186
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jarosla v. 256.
Mirambo. Vojska. Poraz.
Glavni dogodek prvega pota Stanley-evega v Afriki je bilo odločno sodelovanje njegovo v vojski, ki so jo Arabci taborahski bili napovedali glasovitemu cesarju unjamuesijskemu Mirambu. Ali ta dogodek bi bil skoro pokazil uspeh njegove ekspedicije in ga stal tudi življenje.
Mirabo! To ime se razlega po Afriki kot bojna tromba. Kedar je izustiš, Arabec zadregeta v svojem šatoru, a črnec se strese od ponosa v svojej kolibi. Mirambo! Nam pa izivlje to ime celo vrsto velikih činov, mrzkih zločinov, v katerih odvažnost, razbor in lokavost sodelujejo z najgroznejšo okrutnostjo. Mirambo je bil s početka vodnik karavane, potem tat, razbojnik in naposled cesar. Vodil je jedno od onih velikih  karavan  robskih,  katere Arabci  pošiljajo  po
dvakrat na leto na morsko obalo, da tje nosijo slo-novo kost, katero zamenjujejo za evropsko robo. Ko se je nekega dne Mirambo vračal iz Zanzibara na čelu bogate karavane, šine mu misel v glavo, da si prisvoji dobra, ki jih je imel čuvati; ž njim so potegnili tudi nosači, in tako je postal načelnik tolovajske čete.
S početka je živel od tolovajstva, napadal je karavane in jih plenil. Ko so se mu privrženci namnožili, napadal je sosedne vasi, pustošil polje in po-plenil vse, kar je dosegel. Ker je bil izredno prebrisan, znal je sukati svoja razbojstva in plenjenja tako, da so se vidile njegove napake kot prava osvajanja. Cela plemena so se podvrgla njegovemu zakonu, plačevala so mu danj, dajala so mu vojake, tako, da je naposled podjarmil celo zemljo Unjamuesi ter se dal proglasiti njenim cesarjem.
To cesarstvo se je pričelo 1870. 1. Moč mladega cesarja je bila kmalu priznana od vseh okolnih vladarjev. Mirambo je koj tudi postavil temelj svojej prestolnici Thierra-Magazy. Tužnaje povest tega mesta, ki v jeziku kinjamuesijskem znači »zemljo krvi." Pri-poveda se, da je dal okrutni vladar zadušiti 12 žen in 12 mož in trupla pokopati pod glavna poslopja, dočim je tla novega mesta pokropil ž njihovo krvjo.
Čudno je urejeno to cesarstvo. V mirnem času vsak obdeluje svoje polje, hodi na lov, dela sploh, kar ve in zna in si služi vsakdanji kruh; sosed ne oškoduje soseda. Kedar pa polje ne obrodi, kedar uime uničijo pridelke ter nastane pomanjkanje, takrat odgovarja Mirambo srdito svojim podanikom, kateri se pritožujejo, da nimajo kaj jesti. „Kaj! Ali so se moji pristaši pomehkužili? Kedaj ste slišali, da bi moral lakote umreti oni, ki zna nositi orožje? Vi nimate kaj jesti, pravite? Ali niso tu šume? Ali ne prehajajo karavane skoro vsak dan? Ako ste ljudje, dobili boste potrebnega živeža. Odidite!"
Tako ošteva Mirambo svoje ljudi, in to tudi izda. Nabere se koj cela četa in gre s puško na rami v šumo čakat karavane. Kedar so nosači utrujeni in stopajo raztreseni in v neredu, takrat jih napadejo prekriti neprijatelji, katerim vele Ruga-Ruga. Nekateri nosači padejo, ker jih je zadela krogla, nekateri pa v strahu pomečejo robo od sebe, da potem laglje beže. Na ta način dobe Ruga-Ruge dovelj plena, od katerega gotov del neso Mirambu.
Kedar pa je treba domačo zemljo braniti, ali novo osvojiti, ali se osvetiti komu, takrat pa skoči na noge celi narod. Motike in sekire se zamene s puškami, na glavo se nameče vojskin lišp, perjanice An bliščeče stvari. Mirambo je namreč vpeljal občno vojno dolžnost v svojih zemljah. Kdor se je hoče rešiti, mora storiti sijajen čin ali veliko uslugo državi. V teh dveh slučajih Mirambo dopušča hrabremu vojaku, da se oženi, oprosti ga vsake robote, in daje mu zemlje in robov.    Vojna se mu toraj   nabira od
Poučni in zabavni del.
187
samih oduševljenih in fanatičnih neoženjencev, kateri v največjej razkačenosti drve v nevarnost in v smrt, da s svojo hrabrostjo steko pravico, oženiti se, biti bogati in živeti v slobodi. Zato se Mirambovih Ruga-Rug boji vse.
In vender je v afriških zadevah še neskušeni Stanley nepremišljen navalil na tega gorostasa. Ko je namreč dospel v Taborah, bilo je vse po koncu. Arabci, gospodarji tega za trgovino jako važnega kraja, bili so ravnokar napovedali vojsko Mirambu, ker jim je sosedstvo tega vladarja postajalo vse nevarnejše. Prigovarjali so Stanley-u, naj se ž njimi spoji in navali na neprijatelja. Naš potnik je mislil, da hoče potem laglje prodirati do jezera Tanganika, zato se je udal in jim obljubil pomoč.
Dne 29. julija zjutraj je odšla cela karavana na vojsko. Na čelu je vihrala zastava Zedinjenih držav ameriških, katera bode, tako so sodili, napravila velik strah neprijatelju. Arabska in Stanley-eva vojna je imela vsega vkup 2.255 mož, od katerih je 1.500 mož nosilo puške, skoro vsi pa so imeli kopja in dolge nože za rezanje glav. Tudi naboja so imeli oboji ljudje dovelj.
Dne 3. avg. sta se spojila oba oddelka vojne. Ponosno so stopale bojaželjne vrste ob ropotanji petdesetih velikih bobnov, in s tolikimi zastavami, kolikor je bilo vodnikov. Mollahi so vojno blagoslavljali, zvezdogledi pa so jej srečo prerokovali.
Naslednjega jutra so so vojaki pomazali s čarobnim oljem, ki so ga napravili njihovi modrijani od raznih tvarij. To olje ima čudotvorna svojstva, za katera znajo samo domači vedeži. Kedar so se vsi namazali z oljem, nagovoril jih je vrhovni načelnik, veličanstven črnec, v katerem je bilo pomešano arabske krvi.
»Poslušajte, poslušajte! Deca Unjanjembe-a, poslušajte! Pot vam je odprt, razbojniki vas čakajo, razbojniki, pravim. Oni vam ustavljajo karavane in jih plenijo; oni vam jemljo slonovo kost; oni vam od-peljavajo žene; oni vas ubijajo, kedar se upirate. Ali pogledite danes s ponosom okoli sebe. V vašem boju vam pomaga sultan zanzibarski, pomaga vam beli človek in njegova čarobna zastava, pomagajo vam Arabci! Idite in borite se! Ubijte neprijatelja! Poberite mu robove, bogastvo in živino! Idite!"
Divji krik je udaril na te besede po vseh vrstah. Ograda sela, kjer je bil tabor, odpre se in vojaki jo udero; skačejo, streljajo in izvajajo razna kretanja, kakor da so v pravem boju, to pa zato, da jim poraste hrabrost in odvažnost. Kmalu so dospeli do Zimbise, kjer je bil Mirambo zbral svoje čete, in boj se začne.
Smešno je gledati take črne vojake, kako skačejo z jedne na drugo stran, naprej, nazaj, kakor žabe. Bitka je postala vender resna. Ko se je strel nepri-jateljev  polegel, navalil je  Stanley  s   svojimi ljudmi
na utrdbo in preskočil ograjo. Stanovniki so začeli bežati v gore, ali za njimi so jo vlili najboljši tekci ter mnogo postrelili.
Selo je bilo jako utrjeno, zato so našli v njem samo 20 mrtvecev. Premagalec je pustil v selu do-voljno posadko, glavna vojna s Stanley-em pa je stopala dalje. Eno uro pozneje sta bili še dve drugi seli v njegovej oblasti, ali do golega izplenjeni in požgani. Premagalec je pobral slonovino, žito in odpeljal na stotine robov.
Naslednjega dne so se razdelili Arabci na več oddelkov, kateri vsi so imeli ob enem napredovati na več točkah. Stanley-a je tresla mrzlica, zato je ostal v glavnem taboru in se vlegel, zabranivši svojim ljudem, da nimajo sodelovati v teh osamljenih bojih, ali niso ga poslušali. Dve tretjini sta odšli, da se borite, zlasti da izplenite sosedna sela. Ob šestih je došla strašna vest v Zimbiso, da je uničena četa 500 mož, katero so vodili najboljši vodniki. Bil je to ogromen poraz. Pa kako se je to zgodilo!
Kedar so Arabci, katere je zapeljal vspeh pred Zimbiso, začeli obsedati neko selo, umaknil se je Mirambo iz njega brez boja, in delal se je, kakor da beži. Premagalci so začeli brez skrbi nabirati bogati plen, robove, slonovo kost, tkanino in biserje. Mej tem, ko so mislili, da Mirambo beži, pocenil je s svojimi ljudmi v visoko travo ob obeh straneh pota, in ko so premagalci začeli se vračati s plenom, pa tudi pijani in siti do grla, planil je po njih in potolkel do tal. Ta nenadni naval neprijatelja, o katerem so mislili, da je razbit, napravil je tak strah ljudem, da so vsi, kateri niso bili ubiti, pometali orožje in plen ter se razkropili po šumi; še le po ovinkih so prilezli v Zimbiso.
Utisek te novice je bil strašen. Stanley vso drago noč ni mogel zaspati, tako so žene vpile in jokale za možmi. Pa tudi ranjenci so prihajali, kateri so se mogli rešiti in njihove žalostne pripovedke so pove-čavale samo strah in zmešnjavo.
Naslednjega dne mesto da se zbero in popravijo svoj poraz, očitali so si Arabci in domačini, kateri je kriv vsega zla. Vrhovno svetovalstvo se je več potov sešlo in posvetovalo ter naposled sklenilo, da se vrnejo. Ko je ta kukavni sklep vojna izvedela, bila je koj demoralizovana. Zastonj se je upiral Stanley, ki je še vedno ležal; zastonj je nastojal prepričati vodnike, da je tak sklep neumen, da se to pravi Mirambo vabiti za seboj; zastonj jim je prigovarjal, da ni smeti bežati koj po prvej nesreči, da so sile, s katerimi razpolagajo, še jake, in da naj sijajno se nadaljuje boj ; niso ga poslušali. Ne da bi mu povedali kaj in kako, začeli so bežati, bežati kar se je dalo. Stanley je bil prisiljen, da stori kar oni. Ker ga je mrzlica tresla, ni se mogel držati po koncu, zajahal je torej osla in se napotil v Taborah. Ljudje njegovi so se vedno ozirali s strahom, kakor da jim neprijatelj že na pete stopa.
188
Lehko si mislimo, kako je bil ponosen Mirambo po tem vspehu. Premagal je belega človeka, zaveznika Arabcev. To je bilo pač najlepše slavlje, o katerem gotovo ni nikdar sanjala ta črna svetlost.