KRONOLOGIJA   DELA  MEDNARODNEGA SODIŠČA ZA VOJNE ZLOČINE V VIETNAMU
I
Po zamisli ameriškega radikalnega lista Minority of One je angleški filozof Bertrand Russell naslovil v juniju 1966. leta pisma deseterici intelektualcev v razne kraje sveta in jih povabil, naj sodelujejo kot sodniki v mednarodnem sodišču, ki bi ugotovilo, kakšne vojne zločine počne ameriška vojska v Vietnamu.
V Londonu so povabljeni na sestanku od 13. do 16. novembra 1966 sprejeli program, ki ga je predloži Jean-Paul Sartre:
Vest človeštva je globoko vznemirjena zaradi vojne v Vietnamu. To je vojna, v kateri se je najbogatejša in najmočnejša država sveta postavila proti ljudstvu revnih kmetov, ki se že četrt stoletja borijo za svojo samostojnost. Postaja očitno, da ta vojna  krši mednarodne zakone in običaje.
Svetovni tisk in deloma tudi tisk v Združenih državah Amerike vsak dan prinaša vesti, ki bi pomenile, če bodo dokazane, nenehno naraščanje kršitve načel, izraženih na niirnberškem procesu, in pravil, določenih z mednarodnimi dogovori.
Globoko smo ganjeni in pretreseni nad trpljenjem, ki ga prenaša vietnamsko ljudstvo, in trdno prepričani, da človeštvo mora spoznati resnico, da bi lahko izreklo strogo in nepristransko sodbo o dejanjih, ki se gode v Vietnamu, kakor tudi to, kdo je odgovoren zanje; zato smo sprejeli poziv Bertranda Russella, naj bi se sestali in brez predsodkov raziskali resnico in jo kontrolirali z ustreznimi načeli in zakoni.
Trdi se, da je letalstvo Združenih držav Amerike v devetih mesecih leta 1966 vrglo na Vietnam štiri milijone funtov bomb na dan. Ce se bo to v taki meri nadaljevalo, bo do konca tega leta celotna množina eksploziva presegla količino, ki je bila med vso drugo svetovno vojno odvržena na celo področje vojaških operacij na Pacifiku. Površina, ki jo bombardirajo, ni večja od držav Nem Yorka in Pennsyloanija.
518
V Južnem Vietnamu so ameriška vojska in njim vdani saigonski zavezniki nagnali osem milijonov ljudi, kmetov in njihovih družin, za bodečo žico taborišč pod nadzorstvo politične policije. Kemična sredstva, strupi, so bili in so v uporabi, desetine tisočev aker orne zemlje je bilo spremenjenih v pustinjo. Pridelki so sistematično uničevani — in to v deželi, kjer tudi v normalnih razmerah povprečen moški ali žena pojesta manj kot polovica tega, kar porabi povprečen Američan (in živita manj kot eno tretjino njegovega življenja). Namakalni sistem je načrtno uničevan. Napalm. fosforne bombe in najrazličnejša druga sredstva, sadistično premišljena in do sedaj neznana orožja se uporabljajo proti prebivalcem Severnega in Južnega Vietnama. Več kot petsto tisoč vietnamskih mož, žena in otrok je bilo žrtev te vojne, kar je več od števila vojakov, ki so jih Združene države Amerike izgubile v obeh svetovnih vojnah. Toda vietnamsko prebivalstvo je bilo zdesetkano že med japonsko in francosko okupacijo in z lakoto, ki je zavladala po drugi svetovni vojni.
Čeprav nam naše naloge ni naložila nobena vlada, smo kljub temu prevzeli odgovornost v korist človečnosti in v interesu zaščite civilizacije. Ravnamo po lastni pobudi, popolnoma neodvisni od katerekoli vlade ter oficialne ali poloficialne organizacije, v trdnem prepričanju, da izkazujemo globoko nezadovoljstvo mnogih naših bližnjih v veliko deželah. Verujemo, da bo naša akcija pomagala prebuditi vest sveta.
Zato se razglašamo za sodišče: čeprav nima nobene moči uveljaviti kazen, hoče odgovoriti med drugim tudi na naslednja vprašanja:
1.  Ali je vlada Združenih držav Amerike (ter vlade Avstralije, Nove Zelandije in Južne Koreje) — po mednarodnih zakonih — zagrešila akt agresije?
2.  Ali ameriška armada eksperimentira z novimi orožji, ali uporablja orožja, ki so prepovedana po vojnih zakonih (plin. specialne kemične produkte, napalm itd.)?
J. Ali so bili bombardirani cilji civilne narave npr. bolnišnice, šole. sanatoriji, zbirališča vode itd. in v kakšnem obsegu se to dogaja?
4.  So vietnamski zaporniki predmet nečloveškega ravnanja, prepovedanega z vojnopravnimi zakoni, posebno mučenja ali pohabljanja?
5.  Je bilo civilno prebivalstvo izpostavljeno neupravičenim represa-lijam, kot so zlasti eksekucije talcev?
6.  So bila ustanovljena taborišča za prisilno delo, so bile izvedene deportacije prebivalstva ali akcije, ki so imele namen, da iztrebijo prebivalstvo,  ali  takšne  akcije,   ki  bi  jih   pravno  lahko  označili  za  genocid?
Če sodišče spozna, da so bili — eden ali vsi — navedeni zločini storjeni, bo njegova naloga, da ugotovi tudi to, kdo je zanje odgovoren.
Sodišče hoče preiskati vse dokaze, ki mu bodo predloženi od kogar koli. Dokazi so lahko ustni ali v obliki dokumenta. Noben dokaz, pomemben za ta namen, ne bo ostal neopazen. Noben dokaz, ki bi lahko pričal o preiskovanih zločinih, ne bo ostal neupoštevan.
Narodna osvobodilna fronta Vietnama in vlada Demokratične republike Vietnama sta najn zagotovili svojo pripravljenost sodelovati z nami in nam preskrbeti potrebne informacije ter nam pomagati preveriti točnost
519
in  zanesljivost   le-teh.   Vladar   kamboške   države   princ   Sihanuk   nam   je hkrati ponudil, da nam bo v pomoč pri posredovanju dokazov.
Trdno smo prepričani, da bodo vsi izpolnili svojo obljubo, in hvaležno sprejemamo njihovo pomoč, ne da bi to kakorkoli vplivalo na naše poglede in končen rezultat. Kot sodišče ponavljamo poziv, ki ga je Betrand Russell poslal vladi Združenih držav Amerike. Pozivamo vlado Združenih držav Amerike, da nam predloži dokaze o stvari, ki se bo obravnavala, in da pošlje pooblaščene zastopnike, ki bi bili navzoči na obravnavi. Naš namen je nepristransko ugotoviti čisto resnico o vojni: iskreno upamo, da naš trud prispeva k pravičnosti v svetu in za ponovno vzpostavitev miru in osvoboditev tlačenih narodov.
Mednarodno sodišče za vojne zločine so sestavljali:
Wolfgang   Ahendroth,   profesor   sociologije   iz   Zvezne   republike   Nemčije.
Giinther Anders, pisatelj  in  filozof iz Avstrije.
Mehmet Ali Avbar. strokovnjak za mednarodno pravo iz Turčije in član turškega parlamenta  ter predsednik Delavske partije Turčije,
Lelio Basso, profesor sociologije na univerzi v Rimu. poslanec v italijanskem parlamentu, predsednik Italijanske socialistične partije proletarske enotnosti,
Simone  de   Beauvoir,   pisateljica   iz   Francije,
James Balchvin, pisatelj   iz  ZDA,
Stokelv Carmichael. eden od voditeljev gibanja za črnske pravice iz ZDA,
Vladimir Dedijer, doktor prava  in  zgodovinar  iz   Jugoslavije,
Dave  Dellinger.  ameriški  pacifist  in  glavni   urednik  časopisa  Liberation,
Melba Hernandez, pravnik in soborec Fidela Castra s Kube,
Amado Hernandez. predsednik demokratske laburistične partije, izvršni sekretar Nacionalne organizacije filipinskih pisateljev, direktor Filipinske organizacije  novinarjev  s   Filipinov,
Mahmud  Ali  Kasuri,  prvi   advokat   Vrhovnega   sodišča  Pakistana,
Kinju Morikawa, podpredsednik Japonske zveze za državljanske pravice, profesor na  tokijski  univerzi.
Carl Oglesbv, pisatelj, bivši predsednik SDS (leva študentska organizacija v ZDA),
Jean-Paul Sartre, pisatelj  in  filozof  iz Francije,
Laurent Sclnvartz. profesor  na Sorboni  —  Francija,
Peter Weiss,  pisatelj  s  Švedske.
Lawren.ce Dailv, generalni sekretar Zveze rudarjev Škotske,
Isaac Deutscher, pisatelj iz Anglije.
Za častnega predsednika je bil izbran Bertrand Ilussell, za izvršnega predsednika Jean-Paul Sartre, za predsednika zasedanja Vladimir Dedijer, za podpredsednika Laurent Sch\vartz.
Sodišče je na svoji prvi seji v Londonu sprejelo pozdrave voditeljev dveh suverenih držav, predsednika DR Vietnama Ho Si Minha in predsednika Kam-bodže Norodoma  Sihanuka.  Prvi  telegram  med drugim sporoča:
520
>. . . Ameriški imperialisti zaostrujejo vojno proti nacionalni neodvisnosti in miru d Vietnamu. Njihove pošastne krutosti in zločini presegajo celo najbolj gnusna početja hitlerjeDskih fašistov. Z obsodbo teh zločinov bo mednarodno sodišče za Dojne zločine spodbudilo ogorčenje vsega sveta proti ameriškim agresorjem in okrepilo protestno gibanje med prebivalci oseh dežel, ki zahtevajo prekinitev te zločinske vojne in umik ameriških ter satelitskih čet. Sodišče je akcija svetovnega pomena za pravico in samostojnost narodov. Prispevalo bo k osoeščanju vseh ljudi za boj proti ameriškemu imperializmu, največjemu sovražniku humanosti in miru v svetu. Naše ljudstvo je odločeno boriti se do končne zmage svojih pravic. Visoko cenimo vašo plemenito pobudo in vam iz globine svojih src pošiljamo popolno podporo . ..«
Sodišče je odgovorilo Ho Ši Minliu z. naslednjimi besedami:
»Mednarodno sodišče za vojne zločine se vam ob tej priložnosti toplo zahvaljuje za vaše sporočilo, .s katerim ste podprli delo sodišča. I aša plemenita ponudba za pomoč pri naših raziskovanjih, ki bi omogočila našim poizvedooalcem opazovanje in neovirano delo o Demokratični republiki Vietnam, je v veliko oporo naši veliki nalogi.
Kljub vsakršnim težavam ali pritisku, ki bi ga doživelo naše delo. se mednarodno sodišče za vojne zločine zaobljublja. da bo vodilo nepristransko preiskaoo dejstev o zvezi z vojno ZDA proti vietnamskemu ljudstvu.
Razglašamo našo trdno odločitev prikazati resnico in določiti polno odgovornost ter služiti najvišjim interesom hrabrega vietnamskega naroda.i
Na ponudbo prinea Norodoma Sihanuka, voditelja Kambodže, da kam-boška vlada daje sodišču polno pomoč pri preiskovanju ameriških vojnih zločinov,  je sodišče odgovorilo  z  brzojavko:
^Mednarodno sodišče za vojne zločine toplo sprejema vašo ponudbo za pomoč pri raziskavah na kamboško-siamski in južnovietnamski meji ter ugotavlja vpadanja na ozemlje Kambodže ter vojnih zločinov, storjenih nad njenim  prebivalstvom, ter uničenjem  kamboških  vasi.
Kot nam naša naloga veleva, bomo ugotovili odgovornost ZDA, čakamo pa na priložnost izkoristiti vašo pomembno ponudbo.t
Pozdravni telegram je poslal tudi Nguvcn Huu Tho, predsednik Fronte narodne osvoboditve Južnega Vietnama. Sodišče mu je poslalo naslednji odgovor:
»Mednarodno sodišče za vojne zločine ceni vaše sporočilo. Odločeni smo podrobno raziskati in podali celotno sliko vojne, ki jo vodijo ZDA v Vietnamu. Visoko cenimo vašo ponudbo za pomoč pri izpolnitvi naše naloge prek prič in samih žrtev, prek dovoljenja za vstop naših preiskovalcev v osvobojeni Južni Vietnam ter prek oskrbe popolnih dokazov in dokumentacije. <
521
Sodišče je poslalo v obdobju od decembra 1966 do aprila 1967 v Severni Vietnam štiri preiskovalne skupine ekspertov iz Evrope in Amerike, prav tako kot eno skupino iz Japonske, kar je skupno 142 znanstvenikov, zgodovinarjev ter pravnikov. Njihova naloga je bila ugotoviti, če prima faciae poročila o vojnih zločinih, objavljena v svetovnem tisku, ustrezajo resnici. Poleg tega je bila naloga teh preiskovalnih skupin tudi zbirati vse druge dokaze, na osnovi katerih bi lahko sodišče podalo svojo odločitev o vojnih zločinih v Vietnamu.
Medlem pa so člani sodišča v svojih člankih in govorih podrobneje obdelali osnovne ideje sodišča. Jean-Paul Sartre je izmenjal pismi s predsednikom De Gaullom. v katerih je prikazal svoje stališče o delu sodišča. Sartrovo pismo predsedniku De Gaullu. poslano 15. aprila  1967, se glasi:
DoDoljujem si, da vas opozorim na naslednja dejstva:
Sodišče, osnovano novembra prejšnjega leta na pobudo lorda Russella. namerava prirediti svoje drugo zasedanje v Parizu od 26. aprila do začetka maja. Vse do sedaj ni bilo slutiti, da bi francoska vlada temu nasprotovala, posebej še ker bi se zasedanja udeležili le povabljeni. Vendar nas je neki incident prisilil pomisliti, da se je stališče javne oblasti spremenilo.
Predsednik zasedanja je Vladimir Dedijer, Jugoslovan, ki je v zadnjih mesecih pogosto bival za kratek čas v Parizu. Z željo, da bi zaradi nameravanega zasedanja dalje časa bival o Parizu, je zaprosil našo ambasado o Angliji — kjer se sedaj mudi — za vstopno vizo. Vendar mu ta viza ni odobrena, saj niti tranzitne vize ni dobil.
Dedijer se ni nikoli vmešaval v kakršnekoli notranje ali zunanje zadeve Francije, o tem priča tudi tranzitna niza, ki jo je imel vse do zadnjih dni. Zato imamo razloge za zaskrbljenost, da je namen neodobrene vize motiviran z željo, da se onemogoči zasedanje sodišča o Parizu.
Želel bi verjeli, gospod predsednik Republike, da so naša predvidevanja zmotna in ne bomo informiram o odločitvah vlade indireklno prek postopkov ambasad ali konzularnih služb. Trdno upamo, da gre le za nesporazum in bo Dedijeru odobrena viza za bivanje, prav tako kot drugim članom sodišča in tujim osebam, ki bi želele pričati pred sodiščem. V vsakem primeru si dovoljujem, da Vas seznanim s temi dejstvi.
Prosim vas. gospod Predsednik Republike, da sprejmete izraze mojega visokega spoštovanja.
Jean-Paul Sartre Predsednik Russellooega sodišča
Predsednik De Ganile je odgovoril Sartru 22. aprila  1967:
Cher Maitre,
V pismu z dne 15. aprila ste me prosili, da raziščem primer Vladimira Dedijera ali še bolj obširno — oseb, ki so povabljene, da v tem ali onem smislu sodelujejo pri delu Russellooega sodišča.
Sodelavci Russellooega sodišča nameravajo kritizirati politiko ZDA v Vietnamu. V tem ni ničesar, kar bi prisililo vlado, da bi omejila njihovo normalno svobodo sestajanja  in  izražanja. Poleg  tega  vi veste,  kaj misli
522
vlada o vojni o Vietnamu in kaj sem jaz osebno o tem javno in nedvoumno povedal. Ne oziraje se na to, da sta pero in beseda pri nas svobodna, se ne postavlja vprašanja, da se drže ob strani osebnosti, katerih teze so o tem vprašanju blizu uradnemu stališču francoske Republike.
Prav tako ne gre za pravico zbiranja niti za svobodo izražanja, temveč za nalogo, ki je toliko bolj imperativna za Francijo, čimbolj je Francija — kot je znano — v bistvu opredeljena, da skrbi za in. da država, s katero ima odnose in ki je kljub vsem nesporazumom njen tradicionalni prijatelj, ni na njenem ozemlju predmet procedure, ki presega mednarodno pravo in prakso.
Medtem pa je videti, da je to primer z akcijami, ki jih izvajajo lord Russell in njegovi prijatelji, takoj ko nameravajo dati pravno obliko svojim raziskavam ter obliko obsodbe svojim sklepom. Ni mi treba učiti vas, da vsaka pravda, o svojem principu kot tudi v izvrševanju, pripada samo državi. Ne oziraje se na motive, ki so navdihnili lorda Russella in njegove prijatelje, moram ugotoviti, da nimajo nikakršnih pooblastil niti kakršnega koli mednarodnega mandata, zato ne morejo izvrševati nobenega akta pravice.
Zaradi tega je bila vlada prisiljena upreti se na našem teritoriju sestanku, ki bi po svoji obliki nasprotoval temu. kar ona še posebej želi spoštovati.
Dodal bi še. da v moralnem vplivu, ki ga lahko imajo nekatere osebe, zbrane okoli lorda Russella. in v pomanjkanju javnega sodišča se mi ne zdi, da bi lahko dajale večjo težo svojim opozorilom z oblačenjem toge. sposojene za to priložnost.
Sprejmite. Cher Maitre. izraze mojega spoštovanja.
Charles De Gaulle
Sartre je odgovoril na argumente predsednika De Ganila v francoskem tedniku Nbtive] Observateur z dne 26. aprilu 1967, v njem je izrazil mišljenje, da obstajata dva izvora oblasti: prvi je država in drugi — suvereni narod. Na osnovi tega je Sartre izrazil svoje prepričanje, da je zaradi tega, ker je sodišče izšlo prav iz tega drugega izvora, najboljši porok, du bodo ljudske množice ratificirale sklepe sodišča in tako potrdile obsodbo, kajti nobena organizacija na svetu ne more dati mandata kakšnemu podobnemu mednarodnemu sodišču za vojne zločine. Sartre je poleg tega še večkrat poudaril, da je »moč tega sodišča  v  njegovi  univerzalnosti  in  nemoči .
Vladimir Dedijer je pojasnil svoje razloge za pristop k sodišču v članku v  Politiki z dne 18. septembra   1966:
>Tudi mi smo močno povezani z vietnamskim ljudstvom. Kot malo kateri narod v Evropi smo trpeli zaradi imperialističnih napadov. Tako smo v prvi svetovni vojni — to je že skoraj pozabljen podatek — izgubili milijon devetsto tisoč ljudi, a v drugi svetovni vojni prav toliko.
Ta nasilna, prezgodnja smrt je po mojem tisto, kar nas povezuje z Vietnamom. Ta mali kmečki narod z veliko kulturo že osemdeset let krvavi v borbi proti francoskemu, japonskemu in ameriškemu imperializmu. Ta množična, nasilna smrt milijonov ljudi z njihovim osebnim življenjem, radostmi in žalostjo, je zame največja utež na tehtnici zgodovine.*
523
Dedijer nadalje opozarja na podobnost med našo narodnoosvobodilno borbo ter  borbo  vietnamskega  naroda.
>Proces samoopredelitve narodov se je pri nas uresniči! v pretekli vojni, sedaj pa je ta proces na dnevnem redu v deželah Azije. Afrike in Latinske Amerike. Prepad med ekonomsko razvitimi deželami je ose večji. Neokolonializem hoče ta proces za vsako ceno zadržati. Razen tega je treba upoštevati, da je Marxova teorija absolutne pauperizacije. osiroma-šenja, dejansko življenje v večini ekonomsko nerazvitil) dežel. Revni so revnejši, peščica bogatih vedno bogatejša. Tu se ustvarjajo veliki družbeni spori, ki imajo svoje nacionalne in mednarodne značilnosti. Odtod revolucije in težnje narodov tega dela sveta, da bi se osvobodili imperializma.'-
Dedijer  meni. da  obstajajo tudi  skupni  elementi   v  naši   revoluciji   in  sedanji borbi v Vietnamu:
>a) V narodnoosvobodilni borbi smo težili k družbi, pri nas prav tako kot v mednarodnem obsegu, ki bo racionalno urejena, iz katere bodo izginile stihije kapitalizma in vsega, kar kapitalizem ustvarja, posebej še imperializem in vojno uničenje.
b)   Nova družba si mora prizadevati po zmanjšanju neenakosti med narodi, razredi, posamezniki in spoli.
c)   Napredek družbe je mogoč le z vzporednim dvigom materialnega stanja ter hkratno izgradnjo novih, etičnih odnosov ter tako tudi novega, boljšega človeka.
Zame je to temelj partizanske etike tako pri nas kot v Vietnamu. To je uporabna etika, kar pomeni, da med principom in postopkom ne sme biti neskladja. Če se pa to zgodi, pomeni to konec borbe.«
11
Jugoslovanska, slovenska javnost pa še posebej, je podprla idejo formiranja sodišča kot eno izmed mnogoštevilnih akcij za spoznavanje resnice o vojni v Vietnamu. Riissellove. Sartrove in Dedijerove izjave so bile objavljene v našem  dnevnem  in  tedenskem  časopisju,  prek  radia  in  televizije.
Hkrati se je razvila načelna diskusija, kako najbolje pomagati sodišču pri njegovem delu: prek posebnih odborov ali ne. Ta diskusija se je prepletala Z vprašanji  o naravi agresije v Vietnamu.
Diskusijo je odprl predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti Josip Vidmar. Najprej je zameril Vladimiru Dedijeru. ker je brez njegovega pooblastila dovolil tisku, da je objavil povabilo Bertranda Russella Josipu Vidmarju kot članu osnovatelju odbora za podporo sodišču. V ljubljanskem Delu z dne 20. oktobra 1966 se je Vladimir Dedijer opravičil Josipu Vidmarju zaradi tega, ker je v našem tisku izšla novica, da je Russell pisal Vidmarju. V drugem odgovoru je Dedijer podčrtal, da Russell ni predložil Vidmarja na svojo iniciativo. V polemiko z Josipom Vidmarjem se je vključila tudi Tribuna, list ljubljanskih  študentov.
524
Ta Vidmarjeva stališča se po članku v Delu z dne 15. oktobra 1966 glase:
»Zato sem mnenja, da bi moral biti pri nas pristop k ustrezni organizaciji za uveljavljanje naših stališč glede imenovanih dogodkov drugačen kot na zahodu, na primer v Angliji. Obsojanje ameriškili zločinov in protest zoper nje bi lahko bila neposredna zadeva naših množic, če bi se za to zavzele naše množične organizacije, na primer Zveza borcev ali Socialistična zoeza delovnega ljudstva po svojih organih. Takemu širokemu snovanju bi »izbrank rade volje nudili vso pomoč svojo z besedo in peresom, kakor so kajpada pripravljeni tako ali drugače moralno podpreti Russellove težnje, ki bodo s svojo plemenitostjo gotovo pritegnile veliko evropskih in svetovnih javnih delavcev k delu za mir in za neraz-bojniško sožitje med narodi sveta. Nisem pa prepričan, da so možje, ki jih je pri nas izbral lord Russell in jim naslovil svoja pisma, priporočljivi in primerni organizatorji ali voditelji takih organizacij, kakršne ima v mislih angleški filozof.<
Ko je Vidmar govoril o naravi  vojne v Vietnamu, je zapisal:
»Ta proces ni nič drugega kakor osvajanje sveta po socializmu, ki je v teku od oktobrske revolucije, ki je v teku trajno, se kdaj pa kdaj ustavi, ki ga nasprotne sile kdaj pa kdaj potisnejo celo nazaj, ki pa kljub temu nezadržno osvaja nove in nove pokrajine in narode sveta, pa naj se ta trditev sliši še tako propagandno banalna. Seveda se vse to dogaja s strašnimi žrtvami, s prelivanjem krvi, toda tak je očitno prekleti zakon človeške zgodovine. Drugače nista znala osvajati sveta niti krščanstvo niti Moliamedov nauk.«
Tribuna  je med drugim odgovorila Josipu Vidmarju z naslednjimi  besedami:
»15. oktobra je Josip Vidmar o Delu javno obvestil našo in s tem tudi svetovno javnost, da se odreka sodelovanju v odboru za podporo Russello-vemu sodišču! Pri tem ne gre za nikakršne osebne in objektivne ovire, temveč za svojevrstno politično logiko, ki je generaciji, katere del smo, tuja. Denimo, da tov. Vidmar ni prebiral dokumentov VIII. kongresa ZA/, državniških komunikejev in drugih dokumentov, toda tu je še zadnji kongres SZDLJ', S7.DL Slovenije) tov. Vidmar je bil navzoč na tem kongresu, bil je celo član deloonega predsedstva), Zoeze študentov Jugoslavije in Zoeze sindikatov Jugoslavije, ki so jasno opredelili svoje stališče do Vietnama. Sicer pa se ne kaže skrivati za politične in državne institucije. Ali tov. Vidmar res ne more sodelovati samostojno, individualno? Vidmar piše o »divjaštvu ameriške soldateske o tej nesrečni deželi«, piše celo, da »ogorčeno in z občutkom sramu obsoja ameriško banditstvo v Vietnamu^, a nadaljuje, da je »vietnamska vojna epizoda v velikem zgodovinskem procesu, ki že malone pol stoletja teče v svetu in vsepovsod pušča za seboj kri in razdejanje, prinaša pa človeštvu upanje...« Vidmar je tako pristal na ameriško razlago ameriške agresije v Vietnamu, ki potemtakem varuje narode pred osvajanjem take ors/e.«
525
V  Delu 29. oktobra 1966 je  Josip Vidmar polemično zavrnil trditev sobe-sednikov in ponovil svoje stališče:
»Tovariš Dedijer. ki priznava, da je storil napako, ko je pred mojo odločitvijo javno povedal, da sem kandidat za člana projektiranega odbora v pomoč RusseloDemii sodišču, se opraoičuje z dobro vero. češ da je bil ves čas prepričan, da je z menoj in mojimi kolegi na isti fronti boja vietnamskega ljudstva za svobodo in neodvisnost.' Mnenja sem, da kljub temu svojemu prepričanju ni ravnal povsem odgovorno, kajti gotovo je, da bo lahko našel na svetu zelo veliko ljudi, ki so z vsem srcem za vsakršno pomoč vietnamskemu ljudstvu, ne bodo pa pripravljeni osebno sodelovati z lordom Russellom in njegovimi, in to iz najrazličnejših vzrokov. Pisal sem že, da nimam proti njegovemu prizadevanju načelnih ugovorov. Ker pa sem državljan države z lastno smerjo in s posebnim ustrojem, sem mnenja, da bi bil za pritegnitev Jugoslavije boljši drugačen način. Predvsem pa sem prepričan, da je kolektivna oblika sodelovanja, ki sem jo priporočil, za nas primernejša in učinkovitejša od osebnega sodelovanja v iem odboru.t
V   Ljubljani  je  14. novembra  1966 ustanovljen  odbor  za  podporo sodišču, ki so ga sestavljale naslednje osebe:
Dr. Aleksander BAJT, profesor na pravni fakulteti: dr. Mara BESTER, profesorica na ekonomski fakulteti; Peter B02IC. književnik; dr. Bogdan BRECELJ. profesor na medicinski fakulteti; ing. Marko BULC. politični delavec; dr. Franc ČERNE, profesor na ekonomski fakulteti: Stane DO-LANC. predavatelj političnih ved; dr. Eranjo DOMINKO, profesor astronomije: dr. Jože GORIČAR. profesor sociologije: dr. Peter KOBE, profesor na pravni fakulteti; Boris MAJER. predavatelj filozofije; Ivo MARENK. študent agronomije; France MIHELIČ, akademski slikar: dr. Janez MIL-ČINSKI, profesor na medicinski fakulteti; dr. prof ing. Roman MODIC. profesor kemije; dr. Milan OSREDKAR. profesor fizike; Vladimir PAVSIČ, — Matej BOR. književnik: dr. Stanko PETERIN. profesor mednarodnega prava: dipl. jur. Krešo PETROVIČ, politični delavec na univerzi: Slavko PODMENIK. predavatelj filozofije; ing. arh. Edvard RAVNIKAR, profesor arhitekture; Mitja RIBICTC. politični delavec: Rudi RIZMAN. študent političnih ved; Branko RUDOLF, kulturni delavec: dr. Vojan RUS. profesor filozofije; ing. Lojze SKOK, politični delavec na univerzi, prof. ing. Albert STRUNA, profesor na strojni fakulteti; Marjan SVETLIČIČ. študent političnih ved: Bojan STIH. kulturni delavec: Rudi TURK. redni profesor biotehnične fakultete.
Odbor  za   podporo  mednarodnemu   sodišču   /a   vojne  zločine  je objavil   v Delu   15.  novembra   1966  svoj  razglas:
Sramotna napadalna vojna velike sile proti malemu narodu se v vse večji meri kaže kot barbarska vojna. Ameriška teskalaeijat postaja z uporabo metod tpožgane zemlje«, in z uporabo sredstev množičnega uničevanja vse bolj tudi »eskalacija strašnega nasilja proti civilnemu prebivalstvu. Zločinu agresije se tako pridružujejo vojni zločini.
526
Ker nasilje poraja nasilje, pomeni uveljavljanje grobe sile v mednarodnih odnosih že samo po sebi veliko nevarnost za mir v svetu. To nevarnost povečuje še okolnost. da so resnični nosilci take politike 7.DA družbene sile. ki imajo največji vpliv in moč odločanja, ne da bi pri tem zaradi anonimnosti nosile tudi breme odgovornosti.
Pobuda Bertranda Russella kaže na to. da o svetu vse bolj zorita spoznanje in zavest, ki sta narekovala naša stališča in naše ravnanje. iSodišče za ugotavljanje vojnih zločinov* je samo ena izmed oblik boja naprednega sveta proti nevarnostim, ki v naši dobi ogrožajo svetovni mir. To »sodišče« nima nobenih sodnih pristojnosti. Privzemanje oblik sodnega postopka pa naj zagotovi vso objektivnost ugotovitev, s tem pa avtoriteto končnih sklepov. To pa je tudi pomen, ki ga ima pobuda Bertranda Russella kot poziv humanosti in pravičnosti ter moralni in pravili zanesti ljudi vsega sveta, ter kot opozorilo na nevarnosti, ki grozijo miru. Med njimi so velike nevarnosti, zlasti tiste, ki jili prinaša zloraba sodobne znanosti in tehnike. Zato je akcija Betranda Russella akcija intelektualcev, ki čutijo svojo posebno odgovornost in ki so se uprli, da bi služili vojnemu stroju. V vsem tem se ta pobuda sklada z vse močnejšimi gibanji, v katerih raznovrstnost oblik spodbujata ljudi, ki jih sicer ločujejo državne, narodnostne, socialne, poklicne in druge pregraje. k boju za skupne cilje.
O sodišču se je pri nas še dalje razvijala diskusija.
Sodobnost je v 12. številki v letu 1966 objavila uvodnik redakcijskega odbora, ki pravi na koncu:
Zato se izrekamo za podporo Russellovemu sodišču, zato čutimo moralno obveznost, da skupaj z vsemi drugimi sodelujemo pri obsodbi zločina in nasilja. Ne vidimo možnosti, da bi se lahko izognili dilemam, ki terjajo od nas opredelitev med uporom ali vdajo, >ne da bi nas naša pasivnost postavila na stran zatiralcev.«
V  isti številki piše dr. ljubo Baveon, profesor pravne fakultete v Ljubljani, da je Russellovo sodišče eno izmed pomembnih prizadevanj za osveščanje človeštva, s tem pa tudi za afirmacijo mednarodnega prava in njegove poglavitne vsebine — humanosti — v zavesti ljudi ter v politiki države. Malo dalje je Peter Vodopivec, študent iz Ljubljane, v svojem protestu proti vojni v Vietnamu ter proti stališču Josipa Vidmarja med drugim zapisal, da »protestira proti vsakemu intelektualcu, ki se dogmatsko ter ozko drži svojega sveta.«
V  ljubljanski reviji Problemi (št. 4o—4S. decembra 1966) je Marko Kerševan. član redakcijskega odbora, analiziral odnose naših uradnih krogov, posebej še nekaterih družbenih skupin, do problemov angažiranja proti vietnamski vojni:
»Naši uradni predstavniki — državni in družbeno-politični forumi so izrekli o vietnamskem sporu sodbo, ki jo vsaj v osnovi v večini podpiramo. Vendar se je prav okoli (ega pri nas zataknilo. Odnos, ki ga imamo do foruma, je pretežno še vedno apriorističen: ali popolna identifikacija ali pa principialna distanca. Ta stališča (ki so že tolikokrat pokazala svojo aeizdrž-ljivost. ki je izraz premajhne razvitosti demokratične zavesti pri nas) so v vietnamskem  primeru bankrotirala.«
527
Druga številka zagrebške Encvclopedije moderne (januar-februar (967) je objavila prevod Russellovega Apela ameriški vesti ter dva Vidmarjeva sporna članka iz ljubljanskega Dela skupaj z izjavo slovenskih študentov iz Tribune.  Med  drugim  beremo  izpod peresa   Jura   Jurasa  naslednji   zaključek:
Po predhodnem razmišljanju sem prišel do prepričanja, da imajo številna miroljubna stališča predsednika Vidmarja pesimistično in fatalistično uto-pijsko naravo in nosijo pečat vzvišene izoliranosti posameznikov od realnih družbenih možnosti ter procesov v današnjem svetu. Nasprotno imam miroljubne pobude, ki jih je predsednik Vidmar kritiziral v najširšem smislu zaradi njihove širine organizacijskih oblik in tolerance v političnem presojanju, za bolj stvarne ter bolj dostopne svobodni opredelitvi vseh ljudi na svetu ter v naši domovini. Iskreno povedano, bal sem se in se bojim takšnega končnega zaključka, ker je v nasprotju z izrednim prispevkom predsednika Vidmarja naši kulturi in družbi nasploh, z mednarodnim ugledom, ki ga predsednik Vidmar po pravici v vsakem pogledu uživa, kot tudi borbi za mir na svetu.«
V isti številki Encvclopedije moderne zavzema kritično stališče do Russellovega sodišča profesor univerze v Beogradu dr. Radomir Lukič: »...Takšna oblika protesta, kot je sojenje Johnsonu. ta imitacija niirnberškega sojenja, je nekoliko preveč drastična in v določeni meri neokusna reakcija .. . sama forma (tega sojenja) je nekoliko prenaglašena in malce neokusna, nekoliko parodija ...«  in  >... vse to je mogoče storiti veliko bolj  dostojanstveno..«;
Vendar pa sta profesorja zagrebške univerze dr. Bogdan Zlatarič ter dr. Vladimir Ibler v Vjesniku u srijedu z dne 21. decembra 1966 izrazila drugačno mišljenje. Zlatarič odgovarja na zastavljeno vprašanje takole: »... Sodišče lahko odigra vlogo objektivnega dejavnika tudi v primeru, če ena stran ovira ali ignorira delo sodišča. Obstajajo namreč sodobne tehnike sodnega dokazovanja, ki lahko pod določenimi pogoji omogočijo objektivno ugotavljanje resnice tudi  brez  kontradiktornega  postopka.«
Ibler: i.,. Če sodišču uspe osvetliti vzajemne obtožbe vojskujočih se strani ter ponuditi svetovni javnosti — namesto medsebojnega obtoževanja ter pro-pagadne vojne — realno resnico ter dokaze, ki zaslužijo to ime, bo izpolnilo svojo nalogo. Za ohranitev miru je neobhodno poznavanje resnice. Človeštvo bo hvaležno »sodišču« za objektivno ugotavljanje resnice, Bertrandu Russellu pa  za  njegovo  plemenito in  hrabro pobudo.«
Končno je treba omeniti tudi intervju Ekspres politike z dne 23. januarja 1967 z dr. Milanom Bartošem, članom Komisije Združenih narodov za mednarodno pravo ter podpredsednikom Srbske akademije znanosti. Dr. Bartoš pravi:
»To je sodišče svetovne zavesti, sestavljeno iz velikih imen današnje civilizacije ne glede na to, kateremu  narodu  pripadajo  ljudje, ki ga sestavljajo.«
III
1. marca 1967. Reuter javlja: Švicarske oblasti so prepovedale angleškemu filozofu Bertrandu Russellu, da bi bil prvi sestanek mednarodnega sodišča za vojne zločine v Ženevi.
». . . Po razlagi švicarskih oblasti bi odobritev za takšen sestanek na njihovem   ozemlju   pomenila   isto  kot   »zavzemanje   političnega   stališča,   ki   bi
528
služilo stvari miru«. Zaradi tega vlada meni, da takšen sestanek ne bi bil zaželen, tembolj ker tega mednarodnega sodišča niso priznale druge države in tako ne pomeni pravne niti kompetentne avtoritete. Zaradi tega bo švicarska vlada odklonila izdajo viz vsem članom mednarodnega sodišča za zločine v Vietnamu.
/. maja 196?: Končno se je sodišče sestalo v Stockholniu. Vladimir Dedijer je po  prihodu  na  Švedsko  izjavil:
Popolnoma bi ustrezalo, če bi Russellovo sodišče zasedalo na Sved-skem, trdnjavi demokratičnih tradicij in deželi, ki podpira humanitarne vrednote. Nasprotno glasovom o določenih krogih to sodišče ne trdi. da je tako mednarodno sodišče, ki bi imelo namen ali moč izreči obsodbo katerihkoli privatnih ali javnih oseb. Predvsem je raziskovalno telo, ki proučuje dokaze o morebitnih vojnih zločinih v Vietnamu na znanstven in nepristranski način ter jih posreduje svetovnemu javnemu mnenju. Njegov edini namen je brez strahu poiskati resnico v skladu s tradicijami svobodnega preiskovanja, ki so v čast vsem narodom, ne glede na njihovo deželo ali politično prepričanje.
Ker je edina moč sodišča v moči resnice in je njegov edini poziv namenjen vesti človeštva, ne more storiti ničesar zlega. Po drugi strani pa, če svoje delo zadovoljivo opravi — o kar verujem — lahko razjasni sedanjo situacijo o Vietnamu in pripomore k njeni miroljubni rešitvi v interesu ne samo vietnamskega ljudstva, temveč tudi vseh ljudi v Evropi in Združenih državah Amerike.
2.   maj: Prvo zasedanje sodišča se je pričelo v Folkest Husu z govorom Jeana-Paula Sartra. Nato je predsednik pravne komisije sodišča francoski advokat Leo Matarasse v uvodnem referatu razložil pravna načela sodišča.
Popoldne je govoril o zgodovini ameriške agresije v Vietnamu profesor Gabriel  Kolko z  univerze v Pennsvlvaniji  (ZDA).
O pravnem aspektu ameriške agresije v Vietnamu je govoril ameriški advokat Samuel Rosenvvein iz New Yorka. Vojno v Vietnamu je definiral kot nadaljnjo uresničevanje Trumanove doktrine, po kateri je treba v nerazvitem s\etn  preprečevati  sleherno progresivno socialno gibanje.
3.  maja: Predsednik zasedanja sodišča Dedijer odpre zasedanje z izjavo, da je sodišče pripravljeno raziskati vse dokaze, ki prihajajo s katere koli strani. Pozivu so se odzvale vlade DR Vietnama. Fronta nacionalne osvoboditve Južnega Vietnama in tudi državni poglavar Kambodže — princ Sihantik.
Bertrand Russell je že 21. avgusta naslovil pismo vladi ZDA. naj pošlje svoje uradne predstavnike, ki bi predočili svoje dokaze o zločinih v Vietnamu, na osnovi katerih bi sodišče lahko razpravljalo. Do danes vlada ZDA ni odgovorila. Sodišče se je odločilo, da pošlje danes še eno pismo v istem smislu vladi  ZDA.  pozivajoč jo.  naj  pošlje svoje  dokaze.  Pismo se  glasi:
Spoštovani gospod Rusk:
Mednarodno sodišče za vojne zločine se je v Stockholmu zbralo na svečanem zasedanju, da bi proučilo, če so ZDA in njeni zavezniki zagrešili v  Vietnamu  zločine proti miru.  zločine  proti človeštvu   in  vojne zločine.
H   Sodobnosl
529
Proti omenjenim strankam obstaja prima facie material na osnovi poročil in fotografij, ki se redno pojavljajo v ameriških časnikih in časopisih, na ameriški teleDiziji in o svetovnem tisku nasploh. V Vietnam smo poslali pet preiskovalnih skupin, skupno več kot >0 kvalificiranih preiskovalcev, da bi na mestu samem zbrale dokaze. Mnogi od teh preiskovalcev poročajo sodišču  na sedanjih sejah  skupno 7.  drugimi kvalificiranimi pričami.
Po našem preliminarnem zasedanju v Londonu, novembra leta 1966, ko smo določili glavna področja našega proučevanja, smo povabili FNO Južnega Vietnama, vlado ZDA in DR Vietnama, naj pošljejo svoje priče ali dokaze, ki bi mogli sodišču pomagati pri iskanju čiste resnice z dso znanstveno objektivnostjo in brez strahu ter pristranosti. Vabilo vaši vladi smo poslali iz Londona It. novembra 1966. To pismo je sledilo vabilu, ki vam ga je poslal Bertrand Russell 25. avgusta 1966.
FNO in DR Vietnam sta poslala priče, ki jim bo dana priložnost pričati na naših sedanjili sejali in jih bodo člani sodišča ter njegovo strokovno osebje skrupulov.no proučili. Doslej od vas ali kateregakoli člana ameriške vlade nismo prejeli nobenega odgovora. Zainteresirani smo, da se vlada ZDA brani s čim večjo vnemo, tako da bi lahko slišali in proučili psa dejstva, ki se nanašajo na predmet našega obravnavanja. Kot se svet dobro zaveda, gre sedaj za življenje, svobodo in blaginjo vietnamskega ljudstva. Nadalje sedanja proučevanja obravnavajo mladino ZDA. Južne Koreje, Avstralije in Nove Zelandije, katere večina življenj in čast sta postala vprašanje. Končno nadaljevanje sedanje vojne ogroža mir in varnost vseh narodov sveta, namreč zaradi nevarnosti, da se bo konflikt razširil o svetovno vojno.
Naše sedanje zasedanje v Stockholmu se je začelo 2. maja in bo trajalo  do  10.  maja.   V  obravnavi  bodo  predvsem   naslednji  dve  vprašanji:
1.   Ali je vlada ZDA (in ali so vlade Avstralije, Nove Zelandije in Južne Koreje) storile agresivna dejanja o skladu z mednarodnim pravom?
2.  Ali so bili bombardirani cilji čisto civilnega značaja, kot na primer bolnišnice, šole, senatoriji, nasipi itd. in če so bili. v kolikšnem obsegu?
Veseli bi bili vaših prič ali vaših opolnomočenih predstavnikov, ki bi pričali v korist vlade ZDA čim jasneje in jedrnateje in kar bi nam pomagalo najti resnico. Storili bomo vse, da bomo prilagodili naš urnik tako. da bomo lahko pred sodiščem slišali vaše predstavnike. Veseli bomo vašega odgovora v najkrajšem možnem času.
Jean-Paul Sartre Izvršni predsednik sodišča
Na zasedanju dne 3. maja je imel referat francoski pravnik Yve Jouffa, popoldne pa je francoski znanstvenik dr. Abraham Behar, šef druge anketne komisije sodišča poročal o bombardiranju civilnih objektov, posebej še bolnišnic,  sanatorijev,  nasipov  itd.
Dr.  Beharu  so sodniki zastavili  nešteto vprašanj:
Profesor J. P. Vigier, vodja Centre National de la Recherche Scientifique, je po obisku Severnega Vietnama postregel sodišču /. dokazi o uporabi specialnih bomb za fragmentacijo proti civilnemu prebivalstvu. Pred sodiščem je izvedel  demonstracijo nekaj   takšnih   bomb.
530
Oh koncu zasedanja je Vladimir Dedijer sporočil, da je za svojega namestnika v sodišču imenoval Rudija Rizmana. študenta političnih ved iz Ljubljane ter glavnega urednika Tribune. Rizman zavzame mesto med sodniki in prebere pozdrav ljubljanskih študentov sodišču. V izjavi Anteju Kesiču. predstavniku  RTV Zagreb,  je Rizman  ob svojem  imenovanju  dejal  naslednje:
*Mi mladi gledamo na angažiranost za Vietnam kot na pomlajen je naše osvobodilne borbe in revolucije. Pristajam na angažiranost, ker je lahko pasioizacija v tem trenutku tista politična usmerjenost, ki omogoča sproščanje avtoritarnih in militarisiičnih teženj v svetu. Kajti družbeni mir. ki smo ga deležni, je z vojno v Vietnamu in drugod po svetu ogrožen.
V  skrajno polariziranem svetu je kriterij naprednosti in nazadnjaštva še vedno tisti miselni in akcijski produkt, ki je tukaj. Prisiljen sem na izbiro. Izbiram naprednost kot značilnost mlajše aktivne generacije, ki ne pristaja na konzerviranje tistih sodobnih mehanizmov, ki so temeljni vzrok modernemu nasilju, stiski in nemoči človeka.t
4. maja,   Reuter   javlja   iz   Washingtona:
Ameriški minister za zunanje zadeve Dean Rusk je danes izjavil, da se ne bo pojavil pred Russellovim niednarodnim sodiščem za vojne zločine v Vietnamu, ki prav sedaj zaseda v Stockholmu. Dodal je, da »se ne želi igrati skrivalnic s štiriiiulevetdesetletnim Angležem«. Ko je Rusk odgovarjal na vprašanja novinarjev, je s posmehom govoril o sodišču, katerega pobudnik  je angleški   filozof  Russell.
V  imenu sodišča izjavlja  Jean-Paul Sartre naslednje:
To sodišče je povabilo Deana Ruska, naj določi predstavnika ameriške vlade, ki bi obrazložil stališče ZDA pred člani porote. Sodišče je natančno povedalo, da bi rado slišalo, kadarkoli in čimprej je mogoče, katerokoli pričo, ob pogoju, da jo je določil State Department. Dean Rusk nam ni neposredno odgovoril, temveč je izjavil novinarjem, da se ne namerava »igrati s štiriindevetdesetletnim Britancem*. Kadar je ta stari Britanec lord Russell in obenem najslavnejši živeči britanski filozof in kadar je resni gospod, ki noče zapravljati svojega časa kot povprečen ameriški uradnik, potem je pravkar citirani odgovor res pikanten. Ne vem. če bi se gospod Rusk. ako bi se srečal z lordom Russellom. v. njim igral, če ne bi raje bilo. da bi se Russell igral z ubogimi argumenti, ki jih ima gospod Rusk navado podarjati tisku. Poleg tega pa. če gre samo za vprašanje starosti, je med nami mnogo takih, ki — ne da bi hoteli tekmovati z lordom Russellom — še niso prekoračili starostne meje, ki jo je določil gospod Rusk, in bi bili veseli, če bi imeli priložnost srečati se z njim o javni razpravi.
In poleg tega ne vem. če bi imel včeraj občutek, da se je igral, potem ko smo poslušali poročila dr. Beharja in prof. Vigierja ter sem vpraševal priče o uporabi fragmentaričnih bomb v Vietnamu. Toda to skoraj ni važno. Rad bi samo poudaril zadrego, ki jo ta neobičajna izjava izdaja. Gospod Rusk bi lahko odgovoril: »Ne priznavam legitimnosti sodišča in ne bom poslal nikogar, ki bi predstavljal ameriško stališče vlade. Ali pa: Priznavam njegovo legitimnost in mi smo tako prepričani, da imamo prav, da bomo takoj poslali svojega predstavnika v Stockholm. Ali pa bi lahko
531
odgovoril: Ne priznavam legitimnosti porote, toda razpolagamo s tako močnimi argumenti in takimi neizpodbitnimi dokazi, da se ne bojim pred njimi pojasniti razlogov za našo politiko.
Toda ničesar takega ni rekel. Nasprotno, izbral je nečasten način in se poskusil rogati iz velikega moža. Mnenja smo, da se s to zadrego in pretvezo ne roga iz nikogar drugega kot iz samega sebe ter da s tem ne dela nobene časti Združenim državam Amerike. Ce ameriška vlada zaupa svojo obrambo povprečnosti tega ubogega možaka s svojimi revnimi argumenti, potem s tem dokazuje, da je res že skrajen čas za proučitev njene politike z oso objektivnostjo, toda brez odlašanja. To je najboljši način za osveščanje vseh, ki so še omamljeni od njene propagande.
Jean-Paul Sartre
Na zasedanju sodišča v Stockholmu je profesor biokemije z univerze Berkley v Kaliforniji — J.B. Nielands — poročal o svojem potovanju v Severni Vietnam ter o uporabi bombe za fragmentueijo. Dr. Malkolom Caldvrell iz Londona,  član  tretje anketne komisije sodišča, je govoril  o istem   predmetu.
5. maja: Japonski profesor M. Kugaj, član prve anketne komisije sodišča, govori o bombardiranju civilnega prebivalstva v Vietnamu ter ugotavlja, da so na Japoncih preizkusili atomsko bombo, na ljudstvu Koreje napalm in bakteriološka orožja, na ljudstvu Vietnama pa super-napalm. bombo na šibre ter strupe.
Sorbonski zgodovinar Jean Chesneaux poudarja v svojem referatu o zgodovini ameriške agresije, da ima vojna v Vietnamu svoje korenine že v ameriškem načrtu Trustyship iz 1944, ko so izdelali načrte, kako je treba Francijo izriniti iz Indokine. Francoski zgodovinar Ch. Fourniau podaja zgodovinski pregled incidenta v Tonkinškem zalivu ter ameriških eskalacij v Vietnamu.
Japonski strokovnjak Cecure Curušima govori o bombardiranju nasipa v Severnem Vietnamu in o nevarnosti, da bo nekoliko milijonov ljudi izpostavljenih nenadni smrti.
6.maja: Ker je švedska emigracijska komisija s4:"i sprejela odločitev, da se lahko izda vstopna viza za Švedsko državljanom Vietnama, se prve priče ameriške agresije pojavijo pred sodiščem.
Prva vietnamska priča je enaindvajsetletna učiteljica Ngo Ti Nga. Njeno pričevanje se glasi: »Moji dve učenki sta podlegli ranam. Tudi jaz imam šibre globoko v glavi. Vidim samo pod določenimi koti. Hkrati je predložila rentgenske posnetke svoje glave, v kateri tiči košček železa.
Druga vietnamska priča je devetletni deček Do . .. Ameriški piloti so njega ter njegovo govedo vzeli na tarčo, ga opekli z napalmom tako, da se je gasil v vodi rižišča ...
Švedski zdravniki so pregledali ranjene. Ob koncu dopoldanskega zasedanja je predsednik Dedijer izjavil, da je prispela agencijska vest iz NVashing-tona, po kateri je prestavnik State Departmenta izjavil, da niso točne novice o uporabi bomb za fragmentacijo v Vietnamu. Sodišče je začudeno nad to izjavo. Nedavno je sam general Westmoreland izjavil: »Tako jih bomo zbrisali. da bo to nacionalna katastrofa za nekaj bodočih generacij Vietnamcev.;
Sodišče bo nadaljevalo zbiranje dokazov, da bo svetu dokazalo, kako se besede  tega  generala spreminjajo v dejanja.
532
Če State Department verjame, da je demanti točen, je sodišče pripravljeno poslati svoje dokaze in eksperte v ZDA katerikoli komisiji Ameriškega kongresa ali pa kakšnemu drugemu telesu, ki ga izbere ameriška vlada, tako da bi ameriški narod lahko spoznal resnico o Vietnamu.
Na popoldanskem zasedanju 6. maja preberejo poročilo četrte anketne komisije.
Francoski znanstvenik dr. M. Kahn govori o tem, kar je videl v Leproziumu Qninh Lap 7. aprila 1967, v katerem je bilo 6000 bolnikov. Ameriška aviacija je bombardirala to bolnišnico, popolnoma izolirano v planinah, večkrat zapovrstjo, tako da bi se bolniki razkropili po deželi in okužili prebivalstvo. Dr. Kahn prikazuje filmske posnetke ter številne fotografije.
Ameriški pravnik Hugh Manes iz Kalifornije govori o ameriški notranji zakonodaji ter o vojnih zločinih v Vietnamu.
?. maja: Predstavnik princa Sihanuka, voditelja Kambodže, komandant Kurudet navaja obtožbe svoje države proti vladi ZDA zaradi agresije proti Kambodži ter zaradi bombardiranja civilnega prebivalstva.
8. maja: Kubanski pisatelj Alejo Carpentier navaja svoje pričevanje o zločinih v Vietnamu. Poročilo kubanskega zdravnika dr. Roberta Guerre.
Slede obtožbe o ameriških zločinih, ki jih poda Nguven van Dong, predstavnik Fronte nacionalne osvoboditve Vietnama. Izjavi dveh prič iz Južnega Vietnama.
8, maja: Pričevanje Marte Rojas s Kube, Raoula Valdes Viva s Kube. Obložile polkovnika vojske Severnega Vietnama Ha Van Laua. člana Anketne komisije D. R. Vietnama o ameriških vojnih zločinih.
Lelio Basso obrazloži v zaključnih besedah dokazanost prvih dveh točk obtožbe: agresije in zločina nad civilnim prebivalstvom.
10. maja: Presoja sodišča na zasedanju  v Stockholmu:
Mednarodno sodišče za vojne zločine je na svojem zasedanju v Stock-liolmu od 2. do 10. maja 1967, proučilo naslednji dve vprašanji, sprejeti v Londonu. 15. novembra 1966:
1.  Ali je vlada ZDA storila (in ali so vlade Avstralije. Nove Zelandije in Južne Koreje storile) agresivna dejanja po mednarodnem pravu?
2.  Ali so se zgodila bombardiranja objektov čisto civilne narave, kot na primer bolnic, sanatorijev, šol, vodnih nasipov itd. ter če so se. v kakšnem obsegu?
Potem ko je sodišče slišalo kvalificirane predstavnike DR Vietnama in vzelo na znanje uradno zavrnitev vlade ZDA, da bi ta omogočila pojas-nitev svojega stališča, in to kljub raznim pozivom, kateri so ji bili naslovljeni;
potem ko je sodišče zaslišalo različne poročevalce, strokovnjake in številne priče, med katerimi so bili člani preiskovalnih skupin sodišča in vietnamski državljani — žrtve vojne;
potem je sodišče proučilo različne pisane, fotografske in filmske dokumente ter številne druge materialne dokaze;
SE JE ODLOČILO  ZA   OBJAVO  CELOTNE  DOKUMENTACIJE.
533
Potem je sodišče še slišalo sumarično poročilo Lelia Bassa, katero mu je bilo v dragoceno pomoč.
SE ČUTI SPOSOBNEGA IZREČI NASLEDNJE ODLOČITVE:
O   prvem    vprašanju   (odlomki):
Iz zgodovinskega in diplomatskega informacijskega materiala, ki je bil predložen sodišču, sledi, da:
—  obstajajo številni dokazi o ameriški volji polastiti se I ietnama pred letom 1954;
—  so Diemovo vlado v Saigonu postavile nekaj tednov pred zaključkom Ženevske konference Združene države Amerike;
—   so saigonske oblasti, podrejene ZDA, sistematično kršile določbe Ženevskih sporazumov, kateri prepovedujejo represalije. kot je to večkrat ugotovila mednarodna kontrolna  komisija;
—  da so ZDA ob neupoštevanju Ženevskih sporazumov po letu 1954 pripeljale v Vietnam vedno večje količine vojaškega materiala, vojaško osebje ter tam zgradile vojaška oporišča.
Splošnili vietnamskih volitev, predvidenih za julij 1916. ni bilo kljub številnim diplomatskim notam vlade DR Vietnama, ki je zahtevala prehodne posvetovalne pogovore po določbah Ženevskih sporazumov. Informacije iz ameriških virov omogočajo naložiti odgovornost za saigonsko zavrnilen teh predlogov vladi ZDA. kar pomeni najosnovnejšo kršitev Ženevskih sporazumov.
S tem so ZDA ustvarile v Južnem Vietnamu stanje tuje vojaške intervencije. Temu napadu na Jug je sledil napad na Sever, ki se je začel leta 1964 in ojačil leta 1965 o obliki zračnih bombardiranj in obstreljevanja z zemlje in morja.
Pravno gledano skoraj ni potrebno opozarjati, da predstavlja Vietnam en sam enoten narod, zato si je težko zamislili, kako naj bi ta sam nad seboj zagrešil agresijo.
Sodišče dejansko nikoli ni našlo nobenega dokaza o tej domnevni agresiji s Severa na Jug. Podatki o številu infillriranih ljudi s Severa na Jug so si pogosto nasprotujoči in so zelo dvomljivi.
Ker je vlada ZDA torej kršila Briand-Kellogov pakt iz leta 1928, Ustavno listino OZN (2. člen, 4. odstavek), Ženevske sporazume 1954 in 6. člen Niirnberškega statuta, sledi, da je odgovorna za uporabo sile v Vietnamu, kar pomeni, da je zagrešila proti tej deželi agresijo, kar je ZLOČIN PROTI MIRU.
O  drugem  vprašanju  (odlomki);
Sodišče je postalo prepričano, da so bombardiranja čisto civilnih ciljev iz zraka, s kopnega in z morja množična, sistematična in namerna.
Sodišče je mnenja, da pomeni pogosto in sistematično bombardiranje civilnega prebivalstva in civilnih objektov v DR Vietnamu odgovornost Združenih držav Amerike za VOJNI ZLOČIN.
Neodvisno od celotne obsodbe tega zločina sodišče izjavlja, da je treba fragmentarične bombe tipa CBU — bivalstvo — šteli za prepovedano orožje po vojnih zakonih in običajih.
534
S tem. da so omenjeni vojni zločini bili storjeni v velikem obsegu in pogosto, jim je vlada ZDA pridala naravo
ZLOČINOV PROTI ČLOVEŠTVI'
v skladu s 6. členom Niirnberškega statuta.
Ker pa so bili ti zločini sistematično storjeni z namenom napasti osnovne pravice vietnamskega ljudstva, njegovo enotnost in voljo po miru, postanejo zločini proti človeštvu — katerih so krive ZDA —
OSNOVEN ELEMENT ZLOČINA AGRESIJE,
Zločin agresije se šteje po določbah nurnberške obsodbe za najvišji zločin, kateri vsebuje vse ostale.
ZAKLJUČKI SODIŠČA
1.  Ali so ZDA zagrešile proti Vietnamu agresivna dejanja po določbah mednarodnega prava?
—  DA, soglasno.
2.  Ali so se zgodila bombardiranja čisto civilnih ciljev, kol na primer bolnic, šol. sanatorijev, vodnih  nasipov itd.  in če so. v kakšnem obsegu?
—  DA, soglasno.
Ugotavljamo, da so vlada ZDA in njene oborožene sile krive namernega, sistematičnega in obsežnega bombardiranja civilnih ciljev, tj. civilnega prebivalstva, naselij, nasipov, jezov, zdravstvenih ustanov, šol. cerkva, pa god. zgodovinskih in kulturnih spomenikov.
Ob enem vzdržanem glasu ugotavljamo, da je vlada ZDA kriva pogostih kršitev kamboške suverenosti, nevtralnosti in ozemeljske integritete ter kriva napadov na določeno število kamboških mest in vasi.
~>. Ali so vlade Avstralije, Nove Zelandije in Južne Koreje skupno z ZDA sokrive agresije na Vietnam ob kršitvi mednarodnega prava?
—  Da, soglasno.
Poleg tega se postavlja vprašanje, če so vlade Tajlanda in drugih dežel tudi sokrive agresije ali drugih zločinov proti Vietnamu in njegovemu prebivalstvu. Tega nismo mogli ugotoviti na tem zasedanju. Zadali smo si nalogo proučiti pravne aspekte tega problema in poiskati morebitne dokaze za take zločine do našega naslednjega zasedanja.
Vidirano brez popravkov. Slockholm, 10. maja 196?
Izvršni predsednik sodišča Jean-Paul Sartre
10. maja: Jean-Paul Sartre, Dedijer in ameriški član sodišča Dave Dellin-ger odgovarjajo na vprašanje prek švedske televizije polne tri ure. Na vprašanje, če bi sodil tudi kakšni drugi državi in ne samo ZDA, na primer SZ zaradi agresije, je Dedijer odgovoril: s V tem istem mestu Stockholmu sem pred desetimi leti govoril v Kraljevskem inštitutu za mednarodne odnose o agresiji SZ proti Madžarski 1956 leta... Vodi me edino glas moje vesti...« Dedijer se je zahvalil Švedski za gostoljubje, posebej še predsedniku vlade Tageju Erlan-derju. ki je dovolil, da se je sodišče sestalo na Švedskem v skladu s švedskimi zakoni, čeprav je bilo njegovo osebno mnenje proti zasedanju sodišča na Šved-
535
skem in čeprav je bil izpostavljen ostremu pritisku ZDA. Predsednik Johnson je zameril švedskemu predsedniku vlade: Če je De Gaulle lahko prepovedal sojenje, bi bil isto lahko storil tudi Erlander«.
12. maja: New Statesmen, London: »Brez dvoma je bil eden izmed vzrokov, da je prvo zasedanje uspelo, navzočnost in stališče Jeana-Paula Sartra in Vladimira Dedijera. Nekajkrat je bilo njuno navzkrižno zasliševanje prič zelo strogo in nista jim dovolila, da bi izrazile kakršnakoli osebna mnenja, medtem ko so podajale svoja pričevanja.«
12. maja: Komunist. Beograd-Ljubljana:
»Sojenje ameriškim vojnim zločinom, storjenim v Vietnamu, prihaja sedaj po mnogih težavah v iskanju viznma v raznih zahodnoevropskih državah že v anale kot dokončno politično in pravno dejstvo. Nenavadna, vendar učinkovita zamisel, ki je vznikla iz upravičene in čedalje močnejše revolte, da se objavijo pričevanja žrtev, pričevanja prič in strokovnjakov o zločinih politike in vojne kampanje, katerih tvorci in ukazovalci so ameriški politiki in državniki, se uresničuje pred Russellovim tribunalom v Stockholmu. Javnost spremlja s pozornostjo, ki jo tak dogodek s svojo politično naravo nedvomno zasluži.
Ne glede na to, koliko časa bo trajalo sojenje, kaj vse bodo izvedeli sodniki, to pa je vsa svetovna javnost, je že sedaj jasno, da pomenijo pobuda znanega angleškega filozofa, humanista in borca za mir Bertranda Russella, kakor tudi ideje drugih uglednih osebnosti še eno manifestacijo neodobravanja in še en poizkus mobilizirati zavest sodobnikov, da bi vplivala na ustavitev agresije v Vietnamu . ..«
16. maja: Agencija AFP Kobenhaven javlja:
>Po mojem je Švedska pridobila v ekonomsko nerazvitem svetu sloves nevtralnosti in objektivnosti zaradi tega, ker je dovolila Russellovemu sodišču zasedati v Stockholmu«. je včeraj v Kobenhavnu izjavil profesor Dedijer. predsednik zasedanja sodišča, ki vodi proces »proti vojnim  zločinom v Vietnamu«.
»Prav tako — je dodal Dedijer — mislim, da je zaskrbljenost, ki jo je izrazil švedski premier Erlander o zmanjšanju možnosti, da bi Švedska posredovala med ZDA in DR Vietnamom, neosnovana. S tem da je Erlander dovolil delovanje Russellovega sodišča v Stockholmu, je dokazal, da je Švedska relativno neodvisna od ZDA ter je na osnovi tega le še povečala možnosti za svoje posredovanje.«
Na vprašanje, če bo eno od prihodnjih zasedanj Russellovega sodišča morda v Kobenhavnu. je Dedijer odgovoril:
»Predvsem je to odvisno od odločitve danskega komiteja, pa tudi od stališča danske vlade.
Ne morem si misliti, da bi se danska vlada pokazala manj liberalna od švedske ter tako razbila solidarnost skandinavskih držav in njihovo tradicionalno svobodo, s
20. maja: Ekonomska politika Beograd:
» . . . Washington je v prvih trenutkih zavzel držo slona, ki se niti ne zgane, da bi odgnal muho na hrbtu. Ko pa se je okrog Russella zbral impresiven krog posameznikov, katerih besede nekaj pomenijo v svetu in katerih mišljenje ljudje cenijo, kot so Jean-Paul Sartre, Lelio Basso, Lazaro Cardenas, Simone de Beau-
536
.voir, Issac Deutscher, je poizkušal  preprečiti že sestavljenemu sodišču s predsednikom Vladimirom Dedijerom. da najde sodno dvorano ...
.. . Tudi če bi Russellovo sodišče ne bilo storilo nič drugega kot to, da je svetu odkrilo samo to izdajo razumevanja in volje navadnih prebivalcev ZDA, bi ostalo zabeleženo kot dogodek, ko so ljudje, ki so pristaši miru in napredka, napravili veliko dejanje.«
1. julija, Tiden. teoretsko glasilo Švedske socialdemokratske partije, Stock-holm:
Osten Unden, ugledni švedski državnik, minister za zunanje zadeve Švedske od 194-5 do 1965, je v članku o prvem zasedanju Russellovega sodišča zapisal: * . . . Sojenje v Skandinaviji in velik vtis, ki ga je zapustilo, je znak slabosti Združenih narodov ter dokaz, da svetovno javno mnenje išče nadomestilo za njihovo poslanstvo.«
31. avgusta, A. P. javlja:
Tokijski Komite Russellovega Mednarodnega sodišča za vojne zločine v Vietnamu je včeraj razglasil obsodbo, s katero obtožuje ZDA ^kršitve mednarodnega prava v njihovi agresivni vojni proti Vietnamu«.
Tokijsko sodišče, ki ga je konstituiral japonski Komite za raziskave ameriških zločinov v Vietnamu, je prav tako izjavilo: Japonska vlada in kapitalistični monopol sta kriva zaradi pomoči ZDA pri njihovih vojaških naporih v Vietnamu«.
Obsodba je bila sprejeta tretji, zadnji dan zasedanja tokijskega sodišča, ki je začelo zasedanje v ponedeljek.
Predsednik sodišča in predsednik univerze Ričuneikan dr. Hiroši Suekava, je izjavil, da bo obsodba tokijskega sodišča poslana Russellovemu Mednarodnemu sodišču za vojne zločine v Vietnamu, ki bo drugič zasedalo oktobra v Kobenhavnu.                                          s
12. novembra, beograjska Politika prinaša naslednji intervju svojega dopisnika iz Pariza z Jcanom-Paulom Sartrom:
Tiskovna konferenca in nekoliko sestankov Organizacijskega komiteja so zabeležili v Parizu začetek zadnje runde priprav na novo zasedanje Mednarodnega sodišča lorda Russella, ki se bo pričelo 20. tega meseca v Kobenhavnu. Ob tej priliki smo zaprosili predsednika sodišča, filozofa Jeana Paula Sartra. da za bralce Politike pojasni namen tega drugega javnega procesa s tožilcem, pričami  in  advokati,  žal, brez možnosti, da  bi  izrekli končno obsodbo.
»Tokrat — je rekel Sartre — bo število prič, ki bodo prišle iz Južnega Vietnama, veliko večje, kot je bilo v Stockholmu. Poklicane bodo, da potrdijo ali ovržejo obtožbe proti ZDA, ki so obdolžene genocida v tej deželi, kemijske vojne, odpiranja koncentracijskih taborišč ter slabega ravnanja z ujetniki — borci FNL. Obtožnica je razširjena tudi na nekatere druge dežele. Tu ne mislim samo na tiste države, katerih čete se ramo ob rami bojujejo z Američani v Vietnamu. Beseda gre o Japonski in Zahodni Nemčiji ter o njihovem domnevnem posrednem sodelovanju v vojni. Med drugim trdijo, da Nemci izvažajo v Južni Vietnam kemijske, substance, neobhodne za izdelavo strupov. Tudi temu zasedanju Mednarodnega sodišča bo predsedoval profesor Dedijer?.
Na vprašanje, če namerava sodišče razširiti svojo dejavnost, ker je sprejelo več pritožb, ki se ne nanašajo na Vietnam, je Sartre odgovoril:   -Res smo
537
prejeli številne pritožbe. Omenil bom samo nekatere primere: Arabska liga ter tri arabske dežele so obtožile Izrael. Kurdi se pritožujejo nad Turki. Iranci nad Iračani, portugalski demokrati so poslali prijavo proti Salazarjevim vojnim zločinom v portugalskih kolonijah v Afriki, skupina alžirskih politikov je zahtevala, da raziščemo status in usodo Mohameda Ben Bele, toda to še zdaleč ni vse. Preden začnemo obravnavati te zahteve, bo sodišče moralo obvezno sprejeti načelno odločitev o tem. ali naj se spremeni v stalno mednarodno telo ali ne. Stojim na stališču, da se moramo trenutno ukvarjati samo s problemi, ki nam jih prinaša vietnamska vojna«.
V  zvezi s sojenjem v Kiibcnhavnu je bilo danes objavljeno v Parizu, da bo šlo še pred 20. novembrom v prodajo 50.000 izvodov knjige Russellovo sodišče z opisom prvega zasedanja v Stockholmu. (davni urednik te knjige, ki bo hkrati objavljena v japonskem, portugalskem, švedskem, nemškem, španskem in angleškem jeziku, je predsednik obeh zasedanj, Vladimir Dedijer. V našem jeziku bo knjiga Russellovo sodišče izšla v založbi beograjske založniške hiše.
IV.
20.  novembra 1967: V danskem mestu Roskildu se začne drugo zasedanje sodišča.
V  pozdravnem govoru pravi predstavnik ameriških študentov Car! Oglesbv, da ni povsem točna ugotovitev, da ZDA niso navzoče na tem procesu, kajti ZDA niso kompaktna celota. Obstajata dve Ameriki, tista militaristična ter ona druga, miroljubna in uporniška, tista manj znana in manj blesteča Amerika... In tej Ameriki pripadajo tudi tisti vojaki v Vietnamu, ki se neprestano narko-tizirajo, ki jih narkotik premika kot avtomate vojaških dejavnosti ...
Predsednik pravne komisije Matarasse pojasnjuje, da bo sodišče obravnavalo zadnje tri točke obtožbe proti ZDA in njenim pomočnikom v Vietnamu.
Sprejet je bil predlog pakistanskega sodnika Kasurija, naj še enkrat povabijo  vlado ZDA,  da  pošlje svoje  predstavnike na  sodišče.
Najprej poroča italijanski pisatelj Anlonello Trombadori o bombardiranju civilnega prebivalstva. Po tem poročilu zahteva predsedujoči Dedijer od Trom-badorija, da izpolni svoje poročilo z natančnimi viri informacij, ki jih je predložil.
21.   november: Poročilo predsednika znanstvene komisije dr. A. Behara o potovanju preiskovalnih komisij po zasedanju v Stockholmu ter o njihovih izsledkih, predvsem kar zadeva nova, specialna orožja v Vietnamu, ki jih vojno pravo prepoveduje. Profesor Pierre Drevfuss s Sorbone poroča o napalmu in fosforju, finski strokovnjak dr. Henrik Foss pa ga dopolnjuje. Ameriški pravnik Stanlev Faulkner osvetli pravno stran tega vprašanja.
Francoski pravnik Jouffa postavi tezo, da lahko odločitve sodišča slonijo le na pozitivnem mednarodnem pravu, kar bi v praksi pomenilo, da ZDA ne bi mogle biti obsojene v tem smislu, ker ZDA niso ratificirale konvencije o genocidu.
Predsedujoči Dedijer je znova v širši obliki pojasnil pravne osnove sodišča, ki so širše od pozitivnega prava. Poleg pozitivnega prava se sodišče opira na mednarodna načela humanosti kot na višjo obliko prava, iz katerega izhaja pravica do enakosti, pravica do revolucije.
538
22.  novembra: Severnokorejski znanstvenik Paik II Kon poda poročilo korejskih strokovnjakov. Sorbonski profesor A. Minko\vski poroča o defoliaciji gozdov v Vietnamu. Japonsko poročilo o tem poda profesor iz Tokija Fuku-šhima.
23.   novembra: Vprašanja so zastavljena ekspertom in pričam iz Južnega in Severnega Vietnama.
Francoska advokatinja Giselle Halimi v uvodnih besedah pripoveduje, kako je vodila anketo med bivšimi ameriškimi vojaki iz Vietnama za časa svojega obiska v ZDA.
Zasliševanja ameriškega vojaka Petra Martinssona.
24.  novembra: Zasliševanje ameriškega vojaka Davida Tucka. Zasliševanje ameriškega inštruktorja Donalda Duncana.
25.   novembra: Dedijer izjavi, da ne bo sprejel kot priče štirih ameriških dezerterjev, ki so zapustili ameriško vojno ladjo na Japonskem in pobegnili v ZS, kajti sodišče ima priče neposredno iz ZDA, bivše ameriške vojake, ki se po zasliševanju vračajo v domovino.
Jean-Paul Sartre obsoja New York Times, da je odpoklical svojega dopisnika takrat, ko so potekala zasliševanja ameriških vojakov — prič. Sodniki zastavljajo vprašanja Donaldu Duncanu.
26. novembra: Pričevanje priče iz Južnega Vietnama Fan Ti Jen, ki je prebila šest let po različnih temnicah.
Po njenem pričevanju Dedijer kritizira tisk lorda Thomsona iz Anglije, ker ne mara prinašati vesti o delu sodišča ter tako prikriva resnico pred angleškim narodom.
27. novembra: Pričevanje anketne komisije sodišča, ki je obiskala ozemlje v Južnem Vietnamu.
Pričevanje predstavnikov Kambodže in Laosa ter predstavnikov delegacije Nacionalne fronte Južnega Vietnama.
28.   novembra:  Izpraševanje strokovnjakov  in  prič o Laosu   in   Kambodži.
29.  novembra: Govor dr. Han Ngok Taca, ministra za zdravstvo Demokratične republike Vietnam.
Dokumentarni film Jorisa Ivensa.
Govor japonske delegacije o odgovornosti Japonske, ker dopušča bazo na Okinavvi za vojno v Vietnamu.
Nemški zdravnik Eric Wolf, ki je zapustil bolnišnico v Hueu 20. novembra, nastopi kot priča.
JO. novembra: O pravnih aspektih genocida govorita Avbar in Matarasso. Lelio  Basso  poda  predlog  zaključkov   sodišču.
/.   decembra:   Dedijer  prebere  odločitev   sodišča:
L vprašanje
Ali   je  siamska   vlada   sokriva   pri   agresiji,  ki   jo   vodi   vlada  ZDA   proti
\ ictnaimi?
DA. soglasno.
539
Ali  je  filipinska  vlada  sokriva  pri  agresiji,  ki  jo  vodi   vlada  ZDA  proti Vietnamu?
DA, soglasno.
Ali je japonska sokriva pri agresiji, ki jo vodi vlada ZDA proti Vietnamu?
DA. z osmimi glasovi proti trem. (Trije člani sodišča, ki so glasovali proti, se strinjajo, da japonska vlada veliko pomaga ZDA, vendar se ne strinjajo o njeni sokrivdi v zločinu agresije.)
//. vprašanje
Ali je vlada ZDA zagrešila agresijo proti ljudstvu Laosa v skladu z definicijo, ki jo podaja mednarodno pravo? DA, soglasno.
///. vprašanje
Ali so oborožene  sile ZDA  uporabile ali eksperimentirale z  orožji, ki  jih vojni  zakoni prepovedujejo? DA, soglasno.
IV. vprašanje
Ali so bili vojni ujetniki, ki so jih  zajele oborožene sile ZDA, tretirani v nasprotju z vojnimi zakoni? DA, soglasno.
V.  vprašanje
Ali so oborožene sile ZDA nehumano ravnale s civilnim prebivalstvom, kar je prepovedano in je v nasprotju z mednarodnim pravom?
DA. soglasno.
VI.  vprašanje
Ali je vlada ZDA kriva genocida proti ljudstvu Vietnama? DA, soglasno.
Sartre in Sch\vartz bereta obrazložitev odločitve sodišča.
Predstavnik Demokratske Republike Severnega Vietnama preda Sartru in Dedijeru veliki kovinski pokal, napravljen iz kosov 2300 ameriških bombnikov, sestreljenih nad Severnim Vietnamom, predstavnik Nacionalne Fronte Južnega Vietnama pa preda zastavo Fronte, izvezeno z zlatom. Dedijer zaključi zasedanje z vzklikom:
»Naj živi svobodni Vietnam!«
/. decembra: Na sodišče so prišli s prošnjami, pritožbami ali tožbami, zahte-vaje od njega, da razširi svoje delo tudi na Egipt, Sirijo, Irak, oglasili so se grški demokrati, Kurdi, obtožujoč Arabce in Turke, advokati Ben Bele, je-menska rojalistična plemena itd.
540
Sodišče" se je tudi o tem odločilo in poslalo zainteresirancem naslednje sporočilo:
>Sodišče je s svojim delom pokazalo, da je nujna sestavina človeške vesti in hvaležni smo, da ste nam s svojimi zahtevami izkazali zaupanje. Vendar se glede na našo prvotno nalogo, in ta je raziskovanje vojnih zločinov v Vietnamu. ter zaradi omejenih materialnih sredstev, moramo z največjim obžalovanjem omejiti v svoji aktivnosti izključno le na vojno v Vietnamu, vse dokler se bosta tam dogajali agresija in genocid. Šele če se bo končala ta agresija, si sodišče pridržuje pravico, da bo začelo preiskovati tudi druge primere vojnih zločinov.i
6. decembra. AFP javlja iz Hanoja:
»Russellovo sodišče — »niimberški proces« za ameriške imperialiste.
Severnovietnamski časopis Nai dan piše danes, da je Russellovo Mednarodno sodišče za raziskavo vojnih zločinov v Vietnamu izreklo politično in moralno obsodbo ZDA. List nadaljuje, da je bil to .niimberški proces* za ameriške imperialiste.
>Uspeh sodišča je nov dokaz o žalostni izolaciji imperialistične klike. Odločitev sodišča opogumlja naš narod, prav tako pa tudi prispeva k prebujanju zavesti vseh narodov, ki se bore proti ameriškemu imperializmu, sovražniku številka 1 vsega človeštva ter miru v svetu.', piše Nai dan.
Časopis na koncu poudarja, da ameriško bombardiranje celotnega Vietnama ne more rešiti ZDA poraza, ter končuje s trditvijo, da dajejo narodi vseh petih kontinentov vedno večjo podporo pravični stvari, za katero se bori vietnamski narod.
P R T C E V A N J A   A M E R T Š K I H   V O J A K O V
Kot se je nekoč Francija zapletla v Alžiriji, tako se je sedaj ZDA z Vietnamom. Zapletena je v vojno posebne vrste, kjer se mora boriti proti odporu vsega naroda. V tej nesrečni vojni uporablja metode, ki jih človeška vest ne more sprejeti: eksekucije po hitrem postopku, mučenja, »zbiralna« taborišča, uničevanje celih vasi . . . Washington uradno priznava uporabo plinov in različnih kemičnih sredstev. V uradnem poročilu State Departmenla z dne "5. maja leta 1967 je prvič javno priznana uporaba bomb C. B. L.. in ne glede na zgražanje vseh strokovnjakov vsega sveta, pentagonski strategi neovirano trdijo, da so tarče teh bomb samo  vojaški  objekti.
Pošastnost tega kolesja je v tem, da uničuje bistvene vrednote vsakega človeka in si v tej vojni stojita nasproti dva najbolj nesorazmerna nasprotnika v vsej zgodovini vojn. Na eni strani je prva industrijska sila sveta, ki se bori proti majhnemu, revnemu in nerazvitemu narodu na drugi strani, čeprav le-temu pomagajo močni zavezniki.
Mnoga dejstva so nam že znana iz številnih pričevanj in pa misij, ki so bile v Severnem Vietnamu in v južnih osvobojenih pokrajinah. Pred šolami in do tal porušenimi bolnišnicami za gobavce, pred ustreljenimi ljudmi ali trupli otrok, razkrojenimi od napalm bomb, pred uničenimi žetvami smo se zavedeli rezultatov teh uničevalnih akcij.
541
Do nedavnega so bili dokazi neke vrste seksterieri ameriškega vojnega stroja, ki smo ga spoznali po njegovih zločinih, to se pravi, potem ko se je že sprožil. Nismo vedeli, kako se je sprožil, kako je sestavljen, kakšne so njegove zmožnosti, kako močne so njegove lovke. Nismo vedeli, da je bilo to kolesje sistem  in  rezultat  neke odločitve.
Pet ameriških državljanov — Peter Martinseu, Dave Tuck, Donald Duncan, Moore Robin, Peter Bourne — različnih po političnem prepričanju, po socialnih položajih, po funkcijah v ameriški vojski, celo po barvi kože. je danes izpolnilo še eno vrzel: govorili so. Njihova edina skupna točka: pripadnost ameriškim bojnim enotam v Južnem Vietnamu. Z različnimi položaji in čini so bili sami akterji te vojne. Nekateri med njimi so prišli priznat zločine, ki so jih storili na povelja, drugi, kot Robin Moore. so jih opravičevali. Toda vsi so se zavedali, da je simpatični in dobrodušni osvobojevalec C. I. povsem podoben francoskim padalcem  v Alžiriji ali gestapovskim  rabljem.
Njihovo spoznanje je hudo. njihove izkušnje jim ne dopuščajo verjeti, da je vse skupaj samo osamljeno naključje.
Je ta vojna pravična ali ne?
Na to vprašanje si še vedno ne morejo odgovoriti. Sprašujejo se, si odgovarjajo z nejasnimi odgovori, ki so bolj  moralne kot politične narave.
Čutijo se dolžni pred svojimi rojaki in jim hočejo povedati resnico o Vietnamu.
Se vedno slišim Petra Martinsena, ki sem ga spraševala v San Franciscu. Ko je govoril na zasliševanju v Kobenhavnu, je bolestno vzkliknil:
»Lahko bi se reklo, da Američani samo zato ne morejo počenjati vojnih zločinov, ker so pač Američani. Razumeti je treba, da ni potrebno biti ravno nacist, če počenjaš vojne zločine in če ubiješ šest milijonov Zidov.«
»Vsakdo sodeluje pri mučenjih, čeprav so vsi normalni ljudje. Najprej udariš človeka zato, ker hočeš kaj dobiti . . . potem iz jeze... in končno za zabavo.1«
Peter Martinsen je sebi analiziral ta proces dehumanizaeije, ki ga je močno vznemiril. Star je 23 let in je študent psihologije na univerzi v Barkelevu (Cal.) in sedaj piše esej o krivdi vojnega zločinca. Od prvega trenutka najinega srečanja mi je jasno povedal, da je bil nasprotnik komunistične ideologije in ji ni nameraval služiti s svojim pričevanjem. Zato tudi ni hotel govoriti javno. To je naredil zato, ker je hotel rešiti težko krizo svoje zavesti z izpovedjo, po drugi strani pa. da bi postavil vsakega svojih rojakov pred vprašanje vesti.
Njegova izkušnja je »tehnično? izpraševanje ujetnikov. Od septembra 1966 do junija 1967 je bil v 44. obveščevalnem vojnem oddelku, kjer je vodil nekaj tisoč preliminarnih zasliševanj med prebivalstvom na bojišču v Južnem \iet-namu in okoli sto zasliševanj sumljivih oseb. Kot pravi, je bila njegova moč nad ujetniki »moč nad življenjem in smrtjo:. Bil je vzoren vojak in spreten izpraševalec. S fronte se je Peter Martinsen vrnil odlikovan. Delal je dobro. Kako? Poslušajmo ga.
Med operacijo Cedar Falls je Martinsen videl umreti nekega Vietnamca med mučenjem.    Ameriški oficir ga je mučil z elektriko. Vietnamec se je sesedel
1 Kolikor niso ameriški oficirji sami mučili, so kot gospodarji dajali navodila in vodili zasliševanja.
542
in umrl. Ze je začel popuščati, hotel je spregovoriti ravno v trenutku, ko je umrl...«
Na eno naših vprašanj je Martinsen odgovoril suho in precizno: »Ne poznani enega samega zasliševanja v Vietnamu, da ne bi bil pri tem storjen vojni zločin  (po določilih  ženevske konvencije).
Smešna in lažna bi bila trditev, da mučijo samo Južni Vietnam«. Nikoli nisem videl, da bi bili zasliševali samo  Južni  Vietnamci.
POVELJEVAL JE AMERICAN
Dave Tuck pripoveduje:
Februarja 1966 sem v taborišču Ilollovvav blizu mesta Pleiku videl, kako so Južni Vietnamci pod poveljem ameriškega oficirja mučili pripadnika Vietkonga. Zvezan je ležal na zemlji. Nož so mu zabadali pod nohte in v stopala. Ker je bilo njihovo delo zaman, so mu zabadali nož tudi pod spodnjo veko. Še vedno ni spregovoril. Posadili so ga v kletko, spleteno iz bodeče žice. naslonjenega na dlani in kolena. Kakor hitro se je premaknil, so se mu bodice zarile v telo. Tako so ga pustili dva dni... Mtičitelji so bili Južni Vietnamci, poleg pa je bil ameriški oficir, ki je po prevajalcu dajal povelja za to delo . O tem .»delu« in o drugem je Dave Tuck govoril tako preprosto, kakor je sam preprost. Je nočni čuvaj v Clevelandu (Ohio). z nepopolno šolsko izobrazbo. Star je petindvajset let in se je v Vietnamu boril v ">">. pehotnem polku od januarja 1966 do februarja 1967. Tuck je črnec, in kot vsi črnci njegovega polka je tudi on užival popolno prednost bojevanja v prvih bojnih vrstah. Še vedno je verjel v nujnost partikularne strategije in ni naivno mislil, da bi lahko bila ta vojna tudi rasistična.
O svoji poti pripoveduje:
»Pred odhodom v spopad je komandant enote podpolkovnik Jackson v svojem nagovoru med drugim dejal tudi naslednje: /Hočem, da udarite tako močno po teh Vietnamcih. da bo ta zemlja preplavljena z njihovo krvjo.«
»Bili smo presenečeni, ker smo mislili, da je treba razlikovati med vietnamskim narodom in Vietkongom. Mislili smo, da smo poklicani kot obramba vietnamskemu narodu pred Vietkongom .. . pred komunizmom, ki je kratil narodu svobodo... Toda oficirji so imenovali vse Vietnamce gnusne primerke, da je lahko samo mrtev Vietnamec, dober Vietnamec.«
Tuck je spregledal vojno v Vietnamu in stanje črncev v ameriški armadi. »Mnogi barvasti vojaki smo tedaj razumeli, da nas imajo tukaj, kot bi bili Vietnamci.
TO JE BIL UKAZ
Tuck je doživljal z drugimi (.'•. I. in oficirji pri napadih na vietnamske vasi .minute norosti'.
»Vedno, kadar so streljali na nas iz kakšne vasi,« pripoveduje Tuck, »smo imeli tako imenovano minuto norosti. V tem času je lahko vsakdo na slepo izpraznil svoje orožje  (tank. mitraljez ali  kaj  drugega)  na  vas...  Vsak Vietna-
543
mec je bil za nas Vietkongovec, dokler ni dokazal nasprotnega. Ko je minila mora minuta.< smo zbrali prebivalce vasi...
Blizu kamboške meje smo zasedli vas Du-Kho. Neka ženska se ni postavila v vrsto tako dobro kot drugi. Oficirju se je zdela sumljiva, približal se ji je, ji nekaj rekel in ženska se je napotila li kupu drv . . . (nismo vedeli, zakaj je šla tja...) Nato mi je oficir ukazal, naj jo ustrelim... To sem tudi storil.'
Tuek dodaja: Zal mi je. da sem to storil, toda to je bil ukaz. Kakšni so bili ukazi o ravnanju z ujetniki in z navadnimi osumljenci?.<
Tuck je navedel primer:
»Po končanem boju 50 milj severno od Ban-Metua je dne 25. marca 196d ležalo več ranjenih Severnih Vietnamcev po bojišču. Vsi smo bili razkačeni, ker je to bil naš prvi boj in je padlo več naših... Američan japonskega rodu. narednik Kakahaši. je vzel svojo mačeto in odsekal glavo nekemu vojaku, ranjenemu v prsi... Vojak je bil še živ. Odsekano glavo je narednik vrgel po griču v  opomin  drugim  Severnim  Vietnamcem.
Novembra 1966 sem se ob dveh popoldne peljal s helikopterjem v Hueu. Zraven so bili še pilot, pomočnik pilota, mitraljezec in na tleh ležeči trupli dveh ubitih ameriških vojakov ter dva severnovietnamska ujetnika. Med vožnjo se je eden od ujetnikov začel smejati . . . Mitraljezec je to opazil in povedal pilotu, ta pa je takoj ukazal: Throw that son of a biteh out!« (Vrzi tega k... sinu ven!) To so takoj storili. Ko ste govorili o tem ujetniku, ste omenili, da so bili takšni primeri pogosti. Bi nam lahko navedli, koliko primerov ste sami videli?«
i Kar lahko povem, je samo to. da nikoli nismo pustili, da bi ujetniki umrli zaradi ran. Vedno so jih prej pokončali. Večkrat sem videl, kako so ranjeni ujetniki čakali na evakuacijo v bolnišnico, a so jim G. I. poslali kroglo v glavo in se jih znebili.
A         *         *
Robin Moore, Peter Bourne in Donakl Duncan so lanskega maja pod prisego pričali pred kolumbijskim vojnim sodiščem.
Za priče jih je poklicala obramba vojnega zdravnika llowarda l.evija. obtoženega, da je odklonil inštruirati rekrute sanitetnega korpusa ameriških posebnih sil, ki naj bi služile v Vietnamu. Doktor I.evv je bil obsojen na težko prisilno delo, ker sta mu etika njegovega poklica in mednarodna konvencija branili pokoriti se nečloveškim poveljem. To so bile glavne poteze njegove obrambe. Trdil je. da bi bolničarji in zdravniki, ki bi jih inštruiral. neposredno in posredno sodelovali v grozotah vietnamske vojne.
Kapitan Levv in njegova obramba so bili prisiljeni obtožiti vojno v Vietnamu in metode, ki jih uporabljajo enote posebnih sil. Priča Robin Moore je — kar je treba poudariti — proti nadaljevanju takšne vojne v Vietnamu, kakršna trenutno je, ker meni, da je to slab boj proti komunizmu. Med pogovorom z njim v New Yorku me je z ognjevitostjo skušal prepričati, da je edini izhod iz vietnamskega konflikta, takojšen napad na Kitajsko. Napisal je knjigo, posvečeno slavi enot posebnih sil: »The Green Berets.« Na vprašanje pooblaščenca kolumbijskega sodišča se je sam označil za pourndenega glasnika*, in »močnega branitelja« tega elitnega orožja.
544
Kot poseben dopisnik revije Look je Robin Moore preživel osem mesecev v Vietnamu z enotami posebnih sil  in z njihovimi operacijami.
Zločine, ki jih je videl, omenja, ne da bi jih vrednotil kot strokovnjak, ko poroča o nujnosti akcije v dani situaciji.
Peter Bourne, druga priča na procesu Levv, je zdravnik v raziskovalnem institutu Walter Rced v \Vashingtonu. V Vietnam ga je poslal njegov institut, kjer je delal kot šef nevropsihiatrične sekcije. Moral je strokovno proučiti reakcije enot posebnih sil.
V nasprotju z Mooroni. ognjevitim pristašem Pax americana. in Duncanom, radikalnim levičarjem, Peter Bourne ne čuti nobene politične angažiranosti. Je nevtralen in na to vojno gleda samo s pravnega in historičnega vidika. V Vietnam je šel kot strokovnjak, da bi opravil nalogo, ki mu je bila dana.
VI STE UČITELJ MUČENJA
Tretja priča je Donald Duncen. izkušen inštruktor obveščevalne službe posebnih sil. Sodelujejo pri vajah enot, ki odhajajo v Vietnam. Leto in pol je poučeval metode, potrebne za izpraševanje v gverilski vojni. V Vietnamu je prehajal s teorije na prakso, ko je koordiniral operacije enot v boju. Postal je eden od ustanoviteljev plana Delta 1965. Kot uradno zadolžena oseba za pripravo celotnega poročila o delovanju posebnih enot je imel v rokah tajno dokumentacijo vojne obveščevalne službe.
Po vrnitvi iz Vietnama je napisal The New Legions. ki bo prikazala ameriški javnosti »trening« in njegovo izvajanje na terenu.
Izpovedi teh treh prič dajejo nove dimenzije pričevanjem Martinsena in Tncka. Iz dogodkov, izkušenj in vesti preidemo na posploševanje, na sistem, na politiko vse države. Duncen brez olepšave osvetljuje »trening« tistih, ki so jih poslali v boj.
To, kar sem učil. ni bilo niti najmanj dvoumno. Vedeli so, kakšne metode morajo uporabljati... Ce bi kdo rekel: ,Vi ste učitelj mučenja!', bi mu odgovoril: ,Učim samo to, kar tudi drugi delajo.' Tako se uči, kako streti moda, kako tolči po glavi, pokriti z vedrom, kako obesiti človeka na verigo in ga vrteti, kako povzročati duševne zmedenosti in izgubo občutka za čas.
Med drugim uporabljajo tudi elektriko dvojnega E. A. telefona z baterijami, ki je vezan na genitalne organe. Pri učenju teh metod pa vedno poudarjajo, da ne sme na žrtvi ostati nobena sled. Robin Moore je nerad uradno priznal:
»Res je, pentatol je bil uporabljen v Vietnamu. Prvič sem to opazil, ko je bilo nekemu zdravniku ukazano, naj ga uporabi... Videl sem mučenja... Edina možnost, ki jo imajo ameriški oficirji, če se ne strinjajo z vsem tem. je. da gredo stran. Ce bi pa poskusili narediti več, če bi poskusili ustaviti poveljnika vietnamskega taborišča pri njegovem delu, bi bili odstavljeni in njihova vojna kariera bi se končala.
Zahtevali smo od hribovcev, da so zbirali desne uhlje mrtvih sovražnikov. Za te uhlje so dobili nagrade... V svojem sektorju sem videl mnogo uhljev...
Ena naših nalog je bila tudi ta. da smo zbrali hribovce in jih peljali v neke vrste center za begunce, kjer so bil varni pred Vietkongom. njihove vasi smo pa morali zažgati, da  ne bi služile Vietkongu .. .«
"*">   Sodobnost
545
Na vprašanje Levijeve obrambe: »Govorili ste o ekipah za uboj. Kaj je to ekipa za uboj?«, je Robin Moore odgovoril: >To je skupina, ki je izvežbana v iskanju kakega .cilja'. .Cilj* je oznaka za osebo, ki jo je treba ubiti iz političnih ali katerih drugih razlogov ... To je gverilski postopek z istim namenom kot zdravnikovo prizadevanje pridobiti zaupanje naroda, če kakšna vplivna oseba F. I.. N. našemu ,trudu' nasprotuje, smo jo prisiljeni ubiti.
Donald Duncen pripoveduje o drugih podrobnostih:
»Ekipe za uboj. kakor jih imenujemo, so nastale po planu Delta. Leta 1965 je bilo določeno, da je treba najti možnost, da bi razbili temeljno konstrukcijo vasi v južnih pokrajinah... Ko smo zasedli vas, smo jo obkolili, tako da ni mogel vanjo noben zunanji vpliv. Tedaj so morali Revolutionari/ Deoe-lopment Cadres prcvzgojiti narod s psihološkimi metodami. V vsaki vasi so se našli ljudje, ki so hoteli ovirati to prevzgojo. Da bi se jih znebili, so bile osnovane te skupine. Lahko so uporabljale vse znane metode. Za trening, prevoz in orožje so poskrbeli Američani.
HIŠE SO GORELE
Na vprašanje obrambe je Peter Bourne raje opisal dogodek: Bil sem v patrulji, ko smo zasedli neko vas zgodaj zjutraj. Zbrali smo vse vuščane na sredi vasi in agent obveščevalne službe je izločil petdeset ljudi, o katerih so mislili, da so vietkongovci. Ker je bilo več ranjenih, smo dobili povelje, da poskrbimo zanje... Čez nekaj časa so bile vse hiše v plamenih... Stopil sem v neko gorečo hišo in zagledal na tleh zvezanega človeka. Z vrat kolibe sem takoj zakričal vietnamskemu poročniku: .Ali ste mislili zažgati tega človeka živega?' Smeje mi je odgovoril: ,Saj je mrtev!' Stopil sem v hišo in ugotovil, da je bil samo zvezan. Prerezal sem mu vrvi in zapustila sva kolibo ravno v trenutku, ko se je sesula.«
Po mnenju Petra Bourna so vsa mučenja ujetnikov sistematična. iTo je tako vsakdanje vprašanje, da nihče ne razmišlja o njem. Ko gre za prepričane vietkongovce, vietnamske sile menijo, da jih ni potrebno mučiti. Po navadi jih takoj ubijejo. Za ljudi, infiltrirane iz Severnega Vietnama, uporabijo vse mučilne metode.«
*    *    *
»Grozno je dejstvo, da je zaradi te vojne pomorjena polovica prebivalstva.*
To je izjavil Edvvard Kennedv v International Rescue Commitee. 31. oktobra 1967.
Ko je hotel opisati življenje petih milijonov Vietnamcev po taboriščih, je bil  zelo  razburjen  in spočetka ni mogel  reči drugega  kot  »jame smrti«.
iObiskal sem tri ali štiri taka taborišča . .. Življenjske razmere so obupne. Brez vode ... brez postelj .. .<
In Tuck pravi ves iz sebe:
»Ljudje, ki sem jih videl, so umirali od lakote. Nekega dne sem moral raztovoriti odpadke v neki jami. Komaj sem končal, ko je že tolpa otrok dobesedno skočila v jamo in se tepla za odpadke kot živina.
546
Ta taborišča, kjer so ženske prisiljene prostituirati se za obstoj, kjer ni nobenih hiš, ni higiene.' In kot pravi Kenedy: »kjer so ljurlje kot živina zgnani za bodečo žico.«
Martinsen pa dodaja, da so jih ameriške oblasti krstile za »vasice novega življenja«. Po isti logiki so namenjene te vasice za obrambo  »svobodni]] ljudi«.
Proti takemu mišljenju se je vendarle organizirala opozicija. V ZDA gibanja kot S. A. N. E., Peace and Kreedom, S. D. S.. Veterans against War, New Radicals. ki hočejo spremeniti svojo družbo in imajo edini cilj — končati vojno v Vietnamu. Črnci, prekleti v tej deželi obilja, pa so temu boju dodali še novo razsežnost:  raztrgati strukture, ki jih tlačijo.
Toda pričevanja prič na procesu Levy in na Russellovem sodišču ne morejo biti reducirana samo na njihove emocionalne dimenzije. Ne glede na to, da je Robin Moore vzkliknil: Potrebno je zmagati v tej vojni!-, da so se drugi (Duncan, Nfartimscn, Tuek) vrnili v domovino in se spustili v strašen boj za zmago miru, glavno je, da so govorili. Še bodo govorili in poskušali z vsemi drugimi zaustaviti to gangreno.
G i s el1e   Halimi Posebej za Le Monde in Sodobnost Prevedla A. .V.
547