Skozi vrtove
Anton Vodnik 1.
KJ, sleherni dan je šotor na meji neznanih vrtov ... Ko sine mesec kakor iz neskončnosti, stopi blisk med naju.
X resunjena
poklekneva na prag,
noseč
srebrno luč v rokah.
\J  pot v  prostranstvo pod nočnim nebom do svetlega jezera v zadnji globočini sveta —
Otojiva na bregu
pred neko tišino
veličastno kot tempelj
s sinjim vhodom.
V njem blisk gori
od vekomaj do vekomaj.
¦ '                                     2.
Večeri so globoki
do zadnjih gora,
ki obkrožajo
zemljo na njenih mejah,
kjer gori jutro
kot večni ogenj . . .
V njih se srečujeva
kakor v vrtovih
nad  jezerom
;                                                            daljin,
ki nama oblivajo noge .. .
vJ, in na koncu vrtov, na bregu neizmernosti, v katero padajo zvezde, sinji se tišina.
In kadar poklekneva,
se  zgrnejo zavese
okrog naju,
da sva sama ...
mesec
1 edaj prisveti v tišine zadnji, nepristopni hram.
201
Večer Janeza Krstnika
Vital Vodušek
Otrupeno les trhli. Skoz lino udarja smrad, vanj tih večer brli.
On,
S tnalom zrašča vrat,
kot da bi trdil »Bom —«
Telo  prignito  k  tlom,
verige do srca.
A vendar čaka, čaka
Boga.
Zidaj hodi le z očmi, da bi prešel daljino, ki gre do Jezusa. »Si Ti?«
Sk oz lino
mirno, enakomerno
večer brli.
O tam —
hromi gredo,
gluhim se je vrnil sluh,
in slepi zro,
mrtvi so vstali spet,
veselo oznanilo
poje v svet...
KJ, en  sam žarek
bi mu verige stri,
in bi  mu dvignil  glavo,
in ječo bi odprl
in bi prešel daljavo
do tja —
KJ, en  sam žarek od Jezusa.
Večer je v noč odbil.
Kot ogenj razplamtel
razgalil se je v sli
Herod.
In v ženi otopel
je kakor za denar
obsodil ga:  »Je bil —«
irdo pa je zaječal ob tnalo trd udar: »— Janez Krstnik — klicar.«