200
Domorodne reči verlim rodoljubam
v prevdark.
Mile Novice! Vam, ki ste krasne podpornice izobraženosti in narodnosti nase, izročimo, kar nam glede šol na sercu leži.
Unidan smo prejeli od ministerstva jako lepe poduke ozir slovenskih šol: kako de imajo kateketi tudi po-novljati   z  otroci keršanski nauk   v  šolah,  pa  ne   ga
201
naslanjati učenikam; kako de se imajo zbirati učitelji na stanovitih krajih in se posvetovati, na kteri način bi se izobraženost slovenske mladine nar bolj pospešiti dajala, i. t. d. Oj , kako lepe so te vladine ! tode pisane so od mož, ki ne poznajo, ne našiga ljudstva, ne naših okolj-šin. Pa kdo je tega kriv? Noben drugi, ko mi sami, ki svojih ran pokazati nečemo. De bi se pa te okoljnosti od vsih plati dobro poznale , je naša sveta dolžnost povedati, kje de nas čevelj tisi. Tako bi tudi jaz rad, predenj na dve potrebni vprašanji pridem, samo poverimo opomnil na okolico Metliško.
Tu je še šolstva polje malo obdelano , kakor tudi ljudstvo z duhovniki slabo prevideno. Vzrok tega zasledimo pri Ljubljanskim in Goriškim nekdanjim škofijstvu. Pri Ljubljanski stolici so sedeli enostrani Gorenci, ki so na svoj malin vodo ravnali Dolencam v kvar: narejali bo po Gorenskim fare in lokalije, dokler je verska denarnica kaj imela; Dolensko stran so pa bolj v ne-mar pustili, okolica Metliška jim je bila „Novaja zemlja" — mislili so, de tukej le človekojedci živijo! Goriški in po tem Ljubljanski škofi tek do Kavčiča se niso na to stran nikoli skorej firmat podali, ampak to opravilo Hrovaškim škofam izročili, kar tu in tam od teh posvečene cerkve bistro svedočijo. Ali se je potlej čuditi, de od C er no ml j a do Vinice skoz velike in številne vasi 4 ure grede nikjer fare ne najdeš? Opomniti mi pa ni treba , de na Krajnskim druge šole ni kakor pri fari. Sto in sto je tedaj v teh občinah lepih mladenčev, ki bojo njih spredniki v sirovosti in divjosti umerli, čerk nepoznavši. V naši dobi je škofijstvo spoznalo kervavo potrebo nove fare v Dragotuši in si že več ko 15 let prizadeva doseči ta lepi namen, ali zastonj. Ogledoni so tako dolgo tam na oglede hodili in izvijevali: od kod bi ondešnja duhovšina živež imela, de so jim uboge občine za njih pota plačale toliko denarjev, de bi si bile z njimi lahko farovž in cerkev sozjdale! Oj, de bi nova vlada te gerde navade neoblekla! Cernomeljška fara ima malo malone 7 tavžent duš; med temi je več ko 1100 za šolo spretnih otrok, v šolo jih navadno ne hodi čez 150. Pa kam bi tudi sli, ko bi jih le tretina prihajala? 950 jih po tem takim brez šolskiga uka ostane! Taka se mende tudi v Semiču, Metliki in Vinici godi. Podzemelj, Adlešič, Preloka in Verh nimajo nobenih šol, de si lih je duš okoli 6,288. (Juantus ergo patet campus !!!
(Konec sledi.)
205
Domorodne reči verlim rodoljubam v prevdark.
(KonecO
Ministerstvo veli, naj bi duhovniki tudi ponavljali z otroci nauk, rekši, de bi ga učiteljem neprepušali, in to je prav; veroznanstvo ni ko druge znanosti, de bi ga človek le iz glave vedil: treba je , dočim se um s ker-šanskimi resnicami rasvitljuje, mečiti in nagibati mlade serca, po razlaganih resnicah tudi živeti. Pa kdo zamore to boljši storiti, ko za svoj poklic vneti duhovnik? Vprašam pa , če so le 3 duhovni na taki razvlaki, kot je tu, pojde le kateket v spovednico, spraševat za velikonočno spoved, obhajat, ali pa med otroke v šolo? In ali bo ve* zmučen pri učenji to dosegel, kar bi čil gotovo storil ? Dajte nam kateketa i
Vernem se nazaj na svoje vprašanji, ki zadevate šolsko kurjavo in bukve. Staro deržavno poslopje se je poderlo , novo pa še sozidano ni; vender se ta dva za-devka na poček izida prihodnjih odlok ozir šolstva odmakniti ne data: est enim periculum in mora.
Po starih postavah so grajšaki za šole derva dajali, zdej pa, ko je zaveza med podložniki in grajšaki nehala, kratijo se ti te dolžnosti. Kdo bo v prihodnje to skerb prevzel? Naš kmet, ki sam derva kupovati mora, šolske koristi pa ceniti ne ve', marveč dolžnost otroke pošiljati v šolo spoznava ko tlako, ne bo sam od sebe derv dajati hotel, ako ga imel nebo, ki bi mu vele'val. Nekiga dne stopim v nezakurjeno stanico , kjer so otroci mokri in raztergani od zime z zobmi šklepetali, in poprašam: zakaj de šola zakurjena ni ? pa dobim odgovor : de nobeden derv ne da.
Dozdej so kresije revne otroke z nemškimi bukvami oskerbovale,kdo jim bo zdej, ko je dolgo preganjana sloven-šina natorne pravice dobivši svoje mesto zasela, takih bukvic v slovenski obleki dajal? Ali bojo še v prihodnost rečeni poglavarji to lepo dolžnost overševali ? Naj bi to brez odloge začeli. Revšina je huda mora , ki mladini v šoli dihati ne da.
O Vi vsi, ki imate moč in oblast, dajte mladosti hrane po kteri hlepi; dajte ji pomočkov izobraziti se v maternim jeziku. To stori v ši botejo potegnili iz sirovosti, d i v j o s t i in lenobe; s tem ji bote p o-lajšali njeno naravsko življenje; bote izkojili narod, ki bo sebi in drugim v čast. Da borme je to storiti že zadnja doba, ako nečete de se ljudstvo ne pogrezne do dna v preziranje samiga sebe in v pohlepo po ptujim.
De smo že v nemšino globoko zabredli ne le v mestih, ampak tudi v mesticih, nam jasno kaže sledeča prigodba: Ni zdavna kar se je omožila hči nekiga kerč-marja na svoje šake v nekim mesticu blizi Hervaškiga. Na pir so bili pozvani, se ve de, vsi imenitni mestnjani. Svatje pridejo do cerkve spremljani od muzikantov. Vse je bilo veselo. In glej! vsa ta radost zgine naenkrat. Kdo je bil tega kriv? Duhovnik: Slovensko jih je ogovoril pred oltarjem! ,.Z nami govori po krajnsko, kakor s pauri," se je na glas šepetalo. Risum teneatis amici!
Glejte dragi Slovenci, kako zaničevana je Slovenija tudi pri prostim ljudstvu!
Slava , vedna slava tedej vsim , ki si prizadevajo buditi naše ljudstvo iz njegoviga globokiga sna ; čin je sicer truda poln , ali je vreden večniga spomina. Pozni vnuki jim bodo hvalo rediti. Slava g. g. vrednikama Novic in Slovenije, ki se tako krepko potegujeta za narodnost našo. Slava slovenskimu družtvu, ki tako modro   in  nježno vzdiguje  našo  mater  Slovenijo.
J. Kobe.