5i8 Anton Medved: Čemu? Umela bi bila lahko, da se je ta resnoba vse- Peter je govoril preprosto in prepričevalno v lila v sina sama po sebi zaradi njegove starosti, evangeljskem duhu. Virida ni nikakor marala toda razlagala si je rajša, da ga uči tako gospod za take govore, želela je laskanja in lepotičja Peter in ji tako krade ljubezen njenih sinov. v cerkvenih govorih, kakoršnih je slišala dovolj Ni ji bilo prav, da je vojvoda Leopold tako v Milanu. Razkladal je, zakaj pravi Izveličar, točno ravnal po nasvetih duhovnega vzgoje- da ne moremo služiti dvema gospodoma. Lepo valca in celo preziral njeno mnenje ali njene je pojasnil, da moramo najprej služiti Bogu, želje. Opažala je, da je tudi Leopold sam nekam da, tudi tedaj, če bi se zamerili ljudem. resnobnejši ali celo pobožnejši, da nenavadno V govoru ni bilo nič zbadljivega, vendar dolgo moli, ostaja v cerkvi in prejema svete ni bil Viridi všeč. Pritožila se je Leopoldu in zakramente. Njenemu srcu ni ugajalo to, in zapretila, da ne gre veČ v cerkev k pridigi, ako Čim dalje bolj je mrzela gospoda Petra. ne odpravi z dvora tega človeka. Leopold je Naposled mu je postala ostra nasprotnica sicer videl, da ni kriv pridigar prav nič, a ni in sklenila, da ga odpravi z dvora, naj velja, imel srčnosti, da bi bil zavrnil ženo. Ta se je kar hoče. Ne, da bi mu mogla očitati kako hudovala nad gospodom Petrom tudi proti napako ali kak pogrešek, narobe, cenila je nje- dvorjanom, da je prišlo vse to na uho njemu govo delavnost in mnoge vrline, a ni ji bil po samemu. Izprevidel je, da tako ne more biti godu, in zato se ga je hotela iznebiti. dolgo, in da se treba umakniti, če hoče sam Večkrat že ga je bila nalašč razžalila ali mu živeti v miru in potolažiti vojvodinjo. pokazala zaničevanje; Če jo je pozdravil, ni mu Gospod Peter je tako izkusil, kaj je milost odzdravila, pri slovesnih obedih in sprejemih in nemilost velikašev. Presedalo mu je tako ga je prezirala, nekaterikrat kar hipoma po- življenje in sklenil je odslej služiti samo Bogu klicala sinova k sebi, četudi sta bila pri nauku. v samostanski tihoti. Ker je bil vzgojen v za- Gospod Peter je to čutil, toda potrpel je, dobro tiškem samostanu, vleklo ga je tje, vleklo v vedoč, da brez nasprotnikov ni noben človek ljubeznivi kraj dolenjski, kjer priča potniku in da se težave ustavljajo vsakemu dobremu še dandanes velikansko poslopje o nekdanjem delu. obilnem številu zatiških cistercijencev. A najhuje je še prišlo. Nekega dne obiščeta Ganljivo je bilo slovo duhovnikovo od tako gospoda Petra dva domačina z Dolenjskega. dragih mu gojencev. Jokali so se vsi, jokal se Bila sta v preprosti narodni obleki. Ker je bival je tudi Leopold, in solze je brisala Virida, ko gospod Peter prav v dvornem gradu, prišla sta je zrla to tako ganljivo ločitev. Vest ji je rekla, vanj naša Dolenjca. Ko je zvedela o tem Vi- da je krivico delala možu, ki ji ni storil nic rida, zdelo se ji je to jako za malo. Dvorjani zalega, pač pa se je žrtvoval z vso ljubeznijo za so si šepetali: „Plebejec, kmetavs, pritepenec, njene sinove. Ni si mislila, da pride stvar zares plezavec — —", tako so govorili o gospodu tako daleč; njena ženska lahkomišljenost je Petru in njegovem nizkem rojstvu. Virida je želela samo v stran potisniti ga, ne pa odpraviti pa drugi dan pri skupnem obedu v nekaki ne- do cela z dvora. volji izbruhnila —- gospod Peter je bil navzoč in Odšel je gospod Peter proti jugu in kmalu je uprav nekaj razlagal knežičem—: „Žalostno so dobili drugega vzgojevalca. A mir in zado- je dovolj, da se kmečka suknja šopiri že po voljnost nista bila večja, ko ni bilo več „kmečke dvoru." Gospoda Petra je zadelo to bridko; suknje" na dvoru. Poletje in jesen sta minula vsi so se spogledali, — a molčal je. za Virido dokaj počasno, sama ni vedela, zakaj Naslednjo nedeljo je imel pri božji službi jo nekaj teži in ne more biti vesela lepih nad ' pridigo, pri kateri je bil navzoč ves dvor. Gospod o bodočnosti. (Dalje.) Č emu? Zaliva ti solza oko. Čemu pač? Samo od strahu. Jaz tudi prikrivam solzo A tebi ni znano, čemu. Anton Medved. iN ikar, o nikar se ne boj, Četudi gospod sem ,visok', Prijateljček vendar si moj, Ti, mili, nedolžni otrok.