O Ivanu Tischlerju in njegovih citrah
Medno
Verjetno vam je že prišlo na uho, da smo imeli v Stanežičah konec maja razstavo ročnih del ter drugih izdelkov iz blaga, lesa, papirja, voska ter iz kovine. Pripravila sta jo krajevni odbor Rdečega križa Staneži-če—Medno—Dvor ter skupina Mlado klasje. Vaščani vseh treh vasi so se lepo odzvali na-šemu vabilu, tako da smo razstavili nad tristo njihovih izdelkov. Med tistimi razstavljenimi predmeti, ki so vzbujali nemajhno pozornost, so bile tudi citre, stare okrog petdeset let. Obi-skovalci, ki so sijih uspeli ogledati bolj podrob-no, so v njihovi notranjosti lahko prebrali tiskan napis: IVAN TISCHLER, MEDNO 1, IZDE-LUJE IN PODUClfJE CITRE.
O mladostnih letih Ivana Tischlerja je zna-nega bore malo. Po rodu je bil Korošec, rojen leta 1874. V Dravogradu se je izučil za peka, potem pa ga je pot zanesla širom po deželah
Tlschlerjeve cltre, kf smo Jih predstavili na razstavi v Stanežičah
takratne Avstro-Ogrske. Tako se je ustavil tudi na Tirolskem, domovini citer, kjer se je povsem verjetno naučil igrati ter izdelovati ta instru-ment. Leta 1913 pa se je oženil z Alojzijo Ber-gant iz Mednega ter z njo stanoval najprej v Tmovem, pozneje pa na njenem rojstnem domu, pri Tomovcu v Mednem. Služboval je Ivan pri železnici, izdelovanje in igranje citer pa je bilo njegovo priljubljeno vsakdanje do-mače opravilo. Doma si je namreč uredil majhno delavnico, za katero je tudi večino orodja ter priprav za izdelovanje instrumentov naredil sam. Citre je izdeloval po naročilu, na-vadno po več citer naenkrat, le da so bile ra-zličnih modelov ter velikosti. Naročil je imel vedno dovolj, kajti ukvarjal se je tudi s pouče-vanjem, instmmente pa je učencem izdelal kar sam. K njemu so se prihajali učit od vsepov-sod, največ pa seveda iz okoliških vasi. Nekaj učencev iz Ljubljane pa je dobil tudi po zaslugi znanstva z Ivanom Kifferlom, slovenskim ci-trarjem, avtorjem številnih zbirk za citre ter lastnikom trgovine z glasbenim materialom v Ljubljani. Preko njega je spoznal celo vrsto Ijubljanskih Ijubiteljev tega instrumenta, ki so mu omogočili, da je skupaj s hčerko Lojzko ne-kajkrat nastopil tudi na predvojnem Ijubljan-skem radiu. Ceprav je bil samouk, je poznal note ter znal pisati priredbe za več citer skupaj. Najraje je igral v triu in to kar s katerim od svojih šestih otrok, ki jih je nekatere tudi naučil igrati, pomagali pa so mu celo pri izdelavi instrumen-
tov. Da bi se citre bolje slišale, je izdelal po-sebno resonačno mizo z dvojnim dnom, za ka-tero so lahko igrali tudi po trije citrarji. Poleg citer je izdelal tudi nekaj kitar, harfo, ter po-sebno basovsko (šramel) kitaro, medtem ko je violine in tamburice samo popravljal.
Na koncertih, kakršne poznamo danes, Ivan Tischler ni nastopal. Večkrat pa je ob nedelj-skih popoldnevih igral za stalno omizje v vaški gostilni Tome. Pri tem muziciranju se mu je pridružil kak njegov otrok ali učenec, posebno pa se je »ujel« z Verbkom iz Seničice, ki je prav tako kot Tischler tudi sam izdeloval citre.
Ko so leta 1936 betonirali cesto Ljubljana-Kranj, so morali podreti hišo, v kateri so, sku-paj s kovačem Starmanom, stanovali Tischler-jevi. Ivan si je kupil svet v Stanežičah ter si tu postavil hišo, v kateri je živel sam samcat vse do leta 1945, ko je umrl v starosti enainse-demdeset let. Tudi v Stanežičah je igral, izde-loval ter poučeval svoj priljubljeni instrument.
Ivana Tischlerja osebno nismo poznali. Vsi člani naše skupine smo se namreč rodili leta zatem, ko je bil on že med pokojnimi. Pcznamo pa ga po pripovedovanju njegovih še živečih otrok, nekdanjih učencev ter drugih znancev ter seveda po ohranjenih instrumentih iz nje-gove glasbene delavnice, ki najbolj zgovorno pričajo o Tischlerjevem mojstrstvu.
Andrej Mrak