gentium, Luč narodov, ki je bil zagotovo najbolj drzen in napreden odlok drugega Vatikanskega koncila, se kdaj pa kdaj uporablja tudi beseda, ki jo o-menjate v vprašanju: prijatelj. U-pam si trditi, da se v teh zadnjih desetletjih življenja Cerkve ta beseda čedalje bolj udomačuje, ko gre za lik službenega duhovništva. S tem se zares približujemo svežim izvirom evangelija, kjer Jezus sam pravi svojim sodelavcem: "Ne imenujem vas več služabnike, ampak prijatelje." O pastoralnem načinu, ki ga lahko imenujemo "prijateljevanje", sem že spregovoril, ko je šlo za vprašanje mladih. Ne samo mladi, tudi drugi verniki iščejo v duhovniku predvsem nekoga, ki jim zna prisluhniti in je pripravljen prehoditi z njimi del težke življenjske poti. Pogostokrat je to del kalvarijske po-| ti. V splošni zmedenosti, ki jo trenutno živimo, more duhovnik svojemu verniku, sogovorniku, nakazati trdne oporne točke upanja. Povede ga lahko, če je seveda sam pripravljen ga spremljati, na sončno stran bivanja, kjer živi in deluje živi Kristus, ki je premagal smrt in vstal od mrtvih. Krščanstvo ima v jedru svojega oznanila neverjetno terapevtsko moč, ker je vera neuničljivega optimizma. Njena duhovna e-nergija, ki prihaja od Kristusa samega, prodira skozi najbolj črne oblake zgodovine posameznika in celotne človeške skupnosti. V svojem "zamejskem " obdobju ste poleg rednega dušnopastirskega delovanja ustanavljali in vodili razne verske skupine, urejali ste radijsko rubriko Vera in naš čas pisali ste v naš časopis, napisali ste knjigo... Skratka, prispevali ste k temu, da je versko življenje v zamejstvu poslalo nekoliko bolj živahno. Kaj upate, da bo od vsega lega ostalo? Ostalo bo, kar je bilo zares dobrega in kvalitetnega in na strani Boga. Vse drugo bo použil čas. Na našem področju je težko meriti rezultate. Jezus sam pravi, da smo kot sejalci. Naša naloga je pravvtem: sejati semena dobrega, sejati evangeljska zrna resnice, ki ni od tega sveta. Z drugo besedo, posredovati, kolikor je v naši človeški moči, Kristusa samega. Kdor vsadi oljko, ne bo nikoli počival v njeni senci. Podobno je z ; delom na duhovnem področju. Svojo vlogo dušnega pastirja sem doživljal predvsem kot odkrivanje darov v posameznikih in v ! skupnosti. Toliko bogastva je v vsakem človeku, pa se večkrat raje zau-i stavljamo na obrobju, pri negativnem, na napakah. S tem zapiramo vrata, ki bi nas vodila v prostrani in čudoviti duhovni svet človeške duše. Odkrivanje duhovnih darov v posamezniku, spodbujanje k duhovni rasti, prigovarjanje k uporabi ; teh darov... mislim, da bi s tem lahko izrazil svoj način pastoralnega delovanja. ——— STRAN 5 KRISTJANI IN DRUŽBA SVETOPISEMSKA RAZMIŠLJANJA V LITURGIČNEM LETU B ČETRTEK 7. SEPTEMBRA 2000 PET NOVIH BLAŽENIH, MED NJIMI DVA PAPEŽA NOVI BOŽlTŠLUŽABNIKI VILJEM ŽERJAL ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO 23. NAVADNA NEDELJA "Bodite močni, nikar se ne bojte!" (Iz 35, 4) "Hvali, moja duša, Gospoda, ker je dober.” (po Ps 146) "Revni na svetu... so bogati v veri in dediči kraljestva." (Jak 2, 5) "Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil... Odpri se!" (Mr 7, 34) Bog je začetnik vsega. On si je zamislil vse stvarstvo, zlasti človeka. In On ga tudi rešuje: "On prihaja, da vas reši!" (Iz 35, 4). Človek lahko le hvaležno sprejema Božjo pobudo. Sv. Pavel nas poučuje, da je Bog vse ustvaril in odrešil v Jezusu Kristusu: "Taje podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva, kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari... vse je bilo ustvarjeno v njem in zanj... in v njem je utemeljeno vse. ...po njem je spravil s sabo vse stvarstvo... pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih" (Kol 1,15-17.20). Isto izpovedujemo v apostolski veri pri sv. maši. Pridružujemo se zboru ljudi okrog Jezusa, ki je pravkar odprl ušesa in razvezal jezik gluhonemega, in ki so kljub Jezusovi prepovedi le še bolj oznanjali in nadvse začudeni govorili: "Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo" (Mr 7,36-3 7). Začenja se namreč odrešenje vsega. Toda nam se zdi, da vladajo še naprej gluhota in nemost človeka ter pozaba Boga. Kajti človek se ne ustraši niti pred največjimi zločini, kljub Jezusovi smrti in vstajenju. Zmožen je vse poteptati, vse, kar je lepega in svetega, celega človeka, ne more pa ustvariti niti bilke iz nič. Podoben je malikom, ki jih ustvarja, srebru in zlatu, ideji, delu svojih rok: "Usta imajo, pa ne govorijo, oči imajo, pa ne vidijo, ušesa imajo, pa ne slišijo, nos imajo, pa ne duhajo, svoje roke, pa ne tipajo, svoje noge, pa ne hodijo, glasu ne dajo iz svojega grla. Kakor oni so tisti, ki sojih naredili, vsak, ki zaupa vanje" (Ps 115, 4-8). Kolikokrat so zapele in še pojejo pištola in brzostrelka, mačeta, renčelica in celo sekira kot izraz pokvarjenega in poživinjenega srca, ki je gluho za usmiljenje, trpljenje in najvišje vrednote, nemo za besedo odpuščanja in sprave, za odrešenje. Srce je postalo plen morilca ljudi od začetka, lažnivca in očeta laži-hudiča (gl Jn 8,44) ter satana, sovražnika božjega kraljestva resnice, miru, svobode, veselja, življenja. Vsak lahko preleti v spominu, da ga očiščuje zase in za druge, posebno v tem jubilejnem letu sprave in usmiljenja, dogodke nasilja in vsakršne podlosti nad človekom, ki jim je bil priča s točnim datumom, imeni razbojnikov in žrtev, s krajem, pričami, da odreši sebe in sočloveka nasilno prelite krvi, četudi po navidezno nedolžni tabletki za splav. Jezus je pri tem nepopustljiv, ne samo s pismouki in farizeji, ker hoče rešiti človeka smrti in pogube: "Da pride nad vas vsa pravična kri, prelita na zemlji, od krvi pravičnega Abela do krvi Zaharija, Berehjajevega sina, ki ste ga ubili med templjem in oltarjem (Mt 23,35). Pokaže na rano zato, dajo lahko pozdravi. Ker je oče, odpušča, odrešuje, oživlja: "Če so vaši grehi rdeči kakor škr-lat, bodo beli kakor sneg, če so rdeči kakor bagrenina, bodo beli kakor volna" (Iz 1,18). Za to milost pa je treba moliti, si jo izprositi, da se nam odprejo ušesa za poslušanje Božje besede graje, a obenem odpuščanja, da se odprejo usta za spoved, obtožbo krivih dejanj ter da se odpre srce za trden sklep za dobra dela in hvalo Boga, za njegovo usmiljenje in dobroto (Ps 146,6-10). Gotovo je to zahtevno, obsoditi namreč samega sebe, a samo z odkritosrčnim ponižanjem lahko postanemo zopet polnopravni božji otroci. Apostol Jakob nam to potrjuje: "Poslušajte, moji ljubi bratje! Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, da so bogati v veri in dediči kraljestva, ki ga je obljubil vsem, ki ga ljubijo?" (Jak 2,5). Že Izaija spodbuja k pogumu vse plahe: "Bodite močni, nikar se ne bojte!... Tedaj bodo spregledale oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa... jezik nemega bo vriskal" (Iz 35,4-6). Spreobrnjenci, npr. sv. Pavel, sv. Avguštin, Tatjana Goričeva ter nešteto drugih nam govorijo o sreči, ki preplavi človeka, ki se spreobrne k živemu Bogu. Že spomin na sv. krst, kjer je krstitelj izgovoril besedo »efe-ta« - odpri se! in se je dotaknil ušes in ust, nas opogumlja za delo za odrešitev sočloveka, neprisiljeno, a v zavesti, da je vsak človek boljši od nas (gl. Flp 2, 3), da pa je vse najprej odvisno od Boga. On je tisti, ki "dela vse v vseh" (1 Kor12,6). A je odvisno tudi od človeka, še najprej od človekovega jezika. Taje "majhen del telesa... Poglejte, kako majhen ogenj, pa vžge tako velik gozd" (gl. goreče gozdove v ZDA, po celi Evropi in drugje); jezik je ogenj; med deli našega telesa je jezi k vesolje krivice, ki omadežuje vse telo in razvnema krog nastajanja, njega pa razvnema peklenska dolina... le jezika ne more ukrotiti noben človek; nestanovitno zlo je in polno smrtonosnega strupa. Z njim hvalimo Gospoda in Očeta in z njim preklinjamo ljudi, ki so ustvarjeni po Božji podobi. Iz istih ust prihajata blagoslov in kletev" (Jak 3,5-6.B-9). Marijino rojstvo naj bo znamenje rojstva novega, dobrega človeka, ki je odprt za hvalo Boga in blagoslov ljudi. V nedeljo, 3. t.m., seje na Trgu svetega Petra v Vatikanu zbrala velikanska množica vernikov, da bi prisostvovala papeževi proglasitvi petih novih blaženih, med katerimi sta tudi dva papeža, in sicer t.i. "dobri papež" Janez XXIII. in papež Pij IX. Proglasitev slednjega za blaženega je razvnela veliko polemik, ki se še sedaj niso polegle; med drugim je njegova beatifikacija povzročila negodovanje izraelske vlade, ker naj bi omenjeni papež imel do Judov in judovske vere več zadržkov. Pred stotisočglavo množico vernikov z vsega sveta je sveti oče razglasil za blažena omenjena papeža, a tudi tri druge goreče vernike; ti so: Guillaume Joseph Chamina-de, francoski duhovnik, ki je živel v času francoske revolucije in je ustanovil t.i. Marijin redovniški red (marijani-sti); irski benediktinec Co-lumba Marmion ter Tomma-so Reggio, nadškof iz Genove, ki je svetniško živel konec 19. stoletja. Janez Pavel II. se je zavedal, da bo z beatifikacijo Pija IX. vrsta težav in je zato med nedeljsko razglasitvijo Pija IX. za blaženega v svojem nagovoru sam naglasil, "da se svetost živi v zgodovinskem obdobju in v življenjskih razmerah, ki so lastne človeštvu. Ko sveta Cerkev razglasi za blaženega nekega svojega sina, ne proslavlja tudi njegovih zgodovinskih izbir, ki jih je blaženi storil, ampak nanj pokaže kot na zgled za vse kristjane in kot na človeka, ki je vreden čaščenja zaradi svojih kreposti." Papež Wojtyla je med prikazom lika t.i. "pape-ža-kralja" tudi povedal: "Njegovo načelovanje Cerkvi ni bilo lahko. Bil je zelo priljubljen, a tudi zelo osovražen in obrekovan. Sredi vsega tega pa je vseeno blestela luč njegovih kreposti: dolgotrajne težave, s katerimi seje srečeval, so ga utrdile v zaupanju v Božjo Previdnost." V nadaljevanju svojega govora je pa-; pež Janez Pavel II. tudi pou-i daril, da gre prav v luči tega razumeti, zakaj se je papež Mastai-Ferretti odločil za I. Vatikanski koncil, "ki je razjasnil z avtoriteto učitelja neka- tera žgoča vprašanja i n je obenem potrdil soskladje med vero in razumom." Ko je sveti oče spregovoril o papežu Janezu XXIII. in : ga je nepregledna množica ' na Trgu sv. Petra dobesedno preglasila s huronskim aplav- zom odobravanja, je dejal, da se bomo "dobrega papeža" vedno radi spominjali kot svetega očeta, "ki je bil zmeraj nasmejan in vedno z odprtimi rokami". Dejstvo, daje papež Roncalli še danes izjemno priljubljen med verniki, kar je pokazalo rimsko slavje, izhaja iz večjega poznavanja dela in časa "dobrega papeža" kot tudi iz dejstva, daje bil Janez XXIII. pobudnik II. Vatikanskega cerkvenega zbora, ki je korenito spremenil Cerkev, saj jo je odprl sodobnemu svetu in ji dal novih življenjskih moči, obenem pajetudi temeljito pretresel in posodobil sam Vatikan, se pravi: cerkvene urade je prevetril in prezračil, dal besedo tudi tistim, ki so dotlej morali molčati, in vlil novega, evangeljskega zagona mladim močem v katoliški Cerkvi. Janez XXIII. je postavil nove temelje sodobni katoliški Cerkvi in dal glas vernikom; morda prav v njem lahko zares vidimo delo Božje Previdnosti, delo Svetega Duha, "ki veje, kamor hoče". Marsikdo je ob njegovem imenovanju za prvega moža Cerkve dejal, da so ga kardinali izbrali iz svoje srede zato, da bi bil samo "prehodni papež", ker je bil tedaj pač že star. Zgodilo pa seje ravno narobe: "dobri papež" je napravil v Cerkvi tako velike spremembe in stvari, ki si jih nihče ni upal niti napovedovati. In čas je pokazal, da so bile te spremembe še kako potrebne. Povedati pa moramo tudi to, da sta ga označevali izjemna dobrodušnost in preprosta, čisto človeška dobrohotnost, ki je izžarevala iz vsakega njegovega dejanja. Lik Petrovega naslednika je postal tudi zato, ker je bil papež Janez XXIII. dobrohoten in vesele narave medijsko bolj zanimiv, pri vernikih pa je "dobri papež" vzbujal tiho ; hvaležnost in neprikrito odobravanje in občudovanje. -----------ZUT STALIŠČE SV. OČETA GLEDE GENETIKE ZA ČLOVEKA GRE! Papežev odločni Ne! kloniranju človeka je močno odjeknil v svetovnih sredstvih obveščanja kot tudi med samimi genetiki in raziskovalci. Že v prejšnji številki Novega glasa smo poročali o tem, kako je papež Janez Pavel II. nastopil v Rimu pred štiri tisoč zdravniki, genetiki in zdravstvenimi tehniki v torek, 29. avgusta, ko seje udeležil letnega zasedanja svetovne organizacije za presaditve človeških organov. Hkrati ko je odločno nasprotoval vsakemu genetskemu zlorabljanju človeških zarodkov (embri-jev), je tudi odločno predstavil kot "pristno dejanje ljubezni" darovanje človeških organov. Načrti ali poskusi kloniranja človeka, manipulacija in uničevanje človeških zaro- dkov "niso moralno sprejemljivi, in to tudi v primeru, da bi imeli dober namen!" je povedal sveti oče in tako poudaril, da se človeško življenje začne že ob spočetju in je torej sveto od samega spočetja. Kako blizu so te stvari svetemu očetu, priča že dejstvo, da je papež sam odšel v rimsko četrt Eur in se udeležil kongresa zdravnikov-izve-dencev za presaditev človeških organov. Ni jih torej poklical v Vatikan, kot bi lahko storil, ampak je sam pred več kot štiri tisoč zbranimi poudaril, da se ne gre igrati s človekom in njegovo usodo. Seveda pa papež ni prišel na kongres zdravnikov, da bi samo izrekel svoj odločni Ne! j kloniranju človeka, saj je istočasno tudi podprl vsa priza- devanja zdravnikov, ki se ukvarjajo s presaditvami organov, ko je dejal: "Pri tem daro-i vanju ne gre za to, da človek daruje nekaj svojega, ampak daruje del samega sebe!" Obenem je podprl presaditve organov, kjer se uporabljajo živalski organi, a le v primeru, kot je poudaril sv. oče, i da ti organi ne spremenijo genetične zasnove človeka in njegove psihe! Ko je govoril j o presaditvah človeških organov, je ostro obsodil vsako trgovino z njimi, za katero je i dejal, da "je moralno nesprejemljiva". Zanimivo pa je tudi dejstvo, da je Janez Pavel II. nakazal smer, v katero lahko gre genetika, saj je dejal, da se lahko raziskujejo in tudi gojijo človeške celice, tkiva, organi iz celic, ki jih vzamemo odraslemu človeku. Naj se torej ne izvajajo poskusi na člove- ških zarodkih, ampak naj se genetika osredotoči raje na poskuse na celicah odraslega človeka! Znano je namreč, da je zadnje čase genetika napravila velikanske korake in bi znanstveniki zato radi že v kratkem začeli z gojenjem človeških tkiv in organov, do katerih bi prišli s kloniranjem. Z izjavami in držo svetega očeta se seveda v svetu vsi ne strinjajo, a tudi ljudje in predvsem znanstveniki, ki ne zagovarjajo krščanskih stališč do življenja, svetemu očetu priznavajo veliko moralno avtoriteto in obenem domala vsi ugotavljajo, da se morajo na področju genetike in njene uporabe v vsakdanjem življenju postaviti jasna mednarodna zakonska določila in visoke moralne in etične vrednote, ki jih ne sme noben raziskovalec prekoračiti. —— JUP POGOVOR Z UDELEŽENCEMA NA SVETOVNEM DNEVU MLADIH V RIMU KO JE VERA NEKA) ŽIVEGA MARTIN MARUSSI Veliki dogodek je za nami. Sveto leto se počasi nagiba h koncu. Vrhunec leta pa jego-tovo bilo srečanje oceanske množice mladih s sv. očetom v Rimu. Dogodek, ki je globoko odmeval po svetu, nima primerjave v zgodovini človeštva. Zgodovinarji ne pomnijo v preteklih dobah takega masovnega srečanja mladih. Misel jim gre na koncert rock glasbe v VVoodstocku 1.1969, na mladinske manifestacije v Franciji v letih 70, vendar s srečanjem v Rimu ni nobene primerjave. Pedagogi in sociologi se sprašujejo: ‘Kdo so ti mladi, ki s takim prepričanjem in s takimi vrednotami prihajajo s celega sveta na povabilo »starčka«, ki jim ponuja tako staromoden in zastarel način življenja?" Da bi se na lastna ušesa prepričali o vsem tem, smo se pogovorili z dvema slovenskima zamejskima fantoma, ki sta se udeležila srečanja in se kljub veliki toploti veselila z ostalimi mladimi. Pavel Po-sillipo (levo) je doma iz mestnega središča Gorice, iz župnije Marije Vnebovzete, Igor Perkon (desno) pa s Peči. Pavel in Igor, kje sta bila nastanjena v dneh svojega bivanja v Rimu? Pavei: Bivali smo v prostorih salezijanske univerze Nuovo Salario. Nastanjeni smo bili v predavalnici kar na tleh skupaj z drugimi mladimi. Bilo nas je veliko, saj so mladi spali tudi na hodnikih stavbe. Igor: Na to smo bili pripravljeni, saj nas je duhovni voditelj goriške skupineg. Sinuhe že na dveh pripravljalnih srečanjih, ki smo jih imeli v Gorici pred odhodom v Rim, povabil, naj doživljamo vse, kar nas doleti, v romarskem duhu, ki je duh odprtosti na presenečenja in tudi na težave, ki na poti pridejo. Kdaj in kako si se navdušil za to romanje? Pavel: Navdušil sem se letos spomladi, ko sem se udeležil romanja mladih iz naše dežele v Ogleju. Imeli smo peš romanje. Prvič sem se srečal s tako veliko množico mladih vernikov, ki me je zelo nagovorila. Razveselil sem se, ko sem videl toliko mladih, ki doživljajo, kar doživljam jaz. Odtlej sem začel resno jemati v poštev možnost, da bi se udeležil romanja v Rim. Igor: Tudi jaz sem se navdušil za Rim na mesečnih ka-tehezah, ki jih je imel škof De Antoni za mlade pod geslom Meeting Jesus. Na podobnih srečanjih mladih sem že bil v sklopu organizacijeAEGEE. To je akonfesionalna organizacija, ki pripravlja vsak teden srečanja mladih za okrog 25.000 ljudi. Bil sem že v Bar-; celoni in Rimu. Tam so se mi "odprli" možgani... Spoznal sem širši svet. Kaj ti je pomenilo romanje in kaj ti od njega najbolj ostaja? Pavel: Letos proslavljamo jubilejno leto. Tudi to dejstvo meje sililo v Rim, da bi nekako globlje doživel to slavje. Toda naše romanje je bilo več kot jubilej, bilo je srečanje mladih s celega sveta. Ni bilo le praznovanje okrogle obletnice, ampak potrditev naše pripadnosti v veri. Vsi ti mladi so bili pričevalci. In tudi jaz sem bil pričevalec. Doživel sem nekaj zelo velikega. Navsezadnje je bil to dan mladih, dan mladosti in veselja. NEPOZABNA IZKUŠNJA V RIMU ŠE EN ODMEV . PETER ŠPACAPAN Zamisel, da bi se tudi sam udeležil 75. svetovnega dneva mladih v Rimu, se je v meni prvič porodila že med šolskim letom in me neprenehoma privlačevala; povedati pa moram, da sem se pred tako izkušnjo čutil precej nepripravljenega, tako da do zadnjega nisem bil gotov, ali naj se romanja udeležim ali ne. Končno je le padla odločitev in pridružil sem se veliki skupini romarjev iz Slovenije, ki so že 9. avgusta odpotovali v škofijo Tri-vento, kjer smo bili gostje družin v raznih vaseh škofije. Sam sem bil nastanjen v vasici Montefalcone (v pokrajini Campobasso), kjer sem preživel pet res lepih in pestrih dni. Domačini so nas sprejeli sko- Igor: Najbolj globoko mi ostaja doživetje zakramenta odpuščanja. Prvi dan smo i-meli mašo v Circo Massimo, kjer je bila tudi priložnost za sv. spoved. To je bila priprava na pohod skozi sveta vrata jubilejnega leta. V petih dneh smo imeli dve dopoldanski katehezi na olimpijskem stadionu. Prvo je vodil kard. Tonini, drugo pa škof p. Flavio, kapucinskega reda. Oba sta nas skušala navdušiti, da bi živeli krščanstvo v polnosti, živeti krščanstvo za to, kar je. Kako to, da Cerkev, ki ponuja konservativne in tradicionalne vrednote, kot so spolna vzdržnost pred zakonom ali mučeništvo za mir, pravičnost in vero, ima takšen odziv pri mladih, čeprav svet te vrednote zanika in prezira? Igor: Papež je povabil mlade, naj se srečanja udeležijo. Vloženih je bilo veliko priprav in truda. In mladi so odgovorili na to povabilo s svojo prisotnostjo, kar pomeni, da so pozitivno odgovorili na vrednote in način življenja, ki jih krščanstvo ponuja. To pomeni, da imajo mladi te vrednote za svoje, jih sprejemajo in živijo. Danes živimo po svoje v težkih razmerah, v katerih verske vrednote niso na prvem mestu. Imamo vsega na razpolago. Večkrat pa nam manjka smisel za dosego velikih in majhnih stvari. In krščanstvo daje prav ta globoki smisel življenju. Pavel: Cerkev kot institucija išče stik z mladimi, jih aktivno spodbuja, zna biti sodobna z njimi. Hkrati s tem, kar ponuja, išče neki "feedback" z mladimi, išče neki povratni odgovor. Za današnje mlade oz. za Cerkev, ki se ukvarja z mladimi, je mogoče značilno to, da jih aktivno vključuje v krščansko življenje. Krščanstvo je nekaj živega in aktivnega, je dinamični stil življenja. V preteklosti tega ni bilo. Kaj pa nevšečnosti na srečanju?Je bila organizacija na nivoju? Igor: Z organizacijo ni bilo vse v redu, čeprav je res, da je za tako množico ljudi težko vse predvideti. Hrana je bila precej slaba. Zadnji dan, ko je bilo bdenje v Tor Verga-ti, smo celih 24 ur jedli samo iz pločevinastih škatlic. Tudi odhod s kraja slovesnosti pri zadnji maši je bil precej kaotičen. Mladi se niso preveč držali urnika odhoda, zato je prišlo do zapletov pri prevozih. Tudi rimska prevozna sredstva so imela težave. Pavel: Vse ni bilo v najboljšem redu, vendar ni bilo tako hudo. Zaradi vročine, kije bila velikokrat neznosna, so nas hladili s špricanjem vode, kar mi je povzročilo prehlad in nahod. Tudi noč bdenja v Tor Vergati je bila hladna. Naslednje jutro sem se prebudil v spalni vreči, ki je bila mokra od vlage. Toda kljub vsemu je bilo vredno biti tam. raj kakor 'častne" goste, nam prirejali praznike, družabnosti, izlete in prikazali, kako mladi v južni Italiji živijo v stiku z Jezusom in Cerkvijo. Imeli smo možnost priti v stik z ljudmi iz mnogih držav sveta (v škofiji Trivento smo bili mladi iz Slovenije, Šri Lanke, Ukrajine, Poljske in Gvineje Bissau) ter tako spoznati kulture in navade, na katere sploh nismo navajeni. V Rim smo odpotovali v ponedeljek, 7 4.8., v vročih popoldanskih urah, tako da smo v prestolnico dospeli pod večer. Iz miru in tišine majhne vasice južne Italije smo prišli vmesto, kjer so ogromne množice mladih od vsepovsod dobesedno preplavile ulice in trge, kjer so se srečali narodi z vseh celin in končno tvorili eno 4 veliko družino, v kateri smo bili vsi bratje in sestre. Na čelu te velike družine je stal stari, a po srcu še vedno mladi papež Janez Pavel II. Dan mladih je on sam otvoril s prelepimi besedami, ki jih je vsakdo poslušal z velikim zanimanjem. Res lepo je bilo videti tako množico mladih, ki zaupajo in verjamejo papežu in ga imajo za pravega prijatelja. Ni čudno, saj se je že 80-letni Wojtyla sredi mladih dobesedno pomladil in postal 'eden od nas”. Zadnja dva dneva smo preživeli na velikanskem travniku v Tor Vergati. Tudi tam je bil z nami sveti oče, ki nam je cel večer govoril o veri in spodbujal vse mlade, naj se ne bojijo pričati za Jezusove nauke, ker je naša naloga v tretjem tisočletju prav ta: verjeti v moč Boga in jo prenašati drugim mladim. Po papeževem govoru je bil na vrsti še prelep ognjemet, petje in plesi pa so se nadaljevali še pozno v noč. V nedeljo je Janez Pavel II. daroval še zadnjo mašo, potem pa smo se pod hudo vročino odpravili proti šolam, v ! katerih smo bili nastanjeni, kjer so nas avtobusi že čakali. Mislim, da je bilo to dožive-: f/e enkratno in neponovljivo. \ Veselje, radost in prijateljstvo, ki je v teh dneh vladalo v Rimu, je pričalo o tem, da je moč mladih v današnjem svetu zelo velika in da ima vera med njimi izredno važno vlogo. SVETNIK TEDNA 15. SEPTEMBRA SILVESTER CUK | ŽALOSTNA MATI BOŽJA "Marija sedem žalosti, velike tvoje so skrbi. Za prvo bol se dvigne meč, jo rani Simeon preveč," pravi slovenska ljudska pesem. Naši verni predniki so se, zlasti v težkih trenutkih osebnega in skupnega življenja, radi zatekali k Mariji sedem žalosti. Ta naziv ima podlago v napovedi starčka Simeona, ki je prišel po navdihu v tempelj, ko sta Marija in Jožef prinesla tja osem dni starega Jezusa, da bi zanj opravila vse po predpisu postave. Simeon je vzel Dete v naročje in se Bogu zahvalil, da je mogel pred smrtjo videti Odrešenika. Potem ga je vrnil materi in ji dejal: "Taje postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, da se razodenejo misli mnogih src. Tvojo dušo pa bo presunil meč." Meč v tej preroški napovedi pomeni trpljenje, bolečino, žalost. V srednjem veku so začeli upodabljati žalostno Mater božjo s sedmimi meči v srcu, ki označujejo njenih sedmero žalosti. Prva žalost, ki jo je bridko občutilo Marijino srce, je bila Simeonova prerokba. Druga žalost je zadela Marijo, ko je morala bežati v Egipt pred morilskim Herodom. Tretja žalost je ranila srce božje Matere, ko je dvanajstletni Jezus ostal v templju v Jeruzalemu. Četrti meč je prebodel njeno srce, ko je srečala Sina, obloženega s križem. Peta žalost je presunila srce Matere, ko so dvignili Jezusa, na križ pribitega. Šesto je bridko občutila takrat, ko so mrtvega Jezusa sneli s križa in ji ga položili v naročje. Sedmi meč žalosti je prebodel Marijino srce, ko so Jezusa položili v grob. Sledovi pobožnosti do Žalostne Matere božje se na Zahodu pojavijo v 9. stol., močneje pa zaživi v naslednjih stoletjih. Zlasti je to pobožnost širil red servitov ali Marijinih služabnikov. Vsebino in pomen tega češčenja izčrpno izpoveduje znana pesem Mati žalostna je stala, ki jo večinoma pripisujejo frančiškanskemu redovniku Jacoponu daTodi (+ 1306). Pesem izraža iskreno prošnjo, da bi Marijina žalost ob strašnem trpljenju njenega Sina ganila srca grešnikov. "Sveta Mati, to te prosim: rane Kristusa naj nosim, vtisni v moje jih srce." Posamezni kraji, bratovščine sedmerih Marijinih žalosti in nekateri redovi so praznik v častžalostni Materi božji obhajali že v 15. stoletju. Papež Benedikt XIII. gaje leta 1727 postavil na cvetni petek (petek pred cvetno nedeljo. Papež Pij X. pa je določil, naj bo god Žalostne Matere božje 15. septembra, osem dni po prazniku njenega rojstva. Do leta 1960 sta bila dva praznika Žalostne Matere božje, od tedaj pa obhajamo samo enega, in sicer na današnji dan. Največ sledov češčenja Žalostne Matere božje je na slovenskih tleh pustilo 14.-15. stoletje; iz te dobe so se ohranile slike Marije ob trpečem Sinu, zlasti pa številni kipi Sočutne (Pieta): Marija drži v naročju mrtvega Jezusa in ga objokuje. Obstaja več cerkva, posvečenih Žalostni Materi božji: največja je stiška bazilika, najbolj znamenita božja pot pa je Žalostna gora pri Mokronogu. Nekoliko kasneje je bila zgrajena božje-potna cerkev na Žalostni gori nad Preserjem pri Ljubljani. Bela krajina časti Žalostno Mater božjo v eni izmed treh cerkva pri Treh farah pri Metliki. V številnih znamenjih in kapelah, posejanih po slovenski deželi, stoji kip ali podoba Žalostne Matere božje in tudi v skoraj vsaki cerkvi jo najdemo. Marija sedem žalosti, ki je stoletja tolažila slovenski narod, naj nam ostane pribežališče in tolažba tudi v bodoče! S 3. STRANI OBZORJEM... Od tu tudi številne skupine, s katerimi sem delal, številni načrti, ki smojih uresničili. Z nekaj besedami bi rad ovrednotil le tisk, kateremu sem v župnijski skupnosti posvečal veliko pozornost. Skupaj s sobratom in vikarjem Francem Pohajačem, brez katerega bi vsega naštetega dela ne mogel opraviti, že devet let vsako nedeljo in vsak praznik tiskava liste z božjo besedo, ki so dragocen pripomoček pri oblikovanju nedeljskih in prazničnih maš. Pred izidom je stota številka župnijskega listaZvon. Izhajal je vsak mesec in v njem so pisali številni verniki. Postal je tudi priljubljeno versko glasilo. Kot župnijska skupnost smo vsako leto za Veliko noč izdali tudi letno glasilo Naša beseda. Oskrbeli smo kar nekaj knjig: Opčine, zgodovinski oris župnije prof. Ivana Artača, monogra-fijo Andrej Zink, župnik in de- ČETRTEK 7. SEPTEMBRA 2000 kan na Opčinah dr. Draga Štoke, 50 let pod varstvom Fatim-ske Matere Božje - knjiga, ki prikazuje zgodovino in pomen Marijanskih shodov na Opčinah, skupaj z italijansko skupnostjo smo izdali knjigo Skupaj na poti. Naša pobuda je tudi, da je izšel prevod Rebulove knjige iz italijanščine: Jakob Ukmar, apostol sožitja; knjigo smo prevajali v odlomkih že vžupnijskem listuZvon. Za letošnji Marijanski shod bomo ponudili tudi jubilejno zgibanko o naši župniji in naši cerkvi. Pred izidom je tudi manjša knjiga Popotniki in romarji, kjer prikazujemo vsa naša potovanja, od Izraela, Jordanije, Sinaja in Egipta do jubilejnega romanja v Rim pa še vse letne izlete po Evropi in številna enodnevna romanja. Kaj bi rekli zamejskim vernikom ob slovesu? Kaj bi rekel ob slovesu? Srečno in pogumno naprej! NADALJEVANJE S 1. STRANI ANALIZA STANJA IN POGLED V PRIHODNOST JUBILEJNA DESETA IZVEDBA RAZLIČNI VTISI UDELEŽENCEV O DRAGI MLADIH 35. STUDIJSKI DNEVI DRAGA 2000 Na prehodu v tretje tisočletje FOTO KROMA ČETRTEK 7. SEPTEMBRA 2000 Cilj prirediteljev Drage je bil podati pogled v prihodnost v luči velikih izzivov, kijih prinašajo vrtoglave svetovne spremembe začenši z globalizacijo in širjenjem Evropske zveze, pa tudi v luči pogumne poti vesoljne Cerkve naproti očiščenju in spravi v tretjem tisočletju. In človek lahko z zadoščenjem misli, da so ta cilj v glavnem dosegli, saj je prišlo do široke razprave o teh ključnih problemih človeštva in slovenstva, razprave, ki je z razliko od nekaterih prejšnjih Drag tudi omilila svojo polemično ost. Petkova okrogla miza 1. septembra o tem, kakšno šolo želi in potrebuje slovenska manjšina (spregovorili so prof. Marta Ivašič, prof. Marjan Kravos in direktor SDGZ Vojko Kocjančič), je podala zanimiv prerez stanja slovenske šole v Italiji v luči reform italijanskega šolskega sistema, potreb gospodarstva in spreminjanja narodnostnega sestava šolske populacije. Slovenci v Italiji imamo še vedno velik potencial, ki pa v šoli ne pride do izraza, zato se postavlja vprašanje, kako ga vrednotiti. Mladi, ki zapuščajo danes slovensko šolo, so premalo ambiciozni ter imajo premalo splošnega in specifičnega znanja, da bi lahko bili konkurenčni na tržišču. Potrebna je vzgoja kakovostnih kadrov za slovenska podjetja, ključnega pomena pa je kakovostno znanje slovenskega jezika, kar je s povečanjem števila učencev in dijakov iz mešanih in italijanskih zakonov na naših šolah postal še posebej aktualen problem. Urednik pri Mladinski knjigi Aleksander Zorn je v soboto, 2. t.m., podal svoje gledanje na težave, ki jih danes doživlja slovenska identiteta. Po njegovih besedah gre tu predvsem za problem kulturne identitete, ki jo bo treba oblikovati zaradi lastnega preživetja ob vstopu v EZ. Pri tem je potrebno najti skupen jezik v kulturni politiki in določiti kriterije glede tega, katere stvari naj se v kulturi podpirajo. Sicer je kultura, ki se zapira, obsojena na usahnjenje. Kulturna identiteta se namreč lahko oblikuje in u-trdi le v stiku z drugimi kulturami. Veliko odobravanje je želo dopoldansko predavanje teologa, urednika Tretjega dne in novega ravnatelja Zavoda sv. Stanislava v Ljubljani dr. Toneta Jamnika o pomenu sprave kot procesa osvobajanja in znamenja poguma. Dr. Jamnik je govoril v luči besed papeža Janeza Pavla II. o očiščenju spomina in spravi ob priliki jubilejnega svetega leta. Govoril je torej v univerzalnem smislu. Sprava, je dejal predavatelj, je zahteven in dolgotrajen proces, nikakor pa ni nek na hitro in poceni dosežen mir. Sprava je dejanje odpuščanja, odpoved jezi in maščevanju, priznanje dostojanstva tudi tistemu, ki je storil krivico. To človeka notranje osvobaja in mu vrača dostojanstvo. Ravno tako pojmovanje sprave, ki se ga je v pridigi med tradicionalno mašo na Dragi dotaknil tudi tržaški škof Ravignani, je močan klic k spreobrnjenju in izziv za vsakega človeka, da začne novo življenje. Drago 2000 je v nedeljo, 3. t.m., popoldne sklenilo predavanje zgodovinarja dr. Staneta Grande na temo Združena Slovenija in slovenska država. Dr. Granda je podal zgoščen zgodovinski oris zlasti programa Ze- dinjene Slovenije leta 1848 in široke podpore, ki jo je ta program v tistem obdobju dobil, nakar seje osredotočil na analizo sedanjega slovenskega trenutka. Opozoril je na razočaranje nad slovensko državo deset let po o-samosvojitvi: pravne države ni, enakosti pred zakonom prav tako, slovenske manjšine zunaj državnih meja se zanemarjajo, priče smo opuščanju lastne, slovenske kulture, prihaja do uradnega razglašanja več resnic in moral, odnos do države in njenih organov je slab, ni državnega in nacionalnega ponosa. Državo pa je po njegovem mnenju treba jemati resno in odgovorno. Tu ima ključni pomen šola, kjer primanjkuje pouka državljanske in domovinske vzgoje, kar velja tudi za policijo in vojsko. V prvi vrsti pa seje treba posvetiti vzgoji srca. Draga je torej še enkrat globoko zarezala v skupni slovenski prostor z vprašanji, s katerimi bi se morali še kako ukvarjati. Tudi letos ni ponudila kakih operativnih rešitev. Te bodo morali najti tisti, ki bodo slišali odmev letošnje Drage, tako v Sloveniji kot tudi v zamejstvu in zdomstvu. Upati je, da bodo odgovorni znali pogledati globlje v bistvo problema in da ne bodo ostali na površini, kot se je večkrat zgodilo, ko je Draga bila zanimiva samo zato, ker so se tam lomila kopja slovenskih politikov. IVAN ŽERJAL Bo po desetih letih treba spremeniti formulo Drage mladih? Je preveč podobnosti z Drago starejših? Je udeležba zares skromna, srednja starost pa se viša? Ali pa je, tudi kar se tiče formule Draga mladih, še vedno aktualna in ne potrebuje sprememb? Taka in druga vprašanja oz. trditve so prihajale na dan na zaključni refleksiji udeležencevjubilejne 10. Drage mladih v soboto, 2. t.m. Draga mladih, kije, prav tako kot Draga "starejših1', potekala pod šotorom v parku Finžgarjevega doma na Opčinah, in to od 31. avgusta do 2. septembra, je letos poglobljeno obravnavala tematiko - ki je bila na sporedu sicer tudi na Dragi 2000 - narodne identitete. Tega vprašanja so se skozi tri dni lotili najprej zgodovinar prof. Jože Pirjevec z zgoščenim orisom slovenske zgodovine od začetkov do danes, nato režiser Žarko Petan, pisatelj Boris Pahor, pevka Darja Švajger in atletinja Brigita Bukovec, ki so vsak s svojega zornega kota podali svoje gledanje na vprašanje slovenskega ponosa. Nazadnje pa sta udeležen- cem Drage mladih spregovorila prvi predsednik slovenskega parlamenta dr. France Bučar in guverner Banke Slovenije dr. France Arhar o tem, kaj bo jutri pomembno za naš obstoj. Tako je bilo vprašanje slovenstva obravnavano z mnogoterih strani, z zgodovinskega, političnega, pravnega, športnega, kulturnega in gospodarskega vidika. Ugotovitev (sicer dokaj preprosta), ki je izšla iz vseh srečanj in razprav, pa je bila ta, da bo v glavnem odvisno od nas samih, kakšen bo naš slovenski jutri: odvisno bo od stopnje našega znanja, od stopnje kakovosti dela, od stopnje poštenja, pravnega reda, zavesti in mnogih drugih dejavnikov. Od vseh predavateljev pa se lahko reče, daje udeležence očaral guverner Banke Slovenije France Arhar, kije podal jasno in realistično vizijo slovenske prihod-i nosti, ki mora po njegovih besedah sloneti predvsem na stabilnosti in solidarnosti. Po drugi strani seje marsikdo spraševal, kako to, da je tem zanimivim in vsekakor izjemno kakovostnim srečanjem sledilo sorazmerno majhno število poslušalcev. In s tem se vračamo D k izhodiščnim stavkom tega članka. Zlasti nekateri zamejski udeleženci, ki Drago mladih soustvarjajo in spremljajo od vsega začetka (podpisani se sicer spominja, kako se prva Draga mladih leta 1991 sploh ni imenovala tako: bilje 1. Mladinski tabor, Draga mladih je prišla na vrsto šele naslednje leto; toliko za zgodovino), so opozorili na nizko udeležbo in na prisotnost številnih poslušalcev, o katerih pač ne moremo trditi, da so mladi (morda so to po duhu, a vendar). Morda dosedanja formula Draga mladih ne ustreza več, morda so potrebni novi prijemi, da pride do številnej-| še udeležbe. Marsikdo je med zaključno sobotno refleksijo ugotovil pomanjkljivo obveščanje in pomanjklji-I ve stike med mladinskimi organizacijami, ki oblikujejo Drago mladih (letos je bil glavni organizator Mavrični most mladih iz Klanca pri Kozini). Predvsem za tiste udeležence iz matične Slovenije, ki so bili prvič na tem srečanju, pa je bila Draga mladih pravo odkritje, še zlasti zato, ker so spoznali, da tudi zunaj meja slovenske države obstaja slovenstvo. Navsezadnje so taka spoznanja in odkritja tudi e-den ključnih ciljev Drage mladih, ki med drugim stremi tudi po tem, da ; se med mladimi Slovenci iz matice, zamejstva in zdomstva oblikujejo in utrdijo vezi. Vendar kljub vsemu bodo organizatorji Drage mladih v prihodnje morali najti ključ, kako na svoje srečanje privabiti čimveč mladih. Čeprav je res, da že to, da na koncu poletja privabiš na eno tako srečanje od 50 do 80 mladih, je uspeh, je bilo po drugi strani preveč ugotovitev, da udeležba šepa in da letos ni prišlo do tistega družabnega momenta, ki je za mlade navsezadnje prepotreben. Morda je res napočil trenutek razmisleka o zasnovi takih srečanj. FOTO KROMA KOSOVELOVE POEZIJE V ITALIJANSKEM PREVODU JOLKE MILIC VES SVET JE KAKOR... VESI SVETI JE KAKOR I TUTTO IilMONDO h COME Ves svet je kakor... je naslov lepo oblikovane knjige, ki ga dopolnjuje še naslov v italijanskem jeziku Tutto ilmondo e come in podnaslov, v katerem bralec izve, da je v knjigi objavljenih 87 pesmi in 114 integralov slavčka s Krasa in enega največjih slovenskih umetnikov besedne minulega stoletja, Srečka Kosovela. Naj takoj povemo, da je v Dantejev jezik Srečkovo poezijo odlično prelila neutrudna Jolka Milič iz Sežane in tako opravila dejanje, na katerega sta italijanski in tudi slovenski bralec čakala že sedemdeset let. Italijanski bralec je na dostojne prevode Srečka Kosovela v italijanščino v takem obsegu upravičeno čakal vsa ta leta, saj mu je bil pesnik s Krasa znan le po drobcih in povrh vsega še nepopolno predstavljen, slovenski bralec pa je čakal na te prevode tudi zato, ker bo odslej italijanskemu prijatelju na zlatem plad- nju lahko ponudil imenitnega pesnika, s katerim se lahko ponaša slovenski narod in se z njim slovenska omika upravičeno enakopravno postavlja ob ramo italijanski na Tržaškem in ne samotam, kar nekaterim našim sosedom ne gre v račun. Dvojezično knjigo Kosovelove poezije je založila občina Sežana ob okrogli obletnici Kosovelove neizdane pesniške zbirke Zlati čoln (sic!), zbirke, ki je pesnik ni učakal, pa čeprav jo je težko pričakoval. Za izjemno lepo in očesu več kot le prijetno oblikovanje knjige, kije manjšega, nevsakdanjega, a dognanega formata, sta poskrbeli Cveta Stepančič in Milojka Žalik Huzjan, medtem ko je garaško in u-trudljivo delo na računalniku opravi-| la marljiva Tanja Pipan. Zahtevno in natančno delo je opravila skrbno, saj v knjigi tako v italijanskem prevodu kot tudi v slovenskih pesmih nismo našli večjih napak. Knjigo Kosovelove izbrane pesniške besede je natisnila Tiskarna Pleško v Ljubljani, ki je med pesmi umestila tudi dve reprodukciji likovnih del slikarjev Janka Kastelica in Franceta Slane. V knjigi je objavljena tudi spremna beseda dr. Janeza Vrečka, ki predstavlja Kosovela kot pesnika in avantgardista. Jolka Milič pa je na koncu knjige, za katero je sama izbrala, prevedla in uredila Kosovelove pesmi, dodala tudi nekaj pesmi sodobnih pesnikov pod naslovom V spomin na Srečka Kosovela, prispevala najnuj- JURIJ PALJK nejše biografske podatke o tomaj-skem poetu in objavila tudi več odlomkov raznih piscev in litararnih kritikov, ki so pisali o Kosvelu in njegovih delih; objavljena pa je tudi bibliografija Kosovelovega literarnega o-pusa. Vseje strogo dvojezično in zelo lepo pripravljeno. Bralec mora sedaj knjigo samo kupiti in seveda - brati. Povejmo še, da knjigo odlikuje še lepa lastnost, in to je nezanemarljivo dejstvo, da knjiga stane zares samo dva tisoč tolarjev, dvajset tisoč lir, kar je za tako knjigo danes izjemno malo. Kronisti moramo seveda tu še navesti podatek, ki daje še malo potrebnega leska knjigi, namreč dejstvo, da so vsi sodelujoči pri knjigi delali zastonj in tudi zato je tako "Ijudska-popularna" cena knjige vrhunske poezije in njenih prevodov. Gre torej za izjemno kulturno dejanje in še za majhen denar povrh vsega dobimo to dragoceno knjigo, ali, kakor je rekla nikdar upehana Jolka na predstavitvi v Tomaju ob prelepi i kraški cerkvi v neznosni vročini v petek, 25. avgusta: "V knjigi je objavljena 201 poezija Pesnika, kar pomeni, da boste za vsako knjigo dali samo dvajset tolarjev (dvesto lir), eno dobite torej zastonj, in kar je najvažnejše: pesmi boste lahko večkrat brali." Mi dodajamo še to, da so tudi prevodi zraven in so še ti zastonj, kot tudi lepo slikovno gradivo... Kaj zapisati o kulturnem dejanju, kakršnih in podobnih je pri nas malo? Najprej to, da bi morali biti vsi mi, še posebno pa naši italijanski sosedje hvaležni Jolki Milič za garaško delo in tudi za lepe in odločne besede, ko je predstavljala Kosovela in je na glas pred številnimi zbranimi pribila, naj vendar nehamo že enkrat s tarnanjem, kako je bil suhljat, bolehen in nezdrav fantič, ko pa ni res, daje umrl za jetiko, ampak za meningitisom in je bil postaven, zdrav, predvsem pa genialen mladenič. Mimogrede je gospa Jolka še navrgla, da je bila sama v njegovih letih vse prej kot to, kar pa seveda mi ne verjamemo in se pri tem opiramo na dejstva: prav Jolki Milič in njeni veliki ljubezni do poezije in italijanskega jezika se namreč lahko zahvalimo, če imamo v rokah danes knjigo Ves svet je kakor... Za konec samo ena pesem, ki je gotovo lirična, kakršnih imamo na Slovenskem malo. Mimogrede povejmo, dajeta pesem lep in vzorčen primer, kako se vrhunsko ljubezenska lirika da napisati tudi v navidez preprostem slovenskem jeziku, ne da bi pri tem padli v cenenost in sladkobnost, kiju naš jezik ne prenaša: Pa da bi znal, bi vam zapel / o svetlo šumečih topolih, / o kraškem soncu / v hladnem septembru, /o belih ajdovih dolih. /Pa da bi znal, bi vam zapel, /o enem, o enem dekletu; / tako rad ga imam / in ga ne dam I za vse, za vse na tem svetu. Tako Kosovel in tu ni kaj dodajati, samo knjigo še kupite in jo položite na nočno omarico. Roka vam bo sama segla po njej in s Kosovelom se boste sprehajali po njegovi kraški gmajni, ki je danes več ni. NEVZDRŽNA TEZA o ETNIČNEM ČIŠČENJU ITALIJANOV NEZMERNA SODBA ZMERNEGA ITALIJANSKEGA POLITIKA (2) MILAN GREGORIČ Za poseben val bi lahko šteli odhod delavstva ob prelomu s Komin-formom (1948-1949). Čeprav je slednje prva povojna leta v dokajšnji meri podpiralo novo oblast, je ostalo zvesto Komunistični partiji Italije, ki se je ob sporu opredelila proti Titu in se je tako njeno članstvo znašlo pod hudimi pritiski, ki so se večkrat končali tudi z dramatičnimi posledicami (Goli otok, na sliki, ipd.). In na koncu ob podpisu Londonskega sporazuma (1954) je potres zajel tudi cono B, v kateri je Italija dotlej tudi zadrževala odhode v upanju, da bo vendarle pripadla njej. Tudi za ta poslednji val pa zvemo iz referata Sandija Volka na nedavnem koprskem simpoziju o povojnih migracijah, kako je CLN pritiskal na italijansko vlado, da bi pospešeno začela nameščati begunce iz cone B, da bi se slednji slučajno ne premislili in ostalina svojih domovih, kar bi politično koristilo samo jugoslovanski upravi. ŠE NEKAJ DRUGIH RAZMISLEKOV O NEVZDRŽNOSTI BUTTIGLIONEJEVE IZJAVE S povedanim ne želim zanikati pritiskov na italijanski živelj, obračunavanj in maščevanj za prestano gorje, vključno s sumarnimi usmrtitvami, zlasti predstavnikov osovraženih fašističnih oblasti. Vendar se je to dogajalo tudi v sami Italiji, saj naj bi po splošno znanih podatkih pobili v nekaj dneh po vojni že samo v Milanu in okolici prek 20.000 ljudi, osumljenih kolaboracije. Večinoma pa je to obračunavanje imelo ideološki značaj. V Kardeljevih navodilih ob zasedbi Trsta in JK so sicer jasne direktive o čistkah, vendar "ne na podlagi narodnosti, ampak fašizma" (gl. študijo Merkuja). Da je šlo pretežno za ideološko-politični obračun, govori tudi dejstvo, da je bilo število sumarnih usmrtitev, izvršenih nad Italijani vJK (nekaj tisoč), bistveno nižje v primerjavi z usmrtitvami domačih domobransko-ustaš-kih kolaborantov, politične opozicije in njihovih svojcev (nekaj deset tisoč). Tezo o etničnem čiščenju izpodbija tudi dejstvo, da je bilo med 200.000 do 250.000 razseljenci iz Istre in Kvarnega tudi okrog 5.000 Slovencev in nekaj deset tisoč Hrvatov, ki pa so se pod močnimi političnimi in ekonomskimi pritiski ob prestopu meje morali večinoma deklarirati za Italijane in je tako bila načrtno zabrisana sled za njimi. O etničnem čiščenju bi lahko govorili v Sudetih, kjer je češka vlada v izgnanstvu že med vojno pripravila in objavila načrt o množičnem pregonu okrog 3.000.000 sudetskih Nemcev na Zahod. Nakar so slednji z odlokom predsednika republike z dne 2. avgusta 1945 avtomatsko izgubili državljanstvo, z vsemi pripadajočimi pravicami vred, vključno s pravico do posesti in bili v nekaj zaporednih valovih, ki jih je organizirala češka vlada, pregnani iz države v dobrem letu dni. Glede premoženja so istrski optanti povsem razpolagali s premičninami ter so jih lahko odpeljali tudi s seboj. Nepremičnime pa so lahko pred odhodom prodali in z naknadnimi sporazumi je bilo urejeno tudi njihovo dedovanje. Kar pa je bilo slednjih nacionaliziranih, so Jugoslavija in za njo Slovenija in Hrvaška sprejele princip odškodnine ter jo tudi vestno odplačevale. Optanti z njo sicer niso bili zadovoljni, vendar je to problem Italije, ki je sporazum o taki odškodnini sprejela in podpisala. Sudetski Nemci pa so bili z odlokom predsednika re- publike z dne 2. maja 1945 razlaščeni za nepremično in pretežno tudi za premično premoženje. Zanimiv je tudi pogled prof. dr. Jožeta Pirjevca na "socialne, psihološke in kulturološke razsežnosti" eksodusa (Primorski dnevnik, 15. 6. 2000). On meni, da so romanske enklave na vzhodni obali Jadrana v času preporoda slovenskega in hrvaškega naroda v glavnem pestovale"svojo namišljeno civilizacijsko nadrejenost', "zamudile svojo priložnost za pameten dialog s sosedi' in tako bile nesposobne odgovoriti na izzive časa. Klice rasizma bi naj tako bile prisotne v istrski družbeni stvarnosti že pred i njegovim prihodom na oblast. Na to bi lahko sklepali tudi iz preroškega opozorila, ki ga je izrekel tržaški škof Juraj Dobrila že ob koncu prejšnjega stoletja, da se namreč utegnejo Slovani v Istri nekega dne dvigniti na način, ki ne bo ugoden za Italijane, če slednji ne bodo nehali pritiskati nanje. Etnično čiščenje pa bo tudi sicer težko prilepiti državi, kije dala svojim manjšinam nadevropske standarde zaščite, ki vzdržuje manjšinske kul-; turne ustanove in medije, ki odpira nove manjšinske šole, uvaja skoraj vzorno dvojezičnost, nudi zajamčena mesta v predstavniških organih itn. ------- 1 " KONEC AREZZO 2000 DUHOVNE VSEBINE V GLASBENI UMETNOSTI Kljub letošnji neznosni vročini je potekalo v Toskani tudi letos konec meseca avgusta mednarodno poli-fonsko tekmovanje G. d'Arezzo, 48. po vrsti. V znameniti in prelepi romanski cerkvi Santa Maria della Pie-ve so se razvrstili pevski zbori v raznih kategorijah. Ne bomo natem mestu naštevali, kdo so bili označeni kot najboljši, saj tudi mednarodno žirijo sestavljajo ljudje, včasih tudi starejši. Naj povemo le to, da so prejeli prvo nagrado severni pevski zbori (Litva). Kot na podobnem tekmovanju so vsi nastopajoči pokazali dovršeno pripravo in izvajanja. Tako je bilo letos tudi vArezzu, saj različne številke točkovanja so zelo pičle. V sklopu tekmovanja so bili tudi večeri duhovne glasbe. Občinstvo je to pobudo prav množično sprejelo in zgledno spremljalo. Moramo povedati tudi, da je največ skladb prav tovrstne glasbe posvečenih Materi Božji, pri čemer so posebno zanimivost in pestrost pokazale razne narodne skupine, saj so nastopili zbori iz različnih dežel. To in še marsikaj drugega daje misliti na plemenitost in moč zborovskega petja. In ko govorimo o zborovskem petju, mislimo na čudoviti dar, ki ga vsakdo nosi v sebi, predvsem pa imamo v mislih pripravo, vzgojo, skupno delo vseh članov zbora, da pride do izraza beseda in umetnost zvokov. Nekaj tega je bilo slišati tudi na a-reškem tekmovanju. Vsaka beseda i-ma svojo moč, če je pa ta prav zapeta, je njena izrazna sila še večja. V tem je tudi odlika in čar skupnega, zborovskega, polifonskega petja. Na koncu ne moremo mimo tega, da spregovorimo še o skladateljih, ki se v izvajanjih razodevajo (vsaj tako bi moralo biti). Na letošnjem tekmovanju v Arezzu smo poslušali dela iz preteklosti, a tudi novejši, večinoma še neznani mojstri so nam dajali lepe vtise s svojimi deli v smislu iskanja novega in drugačnega odnosa do glasbene umetnosti. ----------SJ POGOVOR / GLASBENIK AMBROŽ COPI ZNANJE IN DOBER NAMEN Ambroža Čopija smo na naših straneh že predstavili, vendar sta obseg in kvaliteta njegovega glasbenega delovanja v pretekli sezoni tako pomembna za slovensko vokalno glasbo, da je nenavadno, da celovito v slovenskih medijih še nista bila predstavljena. Npr. v najbolj branem primorskem tedniku o letošnjih vrhunskih mednarodnih uspehih kar treh zborov tega primorskega rojaka niso zmogli napisati več kot stolpec desetih vrstic. V našo nastavljeno prazno čašo je natočil čistega vina z zanimivimi iztočnicami za nadaljnji razvoj glasbene in tudi kulturne dejavnosti v tem prostoru. Ob začetku letošnje sezone je bilo skoraj utopično razmišljati, da se boste s tremi zbori (Komorni zbor Iskra, Komorni zbor Nova Gorica in Mešani pevski zbor Obala) uvrstili tako visoko. Kako vam to uspeva? la zbor je, poleg rednega delovanja in koncertiranja, za kvalitetno rast pomembno, da se udeležuje tekmovanj, tako doma kot v tujini in se s tem sooča s kvalitetno rastjo zborovstva po svetu. Tako sem se odločil, čeprav moram priznati, da meje pri srcu precej stiskalo, da se udeležim z vsakim zborom tudi tekmovanja. Tako smo se že v začetku sezone z Obalo udeležili tekmovanja na Floridi, kjer smo dosegli prvo mesto in jaz posebno nagrado za izreden umetniški dosežek. Z nekoliko večjo samozavestjo sem se potem posvetil Komornemu zboru Nova Gorica, ki seje po komaj dobrem letu in pol delovanja odlično izkazal na tekmovanju Riva del Garda v Italiji, kjer je dosegel zlato plaketo. Z Iskro smo se enkrat, na sicer državnem tekmovanju v Mariboru, pred tremi leti že izkazali s srebrno plaketo (84,6 točke); letos smo se pa, kljub nekaterim pomislekom v slovenskem zborovskem svetu, podali na cenjeno mednarodno tekmovanje Maribor 2000 - udeležili so se ga le trije slovenski zbori - in se odlično izkazali. V kategoriji z obvezno skladbo smo MIRAN MIHELIČ CE JE TEDI SLOVENSKA SULA V LEGI... Jakec: Teku! Tedi za letos, je glavna vročina za name. Dočakale smo dežek, jen zdej ne bo več tiste uopar-ce, ki nes nej pestila ne dihet ne spat. Mihec: Ja, naenkret bo ratalo mer-zlo. Jakec: Eh, kej češ, nej več pravih letnih cejtov. Anbot se je točno znalo, suknja rabe ten uekrug Vseh svje-teh, ze svetga Jožefa, se je lehko šlo vre u fanelci, pole, ten, enkretmaja... Mihec: Ustavse, dej! Genje me praut te Štorje ued vremjena, ki jen ni videt konca. Jest praven, de Ijetos nej blo nenker trko slabo, jen razen visoke vročine u avguste, prov nej blo hudga. Glej Kres, sej je še zrni rej zelen. Ce se spuneš, keku je blo anbot... use remjeno, vse uežgano... Jakec: A, jen pole ti mene praveš, nejgenjen praut ued vremjena..., topu/ Prou lepu! Ah, ti, de ne pozaben. Si brau tedi ti, de Sardos Albertini ponuja Spada roti, de bi postal član Leghe nazio-nale. Zetu ki je "zastavonoša taljan-ske identitete. Malo oseb", je reko Sardos Albertini, "je u teh zadnjeh le-teh podpirelo taljanske ideale, teku kuker uan". Mihec: Sen čito, ja. Znaš kej, se me ne zdi neč čudnega, de ima Lega na-zionale Šteljota za sojga. Tu potrjuje samo tu, kar smo midva zmerej prav-la, de je Šteljo prej Tatjan in pole komunist, al pej levi demokrat, kuker se jen zdej prave. Prou neč me ne be čudlo, de bi tešero ued Lege dali tedi Jureti, če je morda vre nima... Jakec: Ti, vješ, de sen isto pomislo tedi jest. Ne samo. Po mojen je sam Juri rjeko SardosAlberti neti, de be še šikelo priznat Šteljeti, kar mu gre! Mihec: Sej si čito, de je Šteljo rjeko, de je veseu, de so mu nerdili tu ponudbo, jen de ne muere reč ne ja ne ne. Kukerkoli bo uedgovoro, je rjeko, ta uedgovor ne bo ne manihejski jen niti zaničljiv. Zame je Šteljo dosleden u sojen, jen zetu je vreden, de mu Lega nazionale prizna, ker mu grje. Jakec: Tu jemeš prou. Samo mene skrbi nekej druzga. Kej bojo nerdili naši levi demokrati? Glej, ki ni an hec. Če jen glavni pokrajinski tajnik rata član Lege nazionale, se bo ze kešne-ga sesu še an mit. Tu so hude zedjeve. Pomisli, bi lehko ratalo, de bi Budin iz protesta uedstupo. Mihec: Ne se bat, ni te nevarnosti. Naši levi demokrati so disciplini-reni jen zestuopni ledje. Bo že Budin poskrbo, de jen bo vse rezložo jen upravičo. Jakec: Prouzeprov, sej ni še sile, s sej Šteljo ni še pristau, de be dobo tešero ued Lege. Mihec: Sej tedi ni treba, de javno j in glasno pristane. Zame je že zedo-sti, kar je rjeko do zdej, jen čen prou videt, kej bojo rekli Budin, Mermolja jen ostali. V Jakec: Lehko. Budin, denmo reč, bi lehko rjeko nekej tacga: Ne mue-remo u neprej nepadatSteljota, zetu ki tedi u poslanske zbornici se je levosredinska koalicija v primeru našega zakona izkazala z vztrajnostjo in potrpežljivostjo, ki ju je bilo opaziti le ob zakonu o “par condicio" in finančnem zakonu. Mihec: Ja, ja tu je čisto njeme po-duobno. Samo ne zestuopen, zekej be muogo mešet tedi zeščitne zakon. Jakec: Keku, ne zestuopeš. Zeščitni zakon je ku peteršil, pousut prou pride. Ma nisen konču ti pravit. Glavni argument, dragi muj, bi bil an drugi. Mihec: Ben, povej mi, katiri? Jakec: Lehko! Teku be rjeko: “Po-slušte, ledje, jest, Budin, sej me poz-naste, jest se vsaki dan sez Neberžine uezen na Deželo u Trst. Vsaki dan za-vijen pruti Križe jen se peljen mino Lege u Križi. Vsi vjemo, de je bla nu-ter že neznan kerko Ijet slovenska srednja in lani tedi slovenska osnovna šula. Fantje, če je slovenska šula, ta nerbolj važna inštitucija ze našo manjšino u Legi, je tedi Steljo lehko u nji!" Teku bi rjeko. Mihec: Ja, jen naše tovariši bi mu ploskale. Jakec: Znaš kej, v nedeljo, ki se bomo vidle v Bazovici na slovesnosti ze bazoviške junake, ga bomo vprašale, kej misle. Mihec: Sej ne bo jemo cejta. Bo sez oblastmi. Jakec: Kej rjes pride DAlema? z 90 točkami prejeli Srebrni grb mesta Maribor, v kategoriji ljudska pesem pa 94,2 in s tem srebrno priznanje mesta Maribora ter bili, po besedah žirantov, pozitivno presenečenje mednarodnega tekmovanja. Zaključku sezone je postavil piko na i mešani pevski zbor Obala, ki je v tej sezoni že drugič posegel po prvem mestu v najtežji kategoriji na mednarodnem tekmovanju v Cantonigro-su v Španiji in še po tretjem mestu v kategoriji ljudska pesem. Kako pa so zbore sprejeli v domačih krajih, ko ste, saj lahko tako rečemo, zmagoslavno prikorakali v domače kraje? Rdeča preproga in godba na pihala sta sicer manjkali, a je bil vendarle odziv pri občinskih možeh lep. Tako smo bili deležni sprejema pri koprski županji in kasneje županu v Kopru, kakor tudi v Novi Gorici, s pogostitvijo in spodbudnimi besedami ter tudi obljubami s finančno podporo v bodoče. V Bovcu smo prejeli čestitko sicer z zamudo, kar nas je sprva zelo razžalostilo, vendar se je župan kasneje le izkazal s čudovitim nagovorom in spodbudami za v bodoče na avgustovskem koncertu, preden smo odšli na festival v Veszprem. Glede na to, da ste se preselili v Koper in da so razdalje velike, boste uspeli tudi v bodoče voditi vse te vrhunske sestave? Res je, letošnje leto je bilo posvečeno predvsem poustvarjanju z zbori, razen izvedbe skladbe Tri ljudske iz Prekmurja za alt solo in orkester, na abonmaju Slovenske filharmonije letos februarja. Vedno pa se med pevci in dirigentom vzpostavi osebno prijateljstvo in je težko prekiniti kakršnokoli sodelovanje ali vez z zbori, s katerimi živiš ali bolje zaživiš povsem drugo življenje na odru. Seveda pa je odvisno, koliko časa bo možno vztrajati pri taki obremenitvi, od zdravja in energije, ki jo prejemam od pevcev in okolja, ki bo s svojim razumevanjem in pogoji odločilno vplivalo na mojo odločitev, kje se počasi ustaliti in usmeriti svoje sposobnosti. Imate že ideje in ponudbe za naslednjo sezono? S Komornim zborom Iskra smo novo sezono že začeli. Udeležili smo se mednarodnega festivala v Veszpremu na Madžarskem, kjer smo bili deležni izjemnih kritik in pohval. Predvsem pa se je stkala prijateljska vez med zbori iz Namibije, Taivvana, Finske, Amerike, Slovaške, Litve in Madžarske. S Komornim zborom Nova Gorica začenjamo sezono z opero Tičnik, ki bo primerno predstavljena skupaj z goriški-mi glasbeniki v gledališču v Novi Gorici konec oktobra. Z Obalo pa se bomo predstavili na festivalu v Cagliariju na Sardiniji s celovečernim koncertom Slovenska ljudska pesem, v obdelavah sodobnih slovenskih skladateljev in z dvema koncertoma Sakralna glasba dvajsetega stoletja. Hvala lepa za izčrpno predstavitev. Želimo vam uspešen začetek nove sezone! 7 ČETRTEK 7. SEPTEMBRA 2000 BAZOVICA OB 70 - L E T N ICI 8 ČETRTEK 7. SEPTEMBRA 2000 35. SEMINAR ZA SLOVENSKE ŠOLNIKE V ITALIJI ‘l im •‘■■v, v s. ______________________________________________________________________________________ MiLOS- NIZ SVEČANOSTI V POČASTITEV JUNAKOV POMEN POUČEVANJA SLOVENSKEGA JEZIKA, A TUDI VREDNOT Odbor za počastitev bazoviških žrtev pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu je objavil dopolnjen spored z urniki niza svečanosti ob 70-letnici ustrelitve bazoviškili junakov Bidovca, Miloša, Marušiča in Valenčiča. Odbor prireja te svečanosti s sodelovanjem krovnih, množičnih organizacij, ustanov, društev, krožkov ter slovenskih organizacij iz Bazovice. Finančno podporo pa so podelili Slovenska kul-turnogospodarska zveza, Svet slovenskih organizacij in Zadružna kraška banka. V namenih prirediteljev je, da bodo proslave izzvenele ne samo kot spominske svečanosti, ampak tudi kot velika manifestacija v trenutku, ko se v italijanskem parlamentu sprejema zaščitni zakon za Slovence v Italiji. Niz svečanosti je mišljen tudi kot pogled v prihodnost in kot potrditev povezanosti Slovencev ob tem skupnem simbolu, je pa tudi zgodovinskega in kulturnega pomena ter naravoslovnega pomena tega. V ta namen so v torek, 5. t.m., na tiskovni konferenci pri spomeniku na bazov-ski gmajni, poleg sporeda svečanosti, predstavili tudi načrt za ureditev spominskega parka. Sicer je niz svečanosti v polnem teku. V sredo, 6. t.m., je, kot poročamo na drugem mestu, predsednik slovenske vlade dr. Andrej Bajuk položil venec na spomenik štirim slovenskim junakom na gmajni pri Bazovici. Premiera Bajuka, ki se je pozneje sestal še s skupnim predstavništvom slovenske manjšine, je ob tej priložnosti spremljal obrambni minister Janez Janša. V popoldanskih urah je bila spominska svečanost na pokopališču pri Sv. Ani v Trstu s polaganjem vencev in priložnostnim govorom Livia Valenčiča. Zvečer pa je bila v župnijski cerkvi sv. Marije Magdalene v Bazovici maša zadušnica, ki jo je spremljalo petje domačega zbora Lipa. Tradicionalni priložnostni govor je imel dr. Andrej Bratuž. Jutri, se pravi v petek, 8. t.m., bo ob 16. uri spominska svečanost v Prešernovem gaju v Kranju, ki jo prireja tamkajšnja občinska uprava pred spomenikom, ki so ga primorski emigranti in soborci ustreljenih bazoviških žrtev postavili leta 1931. Odbor za proslavo bazoviških žrtev pri NŠK bo položil venec, v njegovem imenu bo spregovorila Nadja Maganja, zapel pa bo moški zbor Vasilij Mirk. V soboto, 9. t.m., bo ob 22. uri taborni ogenj pri spomeniku na gmajni pri Bazovici v priredbi tabornikov Rodu Modrega vala in skavtov Slovenske zamejske skavtske organizacije. Ob 24. uri bo literarni večer ob ognju s sodelovanjem Združenja primorskih književnikov. Ob 2. uri bo mla- dinski večer ob ognju, nato bedenje do jutra. Ob 6. uri bo spomin na junake na kraju ustrelitve na gmajni pri Bazovici. V nedeljo, 10. t.m., se bodo ob 9.30 "pod orehi" pri ka-: lu v Bazovici zbrali udeležen-| ci spominskega planinskega pohoda v priredbi ŠZ Sloga. Ob 15. uri pa bo osrednja spominska svečanost ob 70-letnici ustrelitve junakov pred spomenikom na gmajni pri Bazovici s položitvijo vencev, govori in kulturnim programom. ! Slavnostna govornika bosta msgr. Marino Qualizza in senator Fulvio Camerini. V soboto, 16., in v nedeljo, 17. t.m., pa bo mednarodni odbojkarski turnir (v ženski in moški konkurenci) za pokal Bazoviški junaki v priredbi ŠZ Sloga. Prireditelji vabijo pesnike, pisatelje in glasbenike, da se udeležijo bedenja ob ognju v noči med soboto, 9., in nedeljo, 10. septembra 2000, v bližini spomenika na gmajni pri Bazovici. Organizatorji prireditve Bazovica 2000 vabijo, da se narodne noše v čim večjem številu udeležijo osrednje spominske svečanosti ob 15. uri pred spomenikom na gmajni pri Bazovici. Članice in člani športnih društev so vabljeni, da se o-srednje spominske svečanosti udeležijo v športnem dresu, in sicer v nedeljo, 10. septembra 2000, ob 15. uri pred spomenikom na gmajni pri Bazovici. Taborniki in tabornice Rodu Modrega vala ter skavtinje in skavti Slovenske zamejske skavtske organizacije naj se v čim večjem številu udeležijo osrednje spominske svečano-I sti v nedeljo, 10. septembra 2000, ob 15. uri pred spomenikom na gmajni pri Bazovici v svojem kroju. Taborniki in skavti bodo tudi na častni straži ob spomeniku. Ta teden poteka že 35. seminar za slovenske šolnike v Italiji. Že tradicionalno srečanje, ki omogoča slovenskim učiteljem, vzgojiteljem in profesorjem v Furlaniji-Julijski krajini, da se izpopolnijo in se tudi seznanijo z novostmi v poučevanju v slovenskem šolskem sistemu, prirejajo slovensko ministrstvo za šolstvo in šport, koprska enota Zavoda za šolstvo RS, deželni šolski urad Furlanije-Julijske krajine ter tržaško in goriško šolsko skrbništvo, vodi pa ga inšpektorica pri deželnem šolskem uradu prof. Lučka Ba-rej Križman. Program seminarja, ki ga je izoblikovala pedagoška svetovalka za slovenske šole v Italiji prof. Andreja Duhovnik Antoni, obsega problematiko poučevanja slovenskega jezika, o katerem je bil govor tudi v slavnostnem uvodnem predavanju prof. Marka Stabeja na slovesnem odprtju seminarja v Kulturnem domu v Trstu v ponedeljek, 4. t.m. Slovenske šolnike v Italiji je ob tej priložnosti s svojo prisotnostjo počastil tudi minister za šolstvo in šport RS dr. Lovro Šturm. Ta se je v svojem pozdravnem nagovoru dotaknil hitrih sprememb, ki so značilne za današnji čas in ki so začele zaznamovati šo- lo ter načele dva utečena sistema: sistem vedenj in sistem vrednot. Šola mora na ta izziv odgovoriti s profesio-nalnostjo in delom, ki bo učence navajalo k sposobnosti in odgovornosti. Napredujoče informatiziranje, je še dejal minister Šturm, prinaša tudi spremembo vloge vzgojiteljev, ki bodo postali tudi vir humanosti in človečnosti, saj bodo morali oblikovati tudi tisto plat, ki je sodobna tehnologija ne more nuditi. Minister je tudi podčrtal potrebo po sodelovanju s širšo mednarodno skupnostjo, in to zaradi treh razlogov: slovenske osamosvojitve, premikov v sistemu in nove geopolitične slike Evrope in njenih procesov. Ti premiki načenjajo nacionalne meje in gradijo nov mednarodni izobraževalni prostor, zato je potrebna usmerjenost k primerljivosti in kvaliteti v izobraževanju. Manjšinska šola oz. 'šola narodnosti", kot jo je sam minister Šturm imenoval, pa ima še dodatne naloge v dokazovanju kvalitete in konkurenčnega znanja. Vloga učitelja je tu toliko težja in odgovornejša in je potrebno vgraditi še več človeške vrednosti. Poleg ministra Šturma so se odprtja udeležili še generalna konzulkarepublike Slovenije v Trstu Jadranka Šturm ! Kocjan, predstavnik Zavoda za šolstvo iz Kopra Mirko Zorman ter deželni in tržaški šol- [ ski skrbnik Flaminio Ennio in Nicola Lenoci. Medtem ko se je deželni skrbnik Ennio zaustavil predvsem pri opravlje-j nem delu, ki ga jev minulem letu opravil njegov urad, in pri tem omenil še vedno nepodpisano konvencijo med de-i želo ter deželnimi in sloven-! skimi univerzami o izobraževanju slovenskih šolnikov, je tržaški skrbnik Lenoci podčrtal predvsem pomen šolske avtonomije, ki z letošnjim šolskim letom prehaja v polno veljavo. Kot že rečeno, je uvodno predavanje na seminarju imel | prof. Marko Stabej. Predavatelj se je v svojih izvajanjih osredotočil predvsem na vprašanje jezikovne zmožnosti govorca. Ta je v Sloveniji nizka, kar pogosto privede do pomanjkanja t.i. jezikovne lojalnosti v javnosti. Pri tem, je dejal dr. Stabej, je potrebno poiskati vzroke za tako nizko stopnjo jezikovne zmožnosti, ki so med drugim tudi v neprimernem jezikovnem nor- mativu, ki ne upošteva dejstev in ki tvorce besedil oddaljuje od odgovornosti za lastna besedila. Govornik je potem podčrtal pomen šole lin novega sistema poučevanja, ki postavlja v ospredje jezikovno sporazumevalno zmožnost govorca. Na tem področju se stvari premikajo, izboljšuje se tudi jezikovna infrastruktura (učbeniki idr.), j ki je opora za jezikovno znanje in zmožnost. Žal pa ni novosti pri poučevanju slovenskega strokovnega jezika. Na koncu je dr. Stabej dejal, da sta po eni strani potrebni suverenost in jezikovna zmožnost, po drugi pa odprtost za različna mnenja. Samo tako bo slovenski jezik polno živel med intimnim in javnim. Ob odprtju petintridesetega seminarja za slovenske šolnike v Italiji je vedno v Kulturnem domu generalni konzulat rebublike Slovenije v Trstu priredil sprejem za udeležence seminarja. ---------iž NA OPČINAH 9. SEPTEMBRA 52. IZVEDBA MARIJANSKEGA SHODA BO LETOS IZJEMOMA V SOBOTO Tradicionalni Marijanski shod, ki vsako leto privabi na Opčine veliko število slovenskih vernikov od blizu in daleč, letos, v jubilejnem svetem letu 2000, izjemoma ne bo v nedeljo popoldne, ampak v soboto zvečer. Tako so se namreč prireditelji odločili zaradi težav s sovpadanjem z o-srednjo svečanostjo ob 70-letnici ustrelitve bazoviških junakov, ki bo v nedeljo, 10. t.m., popoldne pri spomeniku na bazovski gmajni. Tradicionalna procesija bo torej v soboto, 9. t.m., v večernih urah. Sicer so se slovesnosti ob 52. Marijanskem shodu pričele že v torek, 5. t.m. Zvečer so namreč v dvorani Finžgarje-vega doma na Opčinah predstavili slovenski prevod knjige Alojza Rebule Jakob Uk- mar - Apostol sožitja (na sliki platnica). Prevod je v obliki podlistka dalj časa izhajal na straneh župnijskega lista Zvon, sedaj pa je na pobuydo openske župnije izšel v knjižni obliki pri založbi Mladika. Pri predstavitvi (priredila sta jo Finžgarjev dom in župnija sv. Jerneja z Opčin) sta bila navzoča avtor in tržaški škof msgr. i Evgen Ravignani. Ker je dogodek potekal, ko smo že zaprli redakcijo, bomo o knjigi poročali v prihodnji številki. V soboto, 9. t.m., pa bo, i kot že rečeno, v večernih u-rah tradicionalna procesija ob 52. Marijanskem shodu. Organizatorji so s to preložitvijo želeli dati prostor in pomen osrednji proslavi ob 70-letnici ustrelitve bazoviških junakov. Marijanski shod, ki ga bo vodil tržaški škof msgr. Evgen ! Ravignani, se bo pričel ob 19.30 v cerkvi sv. Jerneja na Opčinah. Ob 20. uri bo sveta i maša, nato pa procesija z lučkami in Marijinim kipom po Opčinah. Sklep bo za open-I sko cerkvijo sv. Jerneja Po ško- fovem nagovoru bosta sve-toletna pesem in svetoletni blagoslov. Na shodu bodo sodelovali Združeni pevski zbor Zveze cerkvenih pevskih zborov iz Trsta, skavti in skavtinje, mašni strežniki, narodne noše in vsi verniki. Od 17. ure do začetka procesije bo v cer-! kvi priložnost za sveto spoved. V primeru slabega vremena pa bo shod potekal v cerkvi s prilagojenim programom. Za udeležence iz mesta, zlasti za starejše osebe, bo na razpolago poseben avtobus podjetja La Gradese, ki bo v soboto, 9. septembra, ob 19. uri odpeljal s trga Ober-dank na Opčine. Z Opčin bo udeležence odpeljal v mesto ob 22. uri. TRŽAŠKA KRONIKA JUBILEJNO SVETOLETNO TRŽAŠKO ROMANJE V RIM SLOVENSKO-ITALIJANSKO DOŽIVLJANJE BOGASTVA ROMANJA V četrtek, 24. avgusta, se je tržaška škofija skupno s svojim pastirjem mons. Evgenom Ravignanijem podala na svetoletno romanje v Rim, da utrdi in poglobi svojo vero v Kristusa. Med romarji je bila tudi mala skupina Slovencev iz Trsta, ki je skupno z italijanskimi verniki v bratski in se-strinski povezanosti doživljala bogastvo romanja. Svetoletno romanje smo u-radno začeli v baziliki sv. Frančiška v Assisiju s slovesno sveto mašo, ki jo je daroval gospod škof skupno s prisotnimi duhovniki. V pridigi nas je nagovoril, da smo danes še na poseben način v duhu povezani s svetim Frančiškom, ki je bil ponižen, ubog, skromen, pokoren. Vsi čutimo potrebo postati majhni, preprosti. Vsak izmed nas si mora prizadevati, da postane ponižen, nas je spodbujal g. škof, ter nam polagal na srce naslednje misli: "Kristus je s križa pri svetem Damjanu prosil Frančiška, da popravi njegovo Cerkev. Isti Kristus danes vsakega izmed nas nagovarja, da gradi v sebi novo srce, srce polno ljubezni in dobrote, ki bo zmoglo prenoviti "obličje" naše tržaške Cerkve, da bo zasijala v novi luči bratstva in ljubezni", in dodal je še, da “z vsem srcem prosimo Boga, da bi postali živa Kristusova podoba, kakor je postal sv. Frančišek." Sveto mašo smo zaključili s svetoletno himno in polni svetega navdušenja zapuščali baziliko z zavestjo, da nas bo med romanjem spremljal Frančiškov blagoslov. V popoldanskih urah smo v cerkvi sv. Marije Angelske doživeli srečanje s Kristusom ob liturgiji božje besede in v zakramentu sprave. Vprašali smo se med drugim tudi: "Ali se res znamo izročiti v Božje roke in prositi za Božjo pomoč, ko nas obišče bolezen, ko nismo sposobni odpuščati in ko občutimo našo grešnost in slabotnost? Ali res v vsakdanjem življenju znamo biti majhni, ponižni, preprosti, pokorni kot je bil sv. Frančišek?" Naslednjega dne smo romanje nadaljevali proti Rimu. Med potjo smo se ustavili v Orvietu, kjer smo med sveto mašo še posebej prosili za poglobitev naše vere v Evharistijo. V tej cerkvi hranijo namreč prtič, na katerega je kapljala Gospodova kri pri povzdigovanju. Naše romanje je doseglo svoj višek, ko smo se vsi tržaški romarji zbrali na trgu sv. Petra in se v sprevodu pomikali z g. škofom na čelu proti svetoletnim vratom ob petju litanij vseh svetnikov. Ob vstopanju skozi svetoletna vrata, ki so znamenje Kristusa, smo v srcu bili povezani z vsemi, ki so se nam priporočili, še posebej z bolnimi, ostarelimi, trpečimi, ter z vsem srcem prosili za tržaško Cerkev blagoslova in božje pomoči. V cerkvi sv. Petra smo imeli slovesno peto in globoko doživeto liturgijo svete maše (na sliki). V pridigi nas je gospod škof povabil, da z vsemi našimi močmi obnovimo vero v Kristusa in s sv. Petrom vzklik- nemo: "Ti si Kristus, sin živega Boga!" Prosimo tudi Boga, da bi ostali vedno zvesti Kristusovemu namestniku, sv. očetu Janezu Pavlu II., kateremu dolgujemo veliko spoštovanje in hvaležnost. -- Gospod škof je v svojem razmišljanju nadaljeval: "Letos je leto božjega usmiljenja, ko se božje usmiljenje v veliki meri za nas razdaja, še posebno, ko stopamo skozi svetoletna vrata, ko vstopamo skupaj s Kristusom v novi svet bratstva, sloge in edinosti. Zato pustimo Kristusu, da vstopi v nas, v naše življenje, da ga popolnoma prenovi. Ob koncu razmišljanja smo bili povabljeni, da tu na grobu sv. Petra prosimo za edinost v naši tržaški Cerkvi, kjer nas ne sme ločiti ne jezik nevera ne kultura. Istega dne smo se popoldne zbirali pri Mariji Snežni. Tam smo Marijo počastili s petjem in z molitvijo rožnega venca, ki je bil namenjen za nove duhovne poklice. V torek popoldne smo obiskali katakombe svetega Kali-sta in cerkev sv. Križa. Pri sv. Janezu v Lateranu smo imeli bogoslužje božje besede in obnovili smo krstne obljube. DUHOVNE VAJE ZA ZENE IN DEKLETA HVALEŽNOST ZA DUHOVNE BISERE NADA MARTELANC V Domu blagrov v Trstu smo tudi letos imele žene in dekleta tri dni duhovnih vaj, od 21. do23. avgusta. Vse tiste, ki se jih niso udeležile, si lahko grizejo prste od jeze in žalosti, tako zanimive in vesele so bile letos duhovne vaje. G. Kunčiču gre resnično velika zahvala, ne samo za dolgoletno skrb za naše duhovne vaje, ampak zlasti za posrečeno izbiro voditelja. G. Jurij Devetak, lazarist iz Ljubljane, ki pa je obredel precej sveta in si nabral mnogo izkušenj, nam je natrosil toliko dragocenih biserov iz evangelija in iz življenja, razvitih v pisane lističe anekdot, citatov in humorja, da smo odhajale od premišljevanj in odšle z du- hovnih vaj duhovno obogate-| ne in veselo razpoložene. Ne vem, zakaj mi je ostal v spominu zlasti tale življenjski primer: staro benediktinsko I pravilo "Moli in delaj!" velja tudi danes. A kaj je bolj važno: Moli! ali "Delaj!”? Eno in drugo. Vsaj takega mnenja je bil ostareli hrvaški župnik, ko so mu v pomoč poslali zelo delavnega kaplana. Opazoval je živahno delo mladega duhovnika, ga občudoval - vendar ga je po dolgem času nagovoril nekako tako: "Veliko si naredil, zbral mladino, preuredil u-čilnico, vedno si nekaj prizadevaš... toda molitvi, premišljevanju, koliko časa posvečaš? Se ti ne zdi, da vse premalo? Če bo šlo tako naprej, je nevarno, da te bo hudič vzel!" No, mislim, da si od nas nihče ne želi, da bi nas ob koncu "hudič vzel'1, zato bomo gotovo udeleženke duhovnik vaj sledile nasvetom voditelja ter skušale tako "moliti" kot "delati" za boga in za svoj narod. Pa ne samo me. G. Devetaku smo zelo hvaležne za "duhovne bisere" in za primere, s katerimi jih je o-svetlil, pa tudi za vse vesele besede, s katerimi nas je tudi razvedril. G. Kunčiču pa želimo, da bi še dolga leta bil pri zdravju in močeh, da bi nam še nadalje pripravljal duhovno bogatenje. Bog mu plačaj! Hvala tudi gospe Normi Jež, ki je bdela nad nami, da smo bile točne, in končno hvala tudi redovnicam, ki so skrbele za naše telesno blagostanje. Tudi tu smo bili nagovorjeni, da bi Boga in vsakega brata v Kristusu resnično ljubili, da bi bili edini, da bi edinost znali graditi dan za dnem. Svetoletno romanje v Rimu smo zaključili z evharističnim bogoslužjem v baziliki sv. Pavla. V homiliji je gospod škof dejal: "Sv. Pavel se je ves predal Kristusu, saj je nekoč vzkliknil: "Ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus!"... Ko je sv. Pavel doživel srečanje s Kristusom, se je popolnoma spreobrnil. Mi se pogostokrat srečujemo s Kristusom, a naše spreobrnjenje je tako počasno. Po srečanju je Kristus poslal Pavla k Ananiju, da naj nanj položi roke, da prejme sv. Duha, ki mu razodene, kaj je njegovo poslanstvo. Tudi mi smo poklicani, da bratom in sestram govorimo o Kristusu. Prosimo za to milost, da bi si znali vzeti časa za bližnjega, ga poslušati in mu pomagati na poti h Kristusu Odrešeniku. Se zlasti mladi danes imajo veliko potrebo, da bi se srečali z nekom, ki bi jih vodil k Njemu, ki je edina Pot, Resnica in Življenje. Še posebno so za to poslanstvo po-klicani duhovniki. Duhovniški poklic je nekaj lepega, bogatega in nenadomestljivega. Iz srca prosimo za nove duhovniške poklice!", je zaključil razmišljanje gospod škof. V sredo smo bili prisotni pri avdienci svetega očeta. V svojem nagovoru nas je vse povabil k osebnemu spreobrnjenju, k spreobrnjenju lastnega mišljenja in srca. Saj je Bog bil prvi, ki seje podal po zemeljskih poteh iskat izgubljene, grešne, in to po svojem lastnem Sinu, ki se je daroval za nas do smrti na križu. Bog je tisti, ki zdravi naša bolna srca in vanje vliva novega duha, Božjega Duha. Svetoletno romanje smo zaključili v loretski baziliki Matere Božje. Ob razmišljanju o Marijini veri in predanosti Bogu smo tudi mi izročili svoje življenje, skrbi in težave v Božje roke ter z zavestjo, da nas vodi in spremlja Bog, smo se z veseljem in umirjenim srcem vrnili na svoje domove. '■ SA OBVESTILA 52. MARIJANSKI shod -ZMa-rijo v tretje tisočletje! - bo v soboto, 9.t.m. Shod bo vodil tržaški škof msgr. Evgen Ravi-gnani. Pričetek ob 19.30 v cerkvi na Opčinah. Ob 20. uri bo sv. maša v čast Devici Mariji. Po maši bo procesija. Sodelovali bodo: Združeni pevski zbor ZCPZ iz Trsta, skavti in skavtinje, mašni strežniki, narodne noše in vsi verniki. Od 17. ure do začetka procesije bo v cerkvi spoved. V primeru slabega vremena bo shod potekal v cerkvi. Za udeležence iz mesta bo na razpolago poseben avtobus, ki bo odpeljal ob 19. uri s trga Oberdank na Opčine. Z Opčin boodpe-Ijal ob 22. uri. PD KOLONKOVEC pri reja v soboto, 9. septembra, na kmetiji Debeliš v ulici Ventura 29 na Kolonkovcu 27. Praznik solate. Začetek približno ob 15.30 z ogledom vrtnarije ter razstave domačih pridelkov in fotografskih posnetkov še obstoječih kmetij. Ob 16.30 pa bosta tekmovanje v sajenju solate in nagrajevanje ob zvokih glasbe. Vabljeni! KLUB PRIJATELJSTVA pripravlja v soboto, 30. septembra, iz-letvOglej z jubilejno sv. mašo in ogledom bazilike, kripte, razstave Patrijarhov in starega rimskega pristanišča. Po kosilu bo obisk velike rimske kleti v Pierisu z možnostjo nakupa domačega vina in sadja. Vpisovanje pri Fortunatu, ul. Valdirivo 23, od 12. do 22. septembra. Pojasnila dobite na telefonski štev. 040 639949 v večernih urah. KONCERTNA POBUDA - Rojan razpisuje natečaj za izvirno še neobjavljeno komorno skladbo za katerikoli instrument ali glas (s slovenskim besedilom). Natečaj je namenjen mladim (starost do 35 let) slovenskim zamejskim glasbenikom-skla-dateljem. Dela je treba posredovati do 30. septembra letos v dvojniku z geslom na naslov: Koncertna pobuda - Rojan, ul. Cordaroli 29 34135 Rojan (Trst). Priložiti je treba v zapečateni ovojnici ime in priimek, naslov in geslo. Skladbe bo ocenila komisija treh priznanih zamejskih glasbenikov. Prva nagrada znaša 500.000 lir, druga 300.000 lir, tretja 150.000 lir. ZSŠDI PRIREJA ob tridesetletnici fotografski natečaj, ki je odprt vsem. Posnetki morajo biti izvirni, čeprav lahko stari ali letošnji, tehnika pa je prosta Tematika naj bo športna in naj po možnosti ovrednoti športno udejstvovanje v zamejstvu. Geslo natečaja naj bo torej Naš šport v našem prostoru. Slike naj bodo v formatu 30x40 ali prilepljene na kartonček takega formata. Diapozitivov ne sprejemajo. Vsak posameznik lahko odda največ po štiri slike, nagrajena pa bo predvsem u-metniška in dokumentarna plat prispevkov in njihova izvirnost. Slika naj bo razpoznavna samo po šifri na hrbtni strani in na vpisni poli, tako da bo natečaj potekal anonimno. Organizator si pridržuje pravico, da dela obdrži. Prijave do ponedeljka, 30. oktobra, do 16. ure v uradih v Trstu (ul. Cicerone 8) in v Gorici (ul. Malta 2). Informacije dobite na tel. št. 040 635627 in 0481 33029. ZALOZBA BRANKO vabi na predstavitev zbornika NARODNI DOM - BALKAN OB 80-LETNICI POŽIGA Spregovorila bosta urednik dr. Erik Dolhar in prof. Jože Pirjevec, zapeli pa bodo Fantje izpod Grmade. Petek, 8. septembra, ob 20.30 v restavraciji Pri Lipi v Bazovici. PRIHODNJI TEDEN V PREBENEGU 3. ZAMEJSKI ROCK FESTIVAL KEEP ON ROCKIN' Zamisel Zamejskega rock festivala seje porodila pred tremi leti bolj za šalo kot pa zares. Šala pa se je potem spremenila v že skoraj tradicionalno srečanje zamejskih rock skupin, ki bo letos potekalo v sklopu pobud za Odprto mejo. Pokrovitelji srečanja so tako občina Dolina, SSO inZSKD v sodelovanju s SKD Jože Ra-potec. Festival, ki ga organizirata MOSP (Mladi v odkrivanju skupnih poti) in skupina Kraški ovčarji, seje ponavadi odvijal pod šotorom v parku Fin-žgarjevega doma na Opčinah takoj po študijskih dnevih Draga. Letos pa je kraj spremenjen: številne rock skupine se bodo namreč predstavile zamejski javnosti v parku SKD Jože Ra-potec v Prebenegu, in to v petek, 15. septembra, ob 18. uri. ČETRTEK 7. SEPTEMBRA 2000 Nekatere rock skupine so naši javnosti že znane in imajo za sabo že vrsto nastopov in uspehov (Anorexica, Char-ge, Crazy smiles, Fiberglas, Floating points, Kraški ovčarji), druge pa (La caccia in-torno, Latte di suocera, Naa-fetz Kurth, Nerds, Paolo Bem-bi Group, Stara vrana, Strip-tocoke, Inarteandrea, Keine name) izkoristijo prav to priložnost, da se predstavijo in začenjajo na tem festivalu svojo glasbeno kariero, kar je tudi cilj festivala samega. Za dodatne informacije o Zamejskem rock festivalu lahko pokličete na telefonsko številko 0329 2145209 ali 0329 2199356, lahko pa tudi pišete na naslov elektronske pošte: rock za mejo-@emailers.org. --------JC PRED ZAČETKOM ŠOLSKEGA LETA V ORGANIZACIJI DOMAČEGA DRUŠTVA TRŽIČ SEMINAR ZA SLOVENSKE ŠOLNIKE 10 ČETRTEK 7. SEPTEMBRA 2000 Tudi v Gorici je bilo na o-snovni šoli s slovenskim učnim jezikom Oton Župančič v ulici Brolo te dni zelo živahno, saj imajo naši šolniki poleg pripravljalnih sestankov za nemoten začetek pouka, ki se bo na Goriškem pričel v ponedeljek, 11. t.m., ob 8. uri, tudi 35. seminar za vzgojitelje, učitelje in profesorje šol s slovenskim učnim jezikom v Italiji. Kot vednoga tudi tokrat prirejata slovensko ministrstvo za šolstvo in seveda neutrudna svetovalka za slovenske šole v Italiji omenjene- ga ministrstva prof. Andreja Duhovnik Antoni. Vzgojitelji, učitelji in profesorji so prisluhnili predavanjem, ki so bila v torek in sredo, 5. in 6. t.m., na katerih so s slovenskimi predavatelji poglobili tematike pravljičarstva in pripovedništva, spregovorili pa so tudi o celostnem izražanju ob leposlovnih besedilih, se naučili, kako otrok z ' igro odkriva matematiko, kako se dela v skupinah in tudi o sodelovanju pri učenju (t.i. sodelovalno učenje). "DROBCI V POLETNIH NOČEH" MOČAN DOPRINOS NAŠIH GLASBENIKOV NA POLETNIH KONCERTIH Goriška pokrajinska uprava, točneje odborništva za kulturo in za mladinska vprašanja, prireja letos že tretjič bogat spored koncertov, ki jih poznamo z imenom Drobci v poletnih nočeh (Squarci d'una notte di mezza estate). Na sporedu so od 17. avgusta do 21. septembra, štejejo pa deset koncertov, ki so jih in jih bodo oblikovale bolj in manj poznane skupine mladih glasbenih ustvarjalcev, ki delujejo pri nas. Spored predvideva deset glasbenih srečanj, ki bodo potekala v prostorih pokrajinskih muzejev pod goriškim gradom, točneje v krasni kapeli svetega Jožefa. Letošnja izvedba je posvečena spominu in obeležju lika goriške skladateljice Čeci-lieSeghizzi, ki so seji posvetili z izvedbo enega njenega dela tudi vsi mladi izvajalci, sooblikovalci niza koncertov. Med desetimi skupinami, ki sodelujejo na poletnih večerih, so tudi izvajalci, ki so neposredno vezani na našo stvarnost oz. delujejo in so se glasbeno izpopolnjevali v slovenskem centru Komel. Prejšnji torek je nastopila skupina Ensemble salotto ita-liano, članica katere je tudi mezzosopranistka Sabina Antoni; poznamo jo kot neutrudno predsednico MePZ Pod-gora, pevko pri MePZ Hrast iz Doberdoba. Na večeru se je skupina predstavila z deli Rossinija, Donizettija in kasnejših skladateljev Tostijem, Rotolijem, Denzo in Masca-gnijem. Skupino sestavljajo, poleg slovenske družbene delavke, še dve sopranistki in te-noristka, ob pianistki, ki spremlja njihova izvajanja. V četrtek, 7. septembra, se bodo občinstvu predstavila dekleta Arsateliera, ki gojijo predvsem glasbeno tradicijo domačih krajevnih skladateljev. Skupino sestavljajo ! vsem nam dobro poznane pevke Daria Pavio, Tanja Kuštrin, Jerica Rudolf (soprani), Mirjam Pahor (mezzosopran) ! ter glasbenice Daniela Brusso-lo (flavta), Clara Bensa (violina) in Dalia Vodice (klavir). Na koncertu z zgovornim naslovom Glasbeni odmevi iz naših krajev, ki bo ob 21. uri, bodo izvajaleglasbenicedela Stanka Jericija, Giulia Vidoz-zija, Dine Slame in Sonie Ar-sen ob poklonu, ki ga bo tudi omenjena skupina posvetila skladateljici Seghizzijevi. Nazadnje povejmo še to, da bosta v torek, 12. septembra, na vrsti duo Andreja Ko-njedic-Lenardič (oboa) in Valentina Pavio-Hlede (klavir), profesorici iz centra Komel; v četrtek, 21. septembra, pa se bosta na zadnjem srečanju predstavili sestri Elisa (klavir) in Clara Bensa (violina); slednja med drugim poučuje violino v centru Komel. O omenjenih koncertih bomo še poročali. USPESEN SREDNJEEVROPSKI VEČER V TRŽIČU ERIKA HROVATIN Letošnji Srednjeevropski večer, ki ga je tako kot lansko leto organiziralo domače društvo Tržič, je prejšnjo soboto pritegnil in osvojil okrog štiristo ljudi. Poleg prijetnega in sproščenega vzdušja, ki je vladalo med celotnim programom, ima zaslugo za uspeh večera predvsem zanimiv, dobro tempiran, skratka privlačen spored. Večer se je začel z otvoritvijo likovne razstave v galeriji Antiche mura, v sklopu katere so sodelovali sodobni u-metniki iz petih držav srednjeevropskega prostora. Iz Češke republike se je z naTfom predstavila slikarka Michaela Bichova, Laszlo Ne-mes iz Madžarske je osvojil občinstvo z abstraktnim prikazom zeleno-barvanega o-kolja, slike Adriane Scarizza je zaznamoval očiten impresionistični slog, Franz Wiege-le, med drugim nekdanji ravnatelj dvojezičine šole v Ziljski dolini, je nastopil z akvareli, «cumiial z abstraktnim impresionizmom pa je slovensko komponento srednjeevropskega prostora predstavljal Hijacint Jussa, sicer doma iz Benečije. | Razstavo je pripravil arhitekt Arturo Bresciani, umetnike pa sta predstavila in komentirala umetnostna kritika Fa-bio Favetto in Joško Vetrih, ki ; sta poudarila pestrost razstave, istočasno pa tudi tipično i povezanost umetnikov na domače okolje, od koder tudi naslov razstave Krajinske zaznave iz srednjeevropskega prostora. Uradni del večera se je začel s pozdravom predsednice domačega društva, Bernardke Radetič, ki je podčrtala pomembnost tovrstne pobude, ki združuje in približuje sicer različne, pa vendarle dopolnjujoče se komponente prostora, ki je zgodovinsko in kulturno povezan. Njenim besedam je sledil pozdrav občinskega odbornika za kulturo Del Bella, ki je s svojega stališča obnovil uspešno sodelovanje med občino in slovenskim društvom Tr- žič. Zaključno glasbeno točko je izoblikoval tržaški violončelist Aleksander Sluga. Drugi del večera je zaradi nestanovitnosti vremena potekal v športni dvorani v ulici Baden Povvel. Tu so se publiki predstavili glasbeni ustvarjalci srednjeevropskega prostora, in sicer za Madžarsko skupina Patko Banda, za Avstrijo mladi trio Musik Gailtal, za Slovence tržaška skupna Eno ur'co al pa dvej, za Češko republiko skupina Slezan, za Italijo pa domači zbor ANSIBS, ki seje - kljub izredno prijetni glasbi - edini predstavil s tujim repertoarjem. Glasbene točke je povezovala Nikla Panizon, ob njej pa so se zvrstili pozdravi pobudnikov večera, in sicer že omenjenega društva Tržič, občinske uprave, ob teh pa je publiko in izvajalce pozdravil tudi predsednik društva Mitte-leuropa Aureliano Hoffman. V glasbi je naslov večera zaživel v polno, saj sta se prav v notah ljudske glasbe skupin iz predstavljenih držav najučinkoviteje občutili podobnost in povezanost srednjeevropskega prostora. NADŠKOF DINO DE ANTONI V POLETNEM SREDIŠČU ŠTANDREŽ OBISK ISKRENEGA PRIJATELJA V četrtek, 31. avgusta, je bilo v učilnici osnovne šole F. Erjavec v Štandrežu kot v čebelnjaku. Mali gostje poletnega središča Štandrež, ki ga že nekaj let prireja štandreški rajonski svet v sodelovanju z župnijo sv. Andreja, didaktičnim okrožjem in vaškimi kul-turno-športnimi društvi, so namreč že nestrpno pričakovali napovedani obisk gori-škega nadškofa Dina De Antonija. Živahnost je naraščala skupaj z živčnostjo zaradi "prisiljenega sedenja" in učiteljica Majda Zavadlav je morala večkrat povzdigniti glas, da so se otroci umirili. Z rahlo zamudo se je vendarle v spremstvu tajnikag. Michela in domačega župnika Karla Bolčine pojavil nadškof in na mah ustvaril pravo ozračje, ko je otrokom dejal, da so boljši kot on, ker poznajo dva jezika. Dejal je, da se je nekaj slovenščine že naučil v Ljubljani, a premalo, da bi se z njimi lahko pogovarjal. Zato so ga otroci z navdušenjem povabili, naj pride kar k njim v šolo. Vsi bi ga namreč radi imeli za sošolca. S tem uvodom je bil led prebit in pogovor je stekel kar sam od sebe. Povprašal jih je, kako je v središču in oni so mu s pomočjo učiteljice Majde povedali, kakšne dejavnosti imajo v dopoldanskih urah. Sam pa jim je pripovedoval o svojem o-bisku v Afriki in jim priporočil, naj ne bodo izbirčni, kajti afriški otroci nimajo večkrat kaj jesti in se jim sploh ne sanja, kakšne slastne jedi odkla- njajo njihovi evropski vrstniki. Zato pač morajo biti spoštljivi do hrane, ki je v svetu primanjkuje. Še marsikaj jim je povedal in jih naučil tudi nekaj preprostih, a zabavnih i-gric, ki so jih otroci veselo sprejeli in se z njim igrali. Ob glasbeni spremljavi Tiziane Zavadlav, ki se je za to priložnost "vrnila v šolo", so tudi lepo zapeli pesmice Sladka dežela, Moj prijatelj, in preden seje od njih poslovil, še štan-dreško himno. Ker je ob koncu skoro enournega obiska ravno zazvonilo poldne, je f škof zmolil z otroki Zdravo Marijo, ki jo navadno odmolijo zžupnikom Karlom. Vsakega posebej je pozdravil in vsem dal božji blagoslov. V spomin na srečanje so otroci poklonili uglednemu gostu spominček, glinast zvo-niček, ki so ga seveda sami iz- delali; postregli so mu tudi z okusnimi sladkimi kroglicami, ki sojih pripravili v kuharskem kotičku s Saro Miklus. Pretekli teden so se v središču končale jutranje "učne" ure; ta zadnji teden je ves posvečen sproščujočim igram. ——IK POLETNO SREDISCE V SOVODNJAH KRATKOČASNIK JE VZEL SLOVO V četrtek, 31. avgusta, popoldan so se s prireditvijo končale dejavnosti poletnega središča Kratkočasnik, ki je 'kratkočasil" svoje goste od 31. julija dalje, s kratkim premorom za Veliki šmaren, v prostorih OŠ Peter Butkovič-Domen v Sovodnjah v organizaciji Sklada Mitja Čuk. Premišljeno in zelo ustvarjalno sta ga vodili koordinatorka Damijana Češčut in glavna a-nimatorka Mija Češčut, pomagala jima je vrsta živahnih pomočnic (Mila, Marija, Valentina, Eva, Erika, Katja, Vanja, Greta) in pomočnikov, ki so se predajali domišljiji in z otroki ustvarjali veliko zanimivega. Vse, kar so spretne rokice izdelale na njihovo spodbudo, je bilo razstavljeno v atriju šole, kajti deževno vreme ni dovolilo, da bi se razstavljeni predmeti kopali v soncu in da bi prireditev potekala na šolskem dvorišču. Gotovo sta vsakogar, ki si je i ogledal izdelke, omamili raznolikost in živobarvnost le-teh. Na mizicah je bilo iz lepenke in papirja nešteto najrazličnejših živalic, dreves z zrelimi sadeži, okraskov iz i školjk, a tudi letala, grad z letečimi čarovnicami, ladjice iz plutovinastih zamaškov, viseče lutke iz cunj, palčki, skakljajoče žabice, ribice, predpasniki iz blaga, mlini na veter, I risbice vseh vrst, lepljenke iz semen, srčka, rožice iz slanega testa, pajacki, papige, psički, sloni... Na steni je viselo tudi delo raziskovalno novinarske delavnice, ki je obsegalo raziskave o televiziji, o o-limpijskih igrah, o svetu knjige in o kroženju vode. Na o-gledu so bili tudi televizijski ekran, snemalne kamere iz lepenke in odpadnega materiala. Prav televizija je bila protagonist sklepnega prikaza dejavnosti poletnega središča. Nastopajoči so namreč pokazali, kaj vse vidi otrok, če prečepi ves ljubi dan pred televizijo. Njihovemu izvajanju je sledil topel aplavz navzočih staršev, nonotov, bratov, sestric. Po že ustaljeni navadi so otroci pripravili tudi bro-šuro-glasilo/