Obisk dijakov iz Celovca
V drugi polovici marca so na po-vabilo koordinacijskega sveta ZSMS v Lesnini obiskali to delov-no organizacijo predstavniki - di-jaki, profesorji in ravnatelj Zvezne gimnazije za Slovence iz Celovca. Obisk spada v sklop že utečenega sodelovanja, katerega začetki se-gajo v leto 1977.
Takrat so se pri Lesnini odločili za tesnejše sodelovanje z našimi rojaki na avstrijskem Koroškem in dozorela je odločitev, naj bo po-moči deležna predvsem Zvezna gi-mnazija za Slovence v Celovcu, ki predstavlja jedro vzgoje in ohra-njanja slovenskega jezika. Poleg tega je Lesnina tudi finančno pod-prla sklad pri Združenju staršev Zvezne gimnazije in obogatila nji-hovo knjižno zbirko. Od takrat na-prej organizira Lesnina počitniško prakso za koroške dijake in vsako-letno strokovno ekskurzijo za dija-ke 7. razredov gimnazije.
Na letošnji ekskurziji je goste najprej pozdravilo vodstvo Lesnine v Ljubljani. Zatem so si gostje ogledali delo v Lesninini temeljni organizaciji Splošno mizarstvo v Grosupljem ter muzej Josipa Jur-čiča na Muljavi. Popoldne-jih je v Ijubljanski mestni hiši sprejela tudi predsednica skupščine mesta Ljubljane Tina Tomlje.
Mladinci Lesnine načrtujejo, kot nam je povedal TOMAŽ JUSTIN, predsednik koordinacijskega sveta ZSMS v  delovni  organizaciji,  da
bodo že prihodnji mesec razširili svoje sodelovanje tudi s sloven-skim dijaškim domom v Celovcu, saj bo Lesnina predvidoma prevze-la pokroviteljstvo tudi nad njim.
Ob obisku smo se pogovarjali z mladimi koroškimi prijatelji.
TEREZIJA GALOP: »Doma sem iz Žužalč v bližini Beljaka. V druži-ni nas je šest otrok, starša sta kmeta. Smo slovenska družina. To dejstvo nas spravi včasih tudi v te-žave, saj smo kot pripadniki manj-šine za marsikaj prikrajšani. Mladi na slovenski gimnaziji pa se zelo dobro razumemo. Po opravljeni maturi nameravam obiskovati še dveletni tečaj za tajnico. Rada bi se zaposlila v banki. V Jugoslaviji sem bila že velikokrat, med drugim tudi s tamburaško skupino iz Loč. Takšni stiki med mladimi so mi ze-lo všeč, saj je vsak obisk v matični domovini zame pravo doživetje.«
JOHANNES JEUŠAC: »Na slo-vensko gimnazijo sem se vpisal, ker je slovenščina moj materin je-zik. Doma govorimo podjunsko na-rečje. V šoli nas poučujejo vse predmete, razen seveda nemščine, v slovenščini. Misiim, da se mora-mo Slovenci, še najbolj pa seveda pripadniki manjšine v zamejstvu, ves čas boriti za obstoj svojega je-zika, kutture in naroda. Veliko je še pravic, ki si jih bomo morali tudi zares, ne zgolj na papirju, izboriti. Po sedmem členu državne pogod-be bi morali v vseh slovenskih kra-
jih stati dvojezični napisi, pa jih žal, kot veste, ni. Moralna pomoč matične domovine, predvsem pa takšna srečanja kot je tokratno, so nam zato v veliko podporo. Želim si, da bi lahko še večkrai obiskal Slovenijo, ker jo premalo poznam«
SIEGFRIEO DOBNIK: »Prihajam iz Prible vasi. Doma govorimo slo-vensko in smo slovenska družina. Biti pripadnik manjšine na avstrij-skem Koroškem pomeni, da se moraš v življenju veliko bolj truditi, da bi dosegel nek položaj kot av-strijski vrstniki. Želim si, da bi ne-koč postal odvetnik, v dvojezičnem okolju seveda. Slovenijo dobro poznam, saj sem bil tu že veliko-krat s starši. Zelo mi je všeč. Tudi takšno sodelovanje, kot ga razvija naša gimnazija z Lesnino, je zelo dobrodošlo, saj tako spoznamo tu-di vaš način življenja in dela.«
BARBARA JOP: »S starši ter bra-ti in sestrami živimo v Repljah pri Pliberku. Glede odnosa med manj-šinskim in večinskim narodom bi povedala, da je danes avstrijska mladina bolj tolerantna kot starej-ši. Čeprav se včasih le zgodi, da pridem v neroden položaj, če go-vorim slovensko. Zadnjič so nas na primer v v vlaku avstrijski sovrstni-ki zmerjali, naj ne govorimo slo-vensko. Mislim pa, da mora biti človek vztrajen in da mora vedeti, za kaj se bori.«
VIDA PETROVČIČ