Pred šestimi leti — dne 9. oktobra 1934 — je Jugoslavijo in ves kulturni svet pretresla žalostna vest, da je padel v Marselju kot žrtev političnega atentata jugoslovanski kralj Aleksander. Iznenadila je ta vest ne samo državljane, marveč tudi sosede naše države in širni svet. Nihče si ni mogel misliti, da bi se mogla zločinska roka dvigniti nad življenje kralja, ki je bil priljubljen v vseh krajih naše države ter je užival simpatije tudi v zunanjem svetu. Pokojni kralj Aleksander je bil prešinjen z najplemenitejšimi težnjami ter je stremel po tem, da bi državo uredil in organiziral v močno državo, ki se ji ne bi bilo treba ničesar bati na svetu. Pred očmi mu je vedno lebdel cilj njegovega vladanja, ki je bil hkrati cilj njegovega življenja: blaginja ljudstva. Globoko preverjen, da se more ta blaginja uresničiti edino le v dobi miru, je bil neumorno delaven ter je storil vse, kar je bilo v njegovem delokrogu in območju, da se ta mir ohrani na svetu. Saj je njegova pot v Pariz preko Marselja bila namenjena mirovni akciji. Pomagati je hotel, da bi se ohranil in utrdil mir. Tega svojega namena ni mogel izvršiti, ker je njegovo plemenito srce v francoskem pomorskem mestu nenadno prenehalo biti. Če so atentatorji in njihovi zaplotniki pričakovali, da bodo s kraljem ogrozili tudi življenje države, so se močno zmotili. Državljani so se še tesneje oklenili svojega skupnega državnega doma, ki ga hočejo sporazumno urediti v zadovoljnost vseh. Tudi plemenite težnje jugoslovanskega kralja po ohranitvi miru se niso uresničile. Pet let po njegovi smrti je izbruhnila v Evropi krvava vojna, ki se polagoma pa sigurno razvija v svetovno vojno. Sredi vojnega vrenja se spominjamo pokojnega našega kralja, ki je gorel in se žrtvoval za idejo miru. — Slava spominu kralja Aleksandra!