,,Mist bal". Od Maribora proti Dravski dolini pase zaupane mu ovčice obče priljubljeni ter spoštovani gospod župnik. V prirojeni mu gostoljubnosti rad popelje gosta v cerkvene gorice. Vsakdo sc čudi vinogradu, kako jc lepo negovan in krepkcga lesa. Pri pogledu na močno trto vprašujejo nepoučeni, odkod vzame župnik t-oliko gnoja pri sicer skromncm gospodarstvu, da mu trs tako bujno prospeva ter bogato rodi. Gospod že čita posctnikom take pomislekc kar z obraza in pojasnjujc, da sta cerkvena viničarija in njen prospeh odvisna od vsakoletnega »mist bala«. »Mist bal« — čuden izraz in Ikedo bi ga naj razumel brcz razlage. G. župnik je koj pripravljen, da poda mcd radostnim smehljanjem vsa nadaljna pojasnila z naslednjimi doživljaji: »Ko sem prišel na tole faro, sta bila gospodarstvo in vinograd v precej zanemarjenem stanju. V mojem žepu je bilo liomaj toliko cvenka, da sem vsaj nekoliko zboljšal borni položaj okrog župnišča in po njivah. Na glavni vir cerkvenih. potreb, na vinograd, niti mislitj niscm smel, kcr je bila blagajna cerkve brez denarnih sredstev za zboljšanje vinograda. Tuhtal in gruntal sem, kaJko bi se dokopal do gnoja za tako opasno propadajočo trto. Moje temeljito razgrebanje za dvig na polju vinogradništva le ni bilo zastonj. Iz kaplanske dobe na siromašnem Kozjaku na levem bregu Drave mi jc prisfcočil na pomoč pripovedovani doživljaj, tki je prcpodil koj pri prvi prcizkušnji vse pomisleke radi preskrbe cerkvenoga vinograda s prepoti-ebno življensko hrano. Ko nastopi župnik faro, mu radi storijo župljani ikako uslugo. Tako sem tudi jaz romal od enega boljšega kmeta do drusega in sem jim razlagal, da bo cerkveni vinograd čisto usahnil, če ne bo temeljito pognojen. Gruntarji so uvideli nujnost zboljšanja. Vsak je izrekel pripravljenost za voz gnoja, samo naj župnik oznani, kcdaj ga naj zvozijo k vinogradu. Enoglasno mnenjc je bilo, da bi bil dovoz najlažji s sarnni v debelcm zimskem snegu. Enki-atnc gnojne pomoči sem si bil siguren in do stalne bi me naj povzdignil žc površno namignjeni recept izza časa kaplanovanja. Začetkom februarja ob najugodnejšem sariincu sem poprosil s prižnice, naj izpohiijo premožncjši ta in ta dan že pred meseci dano obljubo. Kmetje so držali bescdo. Kmalu popoldne dogovorjenega dnc je bilo več nego dovolj polnih sani mastnegagnoja tukaj spodaj pri viničariji. Darovalci niso poslali hlapccv 'kot voznike, ampak so prišli sami z naj- lepše opremljeniml, očedenimi in spočitimi fconji. Med vserni dvovprežnimi sankami so bile samo ene z enim mršavim kljusetom in last revnega bajtarja. Koj na prvi pogled ni bilo kmetom po godu, da se je prištulil in vriail med nje kočar s cigansko vprego. Dajali so si glasnega duška nevolji in so zbadali od vsch strani ubogega gfretarja, ki je stal ponižno poleg suhljatega kobil* šeta. Iz vsakdanjihi zbadljajev so se rodile psovke in tedaj mi je nekaj pošepnilo, da naj preizkusim zasnovani načrt. Postavil sem se ob stran opsovanega kajžarja in začel hvaliti njegovo sulioljavo mrho. Trdil sem, da poznam ozmerjano žival. Tičijo v njej tolike hitrostne zinožnosti, da bi prekosila v dirkanju s polnimi sanmi gnoja tukaj zbrani najboljši konjski par. Po teh pripombah in zagovorih navadne konjske crke so bili kmečki vo zniki prepričani, da uganjam šale. Ker sem le vztrajal pri svojem, so bili vsi zato, da dirkajo navkrebov do vinograda. Nemogoče je, da bi se poskusili vsi naenkrat. Zadostuje, če se požcnc v dir s konjsko šklebedro samo en pav. Ce bi že tega premogla, pa bodo pripcljali vsako leto na ta dau isto količino gnoja kakor tokrat. Tudi za to so bili brez mojega dodatka, če zgubim stavo, ostanem brez vsake obveznosli. Stavo smo napravili pravomočno s posegom v roke. Kmetje so odbrali izmod svoje srede najbolj iskri par konj. Obe sani so spravili v dhkalno smer, na liribček proti vinogradu. Predno sta pognala voznika, sem spomnil koprneče radovedneže na nemškega potopisncga pisateija Karla Maja. Razlagal sem jim, da je imcl tudi on, ko se je klatil po Turkestanu in Balkanu, mršavega žrebca, kateremu je bilo ime Ri = vetcr. Ako mu je položil v skrajni sili roko pod uho in mu zaklical trikrat Ri, Ri, Ri, se je spustil v tak dir, da ga ni doliitel sam hudir. Istega navduševalnega sredstva kakor Karl Maj, se bom poslužil tudi jaz pri že na propast pri dirki obsojeni kobilici. Vozniki so se ikrohotali na ves glas moji smešnici in me dražili, naj ji zalulim v uho, da je nebeška glorija. Stopil sem k ciganki, ki je sklanjala v vsej kljusasti ponižnosti glavo in se ji niti sanjalo ni, kaka naloga jo čaka. Dvignil sem ji glavo, prijel z obema Sakama za desno uho, pihnil iz polnili prs vanj in kriknil: »Teci, luca!« S^iustil sem glavo in uho. Kobilše jc streslo z vsemi grivami, rep ikvišku, sključilo je hrbet in se pognalo navkreber tako, da bi bil skoraj voznik omahnil s sani. IVlrha je kar zaplavala po hribu s sanim —- polnimi gnoja. * Drugi voznik in sodirkač i najboljš.im parom konj je pri pogledu na od samega vraga sproženo mrše obrnil bičnik narobe in začel tako udrihati po Ivonjsldh zadnjicah. Nic ni pomagalo, ni dohitel ciganke niti do sredine hribčeka, ko je bila suhljad že pred brajdami in še te je hotela podreti fcar z glavo in odbrzeti dalje. Na ta cudež so kmetje nemo ostrmeli. Zaklical sem jim, da še moram za ikobilico, sicer bo cerkcv res ob — brajde. S ikočarjem sva komaj* z vso silo toliko umirila neugnanko, da som jo pograbil za uhljo in si dal opravka z njim. Copernija mi je naglo uspela. Ob zaključku sem zavpil na ves glas: »Luca, pomiri se!« Kobilše je sklonilo pokorno glavo in se prelevilo v ono sestradano in zdelano crko, ikakor je bila pred nastopom tekme. Divka in stava sta bili dobljeni. Mojim ikmetom so sc pobesili nosovi. Prepričani so bili, da sem se navzel iz Majevih spisov tam daleč na Vzhodu domače ear-ovnijc. Jo trpelo nekaj časa, predno so se (kmečki vozniki do dobra zavedli, da niso bili priča kaki puščavniški goljufivi sliki, ampak da se je vse istinito odigralo od cerkvene viničarijc do brajd vinograda. Pred razhodom je vsak privlekel iz žepa klobaso ali kuhano svinjino in vino iz cerkvene kleti je zakrožilo v obilni mori med vsemi z zmagovalcem bajtarjem vred. Jedli, pili smo in bili prav židanc voIje. Kmete je neznansko srbela radovednost. Neprestano so silili vame, naj jih naučim copernije s konjskim uliom, da jo bodo tudi oni proizvajali ob priliki. Obljubo vsakoletnega dovoza gnoja sem imel, zakaj bi hranil nedolžno skrivnost zase. Razlagal sem jim, kako sem bil prav rcvcn 'kaplan na Kozjaku. Životaril je tedaj v najbolj globoki grabi fare čevljarski krpar Mrkač. Bila sta sama s hudo ženo v podrapani ikočuri. Redila sta ^oleg kur —kozo. Šoštar je zapil vsak zaslužen ikrajcar, katercga je mogel utajiti ženi, iki je nosila hlače pri ikočariji. Posebno v zimi ni mogel zdoma, iker je tičala tudi babura dan in noč pod streho, Kadar je že imel pod najstrožjim nadzorstvom preveč suho grlo je ženki samo zagrozil: »Baba, daj mi nekaj drobnega za pijačo, sicer ti bom urekel kozo, da ti nc bo dala mleka, ampak samo brce!« Taki grožnji je navaclno žena na mah ugodila, saj je že večkrat preizkusila, da dretar res zna, s čemur ji preti. »Poslušajte, možje! Oni smolasti Mrkač je tudi name prenesel nekaj od njemu lastne čarovniške sile. Pravil mi je, da obstoji njegova nadnaravna moč v čisto navadnih človeških bolhah. Po dve tri bolhe ujame in jih zapre v papirnat štorek. Pusti jih stradati, da so kar podivjane od gladu. Štorek odpre na obeh straneh in pihne lačne bolhe kozi v uho. Gladne živalce si začnejo iskati hranc, skačejo ter praskajo po bobenčku v ikozjem ušcsu, kar natira rogačo v srdito pobesnelost. Koza z bolho v ušcsu prska, skače, sili v jasli in je sploh •ob vso pamet. Odstranitcv nagajivcev iz ušesa je enostavna. Treba vzeti zvitek ovčje volne in ga poriniti zdivjani živali v uho. Bolhe se skrijejo takoj v volno, katero izvlečeš in zacopranje je pregnano. Jaz sem pač prenesel čarovniški recept iz ikozjega v ikonjsko uho. Poskus se mi je prvič v življenju tako izborno obnesel, da je zmagala navadna mrha pri dirki in jaz sem dobil gnojno stavo.« Kmetje so bili do bolestnega smeha zadovoljni z mojim pojasnilom. Ostali smo dolgo v noč v cerkveni ikleti in pili na zdravje bolh in gnoja. Tedaj sem prvič in zadnjič pihnil kobili tri sestradane bolhe v uho in jih polovil na ovčjo volno. Če se je že ;kateri od mojih faranov kedaj poslužil opisane čarovnije, mi ni znano. Gnoj pripeljejo kmetje vsako leto na isti dan, ko so zgubili dirko in stavo. Čudno je le to, da so dan dovoza gnoja za cerkveno gorico krstili za — gnojno veselicii == »mist bal« in ne za ple;, gladnjočih bolh v ikonjskem ušesu.