II. 
Vojo Likar 
Za temo te okrogle mize smo izbrali vprašanje razlage in pojasnitve obliko-
vanja znanstvenih teorij v epistemologiji in filozofiji znanosti. Dejstvo je nam-
reč, da je postalo dandanes obravnavanje teh vprašanj in še mnogih drugih, 
ki zadevajo položaj sodobnih znanosti v družbi in njihovo vpetost v ekonomska, 
socialna in politična razmerja in odnose, izborna tema mnogih filozofskih teorij 
in različnih filozofskih tokov, marksističnih in nemarksističnih. Pri tem je 
mogoče reči, da bolj izstopata zlasti francoska epistemologija na eni in anali-
tična filozofija na drugi strani, vendar tudi tu, v obeh primerih, ne gre za kako 
enotno teorijo znanosti, temveč moramo govoriti v množini — o teorijah 
znanosti. Posebej bi rad poudaril, da nam pri izbiri teme, ki je verjetno še 
vedno preširoka, nikakor ni šlo za to, da bi kakorkoli konfrontirali ali poskušali 
zbližati ta dva, recimo izrazitejša pristopa do teorije znanosti, epistemološkega 
in analitičnega. To je že samo po sebi nemogoče, saj gre v obeh primerih 
za vrsto med seboj zelo različnih zastavitev, ki jih ni mogoče enoznačno sub-
sumirati v neko globalno doktrino, kljub temu, da imajo nekatere skupne 
poteze. Naša želja je bila, da bi poskušali skozi ugotavljanje razlik in speci-
fičnosti v pristopih posameznih teorij znanosti, odkriti na eni strani, kaj lahko 
te teorije prispevajo k marksistično utemeljenim pristopom k znanosti in na 
drugi strani ugotoviti, kar se mi zdi pomembneje, ali vsebujejo teoretsko plodne 
nastavke in izhodišča, in katere, za osvetlitev vprašanja o znanstvenem statusu 
same Marxove teorije, to je kritike politične ekonomije. Vsa ta vprašanja so 
seveda tesno povezana s še enim vprašanjem, ki bi ga morda tudi lahko 
načeli, namreč, kaj pomenijo analize odnosa znanosti in filozofije za tako ime-
novano marksistično filozofijo, ali, če vprašanje nekoliko obrnemo, kako se 
znotraj marksistične teorije reflektira odnos znanosti in filozofije. Sodobna 
filozofija je namreč prav iz svojega intenzivnega ukvarjanja s problemi pojas-
nitve razvoja znanstvenih teorij povlekla nekatera spoznanja, ki kot nekakšen 
feedback delujejo na njeno lastno teoretsko utemeljitev, hkrati pa zahtevajo 
radikalno transformacijo filozofske prakse. 
Okrogla miza: Vprašanje razlage procesa oblikovanja znanstvenih teorij . 91 
dr. Andrej Ule 
Strinjam se s trditvijo, ki je bila izrečena, da se danes teoriji znanosti 
zastavljata dve osnovni nalogi. Prva je radikalizacija dosedanjega »pragmatič-
nega« oz. »historičnega« obrata v teoriji znanosti, ki ga je med prvimi napravil 
Thomas Kuhn, namreč radikalizacija v tem smislu, da se pokaže inherentnost 
trdne logične strukture v razvoju in prelomih znanstvenih teorij, tj. da se 
v jedru zgodovinskega odkrije logično strukturo. Torej na neki način »povratek« 
izgnane analitične teorije znanosti v pragmatično-historičen kontekst. 
Druga naloga je po mojem v tem, da izdelamo koncepcijo znanstvene pro-
dukcije in sicer ne le analize mesta znanosti v celotni družbeni proizvodnji, 
temveč »delovno bistvo« znanosti v vseh njenih dejavnostih od raziskovanja, 
eksperimentiranja do gradnje hipotez in teorij. To je delo posebne vrste, 
ki mu, sledeč Marxu, pravim »splošno delo« in je inherentno znanostim. Posebno 
ta naloga čaka marksistične teoretike, čeprav je prva tudi zanje zavezujoča. 
Kajti ravno obstoj logičnega jedra v razvoju teoretičnih struktur, pa tudi v 
razvoju raziskovalnih metod, je pogoj za omenjeno specifično delo znanosti, 
ki predstavlja kontinuiteto v razvoju znanosti kljub paradigmatskim prelomom. 
Na žalost je Marx napisal le nekaj segmentov, bolje nekaj stavkov o temi 
znanost kot splošno delo, vendar v takšnih središčnih kontekstih njegove teorije, 
da so zelo pomembni oz. celo ključni za marksistično teorijo znanosti. 
V uvodnem tekstu, ki sva ga napisala skupaj s Hozjanom, sem navedel le 
tiste tendence v sedanjem razvoju teorije znanosti, ki na neki način potrjuje 
obe zgornji usmeritvi, predvsem pa prvo od njih. Posebno s Sneed-Stegmüller-
jevo logično rekonstrukcijo nekaterih Kuhnovih konceptov se je namreč izvršila 
sinteza »pragmatičnega« in »logično-strukturalnega« pristopa k razvoju in na-
stanku znanstvenih odkritij in teorij. Njuna »modelna rekonstrukcija«, ki sloni 
na »bourbakijevskem« modelu aksiomatizacije v teoriji množic in matematike, 
je vsaj na nivoju opisa, če že ne razlage, pokazala, da navidezno zunanji dejav-
niki v razvoju znanosti, kot je npr. psihološko in socialno ozadje paradigmatskih 
sprememb, moč retorike namesto dokazovanja (ki velikokrat sploh ni mogoče) 
ipd., niso le tujki v znanosti, temveč jih takorekoč nujno terja logična struk-
tura paradigem, njihova zaključenost in nesorazmerljivost. Znanstvena teorija 
tedaj ni več le celota stavkov, ki bi jih lahko stavek za stavkom primerjali s 
stavki drugih, npr. alternativnih teorij, temveč je abstraktno orodje sila kopleks-
ne vrste, ki v občem vsebuje t. i. »teorijski del« (izražen s t. i. Ramseyevim glav-
nim stavkom teorije) ter »empirični« oz. bolje »pragmatični del«, namreč množi-
co različnih modelov uporabe teorije (t. i. »potencialnih« modelov, ki še vsebu-
jejo teorijske termine in t. i. »potencialno potenciranih« modelov, ki so brez 
teorijskih terminov, značilnih za dano teorijo). 
Za opis neke znanstvene teorije zato ni dovolj le to, da podamo poglavitne 
teorijske zakone in predmetno področje teorije (in tudi ne, če temu dodamo 
še t. i. korespondenčna pravila, ki posredujejo med teorijo in ustreznimi empi-
ričnimi trditvami, ki so relevantne za dano teorijo), temveč moramo vedeti 
tudi za način uporabe tega zakona v različnih vodilnih modelih uporabe. S tem 
namreč šele vemo, kako dalje širiti osnovno teorijsko jedro na nova področja, 
ali kako uporabiti že spoznano na posebne ožje primere uporabe teorije. Ali 
bolje, teorija je pravzaprav vse to skupaj, torej zakoni + pravila uporabe na 
modelih. Je torej neka dejavnost, ne zgolj celota stavkov. 
92 Vestnik IMS 1984/1—2 
Zakon je zakon teorije šele tedaj, če pokažemo, kako je vgrajen v modele 
uporabe. Sneed in Stegmiiller sta dokazala, da se to da opisati v dokaj strogem 
matematičnem jeziku. Z njim se da opisati dobro tudi razlike med paradigmat-
skimi teorijami in razloge njihove nesorazmerljivosti, vendar se pokažejo tudi 
možnosti progresivnega ali regresivnega prehoda od ene k drugim teorijam (to 
je bilo npr. področje Lakatoseve teorije t. i. »znanstvenih programov«, pro-
gresivnih in regresivnih poti v razvoju teh programov). Po Stegmiillerju se 
lahko zgodi celo neke vrste razkroj prvotne teorije v znanstveni revoluciji, 
namreč ko nastane več disparatnih novih teorij, vsaka s svojo linijo razvoja, 
ki se ne srečajo več v neki novi skupni teoriji. Toda v nobenem primeru 
znanstvene revolucije ni kontinuiteta v prehodu med paradigmami, vedno 
imamo opraviti s skokom, s nesorazmerljivostjo teorij, ki preprečujejo linearno 
logično ali empirično povezavo teorij. V tem smislu sta Sneed in Stegmiiller 
potrdila glavno Kuhnovo tezo o nesorazmerljivosti paradigem v znanstveni 
revoluciji. 
Možne so le delne primerjave, npr, če primerjamo modele uporabe ene 
in druge teorije, saj so največkrat vsaj potencialno potencialni modeli prve 
teorije zajeti v potencialno potencialnih modelih druge teorije. S pomočjo 
strukturnih analogij je mogoče podati neko primerjavo dveh paradigmatskih 
teorij in tako je mogoče v nekaterih primerih vendarle govoriti tudi o napredku 
v razvoju znanosti, možno ga je celo natančno precizirati. Po mojem mnenju 
gre v tej teoriji znanosti za prvi poizkus, da bi logično strogo opredelili dialek-
tični pojem ukinjanja/preseganja (Aufhebung), tj. kvalitetnega skoka skozi 
negacijo negacije. Seveda niti Sneed niti Stegmiiller nista hotela doseči kaj 
takšnega, vendar se naravnost vsiljuje ta misel vsem, ki skušajo logično preciz-
neje podati racionalno bistvo dialektičnega skoka. 
Ta teorija ponuja deloma tudi pojmovno orodje za drugo nalogo, za opre-
delitev »splošnega dela« kot idealnega, vendar delujočega dejavnika vsake znan-
stvene prakse. Znanstvena teorija namreč sedaj ni več le stavčna zgradba, 
temveč neko »orodje«, ki se ga uporablja v konkretnih primerih modelov oz. 
znanstvenih pojasnitev, napovedi, raziskovanj ipd. Je torej bistven del neke 
»delovne prakse«, če tako rečemo, znanosti. Resda Sneed in Stegmiiller to 
zamisel razvijata pretežno na matematično-formalen način, ko prikazujeta teo-
rijo kot »urejeno 5-terico« (Mp, Mpp, M, C, I), pri čemer Mp predstavlja množico 
»potencialnih modelov« teorije (ki se lahko opišejo s pomočjo teorijskih in 
empiričnih terminov dane teorije), Mpp množico »potencialno potencialnih« mo-
delov teorije, ki so čista empirična baza za gradnjo modelov teorije, tj. modeli 
brez teorijskih terminov, M množica dejanskih modelov teorije, C množica t. i. 
»constrainsov«, lahko bi rekli križno povezujočih skupnih značilnosti več de-
janskih modelov teorije in I množica t. i. »intendiranih aplikacij« teorije, ki 
predstavljajo specializacijo jedra teorijskih zakonov na določena omejena pod-
ročja (npr. nove, posebne zakone, dodane k centralnim teorijskim zakonom) ter 
ustrezno specializacijo modelov. 
Ta zelo formalni pristop pa je vendarle že dosedaj pomagal razjasniti mnoge 
težave v teoriji znanosti (npr. analiza različnih tipov znanstvenih revolucij, 
ločevanja razširitve od redukcije teorij, analiza raznih tipov idealizacij, analiza 
nekaterih pragmatičnih trditev, npr. trditve o »uporabljanju« in »uporabnosti« 
teorij), Stegmullerjevi učenci, zlasti Balzer, pa so jo razširili tudi izven področja 
Okrogla miza: Vprašanje razlage procesa oblikovanja znanstvenih teorij . 93 
naravoslovnih teorij (npr. na ekonomijo, lingvistiko, psihoanalizo, celo na ana-
lizo Kapitala). 
Tu bi želel povedati še, kaj je po mojem mnenju še treba narediti v tej 
teoriji. Predvsem bi bilo treba dalje razviti začeto analizo znanosti kot »delovne« 
dejavnosti, kar je sedaj ostalo zabeleženo le na nivoju drugačnega opisa teorije 
z množicami modelov uporabe. Mislim namreč na znanost kot specifičen proces 
predelave informacij v »znanje« od izhodnih empiričnih ugotovitev do izgradnje 
hipotez in teorij. Gotovo je ta proces trajna sestavina znanosti in obenem očitno 
neko delo, posebne vrste. Če bi uspelo tudi ta proces eksaktno opisati s pomočjo 
logike in matematike, podobno kot je uspelo to na nivoju opisa delujoče teorije 
v celoti, bi dobili dokaj kompletno in obenem natančno teorijo znanosti, ki 
bi jo lahko res uporabili vsebinsko pri analizi preteklega, sedanjega in morda 
tudi bodočega razvoja znanosti in znanstvenih revolucij. Seveda pa bi moral 
biti tu uporabljen drug pojem informacije, kot je običajen v t. i. »teoriji infor-
macij«, namreč pojem »vsebinske informacije«, če tako rečem, ki ni le negen-
tropija. Toda tudi ob tej vsebinski informaciji predstavlja znanstvena dejavnost 
neke vrste avtomat, ki skače iz stanja v stanje in pretvarja »vhodno informa-
cijo« (podatke, preteklo znanje, odzadno znanje) v novo znanje, v teorijo. 
Kakorkoli že, tudi sedanja stopnja v razvoju analitične teorije znanosti, 
ki je bila dosežena s Sneed-Stegmullerjevo teorijo je med najbolj zanimivimi 
v teorijah znanosti, posebno zato, ker se poskuša z natančnimi miselnimi aparati 
približati dejanskemu početju znanstvenikov v njihovem delu. Ne skuša anali-
zirati znanosti le v njenih rezultatih, tj. v že zgrajenih teorijah, npr. da anali-
zira njihovo logično in jezikovno strukturo, temveč skuša zajeti tudi način 
delovanja teorije v rokah znanstvenikov, takrat ko jo uporabljajo v različnih 
modelih, ko širijo teorijo na nova področja, ali ko jo uporabljajo v posebnih 
primerih in končno, želi potegniti maksimum racionalnosti tudi iz situacij 
znanstvenih revolucij oz. prelomov. Seveda je to le začetek v izgradnji more-
bitne bolj kompletne teorije znanosti, ki bi razkrila »logiko« znanstvene pro-
dukcije. Šele tedaj, ko bi ugotovili to logiko, bi se dokončno premaknil iz raz-
ličnih opisov že storjenega, iz historizma ali iz naknadne normativistične logične 
rekonstrukcije doseženega znanja. 
Slavko Hozjan 
Na kratko bi poskušal osvetliti območje, ki ga je v svoji eksplikaciji Ule 
ves čas predpostavljal, namreč primernost široke aplikacije logike — logičnega 
instrumentarija in logičnih metod — za analizo znanosti. Preden bom navedel ne-
katere razloge za upravičenost tovrstne uporabe logike, bom skiciral odnos do 
tega problema v marksistični filozofiji, kar je za našo diskusijo še posebej 
aktualno. 
Poenostavljeno vzeto lahko razlikujemo rešitve dialektičnega in rešitve 
historičnega materializma. Po sporih v 50. letih in po vrsti neuspelih poskusov 
konstruiranja dialektične logike — ki naj bi v razdelani obliki imela vlogo 
hevristične metode, dejansko pa nikoli ni bila razvita niti do stopnje uporab-
nosti za preciznejšo deskripcijo — dialektični materializem tolerira (ko)eksi-
stenco formalne logike in njeno uporabo za analizo znanosti z omejitvijo, da 
je formalna logika posebna znanstvena disciplina in se zato njenemu instru-
94 Vestnik IMS 1984/1—2 
mentariju lahko prizna samo status posebnih metod. In posebne metode so 
zmožne zajeti le del statičnega, drugače zelo kompliciranega in mnogostran-
skega spoznavnega procesa v znanosti, ki ga v celoti lahko zajame dialektično-
materialistični kategorialni aparat. Zaradi takšnega metodološkega redukcio-
nizma — saj se segmente znanosti, ki jih lahko zajame logika, načelno lahko 
enako dobro razišče z dialektično-materialističnimi kategorijami, ki so višjega 
tipa — izgine potreba po natančni določitvi razmerja med dialektičnim in logič-
nim pristopom in logični pristop služi le kot potrditev rezultatov, dobljenih 
z dialektično-materialistično analizo. Na drugi strani pa je pragmatični vidik, 
tj. posebni položaj (naravoslovnih) znanosti v družbenem kontekstu, tisti de-
javnik, ki kljub metodološkemu sporu logično analizo znanosti zahteva in jo 
omogoča. Do tega prihaja, ker se vloga in pomen (naravoslovnih) znanosti 
v deželah realnega socializma določata prek njihovih pozitivnih rezultatov in 
uspehov pri družbenem razvoju in napredku. Znotraj dialektičnega materia-
lizma, ki igra na družbenem planu vlogo legitimacijske teorije, je nasproti 
(naravoslovni) znanosti nemogoče nastopati s pozicije kritike, ker »science« 
nima negativnega predznaka, kot je to primer v pretežnem delu zahodnoevrop-
ske marksistične tradicije. Uporaba logike za analizo znanosti torej ni dopustna 
zgolj zaradi njene nevtralnosti, tj. nenevarnosti za obstoječa družbena razmerja; 
ravno nasprotno, prav zaradi vrednotenja rezultatov logične analize znanosti 
je omogočeno pozitivno legitimiranje vloge (naravoslovnih) znanosti in s tem 
posredno tudi legitimiranje obstoječih razmerij. 
Vendar je ob legitimacijski funkciji pomembnejša uporaba logične analize 
v sklopu znanosti o znanosti, ki predstavlja združitev in poskus povezave raz-
ličnih znanosti in njihovih metod. Logična analiza znanosti naj bi odkrila no-
tranje mehanizme razvoja znanosti, raziskala bi naj torej strukturo in dinamiko 
(naravoslovnih) znanstvenih teorij, saj je pred znanost o znanosti kot glavna 
naloga postavljeno omogočanje planiranja znanstvenega razvoja. In ker se dajo 
rezultati logične analize vsaj načelno operacionalizirati do te stopnje, da se 
jih v obliki algoritemskih postopkov lahko praktično uporabi, je podpora lo-
gičnim analizam še dodatno zagotovljena. 
Dialektični materializem seveda ni tako enoten tok, kot si običajno pred-
stavljamo. Je pa nesporno, da je prav ob analizi znanosti nastopil najbolj 
programsko in z najopaznejšimi rezultati. To poudarjam zato, ker je situacija 
v historičnem materializmu bistveno drugačna. V kolikor se je naravoslovje 
sploh tematiziralo kot problem, ki zasluži natančnejšo analizo, so se z njim 
v glavnem ukvarjali posamezni teoretiki in o kontinuiranem proučevanju 
kot tudi o teoretsko enotnem toku ne moremo govoriti. 
K temu, da naravoslovje ni v središču pozornosti, odločilno prispeva dejstvo, 
da so zastavitve kot tudi rešitve v historičnem materializmu vezane na celoto 
teoretskega polja, ki se vzpostavlja kot nasprotje in kritika obstoječih teoret-
skih tradicij, kot družbena kritika in s tem kritika obstoječega načina produk-
cije. Ukvarjanje z notranjo strukturo naravoslovja je za historični materializem 
— v primerjavi s proučevanjem njegove družbene funkcije — povsem spora-
dičen problem. Navezava na takšno tematizacijo prinaša s sabo tudi nevarnost, 
da se sprejmejo zastavitve, ki predstavljajo pristajanje na okvire meščanskega 
pojmovanja racionalnosti, za katerega je prav naravoslovna znanost najbolj 
eklatanten primer in model. Historično-materialistična kritika znanosti je lahko 
le kritika naravoslovja v celoti, kritika njegove družbene vloge in družbeno 
Okrogla miza: Vprašanje razlage procesa oblikovanja znanstvenih teorij . 95 
pogojenih korenin, kritika naravoslovne paradigme mišljenja in njenih metod. 
Toda nikakor ne sme ustvarjati pozitivitete z analiziranjem notranjih vsebin 
posameznih naravoslovnih znanosti, z iskanjem njihovih strukturnih lastnosti, 
s preverjanjem raziskovalnih in pojasnitvenih metod, ker je to področje, ki 
ohranja obstoječa razmerja. 
Če je dialektičen materializem ob nujnosti navezave na to pozitiviteto moral 
dopustiti primernost uporabe logike, v historičnem materializmu takšno stališče 
ni mogoče. Logične metode so konstitutivni del naravoslovnega opredeljevanja 
racionalnosti in logično-scientistični miselni sistem preprosto ni združljiv z zgo-
dovinskim dialektičnim pristopom, kajti dialektična metoda, za razliko od postu-
liranja neodvisnosti logičnih metod in vsebine, determinira možne vsebine in 
uporabe teorije. Tako v historičnem materializmu postane problem uporabe 
logike za analizo (naravoslovne) znanosti problem kritike analitične teorije 
znanosti v celoti, tj. problem uporabe logičnih metod je lahko le kritika logike 
kot posebne discipline in s tem posredno kritika temeljev matematične nara-
voslovne paradigme. 
Pomembno pri tem je dejstvo, da za historični materializem nezdružljivosti 
ahistoričnih logičnih metod s historično materialističnimi dialektičnimi meto-
dami ne pogojujejo le različni kriteriji racionolnosti; ni toliko bistveno po-
udarjanje razločka med zaobjetjem statičnih stanj z logičnimi metodami in 
zajetjem procesualnosti z dialektično metodo, kjer dialektični pojem celote 
prekorači meje formalne logike, vendar se pri tem razloček med sistemom 
in totaliteto ne da označiti direktno, kajti v jeziku formalne logike bi se ga 
razrešilo, v jeziku dialektike bi se ga moralo odpraviti. Temeljna razlika je 
pravzaprav v spoznavno-teoretskih podmenah o mestu in vlogi subjekta v 
procesu analize. Habermas pravi, da se prav preko te vloge začrtujejo tudi 
meje logike, saj je enoznačnost jezikov calcula odkupljena z njihovo monološko 
zgradbo, tj. s konstrukcijo, ki izključuje dialog. Strogo deduktivne povezave 
sicer dopuščajo izpeljevanja, ne pa komunikacij in dialoge nadomesti prenos 
informacij. 
Po tej kratki skici seveda ne moremo soditi o pravilnosti ali nepravilnosti 
rešitev ene ali druge smeri marksistične filozofije, vendar pa nam ta dva pri-
mera zelo dobro ilustrirata tipičnost pristopa, ki ni značilen samo za mar-
ksistično tradicijo, temveč skorajda za vse teoretske tradicije (razen konstruk-
tivizma), ki poskušajo tematizirati fenomen znanosti in ki se eksplicitno lotevajo 
vprašanja o primernosti logike za takšno raziskovanje. Vse te pristope bi lahko 
označili kot neimanentno, zunajlogično ocenjevanje primernosti logičnih metod. 
Toda treba je povedati, da neimanentna kritika logike in njenih metod v tej 
zvezi ni možna iz naslednjega razloga: ker nastopa logika pri analizi znanosti 
kot aplicirana logika, dobi s tem poseben status, status meta-teorije. 
Kritika, ki dvomi o primernosti uporabe logike za analizo znanosti, hkrati 
dvomi o primernosti same metateorije. Implikacija je daljnosežna. Če po-
stavimo pod vprašaj metateorijo, je s tem postavljena pod vprašaj sama 
»objektna teorija«, tj. njena deskriptivna, konstrukcijsko-konstitutivna in 
pojasnitvena primernost. Če se vztraja pri neimanentni kritiki uporabe logike 
za analizo znanosti, je takoj prisotna tudi nevarnost, da se tak pristop ponovi 
tudi na ravni objektne teorije. S tem pa od analize dejanske znanosti preidemo 
v »znanstveno fantastiko«. 
96 Vestnik IMS 1984/1—2 
Rado Riha 
Navezal bom na Uletov in Hozjanov prispevek — mislim, da lahko kljub 
različnostim našega pristopa k problematiki znanstvenih praks opredelim nekaj 
stičnih točk, čeprav morda nekoliko polemično. Ko že govorim o različnosti, 
bi rad nekaj povedal še o diskusijski iztočnici, ki jo je izbral Likar, o vprašanju, 
kako različne teorije znanosti dojemajo učinkovanje zunajznanstvenih dejav-
nikov v »notranjosti« procesa znanstvenega spozanja. Če se srečujejo zastopniki 
različnih znanstvenoteoretskih zastavitev, ki govorijo radikalno različen teo-
retski jezik, je namreč na dlani, da je minimalni in zadostni pogoj za njihovo 
kolikor toliko uspešno srečanje, da vsaka od zastavitev opredeli, kako se znotraj 
svoje lastne teoretske mreže sooča z momentom drugačnosti, različnosti, kako 
reflektira tisto, kar je zunanje, kar vanjo ni umestljivo. Mislim, da nam izho-
diščno vprašanje omogoča, da lahko iz notranjosti svoje lastne teoretske po-
zicije legitimno govorimo o »drugem«. Hkrati je z njim že vnaprej spodbita 
možnost sicer priljubljenega jadikovanja nad specializacijo in izoliranostjo 
znanstvenih disciplin, jadikovanja, ki ni toliko stvar vsakdanje zdrave pameti, 
ampak se za njim vselej že skriva kak »specialist občega«, se pravi, gospostvena 
zahteva, ki hoče z neko občo teorijo zaobjeti partikularno bogastvo in z bolj 
ali manj nasilno homogenizacijo »preseči« njegovo »enostranost«. 
Vprašanje, kako znanstvena teorija konceptualizira specifično zunanjost 
vsakokratne znanstvene prakse, torej ni le neko prigodno vprašanje, ampak je 
še kako temeljno, če priznamo dejstvo razhajajočih se znanstvenih teorij. Zares 
produktivno pa lahko to vprašanje deluje le — to je moja teza — če se ovemo 
tega, da je po svojem izviru filozofsko. Sicer pa priča o tem izviru že njegova, 
gledano z znanstvenega stališča, abstraktnost, znanstvena neoperativnost. Vpra-
šanje je torej filozofsko, vendar pa po svoji zastavitvi meri na transformacijo 
tradicionalnega filozofskega odnosa do znanosti. Dovolj izčrpno je ta tradicio-
nalni odnos, kakor se vleče od Kanta naprej, prebil pa ga je šele Bachelard, 
opredelil Likar v svojem prispevku za našo okroglo mizo — sam bi za njim 
povzel, da je za ta odnos značilno, da izhaja iz neke vnaprej sprejete trdne 
oporne točke, na podlagi katere naj bi se pojasnila in upravičila struktura in 
razvoj znanstvenega spoznanja. In če se z Likarjem strinjam tudi glede tega, 
da se mora filozofija, če hoče ustrezno pojasniti znanstveno dejavnost sodobnih 
znanosti, njihove spoznavne procese in formiranje teorij in konceptov, odpreti 
navzven, proti znanostim, bi k temu dodal samo še to, da je konkretna oblika 
in preizkus uspešnosti tega »odpiranja filozofije« prav v tem, ali in kako je 
teorija znanosti zmožna odgovoriti na vprašanje zunajznanstvenega oz. ne-
znanstvenega, ali in kako je takšno vprašanje zmožna postaviti kot imanentni 
del lastne znanstvenoteoretske refleksije. 
S tem nočem reči, da je tako zgrajena znanstvenoteoretska refleksija po 
svojem značaju filozofska, da priča o nekakšnem neodpravljivem jedru filozof-
skega uma sredi znanstvenega razuma — filozofije, tudi marksistične, ki pri-
čakujejo in zahtevajo od znanstvenika, da se ove filozofa ali pa kar dialektika 
v sebi, se mi zdijo še vedno ujete v tradicionalni odnos filozofije do znanosti. 
Mislim pa, da ne smemo izgubiti nikoli spred oči, da premislek sodobnih 
znanstvenih praks ne začenjamo iz nič, kot tudi znanstvenoteoretska refleksija 
ne začne neposredno na podlagi samih znanstvenih praks, pač pa je sodobna 
refleksija znanosti vselej že filozofsko določena, ne glede na vse dobre ima-
Okrogla miza: Vprašanje razlage procesa oblikovanja znanstvenih teorij . 97 
nentno-znanstvene namene smo vselej soočeni najprej z vprašanjem razmerja 
filozofija-znanost. Takšno dejstveno stanje se kaže, denimo, že v na prvi pogled 
zgolj biografski podrobnosti, da smo vsi, ki danes tu razpravljamo o znanosti, 
po svoji izobrazbi filozofi. Pomembnejši indic za spontano filozofsko obeleže-
nost znanstvenoteoretske diskusije pa je nedvomno dejstvo, da imamo ob vsem 
mnoštvu sodobnih teorij znanosti še neko dodatno ločnico, ki to mnoštvo preči, 
ločnico, ki jo lahko srečujemo v različnih zastavitvah. Bachelard govori npr. o 
integralni filozofiji filozofov in jo zoperstavlja filozofiji epistemološke nadrob-
nosti, Ule in Hozjan operirata z dvojico »filozofija znanosti« (ki ostaja pri občih 
opredelitvah znanosti kot celote) in »teorija znanosti« (ki poskuša »čim bolj 
zvesto izhajati iz samih znanosti in poskuša odkriti odtod njihovo notranjo 
konstitucijo in forme njihovih preobrazb, da bi tako dosegla takšen nivo svoje 
lastne racionalnosti in znanstvenosti, ki bi ustrezal racionalnosti samih zna-
nosti« . . . spomniti pa se je treba tudi na Althusserja, ki pravi, da vsa tradicio-
nalna filozofija izkorišča znanstvene prakse, medtem ko mora marksistična filo-
zofija znanstveni praksi, prav nasprotno, služiti. Bistveno pri tem razmejevanju 
je po mojem mnenju, da se zavemo, da je še filozofsko, da sicer naznačuje 
nujno transformacijo filozofske prakse — proces, v katerem mora filozofija 
znanosti, če znova uporabim Likarjev izraz, »podvreči epistemološki analizi 
svoje lastne teoretske predpostavke« — da pa je takšno transformacijo šele 
trebi razdelati. Če ta eksplicitna razdelava izostane, smo res šele na pol poti, 
ne naredimo več, kot da filozofiji obrnemo hrbet, mrmrajoč nekaj abstraktnih 
fraz o nujnosti imanentnega znanstvenega pristopa. 
Od tod naprej bi nadaljeval nekoliko polemično. Kriterij, ki ga predlagata 
Ule in Hozjan za ločevanje med bolj filozofsko-spekulativno in bolj znanstveno-
racionalno naravnano teoretizacijo znanosti — » . . . za oceno vrednosti določene 
teorije znanosti (je) pomembno, koliko se v njej dejansko prepozna kreativni 
znanstvenik in njegovo delo« — se mi zdi še vse preveč neeksakten, filozofska 
splošen. Drugače rečeno, samo na videz se postavljamo tu na neko, če smem 
tako reči, »interno« znanstveno stališče, dejansko pa smo s kategorijo »pre-
poznanja« uvedli in sprejeli vse tisto, o čemer si lahko res veliko preberemo, 
denimo pri Althusserju, kadar govori bodisi o spontani teoretski ideologiji 
znanstvenikov in vlogi izobraževalnega sistema pri njenem oblikovanju, bodisi 
kadar na temeljni teoretski ravni opozarja na vselejšnji materialni značaj 
t. i. »ideologije«, na materialne aparate in institucije, preko katerih eksistira. 
S tem hočem reči, da se bo znanost, vsaj »normalna«, prepoznala v tistem, 
v čemer se bo v konkretnem družbenem trenutku pač lahko prepoznala. 
Pripravljenost, da vstopimo v imanentno strukturo znanosti, nas torej še ni-
kakor ne varuje pred materialno težo takšne ali drugačne spontane filozofije 
znanosti. 
Na to lahko zdaj navežem nekaj bolj ali manj načelnih sklepov, do katerih 
me je pripeljalo ukvarjanje s francosko epistemologijo. K Bachelardu in nje-
govim nadaljevalcem sem se obrnil, izhajajoč iz raziskovanja problemov 
Marxove kritike politične ekonomije. Od vsega začetka sem bil torej pred 
dilemo, ali lahko kot filozof, brez ustrezne znanstvene izobrazbe, sploh vstopim 
v epistemološko problematiko, ne da bi njena spoznanja že vnaprej podredil 
filozofskim glediščem. Branje Bachelarda pa je bilo pravo presenečenje: na-
mesto »klasične« filozofske dileme, kako se je mogoče čim bolj približati 
in priličiti znanstvenemu spoznanju, sem odkril, da me lahko Bachelardova 
1 Vestnik IMS 
98 Vestnik IMS 1984/1—2 
teoretizacija, njegova imanentna in zelo specialistična analiza dogajanj v so-
dobni fiziki in kemiji nauči nekaj novega o filozofiji, da ima torej za filozofa 
pravi potujitveni učinek. Če ta potujitveni učinek, preko katerega deluje Bache-
lardova epistemologija na filozofijo, reflektiramo, pridemo seveda do tega, 
da mora biti filozofija vanjo že na specifičen način vpisana, še več, da kot 
njen sestavni del deluje neki ne-znanstveni moment. In zdi se mi, da je pro-
duktivno jedro Bachelardove epistemologije prav v njenem konceptu notranje 
meje znanstvenega spoznanja: vse to, kar je v tradicionalnem, filozofsko obele-
ženem samorazumevanju znanosti predstavljalo enostavno zunanjost koherent-
nega sistema znanstvenih stavkov — od predmeta znanosti do zunaj znanstvenih 
teoretskih in ideoloških praks — je prav v tej nezvedljivi zunanjosti, drugosti 
vpotegnjeno v notranjost znanstvenega sistema. Zunanjost je konceptualizirana 
kot notranji konstituivni moment, kot notranja zunanjost: znanstveni diskurz 
vpiše samo distanco med notranjim in zunanjim v svoj tekst. Kot pravi nekje Ba-
chelard: edino znanost je usposobljena, da potegne svoje lastne meje, pri čemer 
bi lahko opozorili tudi na znano Marxovo misel, da je dialektična tista misel, 
ki je zmožna misliti svojo lastno mejo. Tako morda tudi ne bomo presenečeni, 
da ima francoska epistemologija veliko bolj pretanjeno zastavitev — če sploh 
ne omenimo konkretnih analiz — na področju refleksije znanosti, kakor slej 
ko prej najboljša, to je, heglovska tradicija marksizma. Bachelardu se posreči 
pokazati, da deluje znanstveno spoznanje kot refleksija lastnih predpostavk, 
da torej deluje na ravni naravoslovnega znanstvenega spoznanja nekaj, kar je 
homologno filozofski samorefleksiji. Če pa delujejo mehanizmi samorefleksije 
na področju znanosti enako vešče kot na področju filozofske refleksije, je filo-
zofija s tem hkrati izgubila prav tisto, kar je vselej razumela kot svoj privile-
giran položaj nasproti znanosti. Drugače rečeno, epistemološko vključevanje 
filozofske refleksije v delo znanosti nujno vodi s seboj radikalno preobrazbo 
te refleksije. 
Če danes govorimo o marksističnih pristopih do problema sodobnih znan-
stvenih praks — zelo zanimivo je o teh pristopih spregovoril Hozjan — ne mo-
remo mimo Althusserja, ki se v svoji teoretizaciji znanosti močno opira na 
tradicijo francoske epistemologije. Althusserjanski znanstveni teoriji je nam-
reč po mojem mnenju uspelo tisto, kar heglovsko-marksističnemu pristopu 
— o ontologizirajoči verziji marksizma tu sploh ne govorim — ni uspelo niti 
v zastavitvi: prebiti tradicionalno filozofsko držo, za katero je znanost samo 
surovina za delo filozofske refleksije. Kritična teorija družbe ohranja precej 
dvoumen odnos do znanosti, v njej deluje še kako »zainteresirana«, vendar v tej 
»zainteresiranosti« neopredeljena refleksija znanstvene prakse: po eni strani 
ohranja znanstveno spoznanje vseskozi na ravni zgolj razumske dejavnosti, zgolj 
objektnega spoznanja, po drugi pa dokazuje, da je takšno čisto objektno 
spoznanje nemogoče, da je vedno že vpeto v neki pragmatični, zainteresirani 
kontekst. Tako pride do rezultata, da je znanstveno objektno spoznanje ne-
mogoče, prav zato pa je potrebna še filozofska refleksija, ki ga bo kot takega 
prepovedala, oz., v bolj afirmativni obliki, osmišljevala in usmerjala. 
Althusserjanska znanstvenoteoretska zastavitev pa, nasprotno, sprejema 
Bachelardovo izhodišče, da znanstvena praksa ne pripada hierarhično-klasifika-
toričnemu, razumsko-formalnemu redu, ki sam še rabi umno utemeljitev, mar-
več je hkrati področje umne dejavnosti, področje delovanja mehanizmov samo-
refleksije. V ospredju Althusserjevega razmišljanja je s tem seveda vprašanje, 
Okrogla miza: Vprašanje razlage procesa oblikovanja znanstvenih teorij . 99 
kako lahko npr. marksistična filozofija dojame znanstveno prakso, ne da bi 
se vzpostavila kot splošni nadzornik teoretske produkcije, kot praktična ideolo-
gija, ki se podreja politični ideologiji partije in služi kot njena transmisija. 
Drugače rečeno, pri Althusserju lahko zasledimo misel o, če smem tako reči, 
radikalni avtonomiji znanstvene prakse: izraža se v spoznanju, da je še tako 
dognana filozofska analiza in rekonstrukcija znanstvene dejavnosti za znanost 
pomembna prav kolikor je zanjo brez pomena, kolikor se torej filozofska analiza 
zaveda, da poteka njen obrat k znanosti v njenem lastnem interesu, da ji gre 
v prvi vrsti za določitev lastnega znanstvenega statusa. Drugače rečeno, soočeni 
smo s tem, da je za filozofijo njen odnos do znanosti konstitutiven, da premislek 
tega odnosa napoti filozofsko refleksijo nazaj nase, a ne zato, ker bi v znanstve-
nem spoznanju spoznala svoje drugo, sebe-v-drugem: dejali smo, da deluje 
filozofska refleksija za znanstveno prakso produktivno le, kolikor je zanjo brez 
pomena, poenostavljeno rečeno, kolikor se vanjo ne meša in je ne izkorišča 
za svoje smotre. Brezpomenskost filozofije za znanost torej nikakor ni preprosta 
irelevantnost, nasprotno, izkustvo te brezpomenskosti zahteva od filozofije radi-
kalno transformacijo njenih temeljnih pojmov. Kaj pomeni, denimo, za krožni 
proces filozofske refleksije, da je zanj konstitutiven neki »brezpomenski«, vanjo 
samo neumestljivi moment? Mislim, da ni potrebno posebej poudarjati, da nas 
znanstvenoteoretska razglabljanja tako vodijo v jedro tiste problematike, ki jo 
je razdelala Lacanova psihoanaliza — denimo, problem realnega kot nemogočega. 
Če v Sloveniji v družboslovju še prevladuje posmehljiv odnos do tega avtorja, 
je to sicer majhna škoda za samo psihoanalizo, zato pa toliko večja za znanstve-
noteoretsko diskusijo. Sicer pa bi nam kaj več o tem lahko povedal tudi Potrč, 
saj je, kot vem, njegovo ukvarjanje s problemi sodobne logike izšlo prav iz 
polja psihoanalize. 
Na koncu bi rad pripomnil še nekaj v zvezi z Uletovim in Hozjanovim 
mnenjem, da je za marksistično teorijo znanosti bistvenega pomena ravno 
analiza znanosti kot specifične oblike proizvodnje, pojem znanosti kot splošnega 
dela. Prvič, upoštevati je treba, da je tematizacija znanosti kot občega dela ena 
od obstoječih zastavitev znotraj sodobnih marksističnih teoretizacij znanosti, ne 
pa že kar marksistični pristop par excellence: problematiki, ki jo odpira, denimo, 
vprašanje, kako je mogoča nefalzikabilna teorija denarja in kapitala kot zna-
nost, se bomo danes pri obravnavi znanstvenoteoretskih vprašanj marksovske 
teorije le težko izognili. In drugič, kar je s tem povezano, če že govorimo o po-
trebi po retematizaciji pojma »dela« v marksizmu, potem moramo izhajati tudi iz 
imanentne analize marksovske teorije. Prepričan sem, da nudi Althusserjeva 
tematizacija teorije kot teoretske prakse zanimive teoretske spodbude za tiste 
zastavitve analitične teorije znanosti, ki skušajo znanost dojeti kot »sistem de-
javnosti«. 
dr. Andrej Ule 
Želim dodati nekaj k temu, kar je dejal Hozjan, oz. rad bi vprašal, ali je 
tisti del t. i. »dialektičnega materializma«, ki je znatno bolj kot zahodni marksi-
zem vključil in razvil sodobno logiko v svojo teorijo, sploh pravi »diamat«, tj. 
dogmatska verzija marksizma? Problem je namreč v tem, koliko za tiste avtorje, 
ki se tu sklicujejo na dialektični materializem, le ta sploh velja za teorijo, koliko 
T 
100 Vestnik IMS 1984/1—2 
pa le za nujno potrebno ideološko kritje, ki je potrebno zato, da sploh lahko 
predstavijo svoje misli. Ali ni npr. v Sovjetski zvezi to le sovjetska analitična 
šola, ki se zaradi samoohranitve poslužuje diamata. 
Vendar stvari po mojem mnenju niso tako preproste. Zakaj npr. pri nas, 
ko diamat ni obvezen za teoretično pokritje, ni niti razvite logike, niti teorije 
znanosti, in sicer niti marksistične, niti kake druge variante teorije znanosti. 
To pomeni, da morda dialektični materializem le vsebuje kaj več kot zgolj 
ideološko pokritje drugih teorij, namreč plodno vspodbuja nastanek določenih 
znanstvenih programov, npr. ravno logike in teorije znanosti. Pri tem navajam 
izkušnjo, ki sem jo doživel na Poljskem. Tam sem se pogovarjal z vidnimi 
poljskimi teoretiki znanosti. Praviloma so vsi po vrsti ne- ali celo anti-marksi-
sti, ker so marksisti v večini primerov apologeti režima ipd. Toda vendarle imajo 
tudi zanimivega in resnega teoretika znanosti, Krajevskega, ki pa je marksist, 
in ki ga poleg tega resno upoštevajo in navajajo tako na Vzhodu kot Zahodu, 
spoštovan pa je tudi doma, med poljskimi kolegi. 
Tudi z njim sem se pogovarjal. Pri tem sem seveda pričakoval, da ni kaj 
prida navdušen nad dialektičnim materializmom in da zagovarja splošno znane 
teze »zahodnega marksizma«, kot je npr. kritika dialektike narave, teorije od-
raza itd. Vendar me je ostro zavrnil, ko sem ga povprašal o tem, namreč da 
zanj sklicevanje na dialektični materializem ni nikakršna ideološka krinka, 
temveč resna teoretska teza in to zato, ker ima edini med marksističnimi filo-
zofijami dobro razvito in logično razdelano ontologijo in gnoseologijo. Torej 
omogoča postavitev stroge teorije znanosti, saj brez ontologije in gnoseologije to 
po njegovem mnenju ni mogoče storiti. V zahodnem marksizmu sta sicer tudi 
prisotna ontologija in gnoseologija, vendar je to vse zelo implicitno, prav skri-
valnica, poleg tega pa je po njegovem nevzdržen antropološki subjektivizem 
teh teorij, ki onemogoča konstituiranje znanstvene objektivnosti. 
Tu ni raziskovalnega programa in zato tudi ne logičnih raziskav kot resnih 
teoretskih storitev, medtem ko je v dialektičnem materializmu ontologija in 
gnoseologija vsaj eksplicitno tematizirana, zato se lahko tudi plodno spremo 
o različnih ontoloških in gnoseoloških hipotezah in modelih. To pa je tudi 
osnova teorije znanosti, vsaj po mnenju Krajevskega. Dialektični materializem 
je po njegovem glede ontoloških in gnoseoloških hipotez tudi na boljšem kot 
zahodni pozitivizem, ki je preveč redukcionističen. 
Zato pravim, da je treba biti previden pri ocenjevanju različnih marksi-
stičnih filozofij in jih ne dogmatično deliti na dobre in slabe, prave in ideološke. 
Pri tem razmišljanju se zastavlja neko drugo temeljno vprašanje, namreč vpra-
šanje o razmerju znanosti in filozofiji sploh. Na kaj naj se omeji teorija znanosti? 
Ali naj le povzema dosežke posamičnih teorij in jih morda logično bolj artikuli-
rano izraža, ali pa si lahko dovoli odmik, zaradi nujne refleksije, ki ima v sebi 
vedno element spekulativnega? Mislim, da velja drugo, kajti sicer bi bilo že delo 
znanosti čisto dovolj, da si pojasni lastne rezultate. Toda očitno tega ne more 
storiti in prav tu prihaja nasproti delo filozofa, a ne od zunaj, temveč kot 
artikulacija potrebe za refleksijo znanstvenega dela in rezultatov, ki jo čutijo 
že sami znanstveniki. Odmik analitične teorije znanosti od pozitivistične reduk-
cije na »osmišljevanje« znanstvenih stavkov jasno priča o tem, da terja teorija 
ali filozofija znanosti lastno filozofsko stališče. 
S potrebo po refleksiji lastne dejavnosti mislim predvsem analizo logike 
dela znanosti in procesa razvoja znanosti in ne metafizična razmišljanja, ki jih 
Okrogla miza: Vprašanje razlage procesa oblikovanja znanstvenih teorij . 101 
nemara izzivajo posamezne znanstvene teorije, čeprav mislim, da tudi takšna 
razmišljanja lahko igrajo pozitivno vlogo pri nastanku novih hipotez in teorij. 
Takšna refleksija pomeni »notranjo filozofičnost« znanosti, toda isto je obenem 
tudi izhodišče za »znanstvenost filozofije«, saj se filozofija ne more konstituirati 
v znanost zgolj sama iz sebe, nekako poleg ali nad drugimi znanostmi (če kaj, 
je zgodovina filozofije dokazala to resnico). Znanosti so se z odcepom od filo-
zofije predvsem osvobajale metafizičnih iluzij, da je mogoče spekulativno doseči 
empirično resnico. Z vsakim odcepom nove znanosti od filozofije je zato nastalo 
novo empirično vedenje. Toda filozofija kot taka s tem ni bila ukinjena, izgubila 
je le še eno iluzijo več. Če je hotela filozofija še slediti toku razvoja raznih 
znanosti, je morala tudi sama na nov način razumeti samo sebe, predvsem 
svojo znanstvenost in metode razlage. 
Če so filozofi v tem uspeli, so zmogli postavljati vprašanja, ki so provo-
cirala tudi druge znanstvenike k novim iskanjem (tako je veljalo vsaj do Kanta). 
Danes je takšen provocirajoči filozofski problem vprašanje, kaj vzdržuje enot-
nost v celokupni znanstveni produkciji, kaj resnično povezuje spraševanje raz-
ličnih znanosti, kaj jih teoretsko provocira k naj radikalnejšim podjetjem, če 
jih sploh kaj, v kolikor se niso spremenile v golo tehniko raziskav in aplikacij 
doseženih teorij. Sedanja analitična teorija znanosti že omogoča točnejšo for-
mulacijo tega vprašanja in odgovorov nanj. Zato je to tudi filozofski napredek. 
Sicer pa analitična filozofija danes zelo na široko in intenzivno odkriva rele-
vantnost različnih filozofskih vprašanj, ki jih je še pred nedavnim zavračala 
kot »metafizično brez-smiselna«. 
Ze sama logika je polna filozofske problematike, vsaj tedaj, če jo aplici-
ramo in nam ne pomeni zgolj formalni kalkul. Naj omenim le vprašanje logič-
nega koncepta predikatov, imen, univerzalij in raznih t. i. »filozofskih logik«. 
Osveščanje o filozofski problematiki znanosti, ki jo vsebuje predvsem samo 
raziskovalno in teoretično delo je po mojem bistven korak naprej tako za zna-
nosti kot za filozofijo. Potrebna je vsaj tematizacija tega osveščanja. Analiza 
logike in formalnih struktur razvoja teorij ni eksterni formalizem, temveč 
bistven del filozofskega osveščanja znanosti in znanstvenosti sedanjih filozofij. 
Le tista filozofija, ki se bo znala vključiti v ta proces osveščanja, in ki bo 
vključevala tudi navidezno eksterni formalizem, ima po mojem mnenju mož-
nost, da se razvije v »progresiven raziskovalni program« v smislu Lakatosa). 
V tem primeru lahko spet prispeva k napredku znanosti in ni več le zunanje 
obrobje znanosti, od katerega se je znanost do sedaj večinoma le trgala proč, 
temveč lahko poseže kot notranja filozofičnost znanosti v sam proces razvoja 
znanosti. 
Vojo Likar 
Zdi se mi, da je tu ključno vprašanje tole: ali ni logika pravzaprav že 
postala samostojna znanost in je s tem na neki način že zunaj filozofije? V tem 
primeru je sicer mogoče govoriti o logični analizi in rekonstrukciji znanstvenih 
teorij, vendar to potem ni več filozofska interpretacija v strogem pomenu. Spet 
se postavi vprašanje, kaj je potem s filozofijo, ali, če hočete, kaj potem filozofija 
še lahko počne, oz. kako lahko utemeljuje svojo teoretsko dejavnost. 
102 Vestnik IMS 1984/1—2 
dr. Andrej TJle 
Mislim, da se je z formiranjem logike kot samostojne znanosti zgodil nek 
preobrat v odnosu znanosti in filozofij. Spočetka je filozofija na nek način 
»izgubljala« polje vpliva z vsako novo znanostjo, ki se je odcepila od nje. 
Najprej se je odcepila matematika, nato kozmologija in astronomija, nato fizika, 
biologija itd. in kot zadnja logika. Toda ravno pri logiki se po mojem mnenju 
začenja obrat, kajti logika se nikoli ni mogla »osvoboditi« filozofije in postati 
čisto pozitivna znanost. Povezanost s filozofijo ostaja v vrsti temeljnih kon-
ceptov, ki vsak za sebe odpira kup problemov, ki jih ni mogoče rešiti enkrat 
za vselej, temveč terjajo več načelnih opredelitev, pač v skladu z nekimi filo-
zofskimi premisami, bodisi da so implicitne ali eksplicitne. 
Wittgenstein zaznamuje v svojem Traktatu točko, ko se je logika po eni 
strani osamosvojila kot znanost, ko je začela sama govoriti o sebi, toda po drugi 
strani sama logična analiza stavkov, jezika odpira »neizrekljive« transcenden-
talne dimenzije logike kot »bistva sveta«, kot »zrcalne podobe sveta« ipd. To 
dvoje je še danes pertinentno v logiki, je tisto, kar je živo. Kar poglejmo tekoče 
diskusije v logiki. To je lepo pokazal tudi zadnji logični simpozij v Ljubljani 
o intenzionalni logiki in teoriji znanosti. Vprašanje, katera logika je najprimer-
nejša za analizo znastvenih teorij, je izrazito netehnično, je konceptualno 
vprašanje, o katerem zgolj formalno-logično ne moremo razpravljati. 
Mislim, da se ravno pri vprašanju filozofičnosti teorije znanosti in znanstve-
nosti filozofije lahko vzpostavi ploden stik analitične, marksistične in episte-
mološke teorije znanosti. Res pa je, da nisem preštudiral francoske epistemo-
logije, poznam le nekatere odlomke. Zato se mi zdi bolj pošteno, da o tem 
molčim. Zdi pa se mi, da po vsem, kar je povedal Likar in drugi, obstajajo 
pomembne sorodnosti med francosko epistemologijo in analitično teorijo zna-
nosti. Vendar se pri tem bojim prehitrih posplošitev. Morda je zato bolje, 
da drug drugega opozarjamo na težave, ki jih imamo pri izvedbi svojega pro-
grama. Zdi se mi, da bi vendar morala epistemologija posvetiti več pozornosti 
logiki, ker to ni le organon ali material za raziskavo, temveč ključni aparat 
tudi za filozofsko analizo znanstvenih spoznanj. Neproduktivno je, če ostanemo 
le pri opisu in različnih zanimivih analogijah, če ne vzpostavimo zametek 
»raziskovalnega programa«. 
V Dubrovniku sem se pogovarjal z teoretiki znanosti iz več držav, med 
drugim tudi s francoskimi. Na nekem večeru je vsakdo prezentiral situacijo 
pri sebi doma. Francozi so tožili, da pri njih skorajda ni prave teorije znanosti, 
predvsem zato, ker so zanemarili logiko. Ta naj bi bila v Franciji najmanj 
razvita v primerjavi z drugimi razvitimi deželami. Dejal je tudi, da imajo 
sicer svojo epistemologijo, toda program raziskav teorije znanosti kljub temu 
do danes ni stekel. To naj bi bila tudi »zasluga« prejšnje idealistične filozofije 
v Franciji, ki da je izrinjala logiko. 
dr. Matjaž Potrč 
Rad bi povedal nekaj svojih ad hoc razmišljanj, ki so se mi zbudila ob 
tem, ko vse tole poslušam. In sicer imam v mislih razmerje manj eksaktnih 
znanosti, če naj tako rečem, kot je psihoanaliza, ter bolj eksaktnih znanosti, 
kot je na primer logika. No, v to smer zastavitve vprašanja pa sem bil izzvan, 
Okrogla miza: Vprašanje razlage procesa oblikovanja znanstvenih teorij . 103 
saj sem si sam prej določil kot os vprašanja razmerje med zgodovinopisjem kot 
manj eksaktno znanostjo ter med logiko kot malo bolj eksaktno znanostjo. Ker 
pa sem že izzvan, bi skušal na malce biografski način povedati, kako se je 
pri meni artikuliralo razmerje med psihoanalizo in logiko. 
Če se ukvarjaš s psihoanalizo, imaš možnost, da se ukvarjaš z določenim 
področjem, in pri tem lahko gre za ravno tak program kot so tisti malo bolj 
eksaktni, znanstveni programi. Področje, s katerim se ukvarjamo tako, da nam 
je pri tem v podlago psihoanaliza, lahko sicer privede do sinteze, vendar pa 
to ni sinteza v onem smislu kot je je sposobna znanstvena teorija, na primer 
na logični podlagi. Prej gre za sintezo, ki jo tvorijo drobci, posamični elementi 
v svoji relativni avtonomnosti. In pri tem teh drobcev ne vozljamo tako kot 
Inki, ki so svoje vozle uporabili za statistiko, za to, da bi administrativno ob-
vladali kar precejšen teritorij — kajneda? —, ampak storimo bolje, če vozljamo 
na način boromejskega vozla: torej, vse krožnice morajo držati, in vsaka izmed 
njih, da bi držal tudi vozel v celoti, pa kolikor naj že bo elementov, čeprav 
je najbolje, če začnemo s tremi. Imamo torej sintezo, ki jo tvorijo drobci, zbirko. 
Takšen sistem sem uporabil tudi pri urejanju svoje knige, ki je pred nedavnim 
izšla, in kjer sem zbral zadeve, katere sem bil zapisoval, drobce, eseje, torej 
poskuse, preizkuse, kaj se nam lahko na primer z realnega zapisuje, in zato 
sem knjigi dal naslov »Zbirka«. Če spomnim na v psihoanalizi dobro znano 
definicijo označevalca, potem lahko rečem, da ni enega označevalca brez dru-
gega, poleg tega pa rabiš še subjekt, in na koncu še nekaj izpade, predmet. To 
je že algoritem psihoanalize, matrica matema družbene vezi, in to matrico lahko 
permutiramo. Ker pa se algoritmi v psihoanalizi podajajo bolj kot kristalne 
točke kot pa kak deduktivistično ali induktivistično izpeljiv program, sem šel 
iskati resnico psihoanalize na različne strani. Tako sem se ukvarjal z različ-
nimi filozofskimi problemi — seveda je bila v tem že nekakšna odločitev. Nato 
sem malo bolj od blizu, vendar zgolj na nekaj straneh pogledal razpravo o iko-
nografiji mrtvaškega plesa, in zopet je bilo mogoče iz tega nekaj izvleči, for-
malizirati. No, in naslednji problem zadeva žensko v naši tradiciji. Vse to, 
kar sem sedaj navedel, pa še kaj drugega, naknadno tvori niz, racionalni skupek, 
zbirko, in slednja drži ali pa tudi ne. 
Ko sem se začel ukvarjati z logiko, je to seveda imelo določene posledice. 
Pravzaprav je v tem, kar sem doslej povedal, že zajet odgovor na vprašanje, 
zakaj sem se začel ukvarjati z logiko. Seveda nisem bil za to nikakršen spe-
cialist, kot tudi ne za psihoanalizo, katero pa sem vendarle še najbolj resno, 
z matemom, in prvi uvedel v naš prostor. Ukvarjati sem se pričel s filozofijo 
jezika, ker mi psihoanaliza kot taka ni nudila dovoljšnje opore, da delaš na 
eni temi, če si pač filozof. Pravzaprav ni bilo nikakršne dileme, poiskati je 
bilo treba neko drugo področje, ki ni psihoanaliza, da bi nanj apliciral mateme 
psihoanalize, nauka označevalca. To področje, na katerem lahko delaš cele 
kilometre, pa zopet ni bilo treba drugega kot najti, če si pač filozof. Kot psi-
hiatra te seveda zanima nekaj drugega, in sicer opisi, klasifikacije določenih 
kliničnih fenomenov. 
Na navedeni poti se je izoblikovalo moje prvo stališče, in sicer, da bi bilo 
koristno uvesti zarezo, na katere eno stran postavimo logiko, na drugo stran 
pa postavimo vse tisto, kar ni logika, in s čimer se ukvarja psihoanaliza, tod 
gre za dejstva, kakršna so vsem znani spodrsljaji, sanje itd. Nekaj podobnega 
bi se lahko zdela razlika med naravoslovnimi in družboslovnimi znanostmi. 
104 Vestnik IMS 1984/1—2 
No, sedaj pa sledi naslednja stopnja v tem mojem sumaričnem razvoju. 
Ko sem se nekaj časa ukvarjal s filozofijo jezika, kolikor sem se pač mogel, 
sem videl, da ta moja prva alternativa ne vzdrži kritike, ker tisto, kar bi za 
njo veljalo, ne moremo aplicitari na nobeno od konkretnih logik. Tod je treba 
navesti vsaj dva zapleta, in sicer prvič, da imamo v sami logiki prisotne ele-
mente nestrogosti, ter da je na drugi strani sama definicija resnice filozofsko 
precej obtežena. To, da na primer rečem, da sneg je bel, če sneg je bel, za tem 
na pogled trivialnim stavkom so se razvijale debate precejšnjih filozofskih 
razsežnosti. In kaj naj pomenijo te razprave, če naj jih pogledamo na hitro? 
Nič drugega kot to, kar je bilo tod že povedano, pa ne docela artikulirano, 
namreč staro pričkanje med nominalizmom in realizmom. Z drugo besedo, spo-
znal sem vsaj to, da logika ni tako docela enostavno in enoznačno orodje, ter 
da dobimo, če o logiki govorimo, natanko tiste probleme, ki smo jih prej zavrgli, 
ko smo jo strpali v opozicijo s psihoanalizo. 
Naj sedaj nekaj besed posvetim svojemu prispevku, ki sem ga sicer izdelal 
že prej in sem ga priložil. Naj začnem kar pri problemih, ki sem jih ravnokar 
navedel, in sicer pri problemih nominalizma ter realizma: mislim s tema dvema 
šolama ali smerema povezano ontološko ali gnoseološko, spoznavno problema-
tiko. Vsa ta razprava velja tudi za teorijo znanosti kot tako, tudi za teorijo 
kot sistem stavkov, kajti v zadnjih letih se zopet bije razprava o tem, kako 
interpretirati tak sistem stavkov. Kar sem napisal, je poskus določene osvetlitve 
tega problema, oziroma njegovih predpogojev. Ali lahko na primer teorijo kot 
sistem stavkov (Stegmüller na to verjetno ne pristaja več) interpretiramo, kot 
da je nekaj neodvisnega od naše zavesti, ali na primer kot nekaj, na kar naše 
subjektivno spoznanje nujno vpliva. Mislim, da je produktivna smer razmiš-
ljanja, če sprejmemo takšno izhodišče, kajti privede nas do tega, da se moramo 
končno za nekaj odločiti: položaj je podoben kot pri tem, ko je Ule razlagal 
poljska stališča o produktivnosti diamata. Sam sem se odločil za zgodovinopisje 
kot predmet obravnave, kot za eno izmed družboslovnih znanosti. O tem bom 
še pisal, priloženo je zgolj prvi približek tistega, kar sem nameraval izdelati 
v tej smeri. In, še več, za zgodovinopisje sem se odločil docela naključno, tako 
da vede nisem niti preučil, da bi lahko o njej kaj temeljitega povedal. Vendar 
sem si mislil, na podlagi svojih izkušenj, da bi lahko povedal nekaj vsaj tako 
temeljitega, kot so to sposobni storiti zgodovinoslovci. Naj povem, njihova 
teorija me je zintrigirala, ko sem kvazi-sodeloval pri Slovenski matici na 
Speransovih dnevih. Prideš tako lepo tja, pripraviš referat, potem pa vidiš, 
da zgodovinarji ne morejo ali nočejo povedati temeljnih metodoloških izhodišč, 
na podlagi katerih delajo. Tako so pustili nam, filozofom, da govorimo, in so 
zavzeto gledali, kaj bomo mi povedali. Potem pa so se med seboj mrmrajoč 
pogovarjali, ali pa so kaj kontingentnega ugovarjali. Zato me je seveda osebno 
zintrigirala ta znanost, kot metodološki problem. Ali je to sploh znanost? Morda 
lahko nekaj podobnega vprašamo za vse tiste znanosti brez predmeta, kot jih 
poimenuje Althusser, med katere sodi tudi filozofija, če je ta sploh znanost. 
No, pa vzemimo to mejno znanost zgodovinopisja: mislim, da Marx trdi, 
kako je to znanost, na drugi strani pa je z danes že presežene pozicije logičnega 
empirizma ne moremo sprejeti. Na eni strani imamo možnost, da jo interpre-
tiramo v antirealističnem smislu, to je primer, ko imamo opravka s subjektivnim 
prispevkom, ali pa zopet pristanemo na resničnostne pogoje, ki so neodvisni 
od naše zavesti. Tod pa je šele začetek problema, ki ga moramo nadaljevati 
Okrogla miza: Vprašanje razlage procesa oblikovanja znanstvenih teorij . 105 
v takšni smeri, da svoje stališče, katerega smo bili prevzeli, ubranimo. V pro-
cesu zagovarjanja svojega stališča moramo obravnavati čim bolj konkretne 
probleme, in ob njih problem statusa, položaja stavkov znanosti zgodovinopisja, 
morda v tem smislu kot je dejal Likar, da je treba Marxovo tezo filozofsko čim 
bolj konkretno potrditi. Znajdemo se soočeni z nizom trivialnih odločitev, 
katere pa moramo preiti, da končno pridobimo utemeljenost onega stališča, 
na katerega smo pač pristali. V opoziciji realizem-antirealizem vzemimo na 
primer realistično izhodišče in ga poskušajmo podpreti. Naj povem kar prvo 
trivialnost, in sicer imamo področje odločanja za teorijo, v našem primeru za 
zgodovinopisje. Ze samo tale trivialnost se mi zdi problem, ki je danes pri 
nas filozofsko še kako živ, če naj filozofija sploh preživi: namreč da prevza-
memo določeno stališče, in da nato navedemo filozofske argumente, zakaj smo 
to storili. Tega ne stori skoraj nihče. Tako imamo v slovenski filozofiji dovolj 
splošno zastavljena pristajanja na sistem metafizičnih ter podobnih prepričanj, 
tudi gnoseoloških, nimamo pa temeljnih začetnih utemeljenih odločitev, tega 
da bi se odločali na predpostavki nekakšne filozofske tabule rasae. Torej, prva 
odločitev je, da na teorijo pristanemo ali ne. Na primer, če pristanemo, da je 
2 + 2 = 4, ni nujno, da pristanemo tudi na to, da je 2 + 2 = 5, vsaj ne v okviru 
tega dovolj elementarnega računstva. 
Rado Riha 
Mislim, da je že prej prisotna odločitev, da sploh pristaneš na odločitev. 
dr. Matjaž Potrč 
Oproščam se, rad bi nadaljeval vsaj do določene mere sistematično. Vsaj 
toliko, kot je sistematična na tej točki Blackburnova knjiga, katero sem bil 
prevzel, on pa je zopet prevzel tisto, kar je bilo v zgodovini filozofije glede 
tega pač napravljeno. Tako imamo možnost, da pristanemo na nastavke zgo-
dovinopisja v terminih, ki so lastni samemu zgodovinopisju, ali pa da njegove 
izjave poskušamo zvesti na terminologijo kakšne druge znanosti. Tod imamo 
na primer znani projekt fizikalizma, kakor ga v svoji knjigi z natanko tem 
naslovom pojasnjuje radikalni materialist Sesardič. Nato je vprašanje, ali bomo 
trditvam teorije pripisali resničnostne pogoje, in končno ali bomo te resnič-
nostne pogoje obravnavali kot nekaj sorazmerno neodvisnega od našega duha 
ali kot nekaj od njega odvisnega. 
Končno naj povem še nekaj o glavnem vprašanju, ki se zastavlja danes 
in tukaj, na temle našem razgovoru. Mislim, da gre za vprašanje dveh tradicij. 
Ce se tod soočamo s francosko epistemologijo ter z analitično teorijo znanosti 
ali s filozofijo logike, potem sta ti dve teoriji — to je zopet naslednja trivialnost 
— posledici dveh kulturnih prostorov, ki nista nič drugega kot prostor racio-
nalizma ter prostor empirizma. 
106 Vestnik IMS 1984/1—2 
dr. Valentin Kalan 
Želel sem govoriti o temi Vprašanje percepcije v filozofiji znanosti. Naslov 
je zastarel, kajti edino smiselno vprašanje bi bilo vprašanje empirije v formi-
ranju znanstvenih teorij ali v teorijah znanosti, toda zanj sem se odločil, ker 
bi rad dal zgodovinski pogled na vlogo percepcije v formiranju teorije. 
Znano je, da je v Platonovem dialogu »Teaitetos«, kjer se prvič eksplicitno 
razpravlja o teoriji znanosti, prva definicija znanosti ta, da je znanost zaznava za-
znavanje (žmOTififif] = aiad"t]Oig). Ta koncepcija je izdelana v aristotelski koncep-
ciji zaznave, zlasti v tem aristotelovskem aksiomu, da če umanjka ena zaznava, 
umanjka ena specialna znanost. Pri Aristotelu je čutno zaznavna forma, aisthe-
ton eidos, ki ga posreduje zaznava ali čutna percepcija, neka meglena podoba 
realnosti, ki jo sicer abstraktivni proces pusti za seboj, ko pride do čistega 
realnega, ki je eidos, ki pa je nujna etapa, namreč aistheton eidos, v formiranju 
teorije. Tako dobimo teorijo znanosti, ki ji rečemo kvalitativna, ki temelji na 
predpostavki, da so percepcije bolj realne kot mnenja, sodbe itn. Aristoteles je 
na tem stališču, da so primarne kvalitete bolj realne: to stvar sta Galilei in 
Locke obrnila. Sekundarne kvalitete, tiste, ki jih dobimo s kombinacijo več 
čutov, s pomočjo domišljije in spomina, so bolj realne in edine racionalno raz-
ložljive: relacija, gibanje, tudi število spadajo med te sekundarne kvantitete. 
Treba je reči, da tako aristotelovska koncepcija percepcije kot tudi galilejsko-
lockovska, temeljita na nekem pojmu, ki je nepojasnjen, to je pojem stika med 
subjektom in realnostjo. Se pravi, da tisto, kar Aristoteles predvsem v spisu 
»O duši« imenuje dtpfj (haphe), ali lat. tactus, tip, ta stik z realnostjo, o čemer 
govori še eksplicitno Galilei, nikoli ni tematiziran. Rečeno je, da te čutne kvali-
tete ne dajo znanja, ampak te realno spoznane, in v tem smislu »primarne« 
kvalitete zdaj postanejo tiste kvalitete stvari, ki so bile prej, oziroma za aristo-
telizem sekundarne: se pravi gibanje, oblika, mera ipd. Vendar je za konstitui-
ranje galilejske znanosti zelo pomembno, da ji je, kakor pravi Kuhn, aristotelska 
znanost veljala za paradigmo. Vprašam se, ali moremo množiti paradigme v 
filozofiji znanosti? Kajti, kako se aristotelska znanost konstituira? Konstituira 
se samo z racionalizacijo naravnega jezika, kot se to zelo dobro vidi v srednje-
veškem nominalizmu. Za vzpostavitev galilejske ali newtonovske znanosti lahko 
rečemo, da je to nova paradigma glede na aristotelsko in morda se da tudi 
za Kantovo filozofijo reči, da je konstituirana ob Newtonovi fiziki, ki Kantu 
velja za strogo in s tem za paradigmatsko znanost. A tu se postavi vprašanje, 
koliko lahko množimo paradigme znanosti. Koncept paradigme je tak, da 
zamegljuje heterogenost znanstvenih postopkov posameznih znanosti, saj denimo 
racionalnost fizike ne more biti norma racionalnosti biologije itn. Menim, da 
je nedopustno množiti paradigme znanosti, da pa je hkrati tudi taka situacija, 
da nobena znanost ne velja več ipso facto za paradigmatsko. Z drugimi bese-
dami: ni znanosti, ki bi bila sama zadostna za definicijo »znanstvenega uma«, 
ni mogoče a priori odločiti, katera konkretna znanost ima večji status znanstve-
nosti. Morda bi edino za matematiko lahko rekli, da je paradigma znanosti. 
S tem pa preidemo v truizem, ker so / l a^ / i a ra tako ali tako tisto, kar lahko uči-
mo, tisto, kar znamo, tisto, česar se lahko učimo. Kar sem hotel povedati je, da je 
v tradicionalni filozofiji z novoveško filozofijo prišlo do obrata v pojmu percep-
cije. Percepcija je zdaj relevantna le, kadar se nanaša na primarne lastnosti stva-
ri, ki so zdaj ravno tiste, ki so za Aristotela sekundarne. Za sodobno znanost 
vprašanje percepcije kot take ne nastopa kot vprašanje, ampak je to zajeto v 
Okrogla miza: Vprašanje razlage procesa oblikovanja znanstvenih teorij . 107 
vprašanju empirije: mesto percepcije v znanosti se postavi kot vprašanje razmer-
ja teorije in izkustva. Nastopi problem empiričnih znanosti. Jasno je, da je izku-
stvo vedno neka čutna percepcija, ta pa je vedno že, kakor to razlaga vsaka psi-
hologija, na nek način strukturirana z naravnim izkustvom, in to je s svojo ce-
lovitostjo ali pa s svojo nedorečenostjo tista podlaga znanosti, ki je nekdaj bila 
stara teorija. Če je tako ali drugače strukturirano vsakdanje izkustvo podlaga 
znanosti, potem je jasno, da naša percepcija sveta, ta kvalitativna, ni nikoli več 
za znanost relevantna. Kajti v ta naš vsakdanji svet znanstvena realnost pride 
šele po svojih rezultatih. Če ima znanost kakšno kvaliteto, ki jo neposredno 
percipiramo, to ni tista kvaliteta, ki je na delu, zato da je znanost dejansko 
znanost in da proizvede določene učinke. Če kdo zna ravnati z računalnikom, 
ni potrebno, da pozna vso logiko, ki je v tisti napravi vzpostavljena. Zato post-
znanstveno, vsakdanje izkustvo, v katerega spada tudi znanost po svojih učinkih, 
za formiranje znanstvene teorije po sebi ni odločilno, lahko vzbuja interes, je pa 
le predfaza formiranja znanstvene teorije. 
dr. V alter Motaln 
Svojo misel bi navezal na Likarjev prispevek, ki je dobro odprl problem. 
Zdi se mi, da je bil odnos med filozofijo in znanostjo za filozofijo vseskozi 
aktualen, saj imamo že v antiki pitagorejsko matematično šolo kot najmoč-
nejšo šolo, ki vpliva na filozofijo, matematiki in filozofi so eni in isti ljudje, 
in problemi, ki so bili v znanosti, so nenehno vplivali na filozofske probleme 
oz. na način njihovega reševanja. Tak primer je bil Descartes, Leibniz, v zad-
njem času je Frege s svojim dojemanjem, s svojim pojmom funkcije, odprl 
čisto novo problematiko, ki so jo povzeli filozofi. Vso logiko oz. analitično filo-
zofijo lahko razumemo povezano s temi problemi, ki so jih načeli Frege, Russell, 
Cantor. Znanost je vznemirjala filozofijo in ji dala tudi pojmovni aparat, ki 
ga je filozofija po svoje predelala, hkrati pa je tudi filozofija vplivala na 
znanost. Razlika bi bila v glavnem v tem, da je filozofija sistem pojmov, ki 
je refleksiven, kjer je važen subjekt, kjer se pojmi reflektirajo, vedno se hoče 
videti relacija do subjekta, ki te pojme konstituira. V znanosti ni tako. Samo 
— vprašanje je, kako hitro se ta refleksivnost zaključi. V Fichtejevi filozofiji, 
če bi banalizirali, bi se zaključila s tezo: jaz sem jaz. Refleksivnosti, mišljenja 
je tako že konec. V znanosti, ki je samo delno refleksivna, se tisto, kar ji do 
tega manjka, večkrat kar mimogrede odpravi in se reče, da je to bila špeku-
lacija. Prej je bila ob Marxovi tezi glede dialektike in znanosti omenjena tudi 
Heglova teza, da dialektika spoznava svoje meje, znanost pa ne. Če bi to vpra-
šanje drugače obrnili, bi rekli, da Marx odpravi filozofijo, ker dialektika ni 
več potrebna. Obstaja samo še znanost, ki sama postaja reflektirana. Zaradi 
tega je filozofija nepotrebna in s tega stališča bi lahko razumeli odpravo filo-
zofije. Zdi pa se mi, da se je podobno zgodilo že z mitom, kjer je bilo mišljenje 
predfilozofsko in predznanstveno, zato ker ni bilo refleksivno, se ni zavedalo 
svojih lastnih postavk, hkrati pa tudi ni bilo dovolj racionalno (vzročno-
posledično). 
Slavko Hozjan 
Nekoliko bom že skušal precizirati problem uporabe logike za analizo 
znanosti. Refleksije o znanosti (v slabem pomenu) imajo zanimivo lastnost. Če 
v določenem tekstu, ki govori o znanosti, povsod nadomestimo izraz »znanost« 
108 Vestnik IMS 1984/1—2 
z izrazom »naravoslovje«, bodo trditve v tako obdelanem tekstu še naprej ve-
ljale ali pa v nekaterih zvezah ne bodo veljale. Če s postopkom nadomeščanja 
nadaljujemo in izraz »naravoslovje« nadomestimo še z ožjim izrazom »fizika«, 
trditve v večini primerov ne bodo veljale. Pričakovali pa bi, da kar velja za 
celoto, velja tudi za del. Če pa izraz »znanost« nadomestimo npr. z izrazom 
»organiziran kriminal«, ki s pojmom znanosti nima iste pomenske ekstenzije, 
bodo v večini primerov trditve zopet veljale. Zato moramo biti pozorni na 
možnost tovrstnih substitucij, ker z njimi takoj odkrijemo teorije o znanosti, 
ki hočejo biti refleksije o znanosti nasploh, ne zajamejo pa specifičnosti znan-
stvene dejavnosti. V analitični tradiciji pa se nasprotno nikoli ne operira s poj-
mom znanosti nasploh. Kadar se omenja znanost ali naravoslovje, se misli s tem 
naravoslovne znanosti, ki kot svoj temelj uporabljajo matematično paradigmo, 
če se že teh znanosti ali posameznih znanstvenih teorij direktno ne omenja. In 
prav tu se pokaže pomen logične analize, ki nam omogoča določitev enoznačne 
veljavnosti uporabljenega izraza in onemogoča njegovo substitucijo s poljubnim 
izrazom. 
Navezal bi na trditev v Potrčevem tekstu, da »ne obstaja tak meta-jezik, 
ki bi bil vgrajen v določeno teorijo na tak način, da bi lahko slednja dokončno 
odločila o sprejetju ali zavrnitvi njenih lastnih terminov«. Ta trditev je ve-
ljavna, če teorijo pojmujemo kot sistem enakovrednih stavkov, kot jezik, ki 
se ga s prvo stopnjo formalizacije lahko formalizira, in formalizacija tega jezika 
nam nadalje omogoča, da kodificiramo logični sistem, ki ga teorija pred-
postavlja. Vendar nimajo vse teorije tako enoplastno zgrajenega jezika. Če 
analiziramo matematizirane fizikalne teorije, vidimo, da že sama objektna teo-
rija določa, kateri stavki so sprejemljivi in kateri niso, ker jih (kot npr. II. 
Newtonov zakon) med seboj na določen način hierarhizira, kar pa ni zasluga 
vgrajenega meta-jezika, temveč uporabljenih matematičnih struktur. 
Opozoril bi na problematičnost še ene trditve, namreč da »odločitev za 
določen jezik ali opisno teorijo še ne pomeni avtomatično odločitve za pristanek 
na njene posamične trditve ali na njeno zavračanje«. Uporabim lahko podoben 
argument kot prej. V matematiziranih teorijah matematične strukture ne pred-
stavljajo samo določenega jezika, ki bi se ga dalo enostavno prevesti na drug 
jezik ali po formalizaciji nad njim celo izvesti množico interpretacij kot nad 
katerimkoli formaliziranim jezikom. Zgornja trditev sicer lahko velja za ne-
matematizirane teorije, pri matematiziranih teorijah pa je pristajanje na določen 
jezik tudi pristajanje na posamezne trditve, tj. na posamezne izpeljane stavke. 
Prav zaradi tega se matematiziranih teorij ne moremo lotiti drugače kot z 
instrumentarijem, ki je vsaj tako natančen kot so teorije same in to je logični 
instrumentarij. 
Vojo Likar 
Če govorimo o natančnosti, se mi takoj postavi vprašanje, ali je potemtakem 
npr. sodobna geologija s svojo, kolikor vem občo sprejeto teorijo o tektonskih pre-
mikih (tektonika plošč) nenatančna znanost. To vprašanje se mi postavlja v zvezi 
z nekim problemom, ki ga vse prevečkrat ne reflektiramo, da namreč povezu-
jemo vprašanje natančnosti oz. nenatančnost z vprašanjem o matematizaciji in 
potem znanosti, ki so dosegle stopnjo matematiziranosti, štejemo za »najvišjo« 
stopnjo znanosti. To se mi zdi zelo vprašljivo. Mislim, da so tako epistemološki 
Okrogla miza: Vprašanje razlage procesa oblikovanja znanstvenih teorij . 109 
pristopi kot tudi nekatere teorije iz analitične tradicije tako stališče že presegli, 
sicer pa ga je ovrgel že sam razvoj sodobnih naravoslovnih znanosti (lep 
primer je vsekakor silovit napredek v mikrobiologiji, genetiki itd.). Rad bi 
opozoril na to, da bi morali vedno govoriti o konkretni znanosti ali znanstveni 
teoriji, o formiranju posameznih znanstvenih konceptov. To je Bachelardovo 
stališče, ki ga je razvil prav ob kritiki tradicionalnega filozofskega pristopa 
do znanosti, ko pravi, da moramo integralni filozofiji filozofov postaviti nasproti 
diferencialno filozofijo, filozofijo epistemološkega detajla. Vprašanja znanstve-
nosti, kdaj neki korpus vednosti doseže prag znanstvenosti, ni mogoče presojati 
ali določati glede na stopnjo matematiziranosti, ki je lahko eden od kriterijev 
za določeno znanost ali teorijo, vendar nikakor ne edini ali izključni. 
Slavko Hozjan 
Verjetno gre za nesporazum. Vprašanje natančnosti ni bilo mišljeno v 
smislu večje in manjše natančnosti posameznih znanosti, ki bi bila osnova 
za klasifikacijo in hierarhizacijo znanstvenih disciplin. Prvič sem trdil, da se 
v veliko primerih, ko se v nekem tekstu omenja znanost, lahko vstavi namesto 
znanosti kakšen drug izraz in stavek ostane kot celota prav tako smiseln kot 
je bil prej. Skratka, poskušal sem opozoriti o problematičnosti govorjenja o 
znanosti nasploh. Toda ko logično analiziramo matematizirane teorije se v dob-
ljenem rezultatu ključni izrazi ne dajo zamenjati tako, da bi stavki še naprej 
ostali smiselni. 
Glede problema matematičnih struktur v fizikalnih teorijah, oz. širše rečeno 
vloge matematične paradigme v naravoslovnih teorijah, sem dejal, da se ga ne 
da reševati tako, kot da gre za problem posebnega jezika. Zato ne, ker vloga 
matematične paradigme v naravoslovju ni samo določanje kvantitativnih raz-
merij med nekimi že danimi entitetami ali samo izpeljevanje enih stavkov iz 
drugih stavkov, temveč je tudi metoda konstituiranja temeljev (predvsem fizi-
kalnih) teorij. Kako torej jezik, ki je bistveni konstitutivni element celotne 
objektne teorije, in kako tudi sam zapis matematičnih struktur opisati in ana-
lizirati z manj natančno metodo in manj natančnim instrumen tari jem kot je 
matematičen. Načelno sicer to lahko naredimo, in to na veliko tudi počnejo, toda 
kaj s tem pridobimo in kaj pri tem izpade? 
dr. Matjaž Potrč 
Rad bi odgovoril na vprašanje, ki mi je bilo zastavljeno. Prvič je že Likar 
rekel, da vprašanja v zvezi s tem, ali je matematizirana fizika res paradigma 
znanosti, niso docela razčiščena. Verjetno je paradigma, ampak možne so raz-
lične interpretacije. 
Sedaj pa odgovor: Prvič nisem govoril o znanosti kot znanosti, ampak 
o teorijah. Drugič, ko sem članek pisal, sem ga pisal v tisti strategiji, ki sem 
jo nakazal na koncu svojega posega, in sicer, da se lahko odločimo za eno ali 
drugo stališče. Karikiram antirealistično stališče določenih pristopov k teoriji 
in nato skušam interpretirati. Če že govorimo o marksizmu, imamo na raz-
polago drug primer, ki sem ga zasledil v literaturi, namreč ali v svojem sistemu 
marksist na primer lahko govori racionalno o človečanskih pravicah. Po vsej 
1 1 0 Vestnik IMS 1984/1—2 
verjetnosti lahko govori z metapozicije. Glede znanstvenih teorij in paradigme 
znanosti, torej glede temeljnega vprašanja, o katerem danes govorimo, pa sem 
pripravil še cel sklop povezave metafore ter spremembe znanstvenih paradigem. 
Vendar o tem na tem mestu ne bom govoril, pač zaradi pomanjkanja časa. 
Vojo Likar 
Večkrat je bila tu že omenjena spoznavna teorija, gnoseologija. Ule je na 
primer govoril o tem, kako nekateri poljski filozofi, ki se ukvarjajo s teorijo 
znanosti, še vedno vztrajajo pri nujnosti spoznavne teorije, kar ima seveda 
za posledico določene ontološke pozicije v filozofiji. Rekel bi, da je morda za 
filozofe, ki izhajajo iz vzhodnoevropskih držav, to še toliko manj razumljivo, 
če vemo, da je že Lenin v svoji radikalni kritiki gnoseologije razkril njene 
idealistične predpostavke in čisto določene filozofske pozicije, na katerih te-
meljijo. Kolikor gre pri tej spoznavni teoriji samo za obnovljeni podaljšek 
tradicionalne filozofske discipline, ki je v zgodovini filozofije služila v bistvu 
za to, da je lahko filozofija samo sebe postavljala v funkcijo razsodnika o ob-
jektivnosti znanstvenih spoznanj, potem je treba reči, da je tako početje vsaj 
anahronistično. Izjema je pri tem morda lahko le tista gnoseološka problema-
tika, ki jo odpirajo sodobne teorije jezika, oz. semantika, ki pa ta vprašanja 
seveda postavlja in rešuje bistveno drugače, in kjer pravzaprav ni več mogoče 
govoriti o gnoseologiji v klasičnem pomenu besede. 
dr. Andrej Ule 
Rečeno je bilo, da je opisana gnoseološka pozicija filozofsko zastarela oz. da 
pomeni navidezno filozofiranje, namreč iskanje gnoseoloških utemeljitev objek-
tivnosti spoznanja in znanstvene ontologije, kot jo srečamo na Vzhodu. Moram 
pa dodati, da se podobno pozicijo, kjer se vzame resnico znanosti nekako za 
zagotovljeno in se potem povratno sklepa na obča filozofska, npr. gnoseološka 
vprašanja, sreča tudi na Zahodu. Imamo npr. novo gnoseologijo, pod imenom 
»evolucijska spoznavna teorija«, ki se je začela razvijati pod vplivom Popperja, 
Ecclesa in drugih avtorjev in ki nekako izhaja iz biološke paradigme. 
Po tej teoriji je človeško spoznavanje bistvena in naravno nujna sestavina 
njegovega adaptacijskega procesa oz. produkt evolucije. Prav zato, ker je človek 
»dobro prilagojen« okolju in ga lahko spreminja s svojim ravnanjem sebi v prid, 
lahko tudi objektivno spoznava svoje okolje. To je po tej teoriji rezultat evo-
lucije, ki zajame tudi proces predelave informacij. 
Vendar je možen takojšen ugovor, podoben kot pri diamatu, namreč da 
tako le navidezno rešimo problem realizma v spoznanju, ker pač že v naprej 
predpostavimo realen obstoj sveta in človeško sposobnost adekvatnega spo-
znanja realnosti, tako da potem preostane le še čisto znanstven problem, kako 
čim bolje spoznati ali »odražati« realnost. To filozofsko pomeni vpregati voz 
pred konja, saj napravimo problem za rešljiv, še preden se ga lotimo. Podobno 
bi kak marksist lahko dejal, da tu ni nobenega problema, ker je pa človek 
produkcijska sila in znanost prav tako in če je to, potem mora biti človek 
sposoben resničnega spoznanja, saj njegovo delo ni produkcija, če ni realno. 
Podobno znanost ne more biti produkcijska sila, če ne producirá resničnih 
Okrogla miza: Vprašanje razlage procesa oblikovanja znanstvenih teorij . 1 1 1 
spoznanj, ali če je svet zunaj zavesti le »transcendentalni« videz. Tako se npr. 
lahko enostavno pozitivno »reši« vprašanje, ali znanost v znanstvenih revolu-
cijah načelno napreduje, ali kljub prelomom med paradigmami obstaja konti-
nuiteta med njimi itd. 
Zanimivo je, da so danes tako podobne spoznavnoteoretske pozicije popu-
larne enako na Vzhodu in Zahodu. Ali je to težnja po varni scientistični goto-
vosti v znanost, ki zaobide vse resnično filozofsko spraševanje. Vera v nujni 
napredek znanosti je verjetno poslednja utrdba razsvetljenske vere v obči 
napredek človeka. Ali pa se nemara motim in gre pri teh in drugih »realističnih 
doktrinah« spoznanja in ontologije za artikulacijo imanentnega realizma zna-
nosti, ki ga danes mnogo resneje od teh teorij odkrivajo moderni semantiki 
in teoretiki znanosti, npr. Kripke in Putnam. 
Vojo Likar 
Očitno je, da je spoznavna teorija še vedno v obzorju zanimanja filozofije, 
čeprav ne vse, pač zato, ker je eden od načinov ali ena od poti, prek katerih 
skuša filozofija navezati svoj stik z znanostmi z bolj ali manj prikrito pre-
tenzijo nadeti si podobo znanstvene teorije. Še enkrat bi rad poudaril, da so 
spoznavnoteoretska vprašanja filozofska vprašanja, da se radikalno ločijo od 
znanstvenega postopka zastavljanja problemov in so kot taka, četudi lahko celo 
imajo zunanjo formo znanstvenega problema, za znanost samo irelevantna. 
Najprej je treba reči, da se vprašanje objektivnosti v znanosti ne postavlja 
tako, kot ga postavlja filozofija, vsekakor pa ne vnaprej — kot vprašanje 
pogojev objektivnosti. Tisto, kar filozofska vprašanja in zastavitve bistveno loči 
od vprašanj znanosti, je to, da so filozofska vprašanja vedno podgrajena z onto-
loškimi pozicijami, kar je znanostim tuje in zanje irelevantno. Zdi se mi, da je 
Bachelardova kritika filozofije najmočnejša ravno v tej točki. Ves čas namreč 
izpostavlja bistveno in ireduktibilno razliko med filozofskimi pojmi in kategori-
jami ter znanstvenimi koncepti. Čeprav je ta razloček dejstvo, za katerega se ni 
treba posebej truditi, da bi ga odkrili, je dejstvo tudi to (in v tem je bistvo 
Bachelardovega poudarka), da filozofi ta razloček v svojih diskurzih (o znanosti) 
brišejo in znanstvene koncepte zamenjujejo s filozofskimi pojmi. Vzemimo 
npr. pojem predmeta, objekta. Med filozofskim pojmom objekta in znanstvenim 
pojmom objekta, oz. pojmom znanstvenega objekta, je bistvena razlika. V zna-
nostih je objekt pravzaprav šele rezultat procesa objektivacije, postane objekt 
šele v luči določene teoretske priprave in obdelave, za razliko od filozofije, 
ki govori o neposrednem, na sebi danem, že pred nami navzočem realnem ali 
izkustvenem objektu. Da bi poudaril ta bistveni razloček, je Bachelard za znanst-
veni objekt skoval izraz nadobjekt (surobjet), ki naj bi že na označevalni 
ravni zaznamoval to različnost. Nekaj podobnega bi bilo mogoče reči tudi za 
tako »običajni« pojem, kot je izkustvo. Tudi tu je razloček bistven in morda 
še bolj očiten. Za filozofijo vemo, kaj izkustvo zanjo je in kakšnega pomena 
je bilo v njeni zgodovini. Takorekoč vsa filozofija je začenjala s pojmom 
izkustva in večinoma je bil to pojem t. i. »neposrednega izkustva«. Četudi se 
morda sliši nenavadno, vendar za znanost preprosto ni nobenega neposrednega 
izkustva. Če hoče znanost izolirati in identificirati kak objekt, ki se nahaja 
v določenem izkustvenem polju, mora biti to polje samo že urejeno, organi-
zirano, s pravi tako, da je nanj že mogoče položiti določeno konceptualno 
112 Vestnik IMS 1984/1—2 
mrežo. Skratka, filozofsko ukvarjanje z znanostjo, z znanstvenimi problemi, 
je vedno podvrženo nevarnosti filozofskih pojmovnih premestitev in substitucij. 
S tem seveda znanost sama na sebi ne zgubi dosti, vendar pa filozofija, ki 
tako postopa, o znanostih nič (novega) ne pove (in ne more povedati), izdaja 
pa prikrito resnico o sami sebi. In če je Bachelardova epistemološka kritika 
naperjena proti tradicionalnim filozofskim pristopom do znanosti in proti — s 
stališča znanosti — nepretinentnim postopkom, potem le zato, ker je Bachelard 
(morda naivno) prepričan, da mora filozofija v temelju spremeniti svojo prakso, 
jo približati odprti, razčlenjeni, razpršeni praksi znanosti, da bo obdržala svoj 
teoretski status v polju sodobnega vedenja. 
mag. Aleš Erjavec 
Govoriti bi bilo treba tudi o sami filozofiji, o kateri npr. govori Likar 
v svojem prispevku: v zgodovini filozofije, vsaj novejši, se je filozofija pogosto 
predstavljala kot znanost. Zdi se kot da naj bi ta paradigma znanstvenosti sami 
filozofiji omogočala objektivnost, ji nudila lastno garancijo za objektivnost nje-
nega spoznanja in relevance njenega predmeta. K temu bi tudi pripomnil, 
da bi bilo potrebno nekoliko razlikovati pojem znanosti, kot ga najdemo pri 
Kantu, ali kot ga najdemo nato kasneje pri Bachelardu. Govorim seveda o 
razliki med terminom in konceptom. 
Kalanov prispevek pa mi postavlja neko drugo vprašanje: namreč vprašanje 
o današnjem taktičnem obstoju več paradigem znanosti. (Mimogrede, v naši raz-
pravi prihaja do nejasnosti, ki je morda tudi historično zanimiva, tudi zaradi 
problemov v slovenščini pri sklanjanju znanosti v ednini in množini: ustvarja 
se občutek, da vedno govorimo o znanosti v ednini, čeprav jo kot tako pravi-
loma tudi res pojmujemo.) V tem pogledu so nekateri drugi jeziki ali kulture 
(npr. francoska) bistveno bolj »pluralistično« usmerjeni. 
Torej: do vključno 19. stoletja vlada predvsem ena sama osnovna para-
digma znanosti in znanstvenosti. To do neke mere velja celo za začetek tega 
stoletja, namreč vse do obdobja kvantne mehanike, ki zrelativizira to temeljno 
— v pomenu enega samega temelja — predstavo o znanosti, predstavo iz 
katere nedvomno izhaja že tudi Kant in izhaja večina filozofije v nadaljnjem 
razvoju. Danes pa moramo morda nasprotno govoriti o več paradigmah, ki so 
relativno specifične, pri čemer jih navkljub monizmu, ki ga nakazuje ta »rela-
tivnost«, ne moremo subsumirati pod eno samo »znanost«. Najbrž je pojem 
znanosti danes dosti bolj disperzen in nezanesljiv. Vprašanje je — sam nanj ne 
morem odgovoriti — v kolikšni meri lahko matematika oziroma fizikalno-mate-
matične znanosti še nadalje igrajo to vlogo limite ali ideala. 
dr. Andrej Ule 
Mislim, da stvar ni tako enostavna, da bi lahko kar odpisali filozofijo zaradi 
napredka znanosti. Filozofija vendarle v vsaki dobi znova zastavlja temeljna 
vprašanja človekove eksistence in obče narave sveta. Mislim, da to niso le 
špekulacije, temveč si jih zastavljajo tudi znanstveniki, posebno v dobi znanst-
venih kriz in revolucij. Ni slučajno, da skoraj vsi vodilni znanstveniki, ki se 
v določenem času bavijo s formulacijo nove paradigme izhajajo iz določenih 
Okrogla miza: Vprašanje razlage procesa oblikovanja znanstvenih teorij . 113 
filozofskih zastavitev ali vsaj analiz, ki so jih uporabljali sami zase. Mislim, 
da ima tu Popper zelo prav, ko pravi, da se znanstvena teorija običajno najprej 
začne kot špekulacija, kot filozofska teza in so zato celo metafizične teorije 
smiselne in znanstveno koristne. Seveda pa filozofija še ni empirična znanost, 
da bi dobili znanost, moramo priti do empirično testibilnih hipotez, ki jih po-
nuja neka teorija. 
Špekulacije, ki predstavljajo pogost začetek hipotez ne nastanejo iz nič, 
iz zraka, temveč iz določenih filozofskih tradicij, iz tradicij špekulacije. Zato 
poznavanje zgodovine filozofije ni historizem in neplodno znanje, temveč kot 
je dejal že Engels, prva šola teoretskega mišljenja. 
Ce se ustavimo pri sodobni znanosti, lahko ugotovimo, da npr. nekatere 
fizikalne teorije kot je kvantna teorija samim znanstvenikom zastavljajo čisto 
obča konceptualna vprašanja, med drugim tudi vprašanja, kaj pravzaprav spo-
znavamo skozi aparat merjenj in matematičnih formalizmov. Tu se na nov 
način in zastavlja problem odnosa subjekt-objekt, kajti v kvantni teoriji se ju 
niti pojmovno, niti realno ne da ločiti, res realna je le interakcija med delnim 
sistemom opazovalca in fizikalnega fenomena, ki ga sprovocira eksperiment. 
Ravno zadnja leta so se takšna in podobna vprašanja še poglobila, ker se je 
pokazalo, da dejansko ni t. i. »prostorske separabilnosti«, da lahko najdemo 
objekte, ki ostanejo medsebojno v trenutni interakciji ne glede na prostorsko 
oddaljenost drug od drugega, pa četudi sta vsak na svojem koncu kozmosa. 
Zdi se torej, da je ves kozmos celota posebne vrste, da v njem ni med-
sebojno neodvisnih dogodkov in objektov, ker obstaja določena sočasna inter-
akcija vseh objektov v kozmosu. Pravzaprav to niti ni interakcija, ker je ne 
posreduje nobena sila, pač pa neka svojstvena celotna povezanost dogodkov, 
ki jo Böhm npr. primerja s holografsko sliko. Zdi se, da je ta povezanost tudi 
nadčasovna oz. sega od »točke nič« v času do katerekoli druge točke v prostor-
času. Za zdaj je v teh sklepanjih in hipotezah še veliko ugank in še neprever-
jenih špekulacij, toda nekaj presenetljivih eksperimentov je bilo že narejenih. 
Za sedaj je tudi vse to predvsem zadeva matematičnih modelov, toda že ti 
izzivajo fizike tudi k filozofskim vprašanjem, vrstijo se silovite debate in pole-
mike tako med fiziki kot nekaterimi filozofi. 
dr. Valentin Kalan 
Gilles Granger je napisal v neki razpravi, da je dobra znanstvena teorija 
tista, ki sama generira nove probleme. Kolega Motaln je lepo ilustriral napredek 
teorije, ki je ustrezno umestila pred leti še nerešljiv problem. Opozoril je še 
na truizem, da je tradicionalna filozofska misel vedno refleksija. Še sem prej 
govoril o percepciji; toda filozofija ni nikoli govorila o percepciji, ampak vedno 
o apercepciji. 
Zdaj pridem na vprašanje razmerja subjekt-objekt. Mislim, da nas to 
vprašanje vedno vrže nazaj na aristotelsko pozicijo »stika z realnostjo«, na 
vprašanje, ki ga je tradicija imenovala haphe, tactus. Ampak to je mistika 
ontologije. Mislim, da je ta stik z realnostjo vedno že obstajal, tako da ga ni 
vzpostavila šele filozofija (aristotelska) ali pa šele eksaktne znanosti, ki ga 
obratno — vsaj metodično — na nek način nevtralizirajo. Ne vem, če je to 
rekel Lacan ali ne, ampak filozofija to vseskozi dokazuje, da aristotelska pozi-
cija ne more več biti vzdržna. Če pa se v znanosti pojavi problem, da se zdi, 
8 Vestnik IMS 
114 Vestnik IMS 1984/1—2 
da ni realnosti, ne moremo priti nazaj in aristotelsko dokazovati, da je realnost, 
da so objektivne zakonitosti, ampak moramo pustiti znanosti, da ta paradoks, 
ki ga je proizvedla — kajti ta današnja znanost je taka, da ga proizvede in tudi 
zna reševati, da ji ga torej pustimo tudi reševati. . . Brž ko pa pridemo do 
takega vprašanja, kakor je npr. odnos med subjektom-objektom, se bojim, da 
nas filozofija po svoji zahrbtni logiki, ker filozofija je zvijača uma, da nas 
vedno vrže nazaj v filozofijo refleksije, čeprav je res, da filozof kaj dosti več 
instrumentarija kot refleksije nima. Vendarle pa se nam vprašanje refleksije 
postopno malo drugače zastavlja. Ne moremo prehitro znova aristotelsko vpra-
ševati, kaj je z realnostjo, ker tedaj vedno znova zaidemo bistveno v filozofijo 
refleksije. In v neke vrste realizem, ki ga znanost v svojih učinkih še ni vzpo-
stavila, in ki ga hočemo naknadno valorizirati. To je en vidik problema, ki 
se mi tu zastavlja. 
Slavko Hozjan 
V tej zvezi je ilustrativno funkcioniranje modelov v vlogi teorije dokaza 
v zgodovini znanosti. Prvi modeli v grškem naravoslovju so imeli za osnovo 
isto naravno interpretacijo kot je bila običajna v vsakdanjem izkustvu, saj 
je mehanični model predstavljal samo pomanjšavo obsežnejših dogajanj v 
fizisu znotraj istih »naravnih zakonov«; drugi, temu vzporeden tok, ki je izviral 
iz središčne vloge geometrije v grški matematiki, se je kazal v izključni 
uveljavitvi geometrijskih modelov v astronomiji, vendar je še vedno nekako 
ostajal na čutno nazorni ravni. Od Newtona naprej sta bila mehanski in geo-
metrijski model več ali manj ponazoritvi osnovnega matematičnega modela, 
ki se je uveljavil z infinitezimalnim računom — postala sta takorekoč model 
modela. Pri Marxwellovi elektrodinamiki je mehanski model postal le zelo 
približen pripomoček za lažjo predstavo (čeprav ga je Marxwell na začetku 
še vedno uporabljal). Kvantna mehanika pa je mehanske modele dokončno 
opustila in je njen matematični model hkrati model za predstavitev njenega 
modela samega (interferenca je npr. z drugim modelom nepredstavljiva). Ta 
različnost modelov in njihove vloge v zgodovinskem razvoju verjetno sovpada 
z različnim določevanjem izkustva in vloge zmote v izkustvu. Iz teh grobih 
primerjav pa bi lahko vsaj kot hipotezo postavili trditev, da gre zgodovinski 
razvoj znanosti v tej smeri, da postajajo teorije svoji lastni modeli. 
Vojo Likar 
Prej je bilo omejeno, da se npr. s kvantno teorijo na novo zastavlja problem 
odnosa subjekt-objekt. Gotovo, vendar bi pri tem rad opozoril na to, da 
vprašanje zastavlja filozofija, ali, če hočete, ga postavljajo znanstveniki, ko 
se nehajo ukvarjati z znanstvenimi problemi, ko zapustijo laboratorij in se 
predajo filozofskim razmišljanjem. Zakaj je to opozorilo pomembno? Pred-
vsem zato, da jasno ločimo znanstveno dejavnost od filozofije. Res je, da znanost 
ne visi v praznem prostoru in da je »moment špekulacije«, ki ga je omenil 
kolega Ule, bolj ali manj navzoč pri postavljanju znanstvenih hipotez. Toda 
tu se problem šele prav začne. Brž ko namreč postavimo vprašanje odnosa 
subjekt-objekt v kvantni teoriji in sodobni mikrofiziki sploh, brž ko v tem 
Okrogla miza: Vprašanje razlage procesa oblikovanja znanstvenih teorij . 115 
zagledamo filozofski problem, smo s tem v prvi vrsti povedali nekaj o filozofiji, 
kar pa je za znanost kot tako drugotnega pomena. Če dopuščamo moment špe-
kulacije pri tvorbi hipotez, pa je moment špekulacije, torej filozofske refleksije, 
pri razlagi in pojasnjevanju znanstvene teorije ravno tisto, kar je nadvse 
problematično in nikakor ne samoumevno, in kar je Bachelard označil z iz-
razom epistemološka ovira, ki preprečuje, ovira in zavira znanosti adekvatno 
dojetje znanstvene teorije ali znanstvenega koncepta. Za kaj tu gre? Filozof 
ne more pristopiti k vprašanju S-O odnosa v kvantni teoriji (ali katerikoli 
drugi) drugače, kot »obremenjen« ravno s tradicijo špekulacije kot zgodovino 
filozofije. V njegovi refleksijski naravnanosti deluje filozofska zgodovina tega 
S-O odnosa, ki se mu hočeš nočeš vsiljuje in filozofsko gledanje vnaprej struk-
turira, in prav skozi to optiko S-O odnos v kvantni teoriji za filozofa sploh 
postane problematičen. Problematičen pa postane, če zdaj stvar obrnemo, tudi 
za znanstvenika, brž ko se to filozofsko vprašanje prenese v sredo znanstvene 
dejavnosti, si tu nadene vnanjo podobo znanstvenega problema in od znotraj 
deluje kot epistemološka ovira. Spomnimo se samo kontroverz, ki so jih še 
ne tako davno povzročile filozofske interpretacije kvantne teorije, ki so bolj 
ali manj prikrito izhajale iz predeinsteinovskega, mehanicistično deterministič-
nega pogleda na svet. Ali, če se vrnemo še nekaj desetletij nazaj, na sloviti 
»znanstveni« koncept etra, itn. Takih primerov zgodovinsko pokazljivih epi-
stemoloških ovir v zgodovini znanosti ni tako malo, kot se nam zdi. Res pa je, 
da prav zaradi specifične narave zgodovine znanosti, kjer pač predstavljajo 
tisto plat te zgodovine, za katero Bachelard pravi, da je perimee, potekla ali 
zapadla, ti psevdo znanstveni koncepti niso in ne morejo biti več navzoči v naši 
zavesti. Po vsem tem je seveda jasno, da filozofija ne more producirati spoznanj 
v znanstvenem smislu, da je vsaka zahteva po znanstvenosti filozofije v sebi 
protislovna in da je zato tudi status filozofije vedno na določen način vprašljiv 
ali negotov. Seveda to še ne pomeni, da je filozofija nepotrebna, da jo je treba 
in da se jo tudi more odpraviti. Kaže pa vendar na to, da je potrebna spre-
memba v njeni praksi in mislim, da je ta vsaj že nakazana v epistemološki 
tradiciji, ki je ne bo mogoče zanemariti ali se ji izogniti. 
dr. Andrej Ule 
Vprašanje, ali bi znanost lahko shajala brez filozofije nikakor ni nesmi-
selno. To pa zato, ker kot sem že dejal, znanost sama oz. znanstveniki 
potrebujejo tudi »zgodovino špekulacije«, tj. zgodovino filozofije zato, da tu 
dobijo svoje prvotne, še neempirične, spekulativne hipoteze, iz katerih se nato 
dalje izčistijo prave znanstvene hipoteze. Če bi se prekinila ta »zgodovina špe-
kulacij«, če bi postala »večna minulost«, bi po mojem kmalu nato izginila tudi 
znanost, saj znanost, ki bi bila le »normalna znanost«, nesposobna za nove 
paradigme, ni znanost. Seveda ni neposredne pospešujoče zveze znanosti in filo-
zofije, da bi npr. filozofija dajala napotke znanostim ali generalno posplošitev 
vseh dognjanj neke dobe. Brez filozofije bi verjetno izginilo teoretsko mišljenje, 
ker se ga ne moremo naučiti le iz dejstev in iz računov, temveč le s študijem 
»zgodovine misli«, kjer je filozofsko mišljenje osredni del te zgodovine. Zato 
mislim, da je filozofija generična sposobnost ljudi in v tem neukinljiva. 
8* 
116 Vestnik IMS 1984/1—2 
Rado Riha 
Tudi sam mislim, podobno kot Ule, da namen naše okrogle mize nikakor 
ni poudarjanje istosti naših pozicij, saj s tem ne bi dosegli več kakor slab 
elekticizem — za razliko od tistega dobrega, za katerega se zavzema Bachelard, 
namreč eklekticizma sredstev, ne pa rezultatov. Prej bi rekel, da bi moral 
naš namen ravno biti, da se jasno pokaže, da ne govorimo istega jezika, čeprav 
govorimo vsi o istem predmetu, znanosti. Iz tega dejstvenega stanja, da obstaja 
več enako legitimnih konceptov o istem referentu, bi morali nato potegniti vse 
teoretske konsekvence — ena izmed njih je nedvomno ta, da teoretizacija do-
končno izgubi vsako trdno oporno točko. O tem, kako je mogoče misliti izgubo 
trdne oporne točke, »stvari same«, ne da bi padli v relativizem, pa je bilo v slo-
venski recepciji teoretskih dognanj Lacanove psihoanalize res že veliko po-
vedanega. 
Slavko Hozjan 
Prej sem poudaril prednostno vlogo uporabe logike za analizo matema-
tiziranih teorij. Vendar je sama možnost te uporabe dana šele po tem, ko se 
v znanstveni dejavnosti ločuje med kontekstom raziskovanja (odkritja) in kon-
tekstom utemeljitve (pojasnitve). Formalna teorija znanosti se ukvarja pred-
vsem s tem drugim kontekstom, kar predstavlja seveda veliko (samo)omejitev. 
Zajame lahko samo obstoječe, že formirane teorije. Ne more pa zajeti — ker 
so teorije hkrati orodje dela in rezultat znanstvene dejavnosti — konkretnega 
procesa nastajanja teh teorij. Delno je sicer to možno z uporabo Sneed-Steg-
miillerjevega instrumentarija, vendar se »raziskovalna fronta«, ki gradi nove 
teorije in nove paradigme, še vedno izmika natančni analizi. Samoomejitev 
na določen aspekt je v osnovi podobna postopku, ki ga postulira naravoslovna 
paradigma, kar je še en razlog več, da se formalno teorijo znanosti opredeli kot 
posebno disciplino. 
dr. Andrej Ule 
Morda je razlika med epistemologijo in analitično teorijo znanosti v tem, 
da se epistemologija zanima predvsem za vse tisto, kar se ne da formalizirati 
v gradnji in uporabi znanstvenih pojmov in teorij. Vendar po mojem mnenju 
obstaja skupno polje dela, in to so po mojem paradigme, paradigmatski prelomi 
v znanostih, sistem diferenciacij med znanostmi in v njih, preučevanje zako-
nitosti v procesu nastajanja znanstvenih odkritij. Morda je bila ravno zasluga 
analitičnih teorij in logike, da smo danes sposobni točneje in bolj celostno 
analizirati te zakonitosti. 
V procesu nastajanja znanstvenih spoznanj je važen postopek pridobivanja 
hipotez iz podatkov. Temu se je včasih reklo indukcija, danes pa oblikovanje 
hipotez. Na začetku so mnogi analitiki trdili, da jih ta proces ne zanima, 
ker je stvar psihologije, sociologije in drugih zunanjih dejavnikov znanosti. 
Toda danes se splošno priznava, da imamo tudi tu neki »logos«, če že ne logike, 
da si na podlagi danih dejstev, predznanja in apriornih pričakovanj, ki nujno 
Okrogla miza: Vprašanje razlage procesa oblikovanja znanstvenih teorij . 117 
spremljajo vsako postavitev hipotez, ne moremo izmisliti česarkoli. Ravno na-
daljnje odkrivanje tega logosa bi bila naslednja stopnja v razvoju analitičnih 
teorij znanosti, pa tudi drugih teorij, npr. epistemoloških. Ta primer lepo kaže, 
kako se prepletata formalni in vsebinski pristop, kako lahko napredek v logiki 
pripelje do prodora v t. i. »kontekst odkritja« in obratno, vsebinski pristop 
pripelje do prodora v »kontekst razlage«. 
Lahko se učimo drug od drugega, analitičen pristop mora npr. šele osvojiti 
polje, ki ga pokriva tudi epistemologija, kot se mora na neki način epistemo-
logija »naučiti logike«. Morda je to naloga za prihodnost, naloga postaviti 
»raziskovalni program«, ki bi smiselno povezoval različne teorije znanosti. Pri 
tem pa se moramo lotiti projekta tako, da bo privedel do rezultatov, ne pa 
da se bo razširil v neobveznih razpravah. 
dr. Matjaž Potrč 
Nekaj pripomb glede filozofije. Pred nekaj leti je prišlo v Franciji do 
posvetovanja z naslovom Čemu še filozofija?, ali nekaj podobnega. Glede na 
tisto, kar sem imel priliko slišati tukaj, bi bil možni odgovor, da je filozofija 
tista slepa pega znanosti, ki na določen način še ohranja napredovanje znanosti. 
Na drugi strani pa se tudi resno sprašujem, čemu še filozofija pri nas. Očitno 
obstaja družbena potreba, ki pa je precej pičla in čedalje manjša, in verjetno 
je to povezano s tistim, kar si na začetku govoril o marksizmu. Stegmiillerjev 
model naj bi bilo mogoče aplicirati na marksizem, to je bila nekako teza, na 
drugi strani pa so znana stališča tega filozofa, da ima marksizem v svoji 
praksi sorazmerno omejene možnosti za inventivnost. 
Rado Riha 
Če skušamo opredeliti razmerje med analitično teorijo znanosti in fran-
cosko epistemologijo, se moramo predvsem izogniti temu, da bi ju neposredno 
primerjali: češ, epistemologija je premalo formalno-logično razvita, analitična 
teorija pa je, denimo, premalo razlagalna: s tem namreč na tihem vpeljujemo 
predstavo, da obe teoriji znanosti, vsaka s svoje strani, nekaj prispevata k celoti 
resnice o znanosti, gibljemo se torej na ravni neke splošne teorije znanosti. Prav 
epistemologija pa nas opozarja, da so teoretsko produktivna samo tista vpra-
šanja, ki so zastavljena v konkretni obliki — kar seveda ne izključuje, da 
ne bi bila dvignjena na raven znanstvene abstrakcije. Izhajati je treba torej 
iz tega, da sta tako epistemologija kot analitična teorija produktivni ravno v 
svoji enostranosti, zmožnosti eksaktne opredelitve problemov in protislovij, 
ki jih sami generirata. 
Neda Pagon Brglez 
Ukvarjam se z nemara nekoliko marginalnim problemom, z utopijami, pa 
se mi vseeno zdi, da tema sodi v ta kontekst. V svojem razmišljanju sem iz-
hajala iz naslova tega posveta, ki se vprašuje po oblikovanju teorij. Zato se 
118 Vestnik IMS 1984/1—2 
vprašujem po razmerju med oblikovanjem utopične zavesti in vprašanjem 
znanstvenosti. 
Ugotoviti je mogoče, da zgodovine marksizma vselej obravnavajo utopije 
in celo druge (to ne velja za obdobje stalinizma) ne samo utopij svojih izrazitih 
»socialističnih predhodnikov«, zgodovina znanosti pa jih ne upošteva. Lahko 
se torej znova zastavi vprašanje, ali je marksizem znanost ali ne. V svojem pri-
spevku bi se zato vprašala o poteh v znanost. Vpraševati bi se bilo treba o tem, 
ali je v utopični zavesti in v utopizmu (ne v utopičnih sistemih, ki imajo pe-
jorativno konotacijo) mogoče odkriti znanstvene elemente, in drugič, kako 
znanstveno preučevati utopije v okviru marksizma oziroma z materialistično 
analizo. Marksizem, namreč vulgarni ortodoksni marksizem, je vedno zavračal 
utopije, še zlasti po Marxu in Engelsu, in sicer vedno iz zunajteoretskih, zunaj-
znanstvenih razlogov. Vedno je štel, da je treba utopije zavrniti, ker niso 
uresničljive — to je prvi paradoks, ob banalni ugotovitvi, da se mnogo stvari, 
ki jih je Marx programatsko zapisal, ni uresničilo, ali pa so drugačne, so se 
spridile (v realsocializmu na primer). To navezujem na vprašanje realizma, 
oziroma na vprašanja, ki so bila tu že načeta, špekulacije itn., ki jih ne zame-
tujem, jemljem jih, kot Marx, v pretres. 
Danielsovo pismo* Marxu, ki o njem govorim, oziroma ga predstavljamo 
na tem razgovoru, se mi zdi dosti plodno za nadaljnje razprave v okviru mark-
sizma, čeprav je bilo napisano 1. 1851. Prosim, da si zapomnite, da je bilo 
prvič prezentirano v okviru Inštituta za marksistične študije! 
Ko se ukvarjamo z utopijami in utopisti ugotavljamo, da so bili utopiki 
nekakšni »specialisti obče prakse«, profil, ki se zanj danes pravi, da je po-
treben. Po drugi strani pa so bili v svojih teoretskih analizah in inherentni 
logiki, ki je je v njihovih sistemih velikokrat več kot v družbi, ki jo pojasnjuje-
jo, načrtujejo ali v kateri živijo, do kraja rigorozni in konsistentni. Torej so bili 
na drugi strani zelo diferencirani, zelo natančni in prav lahko bi se reklo, ne-
kako v bachelardovskem smislu, diferencirani specialisti, zlasti mislim na Fou-
riera, ki je imel večji vpliv na Marxa sploh kot na Engelsa, in večjega kot mi 
mislimo. To je vprašanje občega oziroma splošnega znanja in znanosti in 
posamičnih. Ali pa, v doslednejših in bolj poglobljenih razpravah, vprašanje 
o zdravorazumskih in znanstvenih spoznanjih in tudi o špekulaciji in pred-
videvanju. 
Zavrnitev utopije, ki je bila značilna za vulgarni marksizem, je izhajala 
iz ene trdne oporne točke (in že to je moteče), namreč iz teze o neuresničljivosti, 
o čemer sem pisala v svojem prispevku. Morali pa bi tematizirati koncept 
realnega in redefinirati koncept špekulacije, saj ne nastane teorija zgolj in 
izključno iz dejstev, ampak tudi iz predhodnih špekulacij. S tem, da so Marxa 
razglasili za silnega realista, je to škodovalo refleksiji, ki je znotraj marksizma, 
ker je zgubljal svojo pomembno in, drznimo si reči, ustvarjalno dialektično 
razsežnost in se je praktično iztekel v realpolitiko. Marxov realizem je bil 
zgolj realistično obravnavan, realistični misli ni bilo dopuščeno, da bi mislila 
transrealistično — ne utopično, imaginarno, ampak vsaj samo s prestavitvijo 
realnega tudi v zunaj obstoječe. 
Opozorila bi še na nekaj: po letu 1968 se bolj ali manj iznenada pojavi 
novo zanimanje za utopije in sicer na praktični ravni prej in bolj kot na 
teoretski. Razlog je konkreten: potreba po možnosti skupnega bivanja. L. '68 
» Pismo je objavljeno v pričujoči številki, str. 78. 
Okrogla miza: Vprašanje razlage procesa oblikovanja znanstvenih teorij . 119 
poudari potrebo po komunitarni skupnosti kot revolucionarni politični projekt, 
ki seveda ne uspe. Tudi v tem primeru teoretska refleksija zaostaja. 
K vprašanju o potencialno potencialnih modelih, ki o njih govori predvsem 
analitična filozofija, velja morda dodati, da znajo prav utopizmi operirati z mo-
deli par excellence. Njihovo racionalno jedro, racionalna postavka pa je v tem, 
da ves čas vedo, da so potencialno potencirali, in da so modeli; od tod bi mogoče 
celo lahko tvegali tezo o tem, da je v utopizmih manj filozofske špekulacije 
(v klasičnem smislu), kar je sploh značilno za precizne filozofije (družbene 
teorije v tem primeru) detajla. Materialistično ubadanje z vprašanjem utopij 
in utopizma pravzaprav postavlja tisto, čemur se reče marksizem, na zelo spolzka 
tla. Možnost teoretizacije utopične zavesti in refleksije je sploh mogoča šele 
potem, ko so preseženi nekateri etablirani ideološki nesporazumi, oziroma po-
mote, večinoma veljavni kot dogme in sem jih nekaj navedla. Denimo: prepri-
čanje, da je pri Marxu prisoten zgolj realizem, verjetje v ne-dialektičnost uto-
pičnih sistemov, v ne-logičnost (češ samo sanjarjenje) utopizmov (čeprav je 
obratno, logika mišljenjske produkcije pri utopistih je večinoma zelo preprič-
ljiva). Prizadevam si torej za priznavanje utopije in utopizma kot pozitivne 
imanentne refleksijske dimenzije historičnega materializma. Že zato, ker se pač 
ve, da ne gre predvsem za analiziranje rezultatov, ampak znanstvene produk-
cije. Kdo, navsezadnje, pa zdrži uresničitev svojih idealov?! 
dr. Matjaž Potrč 
Ko smo že govorili o logiki, lahko nekaj povem o njeni povezanosti z uto-
pično mislijo. Tu ne mislim na kakšnega Moora, kajti njegova Utopija me je 
vsaj pri zadnjem branju dolgočasila, če naj to odkrito povem. Vendar pa je to 
zgolj moj osebni okus. Nekaj bi želel reči o novoveških, sodobnih projektih 
logike, in sicer ne o najnovejših. Na primer, vzemimo Leibniza, pa še nazaj Ray-
monda Lullusa, tega borca proti nevernikom. Ne samo, da so se ti ljudje, vze-
mimo Milla, ukvarjali z ekonomijo in tako naprej, ampak so bili utopični po 
dveh tirih, ki nas tukaj zanimata. Naj malo preskočim in naj navedem še Ben-
thama. Na eni strani vemo, da so iz te družine izšli tudi logiki, tako že omenjeni 
Mill, in da so se v tem okolju porajale zadeve, ki so danes spet aktualne, 
tudi teorija jezika in pomena, vse do Russella. Na drugi strani pa imamo pri 
Benthamu znano zadevo, katero analizira Foucault v sedaj prevedeni knjigi, 
namreč poskus ureditve, racionalne organizacije družbe. Sam vidim določen 
paralelizem med ureditvijo družbe ter med ureditvijo jezika. Pojavlja se pro-
blem, kako to aplicirati, in tod se mi zdi posrečena tvoja definicija potencialne 
potencialnosti, ki nam kaže nekaj podobnega kot imamo tudi v intenzionalnih 
logikah: namreč, ali bo jutri prišlo do znane pomorske bitke, ali bo prišlo 
do komunistične družbe. Tod me niti ne zanima, kako naj bi to formalizirali, 
čeprav je to seveda abeceda. 
Rad bi postavil še kratko vprašanje Erjavcu v zvezi z njegovim prispevkom. 
Začudila me je trditev, da estetske teorije nimajo vpliva na estetsko produkcijo. 
mag. Aleš Erjavec 
Kot sem zapisal, razumem estetiko, o kateri govorim, kot »znanstveno« 
disciplino. Torej: govorim le o eni usmeritvi v estetiki, ki jo najlaže opredelim 
v njenem nasprotju do estetike kot filozofije umetnosti. Drugo, na kar moram 
120 Vestnik IMS 1984/1—2 
opozoriti, je vloga, ki jo v odnosu umetnost — teorija (estetika) igra kritika, 
vloga te je namreč — kot jo razumem jaz — »posredniška« in s tem neposred-
nejša od vloge estetike. (O teh vprašanjih sem pisal tudi v svoji knjigi Estetika 
in epistemologija.) Tretje opozorilo velja (vsaj v našem in siceršnjem evropskem 
kulturnem prostoru) dediščini političnega reguliranja umetnosti, zaradi česar 
je estetika še nekoliko bolj previdna, kdaj je postavljena v vlogo ocenjevalca 
neposrednih umetniških del s ciljem, da bi nanje ali na prihodnja dela nepo-
sredno vplivala. Četrti vzrok je zgodovinski — v pomenu zgodovine umetnosti 
namreč: menim, da današnji predmet estetike ne omogoča tako neposredne 
zveze in medsebojnega vpliva med estetiko in umetnostjo kot je bilo to v ne-
katerih preteklih obdobjih. 
Poleg tega zadnjega četrtega vzroka mi je v mojem prispevku šlo pretežno 
za francosko estetiko, ki je koncipirana na poseben način in ki je do neke 
mere tudi konceptualno notranje protislovna: imenuje se estetika, v bistvu pa 
se ukvarja s poetološko tematiko. In ravno to je mesto, na katerem se sreča 
z epistemologijo. Tu vznika razlika, o kateri je govoril že Ule, gre namreč 
za razliko med kontinentalno epistemologijo ter znanostjo o znanosti ali episte-
mologijo, kot jo srečamo v predvsem anglosaškem svetu. Estetika, ki je po-
vezana s francosko epistemologijo, se ukvarja s procesualnim vidikom umet-
niškega dela, podobno kot gre francoski epistemologiji za proučevanje procesa 
produkcije spoznanj: ravno v tem se razlikuje od analitične tradicije, ki ji gre 
predvsem za rezultate tega procesa in postopka. Estetika, o kateri sem govoril, 
se tako ukvarja s procesom proizvodnje umetniškega dela, ne pa s tem delom 
samim per se. Kot sem že omenil, je pomanjkljivost — ki pa ji je organsko 
notranje inherentna — v tem, da obravnava na precej podoben način proces 
vsake proizvodnje. 
Izpeljave iz tako zastavljene estetike so po mojem mnenju lahko dovolj 
pomembne, saj nam, prek upoštevanja družbenega konteksta, lahko pomagajo 
pri analizi ideologije, namreč načina, kako se producirajo, in nato kako funk-
cionirajo umetniška dela na ideološki ravni. 
dr. Matjaž Potrč 
Vprašanje, kakor sem si ga bil zapomnil: estetika se odreka temu, da bi 
oblikovala in usmerjala svoj predmet. 
mag. Aleš Erjavec 
Gre za to, da je v 19. stoletju, pa tudi v obdobju simbolizma, futurizma, 
kubizma ali neoavantgard šestdesetih let estetika praviloma vedno navzoča in 
vključena v par teorija/praksa, ki se medsebojno dopolnjujeta. Spomnimo se 
samo izredne vloge, ki jo je v Rusiji odigral formalizem v spopadu s simbo-
lizmom ter pri konstituiranju, uveljavljanju in artikuliranju futurizma! Danes 
ni tako. Toda to so spet posplošitve. V bistvu mi je šlo za to, da bi povedal 
in na kratko pokazal, kako francoska estetika, ki se je konstituirala ali posku-
šala konstituirati kot znanost in to skozi epistemologijo, ni imela neposrednega 
vpliva na umetnost, nenazadnje zato, ker ji za ta vpliv ni šlo, marveč ji je šlo 
ravno za spoznanje. 
Okrogla miza: Vprašanje razlage procesa oblikovanja znanstvenih teorij . 121 
Vojo Likar 
Vsem sodelujočim se zahvaljujem za sodelovanje. Menim, da je bila ta 
okrogla miza smiselna in koristna za vse nas, četudi ta hip ne moremo narediti 
nekega zaključka. Zdi se mi, da je pozitivno že to, da smo tu predstavili raz-
lične koncepcije v sodobnih teorijah znanosti v širšem smislu, da smo pokazali 
na njihove produktivne in manj produktivne nastavke in izhodišča, da smo 
načeli tudi vprašanje, kako se znotraj marksistične teorije reflektira odnos zna-
nosti in filozofije, čeprav smo se na začetku nakazanega vprašanja o znanstve-
nem statusu same Marxove teorije, njegove kritike politične ekonomije, ko-
majda dotaknili. Prepričan sem, da bodo še mnoge priložnosti, kjer bomo 
našo razpravo o teh in drugih odprtih znanstvenoteoretskih in filozofskih vpra-
šanjih lahko nadaljevali.