383
m
janko" z nemškim prevodom. Goethe je napisal o njej pohvalno oceno za list „Kunst und Alterthum" 1. 1827.
Slovani v stari Bitiniji. V „Izvestju russkago arheologičeskago instituta" je zanimiva razprava B. A. Pančenka »Pamjatnik Slavjan v Bithiniji VII. veka". Pisatelj govori o novonajdenem pečatu slovanske vojne kolonije v Bitiniji, katero stavi v leto 650. po Krist. Politična uprava je predstavljala nekako administrativno celoto in je imela tudi samostojno vojaštvo.
Narodnosti na Ruskem. V „Ruskem Sobranju" je dne 16. februarja predaval general Rittich o raznih narodnostih na Ruskem. Rusija nikakor ni jezikovno edinstvena država, kakor si mislimo mi južni in za-padni Slovani. Od vseh prebivavcev tega ogromnega carstva jih govori 66 % slovanska narečja. Na samem Kavkazu živi množica različnih plemen, katera govore 77 narečij. General Rittich je obžaloval, da doslej Rusija ni skrbela dovolj, da bi porušila vse te narodnosti. Zlasti proti mohamedanskim plemenom in proti Nemcem se ni storilo dovolj. Zdaj mora ljudska šola popraviti, kar se je zamudilo. Predavatelj je pozival  tudi k samoobrambi Rusov proti judom.
Boj na Kosovu. Kosovo polje, kjer je Turčin uničil staro srbsko kraljestvo, je zopet pozorišče krvavih bojev. Ko nam prihajajo poročila o ljuti borbi za svobodo, ki besni v Stari Srbiji in v Makedoniji, se spominjamo izdajstva na Kosovu, ki je podvrglo Turčinu Srbijo. Krasne narodne pesmi, ki nam opevajo te boje, je sedaj srbski pesnik Sr. J. Stojkovic združil v veliko epopejo: „Lazarica ili Boj na Kosovu, narodna epopeja v 20 pesama." Zbral je različne odlomke in jih združil Vharmonično celoto.
Za učenje ruščine je izdal Nemcem profesor Oskar Aschbot „Rusko Antologijo" z akcentuiranimi teksti in z besednjakom. Tako se učenci nauče iz knjige tudi ruskega naglasa, kateri je precej težak.
Srbski tisk. Učitelj pevanja na novosadski gimnaziji Izidor Bajič je začel izdajati „Srpski mu-zički list". — Srbi so si osnovali dve novi tiskarni. V Budimpešti so ustanovili „Srpsko štamparijo Do-sitije" s 600 delnicami po 50 K. V Zagrebu pa je osnovalo „Srpsko Kolo, društvo za izdavanje srpskih novina i knjiga", tiskarno z osnovno glavnico 50.000K v delnicah po 50 K.
Balkanska jezera. Balkan ni tako pust, kakor si ga predstavljamo mi, ki o njem kaj izvemo samo takrat, kadar poročajo časopisi o grozodejstvih, ki jih izvršujejo tam mohamedani. Med visokimi gorami so krasne, rodovitne doline. Balkan je pre-prežen z rekami in potoki, in ima mnogo krasnih jezer, katera bi od daleč privabljala tujce, ako jih ne bi zadržaval strah pred nesrečno turško vlado. „Srbska kraljeva akademija" je izdala nedavno atlant profesorja dr. Jov. Cvijiča, v katerem so zemljevidi makedonskih, starosrbskih in epirskih jezer. Glavna jezera
so : Ohridsko, Prespansko, Malo, Ostrovsko, Petrsko, Dojransko, Kostursko, Ardjansko, Amatovo, Tuzlu-bolsko in Janjinsko jezero ter Skadersko blato.
Oče stenografije, Fr. Ks. Gabelsberger, katerega umetnost se vedno bolj razširja, je sedaj, davno po svoji smrti, dobil zasluženo priznanje. Več kot sedemdeset mest je imenovalo po njem kako ulico, v rojstnem mestu Monakovem so mu postavili bronast spomenik, ustanovili „Gabelsbergerjev muzej", in zdaj postavijo njegovo oprsje še v „Vežo slave" (Ruhmeshalle) med najslavnejše može. Gabelsberger je bil rojen 9. febr. 1789 iz revne rodbine. Vzgojili so ga redovniki. V samostanskih šolah v Attelu in Ottobeureu je dobival prvi pouk. Vstopil je v državno službo in postal tajnik v notranjem ministrstvu. Ker je izprevidel, da sedanja naša mehanična pisava ne zadostuje vsem potrebam in da je zlasti prepočasna, je premišljeval, kako bi iznašel „brzopis". Svoje novo pismo je preizkusil v bavarskem deželnem zboru in 1.1834. izdal svojo učno knjigo. Danes je njegov sestav prenesen že v vse kulturne jezike, seveda povsod primerno izpremenjen. Štejemo sedaj že skoro 2000 stenografskih društev z več nego 70.000 člani, brez neštevilnih drugih njegovih pristašev, ki umevajo naglo bežečo besedo ujeti in ohraniti na papirju.
Bohmische Autoren. Tvrdka J. Otto v Pragi je začela izdajati obširno knjižnico z naslovom „Bohmische Autoren". V njej bode priobčevala v dobrem nemškem prevodu najboljša češka književna dela. Prva knjiga bo obsegala Jiraskov zgodovinski roman „Psohlavci".
Med Eskimi v Gronlandiji se je pojavil književnik Lars Moller, ki je otvoril v Sodthaabu tiskarno, pričel izdajati knjige in uvel tudi že fotografijo v Gronlandijo.
Vulkanizem in solnčne pege. Veščaki so že davno trdili s precejšnjo gotovostjo, da je neka zveza med ognjeniki in med solnčnimi pegami. Zapazili so neki paralelizem med obema prirodnima pojavoma že med leti 1818 in 1840. Od leta 1840. do 1875. so še bolj pazili in spoznali, da so ognjeniki na zemlji najbolj nemirni takrat, kadar je na solncu najmanj peg. L. 1C01. je bilo število solnčnih peg najmanjše v teku 28 let, torej v dobi sedmih period. Srednja doba med minimom in maksimom solnčnih peg znaša namreč 11*13 let. Tudi Vezuv je bil jako nemiren v zadnjem času. Pozimi med I. 1900. in 1901. se je na njem dvignil 40 m visok strm bljuvalni stožec.
„Bibliotheque francaise." Poljski izgnanci v Parizu so pod vodstvom Mickiewiczevim v Parizu ustanovili poljsko knjižnico, katera je vsled požrtvovalnosti poljskih rodoljubov narastla na 100.000 knjig. V njej so zbrali tudi mnogo dragocenih rokopisov. Ker so se razmere izpremenile, se je poljsko književno društvo v Parizu razšlo in zapustilo to knjižnico  krakovski akademiji.  Ta je  sprejela  te knjige
384
kot poseben oddelek svoje velike knjižnice. Zdaj dokončujejo natančni zapisnik avtografov in rokopisov.
Trgovski muzej so ustanovili Čehi v Pragi 1.1895. Tu se prirejajo poučna predavanja, odtod se v raznih krajih snujejo razstave češkega blaga itd. Muzej izdaje tudi glasilo „Obchodni listy".
vg\§>
Peta mednarodna umetniška razstava v Benetkah.
Da bi privabljale tujce in nadaljevale svojo vlogo kot umetniško mesto, prirejajo Benetke vsako leto mednarodno umetniško razstavo. Letošnja razstava je bila otvorjena z veliko slovesnostjo. Umetnike na glasu so povabili, da se udeleže razstave. O vzpre-jemu slik je odločevalo posebno razsodišče, kateremu je dal razstavni odbor navodilo, da sme vzprejemati samo take slike in kipe, ki imajo v resnici veliko umetniško vrednost. Razsodišče je tudi tako postopalo, in zato so se razni umetniki pritoževali zaradi odklonitve svojih slik. Odbor je ta spor rešil s tem, da'je mnogo od razsodišča odklonjenih umetnin razstavil v posebni dvorani, češ, naj si občinstvo samo naredi svojo sodbo. Za vsakega prijatelja najnovejše umetnosti je ta razstava jako zanimiva in poučna.
Pred vsem opažamo, da se secesija čisti in približuje treznejšim strujam. Sicer niso Italijani nikdar zašli tako daleč v secesijo, kakor Nemci, vendar je mlajša generacija tudi pri njih nastopila to strujo. Veliki klasični zgledi, katerih nudi Italija v tolikem izobilju, so pa vendar pomirjevalno vplivali na te burne novostrujarje. Sedanja razstava nam kaže res mnogo izbornih umetnin in prekaša ne le tretjo, katero sem tudi videl, ampak tudi druge svoje prednice v Benetkah.
Izložbena zgradba je zunaj mesta, v krasnem javnem vrtu. V edenindvajsetih večjih in manjših dvoranah so razstavljene umetnine na nov način, ki doslej še ni bil običajen. Po navadi so bile doslej slike ločene od kipov in razdeljene ali po umetnikih ali po strokah.  Zdaj pa je vsaka dvorana zase pri-
rejena kot nekak umetniški salon, v katerem so najrazličnejše umetnine zbrane v skupno celoto. To je za oko gledavčevo vsekako ugodnejše in ni tako utrudljivo; seveda je pa tudi presojanje posameznih umetnikov otežkočeno.
Ne bom našteval tu italijanskih umetnikov. Omenim samo Slovanov, ki so tu zastopani. Največjo pozornost zbuja velika slika Rusa Ilija Repi na „Vade retro me, Satana!" — gotovo ena najzanimivejših podob iz sodobnega slikarstva. Repin daje svojim obrazom najgloblje čuvstvene izraze. Posebno usmiljenja in trpljenja ne zna zdaj slikati noben sodoben umetnik s toliko globokostjo in iskrenostjo, kakor Repin. Pri tej sliki pa je Jezusa pretiraval. Slika ga po štiridesetdanskem postu, vsega izmučenega, z mrtvaško -vizionaričnim obličjem. Odprta usta izražajo nekaj neskončno bolestnega, in oči so zaprte; težko bi našli samozatajevanje še kod globlje izraženo. Za njim stoji satan, debela, ohola postava. Iz glave in iz oči mu šviga rdeč plamen, znamenje silne notranje strasti. Iz oblakov pa pristopijo, kakor lahne meglice, angeli, ki molijo Jezusa. Razstavni odbor je uvrstil to sliko genialnega Rusa na odlično mesto v glavni dvorani. Rus,ki kipar Pavel Tru-becky je razstavil poleg treh manjših bronov velik mavčev sedeč kip kneza Galicina, impozantno, energično modelirano postavo. Poljak Kazimir Sto-browski ima tu več slik. „Nevihta se bliža" je temna ne posebna podoba, pač pa je motiv iz varšavskega drevoreda krasno izdelan. Rusinja Tereza Feodorovna Riesova je razstavila tri kipe, med katerimi se odlikuje doprsje prof. Helmerja po izredno finem portretiranju. Hrvat Vlah o Bukovac je poslal dve sliki, ki pa pač ne spadata med njegova najboljša dela: dve nagi ženski postavi, med katerima bodi ena Magdalena. V Zapisniku umetnikov se Bukovac šteje med — Čehe!
Poleg Italije so izborno zastopani Nemci in Francozi, Angleži, zlasti Škoti, Amerikanci in Belgijci. Ob njih skoro izgine slovanska udeležba. Bilo bi pač želeti, da bi se slovanski umetniki dogovorili o udeležbah pri takih mednarodnih razstavah. Ali se naj ne udeleže, ali naj pa nastopijo impozantno, da pokažejo slovansko umetnost v vsej njeni moči in razvitosti.                                                    Dr. E. L.