Uredništvo: Ljub-jana, Wolfova ulica št. 12 Naročnina četrtle tno !5 Din, za pol leta 30 Din, za vse leto 60 Din. Posamezne številke 1*50 Din. ^a inozemstvo celoletna naročnina 90 Din Ljubljana, 15. junija 1934. * * Upravništvo: Ljubljana, WoIfova ulica št. 12. roštnnčekovni račun Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračar/io. Oglasi po tarifu. Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani. V novo stavbo vekotrajno ogrodje! Računamo... Gospod urednik! Obljuba dolg dela. Treba je, da se končno vendar odzovem Vašemu ljubeznivemu vabilu, da napišem nekaj misli o bojevniškem ali borčevskem gibanju. Zame vsaj ni vseeno, kako naj imenujem to gibanje, ki je v naši domovini zajelo v poino slovenskega duha. Bojev-ništvo je domače, že vživelo in v ljudstvu priljubljeno, iskreno krščanskih načel, medtem ko je borčevstvo le izraz, da sicer zdravo narodno telo silno trpi od trenutnih nezdravih razmer. V bojevniških skupinah smo bili vajeni tihega, pie-tetnega podrobnega dela, ki je vezalo tovariše iz vojnih let v prisrčno vez, prepleteno z neizbrisnimi spomini na hude vojne čase. V teh spominih se je obujal čut za svobodo, pravičnost in mir sam po sebi, brez tistega hrupnega cirkuškega tam-tam spektakelna, ki skuša zabrisati v trušču in grušču pravo slovensko dušo in njeno silno hrepenenje po boljši bodočnosti. Če zapičim pero v to vsenarodno zadevo, me vodi edinole globoka vera in nezmagljivo zaupanje v granitno žilavost, silno odpornost in ljudsko modrost slovenskega naroda. Tak narod sc ne bo dal kar tako izigrati, da bi brez pomisleka drvel v nastavljeno past, če bi bila. Vidni in nevidni zasnovatelji borčevskega gibanja naj bodo prepričani, da bo vodni plaz, ki so ga sprožili, našel svojo slovensko strugo, najsi so to nameravali ali ne. Krepka narodna in verska zavest bo s svojim zgodovinskim poslanstvom podrla vse morebitne navore in žlebove, ki bi utegnili navra-čati vodo na nezaželjena mlinska kolesa. Spričo tega, da je vprav v takem položaju borčevsko gibanje že v prvem zamahu zadelo v živo na vse plati, ne more noben poštenjak ostati ravnodušen, ki mu je ustrahovano ljudstvo odtegnilo svojo srčno kri. V viharju se čisti ozračje, in kdor se ga boji, sam sebi sodbo piše. Širite in naročajte naš tednik! Borčevsko gibanje nam škodovati ne more. Je pa prav, da si ga ogledamo z vseh plati in si ne delamo nikakih iluzij, zakaj kjer je veliko dima, je le malo ognja, pa še manj kruha. Načelne osnove. Za vse uspehe se^ ima borčevsko gibanje zahvaliti težkemu ozračju, ki je v njem zamrlo vsako tekmovanje, zlasti pa se ima zahvaliti načelni izjavi, da je samo dober Slovenec dober Jugoslovan in da k bistvu slovenstva spada tudi katoliška vera. Ker sem že zašiljil svoje pisalo, naj še povem — pa brez zamere! — da je dandanes z zaupanjem v iskrenost lepih besed in govoranc velik križ, ki nas n. pr. tudi gospodarsko ubija. Taki smo pač Slovenci, trmasti in neuklonljivi! Vprav zato pa zaupam le v zdravo razsodnost svojega naroda, ki bo, ko pride čas, znal prerešetati tudi tiste, ki v borčevskem gibanju rešetajo — po pravem ali po krivem — kar na čez in bo seveda rešetal tudi tiste, ki v tem gibanju iščejo morda celo kake nečedne namene. Novi apostoli naj prisluhnejo predvsem duši slovenskega naroda in v njem edino naj iščejo ogrodje za novo stavbo, zakaj sicer bo nevarnost, da bo zidarje ali celo prostozidarje pokopalo 'astno delo. Vekotrajno ogrodje, ki sega v tisočletni obstanek slovenskega naroda, mora v vsako staro ali novo stavbo. V njej bodi dovolj prostora za svobodo, pravičnost, demokracijo, da se nemoteno razvija zgodovinsko poslanstvo slovenskega naroda. Ne verujem, da bi se komu posrečilo, spraviti naš narod samo z lepimi besedami iz tujih vrtov v stavbo izven domače zelenice, četudi prepleskano z domačimi barvami, na način, kakor tisto dol- gouho živinče, ki mu je skopi in lakomni gospodar nataknil zelene naočnike, pa ga namesto s travo hranil s strugotinami, dokler ni bilo konec živinčeta in gospodarjevih »dobrot«. Ko smo torej ugotovili vsa tale dejstva, — naš »prijatelj« iz jutrovske dežele bi dejal mimogrede, — ne bo odveč, če se ozremo tudi na zgodovino tega gibanja. Slovenski vojni dobrovoljci, četudi se ravsajo in kavsajo med seboj, so začudo iznajdljive zvrsti ljudje. Saj pa imajo svoje tovariše v vseh strujah in strankah, v vseh organizacijah in uradih, celo Celo v »Rotary klubu« imajo zveze, framasone aekateri celo osebno poznajo. Ni šmenta, da bi med njimi ne vzklilo kako seme, če je primemo pognojeno in zrahljano zemljišče. No, in tak zametek od neznanega očeta se je spočel tudi v vrstah slovenskih dobrovoljcev. Po znani, precej okleščeni slovenski resoluciji bivše »Zveze bojevnikov« so lani v mesecu februarju nekateri vodilni členi slovenskih vojnih dobrovoljcev, ki imajo tesnejše stike z vplivnimi osebnostmi, začeli razvijati misel, kako naj bi se združile vse pozitivne sile v slovenskem narodu na enotni osnovi, zakaj po njihovem mnenju je bilo nujno potrebno, da se najde način, ki naj bi čim prej zlomil ost premočno v domačo grudo zastavljenemu lemežu slovenske smeri. Nekako v tem zmislu je bilo tudi meni, nepoboljšljivemu Slovencu, zastavljeno vprašanje. Odgovor je bil pasiven. Določneje sem na to vprašanje odgovoril, ko sem na Brezjah, ob priliki velikonočne pobožnosti poizvedel za mnenje tudi drugih svojih tovarišev. V prostem razgovoru sem ugotovil, da se vojni dobrovoljci nikakor ne smejo odtujevati svojemu narodu. S tem narodom smo čutili in zanj smo šli v bojne vrste, pripravljeni, da žrtvujemo svoje najdražje za njegovo svoobdo in nemoten razvoj. Če se nočemo šteti za vojake niti sedaj ne smemo ostati ravnodušni za usodo svojega naroda, in misel, ki nas je združevala v vojni, naj nas druži tudi zdaj. Vojni dobrovoljci store prav, če se pridružijo zahtevi češkoslovaških legionarjev, ki so vprav tedaj odločno odklonili vsako misel na kako diktaturo in se zavzeli za resnično demokracijo obenem s Sokoli in jo, kakor vidimo, tudi ohranilL Za nas Slovence bi mogla biti resolucija takrat še obstoječe Zveze bojevnikov podstava skupnega dela. O tem sem pismeno obvestil tako Zvezo vojnih dobrovoljcev kakor tudi takratno Zvezo bojevnikov. »Slovenija« hoče postati glasnik vseh stremljenj, težečiii po duhovni svobodi in pravi demokraciji, po zbiranju in zenotenju naših sil v borbi za trajne pogoje našega obstoja kot narod. Kdor je z nami enih misli, ga prosimo, da se spomni svojih dolžnosti do lista. kljub temu, da si je Združenje borcev, kjer odločujejo predvsem vojni dobrovoljci, nadelo hvalevredno in vzvišeno nalogo, negovati in utrjevati slovenstvo, ki naj se ž njim krepi tudi jugoslovanska misel. Ali je tudi v tem primeru praksa bolj skromna od teorije? Res, težko je verjeti v iskrenost načelnih zasnov borčevskega gibanja, če se celo vodstvo po njih ne ravna. Če prav pojmujem doslednost in možatost, bi tudi v takih malenkostnih zadevah moralo prevladovati tisto, na čemer zidamo zaupanje naroda. Razvoj spočetka. Medtem je zasnova novega gibanja že dobivala konkretnejšo obliko, zlasti pri nekaterih izrazitejših dogodkih, kakor n. pr. pri operacijah za agrarno reformo veleposestniških gozdov. Čudno pri vsem tem je to, da so se pripadniki »Kmetske- ZA POPOLNO SOBOSKO GIMNAZIJO Prekmurje in mladina Smo v razgibanem času. Krize — gospodarska in druge, se odražajo v nas. Raztrgani so danes ljudje. V težkih razmerah je razvoj pospešen. Razlike se poostrujejo, borba med posameznimi smermi, skupinami je čedalje hujša. Zahteva odločitve. To je splošen, svetoven pojav. Nujno je, da se odraža tudi pri nas. V tem času, ko je bila njegova ustanovitev najbolj presenetljiva in najbolj potrebna, se je osnoval izvensvetovnonazorski Klub prekmurskih akademikov (KPA), ki druži prekmurske akademike v skupnem delu, brez ozira na svetovni nazor. Njega glavni povod so dale posebne prekmurske razmere. Katere posebne prekmurske razmere? Le nekaj jih bom bežno nakazal. Poudarjam pa, da so to stvari, ki jih imam jaz za bistvene, nikakor pa niso to izjave s strani kluba. Do oktobra 1919 je bilo Prekmurje pod M a d ž a r i. Posledice: madžarski kulturni vplivi, tupatam madžarske naselbine, še sedaj trajajoča madžarska agresivnost po teli krajih, fevdalni sistem, ki neha šele po osvobojenju in ki mu sledi agrarna reform a, izvedena v korist kmetov in prostovoljcev, sred-njerevnih in bogatih, včasih baje — nikogar. Prenaseljenost, revščina in njiju tri posledice: izseljevanje, (izselniki nimajo stikov z domovino. 1919 glasujejo ameriški Prekmurci proti priključitvi Prekmurja k Jugoslaviji), sezonsko delo v velikanskem obsegu. Zanimivo je vedeti, ali odloča pri prepustitvi k sezonskem delu le revščina in potreba zaposlitve, ali tudi drugi momenti; ter tem večje pomanjkanje popolne gimnazije v Soboti, ki bi bila ena redkih možnih poti za reveže. Revščina prebivalstva povečuje »parcelacij a«: oče osmih otrok s šestnajstimi orali zemlje jo razdeli na osem enakih delov. Rezultira osem revežev; začetki industrializacije zaslužijo z ozirom na gospodarstvo Prekmurja posebno proučitev; s tem v zvezi je včasih monopol posameznikov ali družb na neke vrste gospodarskega udejstvovanja; zaostalost v kulturnem oziru: razmeroma velik procent analfabetov, pomanjkanje dovoljnega domačega iz-obraženstva, včasih srednjeveška konservativnost dela tiska, ki je z zgodbami o primeru obsedenja dveh dečkov po satanu i. p. za razširitev in poglobitev ljudskega mišljenja skrajno škodljiv; dejstvo, da vidi vsakdo le svoje težave, ne vidi pa celokupnosti težav ljudstva; davčni količnik, ki je največji v vsej dravski banovini. So to vprašanja, ki jih ljudstvo čuti že skoraj vseh petnajst let, deloma pa še od prej. Rešil jih ni nihče. Kdo pa naj bi jih bil reševal? Domače izobraženstvo ? Do zdaj ga skoraj nič ni; kar ga je, je večinoma šolano v madžarskih šolah, in predvsem: brigalo se je za lastne in strankarsko koristi, ne pa za koristi ljudstva. Prišleki? Kaj že pravi Juš Kozak:_Uverjen sem, da so samarski kmetje in delavci bolje vladali svojo zemljo, kot je srednjeevropski inteligent upravljal Prekmurje. Za to gre.« (Književnost, jan.— februar 1934.) ga lista« vedno in se še danes prav dobro razumejo z vojnimi dobrovoljci, ki vse storjene in namišljene grehe na račun slovenskega ljudstva prtijo samo na ».Jutrove« /somišljenike. Ždi se, da v Jugoslovanski nacionalni stranki ne vlada posebno skladna soglasnost, ampak da se bije hud boj za — medvedovo kožo. To je povsem njihova stvar, nam gre le za to, da pogledamo tudi v ozadje vsenarodnih kulis borčevskega gibanja, ki bi v tem dvoboju ne smelo biti v vlogi pristranskega sekundanta. Borčevstvo. Prišel je mokronoški tabor »Zveze bojevnikov«, ki je zapečatil njeno usodo. Oba njena podpredsednika sta si bila hudo v laseh zaradi te nerodnosti. No, pa sta se pobotala in zdaj složno delujeta v borčevskem gibanju. Drugo pa je vprašanje, kakšno stališče bodo k temu zavzele bojevniške skupine, kolikor so v njih še nezavisni odbori in delegatje. Pri intervencijah za vzpostavitev »Zveze bojevnikov« so se voditelji te bivše zveze in voditelji vojnih dobrovoljcev približali drug drugemu. In tako je naključje naneslo, da so se le-tem pridružilo še organizacije invalidov, četnikov in rezervnih oficirjev, organizacija slednjih pa se je kmalu odkrhnila. Vse te organizacije so baje prostovoljno, vsekakor pa brezpogojno priznale vojnim dobrovoljcem vodstvo zasnovanega gibanja. Takega ponižanja, da bi jih kdo drugi moral voditi v njihovem domoljubnem stremljenju, bojevniške organizacije vsekakor niso zaslužile. Pa tudi vojni dobrovoljci so si naprtili pred narodom težko odgovornost, če spričo svojega majhnega števila, v katerem ne more biti prevelike izbire sposobnih voditeljev, ne bodo mogli izpolniti obljub, ki jih borci dajejo tudi v njihovem imenu na svojih zborovanjih. Od besed še ni bil nihče sit. Je pa tudi vprašanje, ali glavni odbor Zveze vojnih dobrovoljcev v Belgradu, od katerega so si izposlovali dovoljenje za borčevsko gibanje, pravilno pojmuje plamen, ki so ga zanetili slovenski njihovi tovariši v svoji domovini, ne da bi prej ali jslej spremenil ali omejil svoja navodila in dovoljenje, ki bi utegnilo biti v nasprotju z za-početo smerjo. Saj iz izkušenj vemo, za naše krajevne razmere. S potezo peresa se suče kolesje, dokler se suče. Kaj pa potem? Ali bo s tem konec »Boja«? Preusmerjanje nazaj v izvožene kolesnice po sedaj napadanih poklicnih politikih bo vodilo v strahovito blamažo, in bi za tak primer bilo bolje, če bi bilo vse ostalo pri starem, dokler se ne vrnemo v normalne razmere. Gibanje zavzema vse večji obseg. Pot v bližnjo bodočnost je zastrta. Jasno pa je edino to, da vodi v dokončno natančno opredelitev. Ali se bo gibanje po višji sili ali samo ubilo, kakor »Orjuna« žalostnega spomina, ali pa pojde za mikavnim zgledom raznih -izmov, ki se bohotijo po Evropi. Takole kaki duceji ali fuhrerji bi se tudi pri nas dobili. Kandidatov dovolj. Zato z velikim zanimanjem pričakujemo jesenskega zborovanja v Ljubljani, ki bo menda na Stadionu. Pomnite, da je samo v demokraciji in svobodi prava rešitev. Sklep. Kakor vidite, gospod urednik, sem nanizal nekaj suhih dejstev o novem gibanju. V njem motrim le silno hrepenenje slovenske duše k boljši bodočnosti. Osebe in nagibi zasnovateljev so le odraz sedanje dobe, ki se bo preživela, narod pa bo ostal. Obliko in vsebino temu gibanju bodo dale množice, ko se vretje poleže in pleve odpihnejo. Zdrava kritika bo marsikaj razjasnila. Paziti pa bo treba, da ne bi izganjali hudiča z Belcebubom in se jutrovsko slepomišenje, če so res deljene vloge, ne bi zasejalo tudi v zdrave slovenske bojevniške vrste, ker je v sedanjih borčevskih vrhovih premalo poroštva za dosledno varstvo jezika očetnega in vere materine, medtem ko je svoboda, pravičnost in mir menda samo za dekoracijo na govorniških odrih. Bomo videli! Fran Radešček. Slovenski javnosti! Ko se bliža petnajsta obletnica osvobojenja Prekmurja in prekmurski akademiki delamo bilanco o gospodarskem, socialnem, kulturnem in narodnem napredku naših razmer v novi državi, moramo z grenkostjo v srcu ugotoviti, da te razmer e niso take, kakor bi po petnajstletnem razvoju morale biti. Med onimi dejstvi, ki so ovirala in kljub varljivim navedbam ovirajo še danes napredek našega ljudstva, je poleg nezadostne izpolnitve pričakovanja ljudskih množic po kruhu glavna ovira pomanjkanje možnosti, da si pridobi mladina iz najširših plasti ljudstva višjo izobrazbo, to je v prvi vrsti pomanjkanje popolne gimnazije V Soboti. stvarnih razlogov proti popolni gimnaziji v Soboti ni. Tehtni argumenti, ki zahtevajo popolno gimnazijo, pa go; 1. Voditelji prekmurskega ljudstva so v svojem, budimpeštanski vladi naslovljenem programu januarja 1919 zahtevali med drugim tudi slovensko gimnazijo z izrecnim povdarkom, da bodo pri tej zahtevi vztrajali tudi v primeru, če pripade dežela kraljevini SHS. 2. Popolno gimnazijo v Monoštru, ki raznaroduje zadnje ostanke našega življa, vzdržujejo madžarske oblasti kljub pičlemu številu učencev, samo zaradi obmejnega položaja. 3. Gimnazija v Soboti je bila ustanovljena zaradi nujne potrebe po protiuteži madžarskemu vplivu, da tvori most, ki naj odstranjuje prepad med Prekmurjem in ostalo Šlvoenijo. Ta prepad se po 15 letih še ni odpravil, madžarska ekspan-zivnost pa stalno narašča. 4. Zaradi svoje posebne zgodovine, posebnih razmer in deleža, ki ga mora doprinesti slovenstvu, potrebuje Prekmurje svoje lastno domače izobraženstvo, ki edino lahko razume njegove posebne potrebe, za katere so »prišleki« pokazali premalo razumevanja. Tako domače izobraženstvo pa lahko dobi Prekmurje le od lastne popolne gimnazije. Izmed vseh gimnazijskih okolišev v Sloveniji pa ima soboški najmanjši odstotek izobra-žepstva (1. 1933 je prišel en učenec na B25 ljudi). 0 nadprodukciji inteligence torej ni govora, pač pa pbratno. 5. Soboška gimnazija ne more ostati okrnjena, ker ji pripada okoliš, katerega število prebivalstva (Sobota, Lendava, Ljutomer skupno 125.713 preb.) prekaša število prebivalstva v okoliših; Novo mesto, Ptuj, Kočevje, Kranj. 6.) Sobota je preveč oddaljena od gimnazij v ostali Sloveniji. Revščina širokih slojev onemogoča večini študij na gimnazijah v Sloveniji, favorizira ga pa na gimnaziji v Soboti, kamor lahko hodijo učenci bodisi peš, bodisi 8 kolesi, z druge strani pa je prav Sobota glede preživljanja dijaštva najcenejše izmed slovenskih mest. Brez popolne gimnazije v Soboti je srednješolska izobrazba prekmurskih otrok omejena le na otroke bogatejših staršev. 7.) Davčni ključ je za Prekmurje v razmerju z ostalo Slovenijo izredno neugoden. V obliki davkov se odteka iz Prekmurja velikanska množina denarja. Če bodo morali prekmurski dijaki hoditi v šole izven Prekmurja, se odtok denarja s tem še mnogo bolj poveča. 8.) Prekmurje je eno izmed najgosteje naseljenih pokrajin v Jugoslaviji (100 na km2). Zemlja vseh prehraniti ne more, jasno je torej, da mora znaten del mladine v srednjo šolo. Politika, ki gre za tem, da pridrži naraščaj na grudi, je odločno zmotna. 9.) Število učencev za višje razrede je bilo spočetka nizko, pač zaradi mladosti zavoda, ko pa je narastlo, so začeli gimnazijo že ukinjati. Danes pa število dijakov v nižjih razredih daleč presega zakonske predpise za otvoritve višjih razredov. Vsi dosedanji poizkusi, da se postavi popolna gimnazija v Soboti, so morali — torej kljub popolni upravičenosti Prekmurja do tega zanj najvišjega kulturnega zavoda, — ostati brezuspešni. Dejstvo je. da so pri mnogih izmed teh poizkusov, zlasti po letu 1930, imeli postranski nameni in osebne ambicije preveliko vlogo in včasih celo odločali o usodi gimnazije ter s tem našemu ljudstvu v največjo škodo omalovaževali njeno zgodovinsko poslanstvo. Prekmurju nihče ne more jamčiti, da se prizadevanja po popolni gimnaziji tudi v bodoče ne bodo izjalovila in pe bodo uspela, da popolna gimnazija ne bo igračka v krempljih nasprotujočih si sil, kakor je to že bila. Zato je KPA, izhajajoč iz gornjih argumentov in po načelu, da je gimnazija last vsega prekmurskega ljudstva, vseh razredov in vseh svetovnonazorskih grupacij in vsem v enaki meri nepogrešljiva narodna, kulturna, gospodarska in socialna nujnost, sklenil, da izroči vprašanje popolne gimnazije najširšemu forumu, prekmurskemu ljudstvu, ki naj se samo izreče za Svojo pravico, Akcija se izvrši prihodnji teden, in sicer tako, da gberejo akademiki in učitelji podpise vseh prekmurskih družin v tri knjige, izmed katerih izroče eno kralju, drugo ministrstvu prosvete, tretjo pa si obdrži klub za svoj arhiv. KPA je povabil k sodelovanju prekmursko učiteljstvo, ki se je povabilu z razumevanjem odzvalo in poslalo v akcijski odsek delegata za soboški in lendavski srez. Prepričani smo, da bo imela slovenska javnost razumevanje za našo akcijo in nas bo v našem docela upravičenem stremljenju po popolni soboški gimnaziji podprla. Zn klub prekmurskih akademikov: Škrlak Vladimir 1. r., tč. predsednik. Tivadar Jožef, 1. r., tč. tajnik. Za akcijski odbor: Škrlak Vladimir 1. r., načelnik. OfumUC Franc 1. r., delegat učiteljskega društva za srez Murska Sobota. Šavli Aleksander 1. r., delegat učiteljskega društva za srez Lendava. Kaj sedaj? Ostala je le ena pot. Prekmurska akademska mladina, zavedajoč se svojih skupnih dolžnosti do ljudstva, iz katerega je izšla, skupnih nalog, se je združila v svoji reprezentančni organizaciji, KPA. Vodila nas ni želja »po ustanavljanju kluba«, vodila nas je zavest skupne odgovornosti, skupnega dela, ki je naše delo, n a š a n a loga, ki sino jo mi poklicani rešiti. Klub l)o proučeval prekmurske razmere, delal z igrami in predavanji za povzdigo ljudske prosvete, predvsem se bo pa boril za težnje, ki so prekmurskemu ljudstvu prekmurskemu ljudstvu v Prvo tako klubovo delo je akcija za popolno soboško gimnazijo, ki je v izvensporno korist prekmurskega ljudstva. S svojo podporo za to akcijo bo imel vsakdo priliko pokazati, ali mu je več do interesov ljudstva ali do svoje strankarske hegemonije. Obenem bo naše delo pokazalo, kaj je klub, in kaj ni. Škerl ak Tibor. Gimnazija v Soboti (Ob petnajstletnici osvobojenja.) Ker je širši slovenski javnosti o soboški gimnaziji znano le malo, je nujno, da jo o priliki akcije kluba prekmurskih akademikov za popolno gimnazijo, pri kateri računamo na podporo vse javnosti, natančneje seznanimo s svojevrstno zgodovino in s potrebo naše gimnazije. Obrnili smo se na naše časnike* ki so se pa nujnosti našega dela najbrž premalo zavedali: pri »Jutru« so brez podpisa objavili moj članek le nepopolno, s — morda po mnenju uredništva tupatam le stilističnimi — spremembami), ki pa bistveno spreminjajo smisel članka. To kljub zagotovilu, da članek — če izide — izide nespremenjen. Članek Tivadarja v »Slovencu«, ki mu je bil v nedeljski številki zagotovljen prostor, do pisanja tega Članka sploh ni izšel. Vedno je bilo težko mladini, pa četudi se je potegovala za stvar, katere pravilnost je bila še tako kričeča. To čutimo tudi mi. Za vsako stvar se mora boriti mladina. Tudi to je prav. Ljudstvo Slovenske Krajine je pred dvojnim jubilejem. 12. avgusta t. 1. preteče petnajst let, odkar so jugoslovanske čete korakale v Slovensko Krajino, oktobra t. 1. pa preteče petnajst let, odkar se je začela uresničevati stara želja prekmurskega ljudstva — dobra dva meseca po osvoboditvi je bil otvorjen prvi razred slovenske gimnazije v Soboti, 1. Ustanovitev. Izvestje soboške gimnazije 1. 1929/80 poroča o nekaterih zanimivih dejstvih v zvezi z njeno ustanovitvijo: »Najbližja srednja šola, k! so jo pred osvoboditvijo obiskovali dijaki iz PreKmurja, je bila madžarska gimnazija v Monoštru. Bila je ustanovljena ob koncu preteklega stoletja z namenom, da bi madžarizirala prekmurske sinove. Da je bila namenjena res Prekmurcem, izpričuje dejstvo, da jo je hotela ogrska vlada opustiti pred šestimi leti, ko je tudi že opustila misel na skorajšno obnovo nekdanjih ogrskih mej. 14. januarja 1919 so sestavili prekmurski narodni voditelji svoj program, zahtevajoč od Budimpešte, da ga uresniči. V tem programu so izrečno poudarili, da bodo vztrajali pri svojih zahtevah tudi, če dodeli Vrhovni Svet v Parizu Prekmurje kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Razen popolne avtonomije in lastnega mini-sterstva so zahtevali tudi popolno slovensko gimnazijo. Iz tega jasno sledi, da so pričakovali Prekmurci od jugoslovanske domovine, ki so se ž njo združili, predvsem osemrazredno gimnazijo.« Zakaj jo je ljudstvo zahtevalo? Slovenska Krajina, dolga leta pravno in dejansko ločena od ostale Slovenije, se je razvijala docela v svojo, posebno smer. Mura, njena spodnja meja, je bila naš kitajski zid, ki ni Ime^ vr.ž!t’ "J ni dopuščal stikov, sožitja z ostalo Slovenijo. S soboško gimnazijo bi se odprla vrata, vodila bi pot med Prekmurjem in ostalo Slovenijo^ obenem bi pa bila dana z njo protiutež proti madžarskemu vplivu. Predvsem pa so zahtevale popolno soboško gimnazijo posebna gospodarska struktura Prekmurja, prenaseljenost, revščina večine ljudstva in prevelika oddaljenost tudi od najbiižje slovensko gimnazije izven Prekmurja; zahtevale so jo posebne naloge prekmurske mladine. 2. Razvoj. Takrat ljudstvo Slovenske Krajine ni bilo raz-očaran°- Oktobra 1919 je bil otvorjen prvi razred soboške gimnazije, ki je bila obenem prva šola, ustanovljena po prevratu. Razvijati se je začela z vso silo mlade rasti. Naglo naraščanje števila dijaštva je zgovorno pričalo, da je bila gimnazija polrebna, da je ljudstvo zaupalo v. njo in o več kot zadostnem številu učencev. (V sedmem letu svojega obstoja je štel prvi razred 112 učencev.) Toda slika se je kmalu groteskno spremenila. S šolskim letom 1925/26 se je začela doba borb za obstanek višjih razredov, doba borb, ki so s strahom odjeknile v srcih prizadetega prebivalstva in jih polnile z nemirom in nezaupanjem. 8. okt. 1925, torej ko se je pouk že skoraj mesec dni vršil, je prispel odlok ministra prosvete, da se »zaradi nezadostnega števila učencev« opuščata 6. in 7. razred. Posredovania so sicer dosegla, da je bil 6. razred končno vendar vnovič odprt (16. jan. 19261), toda 7. razred je ostal zaprt tudi naslednje leto. Pri opuščanju se najbrže niso zavedali, da so pri vsaki mladi gimnaziji prvi razredje številčno slabotni, da mora vsaka gimnazija preživeti nekaj kritičnih let, preden pride do polne moči; da za jakost šole nista odločilna letnika, ustanovljena neposredno po vojni, ko ljudstvo marsikje še sploh dvomi, ali ostane Slovenska Krajina v Jugoslaviji ali ne. Prav prvi letnik 1. 1925/26 bi v normalnih razmerah dal vsaj 40—50 maturantov. Toda: dekret je dekret, in posledice so se kmalu pokazale. Nasledne leto se je v I. razred vpisalo le 79 učencev; počitnice v 1. 1926/27 so pa pokazale groteskno ppinto ukinitve 1. 1925/26. »Finančni zakon za 1. 1927/28 je obsegal tudi člen 138., ki govori o tem, da se morajo vse nepopolne gimnazije z več kot štirimi razredi postopoma skrčiti na nižje gimnazije. Med nepopolne gimnazije je prav po nesreči zašla tudi soboška, in sicer v letu, ko bi morala slaviti svoj prvi višji tečajni izpit.« (Šol. izv. 1929/30.) — Kar se je v počitnicah 1. 1927 dogajalo, zasluži, da o tem natančneje spregovorimo. Šolsko izvestje 1929/30 piše: »V začetku šolskega leta je sprejelo ravnateljstvo sledeči odlok: Ministarstvo prosvete, S. N. br. 19.671, od 5. jula 1927. g. Direktoru gimnazije Murska Sobota. Na osnovi jel. 138. financijskog zakona za 1927/28. godinu g. ministar prosvete odlukom svojom S. N. br. 19.671 od 5. jula ove godine odlučio je: da se početkom školske god. 1927/28 zatvori V. razred u gimnaziji u Murskoj Soboti. Ilič. Ko so prizadeti krogi izvedeli za ta odlok, so napeli vse sile, da si ohranijo pridobljene pravice. Zdelo se je že, da bodo intervencije upoštevane.« »Zdelo se je, da je treba občini samo vložiti prošnjo na ministrstvo in postaviti v svoj proračun za vzdrževanje višjih razredov par tisoč dinarjev — in zadeva bo urejena. Občina je že 10. julija 1927. vložila prošnjo, in sicer: 1.) da se ji dovoli vzdrževanje razredov višje gimnazije in da se tem razredom dovoli pravica javnosti. V ta namen votira občina znesek 15.000 dinarjev; 2.) da država plača in da na razpolago potrebno profesorsko osebje in' ostali aparat, dokler se z novim zakonom za srednje šole končnoveljavno ne reši to vprašanje. Ministrstvo prosvete je z odlokom S. N. br. 20.793. z dne 18. julija 1927. odklonilo prošnjo pbčine Murska Sobota, ker je zakon za minitsr-stvo obvezen in se mora ravnati po njem. Rešitve pa občinski urad ni dobil takoj v roke, temveč skoraj mesec dni pozneje. Medtem pa je sprejelo gimnazijsko ravnateljstvo sledeči dopis: Maribor, dne 8. 8. 1927. Gospod ravnatelj! Čast mi je izvestit Vas, da m je g. pomočnik ministrstva prosvete Maga-raševic preetkli četrtek naročil, da Vam javim sledeče: 1.) Ker se z določbami fin. zakona za proračunsko leto 1927/128. ukinejo vsi neplopolni srednješolski zavodi, se formalno (počrtal šr T.) ukinejo tudi višji razredi zavoda v Murski Soboti. 2.) Radi posebnih gospodarskih, socialnih in nacionalnih ter teritorialnih prilik se mora Prekmurju zagotoviti v celoti obstoječi zavod in še izpopolniti. (Podčrtal š. T.) V ta namen se angažira politična občina Murska Sobota, ki prispeva za materialne izdatke, država pa da za višje razrede učne moči, prostore in pomož’ na sredstva. Razmerje in pravni odnošaji med državo in občino se urede v °dloku na obstoječo vlogo občine. 3.) Ravnateljstvu se nalaga, da pravočasno skrbi za možnost vpisa ob običajnih rokih in z običajnimi razglasi obvesti starše in učence. Peti razred torej ostane, kakor ostanejo že obstoječi ostali višji razredi. Ta rešitev je med pomočnikom in g. ministrom Peričem po naših urgencah zagotovljena in g. pomočnik je izrecno povdaril, naj Vam to sporočim, da ne zakasnite s pripravami in ne čakate rešenja, ki gotovo pride. Iv. Vesenjak, nar. posl. in min. na razp. Kmalu nato pa je prišel sledeči odlok: Veliki župan Mariborske oblasti. P. br. 4822/27. z dne 23. avgusta 1927. Ravnateljstvu drž. real. gimnazije v Murski Soboti. Po odloku ministrstva prosvete S. N. br. 25.383. od 23. avgusta 1927. se sedmi razred na državni gimnaziji v Murski Soboti v začetku šolskega leta 1927/28. v smislu čl. 138. fin. zak. za leto 27/28. ne more otvoriti, in se mora za-tovriti peti razred. Dr. Pečovnik.« Akcija za višje razrede se je kljub temu nadaljevala. Deputacija pri velikem županu 22. okt. je dosegla končno dovoljenje ministra prosvete, da se odprejo privatno V., VII. in VIII. razred s pravico javnosti. »Vse stroške za vzdrževanje teh razredov kakor tudi za nastavnike nosi lokalni šolski odbor v Murski Soboti.« 22. novembra 1927 odpre torej občina na svoje stroške 5. in 7. razred; vzdržuje vse leto 1928/29 vseh četvero višjih razredov; pošilja ob desetletnici osvoboditve Prekmurja brezuspešno delegacijo v Belgrad. To leto ima Sobota prvo maturo. Leto 1929/30 je zopet zelo podučno. Pouk se je začel z zakasnitvijo. Mariborska in Ljubljanska oblast sta obljubili podporo za višje razrede. Toda: 3. oktobra je bila država razdeljena na banovine. Gospodarstvo mariborske in ljubljanske oblasti je prevzela dravska banovina. Takorekoč le radi formalnih ozirov sta odšla dva člana ku-ratorija v Ljubljano, da dobita obvezna zagotovila, da banovina prevzame plačilo od obeh oblasti obljubljene podpore. Obljubljena jima je bila izdatna pomoč, »sicer sta pa dobila vtisk, kakor da so oblasti mnenja, da je najboljše za duševno obzorje mladine, da čim prej pride iz ozkih lokalnih razmer; v tem primeru bi se moglo misliti na ustanovitev posebnega zavoda za dijake iz Prekmurja bodisi v Ljubljani, bodisi v Mariboru«. Finančni položaj je bil skratka precej »nejasen«, kot to priznava tudi že tolikokrat citirano šolsko izvestje. Toda situacija ni bila le nejasna, bila je tudi precej napeta. Prišlo je celo tako daleč, da je bil kuratorij dne 21. dec, 1929 prisiljen opustiti 6.-8. razred, ki so jih rešila šele telefonska posredovanja pri g. banu, ki je ponovno obljubil takojšne podpore, nakar je kuratorij razveljavil svoj sklep. — »Ker pa denarnega nakazila še zmeraj ni bilo, so prevzeli vsi člani ku-ratorija osebno poroštvo za posojilo, ki se mora najeti«. — Toda z začasno ureditvijo financ razmere še nikakor niso bile urejene. Takratni študentje se pač niso mogli pritožiti ne glede enoličnosti osobja, ne glede na klasificiranost profesorjev za stroko, ki jo podučujejo. Zelo redki so bili predmeti, ki bi v teku šot leta menjavali manj kot petkrat profesorja; kar se pa druge plati tiče, naj omenim samo primer suplenta, ki je poduče-val: matematiko, slovenščino, prirodopis, zemljepis, geologijo, mineralogijo, kemijo in menda še fiziko. Kaj je bila njegova stroka, bi spričo teh predmetov težko ugotovili. — Seveda to za soboške razmere ni bila nikaka novost. V nekoliko manjši meri smo to imeli vseh petnajst let obstoja soboške gimnazije. Še enkrat so starši in predstavniki občin v tem letu napeli vse sile, da razmere na gimnaziji urede, 12. februarja 1930 je sprejel g. ban dravske banovine skoraj petdesetčlansko deputacijo, ki je prosila, da se višji razredi ponovno podržavijo ali da prevzame zavod banovina. Uspeha ni bilo. V teh težkih razmerah, težkih za študenta in za profesorja, se je vršila na soboški gimnaziji druga matura. Ministrski odposlanec je bil z uspehi tudi to pot zadovoljen. V letu 1930/31. občina^ ni zmogla več bremen. Ostal je samoupraven le še peti razred, naslednje leto pa je prenehal še ta. 3. septembra (torej že zopet šele tik pred začetkom šolskega leta) je odredil minister prosvete, da se »nepopolna gimnazija v Murski Soboti ne more pretvoriti v popolno, ker ni za odpiranje novih (? š. T.) šol dovolj na&tavnikov predvidenih z budžetom«. Dne 3. septembra 1931 ie opustil minister prosvete peti razred samoupravne realne gimnazije s pravico javnosti v Murski Soboti. Ostala je le nižja šola. Toda ostala ne bo le nižja šola! Danes, po petnajstih letih svobodne države, po petnajstih letih ustanovitve svoje gimnazije, zahtevamo zopet svojo popolno gimnazijo. 3. Razlogi, ki so jih oblasti razumele pred petnajstimi leti, so ostali docela v veljavi. Petnajstletni razvoj jih je samo še bolj okrepil. Še jačje nam stopajo pred oči. Oglejmo si, kakšni so danes, po petnajstih le-Uh svobodne države. Sledov madžarskega gospodstva teh petnajsti let nikakor ni zabrisalo. Stiki Prekmurja z ostalo Slovenijo so še vedno rahli, še vedno ni čvrstega mostu čez Muro. Še vedno ni ponehala madžarska agresivnost, še vedno potrebuje protiuteži. Ta pa ni v prenapetem nacionalizmu, temveč v vzgoji ljudstva, v tem, da ljudstvo zadobi, kar rabi. Popolno soboško gimnazijo zahteva posebni položaj Slovenske Krajine v narodnostnem oziru. 2. Slovenska Krajina ima posebno zgodovino, posebne razmere, posebne naloge. Razumeti le-te more le izobraženstvo, ki je vzraslo v teh razmerah. Popolno soboško gimnazijo zahteva potreba domačega izobraženstva. 3. Smo v dobi krize. Gospodarsko stanje večinoma že prej tako revnega ljudstva se je še bolj poslabšalo. Revež, ki svojega sinu že prej ni mogel poslali drugam študirat, ga more to zdaj še manj. Popolno soboško gimnazijo zahteva ubožnost večine prebivalcev Slovenske Krajine. 4. Najbližji Prekmurja sta gimnaziji v Ptuju in Mariboru. Po železnici znašajo razdalje: Sobota— Ptuj 51 km, Sobota—Maribor 99 km, Ptuj—Maribor 32 km. Popolno soboško gimnazijo zahteva prevelika oddaljenost od katerekoli druge slovenske gimnazije. Če pa je že nujno, da nekdo gre iz domačega kraja, povdarjamo, da je Ptujčanu bliže do Maribora, kot nam do Ptuja ali celo Maribora. 5. Popolno soboško gimnazijo zahteva dejstvo, da je njen okoliš večji od okoliša skoraj vseh drugih slovenskih podeželskih gimnazij. Mesto Pripadajoči srezi Štev. vseh prebivalcev Sobota Soboški, Lendavski, Ljutom. 125 713 Novo mesto Krški, Novomeški 105.605 Kranj Kranjski, Radovljiški 96 517 Ptuj Ptujtki 71.013 Kočevje Kočevski, Čabarski 48165 6.) Kot smo ad 4.) že povedali, Prekmurju primanjkuje domačega izobraženstva. Ali pa prekmursko izobraženstvo vsaj v dovoljni meri narašča? Kot merilo prirastka izobraženstva bi morali upoštevati predvsem število višješolcev. Ker pa teh Soboška gimnazija nima, je edina možnost primerjanja dana s primerjanjem števila nižješol-cev posameznih gimnazij. Pri tem predpostavljam, da bo dalo isto število nižješolcev na različnih gimnazijah isto število višješolcev oz. maturantov. To sicer ni res, toda tudi to, v kolikor ni res, govori za naša izvajanja; dokler so še obstajali višji razredi soboške gimnazije, se je pretolkel preko srednje šole zelo majhen del tistih, ki so bili v nižji vpisani. N. pr. letnik 23/24 s 74 prvošolci je dal — okrog 10 maturantov. V letu 1983/34 so imele gimnazije: kranjska 485, novomeška 272, ptujska 396, kočevska 193, soboška 256 nižješolcev. Na 10.000 prebivalcev posameznih šolskih okolišev torej pride: v ptujskem 56, v kranjskem 51, v kočevskem 41, v novomeškem 26, v soboškem 21 nižješolcev! (Podatkov za večja mesta ne navajam, ker z ozirom na številnost raznih šol narastek izobraženstva ni odvisen le od števila gimnazijcev. Mislim pa, da bi mojo trditev tudi ti podatki le še bolj pokrepili.) Popolno soboško gimnazijo zahteva prenizki letni prirastek izobraženstva, ki je manjši od prirastka (najbrže vseh) slovenskih gimnazijskih okolišev. ! 7.) Popolno soboško gimnazijo zahteva zakonite predpise presegajoče število učencev! a) 15. maja t. 1. je bilo v posameznih soboških razredih: v 1.: 79, v 2.: 74, v 3.: 58 in v 4.: 41 učencev. Za peti razred se jih je baje letos priglasilo 47! b) Merilo življenjske zmožnosti, rasti gimnazije je število prvošolcev; le-to je na sledečih zavodih znašalo: 19/20 20/21 21/22 22/23 23/24 24/25 25/26 Sobot« 33 51 70 46 74 103 112 Ptuj 26/2 7 87 27/28 55 28/29 48 29/30 37 30/31 47 31/32 57 ? 2/33 63 33/34 Sobota 79 69 72 58 68 72 97 78 Ptuj 49 51 67 57 87 96 85 74 Koitvja 53 51 57 70 53 Iz tega ugotavljamo: Prvič: Število soboških prvošolcev rapidno raste. (Izjemni padec 1. 1922/23. je povzročen po homatijah, nastalih v zvezi z uvedbo realno gimnazijskega tipa mesto humanističnega. Del prebival* stva s tem ni bil zadovoljen.) Ukinjanja višjih razredov povzročajo padec tega števila. — Seveda vplivajo na število učencev najrazličnejši faktorji. Vendar predstavljata vsaj prvi dve tretjini naše tabele vemo sliko ljudskega zaupanja v svojo gimnazijo. Drugič: Število ptujskih in kočevskih prvošolcev je skoraj stalno pod številom soboških. Če pa so dali ti slabotnejši razredi dovolj višješolcev, ni dvoma, da bi jih v normalnih razmerah dali tudi soboški. Tretjič: V zadnji tretjini se je soboška gimnazija zopet nekoliko opomogla. — Ni težko proro-kovati, da bo zopetni otvoritvi višjih razredov sledil nagel narastek prvošolcev. 8.) Redukcija višjih razredov soboške gimnazije je bila izvedena neglede na posebne prekmurske razmere. Tem bolj nas iznenadja, da imajo mnoge srednje šole, ki najbrže ne potrebujejo toliko obzirov, kot naša, zelo skromna števila učencev in kljub temu nemoteno obstojajo. »Murska Krajina« prinaša 15. aprila t. 1. o številu posameznih razredov v letu 1933 sledeče podatke: drž. real. gimnazija v Rumi: v V. razr. 13, v VI. 12; v Vranju: v V. 12, VI. 14; v Petrovcu: v V. 11, VI. 9, VII. 17; drž. realka v 5elgradu: v V. 14, VI. 15, VII. 19; posebna ženska real. gimn. na Sušaku: v V. 17, VI. 12, VII. 9, Vlil. 26. Za popolno soboško gimnazijo govore tudi mnogi drugi argumenti. Mislim pa, da omenjeni zadostujejo, da prepričajo našo javnost, da imamo prav, če se borimo za svojo gimnazijo. * Ljudstvo Slovenske Krajine je pred dvojnim jubilejem, ' Škerlak Tibor. Nov zemljevid Slovenske Krajine V kratkem izide zemljevid »Slovenska Krajina«, delo prekmurskega akademika Maučeca Jožeta, izdelano v šestih barvah po najnovejšem stanju stvari v Slovenski Krajini. Zemljevid založi in izda Klub prekmurskih akademikov in bo stal v subskripciji 15 Din, za akademike, dijake in osnovnošolsko deco pa 10 Din. Po subskripcijski dobi se bo prodajal kos po 20, odnosno 15 Din. Strokovnjaki v geografski stroki, ki so novi zemljevid pregledali, so se o njem izrazili odlično. Med najpoglavitnejše prednosti, ki jih ima v primeri z zastarelim zemljevidom »Prekmurje in Me-ažimurje«, spadata brez dvoma naslednji: 1. Prikazuje Rabsko dolino, pokrajino ob reki Rabi, onstran severne meje, na Madžarskem, kjer živi okrog 10.000 Slovencev, kot organski del Slovenske Krajine. 2. Uporablja pristna domača krajevna imena. Učeči se mladini v Slovenski Krajini je tak zemljevid nujno potreben in mislimo, da tudi učiteljem in profesorjem, ker jim bo predstavil točno in izčrepno sliko pokrajine, v kateri službujejo, ki jo proučujejo in ki so nanjo navezani. Ker je zadnje čase zanimanje za Slovensko Krajino zaradi njenega posebnega položaja, ki ga zavzema v Sloveniji tako v zgodovinskem kakor gospodarskem, kulturnem in nacionalnem pogledu, med inteligenčno plastjo slovenskega naroda vidno narastlo, bodo zemljevid pozdravili profesorji na vseh slovenskih srednjih šolah; zlasti zgodovinarji, geografi in filologi, ki jim bo zemljevid nudil zanimiv študij. Za učitelje na slovenskih osnovnih šolah se k omenjenemu pridružuje še dejstvo, da službujejo v Slovenski Krajini prijatelji in tovariši vsega slovenskega učiteljskega stanu in da je kadarkoli možno, da oblast premesti posameznega učitelja v Prekmurje. Zemljevid se naroča pri: KPA v Murski Soboti, v roke akad. Nemeca Janeza. OPAZOVALEC t Albert Levičnik Dne 10. junija je umrl v Ljubljani g. Albert Levičnik, predsednik ljubljanskega dež. sodišča v p. v 89. letu. Njegova rodbina je dala slovenskemu narodu že dva znamenita delavca: Čebe-ličarja Jerneja in pisatelja Josipa Podratitovske-ga, oba brata njegovega očeta. Zvest v pošteni službi za narod je bil tudi pokojnik vse življenje. Komaj 31 leten mož je bil postavljen na čelo okrajnega sodišča v Ptuju, največjega v treh deželah. Ko pa je 1882 izposloval Vošnjak pri ministru Pražaku za slovenske dežele jezikovne naredbe, ki so bile do prevrata osnovni členi jezikovnega prava, je priporočil Pražaku Levičnika, katerega je Vošnjak spoznal kot mladega pristava v Slov. Bistrici, da je bil pozvan v justično ministrstvo na Dunaj. Tukaj je bil Levičnik Pražakova desna roka v slovenskih stvareh, ki je budno pazil, da so se nastavljali slovenščine zmožni sodniki in izvajale jezikovne naredbe. Kolikor so dopuščale razmere je Levičnik vestno vršil svojo nalogo. Lahko trdimo, da je na tem mestu mnogo pripomogel, da je slovensko uradovanje zlasti na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem lepo napredovalo. Po Pražakovem odstopu je moral kmalu tudi Levičnik iz ministrstva. Imenovan je bil 1. 1891. za viš. sodnega svetnika in podpredsednika dež. sodišča v Ljubljani. L. 1898. pa je bil postavljen za predsednika, ne brez ugovora Nemcev, ki so ga tožili kot »panslavista«. Ni se bilo lahko uveljaviti kot na- slednik sijajnega jurista z železno roko, Franca Kočevarja, in to v času, ko se je uvajal novi civilni pravdni red. Z mirno vztrajnostjo je vendar Levičnik ohranil in še pomnožil izvrstni sloves ljubljanskega sodstva. Podrejenemu številnemu osebju je bil strog, toda uvideven predstavnik. Vplival je največ z zgledom svoje neumorne delavnosti in strogo nepristranske pravičnosti. Za denunciacije je bil gluh, za nevšečnosti je imel slab spomin, ni pa pozabil resnične prizadevnosti v službi. V občevanju je bil neprisiljeno domač, neustrašno odkrit, znal pa je ob slovesnih prilikah sodstvo prav elegantno in dostojanstveno zastopati. Posrečilo se mu je izposlovati in postaviti v Ljubljani novo justično palačo, lepo, prostrano, zidano za stoletje. Sam je stal na čelu stavbnemu odboru. Praktična uredba je v veliki meri Levič-nikova osebna zasluga. V dobi njegovega delovanja in z njegovo pripomočjo so nastala sodna poslopja v Radovljici, Litiji in Logatcu. Najvažnejše pa je, da se je za njegovega predsedstva slovenščina v ustnem in pismenem občevanju s strankami docela uveljavila. Da niso bile vse le ugodne politične razmere, da ni bilo brez zaslug pokojnikovih, ki ne le nikdar ni ravnal proti našim narodnim interesom, marveč se je vedno veselil narodnega napredka in zanj delal v svojem delokrogu, so najbolj prepričevalno pokazale vse drugačne razmere pod njegovim neposrednim naslednikom. Seveda, res je, da Levičnik ni podpiral prizadevanja po uvedbi slovenskega