ZVONČEK XXVII—2 FRAN VLADIMIR TONČIČ Petar II. Petrovič Njegoš. Ob priliki prenosa njegovih kosti na Lovčen dne 21. septembra 1925. sE^^T^ jjjjfljrj ovčen! Misli vseh Jugoslovenov so dne 21. septembra Lr^HB^^^^Ui t. 1. letele na »goro svobode«, na Lovčen. Na T^W5/^Jčt\}w*M Lovčen so se tega dne vračale med velikimi slav« ^Bfco^nir^l nostaii kosti velikega vladike in pesnika svobode AM/^rf^Jhf — Petra II. Petroviča Njegoša. Za majhno Črno jfeZffžu^^v')\ &oto je Lovčen tako velikega pomena, kakor je za *L-*^"^^^^—« nas danes Triglav in Snežnik. Ta hrib, ki se na eni strani strmo spušča k Boki Kotorski, je »ključ svobode« za črno goro, ker zapira in zakriva na drugi strani malo kamenito pokrajino črnih gora, kjer prebiva siromašno, a junaško in svofoodoljubno prebival* stvo. Z Lovčena se nudi krasen razgled na naš Jadran, na vso Črno goro in na dalmatinsko obalo. Dviga se nad Cetinjem in Njegoši, kjer je bilo več stoletij središče Črne gore. « Tam na Njegoših se je rodil dne 1. novembra 1813. Petar Petro« vič Njegoš, a na krstu so mu dali ime Radivoj ali Rade, po priimiku pa se je zval Tomov. Njegov stric je bil Petar I., vladika in gospodar Črne gore. V Črni gori je vladal takrat običaj, da je bil vrhovni cerkveni predstojnik — vladika — obenem tudi posvetni vrhovni poglavar — gospodar. Leta 1825. ga je vzel stric k sebi na Cetinje, da se šola v Cetinj^ skem samostanu, odkoder ga je kmalu poslal na Toplo v Boki Ko^ torski k menihu savinskega samostana Josipu Tripoviču, ki je bil tedaj na glasu kot dober učitelj. Čeprav je stari vladika skrbel, da dobro vzgoji mladega Radivoja, vendar ni bil njega določil za svojega naslednika, ampak njegovega starejšega brata Dorda (Jurija), ki ga je v ta namen poslal v Petrograd. Dorde se je pa odrekel meniškemu stanu ter je namesto rneniškega plašča in kamilavke (meniške čepice) cpasal sabljo in vstopil v rusko konjenico. Tedaj je Petar I. takoj določil mladega Radivoja sebi za naslednika. Ko je 1. 1827. dospel na Cetinje znani pesnik Simo Milutinovič-Sarajlija, je postal tajnik starega vladike in učitelj Radivojev. Proti koncu leta 1830. uanre Petar I., a v svoji oporoki imenuje Radivoja za »naslednika, up^ravi« telja in branitelja vsega, kar pripada narodu, cerkvi in njemu«. Tako je torej bilo Radivoju komaj 17 let, ko mu je pripadlo na* sledstvo Petra I., a naloga, ki ga je čakala, je bila že sama po sebi težka. Čas je namreč zahteval, da se preuredi Črna gora, ki je bila dotlej, kar se uredbe tiče, na nizki prvotni stopnji, posebno pa da se privede do državne skupnosti in samostojnosti. Črna gora je bila dotlej skupina napol neodvisnih, a napol odvisnih gorskih plemen, ki i XXVll-2______________________________________________ZVONČEK so sedaj vladiko slušali, sedaj ne, in ki je potrebovala, da se izpre* meni v pravo državo, njihov cerkveni starešina pa v pravega vladarja. Pred vsem je ukinil »governatorstvo« (upraviteljstvo), ki je ostalo — čeprav samo po imenu — od onega časa, ko so se proti koncu XVII. stoletja združili z Benečani, a »governatorja« (upravitelja) Vuka Radonjiča prežene iz Črne gore. Tako se osvobodi tekmeca, ki bi mu bil na poti v njegovi posvetni vlasti. Leta 1831. je mladi Rade postal menih v Peči, kjer ga je posvetil ondbtni patrijarh kot arhimandrita cetinjskega samostana, pri čemer se je dosedanji Radivoj — na čast pokojnemu vladiki — prozval za Petra. On je sedaj napravil prvi i . ¦ ¦ _ ¦' . - t Petar II. Petrovič Njegoš korak k državni uredbi Črne gore. Osnoval je »senat« kot »veliko sodišče« za vso državo in »gvardijo« (stražo) 164 mladeničev, ki je jiorala s silo, kjer bi bila potreba, izvršiti sklepe senata in pomiriti kot »malo sodišče« spore v okrajih. Ko je tako uvedel red v državi, se odpravi Petar II. meseca junija 1833. v Petrograd, da ga posvetijo za vladiko. V Petrogradu je bil lepo sprejet in takoj posvečen v vladiko, a s svojim razumnim vedenjem in z lepo zunanjostjo si je pridobil naklonjenost carja Nikole, nje« govih dvorjanikov in dmgih odličnih Rusov, tako da se je vrnil kot prvi v Rusiji posvečeni vladika črnogorski in priznan varovanec ruskega carja in ruske vlade. Ko se je vrnil iz Rusije, je takoj na 55 ZVONČEK___________________________________________________XXVII—2 Cetinju ustanovil prvo osnovno šolo v Črni gori, za učence pa je uredil »blagodejanje« (konvikt) v samostanu. V začetku 1. 1834. je osnoval tudi tiskarno, iz katere j-e najprej izšel njegov prvi pesniški sad »Pustinjak cetinjski« (Cetinjski puščavnik). Leta 1836. je potoval drugič v Rusijo in tam izprosil izdatnejšo pomoč ruske vlade Črni gori. Sedaj je imel torej več sredstev na razpolago in je začel delati ceste, zidati skladišča za žito, še eno šolo, večjo stavbo zase in za senat itd., a uredil je tudi svoje odnošaje z Avstrijo. Mnogo neprilik mu je provzročal skadrski paša Skopljak. Vse vojne, ki jih je vodil vladika Petar II., so imele to svrho, da si Črna Njegoševa grobnica na Lovčenu gora ohrani ona zemljišča, katera je pridobila v prejšnjih bojih. Dva» krat se je moral junaško biti s Turki. Leta 1844. je prejel naslov mitropolita. Leta 1847. je bil tudi na Dunaju, kamor se je napotil, da v neki zadevi posreduje, a ko se je vrnil, je dobil doma nered, ker so se mnogi Čmogorci, podkupljeni od Osman-paše, uprli in uprizorili vstajo, ki jo je moral s silo udušiti. - Ko je napočilo viharno leto 1848., je takoj izdal proglas na pre* bivalstvo Boke Kotorske in Dubrovnika, naj bo s srcem in z dušo " vdano svoji narodnosti ter zvesto iti poslušno banu Jelačiču. Ko se je pa ban Jelačič na čelu Hrvatov začel vojevati z Madžari, tedaj je vladika z navdušenjem opazoval te dogodke, ker je bil prepričan kot 54 . XXVII—2 ZVONČEK največji Slovan tedanje dobe, da je že napočil čas, ko se bodo vsi Slovani osvobodili izpod tujega jarma. Vladika je nekoliko časa pred novembrom 1. 1848. pismeno potnudil Jelačiču svojo pomoč, a ko se mu je Jelačič zahvalil zanjo, izgovarjaje se, da pomoči ne potrdbuje, mu vladika ponovno pormdi svojo pomoč, dajoč odduška kot nikjer drugje svojemu plemenitemu jugoslovenskemu domoljubju in svojim upom v Jelačiča. »Tebe je tajna sudbina« — mu piše — »na čelo južnih Slavena postavila ...« Ker se ti njegovi upi niso uresničili, je začel bolehati, a bolezen se mu je od žalosti poslabšala. Tako bolan je iskal zdravja v Italiji. ' Bil je dvakrat v Benetkah in v Napolju, toda izlečil se ni več. V svoji bolezni se je tako nekega lepega dne zopet vzpel na Lovčen in od tam gledal pTOti ljubljeni svoji Črni gori in proti ostali — takrat še podjarmljeni jugoslovenski zemlji in odločil: »Tu neka mi se iskopa grob!« Dne 31. oktobra 1851., še niti 38 let star, izdihne svojo veliko in plemenito jugoslovensko dušo. Že pred smrtjo si je dal sezidati ( na vrhu Lovčena cerkvico in grob, a 1. 1855. so prenesli njegove telesne ostanke na Lovčen. Leta 1916., ko je vihrala svetovna vojna in so Nemci zasedli tudi "Lovoen, niso nemške tolpe niti mTtvih pustile na miru ter so z Lov* čena odnesli njegove kosti. Dne 21. septembra 1925. so pa te kosti vrnili tja, kjer si je veliki Slovan sam izbral prostor, da mu naj $ počivajo. Ne samo mala Črna gora, nego tudi vsa Jugoslavija mu ne bi mogla dati za večni počitek lepšega in primernejšega mesta.