Sirota.
(Dramatičen prizor za šolsko mladino.  —  Sestavila teta Erna.)

Mirka, dvanajstletna, Jelica, trinajstletna,  Milan, sedemleten, Jasna, štiriletna, Božena,
petletna, domači otroci; iilaja, sirota; Lenka, hižna; Vera, deklica iz soseščine.
Več drugih dečkov in deklic iz soseščine.
Prizorišče: okusno opravljena soba.
JIcla^t^ J"*»*t* ¦   ******
•JtU+k*,
Prvi prizor.
(Domači in drugi otroci [12 do 16]. Ko se dvigne zastor, krožijo otroci v podobi kolesa, pojoč pesem: »Ropoče mlfn v doltT. . .« Med kroženjem in petjem vstopi sirota Mara, zre tužno na veselo otroško družbo, naslanjajoč sc na steno v ozadju, tresoč se od mraza; nihče  je  ne  opazi. Pri zadnjih besedah pes-
mice vstopi hišna Lenka.)
Drugi prizor.
(Prejšnji in Lenka.)
Tretji prizor.
(Jelica in Mara.)
Jelica: Zoprno! Ta Lenka samo za-ukazuje — in vsi jo morajo slušati; gorje, če bi se ji kdo zoperstavljal! Mama tega ne trpi; samo enkrat sem nastopila proti  Lenki;   k   nesreči   me   je   zasačila
mamica  in hudo  sera  bila  karana.   Ka-rana zavoljo hišne — smešno! Pri Gru-berjevih je to vse drugačno; prijateljica Zora dela, kar hoče; služkinje se morajo ravnati po njej, ne pa ona po njih.   Res Lenka: Moj Bog, otroci, nehajte ven-! ne razumem mamice; rekla bi, da ljubi dar!  Ta direndaj, — ta prah, — pa v tej; služkinje boij nego nas. (Zagleda siroto;
iobi!   —   Ali   nimate   za   to   igralnice? (Otroci nehajo in obkrožijo  Lenko.)
osorno:)  Kdo  si  pa  ti?    Kaj  hočeš  tu? Pri nas  ni  prostora  za  berače.   Spravi
Milan: Ti sitna Lenka; kadar je prav  sc odtodl veselo, pa nas ti motiš.                                  Mara:   Ne bodite   hudi,   gospica,   da
Mirka:   Lenka  ima   prav;   tu   res   ni  sem zašla sem; tako me zebe . . . (tresoč
se) zebe . . .
Jelica: Proč, idi na svoj dom!   Ali si tu doma?
Mara:  Oh,  uboga Mara nima doma! Jelica: Ah,  kaj  še;  vsakdo je nekje
prostor za take igre.
Lenka:   Sedaj  pa  kar hitro  v igral-nico;  tam vas čaka južina!
/Veja: Saj smo se zadosti dolgo igrali; -^za igro pa južina, to je primerno; le
storimo, kakor veli Lenka, in pojdimo južinat!
Jasna:  Južina — južina — juhe!
Božena;  Jaz bi se pa raje tu igrala.
Lenka: Kdor hoče južinati, naj gre za menoj!
doma, torej tudi ti; to so le prazni izgo-vori; le glej, da se mi odpraviš!
Četrti prizor.
(Prejšnji in Lenka, ki čuje zadnje besede.)
Lenka:   Ali te  ni  sram,   Jelica,   da Otroci:  Južinat, — južinat!   (Odidejo  tako brezsrčno govoriš;  če bi te slišala razen Jelice in Mare.)                              , gospa mama, bi se razjokala nad teboj.
Jelica: In kregana bi bila, to vem, če rae izdaš, — pa ne morem drugače; meni že preseda, da se moram tako-rekoč klanjati pred ljudmi, ki stoje tako nizko pod nami. Raje grem; s teboj sc nc bom prepirala; pa odpravi ti to ne-sramno,  predrzno  beračico!   (Odide.)
Lenka (beži za njo): Ne tako, Jelica nc tako!
Peti prizor.
(Mara  sama,  stopi v ospredje in poklekne.
Mara 0, dobri Bog, usmili se mene sirote! Kam naj grem? Mraz me trese, glad me muči, in nikjer usmiljenega srca! 0, Mati nebeška, glej name, usmil se ubogega zapuščenega otroka! (Se joče.)
Šesti prizor,
(Mara in Lenka.)
Lenka (vstopivši): Ne jokaj se, re-vica! saj te nihče ne podi, in Jelica tudi ni tako trda, kot se dela. Povej mi, kdo si in zakaj si tako zapuščena?
Mara: Oh, dobra gospica, zelo, zelo hudo se mi godi. Moj oče, priden dela-vec, je umrl pred leti, moja dobra ma-mica je šivala noč in dan, da naraa za-služi vsakdanji kruh; — a zbolela je, odpeljali so jo v bolniinico; ostala sem sama doma, a doma mi je mraz — hudo me zebe — strah me je . . . in kruha nimam.
Lenka: Uboga  sirota!
Mara: Lakota in mraz sla me gnala od hiše; čula sem tu otroške glasove in vstopila sem. Ne hudujte se, prosim, saj grcm zopet dalje.
Lenka: Kajše! Z menoj ideš sedaj v kuhinjo, da se ogreješ in dobiš^kaj za prazni želodec; potem pa bom govorila z milostljivo; ona bo gotovo vedela radi tebe kaj nasvetovati.
Mara: Hvala, hvala! Kak^fpte dobri! (Odideta v kuhinjo.)
Mirka: Res imaš dobro glavo in ti učenje ne dela nobenih preglavic, a ven-dar tudi tebi ne bi škodilo nekaj ponav-ljanja.
Jelica:   Ponavljanje!   Hm,   saj   se  mi

Sedmi prizor.
{Po kratkem odmoru vstopijo domači otroci.)
Mirka; Tako; pojužinali smo. Tuji ctroci so šli na dom, mi pa moramo mi-sliti na  učenie.
Jelica; Jaz že vse znam; meni se ni treba učiti.
nfe sanja!
Milan: Meni se le sanja, kadar spim, pa še takrat ne o učenju; pa moram le še danes pisati nalogo. Pojdimo torej v učilno sobo!
Božena: Kam pa naj greva medve z Jasno ?
Mirka:  Le  idita v  kuhinjo  k Lenki!
Jasna: K Lenki, k Lenki; ona nama bo povedala lepo povestico. (Jasna in Božena v kuhinjo, Milan v učilno sobo.)
Osmi prizor.
(Mirka in Jelica.)
Jelica: Zakaj ne greš še ti? Mi hočeš zopet pridigovati?   Te že poznam!-
Mirka: Jelica, prosim te, pojdi z nami; čc ti res že vse znaš, pa bodcš nama  z  Milanom  malo  pomagala!
Jelica: Nečem; — grem raje k Zorki; tam je prijetnejše!
Mirka: Zakaj zahajaš vedno k Zorki? Vendar veš, da mamka tega ne vidi rada; če se že od Zorke ne moreš ločiti, pa jo povabi semkaj med nas!
Jelica: Zorka da bi prišla k nam! Beži, beži! Kaj bi ona tu, kjer je vse tako starokopitno, kakor pravi ona, kjer sme zaukazovati hišna, ki nas tiče, — nas, gospice višjih krogov?
Mirka:   Mamka ne pusti,  da bi nas vesta  Lenka  vikala;  jaz  ljubim  dobro, skrbno Lenko;   tudi sama nočem, da bi ine vikala!
Jelica: Ti, seve, ti vzor ponižnosti; meni pa vse to kar nič ne ugaja. Sram me je pred ljudmi, da je pri nas vse tako nemoderno.
Mirka:   Če  nočeš   ubogati,   pa   stori kar hočeš. Ne utegnem se s  teboj prič-ati;  moram h knjigi.   Lc  glej,  da prc-pozno ne izpregledaš svojega neumnega avnanja!   Z Bogom!
Deveti prizor,
(Jelica  sama.)
Jelica: Neumno imenujc moje rav-anje! Saj me ne razumeta, ne dobra lamica, ne sestrica. Ali ni škoda, ko je
6*
drugače tako lepo pri nas, da nočejo popustiti teh zastarelih šeg? Zorka je rekla, da živimo pri nas srednjeveško; in res je! V zasmeh smo drugim! Zato ravno bi jih rada malo izpreobrnila; pa vse zastonj! Oh, če bi šlo po mojem, vse bi bilo drugače! (Tu.vstopi Lenka ter čuje te besede.)
Deseti prizor.
(Jelica in Lenka.)
Lenka: Kaj bi bilo drugače, ti novo-dobna »frajlica«?
Jelica: Vse; osobito ti bi se morala drugače obnašati proti meni. Kam pa si odpravila  nadlezno  beračico?
Lenka: Meniš ono siroto? V kuhinji se sedaj igra z Boženo in Jasno; ravno grem radi nje k milostljivi gospej mami.
Jelica: Seve; predobra mamica in njeno mehko srce se bode zopet izrab-ljalo. Bolje, da grem k svoji Zorki! (Odide.)
Enajsti prizor.
(Lenka  sama.)
Lenka: Če pogledam Jelico in njeno ravnanje, pa postanem žalostna. Kaj je tcmu otroku? Tako skrbno vzgojena, in vendar vsa drugačna kot drugi otroci! Od nekdaj je bila svojegiavna in samo-svoja, a odkar občuje z Gruberjevo Zor-ko, pa je vse še slabše. To ni družba zanjo; a ona sili tja in že radi starega znanja z Zorkino staro mamo milostljiva nc more popolnoma prepovedati obče-vanja. Prepričana sem, da Jelica v srcu ni hudobna, le dela se tako, ker misli s tem pokazati, da je novodobna. Kako je bila danes zopet trda proti tej siroti! Nerazumljivo! (Skrivnostno.) . . . Če bi slutila? Saj me nihče ne čuje!.,. Milo-stna bi bila nevoljna, če bi, zlasti proti otrokom, kaj zinila; pa vendar bo to menda edino zdravilo za ošabnico. Bog, razsvetli me, da storim prav! — Zdaj pa k milostljivi!   (Odide,)         .        -/
Dvanajsti prizor.
(Božena,   Jasna  in  sirota  Mara;    iz kuhinje priskakljaje.)
Božena: Mara si? — Pri nas še ni nobene Mare,   Pa tu ostaneš, kajne?
Jasna: Oblekico mi boš šivala za niojo punčiko; kajne?
Mara: Oh, Božena in Jasna! rada bi ostala, a kaj poreče Vaša mamica?
Božena: Naša mamica ima rada pri-dne  otroke!
Jasna: Bora mamico prosila: »Ljuba mamica, naj bo Mara pri nas!«
Trinajsti prizor,
(Prejžnji in Milan; prihiti z zvezkom v roki.)
Milan: Gotov sem! Juhe! Sedaj pa na vrt, da napravimo sneženega moža! (Zagleda sestrici in tujko.) Kdo pa je to?
Božena: To je Mara, ki nima ma-mice, pa bo pri nas.
Jasna: Da, pri nas, pa se bo z nama igrala.
Milan; Ona je že velika; ona mora v šolo hoditi. Ti ne veš drugega ko igrati, pa vedno igrati. Jaz sem že v drugem razredu, pa znam mnogo. (Tujki:) V ka-terem razredu pa si ti?
I Mara: V tretjem; samo, da dostikrat nemorem v šolo, ker nimam čevljev!
Milan: Čevlje ti bom jaz dal!
Božena: Jaz pa obleko.
Jasna: Jaz pa igrače.
Štirinajsti prizor:
(Prejšnji in Lenka.)
Lenka (vstopivša, zase): Ti dobri otroci! (Glasno:) Hitro vsi k matnici! Mara dobi tam vse; ostane pri nas, do-kler njena mamica ne ozdravi.
/ Mara    (vsa  radostna):    Res.'?   —   0 hvafa ti, Ijubi, dobri Bog!
Vsi otroci: Pri nas ostane! Pri nas ostane! Pojdi z nami, Mara, pojdi! Juhej!  (Vsi  odidejo razen Lenke.)
Petnajsti prizor. jfi *f*^
(Lenka sama.)                  V      i/
Lenka: Naša milostljiva je pravi an-gel; Mara ostane pri nas; za mater pa hoče tudi skrbeti; če zapusti bolnišnico, ponudila ji bo službo hišne. Od tu pač ne gre revež brez tolažbe.
Šestnajsti prizor.
(Lenka in Jelica.)
Jelica (vstopi — jezno — ne meneč se za Lenko): Je že zopet ni doma; na irprehod se je zopet peljala. Zakaj pa neni ni tako dobro kakor Zorki?   Vsa
85
nejevoljna sem, če začnem primerjati sebe in njo. (Zagleda Lenko.) No, kaj pa ti, Lenka, tu postajaš; nimaš nobenega dela?
Lenka (resno): Dela dovolj; a v tem trenutku sem se spomnila na neko po-vest, in ta mi roji po glavi.
Jelica: Povest? Kakšna povest? Si-cer si ne obetam dosti od tvojih povesti, a ker mi je dolgčas, mi jo povej! (Zase:) Povesti kaj rada čujem,
Lenka: Če me hočeš poslušati, naj bo. Scdiva. (Vsedeta se na klopico ob strani odra.)
Jelica: No, zdaj pa Je!
Lenka: Veš, Jelica, ko sem danes videla ono siroto, ki je zašla semkaj, sem se nehote spomnila neke druge si-rote. In o tej drugi siroti ti hočem nekaj povedati. Tega je danes menda okoli dvanajst let. V našem mestecu se je raz-ncsla vest, da se je ponesrečil železniški strojevodja; mrtvega so pripeljali na dom. Mlado, a bolehno ženo je ta udarec vrgel na bolniško posteljo, s katere ni več vstala; kmalu je tudi ona umrla. V zibeljki pa je spalo nedolžno dete, ko-niaj pol leta staro, — sirota brez očeta in matere, brez sorodnikov. Ker ni bilo nobenega premoženja, namenili so od-dati osirotelo dete v sirotišnico. 0 tem pa čuje mlada, bogata, komaj poročena gospa. Smili se ji zapuščeni otrok; z dovoljenjem svojega soproga se obrne na dotično oblast ter prosi, naj se ji iz-roči dete v oskrbo, hoče ga zrediti in vzgojiti kot lastnega otroka. Tako je prišla sirota, mala deklica, v hišo svoje dobrotnice. Vzrastla je tu kot domača hčerka; ni bilo razločka med njo in do-mačimi; še celo ime nove rodbine so ji pridejali. Niti osirotela deklica, niti dru-gi domači niso izvedeli, da ona ni doma-činka. Ljubili so jo novi starši, ljubili so jo vsi domači veliko bolj kakor ona nje. Ni pa bila naša rejenka vedno vredna vsc te Ijubezni. Četudi ni bila hudob-nega srca, imela je pa grde napake: bila jc domišljava, ošabna, večkrat surova in neusmiljena proti revežem. Vse to je plemenito gospo zelo bolelo; a vsi opo-niini, vsi dobri zgledi niso pomagali nič, dokler se ni ohrabrila njena nekdanja pestunja  in ji  pripovedovala  povest,..
o usmiljeni gospej... (Proti koncu je ginjena in govori počasneje ter bolj in bolj tiho.)
Jelica (zamišljena in razburjena — skoči kvišku): Kdo je ta gospa? Kdo ona rejenka? .. .
Lenka (ki je bila tudi vstala); In ti šc vprašaš?
Jelica (vsa razburjena): Je li mo-goče? ... jaz — jaz tu le rejenka! — ne prava hčil... O moj Bog! (Se joče; ske-sano:) . . . In nehvaležna sem bila, tako nehvaležna in ošabna; jaz, uboga re-jenka!
Lenka: Pomiri se, otrok! Za pobolj-šonje še ni prepozno; stori, kar ti srce veleva!
Jelica (razburjena): Oh, k~mamici, le k marnici, da jo kleče prosim odpušča-nja!   (Odbeži.)
Sedemnajsti prizor.
(Lehka sama.)
Lenka: Hvala ti, dobrotni Bog, da ji je ta beseda segla v srce! Sedaj bo vse dobro. Vem, da mi milostljiva zaradi dobrega namena in uspeha ne bode v zlo štela, ker sem izdala to tajnost. Kar pridružim se Jelici in hitim k milostljivi.
Oscmnajsti prizor.
(Vsi domači otroci, v sredini med njimi Mara, ki je sedaj preoblečena v novo obleko.)
Milan; Mirka, sedaj pa le začnimo z vajo za današnjo večerno predstavo v prid šolski mladini.
Mirka: Koj, Milan; le malo potrpi, da pridejo še drugi otroci, nas je pre-malo. To se bodo čudili gostje, kakor tudi tetka in babica iz Celja našemu petju in kroženju.
Jasna: Jasna bo tudi pela in krožila. (Se suče veselo.)
Mirka: Da, da, srček moj; vsi bomo sodelovali.
Božena: Kako se že veselim babice, ki mi prinese gotovo ka; lepega iz Celja.
Milan: Vsem, — ne samo tebi.
Mirka: Gotovo vsem; zatorej se mo-ramo truditi, da ji napravimo s pred-stavo veselje.
Milan: Sedaj pa pride naša velika gospodična Jelica.
86
Božena in  Jasna   (ji  hitita  naproti): Jelica, Jelica, — hitro, liitro!
Devetnajsti prizor.
(Prejšnji in Jelica.)
Jelica (resno): Takoj, dragi moji, a pt-eje imam še neko opravilo. (Stopi pred siroto Maro.) Ljuba Mara, prosim te, odpusti mi moje brezsrčno ravnanje; daj mi roko v spravo! Oh, kako se veselim, da ostaneš pri nas in ti še lahko do-kažem, kako te Ijubim! / Mara: Ljuba, dobra gospica Jelica! fUi hoče poljubiti roko.)
Jelica: Ne gospica,  »Jelica« mi reci in tikaj me, če me količkaj Ijubiš! -
Mirka:  Bog  živi našo  drago   Jelico, ki nas vse tako ljubi!
Vsi: Živio! Živio!
Dvajseti prizor:
(Prejšnji; Lenka s tujimi otroki.)
Lenka: Le semkaj, otroci! (Otroci se okoli domačih postavijo v polukrogu ter se pozdravljajo med seboj.) / Vejta (stopi po pozdravljanju proti cromačim, rekoč): Tu smo torej; dosti nas je, kajne? Vadili smo kolo na našem dvoru; prav dobro je šlo; upam, da vam s sodelovanjem ne bodemo delali sra-iiiote; celo naši manjši so zelo spretni in se ne zmotijo za korak; kar začnimo!
Miika:   Sedaj pa le k skupni glavni vaji, da ne bo prepozno.
Milan:    Jaz   grem   naprej!    Hajd   za
menoj!   (Odkoraka ponosno  kot vojaški
vocutelj, drugi za njim, nazadnje Lenka.
Med  odkorakanjem  otrok pade zastor.)
(Konec.)