Političen list za slovenski narod. Po pošti prejemu ti velja: Za celo leto predpisan 15 cM., 'a pol leta H gld., za četrt leta 4 «Id., ta en mescu 1 gld. 40 kr. V administraciji prejemau reljrt: Za e«lo leto 12 gld., za p»] |eta в gld., *» četrt leta 3 gld., za en mesce 1 gld. V Ljubljani na dom potiljan velja 1 gld. 20 kr. več na leto. Posamezno itovilke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravniitvo (administracija) in ekspodicija, Sememike ulice it. 2. N a / it n n 1 l:t (inserati) se sprejemajo in veljA tristopna |Mitlt-vrnU: 8 kr., če se tiska enkrat; 12 kr. če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cen» primerno manjša. Kokoplsl se ne vračajo, nefrinkovana pisma so ne sprejemajo, Vredntätvo j« v Semeniskih ulicah h. it. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob ' url popoluv bi laglje svoje pridelku prodajala, jim obeta g. Pacifl'o Vnlussi (brat tridentinskega nadškofa in vred a < „Giornole di Udine"), da jim hoče Italija pomagati delati ceste v njih hrib in v svojem času tudi železnico. (!) Tako bodo lagljo izvaževali svoje pridelke v Cevdat iu Videm na trg, posebno sadjo, vina, drva, (tih Lahi zlo potrebujejo,) oglje, maslo, sir in živino. Da se jim bodo pa ti pridelki za trgovino zboljšali in namnožili njih blagostanje, jim hoče mati Italija (prav za prav mačeha), napraviti zadevno kmetijsko šolo, se ve da v neogibnem italijanskem jeziku, kakor jim množijo od leta do leta ljudsko šole izključljivo v tem jeziku. Poslušaj čitatelj čudno logiko — popolnoma nasprotno smislu „Slavia italiana" g. Podreke — ki se tako glasi v onem „klicu na pomoč" poplavljenim krajem: „Mi toraj, kakor jih (beneške Slovence!) držimo za Itali- jaue, kakor se oni same sebe smatrajo za tukšue..... in oni imajo tudi korist od tega, da se za takšne imajo, tako imittuo za takšne tudi ono malo število Slovencev, bivajočih tostran planin (julijskih). Zato pa ne bomo mi nič počenjali, (kako hinavsko!) da bi oni pozabili govoriti jezik,') s kterim oni ob- ') Mar naj td g» jim izdrli z čeljustjo vred ? Kaj U nek rekli avstrijski Lahi, ako bi z njimi Avstrija na enaki način postopal»? To j« pač ogromna bedastoča! Pil. čujejo z ljudstvom njim podobnim onstran planin, in kteri niso v naši hiši; ali mi bomo vedeli, kakor oni to sami vedo, da jim delamo bistveno (!) do-brotljivost, z ustanovo učiteljske italijanske šole v Öpetru ob Nadiži, v ktero hodijo prostovoljno (?!) njih prihodnje učiteljice, kakor hodijo drugi njih sinovi prostovoljno (?) v šole v Cevdat in v Videm. In kakor skrbimo (po kukavičje 1), da bi jih storili deležno jezika iu omike italijanske, po kterih zamo-rejo občevati z njih omikauim narodom, tako so bomo lotili pospeševati njih kmetijsko in gospodarsko napredovanje, ki jiin bode služilo v zboljšanje njih razmer, ter tako bomo storili, da bodo oni ljubiti tisto veliko (t) italijansko domovino, ktera jih je sprejela v svojem času za svoje in ktera jim je dala zdaj svobodo! Učili se bodo (v italijanskih šolali!) zboljševati viuorejo, živinorejo itd., ustanovili jim bomo ljudske posojilnice iu vse kar spada v njih blagostanje itd.!" Zares zlata doba se bliža beneški Slovenj! » L' v, L na Kranjskem, koje je provzročilo uravnanje zem-jiščuega davka, kar pa razmerja nikakor ne ruši, Ida 16% polnega plačevanja davkov dajejo več dohodka kakor 30% od ordinarija 8 tretjinsko pri-klado vred. Ta manjši dohodek se more pa toliko manj v po&tev jemati, ker državni upravi sami m prišlo na misel, da bi se zaradi tega poležala n. pr. za pre-drugačenje pogodbe pri 20% prikladi na užituinski davek, akoravno se je tudi ta od 71.356 gl. 1. 1884 znižal na 64.795 gld. I. 1887. Pri temeljiti presoji razloženega pravnega stališča iu polni oceni pogodbene stipulacije ne more toraj nikakor državna uprava sama svoje zahteve smatrati za zakonito opravičeno. Pri tem moramo pa še neko okoliščino omenjati: Do leta 1878 stavil se je v proračun zeinljiščno-odveznega zaklada v rubriki potrebščina znesek 10.000 gld. za preskrbovanje zemljiščno-odveznih opravil deželnega urada, in jednaki zuesek v proračunu deželnega zaklada v rubriki pokritje. Ta stavka opuetila sta se z letom 1879 brez dokazljivega vzroka, akoravno ju je državna uprava vedno prizuavala. in nikdar ni silila ua to, da se izbrišeta. Posledica temu koraku bila je ta. da je imela državna uprava od leta 1879 vsako leto za 10.000 gl. manj dajati obrestljivih državnih posojil. Okoliščina, da je dežela državni zaklad tako prostovoljno razbremenila, sme se gotovo posebno naglašati v trenutku, ko se državna uprava poteza za predrugačenje dogovora, ki bi trajajoče večje obremenenje deželo provzročevalo. Da se je od leta 1881 do danes 16%na pri-klada na polni predpis neposrednjih davkov pobirala in da se brez nujnega vzroka zgorajšnjih 10.000 gl. ni več vsprejemalo v proračun zemljiščno-odveznega zaklada, izviralo je iz pomot, vsled kterih pa gotovo še ni navstala za državno upravo nobena pravica. Kakor dokazano, ue izvirajo manjši dohodki zemljiščno - odvcznih priklati iz znižanja od dežele prevzetih plačil, temveč jedino le iz tega, ker je dačno-prikladna podlaga manjša postala, ktera okoliščina pa ne more imeti nikakoršnega vpliva na pravni obstanek pogodbenih stipulacij. Ne more se toraj o tem govoriti. da se hoče dežela, ker ne prizuava, da je 16% na polni predpis neposrednjih davkov jednake vrednosti s 20% na neposrednje davke s tretjinsko priklado vred, odtegniti svojim pogodbenim dolžuostim. Ker se je pa gosp. vladni zastopnik v finančnem odseku odločno izrazil, da bi c. kr. finančno ministerstvo ne bilo v nobenem slučaji voljno spuščati se v ustanovljenje odstotnega minima priklad na neposrednje davke pod 16%, pretil bi deželi, ko bi hotela ostati pri razsnovanem pravnem stališči ter ga konsekventno izvršiti, z državno upravo razpor, ki bi bil le pri prevladajoči flnancijelni koristi v interesu dežele. Vsled znižanja minima ua 15% imela bi dežela blizo za 14.000 gld. vsako leto mauj priklad na neposrednje davke pobirati, kar bi povzročevalo, da bi morala državna uprava za ta znesek več s 5% obrestljivih državnih posojil dajati, ktere bi z obrestmi morala dežela v svojem času refundovati. Finaneijelni vspoh tacega arrangement» obstal bi toraj le v onej koristi, ki bi vsled neznatnega podaljšanja plačevanja neobrestljivega erarijalnega dolga v znesku 1,037.811 gl. 46 kr. in obrestij od obrestljivih posojil za deželo izviral. Ta korist pa je premalenkostna, da bi se zaradi Kdo bi se temu laškemu „šarlatanu" (čudodelniku) no smejal ?! — „Navduševali jih bomo (kako bo to šlo v nerazumljivim jeziku?!) iz Vidma in Öev-data vun po vsih njih bivališčih, od Špetra do Tar-čenta (odkjer je bogoslovec zuaui Trinko r Vidmu) po vsih dolinah pogorsko Slavije; iu tako se bodo vsi njeni prebivalci učili, da je koristno okleniti se Italije, ktera jih vse ima za svoje sinove (?) in zato jih ne bodo več po starem imenovali „Sklafs", kar pomeni „sužuje"! (O kako milostljivo klepetanje!) „Italija je dobra (?) mati, ki smatra svojo sinovo vse za enake (?) in kot takšne jih ona ljubi. (?) Tako se bode umevalo, kaj pomenito besede: „Slavia italiana", ktera je sicer po izviru slovensko poko-lenje, ali po občni izobraženosti jc postalo italijansko !" (Kolikor besed, toliko dejanskih nasprotij!) (Dalje priti.) nje poskušal razpor z državno upravo, ki bi razven tega v mareikterem oziru lahko deželi škodoval. Ker s« pa finančni odsek vendar ni mogel odtegniti upanju, da bode pri temeljiti razložitvi raz-enovanega pravnega stališča ter istodobnem nagla-šanji gospodarstveue deželne bčde vendar mogoče doseči od državne uprave privolitev, da se minim na 15% določi, sklenil je predloge, ki smo jih že zadnjič objavili in so bili sprejeti soglasno. Izkaz o koncem let 1876 do 1880 rezultujočem vspehu vsled računskih sklepov, na kterega se poročilo sklicuje, nam kaže sledeče številke: Leto 1* 2 1' lil |S3 fi-3 J- lis S Dohodnina Skupaj goldinarjev 1876 843287 148267 154905 116678 171367 1434494 229519 1877 8Ü2764 161744 159483 124750 181845 1470526 235285 1878 883533 156825 1Б6337 124046 159961 1480702 236912 1879 854891 155225 155577 115383 132102 1413178 226108 1880 845919 1C2290 159006 122614 246045 1635874 245740 Skupaj . • . 7334774 1173564 Povprek . • • 1466955 2.44713 Interpelacija dr. Gregorčiča in tovarišev do visoke c. kr. vlade o koroški cesti v Soški dolini izročena v seji Goriškega deželnega zbora dne 13. januvarja t. I. Visoka c. kr. vlada ! Iz Gorice in goriške dežele pelje le eua cesta na Koroško, namreč državna po Soški dolini. Ta cesta imela je nekdaj mnogo strmih klancev, ki so jo delali težavno in nevarno. Veliko teh klancev je že odpravljenih in drugi odpravili se bodo, kakor je upati, v nekaj letih. Visoka vlada pokazala je pri teh podjetjih svojo hvalevredno skrb za cesto po Soški dolini, in prebivalstvo jej je za to iz srca hvaležno. In prav ta naklonjenost visoke vlade za popravljanje državnih cest na Goriškem napotila je podpisane, da obrnejo njeno pozornost na nektere nedostatke ua že popravljenih in ne še popravljenih krajih te ceste in na nek zadržek prostega prometa na tej cesti, ki izvira iz neke iznajdbe novejših časov. Med Solkanom iu Plavami je mesto, kteremu pravijo Dolga Njiva. Nekdanji klanec je zdaj odpravljen, cesta je hliže Soče in ravna. Ali nad cesto visi strm svet, kakor prej, in je zdaj celo presečen, da se je dobil prostor zo cesto. Presečeni svet, ki se vzdiguje nad cesto, ni obraščen; zemlja in kamenje sta nakopičena, kakor gromada. Kadar pride dež, spira zemljo na cesto in jemlje skalam podlago, na kteri slone. Potnik, ki gre ali se pelje mi.30, je vedno v strahu, da zdaj pa zdaj se vtrga skala ter zvali na cesto, kjer ubije njega ali pa konja. In blagor mu, kdor pride mimo samo s strahom, ne da bi se mu kaj hudega pripetilo. Ali tako srečni niso bili goriški kupčevalci, ki so se pred dvema letoma vračali s Kanala v Gorico. Ko so prišli od Plavij k Dolgi Njivi, vdere se v resnici skala, ter zadene v voz, na kterem so sedeli. Vsi so bili več ali manj poškodovani, nekteri prav hudo, in le čuditi se je. da ni nikdo življenja zgubil. Tudi voz, ob kterega je skala udarila, bil je močno poškodovan. Velika je bila nezgoda, ki se je zgodila kupčevalcem; a še večja bi bila, ako bi bila zadela kterega visokega uradnika, ki služi državi, ali celo kakega uda presvitle cesarske hiše, ki so se tudi že vozili po tej cesti. Mnogokrat zvali se kamenje na cesto, ko po sreči ni nikogar zraven, in sicer v taki množini, da zavira promet na cesti in da je preteklo jesen v nekem takem slučaji morala celo c. kr. pošta, ki je prišla iz Gorice, vrniti se nazaj, ker ui mogla naprej, in je prišla potem v Tolmin še le opoludue namesto ob 7. uri zjutraj. Ker preti tolika nevarnost iznad ceste, mislil bi človek, da jo cesta na epodnji strani proti Soči toliko varnejša in trdnejše zavarovana. Ali moti se, kdor tako misli, ('e tudi je na tem mestu mnogo kamenja, in se spušča svet nenavadno strmo proti Soči. vendar ni niti zidu ob dolenji straui ceste, marveč postavljeni «o ob robu ln kamni, ki so dovolj oddaljeni drug od druzega in ki nikakor ne morejo zabrauiti nesreče, ako se konj splaši ali voz prevrne. Trden zid ob vsem onem kosu ceste je neobhodno potreben v varstvo ljudi in živine. Jako nevaren je tudi oni kos ceste, ki se vleče od Hočinja do Platerja, kteremu pravijo Kapavišče. Na več mestih visijo nad cesto ali pa Žugajo z visocih mest strašanske skale, ktere ne znajo samo žugati, ampak ee večkrat tudi zavalijo na cesto, da promet ustavijo ali otežijo in tudi kterega ranijo ali ubijejo. Novejši in starejši časi vedo o tem veliko pripovedovati. Skoro pod vso cesto zijii pa globok propad celo do Soče. (Koneo prlb.) Politični pregled. V Ljubljani, 17. joouvarija. Notranje dežele. V štajerskem deželnem zboru stavil je poslaneo Murre predlog na preskrbljenje kmetskih poslov na starost. Euako je vtemeljeval v tenkem deželnem zboru v seji 14. t. m. poslanec Herold sličen predlog. Dr. Herold opiral se je pri tem poglavitno ua dve točki in sicer, da imajo ua Nemškem tudi že tako postavo; in pa se od sedanjega veka, ki je z električno lučjo prosvitljen, sme zahtevati, da tudi za onemogle posle kaj stori. Ob tej priliki spravil se je dr. Herold, ki je, memogredo rečeno, še jako mlad, tudi čez ministerstvo poljedelstva, češ, da je nepotrebno, odveč in da se s tem ustava žali, če to ministerstvo Še na dalje ostane, kajti kmetijske zadeva spadajo vendar pred vsem v področje deželnega zbora. Res bi bilo prav, ko bi se za stare in onemogle posle kaj storilo na stare dni, da bi jim ne bilo treba beračiti od hiše do hiše, kedar že več ne morejo delati. Ali kako? Sami nočejo zmerno živeti, kakor nekdaj, ampak vse gre za obleko in šuops! Najbrž vse ugibanje ne bode veliko pomagalo, dokler ne bode spremenilo se življenje ter postalo bolj krščansko. Težlkčni kamor se dandanes vsa Evropa nagiba. ni treba na Balkanu iskati. V Berolinu, sploh na Nemškem je tisto in Bismark je mož, ki ga določuje. Naši Madjari so nekaj časa mislili, da na prve gosli godejo, pa so se jako motili. Bismark je več nego enkrat prav določno rekel, da ne gre z njimi, naj bi z Rusi kaj pričoli. In še sedaj ee nahajajo na Madjarskem politični mojstri-skaze, ki ne sprevidijo prepada, kteri široko pred Avstro-Ogersko zijii, če bi ravnala po njihovi politiki, tor bi se jim posrečilo z Rusi nas navskriž spraviti. Žo sedaj bremena ne moremo prenašati, ko je vendar mir, kaj še le potem, naj bi se vojska začela in sicer toliko negotova 8 takim nasprotnikom! Naj bi bil pa izid, recimo, tudi srečen, kaj bi pač s tem pridobili? Dežele gotovo nobene, k večemu kako pičlo denarno povračilo, kdo pa povrne drugo škodo? Nikdo ne, iu je tudi nikdo povrniti ne more. Daljnega pojas-novanja o tem gotovo m treba; saj vsakdo ve, kaj je vojka in kako neskončno zlć. V nanje države. Kdo ima večjo notranjo veljavo, Avstrija ali Nemčija? To vprašauje usiljuje se opazovalcu političnega vremena sedaj, ko so je po streli v nemškem državnem zboru, tudi ondi precej zjasnilo. Ni še davno, ko so nemški časnikarji pisali, da nemški vojni minister Avstrije kot zaveznika ne obrajta kaj prida, ker ima menda premalo trdne finance in preslabo armado. Mi 6mo že tedaj te dvome od pravo strani osvetili. Finance iu armada sta res glavna faktorja pri ocenjevanji kake države, toda prvi faktor pa še vendar ne. Najprva reč, na ktero se mora vsak oceujevatelj držav ozirati, je njena notranja jasnost, notranja edinost ljudstev z državo. Ozrimo se nazaj za nekaj tednov v poslednje avstrijske delegacije. Ko so ondi Kaluoky, Tisza, Smolka in Bylandt povdarjali, da so časi nevarni, so avstrijski in ogerski delegatje brez razločka stanii, narodnosti, vere in političnega prepričanja vse kar od kraja dovolili. S tem so najlepše dokazali, da, če tudi se med seboj radi ravsaino, smo na zunaj vendar vsi za enega, eden za vse. Avstrija je toraj nu znotraj krepka. Kako pa je v tem oziru z Nemčijo, z veliko državo, ktero sta Bismark in Moltka z železom in krvijo skitala? Slabo! Sam Bismark, mojster njeni, nima vere vanjo, da bi «o mu obdržala. Saj ste slišali, da je Windhorstu očital, da zarad tega ne privoli sedemletne vojaške dčbe, ker se nadja s pomočjo zunanjih sovražcikov llanove-ransko kraljestvo zopet na noge postaviti. Windhorst je tako sumničenje z nevoljo zavrnil, pač pa je rekel, da se bodo dobili knezi in ljudstva, ki bodo Hanoveranski zopet na noge pomagali. To, kar je Windhorst imel pogum ua glas povedati, mislili so si izvustuo zastopniki vseh drugih nekdaj samostojnih nemških držav, ki so sedaj pod prusko „pickel-haubo". S tem ho v nemškem državnem zboru sami priznali, da jo železo že rujavo, ki posamične državo skupaj drži. Kdo je toraj boljši zavetnik? Na znotraj lidiia in krepka, poleg tega odkritosrčna Avstrija aH