„DOM IN SVET!' 1892, štev. 10.                                457
»Vsak nekaj si bodemo izbrali«, menil je prvi   kmet, »kar bode  komu  všeč.
v
Ce pa kaj ostane, naj pa, saj ni nikjer zapisano, da mora vse razkosati. Jaz se le čudim, da prodaja, saj nima dolgov.« »Včasih je bila Cudinova hiša najtrdnejša v vasi«, razkladal je možiček, kateri je bil iz Zatišja, pa se je priženil v sosedno župnijo.   »Po  mojih  mislih
ima ona še suhega denarja, samo ne da ga od sebe. Vem, ko sem še krave pasel,
v
in je mlel še rajni Cuclin, hočem reči, oče rajnega očeta teh otrok, dva sta, ali ne? — joj, tačas je bila bogatija pri hiši!«
»Saj gozdi so še sedaj veliko vredni«, dopovedoval je Poličar. »Takih nima nihče daleč na okrog.«
—-------—'-----------------—-
Deklice z Madagaskarja. (Po fotografiji.)
Ura je odbila pet, birič in župan sta prišla, in možje so šli k Čudinovim.
Šimen je ob prihodu mož zvabil Po-ličarja skrivaj na stran in mu živo pri-
v
govarjal, naj  se  poganja  za Cudinovo posestvo.
»Prej-le sta se pogovarjala ta prite-peni Radrgar in Miha; verjemi mi, da se bode hotel ta tujec pri nas vgnez-diti.   Prepreči to  in reci  še  Repniko-
vemu Matevžu ali komu drugemu, ki ima denar. Zate in za vso vas je bolje, da pride k Cudinu domačin, kakor ta tujec«
Toda Poličar se je zopet spomnil zem-ljemerčevih obetov, koliko bode iztočil, in je samo zmajeval na Simnovo prigovarjanje.
»Meti sem mnogo odštel, za Vida sem obilo potrošil, ne morem. Kaj malega