Poštnina plačana v gotovini. st. 29 LJUBLJANA, petek 5. avgusta 1927. Leto II. Posamezna številka 1*50 Din.
ENOTNOST
DELAVSKO-KMECKI LIST
Delavci in kmetje vseh dežel, združite se!
Čas delavko-kmečkega bloka prihaja. Razočarane kmečke mase morajo najti svojega zaveznika v delavstvu in v razrednem boju. Edino pot delavsko-kmeč-kega republikanskega bloka vodi k rešitvi-
Izhaja vsak petek. Naročnina 6 Din mesečno, 15 Din četrtletno. Uredništvo in uprava Ljubljana, Delavski dom, Karla Marksa trg 2, dvorišče. Čekovni račun 14.577. Lastnik in izdajatelj Alojz Kusold, Ljubljana, Moste. Odgovorni urednik Jakob Pančur, čevljar, Ljubljana, Križevniška ul. 12. Tiska tiskarna »Slovenija«. Za tiskarne odgovoren: Alojzij Hofler v Ljubljani.
SLS gre po poti PP. reiima.
Nasilja Vukičevič-Korosčevega režima. Besede dr. Korošca.
V Kranju je dr. Korošec govoril, da se bodo volitve vršile v največji svobodi, da ne bo nihče preganjan in da se oblast ne bo izkoriščala proti nobeni stranki. Ta govor so objavili vsi listi, tudi večji inozemski listi. Niso pa ti buržuazni listi, razen kratkih odo-brujočih notic, rekli niti besedice o nasilju oblastnih organov, kakršnih v Sloveniji nismo poznali do »prijateljskega pakta« Korošca z Vukičevičem. Zloglasni demokratski PP. režim je nasilja privatne organizacije dopuščal, krivda PP. režima je, da oblasti niso preprečile in zasledovale orjunaških zločincev, Vukičevič-Koroščev pakt sporazuma pa uvaja v Sloveniji nasilje oblastnih organov, kakršnega smo poznali doslej samo v Srbiji in Macedoniji. Orjunaške nasilnike in njihove zagovornike demokrate je zrušil aktiven odpor delavcev in kmetov, isti odpor morajo organizirati delavci in kmetje proti režimu Vukičevič-Korošca.
Orožniška nasilja v Bohinju.
S. Wergel iz Jesenic poroča:
V soboto 23. julija smo šli iz Jesenic v Bohinj na koncert. Nihče nas na kolodvoru ni ustavljal, v vagonih smo peli do Bohinjske Bistrice. Ko je \#k vozil v postajo, se je pojavila cela četa žandarjev, ki je zastražila izhode na peronu. K meni pridrvi kapetan in zakriči »Vas tražim«, pridejo orožniki in me vklenejo. Aretirali so tudi mojo sestro in s. Resmana, ki je spregovoril par besed z sestro. Okrog 50 pevcev in tamburašev pa so potisnili v čakalnico, kjer je komaj za 20 ljudi prostora. Resmana, sestro in mene so gnali
v	občinski dom, kjer so nam pobrali vse, kar smo imeli v žepih in nas nato zaprli v garderobo, kjer smo našli ss. Rozmana, Vojvodo, Polajnerja, Žorgeca, Mencingerja, Iskro in njegovega strica in brata, Repinca in Stareta, katere so polovili že podnevi iz dela. Ponoči so pripeljali še pevovodjo s. Ambrožiča in še par drugih delavcev in kmetov. — Vklenjenega so me v noči peljali pred kapetana v pisarno. »Hočeš kazati istinu«, zakriči nad menoj. Odgovoril sem, da nikdar ne lažem in zato sem dobil prvo klofuto. Ko sem vprašal, zakaj me vklepajo in zakaj sem aretiran, je Padla druga, tretja in četrta klofuta. »Ja sam
Srbin, jeb  Ti si izvan zakona, tebe ne
ščiti noben zakon.« Pes in polno drugih srbskih psovk, ki jih nisem razumel. Potem je pričela inkvizicija: Kdo so predsednik, tajnik in blagajnik komunistične stranke na Jesenicah ,J Ko sem povedal, da o tem ne vem nissan so padale zopet klofute. Grozil mi je s puško, da me ustreli, če mu ne odgovorim. Ker sem molčal sem dobil še par gorkih, nato so mi orožniki sneli verige in me vedli nazaj k drugim. \ sobi sta nas stražila orožnika z nasajenimi bajoneti, branila sta nam kaditi in razgovarjati. Vso noč smo sedeli, ker nas spati niso pustili.
V	nedeljo zjutraj pride zopet kapetan in Ambrožiča in mene so orožniki vodili z njim. Zaprli so naju vsakega v eno sobo. Kapetan mi je pričel stavljati zopet ista vprašanja kot po noči. Ker je dobil od mene iste odgovore, me je pričel pretepati z bikovko, da sem bil ves moder. »Što čitaš?« — Povem mu: »Enotnost« in sploh vse, kar dobim. »Da veš, jaz nisem proti vam samo, ker imam to službo, jaz vas sovražim tudi osebno.« — Oklofutani so bili tudi drugi: Ambrožič, Resman, koliko so jih dobili Bohinjci, ne vem.
Opoldne pride kapetan z dvema ljubljanskima policistima: »Evo vam kreature, ki hočejo samostojno Slovenijo in samoodločbo.« Preje enkrat je rekel tudi tole: »Ja, če pridete
vi	na oblast, bom moral krave pasti.«
Proti večeru so nas z orožniškim spremstvom pustili domov na Jescnice.
BOHINJ. V soboto in nedeljo, dne 23. in 24. julija, smo doživeli bohinjski proletarci dan, kakršnih je v zgodovini slovenskesa delavstva sicer mnogo — vendar pa ta poslednji presega vse meje. — Že v soboto zjutraj so začeli orožniki kar »tebi nič, meni nič,« vlačiti delavce od dela, vklenjene kot razbojnike. Nihče ni vedel, zakaj. Edini odgovor so bile grožnje in mahanje z bikovkami — vsekakor vredno1 izkazovanje časti balkanskim buržuaznim metodam. — V Bohinju so aretirali 11 oseb, na Jesenicah in Javorniku 4, med njimi tudi eno žensko. Morda ni daleč tisti čas, ko bomo morali radi terorja izkrvaveti po smrdečih, zakajenih tovarnah in v svojih brlogih, kajti pravica pesti buržuazije nam, kakor smo videli, ne privošči več solnca, ne oddiha. Beli teror pada z vso svojo okrutnostjo na nas, na naše žene in otroke, ki brez solnca in brez svobode propadajo. Dvignite glave — sodrugi!
Bohinjski proletarec — trpin.
, NOMENJ, 1. VIII. 1927. V soboto, 23. VII., sem se vračal z dela iz planine domov. Ko se približam vasi, me čaka moja žena ter mi pove, da so se pričele aretacije, da so jih na Bistrici že zjutraj polovili in da so že od strani povpraševali, kdaj pridem jaz domov. Zato sem ostal do noči zunaj vasi, 'okrog desete ure pa sem se vrnil domov, da se navečerjam, nakar sem šel zopet od doma, da vidim od zunaj, kaj se bo zgodilo. Kmalu zaslišim glasen: »stoj!« — Ker pa dotični ni obstal, so orožniki skočili za njim in eden je kričal »pucaj!« (»streljaj!«). — Ušel jim je. Vsi razkačeni pridejo nato k moji ženi in zahtevajo, da naj pove, kje sem jaz, »če ne, jo prebode,« ker jim je vse dovoljeno! Ljudje so bili vsi razburjeni in preplašeni — kaj bo? Ali je revolucija, ali kaj? Ko sem videl, da postaja stvar čimdalje bolj resna, setn se podal nazaj v planino, izročil svoje delo svojemu sodelavcu, ker nisem vedel, kaj se bo z menoj zgodilo. V ponedeljek, ko sem zvedel, da so vse izpustili, sem se šel zjutraj ob 7. uri javiti orožnikom;, ker pa sem prišel prepozno, so mi rekli, da moram na Bled k'kapetanu. Ob 9. uri prideva (spremljal me je orožnik) na orožniško postajo na Bledu in šele ob 11. uri je prišel gospod kapetan in me sprašal, če sem jaz Ažman. »Si se skrival po gozdu! Si komunist!
Boš videl danes! . . .« je bruhal iz sebe in odšel.
—	Zvečer ob 8. je zopet prišel (revež najbrže za delavca ni imel prej časa!) in nadaljeval dopoldanski izbruh: »Si železničar?« »Da.« — »Si bil radi komunizma odpuščen!« »Ne.« — »Si oženjen?« itd. Potein me je dal odpeljati spat — brez postelje, brez odeje. Drugi dan rečem dežurnemu orožniku, da bi rad govoril s kapetanom, če smem. Vrnil se je šele opoldne in pravi, da je kapetan rekel: »Crkne naj!« — Ob 5. uri popoldne me pokliče en orožnik in pove, da naj grem domov in da se naj ne ustavljam na Bledu, da me ne vidi kapetan. Tako sem se po 32. urah zopet bližal domu — s praznim želodcem in izgubljenim zaslužkom. — Zakaj? Delu čast in oblast!
Ažman Jožef, Nomenj.
Volilna nasilja v Halozah.
Klerikalni listi kaj radi zatrjujejo, da o volilnih nasiljih v Sloveniji ne more biti govora. Kako bodo neki kvalificirali sledeči slučaj? Orožniška postaja pri Sv. Barbari v Halozah je napravila v soboto dne 30. julija t. 1. hišno preiskavo pri sodrugu Arbeiterju v Paradižu in to v njegovi odsotnosti. Zaplenila mu je vse številke »Enotnosti«, odnesla tudi izjave za čuvarje skrinjic DKRB ter razne druge stvari, o zaplenjenih predmetih pa ni dala niti potrdila, tako da prizadeti sodrug niti ne ve, kaj vse so mu odnesli orožniki. Javil se je tudi že pri orožniški postaji in zahteval vrnitev zaplenjenih stvari, čemur pa orožniška postaja ni ugodila. Pozivamo javno g. velikega župana dr. Schaubacha, da podmetni slučaj preišče in da se da zadoščenje imenovanemu sodrugu, ker so bile po orožnikih kršene ustavne pravice. G. Korošcu pa čestitamo na velikem uspehu pakta prijateljstva z radikali, ker so z njim definitivno preselile k nam v Slovenijo balkanske policijske metode.
Na ta fiačin je onemogočeno DKRBu imeti na volišču po zakonu dovoljene čuvarje.
Proti taki kršitvi ustavnih pravic bomo vložili ovadbo na pristojno mesto.
Razpuščajo se občinski sveti.
ZA MEŽICO — ZAGORJE.
Potrditev župana je bila »uradna pomota«.
Pripravljajte se na protestno akcijo!
Kakor smo v prejšnji številki »Enotnosti« poročali, je bil novoizvoljeni zagorski župan že potrjen in klican na zaobljubo. Sreski poglavar Podboj je z dopisom 4915/1 z dne 23. julija poklical izvoljeno občinsko starešinsko starešinstvo k zaobljubi 1. avgusta in sporočil, da se istočasno vrši seja v zadevi okrajne bolniške blagajne.
Čez dva dni, 25. julija pa je sresko poglavarstvo preklicalo gornje obvestilo, češ, da je bil dopis »pomotoma« poslan in da naj pride 1. avgusta v Litijo samo gospod gerent z ge-rentskim sosvetom k seji v zadevi okrajne blagajne.
To pomeni, da hoče klerikalni režim razveljaviti in razpustiti izvoljen občinski svet in nadaljevati z gerentstvom, kakor to želi manjšina v občini, demokratski in klerikalni buržuji.
Koliko ju vredna klerikalna okrožna uprava sc vidi iz tega. da je predsednik okrožne zbornice dr. Natlačen deputaciji zagorskega delavstva kar priznal, da on ne more nič pomagati, da o teh zadevali sklepa in rešuje veliki župan, ki prejema navodila iz Belgrada.
Vprašanja zagorske občine je zadeva vseh delavcev in kmetov in po vsej državi se moramo pripraviti na protestno akcijo.
za priznanje iri potrditev izvoljenega občinskega sveta, in
proti gerentom iti komisarjem na občinah. Krščanske socialiste, ki so v »Pravici« obsodili »Slovenca« in »Jutro«, ki sta zahtevala razpust, pozivamo, da se naši protestni akciji priključijo, da pokažejo tudi v dejanju, da se z reakcionarnim vodstvom SLS ne strinjajo.
Lisa za zaščito pravic državljanov in za pomoč žrtev reakcije.
Zgoraj navedeno društvo je mednarodna organizacija, kjer delujejo v prvi vrsti demokratični meščanski krogi. Zlasti deluje v tej organizaciji mnogo slavnih pisateljev in umetnikov. Ta organizacija obstoja tudi v Beogradu. Dne 20. julija t. 1. pa je beograjska policija vdrla v prostore Lige in brez prisotnosti kakega društvenega organa izvršila tam hišno preiskavo, vdrla v omare in pisalne mize, konfiscirala vse tam se nahajajoče spise, arhiv in inventar. Nato je zapečatila vrata in odšla. Predstavniki Lige so takoj intervenirali pri policiji. Ta pa jih je zavrnila, češ, da je Liga komunistična organizacija in da jo podpira komunistična stranka.
V	resnici pa je glavni razlog tega nečuve-nega postopanja v tem, ker jc Liga zbirala podatke o volilnem nasilju in o belem terorju, ki ga izvršuje vlada sedaj pred volitvami.
Ta slučaj zopet kaže, da sedanji režim v Jugoslaviji smatra za komunizem in za komunistično propagando vsak opoziclonalni pojav in kot zločin proti državi vsako zbiranje materijala o protizakonitih in protiustavnih činih sedanjega režima.
Dr. KoroSec napoveduje diktaturo.
Pred 14 dnevi jc voditelj SLS dal v Zagrebu izjavo, da Radič ne bo prišel v vlado, čeprav bi dobil vseh 315 poslancev. V Kranju jc to izjavo še enkrat potrdil rekoč, da jc 'vsaka kroglica, oddana za Radiča, izgubljena, ker jc Radič že vnaprej izključen iz vlade. — Če bi Jugoslavija bila demokratična, parlamentarna država, če bi bilo res. da more ljudstvo potom volitev bistveno vplivati na državno gospodarstvo in državno ureditev, bi bile take izjave nemogoče. — Kaj pa pričajo take izjave? Da demokracije ni. da je bil parlamentarizem pri nas samo krinka za diktaturo, ki se je doslej izvajala prikrito, in da smatra dr. Korošec, da je čas dozorel, ko lahko javno pove vsemu svetu: Narod lahko voli kakor hoče. vladali bodo pa tisti, katere bomo ini hoteli . . .
To pa ni več demokracija, to jc napoved diktature težke buržuazije. h kateri pelje po poti PP. režima tudi Vukičcvič-Koroščev sporazum.
„Neredi“ v Rusiji.
V	naših slovenskih časopisih brez razlike strank se vsak dan pojavljajo brzojavi o uporih in demonstracijah v Rusiji. Ti buržuazni listi objavljajo vse. kar jim pošlje mednarodna protiboljševiška liga. Dopisnik »Prager Presse«, ki živi stalno v Rusiji, piše pa takole o teh »nemirih«:
»Vesti o uporih, demonstracijah, ki se širijo po svetu, so absolutno izmišljene. Nikjer ni bilo nobene vstaje, nikjer se ni manifestiralo nezadovoljnosti. Sovjetsko prebivalstvo se peča z delom, ker prihaja do spoznanja, da bo le z delom doseglo blagostanje. Bila bi velika samoprevara, če bi se danes pričakovalo kakili senzacionelnih sprememb v Rusiji«.
<3lad, glad...
Težke posledice suše.
Od vseh strani prihajajo strašne vesti, da jc dolgotrajna suša uničila velik del poljskih pridelkov. V Hercegovini je solnce požgalo vse žito, zelenjava in živinska hrana, vse je zgorelo na solncu. Primanjkuje celo vode, tako da -jo morajo dovažati na ure daleč. Po splošni oceni bo letošnja žetev pšenice za 30 % slabša' od lanskoletne, koruza pa v mnogih krajih popolnoma uničena. V mnogih krajih že daties nimajo kaj dajati živini in kmetje so prisiljeni prodajati živino globoko pod ceno. Glad objema vedno širše množice delovnega ljudstva. Mnogi, mnogi iz vasi prihajajo v mesta, da bi z delom našli kruha. V mestih pa jc brezposelnost, mnogo delavcev dela samo par dni v tednu, delavske plače se vedno znižujejo ... To so zelo črni iz-gledi za delovno ljudstvo že prve dneve žetve.
Na te stvari in o teh stvareh tisti ljudje, ki so na vladi in ki tega seveda ne čutijo in ne vidijo, ne mislijo. Vlada in vse meščanske stranke so šle v volitve brez programa, usoda ljudskih množic jih ne briga. Oni vodijo boj za oblast in ne vidijo in ne čutijo, da jc beda pritirala delavske in kmečke množice do obupa. Pojavljajo se spopadi med kmeti in policijo (Valjevo) in vse kaže. da bodo taki slučaji postali vedno pogostejši.
Radi sejmskih taks je prišlo v Valjevu do spopada med policijo in kmeti.
Belgrajska »Politika« poroča, da je 1. avgusta prišlo v Valjevu do krvavih spopadov med kmeti in policijo. Policija je od kmetov zahtevala plačanjc sejmskih taks. kar je kmete razdražilo. Množica ljudstva je navalila na policijo in klicala: Doli s policijo! Doli z verižniki in oderuhi! Živili poljedelci! Skoraj dve uri je trajal boj, policija se je morala umakniti. Prišli so žandarji, kmetje so jih spustili v sredino, potem pa so navalili nanje s palicam] in kamenjem. Kmetje so potem drveli v mesto in ko so bogatašem pričeli demolirati hiše, je priletelo nekaj meščanov, ki so objavili, da je občina sklenila, da ne bo pobirala več sejmskih taks. Kmetje so se vrnili na sejmišče, pojoč svoje pesmi. — Ranjence so z avtomobili odpeljali v bolnico.
Volilna akcija DKRB.
Konferenca DKRB v Mariboru.
V	nedeljo, dne 31. julija se je vršila v Mariboru volilna konferenca DKRB, ki je pokazala, da kljub terorju in zavijanju socralpatri-otov DKRB uživa popolno zaupanje delavstva. Navzočih jc bilo čez 100 sodrugov.
Zastopani so bili razen Maribora in Studenc še Radranje, Tezno, Razvanje, Pobrežje, Slivnica, Račje-Fram, Črešnjevec, Št. Miklavž, Rogora. Dolgošc. St. Janž, Št. Lenart, Limbuš in St. Peter.
Predsedoval je s. Zupanc. Kot prvi je dobil besedo š. Klopčič iz Ljubljane, ki je nam razložil potek pogajanj z SSJ. SSJ je odklonila skupni nastop za celo Slovenijo, odklonila je platformo DKRB, sklicevala pa je v Mariboru razne konference, na katere jc povabila samo mariborske dekaliste. Na teh konferencah so hoteli voditelji SSJ preslepiti naše mariborske sodruge, češ, da je tudi ona za platformo DKRB. Njih namen je bil razcepeti našo skupino. Napačno je bilo od nas, da smo na četrtkovi konferenci glasovali obenem za platformi DKRB in SSJ. Kajti med tema dvema platformama je direktno nasprotstvo. Primer: Naša platforma zahteva boj proti vojni nevarnosti in vojaški diktaturi, njihova pa le znižanje militarizma. V času gorostasnega oboroževanja je zahteva po znižanju militarizma nič drugega, kakor podpiranje militarizma in voj. diktature. Ravno tako je njihova zahteva po decentralizaciji samo omiljenje centralizma, samo mali preustroj centralistične državne uprave, ki naj ostane kakor sedaj, ne pa borba za samostalnost slov. naroda. Mi zahtevamo, da oni davki, ki se na-
birajo od’ slov. ljudstva, ostanejo v Sloveniji in da se uporabljajo v korist siromašnih slov. kmetov in delavcev, ne pa v korist beograd-skih bankirjev in militaristov.
V naši platformi ni niti ene zahteve, ki bi bila nesprejemljiva za socialističnega delavca radi tega nudimo vsem -soc. delavcem bratsko roko in jih vabimo na skupno delovanje sedaj in v bodoče.
Za njim je govoril s. Čanžek iz Maribora: Vemo <4a nas bodo od vseh strani zopet napadali. češ. da smo razbijači, toda vsa pogajanja so pokazala, da srno za enotnost, za bojevno enotnost delavcev in kmetov.
Nobenega delavca, nobenega kmeta ni v Sloveniji, ki bi se strinjal s socialističnimi voditelji, ki pravijo, da smo Slovenci pleme in ne narod. Socialistični voditelji pravijo, da so tudi za enotnost, ja. ali za kakšno. Mi smo za bojevno enotnost, postavili smo svoje zahteve, socialistični generali pa so za enotnost za stolčke. Radi bi, da bi mi bili samo »štimvich«, ki ne vpraša zakaj in na kaki podlagi enotnost. Ne bomo dali več »prostih rok« voditeljem, zato smo postavili jasno in vsakomur razumljivo platformo. Radi »prostih rok«, pla-čejo danes delavske družine. Mi nismo zahtevali od SSJ, da spremeni program, pač pa, da se odpravijo dosedanje napake. Tega pa socialist, voditelji nočejo in zato so odklonili skupen nastop. Pravijo, kaj nas v Mariboru briga, če so v Studencih napravili napake naši socialisti, kaj nas brigajo Kranjci itd. Kaka internacionalnost pa je to, ki se že v predmestju neha. Še »feuerwerkerji« gredo na pomoč sosednji vasi, če je treba. Ne bomo šli voliti, so govorili eni. To se nam bi bur-žuazija smejala, kapitalisti so tisti, ki priporočajo delavcem, ostanite »v znak protesta« doma. Zato bomo šli na volišče. Zveza delavcev in kmetov je nujno potrebna. Kapitalisti tepejo delavca, kmeta pa nič manj. Danes kmet največkrat nima denarja, niti za sol in petrolej. Uradnik s svojimi tisoč dinarji v mestu tudi ne more živeti — je tudi proletarec. Iti moramo vsi na delo, ne samo »roke gor in roke dol« na konferenci. Od izvoljenih bomo zahtevali, tla se bodo programa točno držali, če pa ne. bomo nastopili, da bodo morali odstopiti.
Nato je zastopnik skupine bernotovcev iz Pragerskega izjavil, da se popolnoma strinja z doseženim sporazumom med JSDS in dekalisti. Tudi soc. delavci** so za enotnost, samo njihovi »generali« so to preprečili.
V daljnem poteku konference srno sklepali o volilni agitaciji, volilnih odborih, čuvarjih Skrinjic, in vseh praktičnih vprašanj tičočih se volitev. Na koncu je bil predlagan za sres-kega kandidata za Maribor levi in desni breg sodr. Čanžek iz Maribora in za njegovega namestnika s. Teršek iz Guštanja. Sodr. Čanžek izjavlja, da sprejema kandidaturo, da morajo biti vsi izvoljeni poslanci v direktni zvezi z delavstvom in da so za vse svoje delovanje odgovorni delavstvu. Navzoče delavstvo jc glasno odobravalo njegovo kandidaturo.	J.	H.
V Tržiču in Kamniku je preteklo nedeljo sklicala SSJ volilne konference. V Kamniku jc dr. Likar poskusil prepričati delavce, da smo mi dekalisti in socialdemokrati preprečili skupen nastop. Konferenca pa je Likarju brala levitp in sklenila v torek povabiti so-druga Gustinčiča, da on v imenu dekalistov pojasni, na katerih vprašanjih se je SSJ izločila iz skupnega nastopa in kako so se razbili razgovori. V torek so po govoru sodruga Gustinčiča in Likarja delavci v Kamniku odobrili nastop dekalistov in socialdemokratov in obsodili SSJ. — V Tržiču je bilo isto. Sedej je govoril in pral socialističnega zamorca, delavci pa so sklenili isto kot v Kamniku: povabiti s. Gustinčiča na ponovno konferenco v nedeljo 7. avgusta in prepričani smo, da tudi tržiški delavci ne bodo sklenili nič drugega kot so njihovi sobojevniki v Kamniku. Tržiške konsumarje in krankenkaslerje pa seveda ne štejemo, ti bodo šli brezpogojno z SSJ in za DKRB to ni nesreča.
Orjunaški
Pred par tedni je »Orjuna« z mastnimi črkami na prvi strani objavila, da ima v rokah »neovrgljiv dokument«, da Orjuna ne nosi nobene odgovornosti za dogodke Prvega junija 1924 v Trbovljah. »Toda resnica, božja hčerka pride vedno do zmage«, je predrzno napisano v tem članku. »Ta dokument je podpisan od enega onih, ki so bili prvega junija v nasprotnem taboru«, je trdila »Orjuna« in nii smo z veliko radovednostjo čitali ta »neovrgljiv dokument«, ki lahko dokaže, da s. Fakin ni bil justificiran in da »Rudarski dom« »i bil požgan. »Dokument« objavljen v »Orju-ni« z velikimi mastnimi črkami se je glasil takole:
Izjava.
Da popravim krivico, ki se dela Orjurii, izjavljam, da je Orjuna prišla v Trbovlje dne
1.	junija 1924 brez izzivanja, da je samo vzklikala kralju, kraljici in Jugoslaviji in popevala rodoljubne pesmi.	Ivan	Strojin.
Ta izjava »neovrgljivo« dokaže, kar nihče ni zanikal, ker nobeden list in nobeden človek ni trdil, da orj"naši niso vzklikali in peli. In nihče ne dolži iu ne obtožuje Orjunašev radi vzklikanja in petja. Obtožvjenio orjunaše, da so ustrelili zvezanega s. Fakina in da so zažgali »Rudarski dom«, tega pa ta objavljeni »neovrgljivi dokument« niti ne zanika, kaj šele ovrže.
Ker je danes težko dobiti dela iu zaslužka in ker poznamo mnogo slučajev, da so manj odporni in nezavedni delavci šli med orjunaše, da dobijo delo in zaslužek, smo mislili, da ie beda tudi Strojina prisilila na to pot in da je pod pritiskom razmer res podpisal gornjo izjavo, ki Orjuno prav nič ne opere. Da 3e Strojin to izjavo »prostovoljno« dal, kakor se je hvalila Orjuna, seveda nihče ni verjel.
Po naključju pa je za objavljeno izjavo zvedel Strojin, katerega je predrznost orjunašev frapirala. Strojin, katerega proletarsko čast in poštenost je Orjuna z objavo izjavo skušala pogaziti in ga kompromitirati, je prišel k nam in odločno pred pričami izjavil, da ni dal še manj pa podpisal nobene izjave. Orjuna je izjavo falsificirala.
Strojin pa je pripovedoval še več. Povedal je, kako se je hotelo od njega dobiti "Prostovoljno« izjavo in v izvlečku objavljamo danes samo nekatere stvari, druge pa si prihranimo za čas, ko bomo objavili zbrani materijal o podzemeljskem delovanju Orjuno no razpustu. Iz izjav Strojina:
Ko sem prišel iz zapora, nisem mogel dohiti dela. Iz Trbovelj so me pregnali, hodil sem za delom in pred par meseci sem ga našel v Ljubljani. Pred nekako petimi tedni me je srečal inž. Kranjc, veliki čelnik orjunašev ali kar je že. Poznal me jc še iz celjskega za-Pora in me je ustavil na cesti. Rekel mi je. da ima nekaj važnega za mene in da naj ga obiščem, stvar da je strogo zaupna, da naj Pridem, ko bo že noč, nikakor ne pred deveto uro. Določil je tudi dan kedaj moram priti, ••az sem to povedal svojim prijateljem, ker se mi cela stvar ni zdela čisto v redu. V razgovorih s prijatelji, smo se spomnili raznih temnih dogodkov (Juvana in drugih napadov), m zato iz previdnosti nisem šel k inž. Kranjcu, ki stanuje na samoti na določeni dan in ne Ponoči, temveč teden dni pozneje in opoldne.
menoj je šel in me čakal v bližini hiše za vsak slučaj zanesljiv prijatelj.
Ko sem prišel k Kranjcu v sobo, sem videl Po stenah viseti polno orožja: karabinko, pištole itd. Kranjc jc zaklenil vrata sobe in v zaklenjeni sobi se je med nama vršil nekako tale razgovor:
Inž. Kranjc: No, Strojin, povej po pravici, zakaj si bil zaprt? — Odgovoril sem mu, da sem kazen že prestal iu da on prav dobro ve, zakaj sem moral dve leti sedeti. To ga je razburilo, da je pričel kričati in jaz sem tudi Klasneje govoril, da bi me slišal prijatelj na cesti. Ko je videl, da z grda nič ne opravi,
falsifikati.
je pričel zopet zlepa. Inž. K.: Mi nismo izzivali, klicali smo kralju in proti kapitalistom, ko ste nas pa napadli, smo se morali braniti. Povej, kdo jo začel prvi? Odgovoril sem, da je že res, da so tudi klicali kralju itd., toda začeli so orjunaši streljati že na poti od postajo do Vod, ker so se na hribu ljudje morali poskriti pred krogljami, ki siv žvižgale mimo njih. Malo pred spopadom sta neki trboveljski iu zagorski orjunaš z bikovko pretepala s. Fakina, ki je priletel po škarpi in ni hotel v sprevod. Fakin jim je tedaj komaj ušel, potem pa je začelo streljanje spredaj, luž. K.: Kdo pa je metal bombe? — Orjunaš jo je hotel vreči med rudarje, pa mu je eksplodirala v roki. ker ni znal ravnati z njo, ali pa je bila že stara, sem mu odgovoril. — Kdo pa je po t.vojem mnenju napravil tisto s Fakinom, ino je nadalje vprašal komandant orjunašev. To drzno vprašanje me je vzbodlo in rekel sem mu: Kaj meno o tem vprašujete, ko sami boljše veste, katera dva orjunaša sta ga odpeljala in v kamenolomu ustrelila. — »Ti mi delaš krivico, jaz sem nedolžen, če bi bil kriv, bi me sodišče obsodilo, kot je tebe«, se je razburjal Kranjc. - Jaz pa sem mu odkrilo povedal svoje mnenje: Orjunaši niste bili izpuščeni, ker ste nedolžni, temveč, ker so se ministri za vas potegnili. Potom pa je začel govoriti nekako takole: Oloj, povsod te preganjajo, pri meni dobiš pomoč, kakršno želiš. Samo tale listek podpiši, da ga bom lahko ]x>-kazal našim orjunašem, da te ne bodo napadali in pa v Trbovljah, kjer te delavci poznajo, moraš povedati, da orjunaši nismo nič krivi. — Jaz sem vso to odklonil in nisein ničesar podpisal, povedal sem pa, da če me bodo zahrbtno napadli, bo to njihova sramota in moji prijatelji bodo vedeli, kdo me je, če me >JhkIo pa od spredaj napadli, se bom pa branil. —• To je bilo vse. Vabil me je sicer, da naj še pridem, pa seveda nisem šel. —!
Fašistična nevarnost ni izginila, boj proti fašizmu morajo delavci in kmetje voditi naprej, brezobzirno in trdo.
Po razpustu ilegalna orjuna je danes nevarnejša, kot je bila pred leti. Tega se moramo zavedati iu temu primerno delati.
Orjuno in njeno početje zagovarjajo v.es čas demokrati (»Jutro«). Posebno po 1. juniju so bili demokratski časopisi najvnetejši zagovorniki orjunaškega pohoda v Trbovlje in demokratska vlada je ustavila proces proti orjunašem pri celjskem sodišču. Tega delavci in kmetje ne smemo pozabiti danes, ko se demokrati in njihovi zavezniki narodni socialisti postavljajo naprain SLS v pozo zagovornika svobode, ko SLS no dela nič drugega, kot so delali demokrati za časa PP. režima.
Iz naših zaporov.
Dne 29. julija je bil izpuščen iz ljubljanskih zaporov sodrug Viktor Kokalj, ki je presedel 2 leti ječe zaradi nekega letaka, ki se je razširjal leta 1925. Sodrug Globočnik, ki sedi v mariborskih zaporih že peti mesec iu je obsojen na 1 leto ječe, je prišel dne 3. avgusta t. I. ponovno pred sodišče, ker se je pritožil proti razsodbi mariborskega sodišča. Razprava se vrši pred stolom sed-morice v Zagrebu.
»ENOTNOST« ZOPET TOŽENA.
Vsled notice »Balkansko metode žandar-merije« v IH. št. »Enotnosti«, z dne 12. maja, v kateri je opisano postopanje orožnikov iz Radeč v slučaju Dimeč v Trbovljah, je na predlog komande 8. žand. puka državno pravd-ništvo v Novem mestu dvignilo obtožbo proti »Enotnosti«.
Prosimo nujno sodruge iz Trbovelj, da takoj poizvedo za priče, ki so prisostvovale, ko je sin sodruga Dimeča skočil v Savo in da nam javijo naslove vseh, ki o stvari kaj Vedo. S. Dimeč stanuje za Savo pri Grebencu.. '	«
Odgovor »Domoljubu”.
Ali imamo res premalo otrok?
(Dopis iz Holandije.)
Prišel mi je po naključju v roke »Domoljub« z dne 23. junija 1927. Med drugimi frazami sem našel tudi dičen članek, v kateremu se takoj pozna, da je to produkcija »žegnane roke«. Najžalostnejši pojav sedanje dobe je po mnenju žegnane roke nazadovanje rojstev. Pojasnjuje, ne vem od kod tako razsvetljena glavica dopisnika, vzroke mogoče in nemogoče, kateri naj bi bili vzrok nazadovanju rojstev. Ker pa ta človek navaja stvari in recepte brez vsake podlage, naj mi dovoli dragi brat po Adamu, skromen odgovor, četudi nisem vprašan. Vidiš brate, i slovensko ljudstvo se jo začelo zavedati, izkušeno v pomanjkanju in gladovanju, katerega mu že ne-broj let nudi tamošnja brezmejna korupcija in zatiranje. Kakšen odgovor pa se nadejaš ti in tebi enaki od tega ljudstva na tvoje opomine? Vi vsi, ki se valjate po milijonih, izžetih iz bednega ljudstva, prepojenih s krvjo iz žuljev vaših delavcev, očetov in mož. Vi vsi, kateri sto iztrgali mogoče zadnji grižljaj kruha otrokom s tem, da ste delavcem znižali že tako kumerne plače ali jih mogoče postavili na cesto, vppstavite, eno načelo, katero naj l>i vam narekovalo tudi dajati in ne samo jemati, Dajte ljudstvu primerno človeku vrednega dela, da si bo nabavilo vsakdanjega kruha, razbremenite kmetiča njegovih neznosnih davkov, kateri ga težijo, dajte ljudstvu, kar mu jo potrebno za človeški obstanek. 1 ako bos*te dali vi življenje omahujoči raji, katera bo tako v stanju dati življenje novemu rodu. Dragi Domoljubov boter: zakaj vendar si ti v tej zadevi tako goreč in grozeč lo proti revnemu ljudstvu, med tem ko si proti tebi sličnim, katerih ne bom podrobno našteval, skrajno ponižen? Zakaj ne poveš lastnikom milijonov, različnim fabrikantom in enakim, naj bi se vendar poslužili oni »krščanske moralo«, naj bi vrgli proč različne preparate in »sodomitske« priprave. Povej to kot javen kristjanski učenik tudi njim! Pa seveda, če se spomnimo na složnost vran, pridemo do tega zaključka, da ti kaj takega ne boš naredil, ker je to združeno z nevarnostjo, katera bi mogoče zadela tvoj kožu-liek. Po tvoji izjavi se torej izgovarjajo predvsem žene delavcev in kmetov na draginjo, pomanjkanje in slab zaslužek, kaj drugega sicer nisi omenil. Kaj pa pravijo k temu lahkožive pudrane krasotice, ki se valjajo v izobilju in ki bi poleg drugega imele tudi lep čas otroke dobro vzgajati. Te pravijo: da .otroke roditi je nečedno, da pri tem trpi njihova zunanjost, da ne morejo v kino in gledališča in da niso gibčne pri plesu. Pravijo, da otroke naj kmetice in delavke vzgajajo, ker so vajene smradu in ki so zadosti »prismojene« zato. Ce pa se prigodi »nesreča« naj bo eden, v posebno »nesrečnem« slučaju dva, kar pa je več. jo popolnoma neznosno, kor nočejo biti enake Kitajkam.
Tako. vidiš »Domoljub«, ti takih nisi prav nič omenil, zato ti nisi resničen. Pa naj zopet enkrat zagrmijo, češ: preveč je ljudi, vojske je treba. Ti praviš premalo je ljudi, pa še ti ne morejo dobiti dela.
Kaj bodo rekle matere iu očetje, zapeljani po tvojih naukih? Ali ne bi klicali gorje na te, zapeljivca? Bolje bi bilo, da bi se prej potopil v morje z mlinskim kamnom na vratu, preden si začel s setvijo tvoje ljulike.
Vam pa, slovenski delavci in kmetje: če ste morebiti brali tistega »Domoljuba« in se mogoče mislite ravnati po naukih dotičnega dopisa, preglejte poprej dobro svoje račune in še posebno vi, zaničevani delavci, povprašajte za Svet svojo vest, preden se bodete ravnali po takih naukih »Domoljuba«.
Cernec — Holandija.
GLAVNA RAZPRAVA
proti s. Jaki 2orgi, po čl. 69 zakona o tisku, se vrši v torek 9. avgusta 1927 pri deželnem sodišču v Ljubljani, soba 79, I. nadstropje.
Dunajske barikade.
s Spisal Georg W. Pijet. Prevel D.
I.
Tramvajski vodja Jožef Sohnchen, član social-demokratične stranke Avstrije, oče treh otrok in pridne žene, koraka mirno svojo pot k tramvajskem depoju. Ura je K 5 zjutraj. Ceste so še v zaspanem stanju. Toda Jožef Sohnchen ne zapazi tega več, kajti vsak dan je tako, če ima jutranjo službo. Premišljuje, kar premišljuje vsak dan, kar premišljuje celo življenje in kar ž njim premišljujejo miljoni in miljoni, bodisi da so tramvajski vodje ali tovarniški delavci ali kaj drugega. Ob ‘K S je šel njegov prvi voz. Kako gladko umite so ceste in obe vrsti hiš, ki si stoje nasproti, sta tako zaprti, kot da sta neobljudeni. Svetle šine se mu svetlikajo — tako kot bajoneti. Spomni se revolucijskih bojev iz 1918/19, ko je kri — proletarska kri — škropila te ceste in ko so se svetile krvave mlake na tlaku. Takrat se je tudi on boril poleg. Sit je bil vojne, v katero je bil pognan poln nevolje. Ko pa so njegovi voditelji proglasili demokratično republiko, je veroval tudi Sfilinchen, da sedaj nastopa končno boljši čas, In trdno je držal k republiki. Inflacija in zatiranje. Sohnchen je bil osleparjen za svoje prihranjene vinarje in prišel je na to: Kar je pridobil danes, je jutri že spet izdal. Tako je živel. Pri tein pa ni zamujal udeleževati se vseh demonstracij svoje stranke, čitati natančno svojega časopisa in razgovarjati se z drugimi o socializmu. In sodrugi Breitner, Bauer in Seitz* so bili dobri sodrugi, ki so to znali tako fino razložiti. SOhnchen je imel svoje veselje nad tem in je čakal od dne do dne stvari, ki naj bi prišle, medtem ko so njegovi »sijajni« sodrugi govorili v parlamentu, govorili na ljudskih zborovanjih — govorili — govorili. Vsi so govorili o nekem dejanju, ne da bi mogel zvedeti, kakšno dejanje je to. Prej smo zmirom slišali: Naj živi svetovna revolucija! — sedaj pa tega ni več našel. Le komunisti so včasih o tem govorili, a ti niso imeli tu na Dunaju nobenega pomena. Tudi na Sovjetsko Rusijo ni prav veroval, kajti kako pač bi inu mogli njegovi sodrugi voditelji lagat o čem. Le ko je enkrat čul na zborovanju govoriti delavce, sodruge iz lastne stranke, o »delavski Rusiji«, kamor so šli pogledat življenje, je Sohnchen ostro pomislil in zazdelo se mu je, da so lepi govori njegovih voditeljev tam postali resničnost; Ko pa je potem v svojem časopisu sodrug dr. Bauer na široko in dolgo govoril o lažeh, ki jih boljševiki razširjajo o Rusiji in da tam vladata glad in revščina, se je zgrozil tudi Shonchen in se globoko poklonil pred sodrugom dr. Bauerjem, ki je brez dvoma bolj pameten kot 011.
Policist je šel mimo njega in ga trudno pogledal. Sohnchen je bil od svojih voditeljev vzgojen, da gleda v policistih branitelje republike, in Sohnchen veruje svojini voditeljem veliko preveč, da bi tega ne uvidel. Tako pomežikne prijazno »branitelju republike« — njegovi voditelji so vedno rekli »naša republika«, toda Sohnchen je čutil, da to ni štimalo popolnoma — in v enakomernem taktu, kakor ga je bil navajen od vojaštva sem, gre naprej. Tu pride okrog ogla v teku kolporter-ka, tresoča se in mu pomoli pod nos časopis. Nobene besede ne spravi ven — duši jo v grlu in njene oči, ki so sicer tako mirno in prijazno gledale iz njenega bledega obraza, so polne srda in pobune. Stihnchen strmi v časopis, dišeč še po tiskarskem črnilu. Tam stoji debelo in mastno z zasmehujočo brutalnostjo: Jasna sodba — oprostitev v schattendoriškem procesu. V SiJhnchenu se nekaj skrči in besno zažene reakcionarni list po tleh. Roke v žepih se spremene v pesti nad njegovo glavo.
»Psi!« zadoni v tihi ulici.
Tramvajec začuti, da narašča v njem sovraštvo tako viharno kot v revolucijskih letih. Udari ob tlak, obraz združen v eno samo misel, mu buči v ušesih »Oprostilna sodba morilcev delavcev!« Ustreljeni otrok in ustreljeni invalid v Scliattendorfu, Na to misli in njegove oči lezejo po šinah naprej, zavijejo v depo. Drugi tramvajci pristopijo.
* Trije najpopularnejši voditelji avstr, socialdemokracije: Breitner je finančni minister dunajske občine, Bauer polit, vodja avstromarksistov, Seitz dunajski župan.
Zamrmra tudi že topo za njegovim hrbtom.
»Si bral?«
Sohnchen ne reče »da«, temveč vrže pest od sebe: »Odgovor na to!«
Tam eden, srečen, da more svoji boleči besnosti dati duška, ztkliče glasno: »Da, da, odgovor na to! — Odgovor!«
Od vseh strani vre tok tramvajskih delavcev. Na dvorišču so zbrani v gosti masi. En obraz je sličen drugemu, nad vsemi visi sovraštvo. Če tudi nesamostojnost večjega dela upa šele na parole voditeljev, se vzpenja vendar v vseh ena silna misel: do dejanja mora priti!
In ko en glas zveneče vrže svoje sovraštvo v jutranje nebo, zadoni dvor depoja od krika, ki ni noben papirnati stavek, nobena gola eventualna parola, temveč izbruh iz najgloblje zatiranosti in provociranosti: »Dol z morilci delavcev!«
Vozovi tramvajski, ki vozijo v mesto, so polni sovraštva. Tovarniški delavci, ki se vozijo v delavnice — povsod utripa, kot utripa na dvorišču depoja.
II.
Jožef Sohnchen drži vzvod trdno v pesteh, srepo in trdno buli na šine. V njem se dviguje vedno močnejše in višje. Za njim v vozu prvi delavci
—	na cesti — na postajališčih, povsod so ravno-taki obrazi kot v depoju — le sem in tja vmes kaka zaspana purgerska spaka, ki zehajoč strmi in prestrašen posluša divji govor pobunjenih delavcev.
Vedno močnejši je promet. Delavci ne zehajo kot druge dni, ne leže utrujeno naslonjeni nazaj. Pesti so stisnjene — povsod. Kletve silijo z jezikov. Delavci v gručah. Nič še ni rečeno — toda mislijo — čutijo!
»Socialdemokratični voditelji naj govore.
»Govore???«
»Povedo, kaj naj storimo!!!«
Jožef Sohnchen prisluškuje vsakemu tonu. Nobena beseda mu ne uide. Izgledajo mu važne, tako važne te besede — da popolnoma pozabi lepe govore sodruga Breitnerja.
Ob vožnji nazaj nastane v tramvaju tumult. Širokoplečega buržuja z reakcionarno »Reiclis-post« (glasilo lsršč. socialne stranke) v rokah udari nekdo v njegov zasmehljiv režoč se obraz in vržejo ga dol. Zunaj je sprejet ravnotako od pesti, časopis izgine v plamenu.
»Tako hočemo odgovoriti!« kriči enorok invalid in stiska svojo edino pest, v kateri trepeta bes dveh pesti.
Naprej gre in probujojači se Dunaj gleda v obraz pobunjenega proletariata.
Okrog Sflhnchena govore o štrajku in o demonstracijah. Vihar besed, le odlomki ga dosegajo, toda takt, v katerem so govorjene, ga obvladuje popolnoma.
Skupine delavcev, nameščencev, uradnikov, malih-kramarjev polnijo ceste. Iz diskusijskih grup se izvijajo vzbunjeni vzkliki, proti vladi, klici po maščevanju donijo in močneje ter močneje obvladujejo vso pobunjenost.
In — pol osmih je — zadoni korak tisočerih korakov v hrušč ulice. Prvi demonstranti! Spontano odmeva njih klic in njih pesem zbada z noži proti hišam. »Dol z vlado!«
Buči po cestah z nezaslišano težo. Nasilno sili vse v povorki naprej, to ni več prazni tempo manifestacijskih obhodov.
Sohnchen zavije okrog ogla, vidi maso in tramvaj se škripajoč ustavi v enem sunku. Klici:
»K parlamentu!«
»K justični palači!«
Vihar divja skozi množico. V tek se zagiblje vse proti Ringu, proti justični palači.
Od vseh strani, iz vseh delov mesta, zlasti iz delavskih predmestij — vedno nove čete.
Svitla pobuna na ulicah Dunaja. Zadnji proletarec je na ulici. Pot k justični palači je zamašena s proletarci.
Ob osmih stojijo vsi tramvaji — nobeno kolo se ne vrti. Sohnchen zapusti svoj voz in koraka sredi povorke. Nobeni lepi govori mu ne pridejo na misel. Nič — kot goli zavestni akt proletarske samoobrambe. Proti temu vendar ne more sodrug Breitner nič ugovarjati. O11 zato sploh ne misli na sodruga Breitnerja, temveč na v Schat-tendorfu od fašistov umorjenega invalida. Sohri-chen misli čisto jasno in ostro na dejanje.
Pred justično palačo se zajezujejo mase. To sivo poslopje je sedež razrednih sodnikov, je centralna točka avstrijske justice. Kljubovalno stoji v rdečem Dunaju. Mnogi delavci so ga pogledali često polni tihega sovraštva. Danes ga zadeva odkrito sovraštvo stotisočev. Pest ob pesti grozi sivemu kolosu in krik mnogih doni proti njegovim šipam.
»Dol s krvavo justico!«
»Proč z vlado!«
In zopet silijo od vseh strani nove povorke.
»Strmoglavljenje vlade!«
Naenkrat pa se zgodi ono nezaslišano, kar je zelo razburjene delavce formiralo v železen blok proti policijski verigi. Od Ringa sem atakira policijski kordon s svetlimi golimi sabljami proletarsko maso. Besno padajo sablje po telesih delavcev.
Kriki ranjencev. —
KrikP poleg stoječih. —
Krik: »Maščevanje!!«
Tumult — izbruh iz najglobljega hlapčevstva završi preko trga, na katerem so se ustavili stoti soči.
Sohnchen je videl — čisto blizu je stal, kako se je proletarec poleg njega zgrudil in je zaškro-pila kri. Njegove oči ffore plameneče, žile v obrazu in v sklepih so v najvišji napetosti.
»Morilci!!!«, se izboči njegov jezik.
»Psi!!!«
»Vi!!!«
»Sramota!!!«
»Lumpje!!!«
Kriki se ženejo križem iz tisoč grl obenem.
Tu zleti iz klopke kamen direktno policistu v obraz. Osvobojujoči hrušč sledi. Kamenje prasketa na konje in policijo — umakniti se mora ...
Razburjenje proletarcev narašča.
Del delavcev je vdrl v justično palačo, vleče svežnje aktov na ulico' in jih sežiga. Drugi zažigajo justično palačo. Dim in hlap stopa iz oken.
Redakcije reakcionarnega časopisja naskočijo. Lažnjivi časopisi se žgo na ulici. Redakterji skušajo uiti preko streh. —
»Jasna, sodba!« se sveti v mastnih črkah.
Da — to je jasna sodba — ti plameni!
Toda dunajska biiržunzija ima -dobrega čuvarja. Policijski prezident Šober spusti svoje čete na proletarce, da streljajo in postreljajo.
»Proletarska kri teče po šinah!«, misli Sohnchen vizijonarno, medtem ko pred njim padajo proletarci po tleh. To hropenje — to stokanje — ves gnus vojne se vzpne v njem in zakipi iz globine, ki je bila tako dolgo zaklenjena.
«Morilci!«, tuli in okrog njega tisočeri odmev: »Morilci!!!« Njegovi roki odtrgata od tramovja lato z dolgimi ostrimi žeblji in jo dvigneta, zažene se skozi omahujoče linije na policijsko verigo. Toda Sohnchenovo dejanje se ne posreči — nekaj ostrega raztrga njegova čreva. Težko se zgrudi, med padanjem čuteč korak tisočih proletarcev na tlaku.
In Sohnchen ugleda še enkrat veselo sliko napadajočih razrednih sodrugov, pomisli na ženo in otroke in vidi sredi vročega, neenakega boja svoje šine, potem — je le še mrtvo truplo v krvavi mlaki.
*
V	dolgi brezkončni vrsti, rakev ob rakvi, pred vsemi otroška rakev. —■
Jožefa Sohnchena, člana socialdemokratične stranke Avstrije, nosijo kot žrtev delavskega protesta v grob.
»Demonstrirati je prepovedano!« — glasom ukaza strankinega vodstvav
Vendar na dvorišču tramvajskega depoja se vrši zjutraj ob pol 5. uri priprosta žalna slavnost zanj - povsod v obratih mislijo jasno in intenzivno na te žrtve.
Ob grobu najbližji sorodniki — tudi Siihn-chenova pridna žena.
Sodrug Adler govori lep govor — sijajen govor, enega onih lepih govorov, ki so ga napravili tako uglednega v II. internacionali in ki jih sprejema meščansko časopisje z občudujočo kritiko. Škoda, da sodrug Sohnchen ne more več slišati svojega straukisega voditelja, glasno bi zaklical, da bi še enkrat završelo kot vihar po Dunaju: »Mi smo padli za revolucionarno dejanje!«
Toda gospod Adler ne ve nič več o tern. — —
Vojna nevarnost — največja nevarnost.
Amsterdam in vojna.
Te dni se vrši v Parizu kongres amsterdamske strok, internacionale, ki je najmočnejša postojanka internacionalnega reformiz-ma, ker združuje v sebi strokovne zveze vseh evropskih imperialističnih držav (razen Francije, kjer so socialpatrioti izvršili razkol). Vseh osem let. odkar so jo reformistični birokrati ustanovili, se je postavljala v službo kapitalizma, če izvzamemo bojkot Hortijeve Madžarske leta 1919 in Poljske leta 1920, ko je ta napadla Sovjetsko Rusijo, kar pa se je izvršilo pod pritiskom revolucionarnih delavskih mas. Število članstva je po poročilu za pariški kongres padlo na 13 in pol miljonov (od tega Anglija in Nemčija okoli 8 miljonov) od 24 miljonov leta 1920.
Z ozirom na to, da je danes največja nevarnost za proletariat — vojna nevarnost, se pokaže protidelavsko delo amsterdamskega .vodstva v najjasnejši luči, če si ogledamo njegovo razmerje napram vojni in vojni nevarnosti.
V	poročilu, ki ga polaga to vodstvo pariškemu kongresu, ni nobene besede o vojni, .čeprav imamo v dobi od zadnjega kongresa (leta 1924 na Dunaju) imperialistično vojno Francije in Španije v Maroku, Francije v Siriji, vojno svetovnega imperializma proti osvobodilnemu gibanju kitajskega ljudstva in očitno pripravo vojne proti Sovjetski Rusiji. Ali ni že v tem vidna priprava za novo izdajstvo socialpatriotizma, ki bo še sraniotnejše od onega leta 1914?
Vprašanje vojnč in militarizma je na dnevnem redu pariškega kongresa kot zadnja točka. Poročevalec je zopet Jouhaux (izgovori Žuo, ki ga je zadnjič v Ljubljani napadal celo Fimmen), ki je že na zadnjem kongresu vse karte proti vojni stavil na imperialistično Zvezo Narodov in njeno zboljšanje.
Na kongresih leta 1920 in 1922 je Amsterdam sprejel pod pritiskom razpoloženja de-
Gospod Korošec! objavite »prijateljski pakt” z Vu-klčevičem*
SLS v ZAGATI.
Mestni vrh pri Ptuju.
31. julija sta imela pri g. Ploju shod poslanca SLS gg. Vesenjak in Ovčar. Inteligentni predsednik shoda, domačin I. Horvat, zahteva predysem od prvega govornika, da vo-lilcem pojasni tisto »zvezo s srbskimi radikali, da bo ljudstvo videlo, če ga bo še moglo voliti naprej.« In poslanec je povedal svojim vo-lilcem neverjetno vest, da sprejemajo srbski radikali program SLS, t. j. da se bodo od zdaj za pravice slovenskega ljudstva potegovali — tisti srbski radikali, ki so ga dozdaj povsod Pritiskali in tlačili. Seveda tega pa ni povedal, kaj je obljubila SLS radikalom za tako ogromno uslugo, saj brezplačno menda tudi radikali ničesar ne storijo, ko še smrt ni zastonj. O protiuslugi pa je bil čisto tih. Menda se pač le sramuje izdajstva g. Korošca, ki je priznal vidovdansko ustavo, in jo smatra zdaj za že-gen, ko se je pa prej toliko let boril proti njej kot izvoru vse nesreče slovenskega ljudstva. G. poslanec in minister pa je na široko govoril o zaslugah SLS za slovensko ljudstvo, ki si jih je pridobila za časa 75 dnevnega vladanja in podpiranja srbskih radikalov. Seveda zopet ni povedal, kaj je tista vlada dala srbskim magnatom. Ker pa je bilo na shodu precej pristašev edino odrešilne misli zveze delavcev in kmetov brez kapitalistov, veleposestnikov in veletrgovcev in slične družbe, v kateri delavec in kmet samo zgubita, oni pa dobijo, je govornik delavsko-kmečkega repub. bloka (DKRB) prisotnim pokazal, kako so tudi tiste drobtinice, ki jih je SLS v Beogradu dosegla, le v korist bogatim, ne pa delavcu in kmetu. G. poslanec je govoril nekaj o mo-
lavstva zelo radikalne resolucije, v katerih stoji celo parola generalnega štrajka. Delo Amsterdama pa je pokazalo, da so to v njegovih ustih samo fraze, s katerimi se maskita in uspava delavstvo.
V	letošnjem prvomajskem proglasu direktno označuje »boljševizem z njegovo rdečo armado« za vojno nevarnost in to v času, ko angleški imperializem očitno pripravlja vojno proti Sovjetski Uniji. Amsterdam se postavlja na stran angleškega imperializma.
Z ozirom na grozeči vojni konflikt na Balkanu je Amsterdam sprejel resolucijo, v kateri zahteva:	1.) Sklicanje Zveze Narodov.
2.	Objavo italijanske obtožbe proti Jugosla-viij. 3. Zveza Narodov naj prepreči poostritev. 4. Delavske organizacije naj agitirajo proti tajni diplomaciji in pobijajo napetosti .med kapitalističnimi državami v prid Zveze Narodov. (S to resolucijo se je soglasila tudi
II.	internacionala.)
Zahteve so torej naperjene edinole na Zvezo Narodov, ki je orodje imperialističnih držav pod vodstvom angleškega imperializma in pravo gnezdo novih vojn.
Amsterdamski voditelji so priprega Zveze Narodov, t. j. kapitalističnih vlad Baldvvina, Poincareja, Hindenburga itd. Zato je ravno-tako nemogoče in nesmiselno pričakovati od njih, da se bodo borili proti vojni, kot od njihovih vlad in Zveze Narodov, ki vojno pripravljajo. Naša naloga je, da odpremo delavstvu, ki je še zavedeno od Amsterdama, oči, da spozna:
Fdina sila, ki more vršiti uspešen boj proti vojni nevarnosti in proti vojni, je proletariat, če hodi po pravi poti. pod vodstvom rev. avantgarde.
Proč z Amsterdamom, ki služi imperializmu in buržuaziji!
Vojna vojni!
tikali. Ljudje pa pravijo, da nič niso cenejše, je pač razlika zopet ostala v žepu trgovcev. Oblastno skupščino, ki se po slovenski pravi okrožna zbornica (g. poslancu se vidi, da seje naučil srbski) je g. poslanec predstavljal kot avtonomijo. Ali to žalostno avtonomijo je v zadosti lepi luči prikazal drugi g. poslanec. Čeprav naše ljudstvo še danes, ko vladajo v Beogradu Koroščevi »prijatelji radikali«, ki pa so že njega ogoljufali za paragraf 82, ki je v korist kapitalistom, v škodo pa delavcu in kmetu, četudi še torej danes mora ljudstvo šteti težke miljarde davkov za Beograd je mariborska okrožna zbornica brez denarja, si ga izposoja in to 10 miljonov dinarjev. Kdo bo to plačal in obresti, ljudstvo ve. Naši kmetje spregledujejo, s prave poti jih več nihče ne odvrne, to pa je pot delavcev in kmetov in zato bo vse volilo DKRB. Tudi že poznajo nosilca liste kot človeka, ki je za delovno ljudstvo nekaj storil in bil zato po nedolžnem preganjan. Od Korošca pa zahteva ljudstvo, naj »pogodbo prijateljstva« z radikali objavi, če ima čisto vest, da bomo videli, kaj je obljubil radikalom.
Čistega vina hočemo, g. Korošec!
Delu čast in oblast!
OPOZORILO!
Dogaja se pogosto, da sodrugi pomotoma nakažejo naročnino za »Enotnost« na napačne položnice (»Delo« itd.) vsled česar nastajajo neljube -reklamacije in pomote. Prosimo naročnike, da pred odpošiljanjem pazijo na to, da je prava položnica, na kateri je natisnjeno »Enotnost« in št. 14.577.	.s
Kdor nima položnice in hoče nakazati za nas denar, mu ni treba kupovati poštne nakaznice temveč zahteva naj na pošti položnico na katero naj napiše »Enotnost« in št. 14.577. Tako si prihrani poštnino.
Rdeča pomoč rešuje žrtve reakcije.
Pariš, 12. julija.
Rdeča pomoč — internacionalna organizacija za podpiranje in rešitev žrtev reakcije je doprinesla po dolgotrajni borbi nov uspeh v svojem požrtvovalnem delu. 11. julija je v spremstvu člana odbora 1. R. P. prispel v Pariš naš madjar-skt sodrug Istvan Szyber. Danes že malokdo pozna to ime, zakaj neizmerno je število sodrugov, ki se bote tiho, a vztrajno za osvobojenje delavskega razreda in tako velikokrat postanejo žrtve belega terorja. Leta 1919, ko je bila na Ogrskem proklamirana Sovj. Republika, je bil od C. K-sodr. Szyber poslan v kraj Mako (okolica Szege-dina), da pregleda in pomore ondotni, garniziji rdečili vojakov. 23. marca ga pokliče straža ob mestnih vratih, češ, da je prišel oddelek francoske vojske, ki hoče korakati skozi mesto. Szyber se takoj poda na lice mesta in javi francoskim častnikom, da v imenu takrat edino zakonite vlade delavcev in kmetov Madjarske ne more dopustiti, da bi tuje oborožene čete motile red in mir. Ko so oficirji zagotovili, da si hočejo mesto samo ogledati, je vstop dovolil. Oficirji pa so ga prevarali, zavzeli s svojim moštvom glavni trg in postavili mitraljeze. Sodr. Szyber, v službi komaj porojene in od vseh strani ogrožene mlade republike, je čez noč organiziral vse rdeče oddelke in brez vsakega prelitja krvi razorožil francoski oddelek. Del francoskih vojakov je celo prestopil na stran rdeče armade. Ko je reakcija v potokih krvi zadušila mlado republiko, so sodr. Szyberja in nekatere tovariše aretirali in francoski oficirji so jih vlačili po Srbiji, Rumuniji in Bolgariji, kjer so Szyberja obsodili na smrt., Ker pa vendar ne gre človeka kar tako brez vsega ubiti, je bila obsodba razveljavljena. Nato so jih vlačili cele mesece po raznih ječah, kjer so morali pretrpeti razna mučenja in glad. V Solunu je bil Szabo obsojen na večno pregnanstvo. Prepeljali so ga v Marseille, kjer je bil dve leti v ječi Sv. Petra. Odtod so ga odpravili v pregnanstvo na Novo Kaledonijo, odkoder je z enim tovarfšem pobegnil na angleško-avstralsko ozemlje. Tamošnja angleška policija pa ju je vrnila nazaj ter tako pokazala solidarnost v, zatiranju delavskih borcev. Po 'osemletni ječi ga je končno po dolgi borbi in številnih intervencijah rešila Rdeča pomoč. Sodrug Szabo je še mlad. Ko je padla Ogrska Ko-rruutna je imel 22 let. Tako je bil že kot mlad borec vržen v kapitalistične ječe, iz katerih se je povrnil kot zrel. izkušen mož, ki bo nadaljeval svojo borbo zoper reakcijo. Svobodo mu je priborila Rdeča pomoč, ki bo kljub stalnem zatiranju in oviram s strani buržiiazije z njegovo pomočjo pomnožila svoje delo za žrtve kapitalizma. Živela proletarska solidarnost!	B.	K.v
VOLILNA KONFERENCA DKRB
V	RADEČAH
pri Zidanem mostu, se vrši v nedeljo 7. avgusta ob 8. uri dopoldne v gostilni pri Ojster-šeku.
Občinske volitve »a Viiu.
(Dopis.)
Pri nas se vršijo v, nedeljo 7. avgusta občinske volitve. To pot je ena Skrinjica več, imamo dve vrsti demokratov. Eni so šli s samostojnimi kmeti (Pribičevič pa Radič!), drugi pa kot bolj orjunaški z novopečenimi radikali in bivšimi narodnimi socialisti. Delavci smo postavili enotno listo. O tozadevnih sestankih, kjer smo zlasti razpravljali o zboljšanju občinske politike in zahtevali večjo razredno zavest od bodočih občinskih odbornikov, nismo dosedaj poročali. Agitacija za našo listo je zelo živa. Mi dekalisti bomo napeli vse sile, da pride občina v delavske roke, ki jim pripada. Zahtevamo pa tudi od socialistov, da storijo isto, ne pa tako. kakor so delali dosedaj, kadar smo imeli skupne liste, da so oni želi, sejali pa nič, Glede državnozborskih volitev smo postavili naš volilni odbor, ki je v tesnem stiku z delavstvom in med njim dela za bojevno enotnost proti režimsko-socialističnim generalom, ki te enotnosti nočejo.
Sodrugi, delavci in kmetje viške občine!
V	nedeljo vsi za četrto (zadnjo) škrinjico delavske liste, ZA DELAVSKO-KMECKO OBČINO!
Delu čast in oblast!
Vesti in beležke.
= Nov val rubežni se bliža. Ker kmetje vsled davčne preobremenitve in' slabe letine niso mogli plačati davkov in je skoraj za eno milijardo naloženih davkov ostala neplačana, so izšle iz Belgrada direktive, da se davek izterja potom rubeža. Kmetom bodo jemali živino, orodje in prodajali zemljo, ki bo prišla v last kapitalistov, ker tudi večji kmetje danes nimajo več sredstev za nakup novih zemljišč. Letošnja slaba letina bo spravila na boben zopet na tisoče kmetov. V Srbiji, kjer so po dolgem času zopet poskusili z ru-bežnimi, je prišlo do spopadov, pri katerih so oboroženi kmetje nagnali eksekutorja in orožnike, ki so ga spremljali. Delavce tiščijo k tlom brezposelnost, redukcije, nizke plače, kmete preveliki davki, nizke cene, slabe letine, oderuštvo. Delavec si ne bo priboril boljšega, položaja brez kmeta, kmet pa lie brez delavca. Zato združite se vsi v DKRB.
= Z redukcijo proračuna za eno milijardo, katero napoveduje finančni minister, se hvali SLS. Ali je to sploh kaka zasluga? Reducirali se bodo res izdatki za okroglo eno milijardo, niti za paro pa se ne bodo znižali davki. To redukcijo je minister moral začeti, ker ddlavci in kmeti niso zmogli takih davkov, kot jim jih je naložila SLS. Izdajati pa vlada ne more, kar ne pride v državno blagajno. Zato so prisiljeni znižati izdatke, niso pa znižali davkov, in to »zaslugo« si SLS lahko vtakne v žep k drugim svojim zaslugam, ki so delavce in kmete privedli v tako mizerijo, v kateri smo danes.
= Veliko hinavščino uganja naše buržuazno časopisje in v tem so si PP. režimovsko »Jutro«, dvorni «Narodni dnevnik« in klerikalni »Slovenec« enaki. V imenu svobode protestirajo n. pr. proti italijanskemu fašizmu, ki preganja slovenske časopise v Italiji in prepoveduje prihod jugoslovanskih časopisov v Italijo. V teh listih pa vsak dan lahko zasledujemo notice: »Notranji minister je prepovedal prihod v državo sledečim listom« in potem sledi dolga vrsta imen. — In noben list v imenu »svobode« ne protestira proti preganjanju tiska pri nas v Jugoslaviji.
= Generala Milosavljeviča, prometnega ministra, hočejo na Kranjskem kandidirati »slovenski« radikali. Delavci in kmetje morajo pokazati, da se tudi generalske sablje ne ustrašijo.
= Samoodločba slovenskega naroda je bila ena izmed točk, ki so jih socialistični voditelji odklonili v platformi za skupen nastop. Kam privede centralizem, ki ga socialistični voditelji zagovarjajo, kažejo razmere v Subotici: »Obzor« navaja:
V	Subotici je od 100.000 prebivalcev 70.000 Hrvatov in 5000 Srbov. Vendar so vsa važna mesta zasedli Srbi. Na občinski upravi je 9 Srbov, 2 Bunjevca in 1 Madžar. Policijski direktor, šef-zdravnik, ravnatelj državne banke, veliki župan, šef carinarne itd., vsa ta mesta so zavzeli Srbi.
= Lažnjlve vesti iz sovjetske Rusije objavlja v zadnjem času vsak dan meščansko časopisje. Posebno radi operirajo z, opozicijo, s Trockijem, ki po njihovih vesteh pripravlja protisovjetsko revolucijo. Vse take vesti so izmišljene v namenu, v očeh delavcev in kmetov diskreditirati prvo delavsko kmečko državo na svetu. V ruski komunistični stranki stojita Trocki in Zinovjev v opoziciji, ker imata v raznih političnih vprašanjih drugačno mnenje kot večina v stranki. Ker stoji ruska komunistična stranka pred kongresom, na katerem se bo o teh spornih vprašanjih sklepalo, se vrši diskusija. Po kongresu, ki se vrši v septembru, pa se bo manjšina pokorila sklepom večine, kakor v vsaki proletarski stranki.
== 204 mlljone primanjkljaja v prvem polletju izkazuje bilanca državnega gospodarstva. Novoizvoljeni parlament bo moral sklepati o tein kdo in odkod naj se pokrije ta velikanski primanjkljaj. Če bodo delavci in kmetje volili zopet kapitalistične stranke, bodo kapitalisti naložili nove davke delavcem in kmetom, velikanski profiti bank, industrijskih in finančnih magnatov pa bodo ostali neobdavčeni.
PORAVNAJTE NAROČNINO! CE NIMATE POLOŽNIC, JIH ZAHTEVAJTE OD UPRAVE.
-- 146 miljonov 200 tisoč prebivalcev ima
prva delavsko kmečka država na svetu Unija socialističnih sovjetskih republik (USSR).
= 5 letnega kralja so dobili v Romuniji po smrti kralja Ferdinanda. Ker se bojijo uporov, je proglašeno nekako obsedno stanje. Prestolonaslednika Karola niso pustili na pogreb. Delavci in kmetje v Romuniji ječijo pod težko gospodarsko krizo in politično reakcijo, sita buržuazija pa rešuje dinastična! vprašanja.
V	NEDELJO 7. AVGUSTA GOZDNI PIKNIK.
Več glej v dopisu Ljubljana-Šiška.
Delavsko-kmečki dopisi.
+ Maribor. Zedinjenje železničarskih organizacij. Pred nami leži priloga U. Železničarja s hrvaškim člankom: »Grobari Železničara s druge strane«. Člankar navaja najprvo razmere na naših železnicah ter se kratko dotakne nepravilnega postopanja uprave. Potem pravi: »Ovoj politici stati na kraj moguče je jedino putem borbe kroz jedinstvenu i brojno močnu klasnu železničarski! organizacija.« To je popolnoma pravilno in se strinjamo s tem. Pravi nato nadalje, kakšna nesreča je razcepljenost železničarjev ter da zato nimamo nikjer nobene avtoritete. Naenkrat pa pride člankar do namena, v čegar je namreč članek pisan. Vso gnojnico zliva zopet po neodvisnih hrvaških železničarjih. Vse mrgoli tu križem kra-žem »nezavisna čeljad«, »komunisti«, »komuni-stičkai štampa«, s kratka obruhati in osmešiti hoče revoluc. hrvaške železničarje. Kam da pelje način takega pisanja v strokovnem časopisu je dobro povedala »Enotnost« v članku »Kam gre železničarska organizacija«, kjer pove, da so voditelji hrvaško pisanega U. Železničarja ubili list s tem, da so blatili samo neodvisne, mesto; da bi pisali bolj potrebne stvari. Ta glavica navaja n. pr. železničarski kongres 1925. leta v Ljubljani ter piše, da: »ne mogu razumjeti, zašto su neodvisni po-bjegli od Ujedinjenja ter da jim to bilo dugo vremena tajna!« — O vi, zagrebški železničarji! Tudi mariborski železničarji smo bili na kongresu leta 1925. Pozabiti ne smete niti na to, da je dala nekdanja »Splošna žel. organizacija« iz Maribora prvo inicijativo za ujedinjenje železničarjev, dobro smo zasledovali ves potek teh pogajanj pred in po Ujedinjenju ter nam je popolnoma jasno, zakaj takrat ni prišlo do ujedinjenja razrednih organizacij! Ali ste morda že pozabili sklepe, ki jih je sprejela takrat poleti 1925 zagrebška konferenca? Vemo tudi, da so imeli na kongresu gotovi ljudje za zahteve zastopnikov neodvisnih železničarjev iz Hrvaške in Srbije le gluha ušesa in zaničljiv nasmešek. — Da se drugi dan s. Jovanoviča iz Niša ni pustilo niti do besede, omenimo' le mimogrede, ker menda zastopnik srbskih železničarjev »ni imel pomena«. Menda pa je bil 'bolj »potreben« g. Pucelj? Da je bilo Ujedinjenje brez Hrvatov in Srbov brez velikega pomena, to nam je bilo mariborskim železničarjem že tedaj jasno-.
—	Nikakor nočemo tukaj odobravati snovanje nove železničarske Organizacije, ako je res kaj na tem, kar se v citiranem članku omenja, ker smo prepričani, da morajo1 biti železničarji v strokovnem pokretu enotni ne glede na politično pripadnost, ako hočejo kaj doseči. Zahtevamo: ponovno, da se izvede čimprej akcija za zedinjenje URSS in CRSOJ. Tako tudi železničarji na Hrvaškem in v Srbiji ne bodo imeli več povoda snovati svojo organizacijo.
+ Ljubljana - Šiška. Podružnica Svoboda v Šiški je imela svoj izredni občni zbor dne 26. julija 1927. Kakor je bilo razvidno iz poročil, je bila podružnica v kritičnem položaju. Po daljši debati je bil izvoljen sledeči odbor: Za predsednika: s. Rudolf Čebular, podpredsednik s. Bratko Kreft, tajnik s. Ivan Pezdir, podtajnik s. Viktor Dolžan, blagajničarka s. Vika Haderbolc, gospodar s. Vinko Zalaznik, za dramski odsek s. Pretnar Slavko, za godbeni odsek s. Udovč Maks, za gradbeni s. Ivan Pezdir za DTE s. Josip Vrhove. Odbor: ss. Šime Jurčič, Štalc, Lukane, Kropar, Firm, Bergant, Vrhunc, Ajdiškova, Rakovec, M. Ogrin, v nadzorstvo Koviač Jakob, Kovač Ela, Dovgan. Ker obstoja dosedanji odbor po večini iz novih in agilnih članov, je nadaljne delo omogočeno in je pričakovati koncem leta lep uspeh. Ob koncu
občnega zbora se spominja predsednik umrlega člana sodruga Tišler-ja. Opozarjamo vse podružnice in ostala društva ali posameznike, ki hočejo dopisovati podružnici ali ostalim odsekom, da morajo nasloviti vse dopise edinole na podružnico »Svoboda« v Šiški, Zibertova ul. (Zadružni dom). Na Dopise, ki prihajajo na posameznike, se ne odgovarja. — Članom Svobode v Šiški sporočamo, da so vsak večer uradne ure od pol 8. do 9. ure zvečer, ob nedeljah in praznikih pa od 9. do 10. ure dopoldne. Tu jim je možnost, da plačajo svoj redni prispevek. Na razpolago so tudi vedno vsi dnevni in tedenski časopisi v društveni sobi. Prva prireditev, ki jo priredi nov odbor, bo dne 7. avgusta t. I. gozdni piknik, na prostoru zveze del. žen In deklet v »Mostecu« (Worishofen). Igra tamburaški zbor »Svoboda« Vič. Spored: Godba, ples, petje, jagnje pečeno na ražnju. Lastni paviljoni itd. Jedila in pijača pripravljena po izredno nizkih cenah. Ostale podružnice pa prirede na ta dan izlet v Mostec. Čisti dobiček je namenjen za razvitje prapora »Svoboda« Šiška. Zbirališče posameznih podružnic bode razvidno iz lepakov. Vstopnina prosta. K obilni udeležbi vabi odbor.
Nova knjiga. Dr. Radoje Vukčevič, Osnovi marksizma. Belgrad. Cena 10 Din. Strani 96. Tiskana v cirilici. Priporočamo, da jo sodrugi naročajo pri Milanu Putniku, Studenička ulica 3r Belgrad.
IZKAZ DAROVALCEV.
Za stroške delegatov na celjsko konferenco so prispevali sledeči sodrugi:
J. Puffler 10 Din, P. Papp 10, V. Maurer 10, L. Puffler 10, P. Planinc 10, K. Puffler 10, Fr. Brnjas 10, J. Ratzky 10, L. Uldrijan 10, Jos. Percel 10, Jos. Ratzky 10, Fr. Kaizer 10, Fr. Siter 10, Fr. Komlanc 10, A. Šrenk 10, M. Martini 10, V. Kolos 5, A. Kel-ner 5, E. Obermayer 2, J. Kelner 3, Fr. Zibret 5, Joh. Percel 2, J. Mastnak 3, Fr. Torštner 5, J. Rancinger 5, K. Peršič 2, E. Pihler 5, A. Puffler 2, E. Kmetič 5, Ern. Puffler 6, P. Košir 4, Fr. Planinc 4, Iz. Bentel 2, K. Keck 5, R. Učaker 2, Št. Gregor 2, M. Knez 5, A. Košir 4, J. Žibret 6, J. Učesanek 5, K. Učesanek 5, J. Grumm 2, W. Blaži 5. Fr. Bentel 5. Skupaj 271 Din.
Stroški delegatov so znašali 100 Din, preostalo vsoto 171 Din pa so sodrugi poslali v Ljubljano za žrtve reakcije. Hrastniške sodruge steklarje, stavljamo ostalim krajem za vzgled in jim kličemo, le tako naprej.
OBRAČUNAJTE BLOKE IN ZNAKE!
CE HOČEŠ, DA BO »ENOTNOST« IZHAJALA V VEČJEM OBSEGU PORAVNAJ NAROČNINO, PRIDOBIVAJ NOVIH NAROČNIKOV IN ZBIRAJ ZA TISKOVNI SKLAD.
BLOKE DOBIŠ V UPRAVI.
Ali naj „Enotnost“ sprejema inseratel
Doslej je »Enotnost« odklanjala sprejem inseratov, da ne bi inserati zavzeli dragocen prostor v listu. Dohodke od inseratov bi morale nadomestiti zbirke za tiskovni sklad1, ki pa vsled finančne izčrpanosti delavcev in kmetov ne prinašajo več toliko, kot je potrebno za vzdržanje in redno izhajanje lista. Uredništvo in upravništvo noče samo rešiti tega vprašanja in zato vprašamo tem potom naročnike: Ali naj sprejemamo inserate, kot drugi delavski časopisi v inozemstvu, ali pa se sodrugi odločijo za drugi izhod, ki je uredništvu ljubši: da se naročniki obvežejo stalno razpečavati bloke za tiskovni sklad.
Najboljši izhod pa je povišanje števila naročnikov in redno plačevanje naročnine. V kritičen položaj spravljajo list neredno plaču-joči naročniki.
Tozadevne odgovore s strani naročnikov pričakujemo čimpreje.
Uredništvo in uprava.
ZAHVALA.
Podpisani se tem potom zahvaljujem vsem zavednim sodrugom rudarjem v Hudi jami, ki so mi v moji nezgodi priskočili na pomoč s prostovoljnimi prispevki v znesku 219 Din.
Delu čast in oblast.
Celjska; bolnica, 25. VII. 1927.
Tomaž Drolc.