TO V A f/haja 1. in 15. dne vsakega mesca, in velja za celo leto 3 gold. »O kr., za pol leta 1 gold. 30 kr. Tečaj VI. v uubijani is. juiya lese. List 14. y og, ti vojnih trum gospod! ¡iiCKi zatereš vsako silo, (-jPokončaJ sovražni rod — Daj pomoč nam svojo milo Nam , ki v tebe kličemo , V tvojo brambo upamo! Odgoja \ molitev, i. Gotovo je ena naj večjih šolinih dolžnosti, otroke napeljevati, da Boga, svojega stvarnika, spoznajo, in ga v duhu in resnici molijo. In naj večja sreča , ktero človek na tem svetu doseže, je, da urnerje smerti zveličanih. Zastonj živi človek, a ko svoj namen zgreši na tem svetu. Da pa človek zveličan-sko umerje, mora pa tudi pravično živeti. Pravičen pa iz vere živi, in vera je nezasluženi dar božji, za klerega Boga vsaki dan prosimo. Moliti mora tedaj človek, če hoče milost od Boga doseči. Prava odgoja pred vsem uči otroka moliti, spoznavati in častiti Gospoda, svojega stvarnika. Otroka uči naj prej moliti domača hiša, in potem pa šola. Katoliška šola je to svojo naj imenitnejšo dolžnost ¡¡mirom spolnovala, in jo tudi sedaj spolnuje, in čim bolj vestno svojo pervo dolžnost opravlja, tim bolj vadi otroka moliti. Molitev je dalje naj boljši in naj zdatnejši pripomoček pri odgoji, ker uči otroke vbogljivosti, učenika pa poterpežljivosti. S čim in kako pa vadi šola otroke moliti? Pripomočki v to so ji: 1. šolska molitev. 2. Naučenje molitev in vaja pobožnega petja. 3. Obiskovanje cerkva. Stara navada je povsod, da se pred šolo in po šoli moli ali zapoje kaka kratka pesmica. To pa ne sme biti le zgolj stara navada, ampak perva odgoja v molitvi. Učenik prišelcem v šolo pokaže šolsko izbo, podobo križanega zveličarja, potem jim pa pove, zakaj in čemu se pred šolo in po šoli moli, kako naj se obnašajo pri molitvi, kako naj roke sklepajo itd. Pervo podučevanje v keršanskem nauku se začne, da učenik, bodi si sveten ali duhoven, uči otroke sv. križ delati. On se ne vtrudi, da to pokaže vsakemu posebej, potem pa večim skupaj; po-slednjič se pa vsa šola ob enem pokriža. To se godi, da se otroci navadijo precej od začetka šolsko molitev pobožno opravljati. Navadna šolska molitev je „Oče naš" in „Češčena si Marija". Učenik jo glasno in razumno narekva, otroci za njim glasno in počasi govore, ne da bi vpili, ali besede potegovali, in pri imenu „Jezus" spodobno glavo priklanjajo. Če svetni učenik to vnemar pušča, ima katehet toliko veči trud, in skoraj vselej iz novega začenja s šolsko molitevjo. Učenik skerbi, da je vse tiho in mirno, preden se začne moliti; on strogo na to gleda, da otroci, kedar sv. križ delajo na čelu, na ustih in na persih, tudi vselej prave besede govore. Učenik ali namestu njega boljši iz med učencev moli pervo polovico molitve, drugi mu odgovarjajo. Sprememba miče; kedar učenik ne more sam pobožno moliti, moli namestu njega kakšen učenec. Oober zgled in spodobno obnašanje učenikovo med molitevjo je pa v tej reči pervo in neogibno potrebno. Če je učenik sam raztresen pri molitvi, in se sramuje roke vpričo olrok za molitev povzdigovati, če si med molitevjo lase više ali obleko popravlja, ne more se nad otroci hudovati, če so pri molitvi vsi raztreseni, in ta čas bukve spravljajo in pokrival iščejo. Ta raztresenost pride otrokom v navado, neradi opravljajo drugače molitve, in gerda navada, da se med molitevjo vse drugo potrebno ali ne- potrebno opravlja, je skoraj povsod domača; šola naj jo nikar ne goji, marveč odpravlja. — Mati je perva, ki uči otroka roke pri molitvi sklepati, sv. križ delati; domača hiša uči otroka „Oče naš", „Ceščena si Marija" in druge navadne molitve. Uči ga pa te molitve kakor sama zna, in dostikrat tako poveršno in razmišljeno, da ne posluša, kaj in kako otrok odgovarja, samo da nekaj blebeta, sej Bog že ve, kaj otrok moli, in molitevca je vsaka dobra. Ko tedaj otroci ali k izpraševanju ali v šolo pridejo, znajov pokri-žati se, pa kako? znajo naj več tudi „Oče naš" in „Ceščena Marija" moliti, pa dostikrat, da jih le Bog razume. Bog sliši sicer tudi nedolžne, otroške glasove, ali dolžnost staršev, in če jo ti zanemarijo, učenikova dolžnost je, da otroci vedo, kaj v molitvi izgovarjajo, in da navadne molitve molijo brez pristav-kov ali skrajševanj, kakor jih uči kat. cerkev. — Vsak otrok posebej bo narejal pred učenikom sv. križ, če pa ne gre, mu sam roko pelje, sej se tudi pri pisanji nevkretna roka vodi. Vsak otrok posebej bo odmolil pred učenikom vse navadne molitve. In kedar pride učenik v keršanskem nauku do razlaganja molitev, jim bo od vsake molitve toliko vedil povedati, kolikor razume njih otroška pamet. Preden pristopijo k svetim zakramentom, skerbi, da otroci vse navadne molitve iz glave znajo. Marsikaj se otroci v šoli iz glave uče, tudi včasih tega, kar jim je v življenji malo koristno. V veliko dušno pomoč in tolažbo so pa človeku kratke in jedernate molitvice, kedar je v dušnih in telesnih stiskah. Kedar ga bolezen položi v posteljo in je njegov duh toliko opešan, da še rožnega venca (Vožuikranca) ne more moliti, takrat pa moli druge krajše mo-litevce, kterih se je v mladosti naučil. Neki učenik modro-slovja je vselej, kedar so ga napadale bogotajne misli, molil tri božje čednosti, in je tako odganjal nevarne skušnjave. Skerbni učenik si prizadeva, da se otroci nauče iz glave kratkih jutranjih in večernih molitev, molitev pred jedjo in po jedi, prelepih napevov od matere božje po cerkvenih časih i. t. d. Pobožna pesem sama na sebi ni drugega, kakor molitev, ktera se v lepi besedi in z vbranim glasom moli. Pri nas sicer ni navada, da bi ljudstvo po cerkvi pelo, razun pri blagoslovu s presv. rešnjim telesom, ali v novejših časih pri Smarnicah. Vendar je šolina dolžnost, vaditi otroke svetih pesem, predvsem pa tistih, ktere se pojo v cerkvi, in po tem potu se tudi naj 14» bolje goji dobro cerkveno petje. Preden se tedaj otroci uče pesem za veselje in kratek čas, naj jih vadi učenik pobožnih pesem. Teh pesem naj se iz glave uče, naj se jim pesem razloži, da jo razumejo. Nektere lepe stare pesmi se skoraj pojo po vseh cerkvah pri blagoslov». Je pa še dosti ljudi, kteri še teh pesem iz glave ne znajo, in tako v cerkvi kar molče, ali pa samo napev pojo. Šola tedaj odgoja otroka za molitev, ko ga vadi pobožnih pesem, in tudi v tej reči spolnuje svojo imenitno nalogo. — Naj večja skerb učenikova pa je, da vadi otroke lepega in pobožnega obnašanja v cerkvi pri sv. maši ali sicer pri službi božji. On jih vadi, kako naj s pridom poslušajo božjo besedo, podučuje jih, kako obnašati se, da pri cerkvenih molitvah in obredih niso nevedni gledavci, marveč da so jim cerkveni obrede v večjo pobožnost in povzdigo duha. Pomenki o slovenskem pisanji. XXVI. D. Krušic moj toraj uči, da se prav sklanja starešin«-e, Jeretina-e-i itd., kakor roka-e, in da le „die ungenaue Volkssprache" pregiba s prirastkom t: Jeretina-£a-iw itd., kar pa ni, da bi se posnemalo. O. Tako pravi ,.pisalec", ki ima narodni jezik sicer jako v čislih. — Beri, kar piše o tem Janežič <§. 77! D. „Po moški sklanji pregibljemo radi moške samostav-nike z ženskim koncem a, kakor: m ožina, oproda, sluga, starešina, vedo vina, vodja, vojvoda itd., namreč: 1. 2. 4. 5. sluga, vodja, vojvoda, 3. slugu, vodju, vojvodu, 6. slugu, vodji, vojvodu itd. n. pr. Zbrani njegovi vojvodi so se potopili. Ravn. — Ide truma v o j v o d o v junaških. Levst. — Boljše in svojstvu našega jezika veliko prikladniše pa je sklanjati take samostavnike po starem, kakor se tu pa tam še sedaj nahaja med ljudstvom, t. j. po ženski sklanji, namreč: 1.5. slug«, vodja, vojvoda, 2. sluge, vodje, vojvode, 3. slug/, vodji, vojvodi itd., n. pr. Natoči oči starešini. N. pr. — Vsak vojak ima svojega slugo. N. ps. — Lej ga no glavi n o! N. r. O. Zato tedaj piše in uči Krušic tako, ker je boljše in svojstvu našega jezika prikladniše? D. Boljše in prikladniše pa je, ker je a) po starem — ostarelo, b) ker se š e nahaja, c) tu pa tam, d) med ljudstvom, ktero pa, kakor pravi Krušic, na tanko ne govori! O. Kar je drugim jezikom izjemno ali posebno, to ima biti slovenskemu občno pravilo. D. Pisati in toraj tudi govoriti nam je po tem pravilu vprihodnje: Prilike svetega oče Bonaventura pa zgodovina učitelja Terdine; od slavnega vojvode Godine k milemu vladiki Glavin/; našega očo starašino Jeretino-in učitelja Robido; pridnega učenca Skalo s porednimi součenci Janšo pa Burjo, Za-mido pa Zagodo; pri sosedu Vonči in od čestitih in prečestitih oč Jerihe pa Jerale, Jerine pa Jeretine! In če ima po narodni pesmi vsak vojak svojega slugo; koliko jih imajo potem še le v o j v o d e i. t. d. XXVII. O. Kopitar piše o tej reči v slovnici svoji str. 233: »Die Endigung auf Vocale ist, in unserm Dialekte, so wenig den Masculinis eigen, dass nur eigene Nahmen, und ein Paar, so zu sagen, IIr-Slavische Substantive sie haben. Ondi tudi uči, da imena na samoglasnike, celo na a in u, raji vstavljajo t: Robidata, Jehuta. D. Svoje dni, v staroslovenščini, je bil v ednini moški toživnik živočih in neživočih stvari enak imenovavniku; če nam ima veljati čestito in staro nekdanje pravilo, pa še sedaj namesti: Lenuha dan straši, recimo: Lenuh dan straši! N. pr. O. Metelko pove str. 173 vzrok stari pisavi: »Die belebten Männlieben mit dem End;a richteten sich einst nach den Weiblichen (Declin. V.), jetzt gehören sie zur I. Declin. und lieben noch die Einschaltung des t vor den Biegungsvocalen. Die Alten sahen mehr auf den Endvocal des Nominativs, als auf das Geschlecht; die Neuern hingegen richten sich mehr nach dem Geschlechte des Nennwortes«. D. Sej Janežič ravno to uči, pa ne spolnuje, češ: poslušaj me, ne glej me! §. 61. piše: „Spol je naraven ali pa slovničen. Naravni spol se razodeva po pomenu, slovnični po končaji samostavnih imen. Naravni spol ima vselej prednost pred slovničnim". Zakaj bi ga ne imel toraj tudi v sklanji, dane poreče kdo, da je „pisalcem", kteri imena moškega spola ravnajo po ženski sklanji, Ireba srednjega varuha, kakoršnega si je za novo leto vošil bil „Brencelj \a O. Razun tega je mnogo nedoslednost in težkot v tem oziru; na pr. beri, kar piše Janežič od svojivnih pridevnikov na -in, - ina, - ino, ktere obrazimo prav za prav le od ženskih imen: dekla — deklin, nevesta — nevestin, kraljica — kraljičin itd., in se vjema s poprej imenovanimi moškega spola. D. „Ta končnica se daje včasi tudi moškim samostav-nikom na — a, ki je sem ter tje še dan danes po ženskem sklanjalu pregibljemo, ter imajo razun oblik: očeto», starešinov, vodjet', vojvodo» itd. še po gostem: o čin ali očinj, stare-šinin, vojvodin i. t. d." — O. Nasprot nam rabi končnica -ov, -ova, -ovo pri izpeljavi svojivnih pridevnikov od izvestnih (določnih) moških oseb, in vendar se dodeva tudi imenom dreves, germov, trav in drugih rastlin brez ozira na samostavnikov spol n. pr. ajda — ajdov kruh, bukva — buko» les, leska — leskov germ, lipa — lipov cvet, češnje v, hruškov, smrekov i. t. d. I). Če tu smemo rabiti moško končnico, zakaj bi je ne smeli enako pri moških imenih? Če moramo pisati: Terdinina zgodovina, Bradaškina ali morebiti celo Bradašcina poprava, Bonaventunne prilike, ntarešinina časa, očina kučma, vladi/fina palica, dr. Ulagin nasvet ali celo predlog; moramo po tem takem pa tudi vprihodnje jesti le ajdin kruh, kuriti z bukini m i ali celo buči ni m i drevmi, piti čaj iz lipinega ali lip-nega, ne pa lipovega cvetja, zanikarne otroke strahovati z b rezin i m ali brezni m, ne pa brezovim oljem! O. Iz tega se da le posneti, bi utegnil kdo reči, da, kakor ženskim imenom na - a dajemo moško obliko na - ov , smemo tudi moškim imenom na - a dajati žensko obliko na -in. — Vendar se meni zdi, da so nekdaj slepo, preslepo posnemali tuje jezike, in gledali le na vnanjo obliko in na končaj, ter po tem sklanjali; narod pa živi jezik slovenski, ki nikakor ni ubog v raznih oblikah, obrača v svojih ustih ter pregiba imena po svoje. D. In kakor narod, tako čem ravnati tudi jaz, in rečem, da tistemu, ki hoče sklanjati po starem kopitu, velja to, kar pravi Metelko str. 173: „Leblose, die im figürlichen Sinne auf Belebte übergehen, richten sich nach diesen letztern: vidiš štora, tesla etc.!" Šolsko blago. Iz šole za šolo. 1. Učenci beró: „Sem velik ko hiša, pa majhen ko miš, grenek ko žolč, pa me Je radi jedó. Kaj je to?" Vsa šola se oglasi: „To je oreh!" Učitelj: „Kdo mi vé od orehov kaj več povedati?" Otroci odgovarjajo to pa uno, — na zadnje pa pravi učitelj: „Vem, da imate orehe radi, se radi ž njimi igrate, jih o božiču pozlatite in v kotiček pod strop obešate, še raji pa zobljete orehova jederca in jeste orehovo povitico itd. Poslušajte, kaj vam povem še vse od orehov! — Orehi so doma iz gorkih dežel, pa so se tudi pri nas že privadili, da radi rastejo, toda občutljivi so še vedno tako zeló, da jim pomladna slana hitro škoduje, in jih tudi tako pomori, da po več let ne rodé. Orehi so nekteri bolj mehki, z mehko lupino, — drugi pa so bolj terdi, s terdo lupino, ki se imenujejo koščaki, kteri so naj več tudi debeleji od mehkih; vendar so tudi med obojimi debeli in drobni. — Čemu paso nam še orehi? Orehovih jedero ne devljejo gospodinje samo v povitice, temuč dela se iz njih tudi olje , ki je dobro za jed in luč. Kožica na orehovem jedercu ima pa nekaj strupenega v sebi, torej so sirova izkožena jederca za jed boljša mimo posušenih. Orehi zorijo pozno jeseni — ob ajdovi žetvi. Orehi se ne morejo tresti z drevesa kakor jabelka, temuč otepati se morajo; pa je treba paziti, da otepavec ne pade z drevesa. Mlade orehe sadé naj raji v skalnato zemljo; da imajo le toliko zemlje, da morejo gnati korenine, čversto rastejo, in so polni, da je kaj. Sadé se pa z lupino še sirovi, pa ne zeló globoko, in spomladi kalé in rastejo, če jih miši ne po-škrabajo; pa tudi pozneje jih je treba varovati, da jih živina ne polomi i. t. d. Kaj pravite, kaj, kteri sad je orehom naj bolj podoben? (Učenci uganjujejo, pa ne morejo prav uganiti.) Ta sad ne raste po drevji, ampak po germovji". „To so lešniki!" zavpijejo učenci. Učitelj: „Sedaj pa primerjajte orehe z lešniki, in povejte, kako so si podobni, kako pa ne! Sedaj pa denite na klop spisnice, in zapište vse, kar veste od orehov, potem pa vse, kar veste od lešnikov, in na zadnje povejte tudi, v čem so si podobni, v čem pa si niso podobni. Vi manjši učenci pa berite naprej!" 2. „Ti, Janez, zakaj pa danes šolo mudiš, in pol ure prepozno prideš?" „Sem nesel na polje žanjicam vode in nisem mogel hitro nazaj". „Nične dé, vem, da imate sedaj dovolj dela. Ker nas je ravno Janez prestrigel pri pisanji, — pa mi ti, Jože, povej in naštej vse, kaj sedaj ljudje na polji delajo. Ta mesec ima kme-tovavec skoro naj več dela, zato pravijo : Sveti Jakop je hud gospodar. — —Sedaj pa vse to zapišite, potem pa mi pisanje pokažite, da se še dalje o tem pomenimo !w Nekdaj in sedaj. Iz dnevnika nekega starega učitelja. Poslovenil Jože Jerom. „Danes bote pa dobro kosili", reče kerčmarica 'učitelju; „ali to za gotovo veste?* praša učitelj. „O ja! danes pridete k takemu stiskavcu, od kterega vsak nekoliko, pa vendar vsi vsega ne vejo, in še njegovi posli ga ne poznajo; ta človek je prišel pred kakimi 3. letmi v vas, in ne vemo, kdo je; kupil je tam uno grajščinico, in se ne peča z nobenim človekom". Učitelj gre kosit, in se prav veseli, ko vidi, kako je na dvorišču vse posnaženo; gospodar ga že na pragu čaka, ter ga prijazno pozdravi. Ta gospod je bil kaj čudno oblečen, polovico gosposko, polovico kmečko; imel je visok klobuk, plavo suknjo in kratke hlače. Učitelj inora iti čez dvorišče, in tukaj ga zapazi hišna straža: cela truma gosi korači proti njemu, in tudi purani ga pridejo gledat, se šopirijo in ga kavsajo; učitelj se temu le smeja, ali kmali priskaklja tudi mlado žebe k njemu, in ga začne bercati; gospodar mu pravi, da naj se nič ne boji, sej se samo igrá; toda učitelj se hoče tej igrači umakniti, tla pod njim se vderejo, in naenkrat plava po gnojnici. — „Za božjo voljo!" pravi gospodar, „alístese kaj pobili? in vleče iz gnojnice reveža, kteri se od mokrote in od smradu ves trese. Družina ga peljejo v posebno sobo, in mu dajo obleke, da se preobleče; pa čudna obleka! bil je res prečudna „maškora", imel je rumen telovnik, belo ruto za vratom, plav frak, kteri je do tal segal z rumenimi debelimi knofi, ru-deče čižme, zelene hlače in bele nogovice, in tak pride h kosilu; vsi ga gledajo in se komaj zderžujejo smeha, pa tudi sam sebi se smeja, ko se pogleda, ter ne more jesti, čeravno je lačen, in komaj čaka, da mu dekla prinese njegovo obleko, da se preobleče in gre ves.....domii s terdniin sklepom, rajši lakoto terpeti, kakor še kdaj po hišah jesti iskati.--- Ravno je bilo 14 dni preteklo, kar se je ubogi učitelj s sosesko zavoljo šole prepiral. Neki dan premišljuje, koliko in kake sitnosti je že mogel preterpeti med tem časom; bil je pa vendar zadovoljin, ker se mu je že vse precej po sreči izšlo. Nova šolska soba je bila že pred osmemi dnevi z vsim potrebnim opravljena; tudi bolj pridni otroci radi hodijo v šolo, in se še precej radi ucé; tudi starši spoznavajo in so prepričani, da so že davnej potrebovali take šole. Ko učitelj tako premišljuje, naenkrat nekdo močno na vrata poterka, in župan stopi notri, ter spregovori: „Jaz vam pridem nekaj povedat". „Usedite se oče župan, in povejte!" „Sej tudi stojé lahko govorim", pristavi jezno župan, in molči. „No!" pravi učitelj, „le govorite , in povejte, kaj vas tako tišči". Župan se odkašlja, in pravi: „Le poglejte, učitelj, kakor je bilo nekdaj pri naši soseski, tako mora tudi ostati, in vi morate še eno službo prevzeti". „Zakaj pa ne, če je primerna mojemu stanu, prav rad", pravi učitelj. »Vaš sprednik, čednikov Jaka, je opravljal štiri službe; bil je tudi čednik; ali nočete tudi vi te službe prevzeti, to je naj boljše in najpripravniše, ker po zimi ni treba pasti". „No- beden ne more služiti dvema gospodarjema", pravi učitelj, „jaz imam že dovolj veliko čedo, s ktero imam tudi dovolj opraviti; ako bi pa čedo pasel, bi ne mogel podučevati, ker v dveh krajih ne morem biti, pa vender so mi otroci bolj pri sercu, kakor vaša živina, ktero vsak revež rad pase, in je tudi zadovoljen z malo plačo". „Če pa nočete ne čednik, ne soseskini hlapec biti, morate pa biti čuvaj, sej po noči ni šole, in lahko to delo opravljate; tukaj imate piščalko, in kdor ima piščalko, mora čuti in vsako uro po noči vpiti". Pri teh besedah se župan hitro oberne skozi vrata, in pusti piščalko na mizi ležati. Učitelj pa vzame piščalko, in jo shrani v miznico, ter se ne meni še kterikrat za njo. In res, odkar je on imel piščalko, se čuvaj več ne oglasi na vasi, zato pa tudi ponočnjaki če dalje bolj rogovilijo, in tudi učitelju, kolikor in kar morejo, nagajajo; tolčejo mu po stenah, pobijajo okna, ter ga kličejo: „Solmajster-ček, vstani! otroci jokajo". Zopet se kteri drugi oglaša, in začne počasi: i-u-e-o-a i. t. d. Učitelj pa kinali spozna, kdo tako šunta in podpihuje fan-taline; ta je čednikov Jaka, kteri ni mogel učitelju odpustiti, ker mu je prevzel službo. (p»i"-