/ALADO JUTRO Št. 11 Nedelja, 15. marca 1931 Leteča puščica Indijanska povest. — Po Fritzu Stenbenn — Rr. Telesa ni imel pokritega. Bil je močan in krepak, videti je bilo, da je hiter tekač in tudi ne slab borec. V primeri s kmeti je bil majhen. Obličje je razodevalo pamet in plemenitost; krepka brada in majhne zaprte ustnice so dokazovale veliko moč in voljo, ki se ji je imel ta Indijanec pozneje zahvaliti za svoje krvave uspehe Njegove črne oči so gledale na nasprotnike in ugibale njihove misli. Vranje lase je imel na tilniku povezane, z jasno vidno črto od ušesa do ušesa, ki jo ima vsak Indijanec. Wagner ga je z občudovanjem ogledoval, nato je rekel: Med tem se je vrnil Wulf s konji in tudi lovci so prišli nazaj, ne da bi opazili kake indijanske sledi. Prižgali so ogenj in jeli peči meso, ki so ga bili prinesli s seboj. Vmes so se posvetovali o usodi ujetnikov. Rdeči Tom je imel glavno besedo in je zahteval takojšnjo smrt za vse štiri. Malega Francoza je to ujezilo in rekel je: »Ali ste neumni? Ali smo zato zasledovali Indijance, da bi jih morili, ali pa, da jim vzamemo ukradene konje? Najbolje bo, če pošljemo enega izmed teh vojščakov k svojim, da jim nove, naj nam vrnejo naše konje, ki »Ali mi obljubiš, da ne boš vpil med tem, ko bom govoril s teboj?« Indijanec je z očmi pritrdil; Plavo-lasec mu je vzel čep iz usta in Sava-jonec je spregovoril: »Tekumze sem in ne vem, kaj je strah. Sovražnikom nisem še nikoli pokazal hrbta!« Plavolasec- je razumel zbodljaj, a se je le smejal »Ti si Tekumze in ne boš danes umrl'« Indijanec je odgovoril: »Samo Veliki duh ve, kdaj bo poklical Tekumzeja v večna lovišča Toda če je Plavolasec vojnik, ne bo dovolil, da bi obesili rdeče može. Vsi so vojniki in hočejo tako tudi umreti, ne pa kakor bobri v pasteh belih lovcev.« Ker nista imela drug drugemu več povedati, mu je Wagner znova zamašil usta. jih zamenjamo za vojnike!« Jean Martin, kakor so je imenoval, je našel samo v mlajšem Wagnerju zagovornika. Drugi so samo ponavljali: »Konjski tatovi spadajo na drevesa!s Kmetje so držali s starejšim Wag-nerjem, ki je bil za izpustitev Tekumzeja, končno so tudi lovci popustili. Zato naj bi pa druge tri takoj obesili. Nekaj se jih je nato oglasilo, da nočejo prenočevati z obešenci, ker so bili zelo praznoverni. Toda rdečega Toma ni bilo lahko kar tako ugnati, posebno še, ker ga je podpiral drugi Francoz, Michaud po imenu. Prepir se je zaradi whiskyja, ki so ga lovci spet po dolgem času dobili, vedno bolj razvnemal, dokler ni mir- na večina odnehala razgrajajoči manjšini. Še zadnjič se je oglasil Plavolasec za ustrelitev, a rdeči Tom je poskočil in zavpil: >Mislim, da spadajo konjski tatovi na drevo! Pravim, da je najbolje, če kar začnemo!« Nekaj lovcev, z njimi Michaud, se je zibaje vzdignilo, da bi pripravili vrvi in drugo. Tedaj se je Martin oglasil: »Vi ste norci! Mrtev danes ali jutri, saj je isto! Če pa že danes, pa vsaj Tckumzeja prej spustite!« »Ali right! Pojdiva, Tom, izpustili bomo Tekumzeja,« je rekel Michaud, zraven pa pomežiknil Tomu. Oba Wa-gnerja in Wulf, ki so razumeli to po-mežikovanje, so rekli, da gredo z njim. Pet mož je vzelo puške in nože, Indijancu so osvobodili noge, dva sta ga prijela za roke in odšli so v prerijo. Jean Martin, ki je dobro razumel Mi-chaudove besede, je rekel kmetom: »Jako neumno je to vse skupaj! Najbolje bi bilo, če bi izpustili še one tri, a kaj — meni je vseeno!« Cez pol ure, ko se je petorica vrnila v taborišče, je našla kmete, ko so se prepirali z lovci in branili Indijance, le Jean Martin je ležal ob ognju in spal. Ko so prišli belci z Tekumzejem daleč v prerijo, mu je rekel Plavolasec: »Sedaj sva bot, Šavanojec! Drugič te ne bom več zagovarjal!« Irec mu je odvezal spone in ga svaril, naj nikar več ne pride pred njegovo puško. Tekumze ni rekel ničesar: najprej je obstal na mestu, nato je naredil nekaj skokov v prerijo in se vlegel na tla. V istem trenutku je počil strel iz smeri, kjer so bili belci Michaud je zdaj, ko ga kmetje niso več imeli v mar, naredil lopovščino in ustrelil za Indijancem. Ti lovci so streljali tako dobro, da bi bil Indijanec nehal tlačiti travo, če ne bi bil legel na tla. Michaud je bil tako pijan, da se jo kar majal, a ko je prijel za puško, je stal ravno in nepremično kakor hrast. Jezno klicanje kmetov, nato mir. Tekumze se ni ganil, nedolgo za tem je