ALOJZIJ HREŠCAK: »Kontrolor Škrobar.* Meditacija. I. Napovedal se nam je pred časom najnovejši slovenski roman. Kraigherjev »Kontrolor Škrobar«. Z nestrpnostjo sem čakal dneva, ko bom mogel zadostiti svoji radovednosti. Pred menoj leži roman, obširno delo, preko 600 strani. V par dneh sem jih preIetel, napetost je ponehala — končal sem. Nastopila je reakcija. Vsa nepregledna množica novih vtiskov se mi vrti v glavi; raztreseni in nerazvrščeni mi plešejo čisto kaotično pred očmi. Treba je, da sežem energično v ta vrtinec in uredim s kritično roko nedisciplinirano armado. Predvsem kratka vsebina tega dela: Kontrolor Škrobar pride na svoje novo mesto, v tnal trg na slovenskonemški štajerski meji. Škrobar je lahkoživec, don Juan in nič drugega. Od cveta na cvet, iz enega objema v drug objem, iz ene postelje v drugo: to je vsebina njegovega življenja, to je njegova življenska maksima. Njegova metoda: jako enostavna. Peščica donjuanskih fraz, ki jih prezentira skoro vsaki ženski, ki jo sreča na svoji poti skozi življenje, par narodnih pesmi, ki mu služijo kot surogat y pomanjkanju primernih govornih tdrA v družabnem krogu, pa dobra pofcija! nesramnosti in predrznosti: to je municija, s katero se je opremil Škrobar za živIjenjski boj. Tako oborožen koraka naš don Juan od »zmage« do »zmage«, od škandala do škandala. Vedno globočje se pogreza v blato, vedno debelejša je koža, v katero je odet junak Škrobar. Vda se alkoholu, voli z nemškutarji, zanemarja svojo službo, in končno napravi krogla iz samokresa konec bednemu življenju junaka, zmagovalca tolikih »trdnjav«, ki mu je postalo slednjič lastno živIjenje pretežka butara. Končalo je življenje, neplodno, da — naravnost ostudno. Nihče ne bo potočil solze za njim, njegova smrt je za čitatelja naravnost psihična potreba. V kolikor je bil namen pisateljev, obuditi nad tem prototipom velikega dela moderne inteligence stud in gnus, se mu je briljantno posrečil. Škrobar se čitatelju studi, njegovo življenje vpliva zlodejno celo na fizično konstitucijo čitatelja. Pogled krastače ne zbuja tako neprijetnih občutkov kakor ta propadajoča, vedno globočje in globočje se pogrezajoča, žalostna iigura junaka Škrobarja. V njegovi bližini ni prostora idealom, ni gojišča čistega. Kar pride z njim v dotiko, izgubi na vrednosti, se onesnaži. Mož nam predstavlja močvirje, iz čigar umazanih tal se dvigajo strupeni plini in ogrožajo- vsak čistejši in nežnejši impuls s svojim mrtvaškim dihom. Kaj pa milje kontrolorja Škrobarja?! Čisto primeren, logičen, naravno konstruiran. Milje, ki Škrobarje vzgaja, ki jim nudi najprimernejša tla, na katerih se Škrobarji bujno razvijajo in napredujejo. Enega brez drugega si ne moremo misliti, eden je predpogoj drugemu. Marazmatična tla, marazmatična družba, marazem posamezen individij. Kar požene zdravega v tej splošni pokvarjenosti je obsojeno na vegetiranje. Milje mu ne da veljave, zapisano mu je ob rojstvu, da je kandidat smrti. Založnikov prospekt nam trdi, da pisatelj noče razmer niti olepšati, niti jih potvoriti ali počrniti. Realist je in zato noče nič drugega, kakor podati realno sliko obstoječega. Nočem se spuščati v to — ker se ne čutim poklicanega — v koliko je to stališče v umetnosti opravičljivo in v koliko ne. Zdi se mi, da se pisatelj ni držal tako strogo čiste realnosti, kakor to trdi njegov založnik. So mesta v romanu, kjer prevladuje gol naturalizern in tudi celoten vtisk dela ni po tem, da bi človek dobil jasno in resnici odgovarjajočo sliko nove dežele, ki služi romanu kot torišče. Grenak je občutek, ki zapolje v čitatelju, ko zapre knjigo, ob zaključku. To ni občutek zadoščenja, ki se poloti človeka, ki je prodrl v terro incognito: novo spoznanje. Realistika našega romana je realistika tenine strani obstoječega. Manjka ji realistike svetlobe, luči. Pogrešamo v romanu zdravega antagonizma. In ker tega ni, se bojim, da delo, o katerem sem prepričan, da je pisano s srčno krvjo humanista, ne doseže smotra, ki si ga je postavil njegov avtor.