Poštnina plačana v cotovir.i
Sped. in abbon. post. - II Gruppa
Katoliški
Uredništvo in uprava:	Cena: Posamezna štev.	L	25
Gorica, Riva Piazzutta štev. 18	Naročnina : Mesečno	L 110	
Poštno ček. račun: štev. 24/12410	Za inozemstvo : Mesečno	L	190
Leto VI. - Štev. 27
Gorica - 8. julija 1954 - Trst
Izhaja vsak četrtek
 ---------------
Deset let slovenske šole
Bilo je leta 1944, meseca julija, če me spomin ne vara, ko sem prvič stopil med slovenske otroke v slovenski šoli v Gorici. Bil je velik živžav. Mlade učiteljice, menda a-kademičarke iz Ljubljane, so bile med njimi kot v čebelnem panju. Ne njim ne otrokom se ni zdelo res, da v Gorici lahko nemoteno govore in pojejo slovenski in celo v šoli. Res, bila je zasedbena oblast, ki je dovolila, da se je med velikimi počitnicami osnoval tečaj slovenščine za ljudskošolske otroke, da so se ti v poletnih mesecih za silo seznanili z osnovnimi pojmi iz materinega jezika, da so ob začetku šolskega leta mogli z uspehom začeti reden šolski pouk. Marsikdo je tedaj zameril, da so Slovenci sprejeli šolo iz rok okupatorja. Zamerili pa so zato, ker so nekateri vrgli geslo v svet, da od okupatorja ne sprejmemo nič. To je bilo tako, kakor če bi siti lačnemu rekel: »Ne jemlji kruha od okupatorja!a Lahko njemu, ki je sit. Slovenski človek je pa bil lačen slovenske besede in to se je pokazalo takoj, ko se je kljub vojnjm časom priglasilo lepo število otrok k temu prvemu začetnemu tečaju iz slovenščine. Pouk se je vršil, kakor je bilo v onih razmerah mogoče, med zračnimi alarmi, brez učil, enkrat v enem šolskem poslopju, pozneje v drugem. Ali glavno je bilo: po skoro dvajsetih letih se je v Gorici zopet smel vršiti pouk v slovenščini. Treba je bilo veliko idealizma pri onih, ki so v šoli učili, kot pri onih, ki so šolo obiskovali. Tudi mero poguma so morali imeti eni in drugi, saj vemo, da so pozneje ravnatelja Jožo Lovrenčiča obsodili v Ljubljani na zapor, ker je prišel učit v Gorico na slovensko gimnazijo. Toda, kdor ima srce, ne
bo vprašal, ali sme dati lačnemu kos kruha ali tega ne sme, ker je nekdo bogve zakaj to prepovedal; dal mu bo, ker tako veleva srce. In srce je bilo, ki je leta 1944 velevalo slovenskim rodoljubom v Gorici, da so začeli s slovensko šolo.
Bodočnost je pokazala, kako prav so imeli, saj se je v Gorici le to ohranilo, kar so takrat oni zasnovali. Zavezniki so leta 1945 potrdili, kar so našli, in Italija si do sedaj Slovencem ni še upala odvzeti, kar je dobila. To je resnica, čeprav je nekaterim neprijetna.
Zato smemo reči, da letos praznujemo prvo desetletnico obnovitve slovenskega šolstva v Gorici. V Trstu pri Sv. Ivanu so z velikimi slovesnostmi proslavljali stoletnico sve-toivanske ljudske slovenske šole. V Gorici bi morali praznovati desetletnico. Vem pa, da tega nihče ne bo napravil, ker ne sme biti res, da je slovenskim šolarn v Gorici polagala temelje »reakcija« in »bela garda«. Vem tudi, da oni, ki so leta 1944 celo za nevarnost lastnega življenja dosegli, da so se ustanovile slovenske šole v Gorici, ne pričakujejo nobenega priznanja za svoje delo od onih, ki so slovensko šolo v njenih najtežjih časih bojkotirali in jo hoteli uničiti; njim je dovolj zavest, da so v onih odločilnih časih izpolnili svojo narodno in krščansko dolžnost. To naj jim bo tudi plačilo, poleg zapora, ki so ga nekateri prestali.
Tocla nekaj je, kar nas danes ob desetletnici teži, in to je dejstvo, da so naše šole še vedno neuzako-njene, to je brezpravne. Dalje tudi spoznanje, da so se številni rojaki v teh desetih letih izneverili slovenski šoli.
Ponovno in ponovno srečujemo v
ital. javnosti trditve, češ da slovenska manjšina v Italiji uživa vse pravice, ki ji gredo. To so lepe besede za slepilo tujini in morda tudi kakemu domačinu. Mi, ki smo »pars in causa«, mi, ki smo prizadeti, pa moramo ponovno izjaviti, da smo glede šol v istem brezpravnem položaju, kot smo bili pod nemško okupacijo. Naše šolstvo je v celoti kol kaplja na veji, ki jo katerakoli ministrska odredba na pobudo iz Gorice lahko potrese, da izgine v prahu. To se je zgodilo z otroki optantov, to se je zgodilo s šolo v Krminu, to se lahko zgodi z vsem našim šolstvom. In )<ljub temu še vedno vpijejo v svet o izrednih privilegijih slovenskega šolstva! Da, privilegirani smo, ali ta naš privi-legij je, da je po desetih letih naše šolstvo še vedno v položaju, ki mu ga je dal okupator.
Drugo bridko spoznanje pa je, da so se slovenski šoli izneverili številni slovenski starši. Koliko jih poznamo, ki so prva leta imeli svoje otroke na slovenski šoli, pozneje pa so jih brez vsakega vzroka prepisali. Čemu tako rezanje na dve strani? Če si Slovenec, zakaj nisi značajen in zvest? Če si Italijan, zakaj si prej hotel veljati za Slovenca? Obračaš plašč po vetru? Vedi, d(t ti ni v čast in da ti tudi ne bo v srečo, ne tebi ne tvojim otrokom.
Število slovenski šoli zvestih je vendar še vedno lepo. Nekateri teh so danes na univerzi, drugi so že v življenju in v raznih poklicih. Nanje gleda danes slovenski narod v zamejstvu s ponosom, ker so priča, da slovenska šola zasluži polno zaupanje od strani slov. ljudstva in tudi od strani države, ki naj jo zato uzakoni.
V.
11 Guatemali vlada zopet mir
Po par tednih burnih dogodkov se je vrnil v Guatemalo zopet mir. Filokomunistična vlada predsednika Arbenza je, kakor smo že zadnjič poročali, odstopila ter prepustila oblast polk. Diazu, ki pa ni vladal niti 48 ur. Zaradi svojega omahujočega stališča nasproti upornikom, ki jih je vodil polk. Armas, je moral Diaz odstopiti in oblast je prevzel triumvirat pod predsedstvom polkovnika Monzona.
Monzon je stopil takoj v stik z uporniki, ki so bili medtem postavili že svojo lastno vlado. Prišlo je do ustavitve sovražnosti, Monzonova vlada pa je medtem razpustila komunistično stranko ter zaprla vse »jene vidnejše osebnosti. Mnogi komunistični voditelji so zbežali čez mejo, drugi pa so se zatekli v tuja poslaništva. Med temi je tudi predsednik Arbenz, ki se je zatekel baje na mehikansko poslaništvo. Komunistični dnevnik »Tribuna Popular« je prenehal izhajati.
Monzonova vlada je razpustila guatemalski parlament, odprla meje protikomunističnim beguncem ter izpustila vse protikomuniste, kakih 600 po številu, iz zaporov. Izdala je tudi ukaz, da morajo vsi izročiti orožje, ki ga je bila komunistična vlada razdelila med prebivalstvo.
Vendar stvar ni šla povsem gladko. Med Monzonom in Ar m asom je prišlo pri razgovorih, ki sta, jih imela v bližnji republiki San Salvador, do nevarnega nesporazuma. Monzon je zahteval, da mora polk. Armas razpustiti svojo uporniško vojsko in vlado, čemur pa se je Armas odločno upiral.
Končno je prišlo 2. julija s posredovanjem salvadorskega predsednika in ameriških poslanikov v Guatemali in San Salvadoru do zaželenega sporazuma. Vladne posle bo vodil do novih volitev poseben petčlanski odbor. Predsednika tega odbora bosta izmenoma vsakih petnajst dni polkovnik Monzon in polkovnik Armas. Polkovnik Armas je tudi dosegel, da bodo u-porniške čete vkorakale zmagoslav-
Evropska obrambna skupnost
aiko bi ji bila predložena v potrditev.
Druga država, ki še ni potrdila evropske obrambne skupnosti, je Italija. Da jo bo potrdila, ni dvoma, kajti zanjo so vse vladne stranke. Proti bodo glasovali komunisti, socialisti in fašisti, medtem ko se monarhisti še niso opredelili. Verjetno bodo glasovali Covellijevi monarhisti proti, Laurovi monarhisti pa zanjo. Teh zadnjih je zelo malo, pa tudi brez teh je skoraj gotovo, da bo parlament potrdil evropsko obrambno skupnost. Čudno je. le to, zakaj vlada s to pogodbo tako dolgo odlaša, posebno ker se je že večkrat izrazila, da ne veže te pogodbe na rešitev tržaškega vprašanja. Kakor se sedaj govori, bo predložila italijanska vlada evropsko obrambno pogodbo šele v jeseni zbornici v potrditev. S tem svojim
no v guatemalsko prestolnico Guatemalo in da bodo te čete vključene v narodno vojsko. Za protiuslugo je Armas obljubil, da bo razpustil svojo uporniško vlado.
Armas in Monzon sta se tudi zedinila, da ho namen njune politike iztrebiti vsak komunistični vpliv iz guatemalske republike. Za dosego tega namena bodo izdelali novo u-stavo, nato pa razpisali splošne volitve.
Sporazum med 'obema voditeljema in povrnitev miru so pozdravile sirene tovarn in zvonovi vseh gua-temalskih cerkva.
Vprašanje evropske obrambne skupnosti je stopilo zadnje čase zopet v ospredje svetovne politike. Še celo novi francoski min. preds. Men-des France, ki ni zagovornik evr. obr. skupnosti, je moral priznati, da je prišel čas, da se reši to vprašanje. On bi ga seveda najrajši rešil na svoj način, na način, ki bi bil nekak kompromis med stališči prijateljev in nasprotnikov evropske vojske. Ta njegova namera je zadela na hud in nepričakovan odpor. Pogodbe o evropski o-brambni skupnosti ni mogoče več spreminjati, ali se sprejme, kot je bila zasnovana, ali pa se popolnoma zavrže.
Evropsko obrambno pogodbo je že pred dvema letoma podpisalo vseh šest prizadetih držav. Ratificirale, to je potrdile v parlamentu pa so jo samo štiri države in sicer Zapadna Nemčija, Belgija, Nizozemska in Luksemburška. Nekatere države, kot na pr. Nemčija, so mo-
odlaganjem daje socialkomunistom dovolj časa da izrabijo tudi to zadevo v svoje propagandne namene ter da se pripravijo tem bolje na parlamentarno obstrukcijo.
Sicer pa je zadnji čas, da se Francija in Italija zganeta ter zavzameta stališče napram evropski vojski. Združene države so dale že davno razumeti, da ne mislijo več dolgo čakati. In da ne bi ostalo samo pri besedah, so sklenile ukiniti vojaško podporo vsem tistim državam, ki še niso potrdile evropske obrambne pogodbe. Združene države se zavedajo, da utegne to večno zavlačevanje pripraviti Nemce do tega, da se ohladijo za evropsko obrambno skupnost in da bodo zahtevali popolno samostojnost brez vsake povezave z ostalo Evropo. In vse kaže, da ti ameriški pomisleki niso brez vsake stvarne podlage.
rale zaradi tega spremeniti celo svojo ustavo. In sedaj naj bi bilo vse to delo dveh let za vedno pokopano in zopet naj bi se pričele brezkončne razprave in prepiri o nekem novem načrtu evropske obrambe! In vse to zaradi tega, ker so na krmilu francoske države ljudje, ki jim evropska obrambna skupnost slučajno ni po volji, medtem ko je verjetno večina francoske zjbornice za potrditev te pogodbe. Znano je namreč, da se je nedavno tega francoska socialistična stranka izrekla za potrditev evropske obrambne skupnosti ter naložila svojim poslancem, da morajo glasovati kompaktno zanjo.
Največja zagovornica evropske skupnosti je nedvomno francoska krščanska demokratska stranka z Bidaultom in Schumanom na čelu. Pa tudi med drugimi strankami, posebno med neodvisnimi ima evropska skupnost veliko pristašev, tako da je veliko verjetnosti, da bi francoska zbornica sprejela to pogodbo,
Stališče Nemčije
Nemški kancler Adenauer je že pred štirinajstimi dnevi sprejel francoskega visokega komisarja v Zapadni Nemčiji Francois Ponceta ter zahteval takojšnji konec zavezniške okupacije v Zapadni Nemčiji. Ta Adenauerjeva zahteva je bila že tretja, ki jo je nemški kancler naslovil na zapadne zaveznike. V svojem govoru na zastopnike štirih vladnih strank pa je poudaril, da je prišel čas, da se napravi konec devetletni zavezniški zasedbi Nemčije. Isto misel je poudaril že nekaj dni prej, ko je izjavil, da Nemčija ne more čakati vso večnost na svojo neodvisnost.
Posebno jasen pa je bil v svojem radijskem govoru 2. julija, ko je izrekel o nemški zunanji politiki sledeče misli:
»Zvezna republika si je. pridobila že davno pravico do popolne neodvisnosti. Zvezna vlada je prepričana, da bo Francija potrdila v kratkem času evropsko obrambno pogodbo. Ce bi pa tega ne storila, ne ostane drugo kot ustvaritev nemške narodne vojske, vendar smatra Nemčija evropsko vojsko za naj-, boljšo rešitev in njeno zavrnitev za zmago Sovjetske zveze. Zvezna republika ne more še nadalje prenašati posledic dejstva, da niso druge države potrdile evropske obrambne pogodbe. S tem nočem izvajati nobenega pritiska, ampak storiti le svojo kanclersko dolžnost. Gotov sem, da so me v Washingtonu, v Londonu in* tudi v Parizu dobro razumeli. Kar se tiče evropske o-brambne skupnosti, ima sedaj besedo Francija. Mendes France je rekel, da je treba rešiti kmalu vprašanje evropske 'obrambe s pomočjo udeležbe Nemčije. V tem se popolnoma strinjamo, toda da se to zgodi, je treba potrditi evropsko o-brambno pogodbo v njeni sedanji obliki, in to tem bolj, ker je podpisala Francija to pogodbo že pred dvemi leti. V zgodovini mednarodnih pogodb ne najdemo podobnega postopanja.«
Te Adenauerjeve besede so vzbudile pri- Francozih cel val ogorčenja, toda bolj pri tistih, ki nasprotujejo evropski obrambni skupnosti. Niso pa vplivale na zborovanje francoske social, stranke, ki se je zadnjo nedeljo s skoro dvetretjinsko večino izrazila ponovno za evropsko obrambno pogodbo.
A ne samo Združene države in Zap. Nemčija pritiskajo na Francijo, naj se odloči in potrdi evropsko obrambno pogodbo, ampak tudi druge države. Tako so se Belgija, Nizozemska in Luksemburška obrnile nedavno tega na londonsko in vvashingtonsko vlado s prošnjo, naj podpreta njihovo prizadevanje za potrditev evropske obr. pogodbe in naj delata na to, da se izključi vsa-
ka druga rešitev evropske obrambe.
Vse kaže, da se bo morala tudi Francija v kratkem odločiti ter zavzeli svoje stališče napram evr. obr. skupnosti. V Londonu so baje že ustanovili poseben angloameriški odbor, ki se bo bavil z vprašanjem, kako bi vrnili Zapadni Nemčiji neodvisnost in kako bi jo v slučaju, ako bi Francija evr. obr. skupnosti ne potrdila, vključili v zapadno obrambo.
Sumljiv umik v Indokini
Francoske čete so izpraznile ves južni del ustja Rdeče reke ter prepustile važna mesta in dva milijona prebivalcev komunistom v roke. Francoski glavni stan pravi, da se je to zgodilo iz vojaških razlogov, ker bi tega ozemlja ne mogli braniti v slučaju splošnega komunističnega napada. V to ozemlje da so se namreč vrnile precej močne edi-nice Hočiminhove vojske, med njimi tudi čete štirih divizij, ki so se borile pred Dien Bien Fujem.
Umik francoskih in vietnamskih čet se je pričel 29. junija. Vse čete v Tonkinu so zbrane sedaj na prostoru, ki ima obliko kvadrata s stranico 80 kilometrov. V tem kvadratu ležita obe važni mesti Hanoi in Haiphong. S koncentracijo svojih čet upa francosko poveljstvo, da bo moglo uspešneje zavrniti komunistične napade.
Razlogi, ki jih navaja francosko poveljništvo kot opravičilo svojega umika, so gotovo zelo tehtni, kljub temu pa so se širile vesti, da je ta umik prva žalostna posledica razgovorov, ki sta jih imela Mendes France in Čuenlaj pred kratkim v Ženevi. Francoski odgovorni krogi pa to odločno zavračajo ter trdijo, da je bil ta umik že davno prej sklenjen.
Vse to je morda res, kljub temu pa ostane vprašanje, ali je bil ta umik v resnici tako neobhodno potreben. S tem nesrečnim umikom je bilo izročeno namreč okoli dva milijona prebivalcev, od katerih je polovica katoličanov, komunističnim sovražnikom v roke. Kaj čaka te prebivalce pod komunisti, nam je vsem predobro znano.
Vest o umiku francoskih čet z južnega ustja Rdeče reke je vzbudila v vseh katoliških deželah veliko zaskrbljenost.
L.P.
PRISPEVAJTE za t L* Kemperlov sklad!
Stran 2. - leto 1954
KATOLIŠKI GLAS
Leto VI. - štev. 27
Peta nedelja po binkoštih
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ako vaša pravičnost ne bo obilnejša ko pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo. Slišali sle, da se je reklo starim: 'Ne ubijaj; kdor pa koga ubije, pride pred sodbo.' Jaz pa vam pravim: vsak kdor se jezi na svojega brata zasluži, da pride pred sodbo; in kdor reče svojemu bratu 'ničvrednež', zasluži, da pride pred veliki zbor; kdor pa reče 'brezbožnež', zasluži, da pride v peklenski ogenj. Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pusti svoj dar tam pred oltarjem, in pojdi, da se poprej spraviš s svojim bratom, in potem pridi in daruj dar.a *
KDOR REČE: BREZBOŽNEŽ . . .
Da vzklije iz semena pšenica, je treba čakati. Da iz orehovega jedra požezie klica in zraste v drevo, je treba še več časa. To je čas mirnega, potrpežljivega delovanja. Koliko sončnih žarkov posije na gnido, koliko dežnih kapljic vsrka zemlja, kolikokrat zapihlja vetrič, kolikokrat prišu mi čebelica, predno njiva ali vinograd da svoj sad!
Kako hitro so pa končani smejoči se vinogradi ali zibajoča se zlata pšenična polja, če nanje prihrumi nevihta in se vsuje toča. Žalosten je kmet, vzdihuje vinogradnik, vrtnar poveša glavo...
Glejte, nekaj takega je v duhovnem življenju. Koliko truda, koliko naukov, koliko premagovanja je treba, da človek zaživi in živi življenje vere: vzgoja v domači hiši, pridige, obisk sv. maše, beg pred grešnimi zabavami, spoved itd., vse to je potrebno in še in še. To so
'•jiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiniiimiRHiiiiiiMiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiinHiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiHiiniiiiiiiiiMiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiniuiiiiiHHiii
Ali je Marijina družba še sodobna organizacija
gorki sončni žarki, so hladilne sapice, so poživljajoče rosne kapljice za skriti vrtec našega srca.
V takem okolju je v dolgih stoletjih vzklilo, vzrastlo in se utrdilo v narodih krščansko naziranje in delovanje.
Pridrvela je nevihta. Ta vse to lomi, ruši, uničuje; ta nevihfa je brezbožna propaganda materialističnega komunizma. Z lažjo, zapeljevanjem, ustrahovanjem, nasiljem uničuje božjo grudo. Izgovarja se na znanost, a je le budalost!
To delajo brezbožniki!
V današnjem evangeliju pa svari Jezus s hudo kaznijo onemu, ki bi bližnjemu rekel: 'brezbožnež. Kako se to razume? Ali naj brezbožnežu ne rečemo to, kar je? Saj se še celo postavljajo s tem. Stalin in Lenin in njegova garda so bili kar nare-penčeni ob tem nazivu.
Ni pa bilo tako naziranje pri Judih. Tam je bilo silno zaničevanje, če je kdo svojemu sosedu rekel, da je brezbožen.
Besede Jezusove torej pomenijo, da smrtno greši, kdor svojega bližnjega silno zaničuje.
Če mi brezbožneže naziva m o brez-božneže, ne grešimo. Treba pa je, da zanje naredimo kaj dobrega. Ko objokujemo zlobno delo brezbožne-žev, kot Jeremija katastrofo judovskega naroda na jeruzalemskih razvalinah, se upirajmo brezbožni propagandi, tej nevihti, obenem pa molimo za svoje sobrate in šosestre, da vztrajajo v borbi za Boga, pa molimo tudi za brezbožneže, da spregledajo in se spreobrnejo:	da
bo zacvetelo, rastlo in obrodilo sad krepostno življenje v sleherni njihovi duši! Ko se to zgodi, bo pa greh sobrate nazivati brezbožneže.
Danes, ko je človeški razum prodrl do največjih skrivnosti narave, ko si je osvojil ves svet, globine morja in višine gora, ko tudi na verskem polju vse okrog nas vstajajo nove organizacije in nova udruženja, ali je še primerno govoriti o Marijinih družbah, navduševati se za Marijine kongregacije?
Če je kdaj v zgodovini sv. Cerkve bil bolj primeren čas za Marijine kongregacije, tedaj je ta čas prav to stoletje, v katerem živimo, in ki se po vsej pravici imenuje Marijino stoletje.
13. decembra leta 1894 je bil Evgen Pacelli sprejet v Marijino kongregacijo. Petdeset let pozneje 21. januarja 1944 so se mu kot najvišjemu predstavniku sv. Cerkve, sv. očetu Piju XII., poklonili zastopniki Marijinih kongregacij triinštiridesetih držav, med njimi tudi Slovenci in Hrvati iz Jugoslavije. Ob tej priliki je imel sv. oče na tisočglavo množico vseh narodov govor, ki ga brez dvoma takratni udeleženci še nosijo v svojih dušah.
»Posvetitev Mariji v Marijinih kongregacijah,« je dejal sv. oče, nje popolna daritev samega sebe za vse življenje in za vso večnost. Mariji dane obljube ni mogoče prelomiti. Velike in vzvišene so naloge Marijinih družb. Poklicane so predvsem, da svoje člane vzgojijo v prave in močne katoličane, ki bodo na višku take popolnosti, ki jo je sploh mogoče doseči vsakemu v svojem stanu. V popolni pokorščini do sv. Cerkve, pod svetlim zgledom preblažene Device, naj bi bile vsem v najlepši zgled. Pravila Marijinih družb, ki jih je izdelala njihova ustanoviteljica, družba Jezusova, so tako vzvišena in v dolgih letih preizkušena, da so zaslužila že večkratno pohvalo in priznanje sv. stolice. Vendar jih svet premnogokrat napačno pojmuje. Marijina družba ni miren in varen kotiček, kjer članice žive v brezdelju, v zavetju pred nevarnostmi sveta, tudi ne samo mrzlično razkazovanje, podobno plamenu, ki hitro izgori in še pepela za seboj ne pusti. Marijin otrok se ne sme zadovoljiti s tem, da je le rastna straža Brezmadežne, on mora biti Njej v vsem podložen, pripravljen braniti njeno čast in se boriti v njeni sveti armadi do konca. V Marijinih vrstah ne sme biti polovi-carjev.
»Marijine kongregacije,« je nadaljeval sv. oče, »delajo brez hrupa in brez vidnih zunanjih manifestacij. Zato pa je nad njimi Marijin blagoslov. Is njihovih vrst so vstali svetniki in mučenci, ki danes razveseljujejo nebo in tudi nas vzpodbujajo k še večji gorečnosti in svetosti. Bolj kot kdaj koli to nam Marijine kongregacije potrebne v sedanjih težkih časih, st/ato pa,(t pravi sv. oče, njim ne smemo kratiti
nobenih pravic, ki jih ima Katoliška akcija. Marijine družbe so si prevzele nalogo, da bodo vzgojile čete apostolov, ki bodo sol zemlje in luč sveta sredi pokvarjenega človeštva. Kristusov namestnik na zemlji gleda z velikim dopadenjem na Marijine kongregacije, postavljene na tako vzvišeno mesto v laičnem apostolatu. Zato pa želi, da bi Marijine družbe ohranile in pomnožile povsod svoje postojanke, saj jih upravičeno lahko imenujemo KA pod vodstvom preblažene Device.
»Rotimo vas,a je zaključil svoj govor sv. oče, nda nadaljujete začrtano pot, da predvsem polagate glavno skrb na samoposve-litev. Nemogoče je, da bo apostol svojega bližnjega tisti, ki sam ni svet in notranje dograjen. Čez vse pa naj prevlada Marijin duh, ki naj bo najlepša značilnost in odlika Marijinega otroka.«
Naj ne bo med nami družbenice, ki bi ne razumela klica sv. Cerkve v sedanjih težkih časih. Svet drvi v pogubo, mladina je izgubila smisel za višje ideale in ne zna več dvigati pogleda navzgor v zarje Brezmadežne. Naj nas ne prevzame napuh, če smo se me pod Marijino zastavo ohranile dobre. Same bi tega ne zmogle. Priznajmo, da nas je le Marijina roka varovala v najtežjih preizkušnjah in nas dtHgnila, če smo mogoče že padle. Naša dolžnost in hvaležnost do Marije nas veže, da tudi drugim pomagamo do sreče, ki jo me uživamo.
Kakor so se nekoč odpravljali križarji v sveto deželo z vzklikom: Bog hoče! tako moramo tudi me danes iti v boj zoper satana s svetim vzklikom naših m / ud ih src: Marija tako hoče!
(Ir. govora Zore Piščančeve na kongresu Mar. družbe na Repentabru
23. 3. t. 1.).
bližnjih škofov in nekaj naših kanonikov prišli k tej lepi Marijini proslavi. V nedeljo 4. julija so bile vse gradeške ribiške ladje v polni paradi, od krova do najvišjih jamborov okinčane z zelenjem, preprogami, neštetimi zastavicami. Najlepša je bila ona, ki je vozila kip Marijin na Barbano. Procesija se je začela že oh 8. uri in jo je vodil iz Kitajske pregnani škof dominikanec De Rose. Kardinala pa so vsa deželna, vojaška in civilna oblastva pričakovala in sprejela ob glavnem pomolu gradeške luke. Žal je huda ploha preprečila točnost, tako da je kardinal dospel na Barbano z enourno zamudo. Takoj po prihodu se je začela pontifikalna sv. maša pregnanega nadškofa, pri kateri je kardinal lepo slavil Marijo in njenemu varstvu priporočal pridno ribiško ljudstvo, njegove težave in potrebe. Marijino svetišče je žarelo v lu-čih in skoro ni moglo sprejeti vseh vernikov, ki so se zbrali iz vseh furlanskih in tudi nekaterih slovenskih župnij. Pri sv. maši so bili tudi vsi oblastniki, ki so iz Gradeža prišli s kardinalom na bpžjo pot.
Med tem je posijalo sonce, zato je bil popoldanski povratek toliko slovesnejši. Po 'končani večerni sv. maši so mladi gradeski fantje dvignili kip’ svoje Kraljice in ga med petjem ljudstva prenesli na prvo ladjo, na katero je stopil tudi škof De Rose s svojo asistenco. V drugo ladjo se je vkrcal kardinal, drugi škofje in vsa duhovščina ter vsa oblastva. Vsi drugi romarji pa so napolnili kakih 15 naslednjih ladij in med molitvijo, petjem, staranjem mestne godbe je po že pomirjenem morju plula ta edinstvena procesija v gradeško mesto. Tam jo je pričakovala na vseh obrežjih in pomolih nepregledna množica ljudi, med njimi tudi vse polno kopaliških gostov; v njih pohvalo naj povemo, da so bili dostojno oblečeni. Kardinal je iz ladje delil na desno in levo svoj blagoslov množici, ki ga je burno pozdravljala - in se pobožno prekriževala. Iz luke se je razvil sprevod v veličastno nekdaj patriarhovo cerkev, kjer je kardinal še enkrat govoril ljudstvu in pohvalil njegovo vnemo za čast Marijino. Po odpeti zahvalni pesmi je spet on sam podelil blagoslov z Najsvetejšim.
Mestno županstvo je nato visokemu gostu in njegovemu spremstvu priredilo v mestni dvorani sprejem z lepim zahvalnim nagovorom gradeškega župana, kateremu je kardinal odgovoril z bodrilnimi besedami za vse mestno prebivalstvo.
Veliko zanimanje je vzbujal tudi kardinalov kaplan, ki je pristen Kitajec, duhovnik, ki sedaj zaradi razmer na Kitajskem službuje v Italiji.
Naslednji dan si .je kardinal dal razkazati goriško stolnico in ravnokar na novo urejeno zakladnico cerkvenih umetnin.
Kardinal C. Costantini na Goriškem
Gradežani imajo vsako leto (d) tem času zaobljubno procesijo s kipom Matere božje na Barbano. V letošnjem Marijinem letu so hoteli dati tej svoji slovesnosti še večji sijaj in so povabili nekdanjega vojaškega kurata, ki je med prvo svetovno vojno mnogo dobrega storil za cerkve in varstvo cerkvenih umetnin po Furlaniji in ki je postal med tem že škof, bil nekaj časa na Reki, nato pa papežev poslanec v Pekingu na Kitajskem in sedaj kardinal, naj hi prišel vodit njih zaobljubno procesijo, kar je visoki cerkveni dostojanstvenik rad storil. Njemu ob strani so še štirje izmed
Trn v peti slov. komunistom
»Slovenski poročevalec« je v svoji številki od 18. junija prinesel grd in nesramen pamflet za 25-letni škofovski juibilej ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. Sicer smo podobnih .pamfletov iz pisanja komunističnih slovenskih listov vajeni, če pomislimo samo na onega za Marijino leto. A da se bo »Poročevalec« tako grdo izražal o škofu Rožmanu in njegovem delu zadnjih let, pa nismo pričakovali. Vsak, ki količkaj objektivno presoja delo škofa Rožmana, mora priznati, kako nesebično dela med našimi ljudmi v tujini. Škof Rožman je simbol protikomunističnega mišljenja slovenskih emigrantov. Da- je imel prav, ko je svaril pred komunistično nevarnostjo med vojno, pričajo dogodki, ki so sledili po letu 1945 v domovini. Njegovo delo danes v tujini sega samo na duhovno polje in niti tnalo ne posega v poljtično udejstvovanje. Njegovi misijoni, duhovne vaje, obnove in potovanja so samo zunanji izraz njegovega zgolj duhovnega dela. Če pa pri tem pove resnico o brezbožnem komunizmu, je to njegova dolžnost. Vse, kar škof Rožman »zasluži«, če smemo rabiti ta izraz, izda za potrebne ljudi: koliko akademikov je moglo študirati, ko niti ne vedo, da je bil škof Rožman tisti, ki je posredoval sredstva; tudi za KD v Gorici je dal lansko leto posojilo; največja njegova skrb, naložena mu po cerkvenih predstavnikih, pa je skrb za duhovniški naraščaj. Ni majhna ta skrb in narod v tujini se zaveda tudi svoje soodgovornosti za to, (la se iz njegovih vrst vzgoje novi duhovniki, ki bodo delovali med našimi ljudmi, raztresenimi po svetu, če jim v domovini ne bo omogočeno delo. V tem je vera v božjo previdnost škofa Rožmana naravnost čudovita. Slov. komunisti kljub temu ne dajo miru škofu Rožmanu, ker jih njegovo preteklo in sedanje delo razkrinkavanja brezbožnega komunizma zbada kot trn v peti.
: i • : • : : :
• : • : : i : i
: i
IrCmun žaluje ...
(V SPOMIN POK. MSGR. IVANU TRINKU - ZAMEJSKEMU)
Meglica sonce opoldansko skriva, v resnoben molk se Matajur pogreza.
Trčmun žaluje ... Z njim samotna breza kraj božje njive sen o smrti sniva . . .
I domačo zemljo, od trpljenja sveto, glasnik in pevec njen k počitku lega . . .
Ob grobu narod tiho mu prisega, da bo kot on pravico branil vneto.
Slovenije Beneške sin največji -do konca dni resnico je oznanjal, na božje temelje modrost naslanjal, delil jo bratom — učenik goreči.
Njegov spomin, iz roda v rod svetlejši, brezpravne opominjal bo trpine, naj dom v zvestobi gleda jih edine, da dneve kdaj zjasni jim čas poznejši.
Ljubka Šorli
• ••••Sl
-c\:
i :
: t
i: : •
:
Iz življenja Cerkve
KRISTUSOVO ŽIVLJENJE V FILMU
Velika ameriška filmska družba »XXth Century-Fox« je odkupila znani roman a-meriškega pisatelja Fultona Ourslera iz življenja Kristusovega. Kot je znano, so te knjige prodali v Združenih državah preko 3,250.000 izvodov. Roman je bil doslej preveden že v dvanajst jezikov. Po njem bodo torej sedaj izdelali film, za katerega upamo, da ga bomo morda že prihodnje leto videli tu pri nas.
SV. BIRME SE BOJE
Kanadski jezuitski pater, misijonar na Kitajskem, ki je po devetih mesecih ječe bil izgnan, pripoveduje, da ga je sodnik vprašal, kolikokrat je birmoval. Ker je sodnik slišal, da birma naredi kristjana za vojaka Kristusovega, je te besede vzel v strogem, zunanjem pomenu besede, patra pa obsodil kot protirevolucionarnega človeka, ker je nabira.1- vojake za skrivno vojsko Kristusovo.
TRAGEDIJA KARDINALA MINDSZEND-TYJA PO TELEVIZIJI
Tragedijo kardinala Mindszendtyja, ki jo je v obliki življenjepisa obdelal Bela Fabian, je pred kratkim prenašalo televizijsko omrežje Kolumbijske radijske družbe. Zgodba se pričenja z. letom 1944, ko so nacisti zasedli Madžarsko in je kardinal pričel s svojo dolgo borbo proti napadalcem. Ivo so Sovjeti zasedli Budimpešto v letu 1945, so ga izpustili iz ječe, a kmalu je spoznal, da se je le ena oblika preganjanja umaknila drugi, in njegova borba proti trinoštvu se je pričela znova. Njegova tragedija'*" je, kot je znano, močno presunila zahodni svet in vzbudila po vsem svetu val ogorčenja proti komunističnemu preganjanju vere.
SREDIŠČE MARIOLOŠK1H ŠTUDIJ V ZDRUŽENIH DRŽAVAH
Na univerzi v Daytonu, v zvezni državi Ohio, deluje že od leta 1943 Mariološki institut, ki razpolaga danes z najveejo knjižnico del o Devici Mariji na svetu. Poročajo, da ima že preko 30.000 del in najpopolnejšo organizacijo za zbiranje podatkov o razvoju Marioloških študij.
KER JE PAPEŽA ŽALIL
Rimsko prizivno sodišče je potrdilo obsodbo na osem mesecev zapora in to brezpogojno in z vpisom v kazenski list, na katero je bil obsojen komunistični župan mesta Valeranno, Ote.llo Benedetti, ki je v teku neke stavke na zborovanju imel govor, v katerem je iznesel težke žalitve proti sedanjemu papežu.
TOČNOST SV! OČETA
Tehniki, ki so morali izvesti prvo evropsko televizijsko oddajo, do katere jt prišlo 6. junija letošnjega leta, so izrazili svoje občudovanje nad točnostjo, s katero je slcjH sv. oče njihovim željam. Papež se je prikazal tako pri vratih svoje študijske sobe kot v konizistorialni dvorani natančno tisti trenutek, ki je bil ze poprej določen. Tehniki so izjavili, da_ je malo važnih osebnosti, ki bi tako vestno in skrbno sodelovale pri oddajah. — Točnost sv. očeta Pija XII. lahko občudujemo vsi, saj se vedno vsi njegovi nastopi začnejo točno po urniku in točno tudi končajo. — Da bi ga vsi veliki in mali po-
V W A SH IN GTONSKE M KAPITOLU — »SOBA MOLITVE«
Ameriški senat je pred nedavnim izglasoval predlog, da bo preuredil eno dvora-no na Ivapitolu v V a-liingtonu v »sobo molitve in premišljevanja«, ki bo na razpolago članom ameriškega kongresa. Isti predlog je že lansko leto sprejela poslanska zbornica in sedaj bo uzakonjen. Nova kapela bo na razpolago vsem članom kongresa vseh veroizpovedi. Kot je znano, pričenjajo zasedanja v senatu in predstavniški zbornici vedno z molitvijo. Vsaka zbornica posebej ima svojega uradnega kaplana.
Duhovne vaje
za dekleta bodo v Gorici Dtl 16. avgusta do 20. zjutraj. Pogoji bodo isti kot lani. Zglasiti se je v Gorici v stolnem župnem uradu, Corte S. Ilario 7.
Zadnji sončni mrk
Zadnji dan junija smo bili v prvih popoldanskih urah priče delnega sončnega mrka, in ne samo mi, ampak tudi prebivalci velikega dela Severne Amerike, vseh polarnih krajev, vse Evrope, Severne Afrike in centralnega in zapadnega dela Azije.
Popolnega sončnega mrka pa so bili deležni le prebivalci kakih 180 km širokega pasu, ki se je vlekel od me.je med Združenimi državami in Kanado čez Atlantski ocean na Norveško in švedsko in v jugovzhodni smeri tja do Pakistana. Čim bližji je bil kak kraj temu pasu, tem bolj popoln je bil za dotični kraj sončni mrk.
Za zadnji sončni mrk je vladalo povsod veliko zanimanje, posebno pa med zvezdo-slovei, katerim nudi popolni sončni mrk priložnost za opazovanje tako zvane sončne korone, sončne fotosfere in njenih protuberanc, ki se dajo ravno oh popolnem sončnem mrku najbolje proučiti. Odkar velja Einsteinovo načelo, da se da svetloba tehtati, študirajo ob popolnih sončnih mrkih tudi odklonjeno« t, ki jo utrpijo žarki oddaljenih zvezd, ko hitijo mimo Sonca do nas. Na te žarke vpliva namreč Sonce s svojo ogromno privlačnostjo ter jih odkloni od njihove ravne poti nekoliko proti sebi.
Škoda da traja popoln sončni mrk v najugodnejšem slučaju na enem in istem kraju še ne popolnih osem minut, tako da imajo zvezdoslovci za opazovanje tega zanimivega nebesnega pojava le malo časa na razpolago. Zato poskušajo izrabiti ta kratki čas za snemanje navadnih in spe-troskopičnih slilk sončne korone, to je venca žarkov, ki obdajajo Sonce in ki so ravno ob popolnem sončnem mrku vidni.
Toda tudi v lem oziru niso imeli astronomi pri nas v zapadni Evropi nobene sreče, kajti na švedskem otoku Oelandu, kamor se je bilo podalo veliko astronomskih ekspedicij, je bilo nebo ob času popolnega sončnega mika popolnoma zagrnjeno z oblaki.
Naj omenimo, da bomo imeli čez sedem let (15. febr. 1961) tudi v naši bližini popoln sončni mrk. Pas tega popolnega mrka bo šel baje skozi Ligurijo, Emilijo in Ro-maguo. Če odgovarja to poročilo resnici, bomo imeli priložnost, da si za male stroške ogledamo tudi mi popolni sončni mrk.
Leto VI. - štev. 27
t France Kremžar
Dne 26. junija je umrl v Argentini g. France Kremžar. Imel je tumor v glavi, pa je bil tako slab, da ne bi vzdržal operacije. Letos ‘je še obhajal 70-letnico.
Z njim smo zgubili moža, ki je bil dosleden katoličan in navdušen Slovenec. Več let je deloval na Goriškem. Ob ločitvi nove struje od Gregorčiča je bil ustanovljen tednik »Novi čas«. Uredništvo tega lista je sprejel mladi visokošolec Kremžar. Slov. kršč. soc. zveza je imela svoje prostore v Gospodšfci ulici. Tukaj je bilo uredništvo in uprava »Novega časa« ter čitalnica, katero so obiskovali posebno mladi dijaki. Franc Kremžar se je v Gorici udejstvoval kot kat. organizator in prosvetni delavec. V to svrho je požrtvovalno prehodil vso našo
deželo od Predila do morja. »Novi čas« je imel visoko naklado in mlada roka Kremžarjeva'je dala listu tak značaj, da so vsi po njem segali.
Prva svetovna vojna, je list ukinila in Kremžar se je vrnil v Ljubljano. \ bivši Jugoslaviji je bil poslanec Slov. ljudske stranke. Urejeval je »Slovenca« in »Domoljuba«. 3. maja 1945 je bil izvoljenn za predsednika slovenskega parlamenta. Vedno je bil dosleden nasprotnik komunizma. Med rdečo revolucijo je izgubil dva sina — eden je bil duhovnik. Po zadnji vojni se je moral umakniti v tujino, kjer je našel tudi svoj zadnji počitek.
Naj mu Bog bogato poplača njegov trud, njegovo delo in njegove žrtve!
IZ JUGO SLAVI) E
Kmetje lahko dobe posojilo
V zvezi z novo kmetu bolj ugodno agrarno politiko je jugoslovanska vlada sprejela odlok, s katerim se daje možnost samostojnim kmetom, da lahko dobe pri Narodni banki posojilo za nakup umetnih gnojil, semen in podobnega. Tako posojilo je treba vrniti v teku enega leta. Dalje morejo kmetje dobiti tudi posojilo za nakup strojev, ureditev sadovnjakov in za druge slične izboljšave v kmetijstvu. Ta k n posojilo se mora vrniti v roku 5 let. Višina posojila se izračuna na podlagi davčne osnove.
Iz tega odloka je vidno, da je komunistična jugoslovanska vlada razumela, da je tudi kmet steber državnemu gospodarstvu, in to ne toliko udružen v kolektivne kmetije, temveč kot samostojen gospodar. Koliko časa bo trajalo tako spoznaje beograjske vlade, bomo videli, ker tam menjavajo svoja naziranja in 'načrte vsakih šest mesecev, če ne še pogosteje.
Toča onstran meje
Neurje in slabo vreme, ki preganja našega kmeta na Goriškem in v Slov. Benečiji, ne prizanaša tudi onstran meje ne. Tako je neurje, ki je divjalo ponoči pred praznikom sv. Petra in Pavla, močno prizadelo tudi vasi onstran meje, posebno Grgar in okolico, kjer je toča oklestila
domala vse sadno drevje.
Pridelek pšenice bo letos v Vipavski dolini znatno manjši kot lani, ker je zaradi prevelike moče napadla pšenico rja, kakor se je zgodilo tudi povsod drugod v deželi.
Solkanski most obnavljajo
Znamenitost Primorske je tudi solkanski most čez Sočo, ki se boči v enem samem loku čez reko. Menda je še danes edini te vrste v Evropi. Spomladi leta 1945 so ga bombardirala ameriška letala in odvrgla 170 bomb, ali le ena je zadela most in ga zrahljala. Zato je bilo nekoliko nevarno voziti čezenj in so ga podprli. Sedaj sa most začeli popravljati; razpoke bodo zalili s cementom in ogrodje mostu bodo po potrebi podprli z novimi dozidavami. Po končanih delili bodo vlaki zopet vozili čez most z nezmanjšano brzino.
Kriza mlekarstva na Tolminskem
V gospodarskem oziru kmetijstvo na Tolminskem peša. Velikih kmetov je malo. Glavni vir dohodkov je mlekarstvo, oziroma izdelovanje sira. Na tem področju je nastala kriza. Sir ne gre v denar. Ljudje godrnjajo in mečejo krivdo na vse mogoče. Krivi so pa tudi sami, pravijo »Primorske novice«, ker se premalo brigajo za moderniziranje mlekarstva in za izboljšanje kakovosti blaga.
RAZNE NOVICE
O Cerkvi, ki mora molčati
Da ne bodo bralci mislili, da samo »Kat. glas« prišteva »socialistično« Jugoslavijo med dežele, kjer ima Cerkev zavezana usta, sporočamo, da je v Belgiji pretekli mesec izšla pri svetovno znani založbi Deselee-de-Bromver v flamskem mestu Brug-ge lična knjiga z naslovom »Cerkev molka — jugoslovanski katoličani«. Na 176 Straneh knjiga pregledno in sistematično prikazuje v francoščini različne strani boja brezbožnikov proti katoličanom. Nekaj naslovov poglavij se glasi: Malo znan po-lo/aj ali slabo razumljeni, Boj proti Cerkvi v šoli, Razkristjanjevanje mladine, Boj proti veri odraslih, Napadi na papeža in " škofe, Napadi na duhovnike, Zveze tkzv. ljudskih duhovnikov, Gospodarska zadušitev Cerkve. V dodatku podaja knjiga v francoščini pismo jugosl. škofov Titu leta 1952.
Knjiga zaključuje: »Vse, kar smo navedli, razkriva v jasni luči, kaj hočemo in
venci ne počutili ena družina. Pred tujci bi se pokazali kot razkropljena čreda in kot narod, ki nima spoštovanja do samega sebe.
Na drugi strani reke Maas, v holandskem Limburgu pa se veselijo 25-letnega obstoja svojega slov. kat. društva sv. Barbare Slovenci in Slovenke v Hoensbroeku. Ponosni so na četrt stoletno delo. Radostno pokažejo svojo zastavo, za katero so hodili na slovenskih prireditvah in ki je kazala svetla načela naših rojakov v tujini: zvestobo katoliški veri in zvestobo svojemu slovenskemu narodu.
Vsem dragim rojakom in njih družinam, zlasti pa nekdanjim in sedanjim društvenim delavcem prisrčno čestitamo!
Ptice, žrtve radioaktivnosti
Pticam selivkam, ki so že izpostavljene tolikim nevarnostim, se je zdaj pridružila nova in zanje najbolj usodna. Ministrstvo za poljedelstvo v Tokiu je po natančnih preiskavah na tihomorskih obalah ugotovilo, da so atomski poizkusi v Tihem oceanu povzročili smrt velike večine ptic selivk. Japonske otoke je letos dosegla ena tretjina manj lastovk kot prejšnja leta. Na raznih obalah so tudi zasledili cele gruče mrtvih lastovk in drugih ptic selivk, zopet druge kažejo očitne znake radioaktivnosti. Kdo bo še varen pred to strašno pošastjo dvajsetega stoletja?
Ladje na reakcijski pogon
Nemški inženir Wilhelm Fechner je izjavil, tla bo v najkrajšem času izgotovljena ladja po njegovem načrtu, ki bo lahko v 40 urah preplavala Atlantski ocean iz	Evrope v Ameriko. Inž. Fechner se že	od
leta 1913 bavi z izdelavo motorjev na reakcijski pogon in je sedaj svoje številne poizkuse tako izpopolnil, da se mu je posrečilo izdelali ladijski motor, ki	bo
imel hitrost 185 km na uro. Ladja	na
reakcijski pogon bo lahko prevažala 1500 potnikov in 180 mož posadke.
Tekme za svetovno prvenstvo v nogometu
kako delajo voditelji jugoslovanske ljudske republike. Pa kljub temu še naprej vztrajamo v upanju, da bosta končno prevladala pamet in razumevanje, resnične narodne koristi nad slepoto in strastmi, ki so toliko škodovale jugoslovanski državi in ki so ji vzele toliko časti pri vseh svobodnih narodih.«
Trije jubileji naših izseljencev
Poteklo je 30 let, odkar so se zbrali slovenski rudarji v Lievinu v severni Franciji in ustanovili slovensko katoliško društvo sv. Barbare. Tridesetletni jubilej so nedavno proslavili s petjem in igro, kar je vlilo našim ljudem spet novega poguma in veselja.
Srebrni jubilej slavi letos tudi društvo sv. Barbare v belgijskem Limburgu v rudarskem mestu Eisden. Koliko trudov in naporov je bilo v teh 25 letih, da se je društvo ohranilo in vzdržalo. Pa niso bili zastonj! Če bi društva ne bilo, bi se Slo-
Preteklo nedeljo 4. julija so se zaključile v Švici tekme za svetovno prvenstvo v nogometu. Tekme se obnavljajo vsaka štiri leta. Začele so se leta 1930 z zmago Uruguaja. Leta 1934 in 1948 je zmagala Italija. Zaradi vojnih razmer so ostale prekinjene do leta 1950, ko je .spet zmagal Uruguaj. Sledečih 16 moštev je dobilo letos dostop do pripravljalnih tekem, ki so se pričele 16. junija: Brazilija, Mehika, Francija, Jugoslavija, Italija, Turčija, Nemčija, Ogrska, Avstrija, Škotska, Uruguaj, Švica, Anglija, Češkoslovaška, Belgija, Koreja.
Tekme so se izmenoma igrale v sledečih mestih: Bern, Bazelj, Lozana, Ženeva, Zu-rih, Lugarn, vsa v Švici.
Po izbirnih tekmah, ki so se vršile 16.-17., 19.-20. in 26.-27. junija so ostala štiri moštva: Uruguaj, Ogrska, Avstrija, Nemčija, da se pomerijo za svetovno prvenstvo.
Pri prvih tekmah se je dobro izkazalo jugoslovansko moštvo, ki je dobilo proti Franciji (1-0) in izenačilo z Brazilijo (1-1), enim izmed najmočnejših svetovnih moštev. Po nesrečnih naključjih je Jugoslavija zgubila tekmo z Nemčijo (2-0) in je tako bila izključena iz zadnjega kroga pred zaključkom. Italija je svojo prvo tekmo s Švico
izgubila (2-1). Opomogla si je z Belgijo (1-1), a je spet podlegla Švici (4-1) in tako ostala izključena iz nadaljnjih tekmovanj. Po naslednjih tekmovanjih med moštvi Ogrske in Uruguaja (4-2) in med moštvi Nemčije in Avstrije (6-1) sta se moštvi Ogrske in Nemčije srečali 4. juliji' v zaključni tekmi v Bernu. Tekma se jo končala z zmago Nemčije (3-2), ki je tako zmagoslavno zaključila tekme za svetovno prvenstvo v nogometu za štiriletje 1954-1958. — Dan pred koncem se je vršila v Zurihu tekma za tretje mesto v končni ocenitvi med Avstrijo in Uruguajem. Dobila je Avstrija (3-1).
Zares nepričakovan je uspeh nemškega moštva. V prvih izbirnih tekmah se je Nemčija izkazala slabša od Ogrske, saj je izgubila kar z 8-3. Moramo pa priznati, da je s svojo zadnjo tekmo proti Ogrski odkupila prejšnji rezultat: Pokazala se je vztrajno in neustrašeno in je zaslužila priznanje kot najboljše svetovno nogometno moštvo za leta 1954-1958.
Končna ocena je sledeča: 1. Nemčija, 2. Ogrska, 3. Avstrija, 4. Uruguaj, 5. Brazilija, Anglija, Jugoslavija, Švica. 9. Belgija. Češkoslovaška, Koreja, Francija, Italija, Mehika, Škotska, Xuruja,
Z višarskih klancev
Prejeli smo in objavljamo vsem v premislek
Vsak kulturen človek je ogorčen nad o-skrunjevamjem prekrasnih slik nedokončanega križevega pota sredi gozda na poti na Višarje. Umetnine Toneta Kralja propadajo zaradi sodobnih vandalov, ki s svinčniki, noži in skovanimi palicami ovekoveču-jejo na njih svoja imena. Po drugi strani pustijo slike celo dolgo zimo izpostavljene dežju in snegu, tako da so že skoro čisto izprane. In vendar se nahaja za vsako, kapelico že pripravljen zaščitni pokrov, ki se da jeseni z lahkoto pritrditi čez sliko. Ker so slike na marmorju, bi trajale večno, pa tudi pisuni bi jim ne mogli do živega, če bi jih varovala primerna mreža.
Toda vsi ljubitelji Sv. Višarij enodušno žele in tudi pričakujejo, da se do bližnjega 600-letnega jubileja izgradi še ostalih 8 postaj. Njih velikodušnost bo rade volje pokrila še te stroške. Predvsem pa bi bilo treba poklicati T. Kralja, da bi popravil ognušene podobe in da bi tudi videl, če se še da kaj rešili njegovih slik v svetišču samem. Marsikje so precej trpele zaradi vlažnega zidu, pa tudi zaradi puščajoče strehe.
Sv. Višarje so biser vseh naših božjih poti, zato ne dopuščajmo, da nam še dalje propadajo!
Svetovišarski romar
ŠIRITE NAŠ LIST!
POGREB MSGR. TRINKA V
Z GORIŠKEGA
Spremembe na kvesturi
Goriški kvestor dr. Ltf Castro je premeščen v Genovo. Na njegovo masto pride dr. Datillo iz Benetk. Vicekvestor dr. Ja-soni je premeščen v Benetke, na njegovo mesto v Gorico pa je imenovan dr. Oliva, ki so ga te dni povišali v čin vicekvestor j a.
Cena mlatvi
Po dogovoru med predstavniki kmetov in mlatileev bo za letošnjo mlatev veljala sledeča cena: za potujoče mlatilnice 6 do 7 odstotkov pšenice, ali odgovarjajoča vsota v denarju, za nepotujoče mlatilnice pa od 6 do 6.30 odstotkov žita.
Škofijsko romanje na Barbano
V soglasju s škofijo je Vodstvo božje poti na Barbani določilo, da bo skupno škofijsko romanje vseli slovenskih župnij v gor. nadškofiji k M. B. na Barbano v sredo 11. avgusta. Pred praznikom Mar. vnebovzetja bodo namreč izmenoma romali na Barbano posamezni dekanati. Oba slovenska dekanata bosta imela torej svoj dan 11. avgusta.
Obvezna oddaja pšenice
Obvezna oddaja žita državi znaša letos v naši pokrajini 46.000 stotov. Od tega odpade največjii del na žitorodne kraje furlanskega dela pokrajine. Goriška občina mora izročiti 287 stotov žita, krminska 4.912 stotov, Dolenje 146 stotov in Ronke 4.708. Za odkup žita veljajo ista pravila kot lani.
100 milijonov za novo bolnico
Uprava nove goriške bolnice je te dni prejela iz državnega sklada že tretjo denarno pomoč v znesku 100 milijonov lir za nadaljnja dela v novem bolniškem poslopju. Predsednik dr. Longino Culot še je zahvalil predsedstvu državnega sklada. Tako upamo, da ho dokončno le uresničena želja Goričanov in da bomo tudi v našem mestu imeli dostojno bolnišnico.
Prekop grobov
Goriška občina obvešča, da zapade s prvim oktobrom t. 1. rok za grobove v katerih so pokopani mrtvi pred 30. septembrom 1944. To velja za goriško pokopališče, kakor tudi za pokopališča v Pevmi.
ALOJZIJ REMEC:
yliulcej. T^ošuia
V------------------------------    POVESI
Obrnil je glavo proti oknu, da bi ga nihče ne videl, in iz oči so se mu potočile solze na vzglavje, v katero je bil s svojim bledim, shujšanim obličjem. Stiskal jc zobe, da bi ne zakričal od bolečin, ki so nenadoma stisnile grlo, tiščal oči krčevito skupaj, da bi se ne videl skozi solze: invalida z leseno nogo. On, ki mu ni bila nobena pot prestrma', nobena steza prenerodna, on, ki je bila vsa domača vas njegova, ki je z lahkim korakom ob vsaki uri ponoči hodil vriskajoč čez polja in griče po prostosti prelepe domače doline, on bo odslej s palico in leseno nogo kakor starec odtrkljal svojo žalostno pot v življenje!
Melika roka ga je pogladila po čelu. Odprl je oči in zagledal sestro Cirilo.
»Ne jokajte, Košuta!«
»Boli me v nogi...« se je zlagal in si z rokavom potegnil preko oči.
»Vem, vem... Boli vas tudi srce. A ne obupajte! Ona, ki vas je rešila smrti, vam bo pomagala prenesti tudi to...«
Sestra mu je rahlo dvignila glavo in mu obesila njegovi dve svetinjici| krog vratu.
»Shranila sem vam jih, da vam jih vrnem, če se vzbudite. Ali pa bi vam jih bila obesila krog vratu, če bi bili umrli. Zaupajte v Marijo! Ali hočete, da pišem, kako je z vami, materi, sestri, nevesti?«
»Materi bi rad sporočil, da sem še živ. O nogi pa ni treba sedaj nič pisati! Saj bom vse naznanil, ko bom mogel vstati...« je odgovoril Andrejček in strmel truden ven v snežni dan.
*
Dnevi, tedni in meseci so potekali enakomerno. Od življenja, ki je vrvelo tam zunaj,' je prihajal med ljudi v bolnici le daljni odsev. O vojski so govorili vsi vsako uro kakor o vsakdanjem kruhu. Boji v Karpatih, zmage in porazi, tolikointoliko ujetnikov, tolikointoliko topov so Rusi izgubili, to so bile besede, za katere se ni zmenil nihče več. Le tedaj so se za hip zganili, ko je kdo umrl ali pa so se postelje napolnile čez noč z novimi ranjenci, ki so redkobesedno pripovedovali svoje življenje na fronti, če je kdo silil z vprašanji vanje.
Andrejček je bil že toliko okreval, da je vstajal in se učil hoditi. Na desno nogo
so mu pod koleno pritrdili neko železje in s tem je moral hoditi po dolgih belih hodnikih vsak dan v zimskih mesecih tako dolgo, da se je utrudil. Spočetka je bil v par minutah ves obnemogel. Zdaj se je tako navadil, da je mogel po stopnicah doli v park, ki je poganjal in zelenel v aprilskem soncu.
Tudi danes je hodil že celo uro po soncu in sedel potem na klopico. Dolgčas mu je bilo samemu, ker ga ni spremljal kakor po navadi Aleš Koritnik, ki se mu je bil mesec bolezni raztegnil že na štiri. Tisto jutro je pa moral v pisarno in ga še sedaj ni bilo nazaj.
Andrejčku je sončna toplota lila po vseh žilah; vrabci so čebljali, z vrhov dveh smrek sta si odpevala dva ščinkavea: pomlad gre že preko gričev...
Mehko, toplo je bilo Andrejčku krog srca; vzel je bil iz bluze sesvaljkano zamazano pismo, ki mu ga je mati po Frane-ki pisala v bolnišnico. Pisala mu jih je potem še več, a to je bilo najlepše, zato ga je Andrejček hranil in večkrat bral.
- - »Če si tudi ob nogo ali ob roko, Andrejček, vedno ostaneš moj sin in te bom imela še rajši, ker boš moje pomoči bolj potreben kakor prej. ko si bi! še zdrav.
Nič mi ne pišeš, kam te je krogla zadela. Naj bo, kakor hoče, vesela sem, da te je Marija smrti obvarovala. Ker si vendar moj ljubi sin, za katerega bi jaz življenje dala. Tolaži me ob tvoji nesreči to, da ti ne bo treba več na vojsko. V endar sem hudo žalostna, če pomislim, da si, ubogi, morda tak revež, da nikoli več ne boi zdrav. Zato mi piši sam, ko boš mogel, kako ti je!« —
Morda je Andrejček že stotič bral te besede, ki jih je Francka tako lepo napisala v materinem imenu. Še do danes pa ni domov pisal, da je ob nogo, marveč v pismih, ki jih je pisal sam, je pripovedoval le o levi nogi, iz katere da zdravniki vsak dan vlečejo železa. In zadnji poldrugi mesec je pa vedel povedati le. to, da se noga lepo celi in da se zlomljena kost počasi uravnava, da hodi ob palici, a da bo že še opravil polagoma tudi brez nje.
Zagledal je Aleša, ki je prihajal po belem potu. Spravil je pismo, vstal in mu šel naproti.
»Kaj so ti povedali?« ga je vprašal.
»Jutri bom moral oditi. Od bataljona je prišlo pisanje, da sem zdrav. Tako pojdem k bataljonu in potem z marškompanijo zopet na fronto.«
»Morda ti vendar ne bo treba še enkrat v tisti pekel?«
Mračno in trdo ga je prekinil Koritnik. »Fant, to so velike stvari... Zdi se mi, da nas bodo zvezali čez prsa in nam zanko deli za vrat. Ne bomo mogli ne gibati ne dihati...«
Umolknila sta.
»Ne vem, kako to misli:, Aleš. Ti poznaš svet, si pameten. Jaz ne vem sedaj nič drugega kakor to, da mi še nikoli ni bilo teko hudo, da sem ob nogo, kakor ta hip...« je povzel Andrejček zopet pogovor.
»Čemu, Andrejček? Ali misliš, da bi ti mogel kaj izpremeniti, če bi bil tudi zdrav? Drugod se nam piše postava, moj ljubi!-Naša kri je samo zato, da drugi vanjo pomakajo bodala.«
»Učeno govoriš; ne razumem te, ti pravim. A vem: če nimam več dveh nog, imam še eno in dve roki. Aleš, rečem ti: tudi tak, kakor sem, se bom prebil do pravice. Nobenih bogastev si ne želim, naj se svet preobrne, kakor hoče, samo živel bi rad do smrti, skorjo kruha vsak dan si prosim in vsakdo naj me pusti, da ostanem tisti Andrejček, kakor sem bil od rojstva!«
Podgori, Štandrežu, Ločniku. Vsi, ki bi želeli grobove svojcev še obdržati, morajo vložiti prošnjo na goriško občino s potrebno vsoto za obnovo dosedanjih občinskih grobov za veljavnost deset let, ali pa za prenos v zasebne grobnice. Do Ul. decembra morajo biti z omenjenih grobov odpeljani tudi vsi znaiki, kot so spomeniki, križi in drugo, ker v nasprotnem slučaju »ostanejo ti predmeti last občine.
Neguš si je izbral slovenskega inženirja
Inž. Stanko Konjedic, doma iz Plavi, ki že več let deluje kot inženir v Abesiniji, je bil pred kratkim imenovan za šefa inženirskega oddelka pri abesinski vladi tesarja Haileja Selasija. Goriškemu rojaku čestitamo.
Stanovanjska zapora doleta 1960
Ministrski svet je odobril zakon, po katerem ostane v veljavi stanovanjska zapora io 31. decembra 1960. Do takrat menijo, da bo že dovolj stanovanj in se bo lahko sklepanje stanovanjskih pogodb sprostilo. Obenem se bodo s 1. julijem 1954 povečale blokirane stanovanjske najemnine za 20%. Naslednji poviški stopijo v veljavo ob začetku vsakega naslednjega leta, tako da se bodo najemnine dvignile v primeru z najemninami leta 1944 —- 28 krat. Vendar bosta ta sklep morala še odobriti poslan--ka zbornica in senat.
Večinski volilni zakon preklican
Večinski volilni zakon, po katerem so se lansko leto vršile državnozborske volitve, je sedaj preklican. Po tem zakonu si je namreč stranka, ki je dobila polovico glasov več enega, pridobila '65 odstotkov poslanskih mest. Do 15. julija mora vlada predložiti nov zakon po proporcionalnem sistemu.
Matura v Gorici
NA LICEJU v Gorici je letos maturiralo 9' dijakov; izdelali so: Bregant Dimitrij, Corsi Tatjana, Erraco Franko, Bescig Ivan. Ostali imajo popravljalne izpite.
NA UČITELJIŠČU je delalo usposoblje-nostni izpit 23 kandidatov. Izdelali sta; Čavdek Milena in Vončina Marija. Zavrnjeni so bili trije kapdidati; ojlali imajo popravne izpite jeseni.
Vsem onim, ki so izdelali, našo čestitke in voščila za srečo v življenju; ostalim pa, da bi srečno izdelali jeseni.
Števerjan
Upali smo, da bo kljub tolikemu dežju nekaj sadja še ostalo, toda kar je dež pustil je strašna toča skoraj vse potolkla. To posebno v spodnjem' delu Števerjana: na Valerišču in Gradiškuti. Goriško poljedelsko nadzorništvo je priznalo števerjan-ski občini 22 milijonov lir škode.
Upajmo, da prizadetim priskoči na pomoč vlada.
Fram’ Terpin bo v kratkem odprl skladišč« vina na debelo v Števerjanu.
r
Pretciklo nedeljo so praznovali svoj naj-leipši dan v življenju naši prvoobhajanci. Bilo jih je lepa četa: 10 dečkov in trinajst deklic. Ob vhodu v cerkev jih je sestrsko pozdravila deklica iz Marijinega vrtca. Popoldne pa jim je Marijin vrtec pripravil v senci borovcev lepo prireditvico. Rajanje, simbolične vaje in recitacije deklic so vse navzoče ganile. Tudi dečki so pokazali svojo pridnost in ljubezen do mlajših z igrico ,(Nočni Obisk« monsignorja Srečka Gregorca.
Najlepša hvala gre gospodični Elviri Ču-haj, ki je z veliko požrtvovalnostjo in potrpežljivostjo pripravila to popoldansko veselje našim prvoobhajancem.
Žabnice
Po 17 letih se je vrnil med nas za kratek čas č. g. Janez Elilioh, D. J., misijonar v Indiji. Prišel je v spremstvu rodno sestre dr. Elbe, ki je prav tako misijonska zdravnica v Indiji. Z velikim veseljem smo sprejeli g. misijonarja in mu ob tej priliki pripravili slovesen sprejem pred cerkvijo ob le,pem slavoloku.
Prvi pozdrav <mu je poklonil domači cerkveni pevski zbor s pesmijo »Novi onašnik, bod’ pozdravljen!« Zepeli smo mu jo zato, ker je v daljni Indiji, kjer je imel novo mašo, ni nikoli slišal. Mala deklica Frida mu je nato izrekla dobrodošlico v imenu cele vasi. Vse pričujoče je ta srčkani in nežni pozdrav ganil do solz. Sledila je večno lepa pesem »Marija, skoz življenje«. Nakar se je g. misijonar v kratkih in izbranih besedah zahvalil rojakom za bratski sprejem. V cerkvi je sledila sv. maša, med katero je pozdravil g. misijonarja domači g. župnik. S kora je le<po in ubrano donela Kimovčeva maša »Missa Montana«. — Z obrazov vseh pa si opazil, kako ljub nam je obisk g. misijonarja, — ki je ponos naše vasi.
Preteklo nedeljo 4. julija smo imeli prvo sv. obhajilo. Sest naših malčkov je prvič prejelo Jezusa iz rok našega g. misijonarja, med katerimi je bil tudi njegov nečak, sin g. Albina Ehrlicha. Zvečer pa se Je
vršila v župnijski dvorani pestra akademija v čast g. misijonarju in prvoobha-janoem. Posebno so se odrezali žabniški fantje z raznimi pevskimi točkami. Tudi dekliško rajanje ob pesmi pomladi je ganilo navzoče. Dekleta so se postavila z novo zobniško pesmijo, ki so jo podale v zborni deklamaciji. Nazadnje moramo o-meniti še one, ki so nosile težo dneva s trodejanko »Marijin otrok«, ki je tudi prav zelo zadovoljila navzoče.
Žabnice so v tem letu doživele toliko lepih slavnosti ob Marijinem romanju in sedaj ob prihodu g. misijonarja, da smemo upati, da bodo njih sadovi ostali trajni v dušah vseh in posebno mladine.
Iz Beneške Slovenije
Na tihem je te dni v krogu svojih sorodnikov v Plest iščah slavil 40-letnico majniškega delovanja g. župnik iz Laz v Nadiški dolini, Anton Cuffolo (Kufol). Gostoljubni lazijski gospod si je s svojim požrtvovalnim in vztrajnim delom pridobil velik ugled med beneškimi Slovenci. Njegovega jubileja se radujejo z njim vred vsi, ki ga poznajo, in mu želijo trdnega zdravja in še dolgo let življenja sredi svojega ljudstva. Naj Gospodar božjega vinograda pomaga s svojim blagoslovom izvršiti in dopolniti njegovo trudapol-no delo! Na praznik sv. Mohorja pa bo imel enaiko slavje č. g. Černoja, ki že eno leto biva v rojstni vasi v Benečiji. Tudi njemu naše čestitke k lepemu jubileju.
S TRŽAŠKEGA
Državno učiteljišče - Trst
Na državnem učiteljišču s slovenskim učnim jezikom v Trstu so se od 21. junija do 2. julija 1954 vršili pod predsedstvom ravnatelja Državne višje realne gimnazije g. prof. Mizerita Edvarda učiteljski uspo-sobljenostni izpiti poletnega roka šolskega leta 1953-54.
Učiteljski usposobljenostmi izpit so u-spešno opravili sledeči kandidati:
Černigoj Teodor, Venier Marijan, Cibic Marjetica, Fachin Beni, Valetič Miroslava, Žerjal Imelda, Šturm Anica.
19 kandidatov bo polagalo popravne izpite v jesenskem roku, 6 kandidatov pa je bilo odklonjenih.
Boršt
V juniju so doživeli naši najmanjši dva čudovito lepa praznika. Najprej Sv. Reš-nje Telo. Že sama cerkev nam je dvignila in poživila duha, saj je bila tako lepo okrašena z lilijami in venci. Po sv. masi se je razvila procesija v najlepšem redu. Cerkveni zbor in vaška godba sta kar tekmovala med seboj, kdo bo bolj proslavil sv. Rešnje Telo. Toda najbolj je vse prevzel pogled na krdelo nedolžnih dcklic iz otroškega vrtca, ki so kot angelčki oblečene trosile dehteče cvetje na pot svojemu Stvarniku. Najmlajši — 4 letni »angelček« — se je med procesijo oziral nazaj. Na opozorilo, naj se vendar ne ozira, ker to ni lepo, je deklica odgovorila: »Saj je Bogee zadaj, ko ga nese gospod župnik.« O, velika vera nedolžnih otrok! Nikar jim je ne trgajmo s slabimi zgledi iz srca! Kristus je reikel: »Gorje tistemu, ki po-hujša enega teh malih, ki vame verujejo!«
V ponedeljek. 28. junija pa so imeli naši malčki iz otroškega vrtca zaključno sv. mašo ob 8. uri. Udeležile so se je skoro
polnoštevilno tudi njih matere. Pri sv. maši so otroci molili in peli. Začeli so slovesno : K sv. maši prišli smo... in končali s pesmico: Ljubi Jezus, mi smo mali...
Nazadnje je gospod župnik otroke še posebno blagoslovil. Ganjeni smo bili vsi, zlasti njih mamice. Bog daj, da bi vedno tako dobri in nedolžni ostali... v veselje Bogu, v čast staršem, njim samim pa v srečno bodočnost. Od teh jih bo v jeseni kar 18 prestopilo šolski prag.
DAROVI
Za SLOVENSKO SIROTISCE
Preč. g. Ma-zora iz nabirke prvega sv. obhajila in sv. birme 100.000; O. M. 5.000; N. N. 1000; v počastitev spomina pok. msgr. Ivana Trinka namesto cvetja na grob daruje odbor za KD v Gorici 5.000 slov. sirotišču za beneške sirote.
Vsem plemenitim dobrotnikom se iskreno zahvaljujemo in obljubljamo molitev.
Za SLOVENSKO ALOJZIJEVIŠČE
V preteklem mesecu so se našega zavoda spomnili: Dr. Franlko 5000; N. N. iz Štan-dreža 1000; ga. Dragica Terčon v počastitev spomina pok. bratranca Ivana Terčon 500; v počastitev spomina pok. msgr. Ivana Trinka namesto cvetja na grob daruje odbor za KD v Gorici 5.000 lir za beneške dijake. — Bog povrni!
Prijatelji! Spomnite se nas kaj tudi med počitnicami! Saj imamo vse polno potreb. Marsikaj je treba popraviti, prenoviti in pripraviti, da bo prihodnje šolsiko leto v redu začelo. Že vnaprej se vam iskreno zahvaljujemo.
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici
Premični pločniki
Amerikanci zelo neradi hodijo. Ker pa se vsi ne morejo poslužiti avtov, zato so iznašli sedaj v Jersey City in izročili prometu gumijasti premični pločnik, ki se premika s hitrostjo 2,4 km na uro in lahko v eni uri prepelje 10.800 ljudi. Pločnik je dolg 68 metrov in vodi k postaji električne železnice Hudson-Manhattan.
Zobozdravnik
Dr. STANISLAV PAVLICA
v via Rittmejer štev. 13 sprejema od 9 - 13 in 17 - 19 Telef. št. 31813 TRST Telef. št. 31813
ZAHVALA
Pranečaki in ostali sorodniki
pok. msg&*. Ivana Trinka
se zahvaljujejo vsem, ki so na kakršen koli način počastili njih dragega pokojnika. Posebna zahvala naj gre prevzv. g. škofu msgr. Cieuttini-ju, ki je opravil pogrebne molitve v cerkvi, ter ostalim zastopnikom cerkvenih in civilnih oblasti.
Trčmun, 1. julija 1954.
DARILNE POŠILJKE
naročajte samo pri stari, svetornoznani, v tej stroki specializirani tvrdki vašega zaupanja
CITRUS
IMPORT & E X P O R T
 ----- Lastnik: Aleksander Goljevšček
TRST - Ul. Torrebianca 27 - Telefon 2-44-67 - Poštni predal 522
kjer boste najsolidneje postreženi.
Poleg živil pošiljamo tekstilno blago, namizni pribor, porcelan, radijske aparate, bicikle, motocikle, motoscootere, harmonike in druga glasbila, pisalne in računske stroje, električne sesalce za prah, električne hladilnike (frižidere), gospodarske stroje in sploh vse za gospodarstvo
in gospodinjstvo.
OBVESTILO
TVRDKA G. KERŽE
TRST, Piazza San Giovanni št. 1-Telefon 35-019
ki obstoja in deluje nepretrgoma že 88 let v solidnem in neumornem delu, je na željo svojih cenjenih odjemalcev
USTANOVILA
oddelek za izvoz darilnih paketov z raznovrstnim blagom
za Jugoslavijo in ostale države, ki že deluje v polnem obsegu.
Vsi, ki niste bili do danes obveščeni o našem novem poslovanju in želite svojim sorodnikom in prijateljem pokloniti kakršnokoli darilo, kakor: živila, tekstilno blago, radiosprejemnike, glasbila, pisalne, šivalne ali pralne stroje, električne sesalce za prah, električne hladilnike - Frigideires, štedilnike na drva, plin ali elektriko, nerjaveč namizni pribor, porcelan, bicikle, motoscooters itd, itd., Vas vljudno vabimo, da se zglasite osebno ali pismeno pri nas na zgornjen naslovu.
Postreženi boste točno,po konkurenčnih cenah in s kvalitetnim blagom!
A. PERTOT
TRST - ULICA GINNASTICA 22
Velika izbira vsakovrstnih ženskih in moških podlog
BLAGO ZA MOŠKE OBLEKE Vse po konkurenčnih cenah!
»Prav praviš, fant, samo drugim ne pravi te svoje modrosti! Jaz te razumem in sem te vesel bolj kakor sebe. Pride čas, ko ti~ta tvoja upornost prav pride in bo? z njo dalje prišel kakor s palico. Nikoli te ne pozabim, Andrejček, pisala si bova, ko bova daleč narazen, še če bi me smrt vzela, bi ti prišel povedat!«
Po hodnikih v poslopju je zvonilo h kosilu; prijatelja sta sc ločila.
*
Drugo jutro je Aleš Koritnik po kratkem slovesu odšel.
Tisti mesec potem je Andrejček vsak teden do binkošti pisaril domov vsaj enkrat. Čakal in čakal je na odgovor, vsaj besedico bi bil rad ugledal iz tistih dveh kratkih dopisnic, ki jih je še tiste čaSc dobil od doma, da ga razumejo in vedo, kaj jim prerokuje zaman. Zakaj da nič ne piše, to je bil večni očitek, ki si ga ni mogel Tazložiti.
V resnici pa njegova pisma niso nikoli prišla do Golega brda, ker jih je že v bolnišnici uničeval narednik, ki je imel cen-zuro pisem, in vse, česar ni razumel, vrgel v koš.
Nemir je gonil Andrejčka ves dan od postelje na hodnike, s teh na vrt in v park tja do železnih vrat ob ograji. Potem je
hodil po stezi ob dolgem zidovju ure in ure, prisluškoval vsakemu klicu, vsakemu koraku, ki ga je zaslišal iz sveta onkraj zidu. Vedno ga je vleklo tja k vratom; ogledoval jih je in v mislih računal, kje hi jih najlaže prelezel, če bi bil zdrav.
Izpraševal je sestro Cirilo vsak božji dan, kdaj bo smel ven, vsaj enkrat v mesto, da bo videl tudi druge ljudi kakor bolnike, invalide in sestre in zdravnike, a usmiljenka mu ni vedela povedati drugega, kakor da je vojska in da ne more hiti drugače, kakor je.
Tudi ponoči mu ni 'dalo miru. V toplih nočeh, ki jih je prinesla pomlad, so bila okna že odprta in iz dalje se je zamolklo slišalo grmenje topov s fronte.
»Ne bojno več dol^o tu... l.isto blizu morajo biti...« si je dejal Andrejček včasih, ko je v urah brez spanja prisluškoval daljnim odmevom.
Neko jutro je pa res prišla sestra Cirila k njemu in mu dejala: »Košuta, danes vam lahko povem, da pojdete .kmalu z vsemi skupaj. Usmiljenke smo dobile nalog, naj se pripravimo za odhod. Bolnišnica se izprazni.«
»Kam pojdemo ?«
»Vedi Bog! A pripravljeni bodite, jutri, pojutrišnjem, v enem tednu morda pojde-
mo. Bolnike porazdelijo na druge bolnišnice, tudi me sestre se moramo ločiti.«
»Po vas mi bo vedno žal...« je dejal Andrejček.
Drugo jutro pa je zašumela v bolnišnici novica, da se je začelo tudi na jugu.
Andrejčku se je stisnilo srce in je vprašal zopet sestro Cirilo, kaj misli.
»Božja volja...« je dejala usmiljenka.
»Kako da nobeno pismo ne pride tja doli ? Materi sem pisal vsak teden, ona pa piše, da že dolgo ni prejela nobenega mojega pisanja. Že prej bi bil rad povedal, kaj se pripravlja...«
»Pisma berejo in odpirajo. Če je v njih kaka beseda o vojski, jih ne puste dalje...« ga je poučila sestra.
»Še misli in dušo bi nam vzeli, če bi mogli...« je dejal Andrejček mračno.
»Molite in potrpite! Bog »leda tudi na vas!« ga je potolažila sestra.
Čez dva dni so vozili bolnike iz bolnišnice na postajo. Oni, ki so mogli hoditi, so pa morali iti peš. V ti žalostni procesiji je bil tudi Andrejček.
Ko so na postaji čakali, da stoipijo v vlak, je skrivši vrgel v skrinjico dopisnico za mateT. Nič drugega ni bil napisal nanjo kakor to: »Grem, ne vem, kam. Pisal Vam bom.« —
IX.
Čez mesec dni je prišel Andrejček v oskrbovališče za invalide nekje na nemškem Štajerskem. Prijeten gradič na obra-ščenem griču v bližini velikega mesta, lepa okolica, položne, čiste poti, ob njiih klo-pice, na katerih so v mirnih časih posedali bogati ljudje, ki so zahajali semkaj v sanatorij na oddih. Človek bi se brezskrbno zleknil v to prijetno življenje, ko mu ni treba niti z eno samo mislijo skrbeti za to, kaj bo jutri, kaj pojutrišnjem, kaj čez leto dni.	v
Andrejček pa tega življenja ni bil vesel. Osamljenega se je čutil med drugimi, ki so šteli tedne in dneve, kdaj bodo toliko ozdraveli, da bodo mogli domov. Invalidi bodo sicer, a vsaj prosti med domačimi ljudmi, v domačih krajih. O11 pa je vedel, da ne more domov, ker so morali ljudje iz njegove domače vasi v begunstvo. To mu je povedalo prvo pismo, ki ga je bil pisal od tu materi, čakal tedne in tedne odgovora nanje a ga slednjič do-bil z uradno pripombo — Evakuirano! —
Mrzla, kratka beseda na ovitku sredi množice poštnih pečatov vseh krajev, koder je pismo romalo. Ko ga je Andrejček dobil, ga je zmečkal in raztrgal na drobne kosce. Potem je seštel borne krajcarje svo-
je invalidne plače, stopil v pisarno in zaprosil, naj mu dajo popoldne dovoljenje, da sme v mesto. Dobil ga je in pred kosilom odšel.
Hodil je po mestu taiko dolgo, da je našel veliko vojašnico in šel tam v najbližjo krčmo. V nizki zakurjeni sobi je ob slabem pivu čakal in čakal vse popoldne, sam ni vedel česa. Gledal in poslušal je tudi okrog sebe; prihajali in odhajali so vojaki, mladi fantiči, možje, starci — nobenega znanega lica, tuji ljudje, ki jih je zmella vojska od vseh strani skupaj za dan, za teden, za mesec, da jih potem razprši na vse vetrove.
Žalosten, zapuščen je bil, še piti se mu ni ljubilo. In se je mislil opijaniti ta dan, da bi vse pozabil, a je sredi velike čaše opustil to misel, plačal in odšel, ko je bil večer še daleč.
»Siromak je človek... Včeraj še fant, ki je stopil in že bil preko hriba, danes se vlečeni kakor starec po teh pustih poteh, ti jih ni konca. Kdo me je naredil takega? Ali ne vojska, ki me je prelomila na dvoje in me vrgla v stran, da segni-jem, še predno bom mrtev ? In mi jo še mater pognala po svetu bogve kam... Siromak je človek...« je govoril sajn s sabo in po samotnih ulicah iskal poti iz mesta.