In ser ati se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr. ee se tiska enkrat, 12 kr. ee se tiska dvakrat, 15 ee se tiska trikrat.
Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Eokopisi
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema oprav-ništvo (administracija) in ekspedicija na mestnem trgu h. štev. 9, II. nadstropje.
Tredništvo je na mestnem trgu h. št. 9, v II. nadstropji.
Po pošti prejemali velja:
Za celo leto . . 15 gl. — kr. Za pol leta
Za četrt leta Za en mesec
V administraciji velja:
Za celo leto . . 13 gl. — kr. Za pol leta . .	6 „ 50 „
Politim list n sliimsli narol.
Za četrt leta .	.	3	„	39	„
Za en mesec .	.	1	„	10	„
V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. več na leto.
Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob J/26 popoldne.
V Ljubljani, 12. septembra.
Danes je sicer za svet navadni delavni dan, a za nas Avstrijane gotovo najbolj prazničen dan. Obhaja se po celem cesarstvu z večo ali manjšo slovesnostjo, kakor je ravno mogoče, dvestoletnica slavne zmage čez krutega Turka pred našim stolnim mestom Dunajem. „Haec dies, quam fecit Dominus11 — to je dan, kteregaje Gospod naredil, da se veselimo in radu-jemo v njem, se je glasilo gotovo iz tisočerih src takrat, glasi se tudi danes. Kakor Izraleei nekdaj, so pred 200 leti tudi avstrijska ljudstva lahko prepevala: „Zanjke so strte (pretrgane) in mi smo rešeni11. Da res, Dunaj je bil rešen, rešene so bile ž njim dežele in ljudstva našega cesarstva, rešeno pa je bilo ž njimi tudi krščanstvo in vsa evropejska omika. — Alleluja!
S to zmago je bil pa Turek za vselej vničen; do tistega časa ni več živel zmago-nosno, ampak le životaril kot bolan mož do današnjih dni, kterih mu je gotovo le še malo odločenih v Evropi. Res je še tudi potem kterikrat v vojski zmagal, a kakor je do 1. 1683 na zemlji in deželah pridobival, naj je bil tudi kterikrat vmes tepen, tako je potem udarjen na deželah in moči zgubljeval, naj je tudi kterikrat kak oddelek krščanske vojske zmagal.
Resnično, naj se ta prigodek še toliko ceni, se ne bo precenil. Le Bog ve, kaki bili bi nasledki, naj bila bi takrat krščanska vojska zmagana in Dunaj Turkom v roke prišel. Najbrž bi bili mi in daleč okrog zdihovali pod oblastjo krutega Turka, kakor so zdihovali do najnovejših časov naši bratje v Bosni in Hercegovini.
Toraj ni čuda, da se danes vzdigujejo zahvalnice za podeljeno zmago iz tisočerih src vernih katoličanov ne le po vseh mestih Avstrije (v farnih cerkvah po deželi so se v naši škofiji opravljale zahvalnice preteklo nedeljo Imena D. M.), ampak tudi po Nemškem. Saj tudi Nemci, n. pr. Bavarci, Saksonci i. dr. so bili deležni zmage in skozi dvestoletja sadu te zmage. Kakor so bili nasledki neprecenljivi, tako je bila pa zmaga res tudi prečudna — pravi čudež. Krščanska armada je štela komaj 65.000 vojščakov, turška pa čez 200.000. Vrh tega so Turki zasedali vse kraje, kteri so jim količkaj služili ali v obrambo ali v napade. Kako prečudna je bila, je vedel najbolj ceniti voditelj krščanske vojske sam. Kralj Sobicski je najprej sporočal zmago papežu Inoncenciju, kteremu je šel gotovo tudi najprvi delež, s kratkimi pa prelepimi besedami: Venimus, vidimus et — Deus vicit — prišli, videli smo, zmagal pa je Bog. Temu pripoznanju je sledilo tudi dejanje: Prva pot po vhodu na Dunaju je bila v cerkev sv. Stefana, kjer je sledila iz navdušenih src tisočera hvala in zahvala Bogu za njegovo pomoč.
In vendar (kdo bi mislil!) našle so se puhle liberalne glave, celo v najbolj prizadetem prestolnem mestu Dunaji, ki so hotele veselo in zahvalno praznovanje dvestoletnice zabraniti ter jo obhajati le z vzidanjem spominske plošče in prozajičnim zajutrkom. A ni se jim sponeslo; ljudstvo čuti, kaj je Bogu dolžno ter je snovalo, razne slovesnosti. Dunajski nadškof so jim pa najbolj račun prekrižali, Napovedali so slovesne tridnevnice s pridigami in božjo službo, ki so se pričele 7. t. m. popoludne. 8. so sami blagoslov z Najsvetejšim delili. V cerkvenih govorih se je vse omenilo, kar je imelo kako dotiko z vojskovodji, junaki in zmagovalci na Dunaji. Nadškof so bili vedno sami navzoči. Danes pak so imeli nadškof sami najsijajnišo in slovesnišo službo božjo, h kteri so povabili zraven vsakovrstnih dostojanstvenikov tudi druge avstrijske škofe.
Po cerkveni službi božji, ktere so se iz-gledno vdeležili cesar sami, nadvojvode, ministri in drugi najvišji cesarski vradniki, so imeli zbor, v kterem so sklenili posebno adreso zahvale in vdanosti Nj. Svetosti, papežu Leonu XIII. in Nj. Veličanstvu presvitlemu cesarju Francu Jožefu, kot glavnima naslednikoma prouzročiteljev preslavne zmage, papeža Ino-cencija XI. in cesarja Leopolda I.
Tudi mnogo svetnih slovesnost se je danes na Dunaji obhajalo. Najimenitnejša je gotovo otvorjenje veličastne nove, ravno dodelane mostne hiše, ktera nima enake sestrice v vseh glavnih in prestolnih evropejskih mestih.
Eazun tega je imelo danes več katoliških društev svoje zbore, v kterih so izrekli zahvalo Bogu za čudovito zmago, obetali katoliški veri in krščanski omiki zvesti ostati ter si prizadevati za uje razširjanje pri svojih domačih in drugih. Na večer je ljudska veselica v „Praterju“ in potem velikanski umetni ogenj. Na Kahlenbergu blizo Dunaja bodo rakete med tem spuščali v znamenje zmage enako kakor so jih pred 200 leti, da se rešilna armada bliža.
Če ne enake, pa tem podobne zahvalne slovesnosti se se danes obhajale, kakor rečeno, po celi Avstriji.
Naj sklenemo te kratke črtice s prelepimi besedami predsednika dr. Robert Pattaj-a v seji reform-društva: ,,Naši zdajni sovražniki so brezvestniši (ko nekdaj) ter si le prizadevajo, nas pridobiti za nevredni nam neznani način življenja. Ali krščanski značaj ohraniti, bodi naša glavna skrb. Sramovati bi se morali svojih sprednikov, ne bili bi krščanskega imena vredni, če bi ne skrbeli čist in nepokvarjen značaj svojim otrokom zapustiti.
f' '
Turčija — sramota Evropfcli1!
Preteklo je vže nad 500 let, kar je
prvi Turek na evropejska tla. Boj je bil Turkoižč1-^ vsakdanje opravilo, rop in požiganje njihovo največje veselje. Kdo sošteje tisoče in tisoče krščanskih vojakov, ki so pali pod turškim mečem? Čegavo pero opiše strah in grozo krščanskih narodov pred ljutim sovražnikom? Kdo povrne škodo, ki jo je provzročila turška krvoločnost in neusmiljenost? Znane so besede turškega derviša: „Kamor stopi turška noga, zvene celo trava.11 In te besede so se žalibog spolnile največ na slovanskih tleh.
Z vsakih korakom poteptalo je turško kopito na balkanskem polotoku sadove tisočletne kulture. Kje je stari Bizanc s tisočerimi palačami, prekrasnimi cerkvami in čednimi poslopji? Turška divjost je požgala in razrušila spomenike mnogoletnega truda. Kjer so stale krasne palače, dvigajo se sedaj leseni kočurji in umazane bajte. Kjer se je nekdaj častil krščanski Bog v prelepih cerkvah, meče se na tla mahomedov derviš v prazni, pusti mošeji, ki jo je sezidal krščanski suženj, krvavi denar.
In če se ozremo po pokrajinah, kjer je še pred nedavnim časom žulil turški polumesec ubozega, a žilavega ratarja: kaka revščina in zanemarjenost! Zemlja, po naravi rodovitna in bogata, leži zapuščena. Reke so od peska zajezene, polje slabo ali celo nič obdelano, in cest, mostov, železnic itd. iščeš zastonj. Atene, nekdanji sedež človeške omike, ki so štele do 150.000 prebivalcev, imele so pred štiridesetim letom par sto revnih bajt. Ali naj govorimo še o neusmiljenosti in besnosti turških paš v podunavskih in balkanskih deželah? Ne vzbujajmo si žalostnih spominov preteklih dni, ki jih mora čutiti vsako sočutno srce! Ne tožimo evropejskih vlad, ki so vsled svoje nevošljivosti in dobičkarije daljšale Turčinu dnove njegovega gospodstva! Habsburški rod ve povedati, koliko bridkih ur mu je provzročil turški sultan, in slovanski kmet, koliko grenkih solz je pretočil pod divjo silo.
Proseče se je oziral Slovan na vse strani po rešitvi in iskal pomoči proti sovragu. V eni roki nosil je meč, v drugi držal je oralo, a ko je klasje dozorelo, odnesel mu ga je Turčin. Avstrija mu ni mogla pomagati, zapadna Evropa pa se ni brigala za-nj. In če je potegnil Rus meč za svojega trpečega, južnega brata, prihitel je kramar Anglež, zviti Francoz ali škodoželjni Italijan ter mu zapovedal: do tukaj in ne dalje. In tako gospodovalo je celih 500 let.
Toda balkanski narodi niso pozabili na svojo preteklost, niti jim je opešala moč. Krepko je dvignil srbski narod svojo čvrsto roko, hrabro je sukal ojstri svoj meč nad trideset lot. Priboril si je prostost, otresil se turških verig in
vrgel polumesec se strehe Belega grada. Grška postala je prosta in Bumunska vživa sad večletnega boja. Bolgar daje si sam postave, Bošnjak in Hercegovec oddahnila sta se pod orlom avstrijskim. Še se sicer dviga polumesec iz-nad strehe Carigrada, toda njegova moč je oslabela, luč otemnela, in nekdanji mogočni Ozman postal je ,,bolan mož“.
Vendar „ vzhodno vprašanje11 ni še rešeno. Vsaka država rešila bi ga rada v svoj prid; in vsled te needinosti živi še turški bolnik, dokler mu ne zmanjka moči.
Človeku se mora studiti, ko bere neumnosti in bedarije v judovskih in Slovanom sovražnih listih. Pozabljen je nekdanji strah pred Turki, pozabljeno zlo preteklih dni, in se sočutjem govori časopisje ,,o ubozem Turku11. Z zaničevanjem govori o srbskem „svinjskem pastirji" in črnogorskem .roparji11. Južni Slovani se ne žele pod rusko vlado, oni so ji le prijazni iz hvaležnosti, da jih je podpirala v turških bojih z vojaki in denarjem. Balkanski narodi so pa tudi zmožni živeti v samostojnih državah. To kaže njih zgodovina, družina in slovstvo. Vzhodno vprašanje bode rešeno z mečem zatiranih narodov. Turek mora zapustiti Evropo ter se preseliti v notranjo Azijo, njegovemu divjaštvo primerno deželo. Prosto naj diha sin Balkana, visoko naj leta sokol. Črne gore, sam svoj gospod naj bode prebivalec ob -donavskem obrežji. In da se to zgodi, parola naj nam bode: „Vun s Turki iz Evrope11.
Politični pregled.
V Ljubljani, 12. sept.
Avstrijske dežele.
Nadomestne volitve za občinski zbor v Trstu bodo v IV. volitvenem redu 6., a v III. 9. okt. t. 1.
Črnogorski parnik „SibiI“ je prišel 10. t. m. v Trst, na njem so tri črnogorske prin-cesinje.
Čehi so v Pardubicah v nedeljo po Malem Šmarnu zopet odkrili jeden spominek, ki velja dvema kmetoma, bratoma Veverka, iz-umnikoma — pluga ruhadla (Sturzflug), ki se je že po celem svetu vdomačil. Čehi so nam vedno za lep uzor, in prav je,"da se tudi kmetijskemu izumniku spominek postavi.
Iz Zagreba se 10. sept. naznanja: Tukaj je sedaj mirno. Sploh se misli, da bode zanaprej tako ostalo. V Stanjevacu je prišlo do boja, ker so kmetje napadli voz, na kterem so žandarji peljali vjete. Kmetje so jih hoteli oprostiti, a žandarji so streljali na kmete. — V Zagrebu hočejo meščanje sami skrbeti za mir, v slehrni ulici so postavljeni nekteri, da pazijo na prišlece, kaj nameravajo, a tudi, da se tujcem ne godi krivica. Sedaj je dokazano, da so tuji draživci ljudstvo (poulične dečake) nahujskali, da so razsajali in okna pobijali. V Vrabčah pravijo, da so se po nesreči sprli z žandarji. Ljudje so se v nedeljo zbirali in veselo kričali, pravijo, da so bili tudi nekoliko vinjeni, a žandarji so mislili, da jih hočejo napasti, in so med ljudstvo streljali, tri osebe so bile hudo ranjene, a več le nekaj. Vradno preiskovanje o tem se je začelo. — Z ognjem se ni šaliti.
Tudi na Madjarskem stranke pri konferencah sede. Pri seji madjarske neodvisne stranke predlagal je Lajoš Moczary, naj se vse napake, kar jih je sedaj minister-stvo zakrivilo, zapišejo v zapisnik. Konferenca je predlog sprejela in trije Madjari so sostavili zapisnik (protokol). Po nazorih neodvisne stranke pregrešila se je vlada v dvojnem oziru in t. j. da je dunajske ministre za svet o hrvaških homatijah vprašala, ko je le za notranje nerede šlo, in drugič, da je imenovala za vladnega komisarja generala, ki je le državnemu vojnemu ministru in nobeni vladi od-
govoren in vrh vsega tega niti ni ogerski podanik. Ta stranka menda bo delala na to, da se bo morala vlada ojstro pred državnim zborom zagovarjati zaradi svojega postopanja. Iz tega nekteri sklepajo, da mora nevarnost na Ogerskem že odpravljena biti, kajti sicer bi se pač neodvisna stranka vže iz golega patrijotizma vladi ne stavila po robu.
„Egyertertes“-u se dvoje na Rainbergovi proklamaciji čuduo zdi. Prvič obljuba, da bode madjarska vlada hrvaške težnje prav hitro odstranila, iz česar se lahko sklepa, da je Tisza Rambergu mnogo obljubiti moral; drugič pa Madjare jako boli, da se v celi proklamaciji niti jedenkrat ime „Ogersko“ ali „krona sv. Štefana11 ne bere. — Vsakdo ve, kje ga čevelj žuli.
Sarajevo, 11. sept. Tudi letos se postavijo štiri nove bosanske kompanije, po jedua v Sarajevu, Banjiluki, Doljni Tuzli in Mostaru.
Vnanje države.
Don Carlos, glava španjskih legitirai-stov, odpovedal se je odločno francoskemu prestolu ter pravi, da ostane zvest Španiji.
Bismarkov organ „Nordd. Allg. Ztg.“ pravi o priliki poroda v Laksenburgu: „Narodi avstrijske monarhije klanjajo se čestitajoč ce-sarjevičevemu paru, kakor vedno tudi sedaj najtesneje v veselji in žalosti združeni, ter mu izražajo svoje simpatije, ktere bodo najsrčneje tudi po naši domovini odmevale, kjer smo izvanredno ceno prijateljskih odnošajev z Avstro-Ogersko čim dalje tim boljše tudi iz osebne strani spoznavati se naučili.
Iz Pariza, 7. septembra, „Temps‘' pravi: Včeraj sta se kitajski poročnik Tseng in minister Callemel-Lacour prav prijazno pomenkovala, Poročnik je podal podlago za pogo-jitev, ki se zdi ministru pomisleka vredna, sedaj ko je nastalo razmerje po sklenjeni pogodbi v Hue vse drugačno, in ta pogodba zagotovlja francosko pokroviteljstvo nad državo Anam. Podlage pogojitve bi bile sledeče: 1. Vprašanje zarad Kitajske nadvlade nad Anam naj se prizna v obliki častne pravice, oblika za to se bode še posebno določila. 2. Meje naj se tako vravnajo, da bode po nekterih krajih neutralna zemlja.
Iz Petrograda, 7. sept. Razglasuje se cesarski ukaz 25. junija, ki določuje, po koliko da štejejo družine pehote in sotnije konjiče v državni brambi. Družine bodo imele 48 častnikov in 650—1000 druzega možtva, a sotnije bodo imele po 8 častnike, 145 drugih mož in 140 konj.
Iz Londona se poroča 1. sept. da so se tudi v Ameriki „fenierji“ zopet jeli z oživ-ljenjem zarote na Irskem pečati. Podkuril jih je Carrejev morilec 0'Donnel, ki je v Ameriko pobegnil. V zadnji polovici avgusta prišlo je že mnogo irskih Amerikancev na Angleško in drugih še pričakujejo. Menda bodo zopet takoj začeli.
Blizo Trapezunta in ob znožji pogorja Kop-Dagh zrojili so zopet vstaši.
Izvirni dopisi.
Od Drave, 9. sept. Poleg vsega svojega izbranega obsega donašaš, mili „Slovenec“ zadnji čas čedalje vzornejše članke o socijalnih sedanjih naših razmerah, kteri bi pač smeli biti predočeni naši liberalni gospodi tudi v veliko-nemških listih; znali bi nemara kaj koristiti. Sicer pa, Bogu bodi potoženo, bodo pozabljeni brez namenjenega hasna, kajti slovenski naš narod na deželi se zlasti glede materijalizma in brezusmiljenosti proti ubož-nejšemu stanu ni pol toliko pregrešil, kakor „olikani“ naseljenec ali protinarodovec v mestu. To nas uče skušnje. Na deželi med svojci najde priprost, dela zmožen ali nezmožen človek-revež, če vže ne povsodi zdatne pomoči, pa vsaj nasveta ali pomilovanja; povsod pa, če poželi, kosec kruha; v mestu pa, kjer s tisočaki kakor z listjem pometajo, je povsod
le odurno sprejet in pregostokrat mu še brez prošnje radi pomagajo skozi vrata. Ubogi, da preubogi zlasti slovenski prosjak, ki ti manjka nemara kak telesni ud ali počutek, pa si zašel v ktero našo veliko-nemško mesto; gorje ti! Kruh ti bodo dali (če ga sploh po preponižni prošnji kje dobiš) potresen s pepelom in ne-prenesljivim očitovanjem, in v kozarcu mrzle vode boš okusil rezek pelin. Vbogajme dajati v naših mestih ni več navada, navada pa ni zarad tega, ker je prebivalstvo zatrdilo svoje srce vsled spon krutega materijalizma, ki ne pozna druzega nego samega sebe, in so mu le neizrekljive še zapreke mnogi zadnji čas toliko potrebni državni zakoni. Kdor več plača, ta več velja; kdor lepše oblečen okrog postopa, temu se ljudje bolj odkrivajo. Med delavskim in gosposkim stanom tiči že očividno velika pregraja in. — bodimo odkritosrčni, — neka doslej nenavadna mržnja.
Zakaj? Zato ker po prehodu vsega vrednostnega kapitala in zemlje v roke bogatašev delavni stan izgubi res skoro vse, kar mu je za življenje potreba. Kmetje bodo na sedanjih lastnijah kmalo postali le najemniki in vsled znane trdosrčnosti oderuhom plačevali najem-ščino, da bodo komaj živi pod streho ostali. Obrtniki so zarad konkurence s kapitalisti, zarad visokih davkov in enako visokih najemščin prostorov že jako propali, pa bodo polagoma še bolj. kadar deželani vsled siromaštva od njega ne bodo mogli več izdelkov kupovati. Ali sad sedanjega vsegamogočnega liberalnega kapitalizma bo gotovo dozorel, in socijalizem bo tem toliko jačejše in neodvrnljivejše, toliko krutejše in brezobzirnejše proti višjim stanovom postopal, kolikor neusmilenejše zdaj kapitalizem postopa proti nižjim stanom, in takrat utegne biti gorje! Pomnila bi naj ona gospoda, ki jo ta stvar zadeva. Brala in premišljevala naj bi take članke ter zlo previdela in ga po moči odvračala, preden nas kot povodenj zagrne, kadar bode vse javkanje zastonj. Tedaj gospoda pozor — prevrat, krščanski prevrat, preden pride socijalistični.
Krems ob Donavi, 9. sept. (Slavnost v spomin kralja SoUeskega.) Včeraj na dan Marije Device vršila se je v bližnjem mestu Tulnu ob Donavi slavnost v spomin dneva 6. sept. 1683, kterega dne in leta so se združile pri tem mestu nemško-vojaške čete s četami hrabrega junaka Sobieskega, kralja poljskega, s kte-rih močjo je bil rešen Dunaj grozovitih Turkov. Že prejšnji večer bilo je mesto okinčano z vihrajočimi zastavami. 8. sept. ob 5. uri zjutraj zbujala je vojaška godba ljudstvo k svečanosti. Prihrumelo je iz bližnje okolice mnogo sveta k tej slovesnosti, da je bilo težko prostora dobiti v tem sicer precej prostornem mestu. O 9. uri pridrdral je posebni brzovlak iz Dunaja s 300 gosti, med kterimi bila je večina poljskih na Dunaji bivajočih rojakov vsake vrste. Tulnški župan na čelu mestnega zastopa sprejel je poljske rojake prav prijazno in jih spremljal v farno cerkev, kjer se je brala slovesna sv. maša v ta spomin. Potem je razdelil profesor grof Stanislav Tarnovvski od njega zloženo spominsko pismo. Popoludne bil je banket v hotelu „Zur Donaulande“, pri kterem se niso pogrešale avstrijske pijače, celo tudi poljski „vutki“ prišli so na mizo. Knez Konstantin Czartoriski napil je najprej Njih Veličanstvu Francu Jožefu. Odvetnik dr. Duuiecki se je vzdignil in prav srčno zahvalil mestnemu za-stopu za prijazni sprejem in podaril mestu za spomin krasno podobo (vhod Sobieskega v
glavno mesto Dunaj), slikano od imenitnega poljskega slikarja Eliasz-ija. Tako je bil v Tulnu menda začetek dvestoletne obletnice „premage Turka pred Dunajem11. Sledila bodo slovesna obhajanja tega dejanja po vseh avstrijskih mestih in deželah.
Domače novice,
Razglas c. kr. deželne vlade kranjske.
Njegovo c. in kr. apostoljsko Veličanstvo je blagovolilo Njega ekscelenci gospodu mini-sterskemu predsedniku premilostivo poslati naslednje Najvišje ročno pismo:
,,Ljubi grof Taaffe!
Kakor vsi Moje hiše tikajoči se veseli dogodki, napolnil je tudi cesarjeviču nasledniku, dragemu sinu Mojemu , od nebes podeljeni dar hčere srca zvestih narodov Mojih z veseljem in živim sočutjem.
Mnogoštevilne patrijotične in lojalne izjave deželnih zastopov, občin, drugih korporacij, posebno pa tudi obilne ustanove in drugi dobrodelni čini, kterim povod je bil navedeni dogodek, pričali so Mi v največje zadostilo Moje, da se ljubezen in zvesta udanost, ktero Jaz in Cesarica vsak čas nahajava v taki srce povzdigujoči meri, skazuje tudi Mojima otrokoma cesarjeviču nasledniku in cesarjevičini.
Z ginjenim srcem izrekam za to Svojo, cesaričino, cesarjevičevo in cesar-jevičino presrčno zahvalo ter Vam naročam, da to takoj vsestransko razglasite.
Na Dunaji, 9. septembra 1883.
Franc Jožef s. r.“
Po visokem naročilu gospoda ministerskega predsednika radostno razglašam to Najvišje ročno pismo.
V Ljubljani, 11. septembra 1883.
C. kr. deželni predsednik: Andrej baron VVinkler s. r.
(Danes je dve sto let), kar so bili Turki izpred Dunaja spodeni in potolčeni. Da Dunaj tega prav krščanskega praznika ne obhaja tako slovesno, kakor bi se spodobilo pomenu njegovemu, krivo je to, da je kapital tam v rokah judov, ki bi bili žaljeni, ako bi se pokazal krščanski značaj tega praznika. Tudi pri nas na Slovenskem se tega praznika marsikje spominjajo, in to iz dobrih krščanskih vzrokov, kajti če bi bili Turki takrat prisvojili si mesto, bili bi mi zdihovali morda še zdaj v kruti turški sužnosti. Zato je ta dan res vreden, da se ga spominja vsak pravi Slovenec in katoličan hvaležno.
(SOOletnica.) Danes ob 10. uri se je obhajala v tukajšnji stolni cerkvi 2001etnica oproščenja Dunaja in ž njim celega našega cesarstva ter zapadnega krščanstva Turkov 12. sept. 1683. Sv. mašo z zahvalno pesmijo je imel s polno azistenco g. stolni prošt Jožef Zupan. Navzoči so bili civilni in vojaški dostojanstveniki in obilno druzega vernega ljudstva.
(V sinocni seji mestnega odbora ljubljanskega) je župan naznanil zahvalo cesarjevo in cesarjevičevo ljubljanskemu mestu ter tudi zahvalo bivšega tu vojaškega poveljništva za naglo in dobro vkvartiranje vojakov. Potem so se sprejela z malimi premembami pravila mostne hranilnice, ki se ima osnovati in za ktero
treba cesarjevega dovoljenja, ki se ima nemudoma prositi. — Po predlogu gosp. Murnika privoli se v prodajo licealnega poslopja (sedanje gimnazije) naučnemu ministerstvu proti temu, da mesto dobi 12.000 gld. za prvo mestno šolo, ki je bila dozdaj v tem poslopji.
(Začetek šol) se bliža, to videti je na trgu pred šolo, kjer je danes pričel se jako živahen somenj za šolske knjige. Kakor je čutiti, dijaki zelo silijo na ljubljansko gimnazijo iz raznih krajev.
(Čebelni somenj) v pondeljek na Marijnem trgu pred frančiškani je bil jako obilno obiskovan. Ceno medu so nastavili po 17 do 19 gld. stari cent. Ker je pa še mnogo lanskega medu na prodaj po nižji ceni, utegne tudi ta cena pasti; opomin čebelarjem, naj se je ne drže pretrdovratno, da ne bodo imeli škode.
(Prekupovanje na trgu.) Mestno prebivalstvo, posebno manj premožnih stanov, se silno pritožuje o tem, da branjevci in branjevke na trgu vse prekupujejo in potem mnogo dražje prodajajo, ko tisti, ki svoje pridelke s kmetov na prodaj prinašajo. Zlasti velja to o sadji, ker ne moreš nič kupiti od druzih ko od branjevcev. Naj bi slavni naš mestni zbor tudi to zelo skelečo zadevo nekoliko natančneje ogledal in kaj na boljše ukrenil, ker če je sploh kaka reč ozira vredna, je gotova ta.
(Vsi slovenski polki), t. j. 17, 47. 7 in 97 so dobili povelje, da odidejo na Hrvaško, kakor poroča „Siidst. Post“. — Kuhnovci so se razdelili po Zagorji preko Sotle v Deženice in Sele.
Razne reci.
— Cesarjev dar. Za napravo zvonov in prevstrojo župnikovega poslopja v Spitalu pri Motniku na Kranjskem daroval je presvitli cesar iz svojega 200 gl. (Župnijsko poslopje, kakor zvonovi te fare so pa res že vsaj prenovljen j a potrebni.)
— Nesreča ali kazen? Od Višnje gore se poroča, da je tam na Mali Smarn nek znan lovski kradež iz Police šel na lov, puško je imel napeto skrito v grmovji. Ko se prikaže divjad, seže po puško, ktera se pa sproži va-nj, da mrtev obleži. ^
— Židje se kar trumoma na Stajarsko selijo. Osobito po Mariboru in Ptujem že vse mrgoli. Milujemo!
— Državni zakonik. 7. sept. 1883 je izšlo v c. k. dvorni in državni tiskarni XLIII. in XLIV. list državnega zakonika, za sedaj samo v nemškem jeziku. XLIII. list obsega št. 145 ukaz ministra notranjih poslov in poljedelstva dne 3. sept, 1883, kar se tiče tržnega reda za dunajski osrednji živinski somenj. XLIV. list št. 146 obsega cesarski patent dne 2. sept. 1883, s kterim se sklicujejo deželni zbori v Galiciji in Lodomeriji s Krakovim, na Avstrijskem nad Anižo, na Marskem, potem v Trstu in okolico. 7. sept. je bila tudi izdana in razposlana v c. k. dvorni in državni tiskarni italijanska, češka, poljska, rusinska, slovenska, hrvaška in rumunska izdaja 1. XXXIV. in XXXVII. drž. zakonika.
— Pismonošem se je povišala plača na Dunaji, v Pragi, v Brnu, Krakovu, Levovu, Gradcu in Trstu. Cesar so jim podelili z odlokom 15. avgusta začasne doklade v zneskih od 32 do 70 gold. po razmerji do-tičnih mest.
— Cesar P1 rane -Jožefovo zavetišče za mladino. V seji izvršilnega odsek* za Franc-Jožefovo zavetišče 10. t. m. je naznanil župan dunajski, da je poleg presvitlega cesarja, ki jo daroval graščino W. za to zavetišče in poleg blagodušnega darila prve avstrijske hranilnice, daroval tudi opat pri Šotih dr. Ernst Hausvvirth 1000 gold. v ta namen. Mnogo knjig je darovalo tudi oskrbništvo c. k.
Terezijne akademije. O. k. svetovalec dr. Wach-ler je poročal o delavnosti odsekovi in je povedal, da bode „L;lnderbank“ dala tiskovin in dr. Arnold je dal železno kašo. Okrajni nadzorniki naj se opozorijo na važnost tega zavetišča. Za službo ravnatelja se je oglasilo 22 kandidatov, ki so se skazali z vrlimi programi, Gojenci naj se ne pečajo toliko s kmetijstvom, marveč z obdelovanjem zemlje za hišne potrebe, naj se vadijo: sadjereje, vrtnarstva, živinoreje in čebelarstva. Magistratni svetovalec Kren je poročal o nameščenji ravnatelja, plača je 1200 gold., prosto stanovanje za-se in družino, 3 kvinkvenije po 200 gold. in po desetletnem službovanji pokojnina, kakor učiteljem. Mag. sv. Pejfus je poročal o denarstvenem stanu. Vitez Goldschmitt je nasvetoval, naj se sestavi opravilni red za društvo in za izvršilen odsek. — No, kaj nam povedo te suhoparne novice? Na Dunaji, menda se je tudi drugej ne manjka, je toliko zanemarjene mladine, da je treba za njo posebnega zavetišča; za kaznilnice mladina ni, med druge šolske otroke pa ne spada, ker je učitelju in učencem za spod-tiko. — Napravimo tedaj za njo posebne šole, asile (zavetišča)! To so od nekdaj učitelji nasvetovali, ker zanemarjenih otrok niso smeli, a jih še menrla sedaj ne smejo kaznovati tako, da bi mlade hudodelce kaj sklelo — skeleča rana se ne more z ostrim zdravilom ozdravljati. — Gosposka se je tedaj, kakor videti, tega vprašanja resno poprijela, svitli cesar so sami o priliki veselega dogodka v preslavni rodovini podarili lepo grajščino, ki ima mnogo pripravnega prostora tam, kjer se ima vmestiti to zavetišče. — Kakor se iz poročila vidi, posvetujejo se sedaj ravno o napravah tacega zavetišča, iščejo ravnatelja; dečki v asilu se imajo privaditi obdelovanju zemlje, naj postanejo vrtnarji, sadjerejci, i. t. d. Ako tukaj postavijo pravega moža na pravem mestu, bode vse šlo. Poglavitna stvar je pa tukaj krščanska požrtvovalna ljubezen, ki ne išče toliko samega sebe, kakor blagra in sreče bližnjega. Taka mrzla in trdovratna srca se pridobivajo le z ljubeznijo. Ker nam ni ničesa podrobnega znano, ne moremo o tem kaj več govoriti, le toliko še omenimo, da to, kar sedaj na Dunaji ali na Spodnje-Avstrijskem napravljajo, v L j u b 1 j a n i že imamo. Kje, kdo je to napravil? To zavetišče najdete sedaj na Spodnjih Poljanah za dečke in deklice. Vse to je osnovalo Vincen-cijevo društvo, oziroma njegov predsednik preč. gosp. dr. Janez Gogala, kteremu vsestransko pomaga gosp. Laschan, uradnik pri računstvu. Ta dva gospoda vodita že pet let deško zavetišče, dečki hodijo v javne šole, a v zavetišči se za šolski nauk pripravljajo in tam bivajo o prostem času. A sedaj gre ravno za to. da bi dežela izročevala na novo postavljenemu sirotišču tiste dečke, za ktere daje vstanove. — Z ozirom na to je jasno, da taka zavetišča se ponašajo le tam, kjer so izrastla iz tal krščanskega usmiljenja, sicer se to vse rado pre-vrže v nečimurno razkazovanje, ki nekaj časa oči na-se vleče, a poslednjič se občinstvo vsega naveliča. — Nam pa ostaja dolžnost, da dejanje takih blagih dobrotnikov po vrednosti cenimo, in po svoji moči gmotno in duševno podpiramo. Na ta način se najbolj rešuje socijalno vprašanje, ljudje, ki se trudijo za zanemarjeno mladino, so največi dobrotniki človeštvu, koliko zlegovo bvarujejo človeško družino, veliko bolj zaslužno je, ako se zleg odvrne, dokler je še majhen; kdor mladega človeka napelje na pravo pot, ta jo pravi junak.
— Voz kralja Sobieskega, ki mu ga je dunajsko mesto leta 1683 poklonilo, veljal je 3000 zlatov. Po kraljevi smrti prišel je neki njegovi sorodnici iz Gorenje Slezije v roke, kjer ga je pruski general-lajtnant Kleist leta 1742 za časa prve šlezijske vojske vzel ter ga na Pomoransko poslal, kjer so iz njega v neki podružnici — lečo naredili, iz ktere se še dandanes božja beseda oznanuje. Prav dobro se še fina slikarija v zlatu pozna, ravno tako štiri črke J. S. K. P., beli orel, turški turbani in helebarde. Na strešici se bere: „Currus trium-plialis Johannis Sobiecki Begis Polonorum, (zmagoslavni voz Ivana Sobieckega, kralja poljskega.)
— V vaze vanj e mesa iz Burnimi j e na Dunaj. Brata Messing hočeta na Bumun-ski meji v Jekam napraviti veliko klavnico, ktero bi nadzorovali avstrijski vradniki. Tam hočeta klati rumunsko pitano živino, a meso pošiljati na Dunaj. Prosila sta za to dovoljenja pri c. kr. ministerstvu unanjih poslov. — V svoji vlogi govorita o vzroki i dragine pri mesu na Dunaji in mislita, da se to ne bode tako hitro zboljšalo, — ker se več mesa hoče nakupiti, kakor se ga na trg postavi. — Ne vemo, ali je to res ali ne, le toliko se spominjamo, da drugi listi pišejo, da se avstrijska pitana živina na Nemško prodaja in da je tam po ve-čih mestih meso ceneje, kakor na Dunaji. No, ako se iz Amerike, da celo iz Avstralije meso v Evropo na trg postavlja, zakaj bi se iz Ru-munije na Dunaj ne?— Mislimo, da so tukaj druge stvari vmes.
— Shod zvezdoznancev bode na Dunaji 14., 15. in 17. t. m. Zborovanja bodo v mali dvorani cesarske akademije znanosti. Prišli bodo semkaj zvezdoznanci iz vseh krajev sveta, ne le iz Evrope, marveč tudi iz Afrike in Amerike. Za Dunaj so se odločili za to, ker bode na zvezdami dogotovljeno do tega časa veliko astronomiško orodje (refraktor), ki lomi svetlobne žarke. Ta refraktor ni le zvezdo-znancem važno orodje, marveč vsacemu zanimivo videti. Pri tem shodu bodo navzoči vsi avstrijski vremenoslovci. Pri sejah smejo biti tudi drugi prijatelji znanost in ved. Pri prvem zborovanji se bodo sprejemali udje na novo vstopivši. Letnine je 15 mark ali 150 za vselej.
— Od Poljakov se nam je marsikaj učiti! V Galiciji se je mestni levovski kemik dr. Vasovicz več časa z analizo živeža in druzih k temu potrebnih reči pečal in našel v 79 slučajih belo vino le osemkrat nepokvarjeno; v 102 slučajih rudeče in črno vino samo dvakrat nepokvarjeno, v 39 poskusih žganja vse pokvarjeno blago in v 203 poskusih likerja in esencev 109krat dobro blago. Kaj, ko bi tudi po naši deželi mestni fizikus tu pa tam poskušal moko, vino, maslo, zlasti pa pri nekterih pekih v Ljubljani kruh, da ne bodo okopele moke, ki že hudo po plesnjobi diši, med svežo moko mešali in iz nje kruh pekli, od kterega revne ljudi trebuh boli, kajti le reveži tak kruh jedo, ker ga ceno kupijo. Sicer je pa tak kruh vže po plesnjevem duhu in okusu na prvi grižljej spoznati.
— Roparski napad na ekspresni vlak španjsko - francoski vršil se je 17. avgusta na progi med Mollet-om in Montmelom. Tedaj bilo je to že zdavnaj, a naj služi v izgled, kaj si hudobija vse upa. Preden je vlak Mollet zapustil, vstopili so štirje roparji v mornarskih uniformah vkupej, kjer je bila straža civilne garde, ki vlak spremlja. Na progi, ko je vlak z besno hitrostjo proti Montmelo držal, napadli so ti štirje mornarji civilne gardiste in jih pomorili. V tistem času zapazi pa peljač od daleč znamenje, naj vstavi. Vlak postoji in v trenutku vsuje se kakih dvajset do ušes oboroženih roparjev čez vlak in popotnike, 70 do 80, do čistega spraznijo. Vzeli so jim menda okoli 30.000 do 32.000 mark gotovine, mnogo zlatnine in srebernine, kakor ur, verižic, prstanov i. t. d. Ko so roparji svoje delo dokončali, so se priporočili in vlak se je z večino popotnikov dalje odpeljal, in dve uri zakasnjen v granično postajo Pont Bon prižvižgal.
— V E tret atu ob morji dogodilo seje meseca avgusta nekaj žalostnega s smešnim koncem. Iz suhega jel je veter pritiskati in morje dvigalo seje valovito; vsak, kdor je hotel med valove, moral si je opasati vrvico okoli života, ktero je eden kopeljašev (Bademeister) v roči obdržal. Bogat Amerikanec pa tega neče. Kopeljaši mu s silo vrv okoli života vržejo, Amerikanec pa jo, jedva v vodi, vže odveže in brez nje v razburjene valove plava. Ali ni dolgo trajalo, kar so ga srditi valovi pograbili in neusmiljeno drug drugemu v peneče naročje metali. Revež kliče iz celega grla na pomoč, ali kdo se bo v divje morje v smrtno nevarnost podajal! Slednjič si vendar le nekaj pogumnih kopeljašev vrvice opaše in hajdi —■ ponj. Rešili so ga in srečno na suho spravili,
toda joj mene — kakor na migljaj, planili so vsi kopeljaši čez Amerikanca in ga tako pretepli, kolikor je le držati zamogel. Mu pač ni škodovalo, kajti za poredne otroke je šiba najbolje zdravilo.	(„Tribiine“.)
K temu naj dostavljamo domač izgled. V St. V. je potreboval gospodar krovca. Imel je ženo prav tiho in delalno, a posebno duhovita ni bila, kar pa ni branilo, da sta se prav lepo porazumljevala. Enkrat mož naprosi krovca, ki pride in svoje delo izvršuje, mož mu pa pridno zraven streže. Nesreča pa, pravijo, ni nikoli ugnana: Mož zgreši prave stopinje in pade na tla. Prva nesreča; druga ne manjša je bila, da je ravno žena na pragu stala. Ne veliko po-mišljevaje se zgrabi prvo preklo, ki je pri rokah, ter začne moža ž njo odevati. Krovec zavpije nad njo: „Neža, ali si obnorela, ali kaj ti je?“ „E vidite, mu priprosto odgovarja, saj ga nisem prehudo, malo je pa le zaslužil, če ne bi se še navadil in bi bil potem zmirom na tleh." No, dobila sta jih oba; moramo pa pri-poznati, da Amerikanec jih je bolj pošteno zaslužil.
Telegrami ..Sloveneir.
Dunaj, 12. sept. „Wiener Zeitung11 razglaša celo vrsto Najvišjih odlikovanj za cesarjevim potovanjem; med drugimi postal je knezoškof Stepišnik tajili svetnik, knezoškofa Zwerger in Pogačar dobila sta veliki križ Franc-Jožefovega reda, deželni glavar Kaiserfeld poveljniški križ Leopoldovega reda, deželni glavar grof Tliurn red železne krone II. vrste, graški župan Kienzel in Oister-cijenski opat Knodel komturni križ Franc-Jožefovega reda, dež. glavarja namestnik Neupauer baronski stan; razen tega je še dobilo odlikovanja veliko privatnih oseb po Stajarskem in Kranjskem.
0 dvestoletnici je ob 10 dopoludne služil sv. mašo dunajski knezoškof v Ste-fanski cerkvi v navzočnosti cesarjevi, vseh cerkvenih knezov Oislajtanije, ministrov in mestnega svetovalstva. Cesar sprejeli so ob 11. uri dopoludne cerkvene kneze pod vodstvom Ganglbauer-jevem k avdijenci.
Vloženje vrhovnega kamna dunajskega magistrata vršilo se je po cesarji slovesno. Ob 10. uri pričel se je nastop društev z zastavami, veteranov v paradi, ki so se nastavili ob sredni strani posvetovališča, vojaki in redarji mejili so prostor. Ljudstva v gnječi, vse krasno okinčano.
Ob 11. uri so začeli povabljeni prihajati. ki so se brž vsak na svoje mesto podali. Veličasten je bil pogled slavnostne dvorane. Dragocena pogrinjala so bila po tleh, enake preproge ob oknih. Prostor za presvitl. cesarja ves z zlatim brokatom prevlečen. Nadvojvode in ministri, ki so prej prišli, so cesarja v ljudski dvorani pričakovali. Spremljani od župana in španjskega kralja so vstopili cesar v slavnostno dvorano med burnimi „hoch“-klici. Godba je into-nirala narodno himno.
Tikoma za cesarjem je šel cesarjevič, vsi nadvojvode in ministri.
Cesar so bili sprejeti pri glavnih vratih od župana, stavbene komisije in stavbenega nadsvetovalca Schmidta ter spremljani v slavnostno dvorano. Tu je imel župan nagovor na presvitlega
ecsarja. Izrekal je največo zahvalo za pohod, potem patrijotiena čutstva vladarski hiši in Avstriji. Priporočal prestolno mesto cesarskemu varstvu in milosti.
Cesar so odgovorili: „Ko sem pred 10 leti položil temeljni kamen temu poslopju, izrekel sem zaupljivo nado, da bo z Božjo previdnostjo sozidalo se tu delo, ki bo prestolici na Čast in vsemu prebivalstvu prineslo korist in blagor; danes je dokončano delo, ki bo krasen spomenik domače umestnosti. „Potem so cesar omenili najhujše sile za Dunaj pred 200 leti, zmage krščanstva, izrazili veselje o povspelm mesta, ki slavi umetnost in učenost. — Na to so cesar podpisali pismo o položenji vrhovnega kamna, za Njimi cesarjevič Rudolf, nadvojvode in ministri. Med vriskanjem slavnostnih gostov in pred posvetova-liščem nastavljenih društev podali so se cesar k otvorjenju zgodovinske razstave,, ktero so nadrobno ogledali.
Zagreb, 12. sept. Prebivalstvo sel med Glino in Petrinjem vzpelo se je z vso silo proti premožnejšim posestnikom treba je bilo tje poslati vojakov.
Eksekutirne dražbe.
14. sept. 1. e. džb. Ive Horvat izBubnarce, 1100 gl. — Eelicitaeija pos. Martina Ogulin iz Hriba. Metlika.
—	1. e. džb. Janez Bobi iz Kamnika, 2255 gl. Vrhnika.
—	Eelicitaeija pos. Ane Kastelic iz Gabrove št. 35. Metlika. — 1. e. džb. pos. Ivo Kočevar iz čuril, 1510 gl. Metlika. — 1. e. džb. pos. Juri Nemanič iz Bozalnie, 1425 gl. Metlika. — 1. e. džb. pos. Marko Vukšinič iz Bozalnie, 1520 gl. Metlika. — 1. e. džb. pos. Janez Dor-miš iz Paku, 1975 gl. Vrhnika. — 1. e. džb. Janez Sotlar iz Klanca, 2367 gl. Litija.
15. sept. 3. e. džb. pos. Jakob Švigelj iz Dolenje vasi. Logatec. — 3. e. džb. pos. Helena Zgone iz Topol, 1860 gl. Lož. — 1. e. džb. Jože Zaver! iz Bakovnika, 400 gl. Ljubljana. — 1. e. džb. pos. Peter Gvardijaneič iz Planine št. 10, 1520 gl. Vipava. — 1. e. džb. pos. Jožef Koren iz Nadlesk, 1420 gl. Lož. — 1. e. džb. pos. Matija Glavič iz Dalne vasi, 1242. Ljubljana.
Dunajska borza.
11. septembra.
Papirna renta po 100 gld.
Sreberna „	„	„	„	.	.
4 % avstr, zlata renta, davka prosta . Papirna renta, davka prosta Ogerska zlata renta 6% .
II	II	I!	'
„ papirna renta 5%
Kreditne akcije .	. 160 gid.
Akcije anglo-avstr. banke 120 gld. „	avstr.-ogerske banke
„	Liinderbanke
„	avst.-oger. Lloyda v	Trstu
„	državne železnice .
„	Tramwav-društva velj.	170 gl, .
Prior, oblig. Elizabetine zap. železnice „	„ Ferdinandove sev. „
4 °/o državne srečke iz 1.1854 250 gl.
„	„	„ „ 1860 500 „
Državne srečke iz 1.1864	100 „
„	„ „ 1864	50 „
Kreditne srečke	.	.	100	„
Ljubljanske srečke	.	.	20	„
Kudolfove srečke	.	.	10	„
5% štajerske zemljišč, odvez, obligac.
London ..............................
Srebro ..............................
Ces. cekini..........................
Francoski napoleond.
Nemške marke.........................
78	gl.	05	kr,
78	„	40	„
99	„	30	„
92	„	85	„
118	„	95	„
86	„	75
85	„	40	„
289	„	80	„
107	„	25	,,
833	„	-	„
104	„	25	„
OUV	„	H o	n
230	n	~	ii-
IO 7	„	40	„
104	„	75	„
120	„	25	„
133	„	25	„
167	„	50	„
166	„	75
168	„	50	„
23	„	-	„
104	”	25	l
120	„	05
V „ Ul	M
58 „ 50 „
Žitna cena.
Pšenica banaška 1 liklt. 9 gl. 40 kr., — domača 8 gl. 75 kr. — Rž 5 gl. 60 kr. — Ječmen 4 gl. 45 kr. — Ajda 5 gl. 20 kr. — Proso 5 gl. 50 kr. — Turšiča 5 gld. 40 kr. — Oves 3 gl. — kr,