★
★
X
POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI.
LETO 1 l 1. ŠTEV. 11.
9 3 5,
SLOVENSKA NARODNA PESEM.
(PANONIJA - SREDOZEMLJE - GORENJ SKA - DOLENJSKA.
Letošnji veliki praznik APZ pomeni nadaljevanje poti lanskoletnega programa belokraj inske in koroške narodne pesmi. Tej sledi sedaj pesem Panonije, Sredozemlja, Gorenjske in Dolenjske.
Posamezne pesmi teh okrogov so tipični primeri njihove narodne pesmi, ki nam odpira pogled v nov svet, samorasel in raznolik svet naših pradedov, katerih raznoliko čuvstvo si je izbiralo čudovite tekste in melodije. Vsepovsodi se razkriva njih pristna etična sir im a, religiozno čuivstvovanje, šegavost nature, se menjuje s podtalno bolestjo, epičnem besedilu in moško-trpkih linijah napevov in odpevov so nam ustvarili pred-niki-trubadurji pristno junaško pesem, katero smemo s ponosom uvrstiti med naj lepše junaške pesmi narodov. (Kralj Matjaž, Pegam in Lam-bergar.) Večino pesmi bodemo čuli v novih, za koncert posebej prirejenih stilno pravilnih formah naših odličnih avtorjev (Tomc, Marolt, Ukmar).
Koncertni spored sam po sebi živahno izpričuje ono resno pojmovanje poslanstva našega APZ-a v odnosni do naše pesmi. Tiskan program ni običajno informativen, marveč je opremljen z koncertnim uvodnikom, ki je plod številnih avtorjev. Grafično opremo je oskrbel France Gorše zdravo občuteno.
Boris Orel razpravlja o mitosu v naši narodni pesmi, ki je silno zamotano poglavje naše folklore. Najstarejši vzgledi so staroslovenski kultni obredi. (Korotanski obredi: Visoki rej pod lipo, štehvanje, poročni obredi itd., ter belokra-jiiiska kola.) Prekmurska Lepa Vida je junaško-epska mitična usedlina Panonije in je demonski ženski junaški lik, ki nima primera v poeziji našega naroda.
Božo Vodušek razpleta niti e rosa v maši narodni pesmi, ki ima mnogoteren obraz (Trdoglav in Marjetica, legenda o sv. Juriju, sv. Marjeti in zmaju, Alenčica in kralj Matjaž, Marijine pesmi, pesem fanta in dekleta v neštetih varijantah, Marija in Jezus, Mlada Breda, Rošlin in Vrjanko, pesmi o nezvestobi itd.). Erotične usedline v narodni pesmi nahajamo malone v >vseh njenih oblikah.
Rajko Ložar motri narodno pesem s kulturno zgodovinskega zrelišča. Ljudska pesem se razlikuje od visoke umetne pesmi. Nista si med seboj v sovražnem odnosui, tesno druga drugo izpopolnjujeta. Ljudska umetnost črpa iz sebe im posnema visoko umetnost ter prekroji forme svojemu estetskemu nazoru prikladno. Visoka umetnost pa sc regenerira v ljudski. Razmerje je podobno razmerju med deželo in mestom. Tudi ljudska umetnost je podrejena stilnim zakonom, kateri so različni po bivališču njenih ustvarjalcev. Slovenija pripada prehodnemu ozemlju dveh kultur, severni (ornament), južni (figura). Živalski motiv igra manj važno vlogo naši ljudski umetnosti. V narodni pesmi se zrcali pripadnost enemu ali drugemu krogu v povdarjanju ali za-metavanju harmonije, linearnosti in stotero drugih čiiniteljev.
Anton Skubic pripoveduje o starodavni ribniški domači obrti, njeni trgovini, ki je segala
daleč v tujino, o cehih ter gospodarskih neprili-kah. Suha roba, rešetarji, lončarji ter krošnjarji so ponos veselih in šegavih Ribničanov.
France Marolt skicira sintezo slov. narodne pesmi, ki so jo ustvarjali naši pradedje in guslarji, godci in skladatelji duhovnih ter posvetnih pesmi, predikantje, duhovni in lučitelji, ljudski pesniki-pevci, od gospoda do berača: umetniško čuvstvujoči posamezniki, ne narod-celota. Narodna pesem je zrcalo narodne psihe, je sinteza vsega njegovega stremljenja, hotenja, stvarjanja, je tipična stilna usedlina vseh kulturnih doseg-Ijajev na njegovi življenjski poti od rodu preko ljndstva do naroda v visokem pomenu besede. Domovina preproste narodne pesmi ni bila nikdar mesto. V sodobnosti je organska vez mesta in podeželja pretrgana, pretrgano je tudi življenje pristne narodne pesmi v narodu samem. Sodobnost je izoblikovala v muziki nova načela, ki so protivna narodni pesmi in katera ne morejo postati plodna tla, za novo rast narodne pesmi. Avtor prihaja do trpkih, resničnih zaključkov: brez narodnega jezika v glasbi ni narodne glasbe. Prešeren in Cankar sta izoblikovala naroden jezik v naši poeziji in literaturi, v naši glasbi se je jedva počelo orati ledino... Pisec zaključuje jedrnato skico: »Ni mednarodne umetnosti in je ne bo. Kriza in problem naše narodne pesmi je kriza vse naše narodne kul-tuire in načelno važno vprašanje za vse umetnostno življenje našega naroda.«
Tekst Cankarjevega Kurenta zaključuje pomenljivo koncertni uvodnik.
Sledi besedilo z opombami zapetih pesmi.
PANONIJA:
1. Prelepo polje — <1 r. Frančišek Kimovec,
2. Ljubi konja jaše — France Marolt,
3. Voznica — Matija Tomc,
4. Lepa Vida -r Matija Tomc,
5. Žuta vuga — Matija Tomc,
6. Flosarji — Oskar Dev.
SREDOZEMLJE:
1. Kralj Matjaž — Matija Tomc,
2. Barčica — France Marolt,
3. Od mrtve deklice — Emil Adamič,
4. žena-mož — Vilko Ukmar,
5. Vinski brat — Josip Kocijančič.
GORENJSKA:
1. Pegam in Lambergar — Matija Tomc,
2. V klošter bi šla — France Marolt,
3. Koleda — France Marolt,
4. Vojaška — France Marolt,
5. Potrkan ples — Vilko Ukmar.
1X>LENJSKA:
1. Čukova ženitev — Vilko Ukmar,
2. Ribniška — France Marolt,
3. Kangalilejska ohcet — France Marolt,
4. Furmanska — Matija Tomc,
5. Od britofa — Matija Tomc.
Odveč je vsaka beseda priporočila za pričujoči obsežen koncert, kateri bo izven dvoma najtehtnejša glasbena prireditev letošnje koncertne sezone pri Slovencih. APZ ne bo nudil senzacij v običajnem pričakovan j n modernih novitet, a bo postal tembolj pomemben kamen-mejnik v razvoju naše vokalne glasbe. Koncertni program sam po sebi spada v roke slehernega izomiikanca, kateremu je na srcu naša bit, stroški za tisk so tako veliki, da je prevzel APZ nase z izdajo te brošurice težko breme.
OB PETNAJSTLETNICI UNIVERZE:
Univ. prof. dr. Karol Ozwald:
DOPOLNILO K POROČILU O PEDAGOŠKEM SEMINARJU.
(Gl. »Glas akadmeski«, 1. III. št. 10.)
^^edagoško pa didaktično oblikovanje bodočih srednješolskih profesorjev in profesoric ne sme biti le nekakšno tehnološko dresiranje kandidatov, ker to ne bi prinašalo kaj prida sadov. »Varujmo se vsakršne pedagogike, ki diši po tehniki in rutini.« (Spranger.) Tisto, kar je v učiteljevem ali v vzgojnikovem prizadevanju najfinejšega in odločilnega, se namreč ne da priučiti, ampak le priklicati na dan in oplojevati, kajpa samo tedaj, če ti je v zasnovo dano že od rojstva. Ako je kdo res učenik mladine in ne samo »učna oseba« ali pa celo le »učna sila«, oz. »učni individuum« (!), tedaj bo z vsemi svojimi ukrepi pomagal učencu, da — najde samega sebe. A to ni mehansko izvršljiv posel, temveč zahteva poleg drugega i nekaj umetniški intuiciji podobnega. In Cankarjeva knjiga »Volja in moč« je veliko izpraševanje vesti tudi učiteljevemu in učiteljičinemu dejanju pa nehanju.
Če hočemo izoblikovati srednješolskega učitelja in učiteljico, ki bi bila kakor treba, tedaj vodi do tega visokega cilja samo ena pot: da jima ma univerzi s primernim postopanjem vzbujamo, ako sta sprejemljiva za to, ne le smisel za izbrano »stroko«, ampak hkratu i smisel za vprašanje, kako bi se s strokovnim znanjem, ki sta si ga priborila, dal uspešno »izobraževati« in »vzgajati« mladi rod v srednji šoli. A kraj tega bi se jima imel zlasti še dramiti čiuit kulturne odgovornosti pa spoštovanje in ljubezen do mladine. To je conditio sine qua non, če hočeš kot bodoči srednješolski profesor s svojim delovanjem dosezati, da v duši srednješolca in srednješolke v njiju lastnem interesu in pa v interesni naroda, države, človeštva ... »kali, kar žlahtnega je, žene zale«, kakor je sijajno i tukaj dano kulturno nalogo vzgojnika formuliral Prešeren. V vzgojnih rečeh odločuje bolj duh, kakor pa posebne priprave ad hoc, ki so tolikokrat do vrha polne »duha praznote«. Kajti mlado generacijo vzgajati, se ne pravi nič manj, nego v zvezi z živo tradicijo iskati pot v bodočnost naroda.
K takemu usmerjanju bodočih srednješolskih vzgojinikov bi naj, kajpa vsak po danih možnostih, prispeval sleherni akademski učitelj, kadarkoli se mu nudi prilika: pri predavanju, v seminarju, na ekskurziji... A direktno bi jih naj k temun ravnal zastopnik pedagogike, ki po znanstvenih vidikih predavaj: o nalogah učitelja, pojasnjujoč funkcijo vzgoje v kulturnem življenju naroda — o možnosti in mejah vsega vzgojniškega dejanja in nehanja — o zgodovinskem ozadju in svetovnonazorskih temeljih učiteljevega dejstvovanja — o obrazbenih idealih in o mislih velikih pedagogov — o pomenu rodbine, države in cerkve za vzgojo človeka in pa o soodnosih med vzgojstvom, gospodarstvom in tehniko — o temeljih šolske organizacije — o mladinoslovju, ki uči spoznavati pogoje, ob katerih se vrši obrazovalni proces. Vsak študent na filozofski fakulteti bi moral ta predava-
nja poslušati vsa j štiri semestre ter potem tako ali tako izkazati, kaj je pridobil. Ta predavanj ti ne bi smela kolidirati z nobenim drugim! A danes je prav ta nedostatek študentom rad dobrodošel izgovor, da se v velikem loku izognejo »pedagogike«. Je pa heraklejski težko vprašanje, kako preprečiti take kolizije, če ima filozofska fakulteta za 25 predavateljev na razpolago — 2 (!) predavalnici!
O šolskih h o s p i t a c i j a h sodim, da ne bi mogle več nuditi nego, da se kandidat ob živem seznani z vsebino svojih bodočih poslov. P o i z k u s n a lekcij a, to je šolska ura, kjer bi študent, ki se bori še s samim seboj, skušal učiti druge, je — izgubljena ura. Šolski razredi se danes opravičeno branijo enega in drugega, hospitacij in poizkusnih lekcij1 ter jim tega ne smemo zameriti. Začasa akademskih študij bi se naj kandidat in kandidatinja marveč učila — pedagoško misliti. A v praktično plat njunega dejstvovanja bo jih s pridom uvajala edinole v ta namen primerno urejena — šolska praksa po končanih študijah. Za zgled lahko služi medicina, pravosodje...
Če proglašam uvajanje v pedagoško mišljenje za glavno nalogo glede pedagoških zahtevkov strokovnega študija na filozofski fakulteti, pa s tem še ni rečeno, da bi se morala na pedagoško in didaktično rešeto devati samo »a k-t u a 1 n a«, to je »moderno«-aktualna vprašanja. Kajti tudi v vzgojstvu je sila mnogo takega, kar je aktualno »od vekomaj« in o čemer je Goethe dejal: »Das Wahre ist schoiu liingst gefunden, hat edle Geisterschaft verbunden«. In recimo Platon, Rousseau, Prešeren... so geniji, ki še i nam mo-dernikom imajo na moč mnogo povedati. Iz hlepenja le po ^aktualnih« problemih se vse preveč oglaša svoje vrste struna: da mladi človek raj-še komodno govori, »debatira« o vsem mogočem, nego pa se stvarno loti trdega dela. A resnična izobrazba, tudi pedagoška, klije samo iz tega. da se kar najresneje boriš s to ali ono obrazovalno dobrino.
Mnogo potrebnejši od problematičnih hospitacij in poizkusnih lekcij bi za pedagoško in didaktično izoblikovanje bodočih srednješolskih učiteljev pa učiteljic bil dobro organiziran — pedagoški institut. A tak institut, ako naj ne bi bil spaka, bi nujno rabil: vsaj 4—5 sob delavnic za študente s primernim inventarjem. svojo predavalnico, poleg profesorja še najmanj dva docenta ali asistenta, slugo in pa bogato opremljeno, oz. dofirano knjižnico. Toda tak institut, ki bi ga kajpa jaz pozdravil z odkritim veseljem (saj sem ga pred nekaj leti — brezuspešno — skušal osnovati s privatno pomočjo), se mi v sedanjih okoliščinah in po sedanjem izkustvu zdi — zvezda na nebu.
PEDAGOŠKI K L U B NA N A š 1 UNIVERZI.
\i zadnji številki našega lista smo priobčili članek o pedagoškem seminarju. Ker pedagoški klub znatno izpopolnjuje delo seminarja in predavanj, se nam zdi potrebno, da si ogledamo zgodovino in delo tega kluba.
Ako smo zadnjič ugotovili, da bodi pedagogika stržcn profesorski izobrazbi« in da »univerza, torej predavanja in seminarji, pedagogom ne nudijo zadostne predizobrazbe«, nam bo naloga pedagoškega kluba jasna: z lastnim delom kompenzirati vse nedostatke. V koliko in kako klub to svojo funkcijo vrši, naj nam pokaže pregled njegovega dela.
Leta 1921 se je na ljubljanski univerzi osnoval »Akademski socialno-pedagoški krožek«. Nastal je iz žive potrebe |k> širokogrudnejšem delovanju in združeval najboljšo filozofsko pedagoško generacijo, ki je izšla iz naše univerze. Duša krožku pa ji' bil njegov večletni predsednik Franjo Žgeč.
O tem krožku beremo v dr. Ozvaklovem članku »Pedagoški seminar na ljubljanski univerzi« v Pedagoškem Zborniku iz leta 1929 med drugim: Krožek je z vso vnemo začel prirejati tedenske sestanke (spočetka na univerzi, pozneje na moškem učiteljišču) in sicer ne samo za svoje člane, nego tudi za širše občinstvo. Vsakokratnemu referatu (n. pr. o me.utalmosti našega kmeta o »ptičkih brez gnezda«, o spolnem življenju, o vzgoji za umetnost, o bedi ruskih študentov na Gradui, o Spenglerjevi knjigi »Untergang des Abendlandes« itd.) je moral načeloma slediti svo-
boden razgovor o predmetu. Zanimanje je bilo kmalu toliko, da je že proti koncu letnega semestra velika dvorana univerze bila ob krožkovih sestankih nabito polna. Poleg tega pa je krožek prirejal ekskurzije. Njihov namen je bil proučevanje raznovrstnih kulturnih naprav in socialnega položaja, v katerem se danes nahaja človek. Člani krožka so si pogledali: gluhonemnico, dečji dom, pomožno šolo, blaznico, kaznilnico (v Ljubljani, Begunjah, Mariboru), realno gimnazijo ruskih beguncev v Ponoviču, premogovnik in steklarno v Zagorju, obenem (na •3-dnevni ekskurziji) Mursko Soboto, Ljutomer in Ptuj, tvornice v Tržiču, Rušah, na Jesenicah itd.
V juliju leta 1922 se je v Ženevi sestal 3. mednarodni kongres za moralno vzgojo. Kongresa se je udeležilo 29 držav — Jugoslavija pa ni bila zastopana. Ker krožek ni imel dovolj sredstev, da bi poslal svojega zastopnika, je izpolnil vsaj drugo željo kongresa i na svoje stroške preskrbel in poslal v Ženevo desetorico najbolj šili slovenskih knjig, ki zasledujejo iste smotre kot mednarodni kongresi za moralno vzgojo.
V dr. Ozvaklovem sestavku beremo tudi, da je imel krožek srečno roko s svojo pobudo za ljudsko visoko šolo. Načrt je uspel in skozi 3 leta je ljudska univerza vršila važno vlogo v našem javnem in kulturnem življenju. Največje zasluge pri tem sta imela pedagoga Franjo Žgeč in Čibej.
Potem pa beremo: »Na žalost pa je po kakih 5 letih oboje:	»Akademski	socialno-pedagoški
krožek« in pa »Ljudska visoka šola« postalo žrtev vsesplošne apatije, ki je čedalje bolj začela širiti svoj strupeni puli!«
Verjetneje pa je vzrok propadu teh akcij v tem, da je ta agilna in sposobna generacija v tem času že zapustila univerzo.
Iz tega kratkega očrta nam bo jasno1, da je takratni »Akademski socialno-pedagoški krožek« odgovarjal potrebam časa in dobro opravljal svojo nalogo.
Po propadu tega krožka vlada na univerzi nekaj let mrtvilo. Šele z delovanjem ZSAU začne delovati tudi novi »Pedagoški klub«, ki je član DSFF. Kakor njegov prednik je tudi ta klub prirejal številne ekskurzije in hospitacije (Kočevje: zavod slepcev, ljudska šola, gimnazija, tekstilna tovarna, dva dni; Maribor: Kaznilnica, delovna šola, vadnica, knjižnica, muzej — dvakrat; Trbovlje: rudnik, Trboveljski slavčki, šole; Studenec: umobolnica; Ljubljana: gluhonemnica, pomožna šola, uršulinski samostan in dr.). Predavanj in referatov je bilo bolj malo. Le leta 1932/33 je bilo tudi v tej smeri delovanje kluba zelo živahno: takrat je imel klub za svoje prireditve na razpolago čitalnico v Učiteljski tiskarni (UJU). Ko pa je klub izgubil prostor za svoja predavanja in sestanke, je njegovo delovanje skoro popolnoma zastalo. Lani smo zaradi tega izgubili vse leto. V poslednjih letih so bili predsedniki kluba tovariši: Potočnik, Rakovec, Dnuškovič, Fras, Šentjurčeva, Filipič. Letos 'mu predseduje tov. Brenk.
V zimskem semestru letošnjega leta je klub izgubljal čas z iskanjem lokala. Izdelal pa je že v zimskem semestru načrt za delo do konca leta, ki se sedaj izvaja. Vsak teden ima klub po en sestanek (v četrtek od 16. do 17. ure, soba 90) z referati in debatami, vsak teden po eno predavanje: čas in kraj tem predavanjem pa še ni fiksen.
Klub hoče opravljati svojo dolžnost: njegovo delo je le izpopolnilo univerzitetnemu delu, je v interesu strokovne izobrazbe pedagoškega naraščaja, v interesu univerze in naroda. Tem bolj žalostno je dejstvo, da se delovanje kluba ovira s tem, da se mu ne daje na razpolago za delo primernega prostora. Pred ovirami pa se klub ne bo ustrašil. V zadoščenje mu je, da ga vsaj njegov profesor dr. Karol Ozvald podpira.
Pedagoški klub bo o svojem delovanju stalno poročal v Akademskem glasu.
O ŠPORTU.
Članek o športu, ki je izšel v 7. štev. A. G., je sprožil na univerzi med akadefniki-sportniki ostre debate in vzbudil nemalo ogorčenja, češ, da je članek napad na šport in športne organizacije. To je mnenje športnikov. Na drugi strani pa se večkrat slišijo očitki, češ da se mladina posvečava preveč športu in se to celo označuje kot karakteristika današnje mladine. V takih in podob-
nih slučajih se citirajo razna športna gesla, govori o važnem pomenu športa, o vzvišeni športni ideji in podobno. So pa to v veliki večini le besede brez življenja. Misel in ideja športa je eno, šport sam pa drugo.
Kaj je šport in kakšen namen ima. Šport v širšem pomenu besede je vsako smotreno in prosto gibanje telesa, ki ni stalno opravilo. Namen takega gibanja t. j. športa pa je krepitev telesa. Vsako telo, ki je prisiljeno radi dela, ki ga opravlja, do gotove določene drže ali do gotovih določenih kretenj, neobhodno potrebuje prostega svobodnega gibanja, v katerem se telo in mišice sproste in razgibljejo.
Napačno je mnenje, da je šport namenjen samo onim, ki fizično ne delajo in da šport za delavce in kmete, ki se itak ves dan gibljejo, ne bi imel smisla.
Na telesu, ki ves dan dela iste kretnje, deluje le gotova vrsta mišic. Zato se oni del telesa sicer res močno razvije, drugi del pa nasprotno polagoma propada. Za to delo bi bilo prav tako potrebno smotreno gibanje, ki bi skrbelo za enakomeren razvoj vseh delov telesa. Seveda pa se oni, ki del ajo danes fizično 8 ali 10 ur dnevno, to so kmetje in delavci, ne bi smeli v svojem delu fizično tako izčrpavati, da se v prostem času komaj odpočijejo. Poleg tega pa je socialno stanje delavskega in kmečkega razreda tako, da nimajo potrebne hrane, ki jo telo zahteva za opravljeni fizični napor. Zato je danes res šport skoro izključno le za meščane.
Športne organizacije in njih namen: Namen športne organizacije naj hi bil, zainteresirati čim širše plasti za gotovo vrsto športa, jih organizirati in jim nuditi možnost, da gotovo panogo športa res lahko goje. — Lep primer uspeha na enem področju športnega /udejstvovanja nudi Slovensko planinsko društvo. SPD-u se je posrečilo zainteresirati in organizirati velike mase ljudi in jim z postavljanjem planinskih koč in z grajenjem markiranih potov daje priliko do turistike.
Morda se zdi nekoliko čudno, če prištevam SPD med športne organizacije. Res je. da je danes med športom le ono telesno kulturno udejstvovanje, ki je v neposredni zvezi s tekmami. Bistvo športa so danes tekme in brez tekem ni športa, ho utegnil kdo reči.
Če je šport res ono telesno kulturno udejstvovanje, ki ima namen krepiti telo, potem tekme za šport sam niso bistvene.
In če si danes »športa« brez tekem ne moremo misliti, potem je to dokaz, da je danes športna ideja eno in šport zopet nekaj drugega.
In kaj danes šport faktično je? Poglejmo samo v športne organizacije in športne prireditve!
Po čem streme športne organizacije? Pred vsem za čim boljšo kvaliteto svojih športnikov, s katero si bodo »priborili« to ali ono prvenstvo, ta ali oni naslov. Cilj športnega kluba je, dobiti kader »nepremagljivega moštva«. Kvantiteta je postranskega pomena. V koliko pa klubi res skrbe tudi za kvantiteto svojih športnikov, delajo to samo s tem namenom, da imajo čini več materiala« na izbiro.
To je klub in ljudje, material? Mentaliteta, ki vlada v naših športnih klubih je taka. da je upoštevan le oni posameznik, ki nekaj športno predstavlja. Po so tako zvane »zvezde«. Ti so oboževani. Zanje se žrtvuje mnogo časa in mnogo denarja. V družbi so ti središče cele družbe. Oni pa, ki ne dosežejo gotovega nadpovprečnega uspeha, pa so odrinjeni in nezaželjeni. V veliki meri pridejo pri tem do veljave le oni, ki se športu popolnoma posvete. Ti vidijo v športu svoje življenjsko udejstvovanje. In v to mentaliteto je danes potegnjeno ne baš majhno število naše športne mladine. Zato je deloma očitek, da se mladina preveč udejstvuje v športu, pravilen in upravičen.
Važen športni pojav, bistven za današnji »šport«, so športni organizatorji, prijatelji športa in športne publike.
So to tri kategorije ljudi, ki jih je treba strogo ločiti.
Športni organizatorji organizirajo prireditve, skrbe za denarne podjiore in vire, in vodijo »športno politiko«.
Prijatelji športa sami sicer ne goje športa, pač pa sc zanj živo zanimajo. Finančno klub podpirajo, hodijo na tekme in se živo zanimajo za športno politiko. So častni predsedniki, odborniki in podobno.
In končno športna publika. V to kategorijo je prištevati one, ki sicer hodijo na tekme in so tudi
razburjajo ob zmagah in porazih, se pa sicer za politiko samo ne brigajo.
Slednjim trem kategorijam predstavlja šport »circenses«! igre! in nič drugega, in to v istem smislu kot v starem Rimu.
In to strast po »športu« danes podjetni ljudje dobro izrabljajo.
Lep vzgled za to so boksarske prireditve v Ameriki. V enem samem večeru kasirajo prireditelji ogromne vsote. Ali je boks šport.
Na drugi strani pa se zopet šport uporablja v militaristične namene. Tako je v Italiji in na Poljskem ves šport v rokah vojaštva, ki tudi žrtvuje ogromne vsote za športne naprave. Pri tem pa ne zasleduje namena dvigniti s sistematično telesno krepitvijo splošno zdravje in liigi-jeno, ampak si skuša zgolj zagotoviti svež in kvaliteten vojni material.
In ravno akademski športni klub bi bil v prvi vrsti poklican, da proti temu načinu pojmovanja športa »circenses« postavi novo, res zdravo pojmovanje športa. V tem zmislu je članek o športu v 7. št. A. G. za pozdraviti, ker daje nekatere konkretne predloge, predvsem smučarski dom. Če se je posrečilo agilnim kolegom v JASO dobiti že tretjič denar za tekme v Švici, mislim, da bo lahko v nekaj letih postavila nekje v bližini Ljubljane (mogoče Krvavec) smučarski dom, ki bo res služil športnemu namenu: mens sana in cor-pore sano.
PROSVETNI MINISTER JE GOVORIL...
I^raljevska vlada se ne bo strašila nikake žrtve, da da univerzam tisto, kar ji m potreba. Pripomnim, da je zidanje ali dozidava-nje vseh potrebnih zgradb vseh naših univerz na dnevnem redu. Z veseljem poudarim, da je gradnja pravne fakultete v Beogradu, že zagotovljena. Pravniki bodo tako kmalu imeli ne samo svoje poslopje, v katerem bodo lahko poslušali predavanja vsi slušatelji, temveč bodo imeli tudi priliko najtesnejšega sodelovanja s svojimi profesorji. Prepričan sem, da bo iz tega osebnega stika na tej fakulteti kakor tudi na drugih fakultetah zavladal trajen mir in tisti duh, ki je poroštvo v skupnem skladnem delu za napredek znanosti in mladine. Da svojih dolžnosti prosvetno ministrstvo prav nič ne bo zanemarilo, je že pripravilo vse uredbe o fakultetah z namero, da pridejo že prihodnje leto v veljavo.
... Ako smo v prvem zanosu svojega ujedi-njenja ustanovili tri vseučilišča, je treba, da iz tega sklepa slede tudi neke obveznosti. Po teh sklepih ne more in ne sme struktura naše družbe ostati tako primitivna, kakor je bila prej. Žive sile, ki jil) ustvarjajo vseučilišča, morajo koristiti, ne pa obremenjevati naroda. Ni dvoma, da bi se bile razmere v tem praven tudi razvile, da nas ni zadela splošna depresija, ki je preprečila mnoge in najboljše domisleke.
Navzlic temu pa ne smemo postati malodušni. Dovoliti ne smemo, da bi nam ugasnile ustanove, ki so nastale iz dobro utemeljenih nacionalnih potreb. Zato niti misliti ne smemo na ukinitev fakultet v Skopi ju in v Subotici, kar zahtevajo z neke strani. Prav tako bi ne bil upravičen prenos teh fakultet k njihovim maticam ali v druga mesta.
UNIVERZA IN NJEN MATERIALNI RAZVOJ.
Prva številka »Sodobnosti« prinaša pod gornjim naslovom razpravo o naši univerzi in njenih razmerah; navaja podroben statističen material o dotacijah beograjske in ljubljanske univerze.
Kar se tiče zidave univerzitetnih objektov v Ljubljani in Beogradu, moramo ugotoviti velike razlike.
Vzrok je v tem, da je pri nas zidal univerzitetna poslopja privatni kapital, v Beogradu pa državni, kakor kaze razmerje državnih dajatev iz področju ministrstva prosvete pod poglavjem Izredni izdatki«. Od leta 1919/20 do proračunskega letu 1933/34
Beograd 121,431.000 Din,
Ljubljana 10.759.801 Din.
K vsoti za Beograd je prišteti se 12,000.000 Din za pravno fakulteto, za katero so krediti že preskrbljeni, kot je razvidno iz poročila ministrstva prosvete.
Z AKA ) VELIKO AKADEMSKO ZBOROVANJE NI USPELO?
»V celoti je zborovanje poteklo mirno in stvarno.« »Jutro«, 17. marca 1935.
»Kdaj pa sta bila veličina in spokoj potrebnejša kakor danes, ko silijo splošne nevolje prav k obupu?«
»Jutro«, 24. marca 1935.
Na meddruštvenem sestanku dne 17. marca 1934 so zastopniki nekaterih društev prvič predlagali veliko akademsko zborovanje, ki naj razpravlja o važnih življenjskih vprašanjih slovenskih akademikov. Že dotlej se je bila nabrala vrsta vprašanj, ki se niso obravnavala v nobenem krogu ljubljanskih študentov in ni prišlo v njih do nobenih odločitev. Zato je bila pravilna misel velikega akademskega zborovanja, ker bilo je nujno, da se v svojih velikih problemih vsi ljubljanski akademiki svobodno in temeljito poraz-govore in sprejmejo^ odločilne sklepe, kako voditi boj za zboljšanje razmer.
Po omenjenem meddruštvenem sestanku je bila potreba akademskega zborovanja še večja in nujnejša, ker so se pojavila nova vprašanja, ki so posegla v življenje študentov. Belgrajski študenti so takrat takoj reagirali in še lansko pomlad priredili veliko zborovanje, ki je glede vseh vprašanj ugotovilo dejansko stanje in po-krenilo delo v vseh potrebnih smereh, da se položaj študentov zboljša. V Ljubljani pa smo ostali še vedno pri predlogih, ki smo jih ponavljali posameznim akademskim društvom, naj se čim prej skliče veliko akademsko zborovanje po vzgledu beograjskih tovarišev. Toda odločilni predstavniki naših akademskih društev so z zborovanjem odlašali do počitnic in še preko jeseni in zime do letošnje pomladi, ko se je končno vendarle tistim, ki so delali za tako zborovanje, posrečilo doseči, gotovo ne v najmanjši meri pori vplivom drugega velikega beograjskega zborovanja, da se je akademsko zborovanje sklicalo točno leto dni potem, ko je izšel prvi predlog zanj. Od tega zborovanja smo študenti, ki čutimo težo svojih študijskih in socialno-ekonomskih razmer, v katerih živimo, zelo mnogo pričakovali.
Tudi v svojem listu smo nekajkrat izrazili upanje, da bo prineslo zborovanje velikih odločitev in da bo z njimi začrtalo smernice velikega in odločilnega dela za bodoče mesece, v katerih naj se z živim bojem za izboljšanje težkega akademskega položaja skuša popraviti, kolikor je to mogoče, zamuda zadnjih let od razpusta Zveze sem. Toda mogli smo ugotoviti le medlost in mrtvilo in nezainteresiranost, ki je vladala na zborovanju. Ni prišlo do velikih sklepov, slovenski študentje niso na tern zborovanju oznanili, da združeni v veliko bojno fronto, naslonjeni na druge sloje našega ljudstva, ki enako iščejo potov v boljše dni, začenjajo boj za zrahljanje in sprostitev od spon. v katere uklepa tudi slovenskega študenta, ki se z napori in žrtvami prebija do izobrazbe, težko iskanje kruha. Kakor da smo na tem zborovanju še bolj klonili, se še bolj pogreznili vase, ubili v sebi upanje in hrepenenje in se odrekli volji, da bi v bojih to upanje in hrepenenje postalo resnica.
Vsi, ki smo občutili medlost tega zborovanja in ki spoznavamo, da akademsko zborovanje spričo vseh globokih problemov ne bi smelo biti v tako indiferentnem razmerju do njih, moramo ugotoviti vzroke, zaradi katerih zborovanje ni uspelo. V uvodu smo v širokem obrisu očrtali, kako se je to zborovanje celo leto pripravljajo. Že takrat, ko se je prvič predlagalo zborovanje, je bilo razločiti dve stališči do njega: zanj in proti njemu. Tisti predstavniki društev, ki so bili proti zborovanju, so sklicanje spretno zavlačevali z različnimi izgovori, najčešce s pomanjkanjem časa, če je bilo pred počitnicami, ali pa s pomanjkanjem dovoljenja univerzitetnega oblastva. —-V resnici pa so od lanske do letošnje pomladi še poleg počitnic minili meseci, ko se akademsko zborovanje sploh ni omenjalo. Šele po enem letu, ko niso mogli obveljati niti izgovori s pomanjkanjem časa niti s tem, da ni dovoljenja univ. oblastva, ki je dovolilo v tem času vrsto drugih zborov in komemoracij, in zlasti, ko se je vršilo decembra v Beogradu žo drugo mogočno zborovanje beograjskih študentov, ki so mogli od svojega prvega zborovanja lansko pomlad ugotoviti
že nekaj uspehov, je prišlo končno do sklicanja zborovanja ljubljanskih akademikov.
Na dnevnem redu tega zborovanja so bile razprave o vseh najvažnejših študijskih in ekonomskih vprašanjih, o katerih so bili podani nekateri precej dobri in izčrpni referati. Tudi udeležba je bila precejšnja — lahko bi bila seveda še večja. In zakaj moramo navzlic temu ugotoviti skoraj popoln neuspeh tega zborovanja? Nikakor se ne smemo zadovoljiti z ugotovitvijo, da se udeležuje akad. življenja na univerzi le do 500 študentov in še ti le pasivno in da sloni vse univerzitetno življenje na petnajstorici tovarišev (Akad. glas, 22. marca 1935) in s tem opravičiti zborovanje, kakršno je bilo.
Če se namreč nekoliko pomudimo pri tem precej točnem dejstvu, moramo priti do nekih sklepov, ki poteka tega zborovanja ne opravičujejo, ampak nam kažejo vzroke neuspeha nekje drugje, Če imamo v resnici na naši univerzi le 15 tovarišev, na katerih sloni življenje in delo akademskih organizacij, se tega ne smemo utrašiti. Teh petnajst tovarišev je z večjo ali manjšo jasnostjo spoznalo položaj slovenskih študentov in začelo boj za zboljšanje tega položaja. Postavlja se vprašanje: Ali je kdo od teh petnajstih vodečih študentov v sebi prepričan, da se je zavedel položaja in razmer, v katerih živi, po neki nujnosti, ki jo je občutil le on in je ne bi mogli občutiti tudi drugi? Izhajajoč iz več ali manj enakih socialnih slojev in živeč v enakih študijskih razmerah ima ta petnajstorica vodečih študentov življenjske osnove in pogoje kakor množice ostalih študentov. Zato se nam zdi popolnoma napačna delitev študentov v peščico zavednih, delavnih, požrtvovalnih in bojevitih, ter v množico nezavednih, nedelavnih, nepožrtvovalnih in pasivnih in na to delitev opreti nadaljnje razpravljanje. Danes ni študenta (izvzemši tiste razmeroma maloštevilne iz visokih, (uglednih meščanskih krogov), ki ne bi občutil vseh velikih težav, ob katere zadeva pri svojem študiju. Vsakdo sam zase bije boj za svoje življenje in obstoj, toda velikanska večina je takih, ki so tako zaverova-vani in pogreznjeni v to svojo individualno borbo, da se ne zavedajo tisočev enakih in podobnih življenj ne samo med študenti, temveč tudi med drugimi delovnimi ljudskimi sloji, da ne vidijo osnovnih gibalnih sil našega časa, ker so jim spričo vzgoje in okolice, v kateri žive, utesnjeni in zasenčeni pogledi na svet in ne umejo spraviti svojega individualnega življenja v sklad, — povezanost in odvisnost od življenja velikih družbenih skupin. Vsakdo od teh 15 študentov bi moral po sebi presoditi, kako je vendarle prišel do nekega določnega gledanja na življenjska vprašanja in do odločenosti, da bo delal in se boril za zboljšanje razmer. Seveda spada k spoznanju resničnega položaja prav to enotno spoznanje momentov, ob katerih so ti vodeči študentje spoznali resnični obraz in korenine življenjskih pojavov, ki jih njihovi tovariši še niso doumeli, čeprav jih posredno ali neposredno živo čutijo, listi, ki se štejejo za predstavnike akademikov — tu ne mislim onih, ki jim ni do tega, da bi se brez predsodkov in ozirov na kakršnekoli interese trudili spoznati resnični objektivni položaj, v katerem smo — se ne zavedajo dovolj, kako je nujno potrebno široko sodelovanje vseh študentov, sodelovanje v pravem pomenu, ki izhaja iz občutka in spoznanja. Vsem tem 15 ali kolikim vodečim študentom moramo priznati veliko požrtvovalnost in delavnost, toda očitati obenem, da niso znali pritegniti v boj širokih akademskih množic s tem, da bi jih potegnili iz njehove ne-orientiranosti, utesnjenih v individualne borbe, v kateri marsikdo kloni in omaga, preden je dosegel le neznaten uspeh, kajti bolj kakor kdaj je danes posamezni človek preslab, da bi se boril proti vsem organiziranim silam, ki mu stoje.nasproti.
Zadnje akademsko zborovanje nam daje potrdila za naša izvajanja. Dejstvo, da je prišlo na zborovanje blizu 500 akademikov, kaže, da je med študenti vendarle zanimanje za njihove življenjske probleme. Toda nikogar ni bilo, ki bi zbranim študentom jasno predstavil njihov položaj in jih pridobil za ognjevito borbo. Že v pripravah za to zborovanje se je videlo, da predlagatelji in zagovorniki zborovanja niso zainteresirali širokih krogov študentov in s tem si je ruzlagati dejstvo, da se je nasprotnikom zborovanja posrečilo tako dolgo zavlačevati zborovanje. In brez dvoma je potrebno, da je tudi tako zborovanje skrbno in temeljito pripravijo-
110. Poslušalci morajo biti sami pripravljeni, tako da se že prej sistematično bavijo z vsemi problemi, ki se pojavljajo. Le ob taki pripravljenosti je mogoče, tla povzroči vsako dejstvo, izneseno na zborovanju, v poslušalcih zaželeno reakcijo. Kako pa je bilo na zadnjem zborovanju? Referenti so brali nekatere dokaj skrbno sestavljene referate, toda pravega odziva med slušatelji niso vzbudili, saj se o nobenem vprašanju ni razvila debata: dejstva so se razblinjala in številke so padale v prazno — nekaj, ker so bili nekateri referati podani v govorno pomanjkljivi obliki, glavni vzrok pa je pripisati prav (emu, da se med študenti vse leto niso vodile nobene razprave o nujnih strokovnih vprašanjih. V vseh društvih bi se morali študentje podrobno seznaniti s temi problemi, da bi že pred zborom imeli več ali manj jasno predstavo in določeno stališče. Akademsko zborovanje pa bi moralo biti le rezultat dolgega in temeljitega razmišljanja, resnična manifestacija, ki naj pokaže politično zrelost in moč slovenskih študentov. In na zborovanju samem bi se bil moral dvigniti in ohraniti efekt dejstev in številk n. pr. z izdelanimi številčnimi statistikami, grafičnimi skicami itd., ki bi visele ves čas zborovanja in do zadnjega opozarjale nase, med študenti pa bi se morali razdeliti posamezni stvarni referati in predlogi itd.
Toda vse to je bila naloga in dolžnost pripravljalnega meddruštvenega odbora, ki je le-ta m izvršil. O tistih predstavnikih in skupinah, ki so vse leto zavlačevali zborovanje, namenoma nismo govorili, ker nam ni treba spominjati njihovih prizadevanj, da bi se preprečil odločen nastop, ki bi povedel slovenske študente v borbo.
Prav te skupine so bile z zborovanjem zaradi njegove medlosti in neodločnosti zelo zadovoljne. Po kolikih letih je zopet enkrat »Jutro« pohvalilo slovenske študente, njihovo mirnost in stvarnost? Mi te pohvale ne moremo in ne smemo biti veseli, nasprotno še bolj nas mora opomniti napak, ki smo jih delali, in nalog, ki jih imamo do sebe in vseh, ki bijejo kakor mi boje za boljše življenje.
Zato naj bo delo tistih vodečih študentov, pa čeprav jih je le 15, da na osnovi resničnega položaja in ne po takih ali drugačnih ideologijah, ustvarijo v širokih krogih ljubljanskih študentov živo zavest njihovega položaja in voljo do zboljšanja razmer. Tu temelji poziv v zadnji številki našega lista, da naj vodijo akademsko življenje res delavni ljudje in ne strankarski pro-pagatorji. Naj nam bo zgled že enoletni boj bel-grajskih študentov. Po polpretekli dobi pa smo se že tudi sami na nekaterih zborovanjih povzpeli precej nad nivo zadnjega zborovanja, kadar smo se za trenotek zavedli važnosti enotne in močne akcije. Po zadnjem zborovanju pa je bolj ko kdaj jasno, da je prva dolžnost vodeče petnajstorice, da prepriča slednjega študenta o tem, da »trpljenje ni aksiom«. To bodi naš aksiom! V veličini trpljenja današnjega človeka ni čas govoriti o spokoju, temveč o borbi!
TOVARIŠI!
Širite naš list tudi izven akademskih krogov.
ZAGREBŠKA VSEUČILIŠKA KNJIŽNICA.
I^omovi najvažnejših hrvatskih kulturnih institucij so razvrščeni v nekaki posebni četrti »slo-bodnega i kraljevskoga glavnoga grada Zagreba«. Jedro tega mostnega predela tvori impozantna stavba vseučiliške knjižnice, okoli pa so razporejene zgradbe fizikalnega in kemijskega zavoda, agronomsko gumarske in tehnične fakultete, učiteljišča in obrtnega doma, etnografskega muzeja, gledališča Ln univerze. Vsa četrt se zajeda sicer neposredno v sred.ino veletrgovsko-kramarske Iliče, je pa kljub temu od nje oddaljena za razdaljo, ki jo enaka razdalji med zagrebškim centrom in periferijo. Mestnemu življenju je še najmanj odmaknjeno gledališče. Stoji sicer še vedno na svojem starem mestu sredi kulturne četrti, toda živelj z Iliče in Zrinjevca je zavzel v njem že glavni del obširnih prostorov.
Stavba univerzitetne biblioteke je stara 21 let. Zgrajena je bila tik prod vojno z denarjem Rockefellerjevega instituta. Velika čitalnica z 260
6edeži leži v središču stavbe, okoli nje pa so razporejeni upravni prostori, skladišča, manjše čitalnice in pomožni prostori. V knjižnici je približno 400.000 zvezkov, ki so slušateljem zagrebške univerze vedno na razpolago. Na dom se ne izposojajo le tiste knjige, ki so v posameznih strokah neobhodno potrebne za študij in ki jih radi tega ni mogoče odtegniti obiskovalcem velike čitalnice. Ta je odprta med šolskim letom razen nedelj in praznikov dnevno od 8.—19. inre. V zimskem času ni ure, da bi ne bilo zasedenih vseh 260 sedežev. V preteklem šolskem letu 1933/34 je bilo zabeleženih 166.030 obiskov, to je povprečno 751 dnevno. V čitalnicah je bilo izposojenih skupno 56.511 zvezkov, to je 256 zvezkov dnevno. Na dom pa je bilo izposojenih 13.307 zvezkov, ali dnevno 60. Iz podatkov, ki jih daje radevolje na razpolago pisarna zagrebške vseučiliške knjižnice, posnemamo, da so posegali obiskovalci predvsem po filoloških, nato pravniških, filozofskih, pedagoških in medicinskih knjigah. Na dom pa je bilo izposojenih največ filoloških, nato zgodovinskih in na tretjem mestu filozofskih in pedagoških knjig. Za stalen obisk si je potrebno pridobiti posebno legitimacijo. Za zimski semester 1933/34 je bilo izdanih za čitalnico 2313 izkaznic, kar znaša 43% vseh vpisanih slušateljev, za izposojanje na dom pa 1375 (26%), v letni semester 1933 34 pa 1640 (32%) in 759 (15%). Razen velike je odprta študentom še mala čitalnica z zadnjimi številkami periodično izhajajočih znanstvenih del, časopisov in revij, toda žal le 2 krat tedensko po 1 uro. 12. marca t. 1. je bilo v njej 57 različnih naših in tujih revij, med njimi sledeče slovenske: Dom in svet, Književnost, Lovec, Popotnik, Slovenski Pravnik, Modra Ptica, Sodobnost in Ljubljanski Zvon.
S posebnim dovoljenjem imajo slušatelji dostop v biblioteko starih in sedaj izhajajočih časnikov in raritet. Univerzitetni profesorji imajo lastno, zelo udobno, z naslanjači opremljeno čitalnico. Lastno čitalnico pa imajo za semestraLni prispevek 25 Din tudi absolventi univerze, katerih je bilo lani vpisanih 370 (za izposojanje na dom 325). Izven Zagreba so bile odposlane 104 knjige.
Po novem zakonu o tisku pripada zagrebški univerzitetni biblioteki po en izvod vseh v državi izhajajočih periodičnih publikacij, medtem ko je dobivala knjižnica po starem zakomit po 1 izvod vsake v državi natisnjene knjige. Kljub temu pa nekatere od domačih založb niso odrekle svojega malenkostnega obulusa.
Delo, ki ga terja vzdrževanje univerzitetne biblioteke, opravljajo: ravnatelj. 4 bibliotekarji in 13 nastavljencev. Vsak slušatelj, ki je vpisan na zagrebški univerzi, plačuje semestralno po 20 Din v fond biblioteke. Potrebna nova dela se kupujejo, v kolikor to pač dopuščajo denarna sredstva. Ko smo vprašali ravnatelja biblioteke za višino državne dotacije, se je odgovoru nekako izognil; tudi Zagreb trpi na pomanjkanju prejemkov iz državnih blagajn.
Šele, kdor je videl na primer v zimskem času delo v tej biblioteki, kjer more prebiti študent od jutra do večera v toplo zakurjenih prostorih, dobri razsvetljavi in v vseh uidobnostili, ki so potrebne za miren študij, si more predstaviti, kake neizmerne važnosti je za večino dijaštva vprav univerzitetna biblioteka.
In tudi, zakaj se ljubljansko dijaštvo s tako trdovratno žilavostjo kljub vedno novim razočaranjem nenehoma bori zanjo.
PO UNIVERZI.
NAGRADA ŠOFERJEV.
Zveza šoferskih udruženj je razpisala mesto venca rna grob pokojnega kralja znesek 500 Din kot svetosavsko nagrado za temo: »Javna dela in turizem v Jugoslaviji«.
PREDAVANJE O INDIVIDUALNI PSIHOLOGIJI.
Dne 26. marca t. 1. je v »Mladem Triglavu« tov. Novak predaval o individualni psihologiji. Podal je na zgoščen način osnovne pojme individualne psihologije in prečita! iz Wexbergovega dela »Individualpsyhologie« poglavje o vplivu socialnih in gospodurskih faktorjev na razvoj otroka. Individualna psihologija, katere ustano-
vitelj je dr. Alfred Adler in glavni nadaljevatelj Wexberg, je pomedla s staro šaro metafizične šolske psihologije in začela opazovati človeka v njegovi resničnosti. Svoje znanstvene izsledke uporabljajo individualni psihologi pri vzgoji mladine in zdravljenju živčno obolelih. Njihov praktični, resnični odnos do človeka je danes sredi poplave najrazličnejših laži znanstvenih zablod pozitiven.
Predavanje tov. Novaka je pozdraviti iz dveh razlogov. Prvič radi temeljite obravnave problema in drugič, ker je predavatelj sam — akademik. Posebno vprašanje pa je vprašanje popularizacije predavanj. Vsekakor mora biti prvi namen predavatelja obdelati kakršnokoli snov na poljuden način in tako premostiti prepad med svojim znanjem in poslušateljevim neznanjem. Podati stvari pravilno i n poljudno je težje kot podati jih le pravilno. V neupoštevanju popularizacije vidimo nedostatek predavanja tov. Novaka, nedostatek, ki je mnogim onemogočil kljub miselnemu naporu spoznanje osnov individualne psihologije.	Bo.
PEDAGOŠKI KLUB
ima vsak četrtek od 16.—17. ure v sobi 90 svoj sestanek z referati o pedagoških temah in aktualnostih. Pristop imajo tudi nečlani kluba, predvsem filozofi. — V četrtek, 21. t. m. je referirala tov. Nada Kladnikova o s k avtizmu in skavtski vzgoji. Po referatu se je vnela živahna debata. Tov. Kerenčič je referiral o monopolizaciji šolskih knjig — referat je bil prekinjen in se nadaljuje na prihodnjem sestanku.
V petek, 22. t. m., zvečer je pedagoškemu klubu predaval g. dr. Vladimir Bartol o psihoanalizi. Podčrtal je predvsem razlike med šolsko, oficielno psihologijo in modernimi psihološkimi strujami. Obširna debata po predavanju ni dovedla do nikakšnih zaključkov. Sestanki kluba in predavanja se vrše vsak teden, kraj, čas in dnevni red pa bodo objavljeni na oglasni deski društva slušateljev filozofske fakultete.
AKADEMSKI KLUB ELEKTROTEHNIKOV.
V sredo 27. marca ob 20. je predaval v predavalnici elektro-instituta na tehniki g. prof. dr. Vidmar o temi »Ob petdesetletnici transformatorja«.
Tako se je torej končalo dolgo prizadevanje študentov, da si znova pridobe od straini rektorata odvzeto pravico do prirejanja večernih strokovnih predavanj, z uspehom. Elektro-institut bo odslej plačeval skromno porabo toka, študenti bodo imeli redna predavanja ob sredah, vse drugo, kar je bilo zvezano s tem vprašanjem in bilo tudi pravi vzrok za svoječasno prepoved, pa upamo, da ne bo delalo rektoratu skrbi.
Priporoča se najmoderneje urejena lekarna DR. G. PICCOLI Ljubljana (nasproti nebotičnika).
Oddajajo se zdravila na recepte za vse bolniške blagajne.
knjigarna
KLEINMAYR & BAMBERG
LJUBLJANA, Miklošičeva cesta št. 16
nudi Vam največjo zalogo tu in inozemskih knjig vseh znanstvenih panog, daje nasvete v literarnih vprašanjih in ima vedno najnovejše sezname svetovne literature na razpolago. Oglejte si v trgovini brezobvezmo obširno zalogo znanstvenih novosti. — Proti izvestni garanciji se dobivajo knjige tudi na odplačevanje.
Ne trošite denarja po nepotrebnem ...
Moderna menza
»NOVA KUHINJA«
Aleksandrova cesta 5/1.
Vam nudi prvovrstno hrano po izberi jedilnega lista. Kompletno kosilo Din 10.— ali 8.50, kompletna večerja Din 6.—. Abonenti popust.
Urejuje uredniški odbor. Za uredništvo odgovarja Evgenij Ravnihar. — Izhaja vsak teden. — Naročnina: akademiki 4 Din, vsi drugi 5 Din mesečno. — Ček. račun: Ljubljana, štev. 16.465. — Izdaja konzorcij, predstavnik Viktor Turnšek. — Uredništvo in uprava: Ljubljana, Wolfova ulica
štev. 3/1. — Tiska tiskarna »Slovenija«, predstavnik A. Kolman. Vsi v Ljubljani.