l. te •! v , y- * r. : V v.'. . • . . • 7 TEDENSKA TRIBUNA LJUBLJANA 30. AVGUSTA LETO XX. CENA 1 DIN —■.ško podprto sodbo — tako značilno slotensko. Prav nič se ne bi zato začudili, če bi iz gosposke druščine za stenami krčme zaorila kaka čitalniška »Bodi zdrava, domovina...« Toda te pesmi, ki zares in ne v izmišljeni literarni priredbi prihajajo do nas skozi razkriljeno okno! Ti čudni, drug drugemu sledeči napevi! Kako enolični, vodeni, zategli so. Kot bi zlival nafto čez prodje besedila, ne pa tako, kot bi čez skalice in oblice hitela čista gorska voda in se zdaj zaiskrila na robu, zdaj žvenknila v zamolklo zelenilo globine, zdaj vzbočena čez nevidno dno ponesla na hrbtu vala sonce in smreke in oblak in odsev sklonjene dekliške glave, zdaj hudomušno tvegala navzgor, zdaj žalobno klonila navzdol — v navdihnjenem, mojstrsko preprostem, jedrnatem, nikoli odvečnem, presenetljivem, srce in um oblivajočem zaporedju tonov. Kot kanta za kanto nafte. Drsljivo razvlečena monotona mavrica iz njenih kemičnih sestavin, opazna le pogledom, ki so previdno uprti v tla. Žalost. Pa ne zavestna, vzhičena, sama sebe napajajoča. Tudi tista nerazložljiva tesnoba ne. Le žalost prazne vsebine, z napenjajočimi se glasovi napolnjena votlost. Tričetrtinski, kar naprej tričetrtinski mlin. In še ta ne docela izrabljen, saj ga glasovi kar naprej poganjajo z enako, skorajda programirano počasnostjo. Pa takt polke — v mlinu je nekdo očitno mehanično premaknil vzvod s tri na dva. Pa takt polke. Pa takt polke. Besed ne razločimo. Pa se začudeni sprašujemo, kakšne narodnosti so gostje za steno krčme. Bogvedi kakšne, odnehamo, ne da bi ugotovili, čez čas. Te ali one, neke neznane pač. V zdajšnjih turističnih mravljiščih je vse mogoče. Bog z njimi, jim naveličani, zdaj že kar zares, pa kljub temu dobrohotno zaželimo s Cankarjem. Kdorkoli že so, dolgočasni, pusti in prazni so reveži. Le naj se, če ne gre drugače, po svoje veselijo. Takrat pa — »Pa se sliš’, pa se sliš'« na vsem lepem, iz lovske sobe! Kot da se je v mlinu nekaj zaskočilo. Kot da se je pomotoma nekaj odkrhnilo v grlih in zadonelo. Udarimo se po čelih, ne, primemo se za čela: Saj to so vendar Slovenci. Saj to je naše preprosto, premožno, pridno ljudstvo prepevalo svoje nove narodne pesmi. A programator je takoj spet nared, od svet’ga ida zvon že spet za devetimi gorami. Zdaj, kajpak, jasno razločimo tudi besedila. Kako ponošene prispodobe, neresnične, pocukrane. Kot da je dični pesnik verze prepisoval s stenskih vezenih prtičkov, na sejmih potiskanih. Kje si prispodoba narodne pesmi, nekdaj kot sedaj preprosta, ki si v nekaj besed ujela celo življenjsko izkušnjo, celo njegovo usodo, ves strah in up in z njima veselje in žalost, in to ob vsaki priložnosti in za vsak dogodek? Edino, kar se zdi v teh besedilih pristno, je nenehno ponavljajoče se domotožje. Psihologi, sociologi, ideologi, politiki, gospodarstveniki, pozor! Domotožje po svetu raztepenega, z iščočim nemigpm zastrupljenega, zmožnega, nadarjenega, koristoljubnega, nezadovoljenega, premalo načrtno usmerjenega, nič negovanega, nevzgajanega, sprtega, zamerljivega, razočarljivega malega naroda? Pa še to morebitno pristnost izražajo novi sestavljavci besedil z izlajnanimi šablonami. Polizobraženi malomestni škrici, kajpak, ki so pogruntali izpraznjeno in okusa oropano žalobnost tega ljudstva in mu zdaj za drag denar prodajajo svoja mašila. In ono — jih prepeva. 7wT Sliki na naslovni strani: EDI ŠELHAUS In JOCO ŽNIDARŠIČ Izdaja in tiska CGP Delo v Ljubljani — direktor publikacij Mitja Gorjup — Tedensko tribuno urejajo: Dušan Benko (glavni In odgo vorni urednik), Fsrl Žerdin (namestnik glavnega urednika), Janez Kajzer. Božo Mašanovič, Miki Muster. Bernarda Rakovec. Jud Turk. Herman Vogel — Oblikovalec In tehnični urednik Andrej Habič — Lektorica Katica Kikelj — Tajnica Elica Potočnik — Naslov uredništva: Tedenska tribuna, Tomšičeva ulica 3/11, p. p. 150*111, 61001 Ljubljana, telefoni: 23-522 do 23-526. — Rokopisov In nenaročenih fotografij ne vračamo — Naročninskl oddelek in kolportaža za druge kraje: Ljubljana, Tomšičeva 1, tel. 23-522 do 23-526; kolportaža ža Ljubljano in oglasni oddelek: Šubičeva 1, tel. 22-575 do 21-896; naročnine: letna 48 din. polletna 24 din. mesečna 4 din; žiro račun pri SDK 501-1-167/2; letna naročnina za tujino: 96 din. Avstrija 133.50 Sch, Franclja 29.40 Ffr. Italija 3350 Lit, Nemčija 18.50 DM. ZDA 5.65 US dolar, švedska 27,30 Skr, Švica 22,10 Sfr, Kanada 5,65 CA dolar, plačljivo na devizni račun 501-620-1-32009-160 pri Ljubljanski banki (z opombo za TD* Oproščeno prometnega davka po pristojnem sklepu 421—2/72 ifi* 2 umascoc. hnmrnc M 1 0nmO*Cn SO PRI NAS RES UGODNA TLA ZA MENJANJE PONAREJENEGA DENARJA? Ob našem lepem modrem Jadranu se ponarejevalcem denarja lepo godi. Najbolj marljivo delajo'in služijo takrat, ko večina ljudi počiva. Skupina Italijanov, ki je nekaj dna razpečevala ponarejene dolarje in lire, si je gotovo nalašč izbrala za svojo bogato žetev čas, ko je turistična gneča na vrhuncu, ko denar kar leti čez menjalniške pulte in zato ni veliko časa, da bi uslužbenci posebej potipali vsak bankovec. Ponarejevalci vedo, kdaj napoči njihov čas, da bi se izognili kazni, ki jim grozi z vsakega bankovca: »Ponarejanje se kaznuje po zakonu.« štirje Italijani, ki so jih medtem že prijeli, so imeli pri menjavi ponarejenih bankovcev veliko uspeha. Brez vseh zapletov so zamenjali nevreden denar za dinarje v Budvi, Herceg Novem, Mostarju, Dubrovniku in morda še kje. Bankovci po petdeset in sto dolarjev ter italijanski desettisočak so bili tako dobri, da se menjalcem niso zdeli prav nič sumljivi. Šele ko so uspešno vnovčili okrog dva tisoč dolarjev, so menjalnice dobile obvestilo, naj bodo uslužbenci pozorni, ker ponarejevalci ne počivajo. Italijanski četverki se je zataknilo v Dubrovniku, kjer je hotela okrog sedmih zvečer, ko je svetloba za take goljufe najbolj primerna, menjati štiri bankovce po sto dolarjev. V menjalnico je vstopil le Andrea Bianchi, tako je vsaj pisalo na njegovem italijanskem potnem listu, čeprav se je pozneje izkazalo, da je naše gore list, trije sodelavci pa so ga čakali v bližini. Uslužbenka turističnega informativnega centra na dubrovniškem Stradunu Ankica Vrhovac je prva pretrgala tihotapsko verigo, ki so jo predvsem v turističnih krajih pletli premeteni Italijani. Takoj je opazila, da bankovci niso pravi, zato jih je zadržala, v rokah pa je imela tudi Bianchijev potni list. Takoj je poklicala uslužbence uprave javne varnosti. Ob prvem zapletu je Bianchi izginil iz urada, vendar so ga kmalu nato aretirali. V začetku so domnevali, da so se njegovi trije sodelavci vkrcali na trajekt Tintoretto, ki vozi med Dubrovnikom in Barijem. Trajekt je že zapuščal dubrovniško pristanišče, ko so ga naši policisti ustavili. Ker niso našli sumljivega avtomobila z neapeljsko registracijo, so začeli iskati po mestu. Avto znamke porche so dve uri pozneje odkrili pred dubrovniško poslovalnico JAT. Uprava javne varnosti je prijela vse štiri razpečevalce ponarejenega denarja, nikjer pa niso našli lažnih bankov cev. šele pozneje je eden od njih pokazal na zid ob hotelskem vrtu Impe-rial, kjer so imeli v starem časopisnem papirju zavitih še 5.700 ameriških dolarjev. , • Andrea Bianchi, ki so ga najpogosteje pošiljali v ogenj pred uslužbence menjalnice, se v resnici piše Ratko Bulič in je doma iz okolice Zadra. Zaradi kriminala je nekaj let presedel v naših zaporih, nato pa ’je trikrat pobegnil v Italijo, trikrat ga je italijanska Policija vrnila, nazadnje pa mu je le uspelo priti do Francije, odkoder so ga spet vrnili, a je spet pobegnil. PREVEČ MENJALNIC, PREMALO MOJSTRSKIH PRSTOV Ponarejeni bankovci pri nas niso redkost, zato bi kdo lahko trdil, da so Pri nas čedalje bolj ugodna tla za menjavo denarja brez vrednosti. Smo turistična država z odprtimi mejami, zato prihajajo k nam ljudje z najrazličnejšimi bankovci. Pogosto tudi s takimi, ki jih jmajo naši menjalci zelo poredko v rokah. Hkrati pa postajamo država, ki ima v prometu veliko deviz, saj jih prinašajo domov tudi delavci iz tujine. Državljan Zvezne republike Nemčije, ali katerekoli druge države, ki ima konvertibilen denar, gotovo nima toliko opraviti s tujo valuto kot naš, zato pa je tudi toliko več možnosti, da se bodo ponarejevalci Usmerili prav k nam. Pohlep po tuji valuti je še vedno dovolj velik, prav hudo pa bi bilo, če bi si razpečevalci izbrali za žrtve naše preproste ljudi, ki se spoznajo na tuj denar. Nekaj podob-hih primerov je že bilo, saj je prišel v menjalnico takoimenovani filmski dolar, s kakršnimi kavboji plačujejo v saloonih. Kako neizmerna je naivnost haših ljudi, dokazujejo tudi rdeči stodi-harski bankovci, ki jili je tiskala mariborska revija, nekaterim pa jih je uspelo spraviti v promet kot prave. Za Ponarejevalce je to dobra novica, saj jim veleva, da bi se dalo med dvajsetimi milijoni Jugoslovanov dob-to zaslužiti. Z vprašanjem, ali so jugoslovanska da res ugodna za razpečevalce ponarejenega denarja, smo stopili k direktoric trezorja Narodne banke Slovenije Marjanu Vahčiču. Namesto neposrednega odgovora je zložil pred nas po dva bankovca za petsto lir, dvajset ameriških dolarjev, dvajset kanadskih dolarjev, sto švicarskih frankov, petdeset nemških mark in še veliko drugih. Kot laiki seveda nismo mogli ločiti ponaredka od pravega denarja, saj so nekateri falsifikati prave mojstrovine. »Menjalec tuje valute mora ločiti ponaredek od izvirnika,« pravi direktor trezorja Narodne banke Slovenije Marjan Vahčič. »Če ga ne spozna, mora sam poravnati škodo, ki je zaradi tega nastala. Hkrati pa ima uslužbenec tudi možnosti, da spozna' vse značilnosti tujih ponarejenih bankovcev, saj lahko vsako leto obiskuje o tem poseben seminar. Ko bodo v menjalnicah zares pravi strokovnjaki, bodo razpečevalci ponarejenih bankovcev pri nas opravili.« V Sloveniji imamo okrog 2.500 točk, kjer lahko naši ali tuji državljani spravijo v promet tuje devize. To so trgovine, kjer prodajajo blago za devize, bencinske črpalke, gostilne- menjalnice. Spodbudil ba jih seveda slab ci praviloma izogibajo, ker vedo, da bi slabo naleteli. FANTKOVE OČI OPOZARJAJO Pred leti je naše uredništvo hotelo napraviti izpit za vse menjalce tujega denarja. Reporterja sta hotela s ponarejenimi dolarji obiskati več menjalnic, da bi jih poskušala zamenjati. Hoteli smo zvedeti, ali je pri nas res nemogoče vnovčiti ponarejeni tuji bankovec. Žal smo se morali akciji odreči, kajti njen izid bi lahko spodbudil razpečevalce, da bi še bolj pritisnili na naše menjalnice. Spodbudil bi jih seveda slab iizid? Veliko podjetij ima pooblastila za promet z devizami, čeprav njihovi uslužbenci nimajo najbolj izšolanih prstov za tuje bankovce. V Narodni banki smo se lahko na lastne oči prepričali, da le malokdo loči ponarejeni kanadski dvajsetdolarski bankovec od pona redka, ki ima na hrbtni strani sivo barvo, na originalni pa je zelenkasta. Ponaredek modrega švicarskega bankovca za sto frankov izdajajo fantkove oči, ki so jih ponarejevalci narisali nekoliko bolj zaspane. V obtoku je največ ponarejenih bankovcev za dvajset dolarjev, saj je Interpol o tem že »sestavil« knjigo, ki ima čez petsto strani z mnogimi različicami. Na enem izmed ponaredkov ima Jackson^ nekoliko bolj podolgovat obraz, kot na izvirniku. Na ponarejenem bankovcu za petdeset nemških mark so valovi za gradom bolj neizraziti, kar pa se dobro vidi šele pod povečevalnim steklom. Za odkrivanje ponarejenih bankovcev pa je seveda najboljša luč z ultravioletnimi žarki, ki je ne premore vsaka menjalnica, še manj pa bencinska črpalka. Ponarejevalci namreč zlepa ne tiskajo denarja na enak papir kot državna blagajna. Zanimivo bi bilo tudi vprašanje, koliko ponarejenih bankovcev je v Jugoslaviji. Odkar lahko občani vlagajo svoje devize na žiro račune, je gotovo nekoliko bolje, saj lahko takoj odkrijejo, če jih je kdo ogoljufal. To jim seveda povedo šele v banki. Huje je bilo takrat, ko so ljudje spravljali devize v nogavico, jih skrbno varovali, čeprav njihovi bankovci niso bili vredni počenega groša. Takih bankovcev je najbrž še zdaj precej v zasebnih blagajnah. Interpol je namreč že pred leti sporočil, da je v Evropi okrog milijon ponarejenih dolarjev. Papir vse prenese, celo sliko denarja, ki pa je seveda brez vrednosti. Najhuje je z dolarjem, ki si ga ponarejevalci najraje izberjo, zato lahko verjamemo mnenju, da v ZDA pol ponaredkov sploh ne odkrijejo. Pri nas smo vsaj nekoliko bolj previdni, saj v bankah pa tudi ponekod v trgovinah zapišejo ime in priimek vsakega, ki vnovči že bankovec za dvajset dolarjev. ZAKAJ IZZIVAMO PONAREJEVALCE? »čsim bolj se tiskarska tehnika izpopolnjuje, tem večja je nevarnost pred ponaredki. V ZDA si ne morejo pomagati z menjavo denarja, ker je dolar v obtoku po vsem svetu, zato bi bilo to pretežko. Vzorno ravnajo s svojim denarjem Avstrijci, ki pogosto izdajajo nove serije bankovcev, zato (in pa zaradi zaščitnih niti, ki so v bankovcih) ni ponarejenih šilingov. V Zahodni Netmčiji je največ ponarejenih kovancev po pet mark,« pravijo v Narodni banki. Naših delavcev je največ prav v teh dveh državah, zato ni nevarnosti, da bi delali za falsifikat, če pa bi ga kdo že prinesel, bi to lahko pomenilo, da je blizu družbe, ki ima v rokah tiskarske stroje. Res smo na tarči mednarodnih skupin, ki razpečujejo ponarejeni denar, toda prav nič bolj kot druge države. Italijanska skupina, ki je uspešno menjala ponaredke za prave dinarje, je pred tem imela v Franciji precej več uspeha. Pa vendar izzivamo ponarejevalce, saj imamo veliko menjalnic in deviznih trgovin, v njih pa malo ljudi, ki bi res dobro ločili pravi denar od brezvrednega. Pred tremi leti so prihajali iz Nemčije bankovci za pet starih tisočakov, ki so jih tiskali nekje na zahodu. Od takrat s ponarejevalci dinarjev ni več skrbi. V Jugoslaviji se tega dela njhče ne loti, ker ni na voljo ustreznih naprav, v tujini pa očitno gledajo na dinar preveč postrani, zato ne tiskajo denarja, ki mu pogosto pada vrednost. EVGEN BERGANT STO ŽENSK NA TRIGLAV STO ŽENSK PRED MILIJONI GLEDALCEV Prejeli ste pismo, da ste izbrani za tradicionalni pohod na Triglav, ali pa ga niste prejeli. Potem oprostite! Prisežemo pa, da boste prihodnje leto na vrsti prav vi in nihče drug — razen ostalih 99 žensk. Udeleženke pohoda že vedo, kako se bodo opremile za vzpon, saj smo jih o tem dovolj zgodaj — celo za ženske pravočasno — obvestili. V petek torej pot pod noge in v Bohinj, srečamo pa se pri hotelu Jezero, kot smo se zmenili. Sicer pa se ženskam na naporni poti ne bo preveč slabo godilo. Veliko ljubljansko trgovsko podjetje obljublja, da bo pred vzponom v soboto zjutraj in v nedeljo po sestopu nasitilo in napojilo sto žensk in vodniško spremstvo. Kot smo že omenili, bo Janez Pretnar iz Radovljice tudi tokrat brezplačno izdelal posebne značke za vse udeleženke. Novost letošnjega pohoda je tudi pošta, ki bo odprta na vrhu Triglava zraven Aljaževega stolpa. To bo posebno veselje za filateliste. Reporterji ljubljanskega radia so imeli te dni generalko za neposredni radijski prenos z vrha Triglava. Žal še ne vemo, kako so uspeli, če pa je šlo vse po sreči, se bodo naše ženske lahko v nedeljo zjutraj okrog osmih oglasile svojim domačim in bližnjim z najvišje točke v Jugoslaviji. In še zadnja novica: britansko-ameriška agencija UP1TN je zaprosila svojega jugoslovanskega sodelavca, naj spremlja našo prireditev in posname o tem velikem dogodku nekaj minut dolg film. Ponudbo smo sprejeli in tako bo naših sto žensk kmalu po pohodu nastopilo pred milijoni televizijskih gledalcev na zahodu. Naj le povemo, da toliko gledalcev ni imel še noben naš popevkarski festival! Dobimo se torej v Bohinju! Pazite, da ne zamudite vlaka ali avtobusa! NAJBOLJ »NAŠA« RIVIERA SE RAZTEZA POD PLANiNO BIOKOVO Makarska riviera je bila v začetku avgusta gotovo eno najbolj obljudenih območij Jugoslavije: od Brele, Baške vode, Promajne, Bratuša, Ma-karske, Tučepov, Podgore, Drašnie, Igranov, Zivogošča pa do Zaostroga so bile morske peščine prepolne kopalcev — po uradnih podatkih je bilo več ko 36.000 domačih in 10.000 tujih turistov. Vendar se tu dogaja še nekaj drugega. Ta lepa, z bori, oljkami in trto porasla obala, ena najlepših, kar jih premore Jadran, postaja tudi eden najbolj »jugoslovanskih« obmorskih rajev. Poznavalci namreč sodijo, da je tu, razen morda še na crikveniškem območju in na nekaterih manjših območjih, odstotek domačih turistov v primerjavi z odstotkom tujih turistov naj večji v vseh jadranskih letoviških krajih. Zakaj se to dgaja prav na makarski rivieri? Zaradi lepih peščin? Tradicije? Ugodnih prometnih zvez? Nizkih cen v zasebnih penzionih in hotelih? Ali zaradi vrste novih, sodobnih hotelov, ki so jih sezidali v zadnjih desetih letih? Ali pa morda preprosto zato, ker je ta riviera pravzaprav edino razvito turistično območje med Splitom in Dubrovnikom? Težko je reči — še posebej, ker so prizadevanja hotelirjev, kakor se zdi. usmerjena ravno v nasprotno smer: privabiti čimveč tujih turistov, seveda tistih s konvertibilnega dela sveta. PODGORA — ZIBEL TURIZMA Zakaj potem ta rekord? Res je, makarska riviera je že dolgo znana kot ena najlepših. Toda domačini trdijo, da je tudi epa najstarejših. Pravijo, da se je turizem na južnem Jadranu rodil prav pri njih, in sicer v Podgori. Tu so pred mnogimi leti, ko je bil obmorski turizem še v povojih, sezidali neki Čehi majhen hotel in privabili vanj prve turiste. Takrat je bilo na voljo 70 postelj. Danes jih je na vsej tej rivieri skoraj 50.000. (Podgora je znana tudi po tem, da so tu med drugo svetovno vojno ustanovili prvi jugoslovanski mornariški odred — temu dogodku so posvetili tudi spomenik, lik tega spomenika pa je zdaj zaščitna znamka največjega hotelskega podjetja na rivieri, »Podgore«.) če je danes to območje tako razvito, je temu morala vsekakor botrovati neka tradicija. Nadalje, kar zadeva lepoto teh krajev; makarska riviera, to je nekaj deset kilometrov širok zelen pas pod Bioko-vim, ki mu daje prelepo gorsko ozadje. Pas je nekako razpotegnjen od vznožja gora do morja s čudovitimi zalivi, lepimi peščinami, kjer je na slabših krajih debelejši prodnik, na boljših pa drobnozrnat gladek pesek, ne pa blaten sviž, ki tako rad kali vodo. Ponekod, kakor v Baški vodi in Breli, segajo borovi gozdovi prav do morja. Ljudje pravijo: »če ležeš na peščino, si z nogami v morju, z glavo pa že v borovi senci.« Morje samo je redkokje tako čisto, le maestral ga rad vzburka in umaže. V zalivih se vsakih nekaj kilometrov vrstijo majhna, romantična ribiška naselja, med katerimi se zdijo Igrane najlepše. Tu je nekoč domovala huda revščina, danes pa se lahko domačini pohvalijo, da so že dosegli tisoč dolarjev narodnega dohodka na prebivalca. Ti biseri makarske obale so ostali ob neznatnem turističnem prizadevanju dolgo skriti, šele leta 1962 ih z jadransko magistralo se je začelo pravo turistično obdobje. Makarani so napravili načrte za nov turistični raj, povabili arhitekte in mojstre, si priskrbeli posojila ter začeli zidati najsodobnejše hotele v najlepših krajih. Občinske može je hitro prevzelo navdušenje nad novo gospodarsko vejo, ki bo prinašala veliko več denarcev kakor skromno poljedelstvo in nezanesljiv ribolov. In že v nekaj letih, ko večina novih turističnih objektov sploh še ni bila odprta, se je začelo v občinskem proračunu nabirati tudi po 30 milijonov novih dinarjev, s katerimi krijejo vse komunalne potrebe. Zelo so si tudi oddahnili, ko so dobili nov vodovod, po katerem priteka voda iz prečiščene Cetine v vsako hišo. Skrbijo jih še elektrika in slabe komunikacijske zveze. In vendar je kljub vsemu najzaslužnejša pri razvoju turizma v tem delu Jugoslavije jadranska magistrala. Ta ve lika naložba je hitro obrodila obilne sadove. Jugoslovanom, ki imajo avtomobile in ki se radi vozijo daleč, če je tre ba, je omogočila, da so lahko na novo odkrili makarske bisere. To zlasti velja za turiste iz BiH, ki se lahko zdaj prek Mostarja in Ploč trumoma valijo v zanje najbližje obmorsko turistično središče — na makarsko riviero. »V glavni sezoni, še bolj pa v predsezoni in zimski sezoni so naši najpomembnejši in najbolj množični gostje tisti, ki prihajajo sem iz Bosne in Hercegovine,« je z zadovoljstvom povedal direktor hotela Nimfa v Živogošču Vladimir Marovič. Ta hotel je mostarski odvodnici najbližji hotelski objekt ob morju. Za avtomobiliste, ki prebivajo blizu tega območja, je torej jadranska magistrala gotovo zelo pomembna prometna žila. Za bolj oddaljene in za tujce pa je stvar nekoliko nerodnejša. Če se hočeš Makarski približati z letalom, si moraš izbrati dubrovniško ali pa splitsko letališče, vendar je prvo oddaljeno 150 kilometrov, drugo pa 80, kar pomeni, da je treba to pot prepotovati z avtobusom (brez klimatskih naprav). Tretja možnost, potovanje z ladjo, je najslabša, ker se velike hitre ladje v Makarski ne ustavljajo, majhne pa imajo zelo muhaste vozne rede. PRVI ADUT — BLIŽINA BIH Če zdaj preidemo na tretje vprašanje, zakaj je Makarska riviera Jugoslovanom tako mikavna, se moramo ustaviti še pri cenah vseh vrst turističnih storitev, penzionov, hrane, pijače, sob. Kar precej je treba povedati, da cene v hotelih niso nizke, tudi vse druge naštete stvari niso poceni. Cena penziona v velikem, dobrem, sodobnem hotelu B kategorije Nimfa v Živogošču je okrog 100 dinarjev na dan. To ni malo, niti ne veliko. Zakaj hoteli A kategorije ali visoke B kategorije so v Podgori in Breli še dražji, dajejo pa ne veliko več. V manjših hotelih se da v glavni sezoni živeti za 4.50 dolarja na dan, plačljivo seveda tudi v dinarjih, a to je hkrati najnižja cena penziona v kateremkoli hotelu na tej rivieri. Zdi se torej, da je za makarski rekord domačih turistov zaslužna prej lepota teh krajev in bližina BiH kot pa cene. Vendar nas je kljub temu zanimalo, ali je naših turistov veliko tudi v hotelih, ne le v zasebnih sobah in domovih. S tem vprašanjem' v mislih smo poiskali generalnega direktorja hotelskega podjetja »Podgora«, ki obsega osem hotelov, med njimi največjega Nimfo v Živogošču in najsodobnejšega Minervo v Podgori. Mož nam je na konkretno vprašanje . odgovoril zelo na kratko, bolj se je razgovoril o širši problematiki turističnega razvoja na rivieri. »V hotelih je kakih 75 odstotkov tujcev in 25 odstotkov jugoslovanskih turistov. Zal pa moram priznati, da so naša temeljna prizadevanja usmerjena gostom iz tujine, ki prihajajo k nam prek različnih agencij. To pa zaradi predpisov, ki omogočajo, da 6 do 12 odstotkov pri nas porabljenega deviznega denarja ostane pri nas. To so sicer zastareli predpisi, vendar na žalost še veljajo, in dokler jih ne bomo spremenili, bomo rajši sprejemali tuje goste kakor pa domače.« Na srečo smo povsod opazili, da je to le načelo, in na lastne oči smo videli, da je domači turist, če seveda dobi sobo v hotelu, prav tako dobrodošel kot tujec. »Pravzaprav jih imamo še rajši, ker so najboljši porabniki, ker ne štedijo pri napitninah in sploh,« je dodal direktor Marovič. Počasi počasi so nekateri naši hotelirji začeli spoznavati, mimo predpisov, da jugoslovanski turist sploh ni od muh. V letošnji predsezoni so začeli spreminjati mnenje o tem turistu celo najbolj trmasti. »Pri penzionih samih imamo z ^njimi morda res izgubo, če jih primerjamo s tujimi turisti, zato pa naš človek veliko več porabi še zraven penziona.« Letos so zaradi črnih koz sprva odpovedi iz tujine kar deževale in naši ljudje so tako prvič po mnogih letih dobili večje možnosti, da letujejo v hotelih, ki so bili doslej vedno rezervirani samo za tujce. Spametovali so se hotelirji in spametovale so se turistične agencije. Zakaj ne bi vsega tega poslej nadaljevali? Zakaj ne bi od .letos dalje dajali domačim turistom, ki so finančno manj močni kakor tujci, a zvestejši gostje, popuste, kakor so jim jih ponudili letos? Kljub zastarelim predpisom? Zakaj zanemarjati domači trg in iskati po tujih, nezanesljivih tržiščih? Zakaj tujim agencijam odobravati po 10- pa tudi večodstotne provizije, naše, ki so zadovoljni že z 2- do 3-odstotno provizijo, pa odrivati? TEŽAVE Z OSEBJEM A vrnimo se k ožji problematiki ma-karskega turizma. Direktor podjetja Podgora je med pogovorom o vsem tem segel na polico in položil na mizo neki zavoj. »Poglejte, osnovo imamo, imamo lepe sodobne hotele, z osebjem pa imamo velike križe in težave. Tole tu je pribor, ki smo ga našli v smetnjaku. Tja ga je vrgla snažilka. Trdo smo jo prijeli, pa je bila užaljena in je hotela službo pri priči odpovedati. Podobno je bilo z drugo snažilko, ki je lepe, drage namizna prte uporabljala za higienske vložke. Ni kaj storiti. Potrpeti moramo, ker drugih ljudi ne dobimo. Poglejte, eno snažilko smo dobili celo iz Tetova. Naši ljudje tu sploh še niso prišli do tiste stopnje, da bi se navzeli pravilnega odnosa do dela, do svojega podjetja in spoznali, da je zaslužek odvisen od njihove pridnosti. V hotelu Minerva v Podgori smo nedavno odnrli dve trgovini. Aranžirala ju je neka Slo- venka. Osem dni je delala tako rekoč dan in noč — in v vsem tem času ni utegnila niti enkrat stopiti v modri Jadran! Z našim človekom tu česa takega ne bi doživeli. Velika večina ljudi še vedno živi tako kakor pred sto leti. Ali veste, da so do nedavnega imeli vaščani tista dekleta, ki so pri nas delala kot servirke ali snažilke, za cipe? To je zaostalost, proti kateri se bojujemo. Prav zaradi takih ljudi imamo tudi toliko pritožb. Gostje pogosto negodujejo nad tem ali onim. Res je, to so v glavnem drobnjarije, vendar so lahko včasih zelo nerodne.« Britanski Sunday Times je nekoč izvedle anketo o najpomembnejših turističnih deželah v Evropi. Vprašal se je, v katero deželo bi se turist še vrnil in v katero se ne bi več vrnil, ker v njej ni bil zadovoljen, časopis si glede Jugoslavije ni bil na jasnem. Ni se mogel odločiti. PROBLEMI HOTELSKIH KOMPLEKSOV Kaj je časopis begalo? Cene gotovo ne. Jugoslavija je še vedno ena najcenejših turističnih dežel v Evropi. To dokazujejo tudi ceniki, ki jih objavljajo različne naše in tuje agencije v okviru svojih programov (kot na primer znana zahodnonemška agencija Necker-mann, ki objavlja svoje programe v zahodnonemških veleblagovnicah). Tudi kvaliteta hotelskih objektov anketarjev ni mogla begati. V nasprotju z Italijo so v Jugoslaviji na začetku sedanjega velikega turističnega obdobja sklenili preurediti v hotele vse primerne manjše zgradbe in niso vlagali denarja v velike hotelske komplekse, kakor so to naredili marsikje na vzhodni obali Jadranskega morja. Ne vemo sicer, kaj je boljše, toda zadnje čase je vendarle čutiti, da so za turiste mikav-nejši veliki sodobni hotelski kompleksi, kjer je vse na kupu: kopališče, zaprt bazen, razna igrišča, plesišče, lokali Vseh vrst, od frizerskega do snaek bara, od točilnic do nočnega bara. Tudi podgorski in živogoški kompleks sta velika kompleksa, sodobna in nova. Zato se nam zdi, da to anketarjev ni motilo. Motilo jih je nekaj drugega: prepočasna postrežba, kar je star problem, in preostra hrana, kar je samo delni problem. No, jedilnike bi lahko, če so angleški turisti v večini, hitro popravili. Saj ne gre za drugo kot za to, da je treba pri Angležih z začimbami varčevati. Postrežba pa bo bržkone še dolgo. pešala, ker vsem gositnskim obratom močno primanjkuje prizadevnega strežnega osebja. To je, kot smo omenili, tudi poglaviten problem podjetja Podgora. Pomanjkanje dobrega strežnega osebja, poleg tega imajo gostinski delavci v tistih delih makarske riviere, kjer je turizem nova gospodarska veja, premalo izkušenj. A hočemo reči tole: včasih, in Makarska je izrazit primer, so splošne turistične razmere takšne, da so trenutno ali pa morda celo za daljši čas veliko prikladnejše za eno vrsto turistov in veliko manj za druge. Makarsko območje ima dobro turistično zaledje — bližina BiH — in tradicijo, ki je znana v Jugoslaviji, ne pa v tujini. Naši ljudje imajo to riviero radi, kar dokazujejo tudi številke v uvodu. In prav zato bi bila huda napaka z daljnosežnimi posledicami, če bodo zdaj tem, lahko rečemo zvestim, gostom obračali hrbte in iskali goste v tujini, ki je zahtevnejša in nezanesljivejša. Naj t bodo trenutno predpisi takšrji ali drugačni, le-ti se vedno spreminjajo; in če so danes še' bolj naklonjeni tujemu turistu, utegnejo biti že jutri bolj naklonjeni domačemu. Mislimo, da se makarski turistični delavci tega zavedajo in da zanje sedanji predpisi niso plašnice, marveč samo trenutno vodilo. In mislimo, da bodo na koncu imeli prSv vsi tisti, ki jim je domači turist prav tako dobrodošel kot tujec, ne pa tisti, ki vidijo samo tujce in sanjajo celo o igralnicah, ki naj bi privabljale na makarsko riviero najpetičnejše goste. Za sedaj je to čisto neuresničljiv sen — zaradi neustreznih gostinskih storitev, slabe organizacije dela in zaradi malodane popolnega pomanjkanja igrišč in drugih luksuznih objektov, ki si jih omišljajo najsodobnejši hotelski kompleksi v drugih državah. Poleg vsega tega makarska riviera kot celota nima dobrih komunikacijskih zvez, ima slabotno elektriko in je daleč od letališč, prek katerih ponavadi prihajajo bogati gostje. Zato bi se prej kazalo znova zamisliti nad letošnjim makarskim rekordom in nad dejstvom, da ta riviera postaja najbolj »jugoslovanska« na . dranu. V tem vidimo pomemben kaži-pot za prihodnost. In radi bi, da bi S® *' jasneie videli tudi tamkajšnji turistični š delavci. JUŠ TURK Tovariš doktor, če bi ob požaru dobili hude opekline, kot recimo italijanska filmska igralka Kitty Swan, ah bi se, tako kot ona, zatekli k ze-liščarju Jovanu Šaljiču in njegovim čudodelnim obližem? — sem ob koncu pogovora vprašal višjega znanstvenega sodelavca beograjskega inštiuta za proučevanje zdravilnih zelišč dr. Milana Sol-datoviča. — Zakaj pa ne? — je z vprašanjem odgovoril sogovornik, ki se je v Jugoslaviji proslavil kot eden najbolj vnetih zagovornikov zdravljenja z zdravilnimi zelmi. — Kdor se utaplja, se lovi tudi za slamico, ali drugače povedano, kadar odpove znanstvena medicina, potem ne vidim razloga, zakaj bi se branili zeliščarjeve pomoči. Posebno pomoč zeliščarja, ki svoje delovno področje dobro obvlada. — Ah to morda pomeni, da zaupate zeliščarjem, ki postavljajo diagnoze po bolnikovem rokopisu ali podobnih ne- ‘ znanstvenih metodah? — Nikakor ne. Zeliščarstvo moramo nujno ločiti od padarstva. Padarji, ki postavljajo diagnoze po bolnikovem rokopisu in drugih čudnih metodah, so škodljivi in jim je treba prepovedati nadaljnje delo. Povsem drugače pa je z zeliščarji, ki sicer nimajo priznane medicinske izobrazbe, vendar dobro poznajo zelišča, s katerimi zdravijo in katerih recepti izhajajo iz starega ljudskega zdravilstva. Omenili ste šaljiča, zanj menim, da ni škodljiv, škoda je le, da njegovih obližev ne moremo podrobneje raziskati. Morda bi se lahko marsikaj naučili. NA VSAKEM JABOLKU — PESTICID — Vaša misel o utapljajočem se in njegovi slamici je zelo zanimiva, pa vendar je v zadnjem času vse več ljudi, ki se ob enostavnejših težavah, kot so slaba prebava ali vetrovi in podobno, raje potožijo neukemu zbiralcu zdravilnih rastlin kot zdravniku. Zakaj so po vašem mnenju zeliščarji vse bolj iskani? — Za razcvet zdravljenja z zelišči po svetu, poudariti moram, da je ta pojav zajel skoraj ves svet, sta v glavnem dva vzroka. Prvi je v tako imenovanem gibanju za vrnitev k naravi. Živimo v dobi velikih znanstvenih dosežkov, pošiljamo ljudi v vesolje, kjub temu pa še vedno nismo zadovoljivo rešili nekaterih bistvenih vprašanj našega obstanka. Recimo, takole, čez dvajset, trideset ali morda petdeset let bo imelo Človeštvo hude težave z onesnaženim okoljem. Zrak v naših mestih postaja tako zasmrajen, da sili ljudi v naravo, človek nenehno uporablja najrazličnejše pesticide v velikanskih količinah. Niti enega samega jabolka ne morete dobiti, da ne bi bilo poškropljeno z vsaj enim pesticidom, ki človeku, verjemite mi, prav nič ne koristi. — In drugi vzrok? — Ljudje tako pogosto uporabljajo zdravila, ki jih izdeluje farmacevtska industrija, da opažamo precejšnjo odpornost bolezenskih povzročiteljev proti zdravilom. Zato se ljudje odvračajo od proizvodov modeme tehnologije in si želijo zdravil, ki jih daje narava sama. To sta dva vzroka za razmah uporabe zelišč, v Jugoslaviji pa poznamo še tretjega. V južnih delih naše države je bila ljudska medicina dolgo Časa edina medicina. Ker ni bilo organizirane zdravstvene službe, kot drugod v Evropi, so se ljudje zdravili sami, s tem, kar je pač bilo pri roki. Tako so prejšnji rodovi zapustili veliko receptov za izdelavo zdravil iz zelišč. Mnogi recepti so še danes, kljub velikemu napredku medicine, obdržali zdravilno vrednost, in to je podlaga, na kateri zdravijo današnji zeliščarji. Le v Sloveniji in na Hrvaškem je zeliščarjev manj, ker je pač manj tradicije. POMEMBNA JE MISTIČNOST — V nekem intervjuju za beograjsko revijo Svet ste povedali, da je ena izmed najbolj pomembnih sestavin zdravljenja z zelišči mističnost. Nam to lahko podrobneje razložite? — Povedal vam bom anekdoto o švicarskem padarju. Živel je v vasici visoko v Alpah in zdravil ljudi z zelišči, ki jih je nabiral. Kmalu je postal slaven in nabral si je precejšnje premoženje. Lahko bi rekli, da je postal bogat, pa čeprav se je ukvarjal s pa-darstvom v kultivirani, bogati deželi z odlično organizirano zdravstveno službo. Ko je tako zaslovel, je sklenil, da bo študiral medicino. Z diplomo doktorja medicine se Je vrnil v svojo vas in odprl ordinacijo. Kmalu je doživel silno * Presenečenje. Bolnikov, ki so prej sko-1 raj trumoma prihajali k njemu, zdaj ni vt|I bilo več. — In zakaj? n — Iz preprostega razloga, ker misti-Ji *te, ki je prej privabljala bolnike, ni ^ bilo več. Ljudje niso želeli, da bi jih zdravil »navaden« zdravnik, hoteli so — Omenili ste tuje zeliščarje. Ali je kakšna razlika med tujimi in našimi zeliščarji? .— Naši zeliščarji še zsdaleč niso tako nevarni kot tisti na zahodu, kjer je veliko šarlatanov, ki z najrazličnejšimi amuleti preganjajo uroke in bolezni, napovedujejo usodo in predpisujejo čudna zdravila, ki bolnikom mnogokrat samo škodujejo. Seveda pa v nekaterih deželah zelo skrbno proučujejo staro ljudsko zdravilstvo in s temi dognanji, dopolnjujejo in bogatijo moderno medicino. Kitajska akupunktura, o kateri se v zadnjem času veliko piše, je prastar ljudski način zdravljenja in mnogi sodobni znanstveniki ji pripisujejo nesporno veljavo. Tudi v Sovjetski zvezi je proučevanje zdravilnih zelišč izredno razvito, sodelavci tokijske univerze pa so odkrili, da je »zeleni čaj« uspešno pro-tistredsitvo za stroncij-90. KONDENZIRANA POJMOVANJA Pred sedemdesetimi leti je vladalo prepričanje, da čaj vsebuje do pet koristnih sestavin, med katerimi je najpomembnejši kofein. Z razvojem medicine in biokemije pa se je število koristnih sestavin čaja naglo večalo, tako da jih danes poznajo kar 130. — Zakaj pa pri nas, recimo v vašem inštitutu, ne proučujejo ljudskih zdravil? — V inštitutu proučujemo le tista zdravila, ki nam jih zeliščarji sami pošljejo, saj za sedaj ne poznamo sredstev, s katerimi bi lahko prisilili zeliščarja, šaljiča ali pa kateregakoli drugega, da bi izdal sestavine svojega zdravila. Ali pa naše kondenzirano pojmovanje medicine: zakaj naj bi bil zdravnik tudi preučevalec zdravil, ko pa ima pri roki sintetično zdravilo v obliki tablete ali injekcije. S tableto je najlaže NARAVA JE NAJBOUŠI ZDRAVNIK: dr. Milan Soldatovič (foto: N. Bibič) SOZEUSCA ZAKAJ NAŠI ZDRAVNIKI TAKO POREDKO SEGAJO V LABORATORIJ NARAVE? ZARADI odličnega okusa velike količine velike hranljivosti vitaminov A in B VSAK DAN [ijZVOEZDA I m mm I Ik|9| z vitamini in mlekom L_ I padarja, ki ima »nadnaravne« sposobnosti. Moramo razumeti, da je psihični dejavnik, ki deluje na bolnika, izredno pomemben pri. uspešnem zdravljenju. Marsikatero bolezen bolnik preboli le, če verjame v uspešno ozdravitev. LJUDSKO ZDRAVILO MORAMO PDOUČEVATI — O sugestiji kot bistveni sestavini uspešnega zdravljenja so govorili mnogi znanstveniki, recimo Pavlov, pa vendar sugestija ni večna. Prej ali slej, posebno če zdravljenje traja dalj časa, bolnik izgubi upanje v ozdravitev. — Res je. Mističnost ima učinek le tako dolgo, dokler je bolnik še dovzeten za sugestijo. Ce sam preneha verjeti v ozdravitev, so zelišča zaman. zdraviti, vprašanje pa je, ali je takšno zdravljenje tudi najbolj uspešno. ‘ - Danes tudi polpismeni ljudje vedo, da je jemanje »navadnih« zdravil velikokrat dvorezen meč. Zaradi dolgotrajnega uživanja tablet prihaja do različnih alergij in celo do zastrupitev. Z rastlinskim zdravilom, pod pogojem, da ga pripravi strokovnjak in ne padar, je popolnoma drugače, saj takšen čaj ne škodi. Zato je čisto razumljivo, zakaj so vrste v naši Biljni apoteki, in le obžalujemo lahko, da pri nas ni več zeliščnih lekarn, v katerih bi delali strokovnjaki. Prihodnjič bo o uporabi rastlin. v zdravstvu govoril prof. dr. Pavel Bohinc _ BOŽO MAŠANOVIČ TO SE DOGODI SAMO ... «v* ...V PORTOROŽU Na |ev| je kopališče za goste Iz Metropola, na desni je centralno portoroško kopališče... — Kaj pa ta divjina vmes? — To je pa rezervirano za Robinzonal Z najmlajšim v naročju je odhajala navzgor po travnatem pobočju, na Veliko Ilovo goro. Drugi so opletali za njo. Njena sloka, že suhljata postava se je ostro začrtala v mlečno sinjino večernega neba. »Očetu gredo napisat pismo,« je rekla soseda. Oče je že od prvega maja v zaporu. Leto dni za zanemarjanje, otrok in družinskih obveznosti. — Kaj Mioka ne zna pisati? Ne, šestintridesetletna Micka ne zna pisati. Z muko nakraca le svoje ime in dekliški priimek. Micka Koželj. Deset črk. »K« pride dvakrat. Zrimšek, kot se piše po poroki, je zanjo že pretežko. Je poskušala, pa ne gre. Zdaj jih jemlje travnato pobočje in njena silhueta izginja za slemenom. * To je bilo moje prvo srečanje z njo. Na daleč, še ne preveč bridko. Pozneje sem zvedela, da je tudi Mioka obsojena. Tako kot mož. Le da so njej dali pogojno. Saj kam naj bi šli medtem otroci? MRTVA HIŠA S slamo krita domačija malo niže spodaj je danes tiha in nema. Le roji muh se spreletavajo okoli zastrtih oken in neznosen smrad sili s smetišča za hišo. Molk je čuden in nenavaden. Mic-kina hiša navadno ne molči. Mickina hiša stoka ihti, kriči, Ječi. Dokler naj-miajšima dvema, Tonetu in Robertu, ne vzame sapo. Zjutraj ju Micka zaklene in odide. Včasih dninit, včasih na potep. Kdo ve, kaj počne v svojih dolgih izguljenih dneh. Starejši se medtem razkrope naokoli. Včasih tečejo tudi za materjo v vas in prosijo po hišah. In po malem tudi kradejo. Lačni so. Mala dva še ne hodita in ne moreta z njo. Ves dolgi dan ležita v umazanih cunjah na še bolj umazanih, smrdljivih ležiščih; in ko se oglasi lakota, začneta klicati mamo. Zaman. Mama ne sliši. Ne kličeta kot sicer kličejo otroci. Mlajši zato ne, ker še ne zna. šele štirje meseci so za njim. Starejšemu je štirinajst mesecev, ne zna se še postaviti na noge, niti poklicati mamo. Samo nebogljeno brbra. Najprej torej čisto malce zaj očeta, potem, proti opoldnevu postaja jok vse glasnejši in predirnejši. Popoldne le še ječita. Potem še kdaj pa kdaj zastokata in, izčrpana do konca obnemita. Zvečer, šele zvečer, se končno odklenejo vrata. PREŽIVETJE PO ZRIMŠKOVO Bosta preživela? Kdove. Dva od desetih nista. Prvi se je mrtev rodil. Drugi* je umrl po nekaj mesecih. Ni prenesel, ko mu je mati sredi zime dajala piti ledeno vodo iz vodnjaka. Vmes je bilo tudi veliko splavov. Nihče jih ni štel, še Micka ne. Tisti, ki so preživeli in odraščajo, so utrjeni. Kruti zakon naravnega izbora vlada v tej s slamo kriti domačiji na pobočju Ilove gore dosti bolj neizprosno kot med živalmi v okoliških gozdovih. Da, osem jih odrašča na videz utrjenih. Vendar videz vara. Nobeden izmed osmih Zrimškovih otrok ni »čisto pri sebi«, kot pravi prijazna in bistra ženska iz Ravnega dola, ki me je pripeljala sem in ki se ji Micka kljub vsemu smili in ki ji daje delo na njivah. Starejša fanta Ludvik in Štefan, sta najbrž hudo duševno prizadeta, ker sploh ne znata govoriti. Le čudno, skrivenčeno momljata. Tudi Tone bo tak. Najstarejša, desetletna Mici, ki je videti od vseh Zrimškovih otrok še najbolj normalna, bi morala letos že četrtič v prvi razred. Učiteljica pa je zamižala na eno oko, in Mici bo šla v drugega. Za koliko let? Tudi z drugimi Zrimškovimi otroki je podobno. Morda še silabše. Najmlajša dva je grozljivo pogledati. Robert je še najbolj podoben spačeni živalci, Tone s čudnim, apatičnim pogledom, sivkasto bledičen, ima med skrivenčenima nožioama kožo vso temno rdečo od vnetja. Ves dan leži v mokrih plenicah. Vnet in razboljen je najbrž tudi Robert, le da je še bolj povit in razdejanja ni videti. Pred nekaj meseci je morala socialna služba poskrbeti, da so vsem Zrim-škovim otrokom odstranili vence sramnih uši, ki so se jim zaredile po obrveh in vekah. Od matere ... NEKOČ JE BILO Nekoč, pred leti, je bila Zrimškova domačija druga najbogatejša kmetija na' Uovi gori. In nekako je šlo tudi še ne- kaj časa potem, ko se je k mlademu primožila mlada. Mladi Zrimšek je v kratkem času raz-zaporu, je duševno zaostal, dedomrznež in pijanec. Nobena daleč naokoli ga ni marala,- čeprav je imel grunt. Potem je v soseščini staknil Koželjevo Micko, tudi duševno prizadeto, ki si je prav tako zaman iskala moža.) Gliha vkup štriha, so govorili sosedje. Hudo je šele prišlo. Z otroki. Najmanj vsako leto je prišel eden. Med najmlajšima dvema je le deset mesecev razlike. Domačijo je še nekaj let po poroki mladega vodila stara Zrimškovka, s trdo in preudarno roko. Mlada se ji je v vsem prilagodila in ker je imela nekoga, ki jo je vodil in ji ukazal, je bila še kar za rabo. Potem je stara mati umrla. Mogočni kmetiji je zazvonil navček. Mladi Zrimšek, tisti, ki je zdaj v prodal in pokuril vse, kar je bilo mogoče bodisi prodati, bodisi porabiti za drva. Čeprav ima komaj sto metrov od hiše svoj gozd, so izgnili v peči steljnik, kozolec in celo klopi ob hiši. Zdaj kurita, kadar je potrebno, s špirovci z ostrešja. Dvakrat, trikrat so mu na občini v potu obraza našli delo. Prišel je prvi in drugi dan, tretji dan ga ni bilo več. Njegovo filozofijo znajo na pamet vsi sosedje: »Nisem delal in ne bom, pil sem in bom pil...« Zdaj je zavoljo zanemarjanja družine že drugič pod ključem. Prvič, pred dvema letoma, so mu naložili štiri mesece. Zaleglo je toliko kot nič. Zdaj bo najbrš še manj. Da bi Micka zdržala v kakršnikoli redni službi, tudi ni misliti. Poleg tega je kar naprej noseča. Sosedje šušljajo, da že spet nosi otroka. »Tale jih bo delala še najmanj osem let,« reče prileten možak, izpljune rumeno slino in se zahihita. Koliko mladih Zrimškov še? Koliko prizadetih in izgubljenih otrok? Kajti tem otrokom ni rešitve. Navček, ki zvoni domačiji, zvoni tudi njim. če niso prehudo duševno prizadeti, bodo postali tatiči in pocestnice. KAJ JE POVEDALA MICKA Zanemarjena je'in umazana in vsa sestradana, vendar ji sije iz obraza nekakšna čudna, divja privlačnost. Temnolasa je in temne polti, govori enolično in skopo. Ko bi ne bilo z menoj sosede iz Ravnega doda, ki ji tu in tam daje kruh, bi ne spravila iz nje niti besedice. Dokler ni prepoznala moje spremljevalke, me je prebadala z divjo sovražnostjo. —Od česa živite? Skomigne z rameni. Končno pove, da ji daje občina na mesec dvajset jurjev podpore. Pa ne v denarju. Nakazilo pošljejo v trgovino in tam potem lahko Micka nakupi za 20 tisočakov živeža. — In koliko zaslužite na dnini? Mislim, povprečno? Spet skomigne. — Vam plačajo z denarjem ali z živežem? »Kakor je . . « — No, pa koliko zaslužite takole nasploh, koliko ste, recimo, zaslužili prejšnji mesec? Spet skomigne. Ne ve. Ne ve niti, kdaj se je poročila, ne ve, kdaj je rodila katerega otroka. To je prenaporno- (Dva od osmih otrok živita drugje. Eden pri stari mami, drugi pri neki družini, ki ga je vzela k sebi za nekaj časa, brezplačno. Pravijo, da sta se tista dva kar lepo popravila...) —• Menda se vaši otroci slabo učijo? »Ja. Ludvik je star že osem let, pa ga še vedno nočejo sprejeti v prvi razred. Pravijo: v zavod.« — Pa Štefan bi najbrž tudi moral v zavod, saj še pri šestih letih sploh ne govori? »Ja, najbrž bi moral tudi on v zavod ...« — Pa najstarejša? Tri leta hodi v prvi razred in zdaj so pogledali skozi prste, da gre lahko v drugega. Tudi Mici bi morala v posebno šolo. Kaj pa Rozika? Je vsaj ona zdelala prvega? »Ne. Zdaj gre drugič v prvega ...« — Pa bi jih dali v zavod? »Bi. Če bi bilo potrebno, bi. Ampak jaz teh reči ne znam rihtati. Ali jih lahko vi urihtate?« — Bom poskusila, sem rekla. O tem, da sem novinarka, ni bilo vredno izgubljati besed. Saj bi ne razumela. NA OBČINI V GROSUPLJEM Najprej ti pride, da bi preklel Micko in njenega moža. Ampak ko dodobra premisliš, ugotoviš, da pravzaprav nista najbolj kriva. Saj ne vesta, kaj delata. Nebesa in pekel bi bilo nesmiselno preklinjati. Potem ti pride, da bi preklel oblast. Potem počasi, po vrstnem redu, prihajajo »možne rešitve«. In se, po istem vrstnem redu, razblinjajo v nič. •* * — Tablete za preprečitev nosečnosti? »Kje neki,« pravi socialna delavka Andreja, ki se na grosupeljski občini že leta ubada s svojim najhujšim problemom, Zrimškovimi. »Noče. Ni govora. Pravi, da tudi mož ne pusti.« HIŠA, KI BI JE NE SMELO BITI MICKA Z ILOVE GORE — Pa sterilizacija? Za božjo voljo, saj jih ima že osem, osem defektnih! Ji še ni zadosti? »Poslali smo z njo v Ljubljano patronažno sestro že k četrtemu porodu, ko smo videli, kam zadeva pelje. Jn potem še nekajkrat. Ampak Micka ne privoli. Kolikor jih bo Bog dal, pravi. Poleg vsega drugega je vmes še pobožnost. Bog ne dovoli.« — Pa prisilna sterilizacija? V imenu vseh tistih, ki še imajo priti in prav gotovo ne bodo normalni? Vsaj v njenem primeru? »Prisilna sterilizacija ni dovoljena-Tako kot ni dovoljena evtantazija. V nobenem primeru.« »Dajemo jim staro obleko. Redno, kot prihajajo pošiljke Rdečega križa. Ampak kaj pomaga, ko Micka sploh ne pere-Otroci nosijo obleke, dokler niso vse trde od umazanije, potem jih odvržejo.« — Denarna podpora najbrž ne pride v poštev? »Še hrano, Ki jo dobi na nakazilo v trgovini, poskuša prodajati! Zdaj, pravijo, začenja piti tudi ona. Prej vsaj ona ni pila, vsaj veliko ne. Ampak zdaj kljub vsemu še gre, ko je mož zaprt. Ko bo prišel domov, bo šlo res vse za pijačo. Stare obleke, hrana, vse. Tudi doklade za kmečke otroke, ko jih bodo-začeli dobivati... In mi ne vemo, kako naj to preprečimo! Tadva bi se sploh ne bila smela vzeti, kajpada, ampak tudi tega nismo mogli preprečiti, čeprav smo slutili že tedaj, kaj prihaja! Ni zakona, ki bi jima lahko preprečil, da bi se ne vzela.« — Fa zdravljenje? Prisilno zdravljenje, ker je alkoholik? »Prostovoljno noče iti, prisilno bi prav nič ne pomagalo. On hoče piti, pa konec. Ko bi bil vsaj navaden pijanec! Potem bi človek lahko upal, da ga bo mogoče kdaj le kako spreobrniti. Ampak on je hudo duševno zaostal! Tu ni rešitve.« — Zavod? »Nobenih tovrstnih zavodov nimamo. Nimamo niti prisilnih delavnic niti zaprtih domov, kjer bi takšni, kot je Miokin mož, delali pod nadzorstvom in vsaj malo zaslužili za vzdrževanje družine. Ne bi bilo na mestu, da bi v socializmu imeli takšne zavode >— so mi že nekajkrat rekli,« pravi občinski načelniki za družbene službe. Je pa na mestu, da ima Micka osem otrok? Zaznamovanih, že vnaprej obsojenih. * — Toda otroke bi ji pa le lahko vzeli, ne? Tu vam zakon ne stoji na poti?« »Rejnikov zanje ne dobimo! Ko otroka daš tuji družini v rejo, jim moraš pošteno povedati, za kakšnega otroka gre, moraš jim razložiti, da je otrok duševno prizadet. In ko se gredo potem še sami prepričat, iz kakšnega okolja otrok prihaja — rejnike so slabe izkušnje že naučile previdnosti — potem ga ni, ki bi bil pripravljen spraviti gor takšnega otroka, še normalne otroke težko oddamo v rejo.« — Zavodi? »Ko bi dali vse Zrimškove po strokovnih zavodih, bi nas stalo le oskrbovanje en milijon na mesec! Toda to kljub vsemu ni bistvo problema. Bistvo problema je to, da v za; vodih ni prostora, da stojijo prizadeti otroci v dolgih, v nekaj let dolgih vrstah, preden pridejo na vrsto.« — Torej boste odnehali? »Seveda ne bomo! 2e zdaj si prizadevamo, kolikor sploh moremo. Kar naprej. Zdaj poskušamo urediti zadevo z medobčinskim dogdVarjamjem, še bomo trkali po zavodih. Bomo videli •.. Dobro vemo, da je edina pot, da Mickini otroci čimprej odidejo v drugo, v zdravo okolje. Tisti, ki so že tu, in tisti, ki bodo še prihajali.« NIČ VEČ NA ILOVO GORO Na hiši je tabla z napisom: Velika Ilova gora 22. Ne bo me več videla, s slamo krita hiša, ne vas nad njo ne Ilova gora. Ne vem, do kod sega ta jok in ječanje iz hiše, ne vem, do kod sega smrad, ki se mi je še dolge ure potem lepil ob nosnice. Ne maram srečati ne nje z njeno izgubljeno in zaznamovano lepoto, ne njenih nemih in drugače prizadetih otrok s praznimi pogledi in z lakoto, ki Jim srepi iz oči. Bojim se tudi, da bi se p kaj nalezla ali da bi me okradli. Sj.: In sram me je, kajti tudi jaz seh1 1 del družbe, ki jih obdalo fj BERNARDA RAKOVEC mi fr /— m lill lili [J Ji IVnl L llu J Mrl MILAN KNEŽEVIČ, SVETOVNI REKORDER V RECITIRANJU POEZIJE (30 UR IN 15 MINUT), PREGANJA MALODUŠNOST IZ NAS; NA PESNIŠKEM MARATONU V KOPRU JE NALETEL NA ZELO TRMASTE DUŠE Kaj imajo skupnega olimpijske igre, ki nas prav te dni nadvse vznemirjajo, s poezijo? če nič drugega ne, če niti posebne predanosti, naivnosti ali privrženosti svojih »podložnikov« ne več, potem ostaja skupna vsaj še najbolj naporna disciplina: maraton. V atletiki je ta kraljevski tek določen z metri in s časom, v pesništvu tudi s časom — samo da mora biti čim daljši — namesto metrov pa so pomembni — verzi. Tako premišljujem o pesniški prireditvi, ki smo ji bili priča prejšnji teden v Kopru. Reklama, ki se je o koprskem pesniškem maratonu razširila, je sicer vedela povedati, da gre za zelo posebno prireditev. To kajpak ne drži povsem, saj so nekaj pesniških maratonov prav v zadnjih časih pripravili tudi že študentje ljubljanske filozofske fakultete. Tudi ne drži, da bi bil častni pokrovitelj te velike pesniške predstave Ciril Kosmač, predsednik društva slovenskih pisateljev in predsednik zveze jugoslovanskih pisateljev. Ta je namreč isti dan odletel na slavne struške večere v Makedonijo, se pravi spet za neke vrste pesniški maraton, naročil pa pesniku Marku Kravosu, naj koprsko prireditev v njegovem imenu pozdravi. Prvi človek pesniškega maratona se je zategadelj sicer malce jezil, vendar pa spet ne toliko, da njegovega pesniškega maratona sploh ne bi bilo. In je bil. V organizaciji kulturnega kluba »Mandala« iz Kopra pa pod pokroviteljem (tudi gmotno) revije »Tovariš«, Mladinske knjige iz Ljubljane in koprskega Casi-na. Da ne bi imeli meglenih predstav spričo za poezijo malce nenavadnega imena »maraton«, moramo takoj povedati, da gre le za malce manj navadno obliko pesniškega večera v klasičnem smislu besede: tem se verzi samo berejo po uro ali dve, tu pa se lahko berejo v nedogled, spremlja pa jih lahko še gledališka recitacija, nagradno (simbolično) tekmovanje, ki ga vodi kakšna , lepotica, itd. Zaželeno je, da se navzoče občinstvo, ljubitelji poezije torej, vede kar se da sproščeno in da tisti med njimi, ki imajo morebiti sami pesniško žilico, tudi živo sodelujejo v maratonu. EDINA KULTURNA PRIREDITEV Zanimalo nas je, zakaj pesniški maraton prav v Kopru. Direktor zavoda »Mladinski biro« Marjan Starc, tudi sam pesnik, nam je razložil, da je poglavitni človek maratona pač prišel v Koper in prosil za organizacijsko pomoč. In ker se kulturni klub »Mandala« uspešno ukvarja z gledališko, dramsko in filmsko dejavnostjo, sam Marjan Starc pa je vodja literarne sekcije, ni bilo nobenega vzroka, da mlademu zanesenjaku ne bi organizacijsko pomagali. Mladi se namreč še posebej zavedajo, kako našemu obmorskemu mestu primanjkuje kulture oziroma kulturnih prireditev. To so besede Marjana Starca: »Med mladimi je veliko entuziazma. Tudi pri tej prireditvi, ko pravzaprav še zdaj ne vemo, kdo bo plačal vse stroške. Sicer pa vse kaže, da bo v prihodnje tudi naše kulturne suše konec, saj se odpirajo možnosti, tudi več denar ja bo prihajalo. »Mandalo« je letos koprska kulturna skupnost prvič prizna la, tako da jo bo podpirala tudi finančno. V kulturi na obali je bilo doslej že veliko poskusov, da bi kaj naredili. Sam sem član koprske kulturne skupnosti in vem, kako si prizadevamo, da bi dobili enotno obalno kulturno skupnost, imamo pa še vedno tri občinske in prav malo posluha za združitev. Tako je naša kultura razdrobljena, brez skupnih večjih načrtov. Kar priznajmo si: mesto Koper ni imelo letos — če od štejemo folklorni festival, ki pa je postal že tako konvencionalen, da se je več ljudi zbralo ob pihalni godbi kakor na njem — v resnici nobene prave kul turne prireditve. Lahko rečemo, da bo ta pesniški maraton edina.« Zaneslo nas je mimogrede k resnejšim vprašanjem, zato se vrnimo k maratonu. Predstavimo najprej pesniškega maratonca: Milan Kneževič, 25-letni igralec in ab solvent režije iz Beograda, sicer pa Črnogorec po rodu. Bliskoviti pogovor z njim sredi že kar živčnih priprav na večerni maraton v muzejskem vrtu bo razkril namen in pomen te posebne Pesniške prireditve. BOJ PROTI SLABEMU GLASU »Kaj je pesniški maraton?« »To je nova prezentacija poezije njen namen pa je boj proti ravnodušno sti. Zavoljo te ravnodušnosti je prišla Poezija na -slab glas.« »Recimo, da je res tako, dasi dvo niim, da bi lahko tudi pesniški maraton zbrisal ravnodušnost do ooezije iz naših duš. Ali drži, da ste svetovni rekorder v Pesniškem maratonu, se pravi v recitiranju stihov?« »Moj repertoar obsega 53.000 stihov, ki jih za zdaj znam na pamet. To pa seveda ni ,.veliko v primerjavi z vso poezijo sveta, ki šteje kakih pet milijard verzov.« »Kako to veste?« »To vem po antologijah.« »Vaš maratonski rekord v recitiranju doseže čas trideset ur in petnajst minut. Kako veste, da je to svetovni rekord, da ni nihče na svetu doslej recitiral dlje?« »Obstoja tako imenovana Oynsova knjiga rekordov. Pred mano je imel rekord neki Rus, recitiral je 27 ur.« »V Jugoslaviji potemtakem sploh nimate primere?« »Ne. Za našega rekorderja me je razglasila strokovna komisija, ki so jo sestavljali dr. Draško Redžep, Dragan Mandič, Guljaš in drugi.« »Kaj pa vsebinsko obsega vaš maratonski repertoar?« »Tako rekoč od biblijske poezije do Kamasutre, od Shakespeara, Preverta, Majakovskega, Jesenina, Jevtušenka, Lorce, Okudžave do sodobne jugoslovanske poezije.« »Kako izbirate besedila oziroma posamezne avtorje?« »Kakor mi pride kaj pod roko. Kakor me kaj. začne zanimati. Morate vedeti, da se z recitiranjem poezije ukvarjam že sedem let.« POEZIJA NI BANALNA JUHA »Poezija vam torej mora bita zelo všeč?« »V resnici mi je všeč poezija, ob kateri uživam.« »Verzi so za vas potemtakem nekakšen konjiček?« »Poezija je zame avantura, a tudi poklic. Ko bom diplomiral na režiji, bo lahko postala poklic.« »Namen vaših maratonov, sva rekla, je popularizirati poezijo, ki je prišla na slab' glas. Malce me to spominja na reklamo za, deniva, pralne praške ali umetne juhe . . .« »Moj namen je samo popularizirati poezijo. Da pa poezija potrebuje reklamo, to je samo žalostna resnica.« »Cernu žalostna?« »Poezija je nekaj posebnega, ne more biti banalna juha za vsak dan.« »Rekel bi, da ste romantik.« »Ne vem, ali sem romantik, tudi ne vem, kaj je romantika, lahko si jo samo zamislim. Vesna Parun je zapisala: vse dokler bodo na svetu norci in neumneži, bo tudi umetnost. Je morebiti to romantika?« »Poezija vam je torej pač všeč?« »Všeč mi je, ker jo pišejo intelektualci, pa ne intelektualci s fakultetami, temveč tisti resnični. Preprosto lahko rečeš: Milan Kneževič je zanič, ne moreš pa reči: poezija je zanič:« »Zakaj?« »Zato, ker to ne bi bilo res.« »Pri svojih maratonih po Jugoslaviji ste najbrž imeli najboljšo priložnost, že po odmevu, presoditi, ali je poezija zares prišla na slab glas?« »Spoznal sem, da imajo ljudje poezijo še vedno radi. Sklenjenih imam kakih sto pogodb, vsak dan dobivam nove, iščejo me,« »Tudi iz Slovenije? Pravim zategadelj, ker bi me pritrdilni odgovor presenetil.« »Samo tri ponudbe sem dobil: iz Kopra, Ljubljane in Maribora. Mislim, da bom že te dni lahko »maratoniral« v Mariboru. Je pa vsekakor žalostno, da moram to delati že sedem let sam za vso Jugoslavijo.« STRAH BREZ RAZLOGA Toliko. Tisti, ki smo se bali, da nam bo Milan Kneževič na muzejskem vrtu v Kopru zares odrecitiral svojih 53.000 verzov v tridesetih urah in petnajstih minutah, smo se bali zastonj. Vse je minilo veliko bolj preprosto in veliko bolj na kratko. Takole približno, če vas zanima: Na muzejskem vrtu gorijo sveče, med baročnimi kipi se je postavilo nekaj ljubiteljev poezije ali tudi samo radovednežev. Razlivajo se Bachovi zvoki, med njimi pa kar naprej teka sem in tja fantiček s pištolo, seveda ne po zamisli režije. Ves popoldan prej so v veži prodajali po polovični ceni zbirke sodobnih slovenskih pesnikov, ki jih je podarila Mladinska knjiga (bolje za pol kot v skladišče, najbrž). Besedo načne napovedovavka in povabi vse navzoče, naj uživajo v »tem fantastičnem svetu poezije«. Potem pove Marko Kravos namesto Cirila Kosmača nekaj lepih besed: »Poezija, pesem, lirika pa kljub temu je: še sama sebi se je začela rogati, poskusila se je celo izničevati. Vendar ostaja. Ne moreš je spraviti v nič, vedno spet se pojavlja, zdaj se zasmeje izza tega ogla, spod dežnika in lepih obrvi, zdaj zraste kot gobica ali travica . . . Vsa otroška je in ne da se preračunati. Ni je mogoče v serijski izdelavi vreči na trg. Je zaradi tega manj vredna ali nevredna tega sveta? Poezija je — pa če to hočete ali ne: če ji prisluhnete, toliko bolje za vas, če si zatiskate oči in mašite ušesa pred njo, ste kakor tisti kitajski cesar, ki je imel vse čudeže tega sveta, le slavčevo petje mu je manjkalo . . * LEPOTICA S POEZIJO Potem nastopi svetovni prvak v recitiranju Milan Kneževič, odrecitira nekaj Jesenina. Takoj zatem ciklus svetovne otroške poezije, v čemer mu z izvirnimi pesmimi pomaga prikupna in komaj 11-letna domačinka Eva Le-nassi. Povabijo še nekaj bolj ali manj po naključju navzočih pesnikov, potem pa prevzame besedo lepotica Saša Zajc. Vodi pesniški kviz in poslušalci morajo ugibati avtorje pesmi, ki jih recitirata Milan Kneževič in koprski igralec, sicer pa prvi človek kulturnega kluba »Mandala« Vladimir šau. Kdor ugane, dobi nekaj knjig, darilo Mladinske knjige. Ko je kviza konec, vzame besedo Kneževičeva gostja, igralka Olga Medenica iz Beograda, tudi Črnogorka po rodu. Mojstrsko odigra monolog iz Nuši-čeve Ministrice. Za njo je potem še kako slabo uro slišati verze Milana Kne-ževiča, toda muzejski vrt je že povsem prazen, tudi svečam je že »reje zmanjkalo«. Upam, da se je naše poročilo držalo resnice. Morebitni neresni vtis pa naj popravijo besede umetnice Olge Med e nice, ki je odigrala . že 43 naslovnih vlog, z recitiranjem poezije kot s konjičkom'pa se ukvarja od svojega desetega leta. »Takšen maraton, če je seveda dobro pripravljen, deluje dobro na množico. Poezija kljub vsemu ljudem še veliko pomeni. Reklama? Pozdravljam reklamo, če priporoča poezijo, ki vzgaja človekovo dušo.« HERMAN VOGEL »FANTASTIČNI SVET POEZIJE« NA ROMANTIČNEM MUZEJSKEM VRTU V KOPRU: svetovni rekorder Milan Kneževič, napovedovalka Tatjana Trtnik in prikupna pesnica Eva LenassJ DRAGOCENI ROKOPISI: kdo bo poskrbel, da ne bodo propadli? DRAGOCENOSTI VELIKE ŽUPNIJSKE KNJIŽNICE V TOMAJU NA KRASU V Tomaju na Krasu, ki je sicer znan bolj po teranu in pršutu kot po čem drugem, je ena največjih zasebnih knjižnic v Sloveniji. V mislih imamo veliko župnijsko knjižnico z več kot dvanajst tisoč kijigami, revijami, časopisi, rokopisi in drugimi dragocenostmi. Knjižnica je danes zaščitena in pod ključem domačega župnika. O nastanku te, za Kras in Primorsko tudi dokumentarne knjižnice bi težko govorili, če ne bi bilo pet knjig Zgodovinskih zrn, rokopisov pokojnega župnika Albina Kjudra, ki je v Tomaju služboval od leta 1924 do svoje smrti pred šestimi leti. Knjižnica je nastala v tem času, kar pomeni, da je prav župnik Kjuder največ pripomogel k združenju nekaterih zasebnih knjiž nic v eno v Tomaju. Začetki sedanje knjižnice segajo še nekaj let nazaj, v čas, ko je v Tomaju služboval župnik Matija Sila. Živel je od leta 1840 do 1925, v Tomaju pa je bil med letoma 1894 in 1923. Veliko je bral in pisal Zlasti ga je zanimala etimologija imen kraških vasi in hribov. Dopisoval si je z znanim urednikom Slovenskih narodnih pesmi Karlom Štrekljem. Ohranjenih je veliko njegovih rokopisov v zvezkih velikega formata. Zapisoval si je vse, karkoli je slišal od svojega očeta ali ljudi V hiši in po hišah v svoji fari. Zbiral je domače pregovore, ljudske domislice, anekdote, domačo zgodovino, študije o rožah, zvezdah, originalne pripovedke. Vseh zvezkov je kakih sto. Vse knjige, ki jih je prebral, je ekscerpiral. Sodeloval je tudi pri Kresu. Svojo knjižnico je po dogovoru zapustil svojemu nasledniku, Albinu Kjud-ru. Naj se pri delovanju slednjega omejimo samo na tisto delo, ki ga je opravil za nastanek in razvoj župnijske knjižnice. Albin Kjuder je bil vnet zbiralec knjig, pravi fanatik, obenem pa velik ljubitelj in poznavalec literature, zgodovine, cerkvene liturgije. Zaradi tega je bil v času fašizma preganjan. Knjiž nico je uredil skupaj s kaplanom Alojzijem Zgurjem in jegovo sestro, učiteljico Elico. Dr. Anton Požar, tedanji župnik v Koprivi, je 1924 na obisku v Tomaju spoznal, da ima njegov duhovni kolega velik smisel za urejanje knjig, In to mu je na starost prineslo veliko olajšanje. Kajti tudi sam je imel veliko knjižnico, ki bi je ne bil zapustil rad komurkoli. Odločil se je, da bo v oporoki zapustil vse svoje knjige in roko pise župnijski knjižnici v Tomaju. Sicer pa je dr. Anton Požar na Primorskem ttiko znameftita osebnost, da je o njem vredno spregovoriti nekaj več. Rodil se je v Gočah pri Vipavi 1861. Postal je duhovnik in služboval na Pazu, V Pregarjah pri Hrušici, v Ricmanjal) pri Trstu in Koprivi na Krasu. Tu je ostal od 1912, ko je odšel iz Trsta, do svoje smrti 1933. Pravijo, da je bil zamišljen, pogreznjen vase, a gostoljuben in neutrudljiv delavec. Bil je velik narodnjak, zato so ga preganjali v Istri in še bolj v Ricmanjah, od koder izvira znano ricmanjsko gibanje, ki je hotelo uvesti bogoslužje v starocerkveno-slovanščini. To je bil začetek slovanskega bogoslužja na Primorskem. Vnel se je boj med Požarjem in tržaškim škofom Naglom. Požarja so podpirale liberalne in cerkvi nenaklonjene stranke. škof je svaril in grozil, a Požar se ni vdal, raje je izgubil službo. Zato je med letoma 1904 in 1912 pomagal urejati tržaško Edinost. Bral je veliko. Kar je našel lepega, modrega, pa naj si bo v slovenščini, hrvaščini, nemščini, francoščini, italijanščini, latinščini ali grščini, si je zapisoval v zvezke. Kot bogoslovec je prepisoval najlepše slovenske pesmi: v šestih mesecih jih je izpisal dve knjigi s približno dvesto stranmi. Njegovo delovno vnemo naj prikaže samo še navaden dogodek. Nekje je dobil nekaj zvezkov dunajskega Zvona, letnika 1876, ki mu je manjkalo 236 strani. Mož se je lotil dela in manjkajoče liste prepisal iz druge enake revije. To pa je naredil tako spretno, da so se njegove strani ujemale s tiskanimi. še celo glavo posameznih številk je kar se da natančno prerisal. Poleg vsega dela je tudi doktoriral. Anton Požar je bil velik bibliofil. V svoji knjižnici z dva tisoč knjigami je zapustil vso svojo korespondenco med letoma 1882 in 1933, akte ricmanjskega vprašanja in dvanajst albumov različnega gradiva iz življenja Kraševcev (slike iz prve svetovne vojne, razglednice, znamke, pogrezanje Primorske v italijanski fašizem, lepake, ovojnice) Svojo knjižnico je spopolnjeval z nakupi v antikvariatih, veliko pa je podedoval po pokojnem škofu dr. Janezu Nepomuku Glavini, ki je umrl 1899 Knjige v njegovi knjižnici so bile ti skane kar v šestintridesetih različnih jezikih. Po Požarjevi smrti so njegovo zapuščino prenesli v Tomaj. Tu so se do sedaj združile že tri knjižnice: Matije Sile, Albina Kjudra in Antona Požarja. Knjižnica se je še potem bogatila. Svoje knjige ji je zapustil tudi Albmov stric, župnik Anton Kjuder, ki je od leta 1900 do 1925 služboval v Barkovljah pri Trstu, kasneje pa še štiri leta v Kazljah, kjer je tudi umrl. V sedanjo tomajsko knjižnico sodi tudi del tako imenovane duhovniške knjižnice; to-majski knjižnici so jo zapustili, duhov niki. da bi je drugi ne raznesli. Tu naj bi bila duhovnikom na voljo za študij. Nazadnje naj omenimo še knjižnico posestnika Augusta Malyja iz Bele peči na Koroškem, kjer sta se spoznala Augusit in Albin Kjuder leta 1937. Posestnik mu je obljubil svojo knjižnico po smrti in 1946. leta so več sto knjig prepeljali v Tomaj. Kot vidimo je bil glavni pobudnik za nastanek te velike knjižnice Albin Kjuder, ki je poleg že omenjenih Zgodovinskih zrn napisal tudi knjigo Drobcev iz življenja 42 duhovnikov (rokopis), od koder smo tudi vzeli nekaj podatkov. Ni naš namen sedaj ugotavljati nespornih zaslug posameznih duhovnikov, ki so delovali na Krasu, za nastanek o tem bi bilo mogoče izreči šele po temeljitejši raziskavi vsega gradiva, zlasti župnijskih kronik, rokopisov, korespondence, ustnih izročil, kar bi zahtevalo nekaj mesecev trdega dela. Pomembnejše se nam zdi zastaviti si ne kaj vprašanj, ki so s to knjižnico v zve zi. Razmisliti bi pravzaprav morali o namenih Albina Kjudra, ki jih je o svoji zbirateljski vnemi imel s knjižnico O tem nismo do sedaj našli še ničesar zapisanega, domnevamo pa lahko, da so bila hotenja Albina Kjudra, kar zade va knjižnico, študijske, če že ne kar znanstvene narave. Pregledali smo samo nekaj Kjudrovih rokopisov, vendar lahko trdimo, da je bila njegova težnja po dokumentacijski natančnosti in vsestranskosti izredna, to pa govori v prid domnevi, da bi bila v Tomaju, po zamisli Albina Kjudra, nastala študijska knjižnica z dokumentacijo za kulturno, politično, narodopisno in gospo- | darsko zgodovino Krasa. Omenimo naj samo nekaj knjižnih dragocenosti s področja slovenistike. Če začnemo z revijami in časopisi, ne moremo ' mimo Janežičevega Slovenskega glasnika, Dunajskega zvona. Ljubljanskega zvona, Dom in sveta, Kresa, Rimskega katolika, M^dike, Vrtca, Novic, Edinosti, Slovenca ... Poleg rega imajo dva zvezka Kranjske čbeliee, prvo izdajo Prešernovih poezij iz leta 1847, drugo izdajo (Jurčič-Stritarievo) iz leta 1866, Levstikovo izdajo Vodnikovih Pesmi iz leta 1869 znamenito Blumen | aus Krain iz leta 1781, da na desetine literamo-zgodovinsko dragocenih pesniških zbirk sploh ne omenjamo. Med slovenskimi slovnicami sm-o opazili znamenito Kopitarjevo slovnico iz leta 1808, Metelkovo slovnico iz leta Jfios slovnico Blaža Potočnika iz leta 1858 Mannovo Staroslovensko slovnico iz leta 1863, Janežičevo Slovensko slovnico iz leta 1864... Med slovenskimi literar- ; nirni zgodovinami naj omenimo Marnov Jezičnik, Kleinmayerjevo Zgodivino slovenskega slovstva ter Glazerjevi in Gra-fenauerjevi zgodovini. Med slovarji je tudi Wolfov nemško-slovenski in slo-vensko-nemški. ki ga je pravzaprav uredil Maks Pleteršnik Olonariev Poučni slovar je nekoliko mlajši, starejša pa sta Slovar ilirskeda, italijanskega in nemškega jezika Joseja Voltiggija iz leta 1803 in Slovar italijanskega in ilirskega jezika Giovannija Jurasicha iz leta 1863. Tu so še Štrukljeve Slovenske narodne pesmi, druga izdaja Valvasorjeve Slave in morda največja dragocenost: Sa-crurri promptuarium, prvi zvezek znamenitih pridig Janeza Svetokriškega. Kako so prihajale posamezne stare knjige in številne izdaje evropsko priznanih tujih avtorjev v zasebne knjižnice, bo najbrž ostala skrivnost. Kako je, recimo, prišla v Tomaj znamenita Fe-nelonova knjiga Telemakove prigode iz leta 1699, ki je doživela v svojel času izredno popularnost in jo je brala vsa kulturna Evropa? To je le nekaj drobcev o knjižnem bogastvu (o vsem bo mogoče govoriti šele po natančnem pregledu knjižnice in njenih katalogov) in o zgodovini to-majske knjižnice. In kako je s to knjižnico v današnjih dneh? Knjižnica je zaščitena. To pomeni, da ne sme nihče iz nje ničesar vzeti. Tako so pravzaprav zaščitene vse naše študhjske knjižnice, iz katerih si ne moremo sposojati knjig na dom. Tomaj-ska knjižnica seveda ni študijska knjižnica, je zasebna knjižnica. Vprašujemo se, kdo bo poskrbel, da bodo knjige, ki so danes nameščene v neustreznih prostorih, pravzaprav samo v enem, dobile primeren prostor, kdo bo dal denar za nove police, tudi steklene za knjižne dragocenosti, kdo bo poskrbel, da ne bodo propadli dragoceni rokopisi, neprecenljivo gradivo za zgodovino Krasa, o katerem je zbrano razmeroma malo gradiva, kdo bo našel strokovnjaka, ki bo vse to delo opravil... Vprašanj s tem v zvezi je veliko. Res je, da je knjižnica zasebna, vendar ne moremo pričakovati, da bo to delo opravil domači župnik. Zakaj tu so ovire, ki daleč presegajo njegove zmožnosti in hotenja. Kaj niso poklicane za to organizacije in usTanove, ki skrbe za kulturne dragocenosti? Letos je mednarodno leto knjige. Tudi pri nas smo ga slovesno oznanili. A težko bi rekli, da smo na knjižnem področju storili dosti več kot druga leta. Tomajska knjižnica bi lahko postala študijska knjižnica, kjer bi se zbirale zgodovinske dragocenosti Krasa. Kaj ,v res ni mogoče najti denarja za zaščito in obnovo tomajske knjižnice, te bogate kulturne dediščine? X MARIJAN ZLOBEC PREDSTAVLJAMO POKLICE PEK Šolanje: poklicna živilska šola v Mariboru (Vodovodna ulica 28) sprejema učence, ki bodo z gospodarsko organizacijo sklenili učno pogodbo ali pogodbo o štipendiranju. šolanje za poklic peka traja dve leti; sprejemajo učence, ki so uspešno končali osemletko, ocena iz tujega jezika pa se ne upošteva. Pouk v mariborski poklicni šoli je periodičen, učenci imajo teoretični pouk v šoli, praktični del pa opravljajo v svoji delovni organizaciji, šola ima internat, mesečna oskrba pa stane 380 dnarjev. Delo: peki se zaposlujejo v industrijskih in zasebnih pekovskih podjetjih. Izdelujejo vse vrste kruha, peciva in druge pekovske Izdelke. Potrebe: pekov je v našem gospodarstvu premalo, ker jih šole premalo izšolajo. Dohodki: pripravniški osebni dohodek kvalificiranega peka je približno 1.300 dinarjev. osnova osebnega dohodka v rednem delovnem razmerju pa okoli 1.700 dinarjev. Na igrah XX. olimpiade moderne dobe, kot se tako slikovito uradno reče najnovejšim bojem najboljših športnikov sveta v znamenju petih krogov, je minila šele uvodna faza tekmovanj, pa vendar je bilo izjemnih dosežkov, pa tudi nenavadnih dogodkov že na pretek. Po vsem, kar se je zgodilo ob otvoritvi in prve tekmovalne dni v Miin- chnu zatorej zares ni pretirano napovedati igre brez primere doslej. A če bodo minile brez (posebnih) incidentov, kakor so doslej, bo to samo še zvišalo njihovo raven. Z nekaj posnetki našega fotoreporterja Edija Šelhausa predstavljamo razpoloženje v bavarskem glavnem mestu, v katerem je šport zdaj pač povsod v ospredju. Sllliillilll! 4 Dvoboj SZ : ZDA enkrat drugače. Naključje je hotelo, da sta se že v prvem koki tekmovanja v prosti rokoborbi srečala sovjetski šampion Medved "m ameriški prvak Tay-lor (levo). Zmagal je zastopnik SZ. 4 Jugoslovanski telovadci se v prekrasni športni dvorani niso kdo ve kako odrezali. Vodnik vrste Janez Šlibar (na sliki ob drogu) tako tudi ni mogel biti kdo ve kako zadovoljen z njimi. 4 Jugoslovansko oki-po je v olimpijski vasi obiskala že vrsta delegacij iz domovine. Med obiskovalci sta bila tudi jugoslovanski član MOK inž. Boris Bakrač (prvi z ievej in preoseaniK JZOTK Mica Prelič (v 2. vrsti 1. z leve). nikov, in še košarkarjev je tudi nik Relja Bašič. Naš posnetek ga kaže v družbi s trenerjem jugoslovanskih ko- (levo) in Kli.l/Am Mno/venlrvm IVI Ir KOI n INOVOSeiOfn. Mirko Sandič ni le nosil jugoslovanske zastave ob slovesni otvoritvi, prav on je bil tudi vaterpolist, ki je na olimpijskem turnirju prvi potresel nasprotnikovo mrežo. S št. 10 je bil uspešen na tekmi s Kanado. ^i[i v . isij 'r' dekleta — trije naši upi. To so jugoslo-fi £>nske atleitnje (z leve) Nataša Urbančič, U J^dojka Franzotti in Djurdja Fočid, ki jih je *°*0|,6porter »ujel« v olimpijski vasi. A seda ne v ženskem delu, kajti tja ni smel. DUŠAN MAKAVEJEV. 40 LET, NIKOLI V FRAKU (foto Joco Žnidaršič) DUŠAN MAKAVEJEV O MISTERIJIH ORGANIZMA IN O SLADKEM FILMU Vsi ga kličejo Mak. Američani najbrž Mack. če čemu dodaš the Knife, imaš junaika Beraške opere. Po svetu hodi ▼ tako zguljenih kavbojkah, kot bi v njih že nekaj let sem obdeloval kmetijo, ne pa delal filmov. Tuji filmski strokovnjaki so že večkrat zapisali, da so te hlače in še nekaj spranih srajc del njegove enkratne osebnosti. i^XXXXXXXXXXX\XXXXVV\^^XXXXXXXXXXXXXXXXXVVXXV^.XXXXXXXXXXX'• ŽE 0X3 It a » 1 o v a c eloksirani okov gradbeni okov in potrebščine žeblji za gradbeništvo ■*XXXX\>X>XV*M*g^XXXXXXVVXXX>*JV>>^>XXVVXXXXXX> Ta pa ne bi bila tako izrazita, če bi Mak ne imel tudi mogočne, dobrodušne brade in svetniške pleše. Njegov WR ali Misterije organizma so prvič prikazali na lanskem festivalu v Cannesu. Takrat je eden najuglednejših beograjskih filmskih kritikov in direktor FEST Milutin Cotič na vprašanje novinarjev, ali bodo Makavejevu doma dovolili prikazovati film, odgovoril, da so režiserjevi rojaki v takšnem gospodarskem položaju, da se za nič na svetu ne bi odrekli denarju, kd jim ga utegne prinesti WR. Samo dva meseca pozneje, na festivalu v Pulju, mi živa duša ni prišla blizu, čeprav je bil film uradno napovedan. Misterijev organizma doslej niso predvajali v nobeni kinodvorani v Jugoslaviji. Videli so jih le lanski udeleženci Sterijinega pozor j a in »mitinga zdravih sil v Novem Sadu,« pravi Makavejev, »kjer pa so bile te sile v manjšini.a« Zato pa je dobil priznanje na dvanajstih mednarodnih filmskih festivalih, nagrado Luis Bufiuel, ki jo podeljuje španska kritika, nagrado-Srebrni Hugo, ki jo najboljšemu režiserju podeljujejo v Chicagu, in Zlato ptico, ki mu jo je kot naj. lijo, ampak poveličujejo, kaj še hočete več. Še besedo rojakov? — To, kar pravi tuji svet, je prav gotovo prijetno poslušati, človeka spodbuja in prav osvežuje s svojo nenavadnostjo. Ampak velikokrat sem tudi zaprepaden, ko ugotavljam, kako tega ali onega sploh niso razumeli. — Cesa, na priiper, niso razumeli, da ste bili zaprepadeni? — Obstaja vendar tudi nacionalni moment, ki je še kako pomemben! To je popolnoma neprevedljiv del filma. — Kaj je v Misterijih organizma neprevedljivo? — Poigravanje z besedami v dialogih, vizualni pobliski, ki so se rodili v naši folklori in v mentaliteti ljudi, vse to so posledice mojega globljega stika z družbo, v kateri živim. In kadar kdo prezre oziroma mi odvzame ta prvobitni stilk, je to tako, kot bi me okradel. MILENA POČI OD ZDRAVJA — Vse že govori o vašem prihodnjem filmu, ki ga boste snemali za beograjski Dunav fi'm Spet kaj misterioznega? — Sladkega. — Erotičnega? — Da, to bo erotična komedija z lahnim priokusom antipsihiatrije — .Kaj bo v tem sladkem antipsihi-ai-ričnem filmu smešnega? — Hočeš nočeš, pri meni se vse slej ko prej sprevrže v komedijo. Saj sem rekel, z lahnim priokusom .. — Kakšen bo naslov filma in kakšno njegovo sporočilo družbi? — Sladki film. Zaradi zdravja je ob vezno posvečati pozornost bolnikom, ( mrtvecem, pokopališčem in gnojnim jamam. — Ne, čisto resno, zakaj sladki film? , Zakaj ste rekli, da je to v zvezi s kitajsko sladko-kislo svinjino? — Poskusite me, zelo sem okusen. Zato, ker je mešanje med seboj popolnoma nespojljivih reči kulinarična mojstrovina. In te se bomo v novem filmu s spoštovanjem posluževali. — Bodite konkretnejši, prosim, bi hoteli? — Nekoč so mi nekje na tujem servirali jed, za katero sem mislil, da j« sadna torta, v resnici jo je raznašalo od popra. V kitajskih restavracijah je svinjina sladko-kisla. Kitajci zmešajo v eno jed stvari, ki po naših pojmih sploh ne sodijo skupaj. Mnogi ljudje bi raje skočili v prepad, kot pa opustili svoje navade. Vidite, in Sladki film bo priročnik za hojo po teh prepadih, po prostoru, ki je zunaj sveta naših vsakodnevnih izkušenj. Le zakaj bi izkušnje nenavadnega hranili samo za svoja sanjarjenja. Kadar sanjarimo, pa si dovolimo vse, kar nam pride na misel. — še vedno ne razumem, za kaj bo šlo v Sladkem filmu? — Za Tri Evine obraze in dr. Jekylla in gospoda Hyda. Izhajal bom iz teh dveh klasičnih filmov. Se spominjate, kako se Eva White in Eva Black s strašnim glavobolom začneta spreminjati ? novo žensko, v Jane? No, iz tega nastane potem nov ljubek peytonski Franken-stein. In Jekylla in Hyda? Ko se Frede-ricu Marchu izbuljijo oči in mu iz ust pricurlja pohotna slina? V tem filmu je veliko več zdravega zla m življenjskega poleta. Pogrešam pa humor. In erotiko- — Erotika je področje, na katerem se počutite še bolj doma kot v komediji ali politiki? — Eros — to je pa ja nekaj v zve® z življenjem, nekaj sočnega. — In v kakšni zvezi bo Sladki film z našo folkloro, z družbo, v kateri živi-te in s katero ste globlje povezani, kot | mislijo tujci? — Jaz se čudim, kako presunjeno gledamo Bonnie in Clyda, obenem pa zahtevamo smrtno kazen za prav tak° j mlade in zverinske bandite, ki delujejo | med nami. Ali pa vzemimo tisto popevko, ki je v hipu postala bestselleri Al sam blesav. V večini naših filmov ni blesavih, ni ljubosumnih, ni lačnih, skratka, ljudje se ne pretegnejo Zanimivo, kako naša akademska kultura ne opaža raznih šetk, zaradi katere je na desetine žensk začelo sanjariti o poroki z Nailom, da ne govorim o drugih grandioznih projekcijah človeških potreb in sanj, o katerih beremo v obrobnih stolpcih dnevnih časopisov vsak dan. — Milena Dravič bo v Sladkem ftf” mu igrala tri vloge, to že vsi vemo, koga vse bo igrala? — Kot sem rekel, ona bo psihiatrijski primer večkratne osebnosti. Ona bo Z litija Srebrenovič ali Biserka Dragulj, dama iz visoke družbe, natančneje, svetovljanka iz podzemlja na najvišjem nivoju- Potem bo tudi Rosa Pelagič, razvalina in alkoholičarka, človek brez porekla, ki se mota po sumljivih gostilnah okrog železniške postaje. In na kunčji bo še Jada Sirotanovič, anonimna shi" zofremičarka, izgubljena na hodnikih bolnišnice za duševno bolne. — Jo bo kdo spet sestavil v eno žensko? — Bo, antipsihiatar dr. Herbert. Ta jo bo privedel do povsem nesluteneg3 zaključka, ki bi ga drugače lahko imenovali tudi eksplozija zdravja. — Poleg drugega ste diplomirali tud' iz socialne psihologije. Zdaj boste lahke temeljito črpali tudi ta del svojega znanja. ‘ — Da, ampak moja glavna in osnovna misei pa bo ta, da je patološka s1;' ka, o kateri teče beseda, normalnost- — Boste toroj obsodili patologU normalnosti? — Ne bom, v filmu ji bomo oprosb li, saj ne ve, kaj dela. * * Američani imenujejo Dušana MakaV ^ ^eva tudi mojstrski žongler, Angleži S imajo za moža, ki se radoživo igm 'v barikadah, pri nas mu pravimo kar Ma?.j 1] Tisti, ki ga ne marajo čokato k rial N bo kupil frak. * K VESNA MARINC^ boljšemu lani v Pulju podelila Mladina, ljubljanski tednik. Film so po šest tednov predvajali v Kobenhavnu, Oslu, Montrealu, po osem mesecev v Amsterdamu in Londonu, dva meseca so ga gledali v Bostonu in štiri v New Yorku- Zdaj je na sporedu v pariških kinematografih in vsak čas mora priti na platna Stockholma in Tokia, če že ni tam. Pred kratkim nam je ljubljanska televizija posredovala dokaj gostobeseden potopis iz Danske. Kamera je dovolj počasi ošinila tudi napis nad enim izmed kinematografov v prestolnici te dežele: WR ali Misteriji organizma. Napovedovalčev glas niti naslova ni prebral. Kdor zna japonsko, si lahko v tokijski reviji film prebere neokrnjen scenarij Makavejevih Misterijev organizma. JAPONCI BERO TUDI NAŠE MISTERIJE — Dušan Makavejev, ali je vaš film WR ali Misteriji organizma v Jugoslavi. ji prepovedan? — Naši ljudje se navadno na vse krip-lje trudijo, da bi pripravili čimveč ljudi do tega, da bi videli film, pri Misterijih organizma pa ravnajo nasprotno, na vse kriplje se trudijo, da ga ljudje ne bi videli. — Je sodno prepovedan ali samo obtožen? — Najbrž je šlo za družbeno zastra-hovanje, kot sem jaz to imenoval. Kljub temu je film obdržal svoje legalno cenzurno dovoljenje, ki ga ima še danes, le da se je zapletel v najrazličnejše pravne vrtince: menda ima zdaj vse pra. vice do filma pokrajina — nastal je namreč v proizvodnji Neoplante, novosadske filmske hiše — čeprav so amandmaji, ki so to pra-vioo določili, izšli sedem mesecev po tem, ko je bil film končan « — Se nič več ne razburjate? — Na dvanajstih svetovnih festivalih sem igral pod jugoslovansko zastavo, kaj se bom razburjal- Doma so me posadili na klopco za mrežo, sezul sem svoje športne oopate in zdaj čakam, da nehajo igrati to igro. — Vsi tuji kritiki vaš film ne le hva- VAS KRAJ V NAŠEM ZRCALU STRUJNA MEŽICA MARIBOR SAMOTI BUKOVNIKA Na Strojno te iz doline popelje serpentinasta cesta, avtna cesta, pravijo Korošci. To pomeni, da se je po tej cesti mogoče pripeljati tudi z avtom, seveda ne v času visokih snegov in ne med odjugami. In že smo tisoč metrov visoko. Od tod vodi kolovoz globlje v gozd ali v les, kot pravijo Korošci. Ko je že dodobra potopljen v gozdno gmoto, se odcepi od njega komaj opazna gozdna pot. Če se držiš te poti, čez malo časa ugledaš leseno bajto na Stankni. Tu, sredi gozdnih samot, prav blizu državne meje, sredi gozdnega miru in tišine živi eden zadnjih koroških bukovnikov, sedaj šestinseclemdesetlemi Blaž Mavrel. S teh višav in iz takšne oddaljenosti zre na življenje, ki vre daleč pod njim v dolinah, kotlinah in na ravnicah. Štirideset let že živi tu, prvih enajst let je preživel čisto sam, potem se mu je pridružila sestra Katra. Blaž Mavrel je nenavadno zanimiv pesnik samouk. Kakih trideset pesmi ima natisnjenih po raznih listih in koledarjih, v dveh knjižicah je tiskal predelane ljudske ženito-vanjske, Gozdno gospodarstvo Slovenj-gradec pa mu je za njegovo petinsedemdesetletnico izdalo zbirko »šopek s koroških bregov«. V premišljenih in klenih verzih govori Blaž Mavrel o hribovskih ljudeh, njihovem življenju in lepoti naravnega okolja. To so hvalnice preprostemu življenju, a včasih tudi s tragično poanto. Vse te lepe pesmi so nastale sredi lesa na Stankni, zato so polne zelenja in duha po sveži smoli in vsebujejo čisto, zdravo nesprevedavo moralko. Le nerad me spusti v bajto. Nič kaj pri zdravju ni pa tudi sestra leži. Nekaj dni je ležal v bolnišnici v Slovenjgrad-cu, a ni zdržal. »Ne maram,« pravi, »da kaj pišejo o meni. Jih je dosti pomembnih ljudi v Ljubljani, ki so bolj vredni pisanja « Preslišim to koroško trmoglavost in se razgledujem po orni kuhinji. Pod temi počrnelimi smolnatimi zidqvi je Blaž Mavrel med vojno kuhal polento za partizane, tu si s sestro še vedno pripravljata skromno hrano. V kot je potisnjen kolovrat, ki tu bržkone ni le za okras. Na mizi se suše koreninice kol-meša in lisičke, na okenski polici sameva zadnja številka Nove mladike. Zatem obotavljivo steče najin pogovor. Dokler ju s sestro ni zdelovala bolezen, sta imela kravioo in sta pridelovala krompir. Sedaj ne pridelata nič. Po-mieko hodita k prvemu sosedu. Pozimi je treba gaziti do pasu in čez. Dvesto dinarjev pokojnine dobi na mesec. Bolj malo je to, menim. On pa: »Dosti je, dosti.« Rad je v samoti. Semkaj zaideta le srna ali kak gobar. Ne boji se ljudi ne živali, le pred strelo ga je st rali. Na kraj, kjer stoji njegova bajta, še posebno ra do treska. Blaž Mavrel ni kak odljuden samotar. Nasprotno, iz svojega gozdnega miru stopi včasih naravnost med množico. Kdo bi preštel vse svatbe, na katerih je bil. Sedaj, na starost, se mu dozdevajo kmečke svatbe predolge: »Noči so hude. Svatba bi se lahko končala v enem popoldnevu.« »Ste bili v Zadobrovi?« me vpraša nepričakovano. To ljudsko zborovanje ga je zanimalo. Predlani se je usedel na vlak in se odpeljal v Črnomelj na ljudsko zborovanje, na katerem je govoril Kavčič. Okus po množici ga je takrat zadovoljil. Sicer pa tu gori v gozdu po dneve-in dneve z nikomer ne spregovori. »Vi ne bi zdržali tu, ko ste navajeni hrupa,« Pravi. * Vse življenje je rad bral in še sedaj bere, kar mu pride v roko. čudi se, da b.haja pri nas toliko časopisov in da so Povrhu še tako obsežni. »Gorje, če bi moral vse prebrati.« A ko sva že pri branju, po njegovem ®o ljudje predivji in bero preveč šun-da, malovredne duševne hrane, ki člo-v«ku ne more dati pravega zadovoljstva. Potem spregovoriva o njegovih pesmih. Za prvi dve knjigi pravi, da nista dobri, za tretjo meni, da bi lahko bila boljša. Niso mu dali korekturnih pol m so se zato vanjo vtihotapile napake, ki jo kaze. Svoje pesmi ima skrbno zapisane v “Olskih zvezkih. Vsaj za eno knjigo •lih še ima. Pesmi, ki mu niso bile zadosti dobre, je uničil: »Slamo sem pa požgal.« Za zadnjo knjigo je dobil dvesto Y|,. 'starih) tisočakov honorarja. Vsota se is^ mu zdi nenavadno visoka. Tudi to go-vmi o skromnosti samotarskega bukov-Jdka, ki se še predobro spominja, da je bilo treba pred vojno dva dni delati za bh sam samcat kilogram sladkorja in STROJANSKI BREGOVI: »So hude gnojvoze v te strme brege, ko dobra pa volja pomaga, vse gre,« pravi v svoji pesmi Blaž Mavrel in konča z ugotovitvijo »zavidati nas pa kdo nima za kaj« PRAVKAR PRIŠEL NA SVET: pol ure po rojstvu so teličkovi koraki še negotovi in opotekavi. Slikali smo ga na dvorišču edine strojanske gostilne reanici si je odrezal prste na eni roki. Za kmeta je to huda nesreča. Zapleteva se v prijazen pogovor. »Pri nas je čudno hudo,« pripoveduje, »ker je breg strm- Ne moreš imeti traktorja. V teh naših krajih bd se prevrnil. Tudi živina se včasih prevrne in poškoduje.« Do najbližjega soseda imajo Utekovi pol Ure hoda. Samote so navajeni. »Včasih grem dol v Ravne,« pravi Martin Prilasnik. »Mi ne paše! Tista guž-va čudna! Tu sem pa le na prostem, če bi me veselila tovarna, bi lahko šal v tovarno delat. Nekdo pa mora biti tudi na kmetih.« Ker na Strojni ni trgovine, znosijo hrano v nahrbtniku. A to je večidel sladkor pa sol, vse drugo pridelajo doma, kot so pridelali njihovi predniki. Kaj dalj od Raven gredo Strojanci poredko. »Včasih stopim k bratu v Maribor,« razlaga Martin. »Lansko leto smo šli z njim na izlet na Bled in v Begunje... Morja še nisem videl. Saj bi hotel iti. Poleti ni časa, pozimi nima smisla, da bi šel na morje. Ne, tudi otroci in žena še niso videli morja« A tudi hribovski kmet potrebuje razvedrilo, preveč samote škoduje. Dva stara družabna delovna običaja sta se v vasi še ohranila. Prvemu se reče gnoj-voza. štiri ali pet sosedov pride z volmi skup in vozijo gnoj na njivo. Drug drugemu pomagajo. Drugemu običaju se reče steljaraja. Ta je veselejši. Od vsake hiše prideta po ena ženska in po en moški. A prepustimo popis steljaraje Martinu Prilašni-ku: »Moški steljo ven sklestijo, ženske jo pa ravnajo, še isti dan jo zrežemo na slamoreznici. Zvečer je pa veselica. Kdo na harmoniko igra pa pleše se tudi. In popije se tudi kaj, če ne šnopsa, pa mošta.« Martinu Prilasniku je šestinštirideset let. To niso visoka leta, a vendar je precej življenja že za njim. Kaj še pričakuje od njega? Ko odgovarja, govori iz njega predvsem gospodar: »Rad bi, da bi mogli poslopja vzdrževati, da se ne bi podrla. Streha je čudno draga. Lesa za leseno streho nimam, opeka pa je draga. Strojev si ne želim, v teh strminah jih tako in tako ne moremo rabiti. Rad pa bi, da bi otroci manj trpeli kot jaz.« JANEZ KAJZER ko je bil, kot sam pravi, »prereven, da bi smel pomisliti na ženitev«. O tej temi, o želji po zakonski sreči, je spregovoril tudi v pesmi z napisom »Zena«. A prav ta pesem se mu zdi preveč intimne narave, pa bi raje videl, da bi je ne bilo v zbirki. Tudi pesnik, ki se je namenil razdajati svoja doživetja in svoje misli ljudem, skuša najgloblje globočine prihraniti zase, skrite v nicini lesa na Stankni. GLAVNI DOBITEK — PETELIN čudna vas je Strojna, okrog cerkve se stiskajo le šola in nekaj hiš, sicer pa je od kmetije do kmetije tudi po pol ure in več hoda. Kmečki domovi so mogočni, večidel leseni, kmečka dvorišča, njive in travniki potisnjeni v strme brege. Med hišami so le kolovozi. Za oko je tod prelepo, za delo hudo. V predvojnem Krajevnem leksikonu Dravske banovine stoji: »Pripraven kraj za letovišče, toda žal še skoraj nepoznana pokrajina.« Petintrideset let pozneje o letovišču še ni sledu. Na voljo je le prijazna domača gostilna pri Oplazu. Z njene terase je razgled na kmečko dvorišče s ka-što, s kletjo za mošt, videti je tudi veliko stiskalnico, predvsem pa perutnino, ovce, pse in telička, ki se pode po dvorišču. V to gostilno zaidejo celo gostje z Dunaja in iz Maribora pa Ljubljane. Zapomnili so si jo predvsem takšni gostje, ki imajo radi preprosto domačo hrano, kislo mleko pa ajdove žgance, domač kruh in domač sir. Za prvo silo se da tudi prenočiti. Sedaj, v poletnih dneh, se sučeta po hiši tudi obe domači hčerki, šestnajstletna Marica bo jeseni odpotovala v Ljubljano proučevat poštne skrivnosti, pred kratkim polnoletna Danica pa se je posvetila gostinski stroki. Kdo ve, če ne bo nekoč poveljevala domači gostilni. Gostilna pri Oplazu pa je najbolj polna ob nedeljah po maši. Takrat jo zase dejo Strojanci, ki žive po vseh teh bre-geh daleč drug od drugega in pridejo skupaj le ob nedeljah. Strojanski gospodar je takole povedal, kaj se ob nedeljah dogaja v gostilni pri Plazlu: »Pogovorimo se, koliko je kdo požel pa kakšno bo vreme. Pa o cenah pri živini pa pri lesu. Tudi kakšne karte vržemo, najraje durak. Pozimi damo vsak po nekaj sto dinarjev in kupimo petelina. Dobi ga tisti, ki ima naj več Štihov. Pojemo ga pa vsi skup. Kaj hočete, nimamo kina in nobenega drugega razvedrila, še avtobus ne pripelje v naše hribe.« »VSI BOMO NA LEVI STRANI« Na Strojni so že vseskoz rojeva precej nezakonskih otrok. Menda velja, da je treba rodnost žene najprej dobro preskusiti, šele potem skleniti zakon. A zapišem »menda«, ker Strojanci o teh rečeh neradi govore, če kdo o takšnih stvareh govori, ga ozmerjajo s paiedro (klepetulja, čenča). Zadnji strojanski fajmošter pa je zaradi takšnega pojmovanja svojih ovčic scagal nad njimi in jim ob priložnosti z lece zabrusil: »Na sodni dan bomo vsi na levi strani, jaz z vami vred.« »TISTA GUŽVA ČUDNA Ml NE PAŠE« Strojanci so mi rekli, da bo o vasi in ljudeh še največ vedel enainsedam-desetletni Rudolf Mak. Daleč je njegova domačija, globoko spodaj v bregu. Pet let že boleha, zadnji dve leti je prikovan na posteljo. Strojanske razdalje' so hude, zato domačini bržkone še vedeli niso, da je njihov vaščan preveč bolan za pogovor. V veliki hiši sva se pogovarjala z njegovim zetom Martinom Prilasnikom, ki je sedaj gospodar domačije Utek. Prav letos ga je doletela nesreča. V slamo- Osemnajstega avgusta zjutraj je švedski radio poročal, da so preteklo noč okrog četrte ure zjutraj pobegnili naj ne varnejši švedski kaznjenci iz zapora v Kumli, ki je veljal za najvarnejši zapor na Švedskem in od koder doslej še nobenemu zaporniku ni uspedo pobegniti. Med petnajstimi ubežniki sta bila tudi morilca jugoslovanskega veleposlanika Vladimirja Rolovi-ča Miro Barešič in Andjelko Brajkovič, obsojena na dosmrtno ječo. Samo ta dva iz petnajsterice sta morilca, drugi so ponarejevalci, prevaranti, roparji in preprodajalci mamil ŠVEDSKI TISK IN JAVNOST IZRAŽATA OGORČENJE Švedski tisk in javnost sta takoj ostro reagirala na beg kaznjencev, še zlasti so na veliko pisali o zasledovanju in preiskavi »Dagens Nyheter«, »Expressen«, »Aftonbladet«, »Arbete« in drugi ugledni švedski dnevniki. Iz njihovega poročanja je razvidno, da so zaporniki pobegnili iž posebnega oddelka, imenovanega »intemering«, kamor so zapirali le najnevarnejše in najbolj brezobzirne kaznjence iz vse švedske. Med petnajsterico so bili tudi »profesor kriminala« Bosse Wiekamn, imenovan Dinamit; Andris Kavusch, imenovan »kralj prestopnikov«, ln drugi, vsi obsojeni na dolge in stroge zaporne kazni. Nihče ni mogel ne verjeti ne razumeti, kako se je zapornikom posrečilo pobegniti iz »Kumla Fangelse«, saj je doslej veljalo, da varnejšega zapora ni v vsej Skandinaviji. V tem oddelku je bilo osemnajst zapornikov, toda trije se niso hoteli udeležiti bega. Brž ko je bilo znano, da sta med ubežniki tudi morilca veleposlanika Roloviča,- je švedsko ministrstvo za zunanje zadeve obvestilo o dogodku jugoslovansko ambasado v Stookholmu. Takoj so pojačasli straže pred našimi vladnimi predstavništvi v Stockholmu, Goeteboru in Malmoeju. Sekretar kabineta za zunanje zadeve Ole Joedahl je še isti dan dejal na tiskovni konferenci, da je želja švedskih oblasti ujeti najprej Rolovičeva morilca. Časopisi so kritizirali razmere v kumlskem zaporu: zaporniki v tem oddelku — posebnem oddelku za najhujše zločince — so lahko sprejemali obiske in celo telefonirali iz zapora. Seveda pod nadzorstvom. Pobegnili so med 3. in 4. uro zjutraj, ob 6 je bil vsesplošen alarm, kako uro kasneje pa je bila obveščena policija po vsej švedski. Baii so se namreč, da bi Brajkoviču m Barešiču uspelo pobegniti čez mejo na Dansko in v Nemčijo. Vse policiste na dopustu so poklicali v službo. Ze opoldne na dan pobega jih je okrog tisoč sodelovalo v gonji za ubežniki. MIKROFONI POLNI MASLA Dan po pobegu so rekonstruirali, kako je sploh lahko prišlo do bega. Pazniki so sicer že pred meseci opazili v zaporu dejavnost, ki je dišala po pripravah na beg. O tem so poročali ministrstvu za zapore in prosili za nove paznike, ooljše varnostne naprave in drugo, vendar pa zaradi pomanjkanja denarja prošnjam ni bilo ugodeno. Kljub temu je bil zapor Kumla še vedno najvarnejši in na beg iz njega sploh ni bilo mogoče misliti. No, kakorkoli že ugotovili so, da so zaporniki »utišali« mikrofone v celicah in na hodnikih. Vgrajeni in nameščeni mikrofoni sicer ndso prenašali govora, pač pa vsak šum, tako da je glavni paznik takoj slišal, če se je kaj pripravljalo ali kaj nevsakdanjega dogajalo. Zaporniki so v vse mikrofone na; devali masla. Noben paznik torej ni mogel slišati, kaj se je pripravljalo v tam posebnem, izoliranem oddelku. Vsak zapornik sam spi v svoji celi-cL Vsak ima ključ, s katerim lahko č«b dan zapre svojo celico od ziunaj. r B rf™ *«rS7f\C IB * MGE\S \1 IIETER. © Vecka 34 Lordagen den 19 angmli J972 — “ nurraao« ■nnsAir.li. «•* « » *ww«w.wn V OVSU KOT POROČA ŠVEDSKO ČASOPISJE, JE POLICIJA STORILA VSE, DA JE UJELA ROLOVIČEVA MORILCA SKICA ZAPORA V KULMI: črtkano je prikazana pot, po kateri so zbežali kaznjenci, po vsej verjetnosti razdeljeni na štiri skupine • ru) m a 4ndr4k*.Hmjki,-55, /Mtfvdvr/m brfiiuiJor r) f IHU 5vriM. >, Z9, 1,,4'IU < bv ... , 'Oti), E&S.-—- H* ki ris« ta m rjr» 4s tnr t*r A.vt-t on AMBASADOMORDET — AMBASADORJEV MARILEC: tako je zapisal pod Barišičevo in Brajkovičevo sliko, ki so ju objavili skoraj vsi švedski časopisi zaporniki, sq pazniki z varnostnim ključem zaklenili vsa vrata celic, nobeden pa ni pogledal, ali je v celici tudi tisti prvi. Prvi, ki naj bi bil šel k počitku (39-letni Karl Karlsson, ki je zelo majhne rasti), ni zavil v celico, temveč je stekel v kuhinjo in se skril v predal. Tu je čepel najmanj dve do tri ure. Vsekakor je moral imeti s seboj ponarejen varnostni ključ. Ko so pazniki odšli, je šel na delo. Ponoči namreč v tem oddelku ni paznikov. Samo od časa do časa pride eden na obhod. Ko je paznik med drugo in tretjo uro zjutraj obšel posebni oddelek, ni opazil nič posebega. Vse je bilo mirno. Ko pa je odšel, Je iz kuhinje pritekel Kart Karlsson, s ponarejenim ključem odklenil vrata vseh celic in po tem beg ni bil več posebno težaven. PO LESTVAH V KRATKOTRAJNO SVOBODO Domnevajo, da so zaporniki pripravljali beg precej časa in spravljali skupaj vse potrebno. V tekstilni delavnici so si priskrbeli močne pasove iz jute, precej tekstila in še kaj. Verjetno pa so dobili pomoč tudi od zunaj. Petnajst od osemnajstih zapornikov se je odločilo za beg Iz posebnega oddelka so šli skozi sobo, paznikovo, kjer so opravili en telefonski pogovor; vdrli so v mehanično delavnico in vzeli nekaj orodja, da so lahko sneli lestve, pritrjene na stenah v telovadnici. Odnesli so jih pod sedem metrov visok zunanji zid, jih spet sestavili, povezali in zabili ter splezali na vrh zidu Od tod so se po vrveh spustili na tla, kjer so jih gotovo čakali zunanji pomagači... Pazniki so šele okrog pete ure ali kasneje opazili, da nekaj ni v redu. Pri pregledu se je pokazalo, da je 15 celic praznih. Takoj so obvestili policijo, in pogon se je nemudoma začel Najprej so mislili, da so pobeg pripravile usta ške skupine in njihovi somišljeniki na Švedskem, kasneje pa se je pokazalo, da ni bilo tako. Pobeg so pripravili dru gi zaporniki. Niti polovica ubežnikov pa ni vedela, da se kaj pripravlja. Pač pa so šli z drugimi, ko je bila »pot odprta«. PRED POBEGOM BAREŠIČ GROZIL PO TELEFONU V Burserydu na južnem švedskem ži vi družina Jugoslovana Antona Mazani-ča s štirimi o>.roki. Dva dneva pred po begom iz zapora Kumla je pri tej družini zazvonil telefon Na drugi strani žice je moški glas dejal: »Ob prvi priložnosti bom prišel v Burseryd in vas vse pobil. Ti si prvi na mojem seznamu,« Miro Barešič je telefoniral iz zapora Ko je Antun Mazanič izvedel, da je med ubežniki tudi Barešič, se je zbal, prijavil policiji telefonsko grožnjo ter prosil za zaščito. Policija je ukazala, da se mora z družino takoj odseliti in skriti. Odpeljali so ga v neznan kraj in mu dodelili stalno policijsko varstvo. Aele ko so ujeli oba morilca, si je družina speit upala v Burseryd Antun Mazanič in njegova žena Terezija sta namreč pričala na sodnem procesu proti Brajkoviču in Barešiču. Mazaničeva hčerka Veronika je bila poročena z enim izmed sodelavcev pri napadu in umoru veleposlanika Roloviča; obsojen je bil na krajšo zaporno kazen. Takoj ko je Mazanič zvedel za pobeg, je dejal novinarjem: Bojimo se za naša življenja in Storili bomo, kot nam je svetovala policija — zapustili bomo Bur-seryd. Skrivali se bomo m bili pod policijskim varstvom, vse dokler ne bodo ujeli obeh Roiovičevih morilcev. Odkar so nas na sodišču zališali kot priče, imamo doma večni pekel. Telefonirajo nam in grozijo, naše življenje postaja neznosno. Zdaj pa še to.« Zaradi množičnega pobega je bila v stalm pripravljenosti tudi policija na Danskem. Bilo je pričakovati, aa se utegnejo uoezmki obrniti proti Nemčiji, zlasti še, ker je bil med njimi tudi Nemec Eugen Johan Reifurt. 31-let-m »specialist« za bančne rope je bil obsojen na pet let zapora. DRAMATIČEN LOV NA UBEGLE ZAPORNIKE Od petka do nedelje zvečer so bili vsi ubežniki na prostosti. Kljub mrzličnemu delu policije po vsej Švedski m kljub temu, da so državljani dali nešteto namigov, ubežnikov ni bilo mogoče najti. V noči od nedelje na ponedeljek pa sta jih mraz in lakota prisilila, da so se približali naseljem. Tako so najprej v noči od 20. na 21. avgust ujeli Barešiča in Brajkoviča, 21. avgusta zjutraj Bosseja Wickmana — Dinamita, kasneje pa še Jana Erika Hoegstroema in druge. Do petka zjutraj (25. avgusta) so jih ujeli še deset, lov pa se še vedno nadaljuje. Kaže, da so se ubežniki razdelili na. štiri skupine. Prvi trije so zapustili druge ubežnike že ob zidu zapora. Ta trojica je po vsej verjetnosti pripravila in vodila pobgg, saj jo je zunaj zapora čakal rdeč avto znamke »saab«, s katerim so vsi trije odbrzeli neznano kam. Policija domneva, da so zbežali proti Stockholmu. Druga skupina — Andjelko Brajkovič, Miro Barešič, Bosse VVickman in Jan Hoegstroem, se je s kolesi odpeljala iz Kumle proti kraju Svartaa. Tu so vdrli v cestno bazo, da bi se , v ogrevanih garažah malo ogreli. Na Švedskem je zdaj, zlasti ponoči, že precej hladno. (3 do 5 stopinj Celzija) Ubežniki pa so bili vsi le bolj lahko oblečeni Tu so napadli mojstra Goerana Alemusa, ga zvezali in zaprli v shrambo za orodje ter. zabili vrata Nato so ukradli rumene delovne obleke (pajace), tri avtomobile in se odpeljali, čez dobro uro se je mojster rešil in poklical policijo. Pri kraju Gaardsjoe je druga skupina zavozila s ceste, ker se jim je pokvaril en avto. Barešič in Brajkovn: sta ukradla drugega in sama nadaljevala pot proti Mariestadu Pri mestu Hova sta imela spet karambol, zato sta šla naprej peš. Kmalu ju je pred Aelgaraasom ujela policija Ustaška zločinca sta se hotela skriti v polju ovsa, toda policaj Carl-Gunnar Haeljebo jima je sledil s policijskim volčjakom, ki je bil na svojem prvem zasledovanju Pes ju je presenetil v ovsu, ustrašila sta se, skočila kvišku, dvignila roke m zakričala: »Vdava se, samo pokličite psa proč! Vdava se, pri sebi nimava nobenega orožja ...« Oba sta bila premražena, kosmata, lačna in zdelana. V ukradenem in karamboliranero avtu, s katerim sta se peljala, pa je policija našla vse polno streliva in razstreliva . LJUDJE SO Sl ODDAHNILI Novico, da sta »ambasadorjeva morilca« (tako ju imenujejo na švedskem) ujeta in ponovno za zapahi, so ljudje sprejeli z odobravanjem, kajti Brajkovič in Barešič sta bila med vso petnajsterico edina, ki sta si roke umazala s človeško krvjo in ki sta bila obsojena na največjo možno kazen po švedskih zakonih — na dosmrtno ječo. Pri napadu na cestno bazo je sodelo; vala tudi tretja skupina ubežnikov ki se je potem odpeljala z mojstrovim peugeotom proti mestu Nora, kjer so ta avto zamenjali za prikladnejši volvo. S tem so se odpeljali do Haelleforsa, kjer so vdrli v neko trgovino, si nabrali hrane, se oborožili z noži in se odpeljali naprej. Policijsko vozilo je sicer -sledilo volvu, ker pa so mislili, da so ubežniki oboroženi s puškami in revolverji, se jim niso upali preveč približati Potem i® prišlo nekaj kilometrov meglenega območja, kjer je tretja skupina izginila policiji izpred oči. V četrti skupini so — če so sploh ostali skupaj — preostal^ štirje ubežniki. Ti so bežali s tovornjakom hano-mang, ki so ga prav tako ukradli na cestni bazi v kraju Svartaa Vozilo so pri Nori zamenjali, ga potem pustili v gozdu pri Bjoemborgu in izginili brez sledu. In kaj čaka ubežnike? Do trenutka, ko to pišemo, so jih deset že polovili-Ponovno jim bodo sodili in kazni se jim bodo primemo podaljšale ^ Barešič in Brajkovič ostaneta pri istem, ker sta že obsojena na najvišjo kazen DUŠAN VRTOVEC NOVE KNJIGE PIKRI KRONIST Ne bomo več ponavljali, kako hvaležno je pisati na SlovensKem humoristično satirično literaturo, saj jo ljubitelji pričakajo tako rekoč z odprtimi rokami. Tako redka je namreč, da smo zadovoljni z vsem, kar pride med nas, pri tem pa se še tolažimo s tisto bradato floskulo, da Slovenci pač nismo duhovit, hudomušen, satiričen, piker ali, če hočete, hudoben narod. Stoično lahko ugotovimo: imamo takšen humor, takšno satiro, kakršno si zaslužimo. Na Haške, Tvvaine, Buchvvalde ali Aškenazije si še pomisliti ne upamo. S tem uvodom pa o najnovejši knjigi Žarka Petana AVTOBIOGRAFIJA (Mladinska knjiga, i972) seveda nismo še ničesar povedali, ž njo namreč nadaljuje objavo »Slečenih misli« spred let, in tako lahko tudi zdaj ugotovimo, da se nam v AVTOBIOGRAFIJI, zbirki aforizmov in topografskih satir, razkriva žarko Petan kot piker ali vsaj duhovit kronist našega časa. Izjemno učinkovito opremljena knjiga, ki jo uvaja izpisek iz avtorjevega rojstnega lista, sklepa pa osmrtnica s takole vsebino: »Umrl je satirik Žarko Petan. Ko je živel, se je zaman trudil, da bi vas spravil v smeh. Zdaj mu prav gotovo ne bo uspelo izvabiti vam solze. Zatorej se smejte, tako kot ste se prej jokali.« — ta knjiga razodeva v svojem bistvu, če ga seveda ne jemljemo povsem šaljivo, neko humoristovo tragiko. Opozarja namreč na vlogo pisatelja, ki bi moral svoje občinstvo zabavati, četudi po sili, mu izvabljati smeh in ga tako vsaj slepiti, da življenje vendarle ni tako zelo tragično. Na vlogo, ki ji je Levstik predpisal, da naj združuje prijetno s koristnim, da naj v duhoviti preobleki uči. Petanovi aforizmi seveda ne rabijo zgolj takšnemu namenu, dasi so kajpak namenjeni tudi nekakšnemu človeškemu treznjenju. To so aktualni, časnikarski aforizmi, ki v strnjeni, humoristično pikri obliki povzemajo, sintetizirajo dejstva, o katerih sicer beremo vsak dan na primer v časopisih in knjigah: tu gre za politiko, gospodarstvo, kulturo, gledališče, v topografskih satirah pa za posmeh posebni pesniški smeri našega časa. Zelo značilen je Petanov sistem, kako »dela« svoje aforizme: najpogosteje tako, da vzame prvi del kakšnega ljudskega rekla, pregovora, fraze, v drugem delu pa s svojim novim pomenom sporočilo zabeli (samo za ilustracijo: »Ladja se zanesljivo potaplja, podgane že kupujejo motorne čolne.« »Sodobna zahteva: dajte nam kruha in spolnih iger!« »Slovenec je Slovencu Slovenka.« »Narod si bo pisal sodbo sam — pod pogojem, da ga boste prej naučili pisati.« itd.). Seveda ne bomo na vso sapo zatrjevali, da imamo pred sabo zbirko zelo izvirnih in naravnost mojstrskih, jezikovno bleščečih se aforizmov, sklenemo. pa vendarle lahko, da se nam življenje skozi pikre satirikove oči kaže zanimivo in da nas marsikdaj spravlja v smeh, marsikdaj pa v jezo. HERMAN VOGEL NOVO V KINU S. O S. NOBILE RDEČI ŠOTOR ALI S. O. S. NOBILE. Producent tega antarktičnega filma je Italijan Franco Cristaldi (zato se v njem hočeš nočeš pojavlja tudi zvezda, Claudia Cardinale, ki je njegova žena), ki je imel za koproducenta moskovsko filmsko hišo, režiser je Rus Mi-hail Kalatuzov, enakega rodu je tudi snemalec, gotovo zelo pogumen in trdoživ človek (posnetki, ki se nimajo oprijeti ničesar, razen večne slepilne beline in ledu, so zares veličastni in publiki ledenijo kri v žilah). General Nobile, ki se v zrakoplovu odpravi na Antarktiko, je angleški igralec Peter Finch, njegov mentor, slavni raziskovalec, ki je že bil na Antarktiki, je Sean Connery, prav tako Anglež. Ne ravno simpatični pilot je Nemec Hardy Kriiger. Ostali igralci so bodisi Italijani bodisi Rusi. Slednji govorijo med sabo rusko, kar je za koprodukcijske filme skoraj edinstveno (čeprav samo po sebi razumljivo in edino logično), saj smo navajeni, da na primer nemški vojaki tudi kadar so čisto sami in govorijo o čisto nevojaških stvareh, ali tolčejo angleščino ali pa prekrasno govorijo jezik svojih sovražnikov. Rdeči šotor je vse premalo značilen in pre-lahak naslov za takšen kolos. Zgodba je uokvirjena z generalovo duševno moro, z njegovo nespečnostjo oziroma nenehnim obujanjem preteklosti, v kateri ni bil razčistil niti svoje krivde ali nekrivde za smrt svojih prijateljev in podrejenih, kaj šele svoje vesti. Ekspedicija z zrakoplovom, nad katero bdi ves svet, željan senzacij (mesec dni sem že v tem mrazu, pravi novinar, ko izve, da se zrakoplov vrača, ne da bi pristal, ker general zaradi slabega vremena noče tvegati, in ene štorije ne bom imel), propade. Preživeli si na težkem oklepu morja postavijo majhen rdeč šotor in čakajo na reševalce. Ljudje »v civilizaciji« ne verjamejo, da so preživeli, vendar vedo, da bodo v njihovo smrt gotovi lahko le, ko bodo našli njihova trupla. Tu prav na silo privlečejo k staremu antarktičnemu mačku Seanu Conneryju (ki tako nerodno sedi ves čas za klavirjem, da človeka ob misli, da utegne zdaj zdaj zaigrati, ves čas žene na smeh, ki bi bil v takšnem usodnem trenutku več kot neprimeren). Claudio Cardinale, ki ga kot otroka naivno pregovarja, naj se vendar okorajži in odleti po nesrečneže na Antarktiki, med katerimi je seveda tudi njen ljubi. Vsi, člani nesrečne ekspedicije in njihovi reševalci, ki so svoje poslanstvo in svoj pogum plačali z življenjem, se zdaj, po štiridesetih letih, zbirajo pri generalu Nobilu, ki od njih zahteva, da ga obsodijo za krivega ali pa proglasijo za nedolžnega, da bo lahko že enkrat ponoči mirno zatisnil oko. Katera je bila največja krivda generalova, napaka, ki bi je ne smel storiti noben vodja? Kaj je bilo tisto zadnje, zaradi česar si se na koncu le odločil, sedel na avion in pustil svoje tovariše, da pridejo ponje pozneje, ga je odpuščajoče vprašal stari maček Connery. Pomislil sem na vročo kopel, Id me čaka tam, v civilizaciji, je odgovoril z nasmehom general Nobile. Vidiš, to je človeško, je rekel Connery, ki je njegovo reševanje prav tako plačal s smrtjo, jaz bi se ne vznemirjal več In bi mimo spal. Lirični prizori bosonogih ruskih fantičev, ld jahajo skozi spomladansko rusko pokrajino so kot iz druge zgodbe, ali pa morda hočejo še bolj poudariti hladno veličastnost nedotakljivega končka sveta, kjer ni niti pedi zemlje, zato tudi prostora za človeka ne. Polarni medvedi so prelepi. VESNA MARINČIČ KULTURNA POLITIKA ANTON REPNIK IN NJEGOVO POSLANSTVO Dvoje imen slikarjev s severa Slovenije se vse pogosteje oglaša v naš kulturni vsakdan, Jože Tisnikar in Anton Repnik. Ta dva zbujata ob tistih, ki imajo za sabo študij na akademijah za likovno umetnost, pozornost zato, ker sta prišla v slovensko likovno umetnost skozi zadnja vrata, nepričakovano in hkrati šokantno, prvi s svetom prosekture, kafkovskim vzdušjem popredmetenega sveta, ki ni iz tega življenja in tudi iz smrti ne, drugi z žgočo socialno tematiko fabriškega težaka, s tematiko, ki nosi v svoji (literarni) neizhod-nosti sarkazem, dokler se ne umiri in se skuša preseliti iz temačnega sveta livarne na polje, na travnike, v spomin iz otroštva. Medtem ko Tisnikar z nekakšno aristokratsko mirnostjo spremlja dogajanja na področju likovne umetnosti (ali vsaj poskusov le-te) amaterjev (primitivcev ali naivcev ali samorastnikov etc.), ki so v določenih plasteh vendarle vzbudili zanimanje za slikarstvo in kiparstvo, pa se Anton Repnik s svojim delom, Id je gotovo ena najbolj kvalitetnih različic slovenskega samorastniškega slikarstva, vključuje v poskuse organiziranega prodora likovnih samorastnikov, ki so se nastanili v Trebnjem na Dolenjskem in ob likovni koloniji, ki jo vsako leto prirejajo, dobili tudi svojo galerijo. Ta teden razstavlja Repnik kar dvakrat: v skupini, skupaj z Plemljem, ki sl je priboril specifično mesto v vrsti nedeljskih in drugih slikarjev, in še nekaterimi, med njimi Komadom Peterneljem, ki je žlahtna varianta ljudskega slikarstva, razstavlja svoja dela v Mestni galeriji v LjubljanL Čeprav je belina oči, ki jih je Repnik vsajeval ljudem ob plavžu, da bi z njimi opozarjal na njihovo socialno vr-ženost vstran od kmečkega življenja, po katerem so te oči hlepele, še vedno taka, kot nekoč, je slikar v svojem izletu v vedrejši svet barv predstavil svoje slikarske etude, slike, ki sicer še nosijo v sebi začetke Repnikovih preokupacij socialnih tem, pa so vendar že korak vstran od njih in učinkujejo bolj »literarno«. Slikar, ld se ukvarja s svojim delom resno in predano, pa ta teden odpira tudi samostojno razstavo v galeriji likovnih samorastnikov v Trebnjem. Medtem ko dela naših akademskih slikarjev dostikrat ne vzburkajo ljudi niti javnega mnenja, pa moramo zapisati, da je ravno Repnik eden izmed tistih redkih, ld je našel — ne s pomočjo propagande, ampak z rezultati svojega dela — stik z veliko širšim krogom ljubiteljev likovne umetnosti in s tem hkrati soustvarja most med umetnostjo in občinstvom, ld se zdi že dlje časa ukinjen. Tega Repnikovega poslanstva, prav tako kot Tisnikarjevega, ki pa se giblje na drugih nivojih, ne velja prezreti ob njegovih dveh predstavitvah ta teden. PETER BREŠČAK naš vsakdanji jezik: Neki znanec Je moral pred kratkim prevesti v nemščino strokovno besedilo, v katerem je bilo med drugim nekaj stavkov tegale tipa: »2ito predstavlja velik del pridelka v naših krajih.« Znanec je vse take zveze zvesto prestavljal z nemškim glagolom »vorstellen«. Naneslo pa je, da so Prevod dali pregledati nekemu Nemcu, in ta mu je vse »vorstellen« neusmiljeno pometal iz besedila in jih nadomestil z dru-giml glagoli. Začuden če že ne užaljen, se mi je znanec pritožil, pa ni našel razumevanja pri ’ meni. Narobe, odprl sem pred niim pravopis 62 In mu pokazal z ničlo °znamovano zvezo »zadruge predstavljajo važen člnitelj v gospodarstvu«, za kar pravopis svetuje pravilno: veliko pomenijo, so Velikega pomena. In tudi Kopčavarja imata v svojem jezikovnem svetovavcu kot nš-Pak: »slabo stran naprave predstavlja za-motan sistem« — In prav: slaba stran na-Lj Prave Je v zamotanem sistemu cevi. S •Predstavljanjem« v takih zvezah torej tudi KAKO PREDSTAVLJAMO v slovenščini ne gre, napake je naredil že pisec strokovnega besedila. Reči moram, da zgled v pravopisu ni najbolje izbran, ker je slabo zvezo nadomestil s povsem drugačno, namesto da bi bil ohranil dele prvotnega stavka. Kopčavarj? sta jasnejša, sta pa mimogrede še sama naredila majhno napako, zakaj boljše bi bilo: slaba stran naprave je zamotani sistem cevi. Vendarle pa se vidi, da je »predstavlja* v slabi rabi nadomestek za pomožni glagol »je«, ki se zdi uporabnikom očitno prešibak, pa ga nadomeščajo s »krepkejšim«, tj. daljšim glagolom. Kakor mojemu znancu pa Sta te dve (pravkar navedeni) mesti očitno neznani dolgi vrsti pišočih na Slovenskem, saj takšnega »predstavljanja« v tisku kar mrgol/ Zgledi bi se zato našli povsod in so tu našteti nabrani samo nagodoma. »Naraščanje našega primanjkljaja predstavlja problem za intenzivnejši razvoj blagovne menjave z Italijo.« Tudi kopičenje samostalnikov kaže slabo razmerje do jezika, saj bi se stavek dal povedati neizmerno preprosteje: »Ker naš primanjkljaj narašča, bo težko okrepiti blagovno menjavo z Italijo.« Če pa že ostanemo pri tistem papirnatem stavku, potem vsaj: »... je problem .. .* — »Včerajšnjo izjavo, ki predstavlja ameriško reakcijo na dogodke v Egiptu . .« — komu jo predstavlja? Nič je ne predstavlja to je ameriška reakcija na navedene dogodke. Spet pa se vidi slabost časnikarskega izražanja, ki stvari ne zna ali noče povedati preprosteje: »Včerajšnjo izjavo, s katero je Amerika reagirala na dogodke ...« — »Knjiga predstavlja prvi poskus eksaktne študije o skupnih posledicah ...« — spočetka že misliš, da je glagol uporabljen pravilno, češ da knjiga predstavlja ta poskus javnosti. Ampak ne, že spet je drugače: knjiga je prvi poskus. Zanimivo, da srečujemo napačno rabo »predstavljati« tolikokrat v stavkih, Id so tudi sicer slabo skovani. Tu bi se dalo povedati lepše: »S knjigo je pisatelj prvič poskusil eksaktno preštudirati skupne posledice nagle rasti prebivalstva ...« itd. — Vse to je iz Dela, pa še dva zgleda iz Naših razgledov: »...v tako usodno, zgodovinskem času, kakor ga seveda predstavlja revolucija.« Da bi revolucija predstavljala kak čas? No, saj že vemo, mišljeno je: revolucija je tak usodno zgodovinski čas. — »Eno takšnih zakasnelih (proslarv) predstavlja izid obsežne antologije ...« Antologija sicer predstavlja delo raznih pesnikov, njen Izid pa ničesar ne predstavlja. Povrhu bi tudi ta stavek lahko povedali lepše: »Za eno takšnih proslav lahko štejemo Izid ...« Dovolj zgledov, vsak )Jh lahko sam najde še na kupe. Morda nas Je k tej napačni rabi zapeljala zveza »slika predstavlja popotno skupino igravcev«, kjer se da glagol še zagovarjati, saj nam jih slika res predstavlja, nam Jih postavlja pred oči. V redu so tudi zveze »ali sl to lahko predstavljaš« in podobne; predstavljanje, kakor smo ga videli spredaj, pa naj M pišoči čimprej opustili. JANEZ GRADIŠNIK TEDENSKA TRIBUNA, LJUBLJANA, TOMŠIČEVA 3 — TEDENSKA TRIBUNA. LJUBLJANA, TOMŠIČEVA 3 TOKRAT BO RES TEŽKO (TT ŠTEV. 34 — VSAKOKRAT JE TEŽE) Moj skromni zapis se resda ne nanaša na članek, ki bi bil objavljen v TT, ker pa o vprašanju, na katere želim opozoriti, v našem časopisju nisem zasledil veliko napisanega, naj mi bo dovoljeno nekaj pripomb ob naši športni odpravi v Munchen. Možje v jugosolvanskem olimpijskem komiteju so, ko so sklepali, kateri med našimi športniki naj potujejo na olimpiado, najbrž imeli v mislih dejstvo, da je bavarska prestolnica le borih 300 kilometrov oddaljena od naše meje. Le tako lahko opravičimo podatek, da je na olimpiado odpotovalo 129 športnikov. Med njimi so tudi tekmovalci, ki se na nobenem količkaj kvalitetno zasedenem tekmovanju ne bi uvrstili v finale. Najbolj je zgovoren primer rovinjskega plavalca Sandra Ruda-na, ki ima v Miinchnu med 51 tekmo- ZAKAJ VAS PA TO MOTI ? (H ŠTEV. 33 — PREDPIS, KI ZBIJA CENO DINARJU!) Že dolga leta sem navajen, da objavlja vaš tednik članke, ki se nekako zavzemajo za široke ljudske množice, za delovne ljudi, bralce ... Prav zaradi tega me je v prejšnji številki vaš novinar neprijetno prosene til s člankom, ki ni čisto po kopitu TT. Ce sem prav razumel, naj bi ukinili desetodstotni popust za nakup blaga z devizami, ker s tem zbijamo ceno dinarju. Res je, da zadnje čase v naših trgovinah marsikaj cenejše dobimo za devize kot za dinarje, s tem najbrž ne škodujemo državi. Ta potrebuje devize in dobi jih. Sicer ste napisali, da ob takih nakupih ne gre za izvoz blaga, ker le-to ostane doma, zato porabnik ni upravičen do popusta, kar naj bi bila neke vrste izvozna premija. Res pa je tudi, da devize, ki jih v članku omenjate, ne gredo iz državne blagajne, temveč se le stekajo vanjo. Bodimo vsaj toliko odkriti in priznajmo, da je to tisti denar, ki so ga naši delavci nesli iz tujine! Ne verjamem, da bi vnovčevali tako na široko devize v trgovinah tudi brez tega popusta. Raje bi z njimi kupovali v tujini in tako bi se lahko za devize obrisali pod nosom. Desetodstotni popust pa nikakor ne spodbuja k špekulacijam, saj bi ljudje tudi brez tega preprodajali devize, ker pač živimo ob odprtih mejah. Polde Turkman, Ljubljana iiiniiiiiii ■IIIIIIIIIIIIIIIUI Časopisno in grafično podjetje DELO Ljubljana, Titova 57 NAROČILNICA Prosim, da mi pošiljate Tedensko tribuno na naslov: Priimek in ime: Točen naslov (kraj, ulica, hišna številka): Položnico mi pošljite po pošti. Podpis Hllfflll!l!llllllllflHI!l!illllll!!l!ll||llll!lll!«l|IIIMI|l|||IHIin!IIIM SLOVENSKI KNJIŽNi TOP-POPS ^ Lestvica najbolj branih oziroma kupovanih knjig po slovenskih knjigarnah, ki nam sporočajo podatke, Je za teden od 17. do 23. avgusta zelo »sezonska«: v središču pozornosti je kajpak šport. NASLOV DELA: AVTOR: 1. Leksikon športnih panog Nordhelm 2. Lady L. (7) R. Gary 3. 200 sobnih rastlin Kromdljk 4. Angelika In demonska žena (4) Gol on 5. Slovenija (6) 6. Robert Fischer (10) Pasternjak 7. Narodne vezenine na Slovenskem (5) Niksbacher 8. Plesala Je eno poletje EkstrSm 9. Pet minut za boljši jezik Korošec 10. Avtobiografija Petan valci na 100 metrov kravl zadnji čas. Ali pa naša ženska gimnastična vrsta, ki bo morala krepko pljuniti v roke, da ne bo zasedla enega izmed zadnjih treh mest. Mtinchen je resda blizu, vendar, ali ni nastop več kot stotine naših športnikov pravzaprav razprodaja ugleda? O tem bodo vsekakor sodili šele po igrah. ZAKAJ VSI PO (TT ŠTEV. 34 — »CVETJE V JESENI« — SLOVENSKA »LOVE STORY«? B. B. Šentvid ZAKAJ RAJE K ZE- v v LISCARJEM (TT ŠTEV. 34 — MNOGI ZAUPAJO SAMOZVANIM ZDRAVNIKOM) Z zanimanjem sem prebral članek o jugoslovanskih zeliščarjih, ki imajo, vsaj zdi se tako, večje uspehe kot šolani zdravniki. V pričujočem članku je novinar navedel nekaj razlogov, zaradi katerih se bolniki raje odpravljajo k zeliš-čarjem kot zdravniku. Menim, da lista možnih vzrokov še zdaleč ni- izčrpana. Predvsem, kar je za nekatere najbolj mučno, bolniku ni treba dolge ure čakati v prepolni ordinaciji. Zeliščarji svojega dela ne opravljajo zastonj, pač pa za svoje trave in čaje dobivajo precejšnje honorarje, zatorej je njihov donos bržkone precej drugačen kot v naših zdravstvenih ustanovah. In ne nazadnje, dolga lista ozdravljenih bolnikov, ki so jih zeliščarji ozdravili, potem ko jim pri »navadnih« zdravnikih ni bilo pomoči, najbrž pomeni, da je bolnik imel napačno diagnozo, saj ne morem verjeti, da bi neuki zeliščarji bolje zdravili od šolanih zdravnikov. Se vam zdi, da so to malenkosti? P. R., Trbovlje JE FRITZ VIDMARJEVA KAČA? (PRIPOMBA NA NOVOLETNI KABARET) Dobra dva tedna sem razmišljal, ali naj ta prispevek pošljem vašemu uredništvu ail pa Delu. Moje vrstice se namreč nanašajo na dva prispevka, od katerih je bil prvi objavljen v novoletni številki TT, drugi pa pred nedavnim v Delu. Prepisujem besede, ki jih je izrekel predsednik SAZU Josip Vidmar o mladem pesniku Ervinu Fritzu: »Nekatere njegove pesmi moram brez nadaljnjega priznati. Ne samo priznati, temveč jih prav uživam.« Ker pa imam kljub letom še kar dober spomin, se spomnim tudi verzov, ki jih je o Josipu Vidmarju napisal Ervin Fritz, objavil pa jih je v Novoletni številki TT. Prepisujem Fritzove verze: od takrat narod vsak ima da Fritz o Vidmarju nima tako lePkU, mnenja, kot ugledni kritik o Pe®nhico Po teh dveh navedkih bi namreč sklepal, da Vidmar goji »na svojih P ' . gorkih« kačo. Mogoče pa pozna te Res ne vem, čemu se vaši novinarki Bernardi Rakovčevi pa številnim drugim, predvsem filmskim ljudem, zdi tako tragično, ko Slovenci ne izkoriščamo dovolj tako imenovane klasične literature za delanje filmov. Sam v tem ne vidim nobene škode. Naj na kratko povem, zakaj ne: Svetovna kinematografija nas uči, mislim, dosti prepričljivo, da je prenašanje dobre literarne predloge na filmsko platno hudičevo resna in težavna zadeva in da se posreči le redkim in izjemno dobrim režiserjem. Dalje, kljub skromni beri vse slovenske kinematografije so naši režiserji, med katerimi bomo zaman iskali izjemno dobre, vendarle že poskušali tudi takoimenovano klasično literaturo prenašati na filmsko platno. Priznajmo si odkrito, da v tem niso imeli posebne sreče. Tretjič, čemu po vsi sili opirati film na dobro litearno predlogo, ko pa si prav filmski ljudje že tako dolgo prizadevajo dokazati, da je filmska umetnost samostojna, da se lahko napaja sama iz sebe. Dokazovanje s pomočjo literatu--re ji potemtakem najbrž ni potrebno! Sklenem pa naj s tem: ljudje, ki bodo naredili nov slovenski film po Tavčarjevi povesti, že zdaj dokazujejo, da se snovi niso lotili na pravem koncu. Zakaj po vsi sili vbiti v naše glave, da je »Cvetje v jeseni« tako neskončno žalostna in romantična povest? Zakaj P° vsi sili delati iz nje osladno »Ljubezensko zgodbo«, kakršnih nam tujci lahko ponudijo stokrat več, in boljših? Tistim ljudem namreč, ki se na literaturo vsaj malce spoznajo, je že dolgo očitno, da sta si »Cvetje v jeseni« in jokava r<> mantika precej vsaksebi. Ampak naši filmarji kar očitno hočejo dokazati nekaj drugega: če je dr. Ivan Tavčar sam pojasnil, da smrt na koncu povesti m samo posledica prevelike sreče (si-cer pa tudi to ni romantično: veliki &■' detki na loterijah še danes povzročal0 srčno kap!), marveč šibkega srca, kap1« jim to kajpak ni všeč. Kaj je potrebno to, ko pa hočemo narediti osladno »Ljd‘ bezensko zgodbo« po slovensko! Pravim, bog daj, da bi se naši filb1' ski delavci kar se da poredkoma spomnili na našo klasično literaturo! Bogdan Prazni\K> Novo mest° »Ko skupnost narodno je videla našo SAZU akademijo, spoznala velmože, ki v njej sedijo in zlasti še Predsednika, , 0 ki v Lastnem Jazu Vse ®^ove^jži, takega Vidmarja, kot ga zasluži-« , Zelo bi želel, da bi še enkrat obja^ li te vrstice, ker Jih morda Josip mar takrat ni prebral. Osebno niis^rta guriun« itacu. iviogoue pa • trftfl' ze, pa Je tako širokosrčen in b^Pri*i)ire. i > ski, da"ceni tudi pesnika, ki piše P11U“ i kot dokazuje gornji citat. ,.i7la ) Adam Volf, Ajdovi#1* ZA RAZVOJ OSEBNOSTI ŠOLA SADIZEM ALI ŠE KAJ? MEDICINA ŽGANJE mm NEMIRNE NOGE Angleška družba LDI (inštitut za proučevanje dinamike voditeljev) je bila na videz le ena izmed ustanov, ki so zadnje čase velika moda. Imela je precejšen uspeh, saj je prirejala terapevtske seminarje v desetih državah. Pred kratkim pa je novinar londonskega »Daily Maila« ugotovil, da je LDI res nekaj posebnega. Vpisal se je v tečaj za »razvoj osebnosti«. Za zaprtimi vrati razkošnega hotela v kensingtonu je moral prestati brcanje, pretepanje, polivanje z mrzlo vodo in zasmehovanje voditelja ter drugih udeležencev seminarja. O tem so se nato razpisali vsi angleški časopisi. LDI je ustanovil William Penn Patrick, ki je lastnik vrste kozmetičnih tovarn. Leta 1969 je izdal majhno rdečo knjižico z naslovom »Uspeh z načelom«. Kasneje je pripravil predavanja o uspešnosti za vodilne uslužbence svojega podjetja in nato tudi za javnost. Patrick trdi, da se mora vsak, ki hoče biti voditelj, soočiti z lastnimi strahovi in pomanjkljivostmi. »Uspeh je res velik. Človek doseže točko, ko je pošten sam do sebe in lahko živi dejavnejše in uspešnejše življenje.« To načelo so v praksi precej čudno uveljavljali. Nekaj ljudi, ki se je udeležilo Patrickovih seminarjev, je vložilo tožbe. Pravijo, da so jih tepli, zapirali v kletke ali krste, privezovali na križ in silili v ponižujoče spolne odnose. »Pripravili smo različne situacije, da bi učencem ponazorili razne stvari,« se brani Patrick. »Konkretni simboli pomagajo učencu, da razume idejo.« ‘ Seminarje so navadno prirejali v hotelih ali motelih. Maratonskih sestankov se je udeleževalo 18 do 25 učencev tn štirje ali pet voditeljev. Včasih udeležencem niso dali hrane ali jim niso dovolili spati. Vsak udeleženec je moral gol prestati zasmehovanje in mučenje voditeljev ln dru- neprespani. Znani so primeri, ko Je bolnik v obupu naredil samomor. Doktor Breuning iz Uppsale na Švedskem je to bolezen dalj časa preučeval in se dokopal do nekaterih spoznanj, ki utegnejo koristiti bolnikom. Nadel ji je tudi ime »molimina crerum noctur-na«. Po njegovem mnenju so vzrok te bolezni spremembe v kroženju krvi v možganskem str-Ženu. Dr. Brennlng je opazoval bolnike z amputiranimi nogami, ki čutijo bolečine, kadar ležejo. Po njegovem mnenju to dokazuje, da občutek izvira iz možganov in ne prihaja iz nog v možgane. Ko človek leže, se poveča dotok krvi v možganski stržen. Dr. Brennlng je prepričan, da pride zaradi tega do sprememb v biokemičnih procesih v možganih. Ko človek vstane, se dotok prvi zmanjša in občutek nemirnih nog počasi izgine. Mnogi pacienti zjutraj lahko ležijo, ne da bi čutili bolečine. Dr. Brennlng pravi, da Je tako. ker se biokemične spremembe ponoči sčasoma izravnajo, na kar vplivajo tudi spremembe v dnevnem biološkem ritmu. Včasih so lahko zdravniki pacientom z nemirnimi nogami predpisali samo telovadbo in razna pomirjevalna sredstva, s katerimi so v nekaterih primerih dosegli lepe uspehe. Dr. Bren-ning priporoča tudi Šilce žganja pred spanjem. Zdravilen ni alkohol, ampak majhne količine drugih snovi, ki so v žganju. Dr. Brenning je opazil, da je še bolje, če pacient zaužije te snovi — aldehidne sulfonate — v obliki tablet. S tem povečamo učinek in preprečimo nevarnost, da bi se bolnik navadil piti. BOEING 747: najvarnejjše letalo na svetu LETALA JUMBO JET IMA TEŽAVE gih udeležencev. Namen tega postopka je bil, da učenec prizna svoje pomanjkljivosti in se razjoče. Potem je eden izmed voditeljev izjavil: »To je človek. Šel je skozi pekeil. Ugotavljamo, da smo vsi enaki. Moramo se spremeniti, da bomo postali uspešni.« Nekateri strokovnjaki pravijo, da je bilo Patrickovo početje navaden sadizem in ni imelo nobenih zdravilnih učinkov. Patrick pravi, da to nd res. »Zdravljenja« se je udeležilo več kot 2.000 moških in žensk in vsi razen peščice so bili zadovoljni. To v glavnem potrjuje tudi osebje hotelov, kjer so bili seminarji LDI. Neki udeleženec seminarja je povedal: »Prvič v življenju sem se zavedel, da ni čisto nič nemogoče, če se prisiliš, da narediš to, česar se bojiš.« Toda tudi peščica nezadovoljnežev je glasna. Nekaj jih je vložilo tožbe, nekaterim pa je Patrick izplačal odškodnino. »Playboy«, najuspešnejša in najbolj posnemana erotična revija je pred kratkim poslala na trg lastni posnetek. Imenuje se »Oui«. Hefner pravi, da bo ta revija prinašala »erotiko brez izkoriščanja«.«. Toda malce izkoriščanja gotovo bo. Prva številka je izšla v presenetljivo visoki nakladi 800.000 izvodov. V njej je 36 strani namenjenih oglasom, za katere so razne firme odštele 185.000 dolarjev. Nova revija se zgleduje po zelo uspešnem pariškem posnetku »Playboya«, imenovanem »Lui« (naklada 500.000 izvodov). Medtem ko potniki v boeingu i 747 mimo srkajo svoj martini ali vpijajo vase zvoke v stereo tehniki, se v notranjosti velikega j NOVE REVIJE Pri reviji »Oiii« sodeluje mnogo sodelavcev in urednikov pariškega »Luija«, med njimi tudi založnik Daniel Fiilipaccha,- Toda pravijo, da francosko-ameriško sodelovanje ni preveč uspešno. Američani bi radi na vrat na nos vpeljali nove zamisli, Francozi, ki so se znašli v tujem okolju, pa zagovarjajo previdnost. Hefner pravi, da bodo v začetku 60 odstotkov člankov za »Oui« prevajali iz »Luija«, ki se ima za mnogo bolj poduhovljenega in manj zadržanega, kot je »PIaytboy«. »Oui« se imenuje revija »za svetovljane«. Nagica na ovitku prve številke ni katerokoli golo dekle, ampak italijanska grofica Nadia Cassini. Ke-vija prinaša članke o modi, nacistih, mesu in zverinskosti. Playboy« je bila ena prvih re motorja, ki poganja letalo, kaj lahko pripeti nekaj nenavadnega: v rotorju se odlomi ena izmed 138 rezilom podobnih lo- vij, ki je izkoristila svobodnejši odnos ameriške družbe do spolnosti. Čeprav se morda sliši čudno, je res, da se je »Play-boy« boril za ugled pri vseh družbenih slojih. Hefner težko pridobljenega ugleda revije noče izgubiti, obenem pa opaža, da postajajo bralci vedno starejši in da je »Playboy« preveč umirjen za 'sedanje pojme. »Oui« z »erotiko brez izkoriščanja« je Hefnerjevo orodje, s katerim hoče obdržati tiste bralce, ki si žele izzivalnosti. Ti so v zadnjem času pričeli posegati po drugih revijah. Posebno huda konkurenca je londonska revija »Pentbouse«, ki ima do spolnosti mnogo bolj širokogrudno stališče od »Playboya« in po treh letih proda v Združenih državah že 2 milijona izvodov. patic in kot oblak drobcenih delčkov izgine po izpušni cevi. Okvara je tako tiha, da je ne opazijo niti potniki niti člani posadke. Ker ne povzroči požara in ne zmanjša moči motorja, jo navadno odkrijejo šele mehaniki, ki na tleh pregledajo motor. Doslej tovrstne okvare še niso povzročile hujših težav. 747 je še vedno najvarnejše letalo v vsej zgodovini: odkar je leta 1970 vzletel prvi jumbo-jet, so ta letala brez nezgode prevozila že 625 milijonov kilometrov. Omenjene okvare torej niso nevarne, pač pa hudo drage in neprijetne. Vrsta letalskih družb, med njimi BOAC, TWA, Pan American in Delta, je že bila prisiljena za nekaj časa umakniti svojo 747 iz prometa zaradi okvar, ki jim tehniki še sedaj ne vedo vzroka. Začele so se že pri poskusnih motorjih JT9D-3A, ki jih je izdelala družba Prat & Whitney. Zal pa se enake težave nadaljujejo tudi pri izboljšanih motorjih, v katerih so lopatice rotorjev izdelane iz odpornejših zlitin. Družba Pratt & Whitney je pred nedavnim začela predelovati motorje jumibo-jetov in jih prilagajati pogonski moči, žal pa je predelava dokaj zamudna — precej zamudnega, kot bi si želele letalske družbe. Zato ni računati, da bi bila vsa letala tipa 747 popravljena pred letom 1974: OUI - „ZA SVETOVLJANE” PRVA STRAN OUI: velik korak naprej ▼ »sproščenost« Nekateri ljudje, zlasti starejši, poznajo bolezen z nenavadnimi simptomi: čudne bolečine v nogah, nekakšno globinsko srbenje v mišicah tn vroča stopala: Te nadloge se pojavijo, ko človek leži v postelji ali sedi med dolgim potovanjem z avtomobilom ali letalom. Zdravniki za to bolezen niso uporabljali posebnega Imena. Rekli so preprosto nemirne noge. Toda nemirne noge so lahko hudo neprijetna zadeva. Nekateri ljudje morajo ponoči večkrat vstati in se sprehoditi, da bolečine odnehajo. Drugi pa začutijo olajšanje, če spustijo noge čez rob postelje, ali če jih nenehno premikajo celo med spanjem. Zaradi tega spijo nekateri zakonci v ločenih spalnicah. Bolniki s kroničnimi nemirnimi nogami postanejo počasi potrti in ne morejo normalno delati, saj so PRODOR POD ROKAVSKIM PRELIVOM ČEZ SEDEM LET NAČRT ZA CASA NAPOLEONA: namesto vojaške, gospodarska invazija? HIPIJI KLENIKA NORCEV Zamisel o predoru pod Rokav skim prelivom ni nova. Neki rudarski inženir je leta 1802 predlagal Napoleonu, naj bi na ta način vdrli v Anglijo. Osemdeset let kaseje so predor začeli graditi, a so kmalu odnehali. Od tedaj so mnogi generali, inže mrji in potniki na razburkanem morju razmišljali o predoru. Toda kronično anglo-franoosko sovraštvo, stroški in tehnični problemi gradnje so preprečevali uresničitev te zamisli. Prejšnja teden pa sta vladi Velike Britanije in Francije naredili odločilen korak k uresničitvi zamisli o predoru. Po sko-ro devetih letih raziskav sta transportna ministra obeh držav objavila, da bodo začeli delati dokončne načrte za gradnjo 51 kilometrov dolgega predora. Sporazum bodo podpisali konec septembra. Gradnje se bodo morda lotili že sredi prihodnjega leta. Dela bodo trajala kakih sedem let. Predor pod Rokavskim prelivom bodo sestavljali trije jaški: železniški progi za obe smeri in vmesni predor za zasilni izhod. Ceste pod Rokavskim prelivom ne bodo gradili. Avtomobile bodo naložili na vlak, ki bo s potovalno hitrostjo 160 kilometrov na uro prevozil razdaljo med Pa- rizom m Londonom v dveh urah in 40 minutah. Naj večja težava pri gradnji te pomembne prometne zveze je, kje dobiti denar. 30 odstotkov sredstev bodo predvidoma prispevali zasebniki, 70 odstotkov pa bodo zbrali z obveznicami, za katere bosta jamčili obe vladi. Pričakujejo, da bo gradnja predora stala 1,2 milijarde dolarjev, čeprav nasprotniki tega načrta govorijo, da bo še precej dražja. Ne glede na stroške gradnje strokovnjaki trdijo, da se bo splačala. Predvidevajo, da bo že prvo leto potovalo skozi predor 4 milijone potnikov z vlakom in 8 milijonov potnikov z avtomobili, ki jih bodo prav tako prepeljali z železnico. Predor bo koristen tudi pri prevozu blaga, še zlasti_ če upoštevamo, da bosta obe* deželi članici EGS. Tovarnarji obeh dežel že hitijo, da bodo izkoristili možnosti cenenega prevoza. Ob Sangattu, kjer bo vhod s francoske strani, rastejo angleške tovarne, francoske družbe pa gradijo na angleški strani pri Cheritonu blizu Dovra. Optimistični francoski strokovnjaki za trgovino napovedujejo, da bodo že v prvem letu prepeljali po predoru 7 do 10 milijonov ton blaga. Nekateri angleški nasprotniki predora pa svarijo, da bo imela Francija več koristi kot Velika Britanija. Bojijo se, da bodo mnogi turisti, ki sedaj preživljajo počitnice na otokih, odslej potovali na celino. Skrbi jih tudi, da bodo nove ceste, tovarne in restavracije uničile pokrajino. Vendar vse to ne more zasenčiti prednosti, ki jih bo prinesla cenena in hitra prometna zveza med Veliko Britanijo in evropsko celino. Afganistan je ena izmed dežel, v katere se zlivajo tisoči hipijev, ki iščejo duševni mir in mamila. Lani je potovalo skozi Kabul 70 tisoč hipijev. Poleti so hoteli prenatrpani. V sobah spi tudi po šest hipijev, mnogi pa morajo prespati kar na dvoriščih. Njihovo življenje ni zavidanja vredno. Pogosto so brez prebite pare, sestradani in obupani, ker ne morejo do mamil. Nekateri dobe pomoč v »klinika norcev«^ ki jo vodi dobra dva metra visoki bradati Američan’ Floyd McLung. V bolnišnici dela nekaj neizšolanih strežnic, ki pomagajo mladim popotnikom, kakor pač vedo in znajo. Afganistanske oblasti jim niso preveč naklonjene. Izdale so jim samo turistične vizume, tako da marajo od časa do časa z avtobusom v Pakistan, da obnovijo vizum. Vzrok za hladen sprejem oblasti je vsaj delno nacionalizem. »Zakaj ne pomagaš Afganistancem?« so vprašali McLunga. Res se večini Afganistancem godi še slabše kot večini popotni kov. Popotniki, ki prihajajo v Ka bul, so zelo kritični, čeprav so si na zunaj podobni: vsi so v umazanih kavbojkah z nahrbtniki na ramah. Njihova romarska pot je že ustaljena: z avtosto pom do Istanbula; nato, ko ni več osebnih avtomobilov, z avtobusom ali vlakom v Ankaro, Teheran, Herat, Kabul in naprej. Med popotniki je največ študentov, ki bi si radi na poceni način ogledali svet. Hašiš kadijo samo, da se sprostijo v družbi. V Afganistanu lahko srečaš tudi solidne pripadnike me ščanskega razreda, zlasti Nemce, ki si vzamejo nekaj mesecev počitnic, si pustijo rasti lase in se nehajo umivati. Nekateri po tujejo v zdelanih avtomobilih. Njihovo pravo poreklo izdaja draga oprema za taborjenje. V reki popotnikov so pomešani tudi tihotapci, poklicni in amaterski. Mamila nikakor niso edino uhotapsko blago. Dovolj je, če prineseš iz Zahodne Nemčije dva tranzistorja, pa lahko živiš v Afganistanu tri tedne. Mnogi potujejo v Afganistan zaradi mamil. Kilogram najboljšega hašiša stane okrog 650 Ndin v našem denarju, toda že za četrtino manj denarja najdeš dokaj dobro »travo«. Tudi močnejših mamil ni težko dobiti. V lekarnah prodajajo injekcije mor fija za majhen denar. Afganistan nima zakona o lekarnah — samo osnutek, ki so ga sestavili že pred leti, a ga 'še niso uzakonili. Pot v Afganistan se za marsikoga konča žalostno McLung v svoji »kliniki norcev« skuša pomagati, komur more. Tako je bilo s sedemnajstletnim Walter-jem, ki se je v Kabulu navadil na morfij. Pri McLungu se je zdravil nekaj mesecev, preden so ga poslali domov v Švico Toda kmalu so dobili sporočilo, da je umrl. »Gotovo je odnese) s seboj nekaj injekcij in verjet no sd je vbrizgal preveliko dozo.« je dejal McLung. NOVE KNJIGE HITLER JE BIL PSIHOPAT Leta 1934 so Adolfa Hitlerja psihoanalizirali v Združenih državah — v odsotnosti seveda. Ameriški strateški urad je prosu dr. Walterja Langerja, naj preišče fUhrerjevo psiho po podatkih, ki so jih zbrali v knjigah, in od interniranih Nemcev. Dr. Lan ger, ki je sedaj star triinsedem deset let, je svoje tedanje ugo tovitve pred kratkim objavil v knjigi »Duševnost Adolfa Hitlerja«. Diagnoza dr. Langerja: Hit ler je bil »nevrotičen psihopat z znamenji shizofrenije«, pa tudi latenten homoseksualec in mazo hist, ki z ženskami ni imel nor malnega spolnega razmerja, am pak jih je prosil, naj ga brcajo. »Človek dobi vtis, da to ni enot na osebnost,« piše v Langerje-vem poročilu, »ampak dve oseb nosti, ki sta naseljeni v istem telesu in se menjavata. POGREB V KABULU: zadnja postaja prem nogi h hipijev »Prepričan sem da bi lahko primerne doze vitamina C pomagale pri zdravljenju raka,« je dejal kalifornijski biokemik Li-nus Pauling, dobitnik Nobelove nagrade za kemijo leta 1954 in Nobelove nagrade za mir leta 1962. Leta 1970 se je zavzemal za zdravljenje prehlada z velikimi dozami vitamina C. S tem je uvedel modo. ki se je ohranila kljub dvomom mnogih zdravnikov in negativnih rezultatov preiskav, ki so jih opravili na marylandskl univerzi. Oglasili so se tudi že prvi kritiki, ki pravijo, da vitamin C pri raku prav nič ne pomaga. Britanski prestolonaslednik princ Karl, star triindvajset let, je opravil svoj debut v mednarodnem polu kot kapetan mladega angleškega moštva na tekmi z mladimi reprezentanti Združenih držav. Med tekmo je padal dež in Angleži so izgubili. Toda Karl je bil eden najboljših igralcev na igrišču. Zabil je en gol in pripomogel, da so morali igrati podaljšek, v katerem so si Američani nazadnje zagotovili tesno zmago 5:4. Američan Bengv Toda, ki je Igral proti Karlu, je dejal z občudovanjem: »Igral je čvrsto, zelo učinkovito ln pošteno.« Princ je povedal, da ga je tekma zelo razočarala. Filmski režiser John Huston (avtor številnih klasičnih filmov — »Malteški orel«, »Afriška kraljica«, »Zaklad Sierra Madire«) se Je v šestinšestdesetem letu že četrtič poročil. Vzel je enaintridesetletno Celeste Shane, ki je bila dolga leta njegova dobra prijateljica. Šahovski velemojster Boby Fi-sher ni edini Američan, ki osvaja točke na Islandu. Ameriški diplomati, ki so skušali prepričati reykjaviško vlado, naj opusti zahteve, da morajo ameriške čete oditi z otoka, so končno uspeli. Po ameriških volitvah bodo Islandci obnovili pakt, s čemer bodo odobrili ZDA veliko zračno oporišče v Keflaviku. Wa-shington pa bo podpisal pogodbo o postopnem umiku ameriških čet. Nekdanji Beatle Paul McCar-tney se mudi z ženo Linde in svojo skupino VVings na turneji po Skandinaviji. Ima se dobro, čeprav je nekoliko revnejši. Po koncertu v Giiteborgu na Švedskem ga je za odrom počakala skupina policistov In ga zaslišala. Zahtevali so tudi ponovitev nastopa na policijski postaji. Švedski cariniki so v magnetofonskih kasetah, ki jih je neki prijatelj poslal McCartneyu in tovarižem, našli nekaj dekagramov hašiša. McCartney je najprej tajil, nato pa priznal in dodal: »Ne vem, zakaj tolikšno razburjenje. Običajno pokadimo nekaj cigaret hašiša na dan.« Člani ansambla VVings so morali plačati skoraj 30.000 Ndin globe. Paulov komentar: »To je za nas samo dobra reklama.« V londonski unitarianski cer-vi sta se na tihem poročila dvaindvajsetletna Arabella Churchill, vnukinja VVinstona Churchilla, in James Barton. Spoznala sta se lani na potovanju v Indijo. Povedala sta, da nameravata kmetovati. Arabella je dejala: »Sama bova gojila sadje ln zelenjavo. Ko nama bo delo steklo, bova presežek prodajala.« Pred grobnico Marilyn Monroe na pokopališču VVastvvood v Los Angelesu je vedno šopek rdečih vrtnic. To je naročilo nje- nega moža Joea DiMaggia. Pred kratkim je minilo deset let, odkar je umrla slavna hollywood-ska boginja Ob tej obletnici so v neki losangeleški galeriji odprli razstavo njenih fotografij. Med drugim visi tudi znani akt, narejen za neki koledar. Tu so prve reklamne fotografije, ki jih je posnela leta 1945 še pod svo-, jim pravim imenom Norma Jean Baker Sodelavka časopisa »VVashing-ton Post« Maxine Chesire je bila zelo presenečena, ko jo je nedavno poklical senator Edward Kennedy in se ji zahvalil, da je bila »poštena«, ko je pisala o neprijetni zgodbi, ki ga zadeva. Gre za stalne govorice o razmerju med Kcnnedyjem in Amando Burden. Amanda Bordon jc osemindvajsetletna lepotica, ki se je pred nekaj meseci ločila od Carterja Burdena, člana newyorškega tnc-stnega sveta. Edwanl Kennediy pravi, da je videl Amando le trikrat na raznih zabavah □ fp T Ib IJJ V Lističi (Hercegovina) so imeti ob začetku graditve tovarne slovesnost, na kateri je govoril Branko Mikulič, predsednik CK ZK Bosne in Hercegovine. Ko bi moral Mikulič postaviti temeljni kamen nove tovarne, je dejal: »Vabim Radovana Makiča in inženirja Ivana Serta, da mi pri tem pomagata ...« Zakaj prav ta dva? Radovan Makič je direktor Privredne banke Sarajevo, ki je odohrila posojilo za graditev tovarne, inž. Serto pa je direktor mostarske tovarne Sokol, ki je investitor. V Jugoslaviji je spet mir. Dragan Djajič je podpisal pet minut pred dvanajsto (dobesedno tako) pogodbo, da bo še šest let igral za beograjski nogometni klub Crvena zvezda. Uradni krogi trdijo, da je za svoj podpis dobil 120 novih tisočakov, neuradno pa se sliši o precej večji vsoti. Delavci beograjskega gradbenega podjetja Žegrap so na gradbišču proge Beograd—Bar na obali Lima pri Prijepolju odkrili naselje, ki je staro okrog 3.000 let. To so potrdili tudi strokovnjaki iz zavoda za zaščito kulturnih spomenikov. Stroji, s katerimi delajo graditelji proge, so starodavno naselje nekoliko poškodovali, pri nadaljnjem izkopavanju pa bodo bolj previdni. Podjetje »Karoserist« v Mariboru, ki je član Interesne skupnosti TAM, je na šasiji prekuc- nika TAM 6500 izdelal praktično vrhnjo gradnjo za prevoz in spravljanje premoga v kletne prostore, in sicer na podlagi licenčne pogodbe z zahodnonem-škim podjetjem Schenk iz Stuttgarta. To vozilo lahko prepelje šest ton premoga, vskladišči pa ga lahko v prostor, ki je do osem metrov oddaljen od vozila. V dveh minutah lahko razloži eno tono premoga.. Novo vozilo naj bi odpravilo kupe premoga na pločnikih, ki hudo ovirajo promet in onesnažujejo naše ulice. V celjskih zaporih je priprtih pet moških z iranskimi potnimi listi. Vprašanje je, ali so ti potni listi pravi, saj so nekateri pečati narisani s svinčnikom. Moške so priprli zato, ker so kradli po različnih trgovinah v Šempetru in v Celju. Dva avtomobila, v katerih se je vozilo šest moških, dve ženski in otrok, so miličniki ustavili v Šmarju pri Jelšah. Zanimivo je, da sta bila njihova avtomobila nizozemske in italijanske registra- cije. Preiskovalni organi so našli večino denarja pri obeh ženskah. Ena je imela pod nedr čkom poseben pas z vsilim denarjem, druga pa ga je nosila v platneni vrečki ob hlačkah. Vsega denarja so našteli za 25 milijonov starih dinarjev. Na mizo so razložili dolarje, lire, marke, guldne, bolgarske leve, iranske markeze in turške tire. Ker od Irancev nobeden ne zna nobenega evropskega jezika, jih v Celju zaslišujejo s pomočjo prevajalca v arabščini. Tržaška policija je v Trstu prijela triindvajsetletnega ubijalca Marjana Gašperšiča po devetnajstih dneh tavanja. Vse skupaj se je začelo z oglasom, v katerem je šestindvajsetletni Aleš Dremelj ponujal naprodaj svoj fiat 124 coupe. Na oglas se je javil Marjan Gašperšič. Bržkone je pozneje- prišlo med njima do nesporazuma in Gašperšič je prodajalca avtomobila Dremlja ubil. To je tudi- povedal svoji materi, zatem pa izginil. Menda se je najprej zatekel na Češko-slovašo, potem v Avstrijo, od tam pa se je pripeljal v Italijo. Marjana Gašperšiča, ki se je predstavljal za inženirja in švicarskega pilota, čeprav to ni bil, bodo italijanske oblasti v kratkem izročile našim varnostnim organom. Tržaškim policistom je Gašperšič takoj priznal svojo krivdo JL/Tn re.vua je ne samo T SODIŠČE NAPIS NA NAGROBNEM SPOMENIKU Na vaškem pokopališču v Ka-leniču blizu Užičke Požege stoji nagrobni spomenik z nekoliko nenavadnim napisom: »Dušan Mičevič, rojen leta 1906 in ubit od Iva Jovanoviča leta 1943. Spomenik so postavili hči Ruža, brat Adam, mama Jelenka in žena Spasenija.« Napis na spomeniku je povzročil maratonsko pravdo med Ivanom Jovanovičem iz Požege in družino pokojnega Dušana Miče-viča. Jovanovič je po sodni poti zahteval, naj se njegovo ime izbriše s spomenika, ker je bil leta 1946 oproščen obtožbe, da je on ubil Dušana Mičeviča, svojega OBRAČUN ŽREB PRINESEL SMRT Jovan Vasilev in Vasil Rizov 1® Strumice sta se omenila, da bosta naredila za Slavka Stoja-nova deset tisoč opek. Ko sta Prvo količino opek pripravila za Peč, sta z žrebom določila, da Prejme denar za prvo količino Rizov. Z žrebom pa nista bila zadovoljna. Hitro sta se sprla in se stepla Jovan Vasilev je bil hitrejši. Z ročajem svoje lopate je udaril Vasila Rizova po glavi. Nesrečnež se je zgrudil mrtev. Pretep je gledal tudi lastnik »pok. Medtem ko je stopil po tniličnike Je morilec svojo žrtev zakopal v neko luknjo. Ko so Prišli miličniki, jih je uspel prepričati, da ni nikogar ubil. Zločin je priznal šele tri dni pozneje. Sodišče v Stipu ga je obsodilo n» petnajst let strogega napora. daljnega sorodnika. Občinsko sodišče v Požegi je že pred dvema letoma ugodila njegovi zahtevi. Ukazalo je Mičevičem, naj Jovanovičevo ime zbrišejo s spomenika. Oni pa so to odklonili in zahtevajo revizijo procesa iz leta 1946. Iva Jovanovič je bil četnik od leta 1941 do 1945. Nekaj časa je bil komandant četniškega bataljona. Po osvoboditvi se je skrival po gozdovih. Marca meseca 1946 so ga ujeli in postavili pred sodišče. Obsojen je bil na dvajset let strogega zapora in sicer zato, ker je opravljal prisilno mobilizacijo ljudi za borbo proti NOB, ker je tepel in okradel prebivalce vasi Stapara in drugih krajev in ker je tudi po vojni ogrožal mir in napredek državljanov. Na procesu pa je bil oproščen umora Dušana Mičeviča. Tudi pokojni Dušan Mičevič je bil četnik. Nekoč je spremljal četnika Radomirja Tanoviča, ki so ga zalotili pri kraji. Tanovič mu je pobegnil. Cetniški komandant Ristovič je zato ukazal, da Dušana ubijejo, češ da je tatu omogočil pobeg. Ivan Jovanovič trdi, da ni povezan z ubojem Dušana, Zato zahteva, da njegovo ime zbrišejo s spomenika. Mičeviči so se pritožili kolikor visoko so mogli, na koncu so predlagali celo varstvo zakonitosti. Vendar so jim to odklonili. Zatem so se izgovarjali, da je spomenik počen. Ce bi izbrisali ime Jovanoviča, se utegne zgoditi, da se zruši. Kamnosek pa je ugotovil, da lahko sporne besede zbrišejo, ne da bi se sporni spomenik kaj poškodoval. Ivan Jovanovič je že pred dvema letoma odšel na pokopališče s sodnim izvršilcem, da bi izbrisal svoje ime s spomenika. Vendar so ga tamkaj pričakali Miče-viči. Mičeviči pravijo, da je spomenik postavila mati pokojnega Dušana že leta 1944. Morali so ji priseči, da bodo na spomenik pazili kot na največjo dragotino, če bi kdo hotel zbrisati sporne besede, pravijo, bi moral prek njihovih trupel. (po Politiki) TO SE DOGODI SAMO ... ...NA „POHORJE EKSPRESU": — Štirje na enem sedežu? — Da! Prvi ima rezervacijo iz Kopra, drugi z Reke, tretji iz Ljubljane, četrti pa Iz Maribora — povratno ... IZNAJDLJIVOST ODGOVORNOST KRIŽ ČEZ DVE PLAČI Tristo delavcev Tovarne celu loze »Natron« v Maglaju bo moralo svojemu kolektivu povrniti 610.000 novih dinarjev. Tako je predlagal generalni direktor pod jetja. V Natronu so namreč izdelali štiristo ton slabega papirja, ki ga je naročnik zavrnil. Po mnenju generalnega direktorja je do tega prišlo zaradi površnosti in slabega odnosa do dela. Vsak delavec, zaposlen pri izdelavi 'papirja, bo mora! žrt vovati dve plači. Generalni direktor je predlagal, da plača kazen tudi sam. Samega sebe je kazno val s približino milijon starih dinarjev. GENERALOVA FARMA General Dragan Djukič se je odpovedal udobnemu komfortnemu stanovanju na beograjskem Dedinju in udobnemu življenju, ki mu ga omogoča generalska pokojnina. O tem piše Borba. Pred enim letom sta skupaj i upokojenim polkovnikom Brankom Kuno odpotovala na travnata pobočja Grmeča. Pred njima so se razprostirala le pusta polja z grmičevjem in s kačami ob cesti. Na bregu Je rastel samoten hrast. Polkovnik in general sta si postavila pod drevesom šotor. Tako se je začelo. Vsak od njiju je prinesel s sabo po 300.000 novih dinarjev, poldrugi milijon novih dinarjev pa jima je dala banka. Z denarjem sta si kupila 104 krave, začela sta postavljati hleve, senike, skratka »kravje mesto«. Na občini v Bihaču pravijo, da imajo na Lipi približno tri tisoč hektarjev družbene zemlje, ki je nihče ne obdeluje. Generalova farma obsega petdeset hektarjev. Tod je prostora še aa štirideset do petdeset farm. Vsaka od teh farm bi lahko pridelala na dan najmanj tisoč litrov mleka. Vsa občina pa je prodala le- tos Zagrebški mlekarni le pet tisoč litrov mleka. General in polkovnik sta krepko zavihala rokave. Kredite bosta začela odplačevati čez dve leti, ko bosta prišla malo k sebi. In že kujeta načrte za prihodnost. Zelo resno se že ukvarjata e mislijo na motel, ki bi ga oskr bovala z doma pridelano hrano. Pa naj kdo reče, da generali ni so iznajdljivi. ZA VSE IN ZA VSAKEGA knjižna zbirka FRE? ERI žepni romani LJUDSKA KNJIGA r* v|i« .. obzornik MIR POČITEK SREDI GOZDOV 2e nekaj let sem se ljudje, ki prihajajo s počitnic ob morju, pritožujejo, da so vse prej kot zadovoljni. Na morje so šli iskat počitka in miru, znašli pa so se v vrvečem trušču. Ljudje, ki so prisiljeni živeti v mestnem hrupu in dihati vse bolj onesnažen zrak, se zato vse bolj zatekajo v gozdove, pogosto z izgovorom, da gredo *abirat gobe. Marsikdo si je že zaželel, da bi svoj dopust preživel v tišini gozdov, sredi zelenja, v neokrnjeni naravi. Vsega tega se zavedajo tudi pri Gozdnem gospodarstvu v Postojni. Odločili so se, da bodo oddali v najem vse gozdarske stavbe, ki jih ne potrebujejo za svoje delo. To Gozdno gospodarstvo ima na svojem območju kar sto štiri stavbe s skupno 747 prostori. Svojih stavb ne bodo prodajali, ampak jih bodo samo oddajali v najem za pet let. Najemniki bodo lahko posamezniki ali delovne organizacije. Najemnik bo moral stavbo sam vzdrževati, poleg tega pa bo moral skrbeti tudi za red v okolici stavbe. Ko bo najemniška doba potekla, bo imel prednostno pravico za sklenitev nove pogodbe. Odločitev postojnskega Gozdnega gospodarstva je pohvale vredna. Želeti je, da bi ga posnemala tudi druga gozdna gospodarstva, ki imajo v svojih gozdovih neobljudene uporabne stavbe. TO SE DOGODI SAMO ... I m m JA ... V NOVEM MESTU Ker turistom — kot je znano — manjka zabave, so Novomeščani pripravili zanje prisrčen kviz! Vprašanje: V katerem skritem kotičku Mestnega trga stoji že vso sezono nov, moderen lokal in kako se ta lokal imenuje? Lokal je namreč brez table! Odgovor: »Pri vodnjaku«! PREPIR ČITANKE PRED SODIŠČEM Sarajevska založba Svjetlost je izdala čitanke za šesti, sedmi in osmi razred osnovnih šol. Sarajevski pisatelj Meša Selimovič je v sarajevskem Oslobodjenju te čitanke zelo ugodno ocenil. V svoji recenziji pravi, da je v čitanke vnešenih vsaj dvajset imen, ki se doslej niso pojavljala v čitankah, razen tega je v njih vsaj trideset odstotkov pisateljev iz Bosne in Hercegovine. Pohvalil je, ker so se avtorji čitank izognili pri mladini nezaželenega historicizma. Višje gospodarsko sodišče v Sarajevu pa je prav te čitanke prepovedalo. Založba Svjetlost jih v prihodnje ne sme več tiskati, ne prodajati. Tožnik je Zavod za izdajanje učbenikov. Ta zavod je izdal čitanke za iste razrede. Sestavili so jih isti avtorji, le da že leta 1965. Sami avtorji izjavljajo, da so te čitanke že zastarele. Založba Svjetlost se bo pritožila Vrhovnemu gospodarskemu sodišču v Beogradu. Ce še to ne bo pomagalo, bo sprožila ustavni spor. Zanimivo je, da so čitanke obeh založb, zastarele in sodobne, na seznamu odobrenih obveznih učbenikov. JADRAN TATOVI MORSKIH GLOBIN številne tuje turiste zelo zanima, kaj se skriva pod plavo površino Jadranskega morja. Mi-ličniška patrola je v vodah Kor-natskega arhipelaga pred nekaj dnevi zalotila pri podvodnem ribolovu štirinajst tujcev. Bili so to Nemci, Italijani, Avstrijci in Madžar. So bili res samo ribiči? Imeli so moderno potapljaško opremo. Izjavili so, da niso vedeli, da je področje Komata prepovedano za podvodni ribolov. Plačali so samo denarno kacen. V pisarni šibeniškega sodnika za prekrške je pravo skladišče zaplenjene podvodne opreme. Naši varnostni organi pogosto ugotavljajo, da imajo tujci s seboj na jahtah najmodernejšo opremo za podvodno snemanje. S svojimi kamerami snemajo podvodne vzpetine, širino podvodnih kanalov itd. Jahta Sea Queen je zaplula v naše vode pod panamsko zastavo. Plovna pot jahte se je zdela sumljiva, zato so organi javne laaeiRaanHH oglašujte v dnevniku D E LO varnosti spremljali njeno gibanje. Ko je bil posel že opravljen, so jahto ustavili miličniki. V notranjosti jahte so našli dobro prikrite precizne instrumente, s katerimi je posadka jahte snemala morske globine. Naprave z posnetim materialom so zaplenili. Vsi tujci se izgovarjajo, da ne vedo za prepovedana področja. Tudi ne vedo, da bi morali za podvodni ribolov poprej dobiti dovolilnico. Lani so na šiben iškem področju zabeležili sedemnajst prekrškov tujcev, ki so lovili - ali snemali pod vodo. Enainosemdeset gostov pa je lovilo s puško na prepovedanih območjih. Letos so zabeležili že štirideset primerov nedovoljenega ribolova s podvodnimi puškami. IZZIVANJE KLJUKASTI KRIŽI NA ŽUPANSTVU Neofašistični mazači, ki že več let zapovrstjo mažejo slovenske napise po slovenskih krajih onstran meje, so se spet proslavili z novim podvigom. Tokrat so se spravili na Dolino (prizorišče velikega naftnega požara). S kljukastimi križi so pomazali županstvo in vse cestne table z dvojezičnimi napisi. Dolinski občinski odbor je na izredni seji sprejel resolucijo, v kateri je rečeno: »Menimo, da je treba tudi ta dogodek uvrstiti med ponavljajoče se poskuse, da bi s provokacijskimi dejanji vznemirjali demokratično prebivalstvo, posebej še v dolinski občini. Atentat na naftovod prej in mazaška akcija sedaj dokazujeta, da stalno delujejo črne sile, ki bi hotele povzročiti napetost na našem obmejnem območju in kaliti vzdušje omikanega sožitja, ki je prvi pogoj za uspešen boj za družbeni in gospodarski napredek Trsta, njegovega prebivalstva in boja slovenske manjšine za enakopravnost. Tem bolj se sgražamo spričo dejstva, da se taki poskusi izzivanja ponavljajo. Vemo, da bi fašisti radi s tem uresničili kalne načrte motenja odnosov med sosednima narodoma im državama prav v trenutku, ko se politična os v Italiji nevarno pomika proti desni. Občinski odbor v Dolini zahteva, naj pristojni policijski in sodni organi izsledijo krivce tega in podobnih izzivalnih dejanj, ki so že dalj časa znani javnosti, kar pomeni, da bi nova neuspešna preiskava zbudila nove dvome o politični volji, da izročijo krivce pravici. Poleg tega dolinski občinski odbor poziva prebivalstvo, naj bo budno in naj varuje simbole našega boja proti fašizmu pred morebitnimi provokacijami; naj trdno brani svojo voljo do mirnega sožitja, demokracije im družbenega napredka.« Značilno je, da so fašistični mazači pred dnevi oskrunili tudi kamnito tablo a imenom Giova-nija Amendole, uglednega voditelja im poslanca liberalne stranke, ki so ga fašisti linčali v Mon-. te Caittimiju leta 1929. PARKIRANJE IZNAJDLJIVI BEOGRAJČANI Beograjčani so pri parkiranju zelo predrzni. Direkcija za javna parkirišča in garaže jih je zato želela kaznovati z »lisicami«, z napravami za blokiranje koles. Lisice bi nataknili vsakemu nepravilno parkiranemu avtomobilu. Lisico bi avtu sneli šele potem, ko bi lastnik plačal visoko kazen. V Parizu so kupili prvih šestdeset lisic. Strokovnjaki so natanko preučili, na kakšne načine je mogoče lisice nasilno sneti in so storili vse, da kaznovani avtomobilisti tega ne bi storili. Pri tem so se krepko ušteli. Niso računali na iznajdljivost Beograjčanov. Ti so se domislili številnih načinov, kako se rešiti neprijetnih spon. Nekateri so iz gume spustili zrak, lisice so odpadle skoraj same. Drugi so si pomagali n jeklenimi palicami. Posamezniki so lisice celo odnesli domov za spomin. TURIZEM „ARGONAVTI” PRIHAJAJO V Novi Gorica so začeli postavljati nov hotel, ki bo hkrati zabaviščno središče. Imenoval se bo »Argonavti«. Računajo, da ga bo- ■ AMFORE NA MORSKEM DNU: vaba za umetnostne pirate do postavili v poldrugem letu, stal pa bo 46 milijonov novih dinarjev. V novem hotelu bo 2100 restavracijskih sedežev in 256 postelj. Zabaviščno središče bo imelo tudi bar, pivnico, bazen, kegljišče, diskoklub, butik, razstavne prostore itd. Hotel bo zgrajen v obliki stopnic, strešna konstrukcija na stavbi in na vrtu pa bo za Jugoslavijo popolna novost. Glavnemu projektantu ing. Lehr-manu je pomagalo kar dvainpetdeset sodelavcev. Lastnik novega hotela bo počit-niško-turistična agencija Alpe-Ad-ria, denar bo posodila ljubljanska podružnica Jugobanke, Stavbo pa bo postavilo podjetje Obnova. V Novi Gorici si od »Argonavtov«, bodočega hotela kategorije B, veliko obetajo. Poudarjajo, da je tak hotel nujno potreben, saj že sedaj obišče ožjo Goriško petnajst tisoč gostov na dan. Ko pa bodo goriške ceste pri Vrtojbi povezane z italijansko magistralo, bo obisk preoej večji. V Novi Gorici se zavedajo, da hotel, pa naj bo še tako lep in funkcionalen, ni nič vreden brez ljudi. Zato že danes mislijo na 220 ljudi, ki jih bodo potrebovali. Za hotel šolajo sedemsto učencev. Vodilna mesta v hotelu pa bodo zaupali Goričanom, ki so sedaj zaposleni drugod, ker doma niso našli ustreznih služb. AU SO STARI EGIPČANI PRHI V zadnjem času so nekateri znanstveniki spet obudili teorijo, da se velike srednjeameriške kulture niso razvile v popolni izolaciji. Zgodovinar R A. Jairazbhoy dokazuje, da so proti koncu drugega tisočletja pred našim štetjem prišli v Srednjo Ameriko Egipčani in vplivali na kulturo Olmekov. Lahko bi rekli, da večina amerika-nistov dandanes zagovarja izolacioni-zem. Prepričani so, da se je v stari Ameriki razvila civilizacija brez kakršnekoli pomoči, da je bila popolnoma avtohtona. Za tako prepričanje je več razlogov: tu je vprašanje nacionalnega ponosa, ki nedvomno učinkuje celo na znanstveni ravni; zaradi specializiranega študija mnogi zgodovinarji ne poznajo drugih kultur; poleg tega pa so zagovorniki tujih vplivov na nastanek ameriških kultur v preteklosti postavili nekaj drznih nepreverjenih trditev, zaradi česar mnogi takim teorijam ne zaupajo več. Toda v zadnjih letih so arheologi izkopali veliko gradiva, ki sedaj leži v muzejih in čaka na priznanje. Zagovorniki teorije o avtohtoni ameriški kulturi nimajo pojasnil. V ameriški vaški kulturi pred letom 1200 pr. n. št. je sicer bilo nekaj izboljšav, vendar to še ni bila prava civilizacija. To potrjuje proučevanje prvih obdobij. Nato pa so se ob južnih obrežjih Mehiškega zaliva nenadoma pojavile vse oblike civilizirane dejavnosti. Nosilce te kulture poznamo danes pod imenom Olmeki. Olmeški etnični tip že na prvi pogled kaže vrsto različnih ras — negroidno, mongoloidno, semitsko in kitajsko. To bi moralo biti opozorilno znamenje za arheologe, da bi iskali njihove prednike na drugih celinah. egiptovski in kitajski vplivi Obstajajo znamenja, ki kažejo, da so proti koncu drugega tisočletja pred našim štetjem dosegli Srednjo Ameriko egiptovski in kitajski kulturni vplivi, ki so našli pri Mehičanih plodna tla, na katerih je zrasla nova civilizacija. V nadaljevanju se bomo omejili na egiptovske vplive. Preučevanje zapiskov Ramzesa III. (1195 — 1164 pred našim štetjem) razodeva, da je imel mogočno mornarico. Ladje je poslal »v dežele na koncih sveta«. Dovolil jim je, da so zaplule »v veliko morje zaobljene vode«. Ramzes je Pisal, da si je tudi sam želel potovati k gori Manu na daljnem zahodu, kjer bi se lahko pridružil bogovom v podzemlju. Relief pri Medinet Habu prikazuje Ramzesa III., kako vesla na svojem čolnu v podzemlje, Iaru. Spodaj ga lahko vidimc}, kako žanje ječmen. To Pojmovanje je verjetno prototip azte-škega podzemlja imenovanega Cincal-co, žitnica. Nad glavo kraljevskega čolnarja so trije križi v krogih, ki očitno označujejo »nebeško mesto«. Križ v krogu je pri Olmekih zelo pogost simbol. Pri Majih se je ohranil kot »nočno ®once«. Azteki poznajo pojem »sonca za obzorjem« in »kraja, kamor pade sonce«. To lahko primerjamo z egiptovskim pojmovanjem votline na zahodnem obzorju, v katero gre sonce. Ramzesove navade pri OLMEKIH Obstajajo tudi drugi dokazi, da je ekspedicija, ki je na daljnem zahodu iskala kraj, kamor se spušča senca, dosegla ozemlje današnje Mehike. Neki drug relief pri Medinet Habu prikazuje &>ln nočnega sonca; na kljunu sedi »sončni otrok« s prstom v ustih, kralj Ramzes pa je narisan spodaj v spoštlji-V) yi drži. Pri Olmekih se pojavlja tako in> ™enovani »otroški obraz« s križi na glavi in s prsti v ustih. V azteški mito-lA .Sij' Pa se je ohranilo pojmovanje, da I JI le sonce Tonatiuh »lepi otrok«. “ Ramzes III. je bil eden redkih fara- onov, ki je ukazal,-naj sovražnikom porežejo penise, in jih spravljajo, da so jih pisarji prešteli. Tako navado so poznali tudi Olmeki. Na mnogih reliefih so upodobili sovražnike, kako se zvijajo brez svoje moškosti, ali zmagovalce, ki visoko dvigajo trofeje ali imajo v rokah smrtonosne nože. Značilno je tudi, da mumije Ram zesa III. in še nekaj faraonov iz tistega obdobja nimajo skrčenih prstov, kot da bi kazali znamenja svoje oblasti, temveč so njihove dlani popolnoma iztegnjene. To značilnost je opaziti na olmeškem -reliefu, ki prikazuje mrtvega človeka (morda faraona Ramzesa III.) z lasuljo na glavi in rokami prekrižanimi na prsih po egiptovski navadi. Mumije Ramzesovega predhodnika in naslednika tudi kažejo, da so jima namenoma zvrtali luknje v lobanjo. Eden redkih olmeških bogov — bog podzemlja — ima luknjo.v lobanji. Olmeki so si izbrali ugasli krater ognjenika St. Martin Pajapan blizu Mehiškega zaliva za vhod v podzemlje. Tu so arheologi našli kip na pol klečečega moškega z drogom v roki. To je verjetno odlomljen kos vesla, ki so ga žrtvovali v dokaz, da se ne nameravajo vrniti iz onostranstva. V egiptovski mitologiji so znani tudi bogovi imenovani »zahodne duše«. Egiptovski bog Ra se pojavlja tudi v mehiškem mitu, da vojaki spremljajo sonce, ko potuje po nebu proti zahodu, še druge podobnosti. Na nekem ole-škem reliefu lahko spoznamo Bakhuja, boga zahodne meje sveta. Čepi kot poosebljena gora. Nad glavo se mu vzpenja kača. Nad njim je na glavo postavljen čoln iz trstičja z oltarjem. Tudi Egipčani so prikazovali sončni čoln, kako jadra po spodnjem delu neba obrnjen na glavo. To seveda ne pomeni, da so Egipčani prepluli Atlantik v čolnu iz trsja, saj so vse uradne ekspedicije opravili na velikih lesenih ladjah. ČETRTI DEL PRI OBEH — PUŠČAVA Presenetljiva je tudi podobnost med plastmi podzemlja, skozi katere mora duša v egipčanski in azteški mitologiji, četrti del je pri obeh mitologijah puščava. Egipčani so to puščavo imenovali Seker in so jo upodabljali oprto na hrbte sfing. Arheologi so našli tudi olmeški kip v podobi sfinge, ki podpira ploščad. če pregledamo značilnosti, bi so. jih prinesli popotniki iz Egipta, opazimo, da se nanašajo predvsem na posmrtno življenje. V dvanajstem stoletju pred našim štetjem se v Ameriki prvič pojavijo kamniti sarkofagi. Olmeki so jdh častili kot božanstvo. Ta kult se je ohranil tudi pri Aztekih kot boginja imeno vana »škatla smrti«. To spominja na egiptovsko boginjo Nut, ki so ji pravili tudi »krsta, sarkofag in grob«. Nekateri Olmeki se niso zadovoljili z mitološkim vhodom v podzemlje. Iskali so tudi primerno votlino, v kateri bi lahko prirejali obrede v zvezi s po- smrtnim življenjem. Tako votlino so našli pri Juxtlahuanci, kakih 480 kilometrov zahodno od San Lorenza. V tej jami so leta 1966 našli v globini 1.200 metrov stenske slike. To so najstarejše slike, kar so jih doslej našli na tej strani Atlantika. GILGAMEŠ TUDI V AMERIKI Poleg slik je v podzemlju tudi velikanska stoječa figura, ki moli dva predmeta proti klečečemu podložniku. Velikan spominja na sončnega boga, ki daruje življenje (»Anh«) faraonu. Ta motiv se pojavlja na nekaterih egipčanskih obeliskih. Toda velika postava in levja koža dasta misliti tudi na babilonskega junaka Gilgameša v njegovi vlogi kralja podzemlja. V iskanju nesmrtnega življenja se je Gilgameš odpravil na dolgo potovanje proti zahodu. Prečkal je mnogo nevarnih vodovij in šel skozi dolgo votlino. Toda kako je prišel mitični Gilgameš v Ameriko? Samo če so bili na egiptovski ladji, ki je plula proti zahodu, tudi semiti, ki so poznali zgodbo o Gilgamešu. V Ameriki so našli še nekaj drugih starih kipov in reliefov, ki razodevajo babilonski in semitski vpliv. Zanimiv je relief, ki mu pravijo tudi »striček Sam«. Prikazuje tujega odličnika s semitskim nosom, ki se mu poklanja podložnik z dvignjenima rokama, kot je bila egiptovska navada. Nič nenavadnega ni, če so semiti upodobljeni poleg Egipčanov. V egiptovski umetnosti se semiti stalno pojavljajo kot sovražniki. Poleg tega so tudi sužnji ali najemniški vojaki skupaj z Libijci, Nubijci in črnci, na primer na kipu, ki so ga našli v Tanisu. Taniš je bilo pristanišče, iz katerega so odhajale ladje Ramzesa III., med katerimi je bila tudi ena, ki je prišla v Ameriko. Toda na olmeškem reliefu se je semit znašel v vlogi gospoda. Prav tako kot je obstajala zarota proti Ramzesu III., v katero so bili vpleteni tujci, je mogoče, da so črnski najemniki in mor' narji na egiptovski ladji odvrgli svoj jarem in postali gospodarji ter dali narediti svoje podobe v velikosti samega faraona. In ko je pisar (pisar je bil na vsaki egiptovski ekspediciji) protestiral, so ga obglavili. Dokaz za to je olmeški kip pisarja brez glave. Z njim je bilo pokopano znanje pisanja in ponovno so ga izumili šele čez nekaj generacij. Olmeki namreč niso poznali pisave. Vendar je pri njih znan vsaj en egipčanski hieroglif. To je napis »nebo« na spomeniku, ki ga podpirajo olmeški atlanti. Tako se začenja jasniti uganka, od kod se je čez noč pojavila olmeška civilizacija. Amerikanisti se bodo morda zmrdovali, toda nazadnje bodo morali privoliti v sodelovanje z egiptologi in sinologi. Tudi Kolumb ne bi bil zadovoljen, če bi zvedel, da so Egipčani prečkali Atlantik že približno 2.760 let pred njim — in sicer da niso prišli samo na obisk, ampak so se na novi celini naselili in vplivali na tamkajšnjo kulturo. THE ILLUSTRATED LONDON NEWS ZGODBA O PARNEM STROJU IN PARNIKIH Danes je nesporno dokazano, da je prvi uporabni parni stroj sestavil Škot James Watt v letih 1763 in 1799, toda preden je ta resnica vsesplošno obveljala, so v 19. stoletju krožile najrazličnejše, prav hudo romantične zgodbe o izumitelju prvega parnega stroja. Leta 1615 je izšlo v Frankfurtu — in 1624 v Parizu — delo Salomona de Causa »Vzroki gonilnih sil pri različnih strojih«. O avtorju so pravili, da je svoj izum ponudil kralju, da pa ga je ta imel za blaznega in ga je dal zapreti v umobolnico Bicčtre v Parizu. Leta 1828 je Frangois Arago v poročilu urada za uteži in mere opozoril na to delo francoskega tehnika. Francozi so hoteli dokazati, da so bili pri parnem stroju prvi, pred Angleži. Zato je leta 1834 urednik, nekega znanega francoskega tednika naročil pri slavnem karikaturistu Pavlu Gavarniju sliko moža za rešetkami. Hotel je objaviti zgodbo o nesrečnem izumitelju parnega stroja. Da bi se visoka cena, ki sp jo plačali za sliko, izplačala, je eden izmed novinarjev, kot je pozneje sam priznal, napisal pismo, ki naj bi ga bila leta 1614 pisala slavna kurtizana Marion Delorme markizu de Cinq-Mar-su (s katerim naj bi bila na skrivaj poročena!), v katerem pravi, da je z lordom Worcesterskim obiskala umobolnico, kjer je videla blaznega Causa, ki sedi za rešetkami zato, ker je nadlegoval kardinala (vsemogočnega Richelieuja) s prošnjo, naj odkupi njegove izume. Lord je v umobolnici poprosil za knjigo, ki jo je bil napisal blaznik (tam naj bi jo bili imeli!). Ko jo je pregledal, je zaklical: »Ta mož ni blazen! V moji deželi bi ga obsuli z bogastvom, ne pa zaprli v umobolnico!« Potem se je dal peljati k de Cansu, toda temu se je zaradi dolgega bivanja v umobolnici res že zmešalo. Pismo pravi, da je leta 1663 lord pod svojim imenom objavil Causov izum. Novica je obšla svet, saj je šlo za tekmovanje med Francozi in Angleži; v najpomembnejših stvareh so oboji hoteli biti prvi. Salomon de Caus je umrl 27. fabru-arja 1626, in to kot kraljev inženir. Nikoli ni bil v umobolnici. Njegova dela so sodobniki zelo cenili. Pravi izumitelj parnega stroja ne bo nikoli znan. Že Pilon iz Bizanca je okrog 230 p.n.š. naredi! pripravo, ki jo je poganjala para. Paro za pogon majhnih strojev sta poznala tudi že Vitruvij (okrog 24 p.n.š.) in Heron iz Aleksandrije (2. stoletje). Prvi uporabni parni stroj je naredil leta 1698 Francoz Denis Papin v Kasslu, potem ko je osem let prej v takratnem znanstvenem časopisu Acta Eruditorum razložil njegov princip. Poleg Papina in Causa sta izumita podobna stroja, s katerima naj bi bili dvigali vodo z nižje ravni na višjo, še Angleža Edvard Somerset, markiz V/or- cesterski (leta 1659), in sir Samuel Mor-land leta 1661. (Novinar za pariški tednik je sočasnemu angleškemu izumitelju spretno naprtil krajo izuma, kot smo prebrali v omenjenem pismu ) Izum ladje na parni pogon so si lastili Španci. Baje je Blasco de Garay pokazal cesarju Karlu V. v barcelonskem pristanišču ladjo »Trinidad«, ki jo je poganjala para. Cesar se je menda zavzel za stvar, toda pozneje zaradi drugih državnih opravkov nanjo pozabil. To so Španci objavili šele leta 1825, češ da so o tem podatki v arhivih v Simancasu. Pozneje sta dva Angleža pregledala te arhive, toda poročila o ladji in Garayu nista našla nikjer. Tretjemu pregledovalcu arhivov, tudi Angležu, so leta 1857 pokazali dve pismi, v katerih so omenjene le ladje s kolesi, ki pa so jih poganjali ljudje. V mestu Kassel so bili nad izumiteljem Denisom Papinom, svojim rojakom, tako navdušeni, da so mu postavili spomenik, kjer je prvi naredil ladjo na parni pogon To ladjo pa naj bi bili leta 1707 potopili zavistni čolnarji na Fuldi. Papin ni nikoli niti naredil niti uporabljal nobene ladje, ki bi jo bila gnala para. Ker smo že pri Papinu, omenimo še njegov lonec, ki ga iz fizike pozna vsak učenec, danes pa tudi že prav vsaka gospodinja — to je lonec »ekonom«. MIRA CETI Člani maroške kraljevske družine radi gledajo filme. Najrajši imajo italijanske vesterne — filme, v katerih že po prvi uri postrelijo nekaj sto ljudi. Ko se prižgo luči, kraljevski otroci pograbijo lesene puške in obnovijo najbolj krvave prizore iz filma. Z igračami ravnajo zelo spretno. Do starosti osmih let se morajo kraljevski sinovi naučiti uporabljati pravo orožje. Ko stopijo v avtomobil, niso presenečeni, če najdejo na tleh strojnico. Njihova očeta — kralj Hasan II. in njegov brat princ Mulaj Abdulah — ne gresta nikamor neoborožena in brez spremstva številnih telesnih stražarjev. Kralj Hasan II. se je že navadil nevarnosti; kar dokazuje njegovo hladnokrvno ravnanje pred kratkim, ko je za las ušel smrti. Maroški notranji minister dr Benhima je objavil, da je bil vodja zarote general Mohamed Ufkir. S tem je maroška vlada priznala, v kako neprijeten položaj je zašla. Julija 1971, po prvem neuspelem poskusu atehtata, je dal kralj Hasan II.. generalu Ufkirju skoro neomejena pooblastila za varovanje režima. Sedaj pa trdijo, da je bil Ufkir zapleten že v tisti incident. Če Ufkir ni bil vreden zaupa'-nja, kdo pa je potem? NEUGLEDNI NASLEDNIK Pričakovali bi, da bi kralja Hasana II. skušali odstraniti levičarji. Maroško ljudstvo živi v bedi, medtem ko kralj na veliko zapravlja denar. Toda v Rabatu vlada prepričanje, da so kovali zaroto člani desnice, ki so bili nezadovoljni, ker je kralj pokazal voljb, da bi ugodil nekaterim zahtevam opozicije. Hasan II. seveda še zdaleč ni radikalen — zanima ga le to, kako bi se obdržal na oblasti. Njegov oče Mohamed V. je bil eden izmed voditeljev boja za neodvisnost izpod francoske kolonialne vladavine in kot tak je užival spoštovanje ljudstva. Hasan, ki je prišel na oblast leta 1961, po očetovi nasilni smrti, ni imel pri ljudstvu nobenega ugleda. Podedoval je politični položaj, v katerem so ljudske- politične stranke zahtevale več besede v vladi, tradicionalni, • skoro fevdalni ustroj oblasti pa je želel večjo varnost v senci prestola. Hasan si je utrdil položaj tako, da je ugodil dvorjanom in veleposestnikom na račun ljudskih voditeljev. REŠIL SE JE KOT MAŠKARA Dokler je bila Hasanu vojska zvesta, se je počutil dovolj varnega. Ta občutek je porušil lanski poskus atentata-Ko je kralj junija lani proslavljal svoj rojstni dan, je v njegovo palačo vdrla skupina vojaških kadetov pod vodst vom nekaj višjih oficirjev. Ubili in ranili so precej ljudi, toda Hasan je ušel brez praske. Posrečilo se mu je, da se je skril v kopalnico, ker je bil našemljen za maškarado in ga ni nihče prepoznal. Po tem incidentu je dal Hasan najprej postreliti štiri generale, nato pa je skušal vsaj delno ugoditi opoziciji. Čeprav so sodili še tisoč drugim osebam, ki so baje sodelovale v zaroti, so jim prisodili mile kazni. Vojake je poskusil pomiriti z višjimi plačami in napredovanji. Politikom je obljubil več svobode v političnem življenju in sodelovanje pri vladanju- Ifralj je objavil osnutek nove usta ve, po kateri bi parlament prevzel del njegove oblasti. Toda kot glasnik demokracije ni bil nič kaj prepričljiv. Pogajanja z bolj ali manj levičarsko »domovinsko zvezo« so aprila prekinili in levica je zavrnila njegov osnutek usta ve. študenti so priredili velike demonstracije proti Hasanu, po katerih je objavil svojo presenetljivo odločitev, da bo razpisal referendum o predlagani ustavi. Sindikati in študentske organizacije so ta referendum bojkotirali, toda kralj je kljub temu trdil, da je bilo 99 odstotkov volilnih upravičencev »ahj. NENAVADNE OKOLIŠČINE ATENTATA NA MAROŠKEGA KRALJA Ufkirja. Na vojaškem poveljstvu so mu povedali, da general pregleduje vojaške naprave v okolici Rabata. Ko se je Ufkir nazadnje le pojavil, mu je Benhima dejal, da morata na letališče h kralju-Ta pa je že odšel, ko sta prišla tja Benhima in Ufkir. Večina ljudi je verjetna mislila, da se je odpeljal v kraljevsko palačo Tuarga sredi Rabata. Le-to je napadla druga skupina lovcev F—5 s topovskim ognjem in raketami. Ufkir in Benhima sta se vrnila v Rabat — Ufkir na vojaško poveljstvo in Benhima v notranje ministrstvo. Nato je Benhima dobil sporočilo, da je iz oporišča odletel helikopter s petimi možmi proti Gibraltarju, kjer so upali, da bodo dobili azil. Najboljše, da povemo nadaljevanje zgodbe z Benliimovimi besedami: »Samo eden izmed njih, polkovnik Ama-krane, je imel dovolj poguma, da je povedal Angležem svoje ime. Drugi tega niso hoteli storiti. Polkovnik Ama-krane je dejal, da je delal po navodilih nekega višjega generala.« Nato je Benhima zahteval, naj njegov »vir« — verjetno kak britanski uradnik v Gibraltarju —- zve od Amakraneja, kdo je bil ta general. Benhima pravi: »Moj človek je rekel, da gre za mojega dobrega prijatelja, čigar priimek se začenja- z U.« Kot Benhima pravi, je sam težko verjel, da bi bil general Ufkir, obrambni minister, odgovoren za poskus atentata. Toda to je povedal Ufkirju, namreč da ga je eden izmed pilotov obtožil. Ufkir je dejal: »Ta človek bi se rad izmazal.« Nadalje pravi Benhima: »Od tega trenutka dalje sem izgubil stik s svojim starim tovarišem. Ob desetih zvečer je kralj, ki po vrnitvi Ufkirja še ni videl, zahteval, naj pride in si ogleda položaj v Škiratu. Ufkir je to tudi storil. Ob enajstih je stopil v sobo kraljevega brata princa Mulaja Abdulaha. Tam je našel generala Mulaja Hafida in polkovnika Dlimija (kraljevega adjutanta in nekdanjega šefa policije). Skušal je ugotoviti, ali so obtožbe polkovnika Amakraneja že prišle do kralja. HAREM ZAUDARJA PO PLESNOBI General Ufkir je bil pameten človek. Razumel je položaj. Razmislil je in ustrezno ukrepal. Potegnil je revolver in rekel: »Vem, kaj me čaka.« Oficirja, ki sta bila poleg, sta ga hotela ustaviti. Med prerivanjem je Ufkir izzstrelil tri krogle: prva ga je ranila v sence, druga ga je zgrešila in tretja je bila smrtna,« je povedal Benhima in dodal, da Je bil to »samomor zaradi izdaje« in ne »samomor iz zvestobe«. (Nekateri drugi viri trdijo, da so Ufkirja ustrelili.) Po Benhimovem mnenju so se Hasanove težave v glavnem končale s tem, da so razkrinkali izdajalca. To je bil, kot je dejal Benhima, »obroben Incident«. Nepristranski opazovalec bd težko rekel, da so težave Hasanovega režima prehodne narave. Toda to zmotno prepričanje ni neobičajno v gornjih plasteh maroške družbe. V teh krogih nič kaj ne cenijo jasnega pogleda na položaj. Tak pogled bi namreč razodel, da stene številnih Hasanovih palač kljub vsemu sijaju zaudarjajo po plesnobi. Vse prebivalke njegovega harema nosijo težke zlate pasove, obložene z dragulji. Toda večina izmed 36 konkubin Mohamedovega naslednika (za kar se razglaša kralj Hasan) so nerodna kmečka dekleta, ki jih je zbral na potovanjih ali dobil v dar. (Le redkokdo razen kmetov v Maroku čuti še kaj zvestobe do dinastije). V haremu živijo pdleg konkubin še druge ženske. Toda skoro vse so ostareli »ostanki« prejšnjih režimov, ki živijo potratno življenje. Kralj Hasan očitno ne opazi, da v njegovih starinskih gradovih klije s®- , me razkroja. Sedaj je imel priložnost, ih da bi spoznal, kako utegnejo celo nje- 1 govi najožjd zaupniki kovati zarote pro-U njemu. /I THE SUNDAY TIMES V DESNIČARJI VIDIJO ZAČETEK KONCA Nihče zunaj Maroka ne bi mogel videti v tem pot k socializmu, niti ne koraka k ustavni monarhiji. Toda verjetno so bile stvari videti drugačne dvorjanom in veleposestnikom. V začetku avgusta se je skupina mlajših levičarskih politikov ločila od svoje stranke in izjavila, da so pripravljeni sprejeti kraljeve pogoje skupaj s predlagano ustavo. Očitno so menili, da je celo tako skromna politična podlaga boljša od nobene. Desničarji so v tem verjetno videli začetek konca. Šestnajstega avgusta se je kralj Hasan v svojem zasebnem boeingu 727 vračal s počitnic v Franciji. Na poti se je ustavil v Barceloni, kjer je kosil s španskim zunanjim ministrom. Popoldne je odletel proti Maroku. Nekaj minut po 16 uri je njegovo letalo preletelo Tetaun na severni maroški obali. Tedaj so ga napadli štirje lovoi narth-rop F—4, ki so pripadali maroškim letalskim silam. Napad je verjetno vodil polkovnik Amakrane, ki je kasneje skušal pobegniti v Gibraltar. Letalo F—4 je srednje težak nadzvočni lovec, ki so ga Američani naredili z namenom, da bi ga prodajali nerazvitim deželam, čeprav ne sodi med tehnično najbolj izpopolnjena letala, je močno oboroženo: z dvema 20-milime-trskima topovoma in dvema raketama zrak-zrak. Če so bili Američani, ki so izšolali maroške pilote, količkaj uspešni, so imeli ti v rokah usodo kraljevega boeinga. Topovski ogenj je kraljevo letalo hudo poškodoval. Dva od treh motorjev sta se ustavila. V trupu in repu so zazijale luknje. Toda letalo je kljub vsemu preletelo še 240 kilometrov do letališča Sale pri Rabatu .kjer je pristalo. Lovci so očitno prekinili napad — toda zakaj? Princ Mulaj Abdulah. kraljevi brat, ki je bil tudi v letalu, je povedal, da jih je do tega pripravil kralj sam z zvijačo. Po radiu je poklical pilote lovcev in se izdajal za »mehanika«. Dejal je, da je pilot mrtev, kralj pa smrtno ranjen in da je v letalu še sto potnikov, ki jih res ne kaže pobiti, ko so napadalci'že dosegli svoj namen. Polkovnik Amakrane, ki je bil v začetku gotovo pripravljen, da sestreli letalo z vsemi potniki, je ob tem pozivu ustavil napad. General Ufkir je čakal kralja na letališču Sale skupaj s še nekaterimi ministri, štabnimi poveljniki in častno stražo. Deset minut pred prihodom letala je neki letalski oficir prinesel Ufkirju sporočilo. General je takoj odšel v kontrolni stolp. Poškodovano letalo je pristalo dober kilometer od letališke zgradbe. Kralj in njegovi sopotniki so .se pripeljali do letališke zgradbe z avtomobili. Kralj je ministrom povedal o napadu in vprašal, kje je Ufkir. Dr. Benhima, maroški notranji minister, se je z džipom odpeljal h kontrolnemu stolpu, kjer so mu povedali, da je Ufkir odšel na vojaško poveljstvo v Rabatu. To se je zdelo čisto razumljivo ravnanje: Ufkir, jeva naloga je bilo nadzorovanje vojaških sii Ko je dr. Benhima povedal Hasanu, da Ufkirja ni, je kralj z majhno skupino svojih pomočnikov takoj zapustil letališko poslopje in se umaknil v gozd poleg letališča. Nekaj minut kasneje so prileteli trije lovci F—5 in obsuli letališko poslopje s topovskim ognjem. Granate so zdrobile okna posla-pja, v katerem je bil malo prej kralj, in zažgale avtomobile. Osem ljudi je bilo ubitih, 45 pa ranjenih. Napad je trajal skoro celo uro. Ko so letala odletela, se je kralj takoj odpeljal v svojo letno rezidenco v 35 kilometrov oddaljenem škiratu. Tu je lani doživel poskus atehtata. Benhima je medtem skušal najti ČUDE2: maroškega suverena Hasana se drži res neverjetna sreča 06 nedavnem napadu na letalo, v katerem se je vračal iz Francije, je ostal živ in cel, pa tudi njegovo letalo boeing 737 se je izmazalo le z manjšimi praskami. N. L- Nasprotno od drugih mačk tigri močno ljubijo vodo. Fotografija tigra, ki plava čez eno od umetnih jezer, s katerim: so severno od New Delhija v Corbettovem rezervatu, kjer živijo tako rekoč zadnji svobodni tigri, zava rovali te velike mačke, je nekaj vsakdanjega, saj pazniki vselej skrbijo, da je v jezerih dovolj vode, tudi takrat, kadar je sušno obdobje Toda čuvaji so ne močni prot: neki drugi nadlogi, ki krči število tigrov, živečih v prostosti: ker tigrova koža velja 3.000 rupij (približno 6.000 novih dinarjev, kar je za povprečnega Indijca celo premoženje), divji lovci vsako noč nastavljajo mreže in Pasti, s katerimi je ta krvoločna, a prelepa živalska vrsta obsojena na pogubo Svetovni popotnik Christian Zuber je na kratko, a pretresljivo opisal usodo bengalskega tigra, nekdaj neukrotljive ga gospodarja indijskega podkontinen ta. NOETOVA LADJA 20. STOLETJA »Vse se je zelo hitro odigralo. Briž, naš indijski prijatelj, je stopil na zavo r° land roverja, jaz pa sem s kamero v roki planil iz avta. Zver je nepremično stoje sredi steze zrla v nas. Navpična zenica ji cepi zlate oči. Oranžno krzno ji prepredajo dolge črne proge. Ogromno telo je medene barve: pred seboj imamo tigrico. Počasi se zver zgrbi. En sam čudovit skok proti džungli in ni je več. “do je. kakor da se nam je sanjalo.« Že šest let delam za World Wildlife Fund, Svetovno fondacijo za zaščito narave, toda tokrat sem prvič v vlogi lovca s kamero videl naj večjo mačko sveta, vso divjo in svobodno. Um WWF je velika bela hiša, ki jo obdajajo stoletne jelke, v Morgesu na obali Lemanskega jezera. Pisarne, arhivi, telefoni in vsak dan kup pošte. Z vseh sten zro ogromne fotografije divjih živali. Na policah so zložene zelene hlape: več kot 740 načrtov, ki jih izva- CHRISTIAN ZUBER: »Zame je en sam tiger prav tako dragocen kot Matissovo platno...« bombe letečih trdnjav B 52, ali pa postanejo žrtve defoliacije gozdov. Sovjetski strokovnjaki menijo, da se je v Sibiriji obdržalo le še kakih 50 zveri, a v Iranu eden največjih lovcev na svetu, šahov brat, sodi, da so novembra 1970 ostali le še ... trije. V Indiji je lov na tigra uradno prepovedan. A nihče ne zna razložiti, kako je mogoče, da so vv seh prodajalnah v Bombayu, Delhiju, Madrasu in Kalkuti prodajajo tigrove kože. Največje, kože samcev, za 3.000 rupij, kar je v Franciji 2.100 frankov. Kože samic in mladičev so pol cenejše, a to je še vedno petkratna vsota, ki jo dobi vsak mesec državni uslužbenec. V neki kalkutski trgovini je trgovec pred mano razgrnil tri čudovite kože. Dveh tigrov in ene panterice. Ker nisem mogel najti sledov krogle, mi je prodajalec zadovoljno razložil: »Kar poglejte. Brezhibne so Krznarji so voljni odšteti največjo vsoto, kadar v krznu ni luknje. To sta zastrupljena tigra.« Se bolj je bil ponosen na panteriči-no kožo. »Tole so ubili z ognjem,« je nadaljeval. »Lovijo jih v pasti, v katere jim za vabo nastavijo kozo, a ubijejo jih tako, da ne poškodujejo krzna: v ognju razbelijo železno palico in jo živali potisnejo skozi zadnjično odprtino do pljuč. Poglejte, koža je brezhibna!« ALI JE ŽE PREPOZNO? Toda ni nujno ustaviti le takega barbarstva, temveč tudi samo iztrebljanje vrste. Če se ne bo posrečilo stopiti na prste divjim lovcem, ki v rezervatih nastavljajo pasti, in prepovedati trgovanje s krznom, bo jutri že prepozno. Nekateri izvedenci, recimo dr. G. Schel-ler, menijo, da smo že prestopili tisto mejo, s katere ni več vrnitve. Še nekaj let, in tigri bodo živeli le še v živalskih vrtovih in v tesnih cirkuških kletkah. Toda v ujetništvu se skoti tako malo mladičev, da ta prirastek za obstoj vrste sploh nič ne pomeni. Pa tudi sicer ti- MED 288 ŽIVALSKIMI VRSTAMI, KI JIM GROZI POPOLNO UNIČENJE, JE TUDI NAJVEČJA MAČKA SVETA -TIGER. ČEZ DESET. DVAJSET LET BO MORDA ŽIVEL LE V KLETKAH ŽIVALSKIH VRTOV IN CIRKUSOV um utrinrirmirmc. uirnt—-mi rtr ASTIKJI |s Jajo v 57 deželah. Švicarsko mesto Mor-?es je tako rekoč Noetova ladja, s katero skušajo rešiti naravo. Za krmilom stoji slovita osebnost: grof Bernhardt lz Holandije, njegovi mornarji pa so znanstveniki, bankirji, umetniki, ki skušajo v boju z našo onečejevalno civilizacijo rešiti tistih 288 živalskih vrst, jim grozi, da bodo izumrle. Vsem J® skupen emblem pande, tistega črno-oelega medvedka, ki si ga je Nixon pripeljal s Kitajskega Moja naloga Je. da filmam najredkejše zveri, rezervate, onesnažene morske pečine, uničene gozdove in delo ekip WWF Nor, a razburljiv poklic. Brav zato sem zdaj v Indiji, kjer že cva meseca snemam, kako poteka operacija »bengalski tigri«. 2 RAZBELJENIM 2ELEZOM V ŽIVO MESO Pred 40 leti so v neki anketi trdili, aa je tigrov približno 42.000. Da bi jih znova prešteli, so se strokovnjaki lotili Prečesavanja območij, kjer tigri živijo Fri napajališčih jemljejo odtise šap *^°t ljudje se namreč tudi tigri ločijo Po »prstnih odtisih« Tako jih Je mogo-,e prešteti. Toda tako štetje je pred hesetimi leti dalo katastrofalno števil-a.0- Na svetu je ostalo samo še 1.800 'grov! V manj kot enem obdobju člo i. v caovega življenja so ljudje pobili, uje iji ,. v past ali zastrupili več kot 40.000 a , Rr°v Temu velikemu lovskemu pokolu /1 j® treba dodati uničevanje okolja, tiste ^ s e hektarov posekanih gozdov, izsu- ehih močvirij, poplavljenih ravnin pa grom v ujetništvu grozi izumrtje’ kajti v kletki si ne pridobijo niti spretnosti niti moči, da bi v divjini, kamor bi jih morda izpustih, lahko lovili plen. Zadeva je torej zelo preprosta, če bi radi, da bi naši otroci lahko občudovali lepoto teh živali v parkih in rezervatih: če nočemo zapraviti vsakega upa, moramo takoj ukrepati, številke ne potrebujejo komentarja: leta 1970 so v ZDA uradno uvozili 133.064 kož tigrastih mačk in 9.837 skeletov jaguarjev. . Naslednje leto so uvoz kož divjih mačk preprosto prepovedali. Ta ukrep pa bi morali sprejeti po vsem svetu. Filmske zvezde Mia Farrow<- Virginia McKenna in Jane Fonda so se javno zavzele, da ne bi nobena ženska več nosila krzna živali, ki jim grozi izumrtje. Če njihovega poziva ne bodo resno vzeli, ne bo čez deset ali dvajset let nihče več mogel uživati v takem prizoru, kakršnega sem videl v nekem izgubljenem kotičku džungle »Že tridesetič sem dvignil kamero. Se vedno nič. Usmeril sem objektiv na desno, pa nič. Zasukal sem jo v levo in iznenada, prav sredi kadra, je bil Sir Kan, princ džungle. Tiger se je vrnil k srni, ki jo je ubil, z enim samim skokom, prejšnjo noč. Zverina se je mehko spustila na trebuh. Krzno ji je sijalo v soncu. Njena glava je bila skoraj okrogla in le ušesi z belimi lisami sta kvarili to okroglino. V njenih velikih bronastih očeh, mirnih in zaupljivih, ni bilo niti 'kančka divjosti — iz njih je zrla podoba raja. Žival sem zalezoval že dva meseca.. * pesticide in insekticide, Sireče svoj strup. Do tega iztrebljanja tigrov — podobno kot panterjev, leopardov, jaguarjev in drugih divjih mačk — je pri- šlo povsod hkrati. Tiger je izginil z Balija, ni ga več na Kitajskem, na Sumatri, na Javi in v Afganistanu. V Vietnamu se je morda obdržalo kakih 1600 do 2000 živali, ki jim vsak dan grozijo iimiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiitHiiiiiiiiiiiiiiiimiiiitiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiimiiiiiimiiiiiiiiimiiHiiiiiiimmiiifiiiimiiiiiiiimiiiiimimiiiiimiiiiiiiiiiii graditelji: predstavljamo vam IDEALNO REŠITEV!”OKOVJA ZA POLKNA” iiimiimmiimiiiiiiiiimiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiNiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiu U d d u • vihtis0obi min CIGARETE TUT11SKEGA KOMBINATA PRILEP NAGRAJUJEJO • •••••• • m % ipff l/»VA*A‘ _ • • - - • •••••*• • •••••••••»•••••• • • • • #. • •••»••••«•• • • « * » » » • ••••••• •••••»•«*••••»••••»•••••( ****** • • t *•••**■■- ---------- vav.w;*.v • • • • • • • •• • • • • . • • • « • ••••*• • •••••• • •••••«• • • I • • ♦ ••••••■ • • •••••« *••••••( • ■••••• • * • •••••• • •••*•«« **••••• .V. V.*. V« »V.V.V.*. .v.-.v.v. • ••••»» • ••••••« • • • • • * • • • ••••••« «•••••• • ••••••« • •••••» • •••••« • ••••••« .V.V^.VAV.VAVAV.V • • • • • • • • • • • H <•••••••• ••••••«* • ••••• i • • • * • • • • > • • • * ••••••< •••••• ••••••< •••••• ••••••« ••••••••• 1 • •••••• •••••••• ____ .v.v.*.v.v.v.v.v.v.».v.v.v v.v.v.v v.v.v.v • ••••••< .•.v.v.v, AV.V.V, .•.•.v.*, v. .•.v.v.v. •'•VfViV* .v/.v.v, .««»«.»« .:XvX*Iy.v.*.v.v.v.*.v.v.v.\ .v. v. v.v.v. v. v.v.v.*.v. v.v. •v. v. v.v.v.v.v.v.v.v.v.v.*.................. *V.V.V.*.v.V.V.V.V.V.V.V.V.V.V.*.V.V.V.V.V ■ J; u : MI a M flVTOMDBllDV TUTUNSKI KOMBINAT PRILEP !•••••• < EI1H0BA MAKEAOHHIA Mmmm v*:*:*XvX:X POIŠČITE NAGRADNI KUPON V CIGARETAH TUTUNSKEGA KOMBINATA PRILEP, KER VAM LAHKO PRINESE ENO OD PREKO 4.000 LEPIH NAGRAD. NAJBOLJ ISKANA IN ZNANA CIGARETA FILTER »JUGOSLAVIJA« VAS PONOVNO NAGRAJUJE-TODATOKRAT VAS NAGRAJUJETA TUDI FILTER »EUROPA« IN »MAKEDONKA«. • •••••••• * * ***-*•*•%*• - .■.v.v.v > • • • • • • HELENA KOPER IZBIRA PRCKSRAI Olimpijske igre Munchen 72 '.v PRED CILJEM ČETRTEK 31. AVG. 14.55 PRVI PROGRAM Olimpijske igre nas pozdravljajo od vsepovsod, z naslovnic časopisov, revij, izložb, iz radia, iz televizije. Vse seveda v imenu popularizacije športa in upajmo, da se bo s tem povečalo ne le zanimanje za šport sam, za tekmovanje, temveč predvsem zanimanje za športni, še pravi zdrav način življenja, za zdravo okolje, za to, da fraza o zdravem duhu v zdravem telesu ne bi bila samo fraza itn.... Kar zadeva Olimpiado na TV, lahko rečemo, da v teh dneh prihajajo na račun ljubitelji vseh športov malo manj pa tisti, ki na TV spored opozarjamo vnaprej. Težava je namreč v tem, da se na Olimpiadi vsak dan zgodi veliko več, kot nam čas prenosov dopušča Ruby Gentry Ameriški film Režija: King Vidor V glavnih vlogah: Jenifer Jones, Charlton Heston, Karl Malden A žs W JENIFER JONES PETEK 1. SEPT. 20.35 PRVI PROGRAM Režiser današnjega filma je Kinig Vidor, mož, ki je v Hollywoodu posnel veliko število filmov in med njimi tudi precej takih, za katere pravimo, da so »tipični bollywoodski izdelek«. To so filmi, ki so po obrtni plati korekt no narejeni, ponavadi z dobrimi, še rajši pa s slavnimi igralskimi imeni. In melodramatika ima ponavadi v teh psiholoških, socialnih ali drugih dramah še posebno pomembno vlogo. Take vrste je tudi film o Ruby Gentry. Ruby Gentry je preprosto, za kroge, Iz kakršnih izhaja njen ljubimec, kar revno ameriško dekle. Zaradi tega je. njuna zveza — do poroke med njima sploh ne more priti — obsojena na propad, zaradi tega propade tudi njun kasnejši poizkus, da bi spet živela skupaj. Torej film o socialnih razlikah, a po ame riško. Za steno TV drama Scenarij: E. Zapasievvlcz in K. Zanussi Režija: Krzystof Zanussi Igrata: Maja Kumarovvska in Zbignevv Zapaslevvicz mtmmm ma .... , , in*it mn Si J8j 'tH................. ........ ; TSIi niti <*f*wwer STANOVANJA IN STENE VMES PONED. 4. SEPT. 20.30 PRVI PROGRAM Zgodba današnje TV drame je preprosta, vsakdanja. Dogaja se v stanovanju nekega sodobnega stanovanjskega bloka, nič drugačnega od tisoč in tisoč stanovanjskih blokov, ki rišejo silhuete sodobnih mest. V tem stanovanju živi izolirano od drugih stanovalcev mlad znanstvenik, asistent ali profesor. Slučajno spozna Ano, mlado, ambiciozno a neuspešno kandidatko za znanstveno kariero. Prav nič vznemirljivega se ne zgodi med njima, le nekda nja osamljenost vsakega od njiju se spremeni v razumevanje usode in človeške stiske bližnjega. In prav to je vznemirljivo. Delo je bilo posneto lani in takoj nagrajeno na Poljskem (nagrada Ministrstva za kulturo) in v San Remu (glavna nagrada mednarodnega TV festivala in zlata medalja igralki Maji Kumoravvski — videli smo jo že tudi na naši TV). Karavana: Senj SENJ TOREK 5. SEPT. 19.20 PRVI PROGRAM Ce ste kdaj z ladjo potovali od Reke proti jugu, vam ni bilo treba razmišljati, ali se že peljete skozi Senjski kanal mimo Krka in Prviča. To ste kar občutili, zakaj če je v vsem Kvarnerskem zalivu morje mirno, je tu, pri Senju, skoraj vedno vsaj valovito, če ne razburkano, Velebitsko pogorje je tu razmeroma nizko in zato burja, senjska burja, v nenavadno močnih sunkih pada na mesto, njegovo okolico, morje. Burja je v razvoju Senja imela vse lej, včasih še bolj kot danes, svojo besedo. A v oddaji seveda ne bo le govora o njej, temveč o zgodovini tega mesteca (iz predrimskih časov naselbina Senia, ki je za Avgusta dobila mestne pravice) in o njegovi sedanjosti (zaradi turizma in tranzitnega prometa se je v petdesetih letih, njegovo prebivalstvo povečalo za dobro četrtino) Diagonale VLADO ŽLAJPAH TOREK 5.SEPT. 20.30 PRVI PROGRAM Na dva prispevka iz današnjih Diagonal lahko opozorimo že vnaprej. Prvi govori o atomskih centralah. Ljubljanska ekipa (novinar V. Žlajpah, snemalec S. Hodnik) je obiskala največje evropsko podjetje za gradnjo jedrskih central, Kraftvverkunion iz ZR Nemčije in poslikala in pofilmala vse v zvezi s tem »najcenejšim načinom pridobivanja električne energije«. Tudi tisto, kar nas v zvezi s tem še posebno zanima: ali prinaša jedrska centrala kakšno nevarnost za naše okolje, beri za nas. Avtorica drugega prispevka je Dorica Makuc (snemalec J. Cimperman). Govori pa o novi, sodobni šoli v Cerknem Kaj bo nova šola pomenila za 450 šolarjev, ki so bili doslej razkropljeni v različnih poslopjih, je skoraj odveč naštevati Popotovanja Tiborja Sekelja Nova Zelandija mm TIBOR SEKELJ SREDA 6. SEPT. 19.05 PRVI PROGRAM Neutrudni svetovni popotnik Tibor Sekelj bo danes popotoval po- Novi Zelandiji in nam pripovedoval o tej deželi, ki je, v kakršnikoli povezavi slišimo zanjo, za nas tako zelo, zelo daleč. Nekaj podatkov o tem samostojnem dominionu britanskega Commonvvealtha: dva otoka Nove Zelandije, severni in južni, ležita kakih dva tisoč kilometrov jugovzhodno od Avstralije in prav toliko severovzhodno od Antarktike. Njuna površina je približno taka kot površina Jugoslavije, prebivalcev pa imata le kake tri milijone. Pacifiški vetrovi nenehno hlade južne kraje Nove Zelandije, medtem ko so severni kraji izpostavljeni bolj toplim vetrovom. Otoka imata tako zelo različno pod nebje. Toliko za osvežitev spomina. Vse, kar je resnično zanimivo, pa nam bo povedal Tibor Sekelj. Naši operni pevci: Vanda Gerlovič SREDA 6. SEPT. 19.35 Pevka Vanda Gerlovič (dramski sopran) prepeva slovenskemu, pa tudi drugemu občinstvu, saj je gostovala že marsikje (od Linza do Minska, od nizozemskih mest do Sofije in Varne), že dolgo vrsto let. V ljubljanski operi je debutirala leta 1950 in takrat s svojo Santuzzo na mah očarala občinstvo in kritike. Od takrat je pevka ustvarila dolg niz vlog, samih velikih vlog. Najpomembnejše med njimi — povzeto po komentarju Petra Bedjaniča k današnji oddaji — so nemara Ifigenija. Donna Anna, Lady Macbeth, Aida, Ortruda, Tosca, Čo-Čo-San, Maršalica in tri Leonore (iz Fidelia, Trubadurja in Moči usode). Danes pa nam bo pela Mozarta, Puccinija in Verdija. VANDA GERLOVIČ PRVI PROGRAM OKUS PO DANSKI Ljubljanska televizija nam je doslej predstavila že slovaško in avstrijsko televizijo — z nekaterimi zglednimi oddajami iz njihovih sporedov. V preteklem tednu smo imeli banski dan. Srečanje z Danci je bilo zanimivo. Po tem, kar smo videli, lahko sklepamo 0 sorazmerno visoki ravni danske televizije, o njeni resni usmerjenosti. Še posebej zani-■tliva je bila oddaja z naslovom »Kot krogi v vodi«, o eksplozivnem razmahu narkomanije v drugem največjem danskem mestu Aarhusu. Med petdeset tisoč mladimi meščani tega t)psta jih je kar petnajst tisoč poskusilo mamila, pet tisoč mladih pa so mamila zasuž-■tjila. V oddaji so bile najbolj pretresljive izpovedi samih mladih narkomanov. Iz njih je bila fazvidna njihova duševna in socialna propast. vUi, Tudi oddaja o danski pop glasbi je bila zgledna. Okolje — tisoči poslušajoče in giba-joče se mladine — je bilo sicer nadvse hvaležen objekt za snemanje, res pa je tudi, da s« danski televizijci dano okolje znali do kraja uporabiti. Na malem zaslonu je v detajlih zaživela široka panorama življenja mladine. Posamezni komaj nekaj sekund trajajoči Posnetki so bili bolj zgovorni kot še tako izčrpno predavanje. Ob danskem dnevu smo izvedeli, da ima danska televizija poldrugi milijon naročnikov. Televizija je na Danskem zelo razširjena, saj ima kar devetdeset odstotkov danskih družin televizorje. Danski naročniki plačajo sorazmerno visoko naročnino, približno 65 dinarjev na mesec. V Jugoslaviji je naročnina za tretjino nižja. Zato pa danski televizijski gledalci z naročnino televizijo v celoti vzdržujejo. Danska televizija ne pozna propagandnih in reklamnih oddaj. Danska televizija je po številu naročnikov povsem primerljiva z jugoslovansko. Res je sicer, da tamkaj nimajo opraviti s toliko nacionalnimi sporedi kot pri nas. Prepričan sem, da bi jugoslovanski gledalci radi primaknili iz svojih žepov nekaj višjo naročnino, če bi televizija črtala s svojega sporeda vso reklamo, ki je je vedno več in ki je vedno bolj nasilna. A o tem je odveč govoriti. Jugoslovanskim televizijskim šefom se je reklama zagozdila globoko v možgane. Ob vsaki uri so vam pripravljeni priseči, da brez reklame ne gre. Zato jo uvrščajo pred dnevnik in po dnevniku, v odmore, ki so narejeni nalašč zato, pred nadaljevanko in po njej in včasih še vmes. Zgodilo se je že, da so umetniški film prekinili po desetkrat in večkrat, da so lahko v odmoru vsilili nekaj reklame. Posiljevanje gledalcev z reklamo je na naši televiziji preseglo vse razumne meje, A o tem je odveč izgubljati besede, ker kritičnih pripomb glede reklame na televiziji tako in tako nihče ne posluša. Škoda! Danci bi nam zares lahko bili za zgled. Z. R. Im *'-- ~ .a"-1! - ../. ..■. »< yA.i,xž-.- *■:. Zgodba je napisana po policijskih zapiskih, seveda pa so spremenjena imena ljudi in krajev. Gostilna »Pri črnem zajčku« v Ste-Heloise je bila nabito polna. Skoraj vsi moški iz te normandijske vasice so se pred ostrim februarskim mrazom zatekli k pijači in se menili o dogodkih preteklega tedna. Mnogo snovi za pogovor niso imeli, zakaj zlepa se ni kaj pripetilo ob tem letnem času, ko niti en sam letoviščar ni zašel v ta ne prijazni del Normandije. Tudi tujec, novinar iz Caena, ki se je ustavil na poti, je tiho sedel pred svojim kozarcem in .samo s pol ušesa prisluhnil togim pogovorom domačinov. Ko je pristopila krčmarica in vprašala, ali želi še en kozarec jabolčnega žganja, kalvadosa, je samo zdolgočaseno pokimal Ta hip pa je nekdo na mah odprl vrata. Visokorasel mož je zataval med mizami proti točilni mizi, toda kar na le pem se je zrušil. Gostje so poskočili s stolov. Gostilničarka je pokleknila poleg moža in zaklicala: »Saj to je gospod doktor- Ves je premočen! Hej, Suzette, daj mi steklenico .z žganjem Koj ga moramo sleči, sicer se bo na smrt prehladil.« Domača hči je s strahom pristopila. Nekaj mož je pomagalo krčmarici, da so doktorju Emilu Brissotu slekli zimski plašč, nato suknjič in že so se spravili nad hlače »Koj mora v posteljo!« je zapoveda la odločna krčmarica. »Hej, poprimi-te, možje! Kal ga naj sama nosim? Le kaj se je vendar zgodilo?« Zdaj je zdravnik s težavo odprl oči »Ferdinanda,« je komaj zajecljal. »Ferdinanda Utonila je v peščeni ja mi Nisem je mogel rešiti.« Skozi zad nja vrata so ga odnesli v gostilničarki-no stanovanje Navzoči so v grozi umolknili. Potem Je nekaj pogumnih mož pograbilo plašče z obešalnikov in že so izginili v temo. V malem prostoru, kjer sta ostala samo časnikar in Suzette, je zavladala zlovešča tišina. »Daj mi še kozarec kalvadosa,« je naposled rekel novinar. Dekletova roka je trepetala, ko mu je natakala »Poznaš to peščeno jamo?« je vpra šal, ko je na dušek izpraznil kozarec. Suzette je skomignila z rameni. »Pač peščena jama. Nastala je, ko so po vojski zidali nove hiše. Kasneje se je vanjo natekla voda.« »Zdaj mora biti vendar na debelo zaledenela Saj je deset stopinj pod ničlo.« »Dvanajst,« je mirno menilo dekle »Saj zato gospa doktorjeva se je tam vedno drsala, ko je bil zdravnik na obiskih pri bolnikih Pravili smo ji Ledena princesa« »Kako je mogoče, da je utonila, če je led tako debel?« »No,« je obotavljivo odvrnilo dekle, »seveda je prepovedano, toda kmetje sekajo tam led za svoje kleti Zato je ved no kje odprto Seveda spet zmrzne, ampak čisto na tanko, tn če kdo ne ve . In zdaj se tudi že tako naglo zmrači.« Stresla se je in vprašala z negotovim glasom: »želite še kozarec žganja, go spod?« Novinar je prikimal In čeprav je bi la to prekleto klavrna štorija, je skle nil. da jo bo napisal za svoj list Zato pa mora počakati može. ki so odšli k jami Premraženi in razočarani so se kmetje čez čas vrnili Zaman so se trudili Led ni vrnil svoje žrtve Ko je krčmarica znova napolnila časnikarju, jo je povabil naj prisede. »Saj vendar ni mogla biti stara,« je menil. »Zdravnik, bi rekel, jih ima kvečjemu štirideset. In če se je tako rada drsala...« »Osemindvajset,« je tiho rekla krčmarica. »In tako čedna je bila in taiko radoživa. Dosti lepega pač ni imela tu pri nas. On je bil ves dan v ordinaciji ali je obiskoval bolnike. Ona pa je bila Parižanka, Prav domača se tu ni nikdar počutila in če ne bi bilo Levaliera, Juliena Levaliera, ki jo je večkrat obiskoval, bi se verjetno na smrt dolgočasila.« »Kdo je Julien Levalier?« »Oh, veste, njegov je grad v Coureyu. Zelo je bogat, trideset let je star in ni poročen. Čisto mogoče je, da je bil doktor nanj ljubosumen.« »Mislite, da je bilo kaj med njima, med zdravnikovo ženo in tem Levalie-rom?« »Kaj pa mislite, gospod! Ne, tega ne verjamem. Naš doktor je s svojo ženo prav gotovo živel v srečnem zakonu.« »Kako se zdaj počuti?« Skomignila je s svojimi širokimi ra-mami. »Naipojila sem ga z žganjem. Spi. Saj je bil res pošteno zdelan. Telesno, pa tudi drugače. ,Adela, mi je rekel, preden ga je žganje omamilo, ,Adela, danes sem prišel domov prej kot navadno. Pa sem si kar mislil, da je moja žena še na ledu... saj je bila tam vsak popoldan. In tako sem šel k jami- Ko sem jo zagledal in poklical, mi je pomahala in takoj zadrsala proti meni. Tedaj je gotovo spregledala tisto Kje pa delate? — Začasno nikjer. — Tisto začasno se vleče že tretje leto. — Nisem štel, tovariš komandir — Morali vas bomo prijaviti sodniku zaradi brezdelja »Kdor ne dela, naj ne je«, ste to že slišali? — Sem izjema tega pravila, tovariš komandir Jaz jem. in to zelo kalorično in vitaminsko- — Vidim, vidim. Ali bi blagovolili povedati, s čim se hranite? — Z znanstvenim napredkom, tovariš komandir. Samo z njim. Pasem se, tako rekoč, pod drevesom spoznanja in jem želode. — Najbrž ste mislili jabolka? — V glavnem ražnjiče in kotlete na kijevski način, če že naj natančno povem — In zakaj vas tako gostijo? In kdo, če to ni skrivnost? — Novo pečeni znanstveniki. — S čim pa si pridobite njihovo na klonjenost? — Z ničimer. Kratko in malo, nodim na bankete m jem tisto, kar servirajo — Kdo pa vas vabi na bankete? — Večerni časopis, ki vsak dan ti ska obvestila, tega in tega dne bo ta in. ta tam in tam zagovarjal svojo di sertacijo za znanstveni naziv Prideš torej tja, se malo povrtiš in šepetaje povprašaš soseda. »Kje?« in mu pomežik- prekleto luknjo in je padla vanjo. Takoj sem skočil za njo, da bi ji pomagal, pa je nisem več našel.’ Povsem je strt, gospod.« »In potem je takoj prihitel sem, da bi poiskal pomoč?« »Da,« je počasi prikimala, »četrt ure v mokri obleki pri tem mrazu. Upam, da bo okreval.« Dr. Brissot je okreval. To je opazil tudi inšpektor Klebert, ki je dva dneva po žalostni nezgodi prišel v Caen, da bi zadevo preiskal- Zdravnikov opis dogodka se je v glavnem skladal s poročilom, ki ga je bil novinar priobčil v svojem dnevniku. Razlika je bila le v tem, da zdravniku beseda ni tekla tako slikovito kot poročevalcu. Držal se je skopih dejstev. In čeprav je bil primer za inšpektorja povsem jasen, je zdravnika predvsem zaradi predpisov vprašal še to in ono. »Prej kot navadno ste se vrnili z obiskov pri bolnikih. Vaše žene ni bilo doma. Ste si takoj mislili, kje bi jo našli?« Dr. Brissot je prikimal. »Popoldne se je vedno drsala « »Čeprav je bilo že mračno?« »Poznala je ta led- Pa še luna je sijala. Veste, gospod inšpektor, moja žena je bila zelo romantična.« »Zakaj ste šli peš? Od vašega stanovanja do jame je vsekakor pol ure hoda.« »Mraz mi ne pride do kosti. Za sabo sem imel naporen dan, zato sem se prav veselil tega sprehoda. Saj vidite. neš. On pa: »V Metropolu« in tudi pomežikne. Potem posediš, poslušaš zagovor disertacije in požiraš sline — to je vse. — Zanimivo. A mar se ne zgodi tudi to, da kandidat propade in banket splava po vodi? A? — Nemogoče, tovariš komandir. Popolnoma nemogoče. Saj so izpraševalci tudi ljudje in vedo, da je v tej in tej restavraciji rezervirana posebna dvorana, da so mize pripravljene za sto oseb da so dobrote že dušene, pražene, pečene Kdo naj bi vse to torpediral? Nobenemu se roka ne bo vzdignila •. — Sem mislil, da se banket priprav lja šele potem, ko je disertacija uspešno opravljena? — Prav nasprotno. Disertacija se zagovarja potem, ko so mize že priprav ljene. Res pa se spominjam nekega pri mera, ko je kandidatu pri nekem jeznem izpraševalcu huda predla, pa sem na mizo poslal listek: »Profesor, bodite no pametni V Centralnem že drugič po grevajo, a prav gotovo ste brali, da pogrete jedi izgubljajo svoje gastronom ske m hranilne kvalitete.« In res, profesor je kmalu končal svoje napade z besedami. »Sploh pa je kandidat nad vse nadarjen, njegova disertacija pa je pravi znanstveni zaklad .« — Pa vas niso nikoli razkrinkali? — He, tovariš komandir, vi ste pa res daleč od znanosti. Na banket prihi- da sem preživel celo skok v ledenomra-lo vodo. Moja žena pa... Rekel bd — celo če ne bi bila že izginila pod ledom, ji verjetno ne bi bil mogel več poima-gati. Vsako srce ne zdrži takega šoka.« Inšpektor je zamišljen prikimal. »Počakati bomo morali do pomladi, da jo bomo lahko našli Vaša žena bo raztelešena. Seveda samo zaradi predpisov. Saj veste, vse mora biti v redu. Prosim vas, bodite tako prijazni in pri-dite čez nekaj dni k nam, da bost* podpisala zapisnik.« Z zasliševanja dr. Brissota je šal inšpektor Klebert naravnost domov. Zena mu je pomolila pod nos časopis, ter rekla jasno in glasno: »Umor iz ljubosumnosti!« Inšpektor je nežno preletel uvodne vrstice članka in spravljivo odkimal-»Pravkar sem govoril z dr Brissotom. Pa tudi z nekaterimi prebivalci tiste vasi. Vse je v redu. Nezgoda. O tem ni dvoma.« f »Potem pa mora biti ta doktor pravo čudežno bitje,« je rekla gospa Klebert, »ali pa čarovnik.« »Ze vem.« Inšpektor se je prizanesljivo nasmehnil. »Kot te poznam, že imaš za svoj umor iz ljubosumnosti tudi neizpodbiten dokaz.« »Seveda. Ga hočeš videti?« »Prav rad. Kar pokaži ga « Madame Klebert je prijela moža pod roko in ga peljala v vrtiček. Pred vrv, na kateri je viselo nekaj velikih kosov perila. »Primi!« je rekla možu. »Trdo je kot deska. No, in?« »To sem obesila pred petimi minuta-mi,« je" razlagala madame Klebert, ko sta se vračala v hišo. »Če drži, kar piše v časopisu, je bilo na dan nezgode dvanajst stopinj pod ničlo. In tale doktor Brissot je baje skočil v vodo, da bi svojo ženo rešil. Nato je potreboval četrt ure, da je prišel v tisto krčmo, kjer se je potem zgrudil. Toda njegova obleka ni bila zaledenela, bila je samo povsem premočena Tudi če računaš s telesno toploto ... Razumeš? V časopisu piše, da sto metrov za hišo teče potok. Ali ne bi bilo mogoče, da se je doktor tam skopal? Potemtakem se mu res ni moglo kdovekaj zgoditi, saj je od potoka do .Črnega zajčka’ potreboval največ dve minuti.« Pri večerji inšpektor Klebert ni spregovoril niti besedice. Zena ga ni motila. Ko je spil kavo, je brez besede oblekel plašč, ženo prisrčno poljubil na obe lici ter sedel v avto. Vozil je počasi, ker je moral znova proučiti vse možnosti- Dr. Brissot je bil hudo presenečen. Takoj je vedel, da bi bil izgovor nesmiseln. Priznal je. da je svojo ženo — iz ljubosumnosti — pahnil pod led. Vse drugo se je nato zgodilo tako, kot je sklepala inšpektorjeva žena ti sto ljudi z raznih katedr, komisij, inštitutov. Tudi tetke kandidatov, nečaki izpraševalcev in ljubice recenzentov. Eden več ali manj — to se ne opazi. Nekoč sem prihitel na banket popolnoma nepripravljen: ves povaljan in neobrit pa še s potovalko v rokah. Prihod take živopisne osebnosti ni izzval nobene senzacije, le neki starček zraven se je pozanimal, od kod sem: »Labo-rant-zootehnik, skrbim za kandidatove poskusne podgane.« Starček pa: »Ra- zumljivo, jasno.« Kaj mu je bilo jasno, če je bil kandidat filolog in disertacija sploh brez podgan, na temo: Vloga medmetov tipa fu-ti, nu-ti... — Omenili ste potovalko? — Ja, to pa je nekak križanec med aktovko in babičinim kovčkom, v njem pa pod plastjo časopisov nekaj lonžkov za zajtrk in kosilo za jutrišnji dan — Razumljivo Zakaj pa obiskujete samo bankete ob disertacijah, lahko bi se udeleževali tudi svatb, proslav in podobno? — Svatbe? Kaj pa mislite, tovariš komandir? Na svatbah so tašče, ki p® vse natančno preštevajo in nadzorujejo. Pri njih poskusi kaj še v potovalko spraviti — nobene noge ti ne bodo po- . magale. st, — Pa vas ni sram, da se tako za- ** i stonj preživljate na račun znanstvenega Al napredka? ( p — Mar samo jaz, tovariš komandir- PRIJATELJ ZNANSTVENEGA NAPREDKA Z majhne površine čisto na konici naboja je bila zlitina bakra in niklja pazljivo odbrušena, tako da se je pokazala svinčena notranjost. Ostra konica je bila nekoliko zglajena in vanjo je bila v dolžini dobre polovice centimetra zvrtana drobna luknjica. V to odprtino je bila vlita kapljica živega srebra, ki jo je prekrivala kaplja tekočega svinca Ko se je svinec strdil, je bil obdelan in zbrušen, dokler ni dobil naboj natančno takšne koničaste oblike, kot jo je imel Prej. šakal je vedel, da obstajajo takšni naboji, čeprav še ni imel priložnosti, da bi jih uporabil. Izdelava je dosti preveč zamotana za splošno uporabo. Eksplozivna krogla, ki jo ženevski sporazum prepoveduje, je še nevarnejša od preproste dumdumke, saj se razleti kot majhna granata, ko zadene človeško telo. Ob izstrelitvi 'namreč kapljico živega srebra vrže nazaj, podobno kot potnika nenaden pospešek potisne na avtomobilski sedež. Kakor hitro pa krogla udari ob meso, hrustanec ali kost, jo to nenadoma zavre. Posledica tega je, da kapljo živega srebra vrže naprej proti zaprte mu vrhu krogle. Ob temu naletu se konica odtrga in svinec se razpre kot Prsti razklenjene roke ali listi razcve tele rože. Svinčeni izstrelek v tej obliki Prodira skoz tkivo, ga raztrga, razseka hi zmelje; njegovi drobci ostanejo razsejani po ranjenem delu v velikosti maj* bnega krožnika. Ko bo takšna krogla zadela glavo, na drugj strani ne bo izstopila, ampak bo uničila vso notranjost lobanje, saj jo bo strahotna energija, ki se bo sprostila v njej, raznesla na drobce. Morilec je skrbno odložil naboj nazaj na svileni papir. Drobni, pohlevni Belgijec, ki jo je izdelal, se je od strani vprašujoče zazrl vanj. »Meni se zdijo kar prave. Očitno ste mojster, monsieur Goosens. Kje pa so. težave?« »Pri drugi stvari, monsieur. Pri ceveh. Ni jih bilo tako lahko izdelati, kot ®®m si predstavljal. Najprej sem uporabil aluminij, kot ste predlagali. Ampak, s^j razumete, najprej sem nabavil in Predelal puško. Zato sem se šele pred nekaj dnevi lotil one druge priprave. uPal sem, da bo zadeva preprosta in da mi ob moji sposobnosti iir dobro opremljeni delavnici ne bo delala težav Ampak da bi bile cevi čimbolj ozke, sem kupil zelo tanek material. Bil je Pretanek. Ko sem vrtal navoje vanj, da bi se ga kasneje dalo sestaviti, je bil takšen kot svilen papir. Ob najmanjšem pritisku se je ukrivil. Da bi bil notranji presek dovolj velik za zapiralo, Ner je puška najširša, cevi pa vseeno 12 dovolj debele plasti kovine, bi moral napraviti nekaj, kar sploh ne bi bilo naravno na pogled. Zato sem se raje °dločil za nerjaveče jeklo. . To je edino ustrezen material. Podorih je aluminiju, vendar je nekoliko te Ah Ker je močnejši, je lahko tanjši. ynnj lahko zvrtam navoje, pa bo vse-dovolj čvrst, da se ne bo upognil s>eveda pa je obdelava te kovine bolj zapletena in traja več časa ... Začel sem v«eraj...« »Prav, Sliši se logično. Stvar je v mm, da zadevo rabim in sicer brezhib-n°- Kdaj?« Belgijec je skomignil. »Težko je re ? Imam vse osnovne sestavine, razen F® se pojavi kakšen nepričakovan pro-l0m Ampak dvomim. Prepričan sem, n ,s,ern razrešil tudi zadnie tehnične tede erne *est dni. Mogoče en n Anglež m z ničimer pokazal svoje pievolje. Njegov obraz je ostal breziz-ko je nepremično gledal v Beleti ca, ki se je opravičeval Ko je koo-• i« šakal še vedno razmišljal. »Prav,« je končno rekel. »To pome-uri* ^om mora' spremeniti načrte za r^ovanje. Ampak mogoče ne bo tako tuk?’ sem mislil, ko sem bil zadnjič re i ^'° do neke mere odvisno od čak ^a telefonskega pogovora, ki me šl a-.V vsakem primeru pa se moram .P^aditi na puško in to lahko prav val av naredim tudi v Belgiji. Potrebo j Pa bom puško in nppredelane krog-te„2raven pa še eno eksplozivno. Polet/ ki-cr m Potreboval tudi miren in tih r, T kjer jo bom lahko preskusil. Kam Pon i are človek v tej deželi, če želi Pušk noma na sarr*em preskusiti novo *o? Na odprtem prostoru, dolgem m^no sto trideset do sto petdeset skiv?0osens 'e m bip pomisli. »V arden gozdovih« je končno rekel. »Tam ' obsežna gozdna področja, kjer človek več ur ne naleti na živo dušo Tja Q bazaj lahko pridete v enem dnevu. nes je četrtek, jutri se začne vikend v reverjetno se bo veliko ljudi odpravilo nPrt?d na piknik. Predlagal bi vam po- I,, e j*, petega. Upam, da bom do teran srede že končal z delom « FREDERICK FORSVTH 7 DPEHFICSIJfl Smm|Šr~ Marca 1963 so v Parizu ustrelili podpolpovnika Bastien-Thiryja, ki je bil obsojen na smrt, ker je sodeloval pri atentatu na francoskega predsednika de Gaulla. To je bila neuspela zarota pripadnikov OAS, organizacije, ki se ni strinjala s tem, da bi Francija podelila Alžiriji neodvisnost. Zanjo je bil vsega kriv de Gaulle, ki ga je bilo treba nujno umoriti. Proti OAS se je najuspešneje borila služba 5 francoske tajne službe, ki pri svojem delu ni izbirala sredstev. Rekli so ji na kratko kar Action, njeni pripadniki pa so bili večinoma Korzičani. Po usmrtitvi Bastien-Thiryja je vodstvo OAS prevzel Marc Rodin. Položaj v OAS ni bil nič kaj rožnat, saj se je v njene vrste vtihotapilo vedno več članov Akcije. Rodin kljub temu ni hotel vreči puške v koruzo. S pomočnikom Renejem Montclairom in Adrejem Cassonom se je odločil najeti morilca, ki naj bi umoril de Gaulla. Za težavno nalogo so izbrali plavolasega angleža, ki mu pravijo Šakal. Umor francoskega predsednika naj bi OAS stal pol milijona dolarjev, zato so njeni pripadniki morali izvesti celo serijo ropov. Šakal se je pripravljal na nalogo. Poleg rutinskih del, kot je nakup preobleke in kraja potnih listov, si mora preskrbeti zanesljivo strelno orožje, ki ga bo moč prenašati neopazno Zahtevno nalogo bo izvedel belgijski puškar Goosens. Anglež je zadovoljno pokimal. »Prav. Torej bo najbolje, če kar zdajle vzamem puško in strelivo. Drug teden pa se bom v torek ali sredo ponovno oglasil pri vas.« Belgijec je hotel ugovarjati, toda obiskovalec ga je prehitel. »Če se ne motim, vam dolgujem še sedemsto funtov. Tukaj...« je položil nekaj svežnjev bankovcev na pivnik... »nadaljnjih petsto funtov. Ostalih dvesto boste prejeli, ko dobim vso opremo.« »Merci, monsieur,« je rekel orožar in spravil pet svežnjev bankovcev po petindvajset funtov v žep. Puško je kos za kosom razstavil ter vsak del skrbno položil v poseben, z'zelenim suknom prevlečen predal. Edino eksplozivni naboj, za katerega je prosil morilec, je zavil v poseben kos klobučevinarskega papirja in ga spravil v torbo k cunjam za čiščenje in krtačkam. Ko je torbo zaprl, jo je skupaj s škatlo 'nabojev izročil Angležu, ki je vtaknil naboje v žep, čedno aktovko pa je obdržal v rokah. Monsieur Goosens ga je vljudno pospremil ven. Šakal se je vrnil v hotel v času poznega kosila. Najprej je torbo s puško skrbno položil na dno omare, jo zaklenil in vtaknil ključ v žep. Popoldne je brez naglice odšel na glavni poštni urad in naročil pogovor s Ziirichom v Švici. Pol ure je trajalo, da je dobil zvezo, in nadaljnjih pet minut, da je k telefonu prišel herr Meier. Anglež se je predstavil tako, da je najprej povedal svojo številko, nato pa še ime in priimek. Herr Meier se je opravičil in se vrnil .čez dve minuti. V njegovem glasu ni bilo več previdne zadržanosti, s katero se je oglasil poprej. Stranke, ki jim na računu vztrajno rastejo vsote v dolarjih in švicarskih frankih, zaslužijo vljudno ravnanje. Moški iz Bruslja je zastavil vprašanje in švicarski bankir se je ponovno opravičil, toda tokrat je bil pri telefonu že v slabih tridesetih sekundah. Očitno si je dal iz sefa prinesti strankino kartoteko in jo je zdaj proučeval. »Ne, mein Herr,« je zahreščal glas v bruseljski telefonski celici. »Tu imamo vaše pismo z navodilom, naj vas z ekspresnim letalskim pismom obvestimo, kakor hitfo pride kakšno novo vplačilo, toda v času, ki ga omenjate, ga še nismo zabeležili« »Samo zanimalo me je, Herr Meier, ker me že več kot dva tedna ni bilo v Londonu in sem mislil, da je pismo morda prišlo v moji odsotnosti.« »Ne, ničesar m bilo. Kakor hitro bomo na vaš račun beležili kaj novega, vas bomo nemudoma obvestili.« Herr Meier se je gostobesedno poslovil in šakal je odložil slušalko, plačal pogovor in odšel. * S ponarejevalcem se je sestal še isti večer v baru blizu Rue Neuve, kamor je prišel malo po šesti uri. Možak je bil že tam. Anglež je v kotu lokala opazil prosto mizo in z glavo namignil ponarejevalcu, naj prisede. Nekaj sekund potem, ko se je usedel in si prižgal cigareto, se mu je Belgijec pridružil »Opravljeno?« je vprašal Anglež. »Ja, vse je opravljeno. In, če se smem pohvaliti, dobro opravljeno.« Anglež je stegnil roko. »Pokažite,« je ukazal. Belgijec si je prižgal svojo Bastos in odkimal. »Prosim, razumite me, monsieur, tole je javen prostor. Poleg tega potre buje človek dobro svetlobo, da jih pregleda, zlasti francoske izkaznice. V ateljeju jih imam.« Čez nekaj minut sta odšla iz bara in se s taksijem odpeljala do vogala ulice, kjer je imel Belgijec svoj kletni atelje. Šakal ga je nekaj časa hladno gledal, nato pa pokimal. »Prav. Pa si jih oglejva na samem.« V ateljeju je bilo skoraj tako temno, kot bi bila zunaj že noč. Nekaj pramenov dnevne svetlobe si je utiralo pot med grozotnimi fotografijami, ki so bile prilepljene na notranji strani okna poleg vrat, tako da je Anglež razločil obrise stola, mize in prve sobe. Ponarejevalec ga je odpeljal skoz dve žametni zavesi v atelje in prižgal stropno luč. Iz notranjega žepa je vzel tanko rjavo ovojnico, jo odprl in razstavil, kar je bilo v njej, po majhni, okrogli mahagonijevi mizi, ki je stala ob steni in je rabila za naslon pri fotografiranju portretov, Nato je mizico prenesel na sredo sobe in jo postavil pod luč. Stenskih svetilk nad malim odrom v ozadju ateljeja ni prižgal. »Izvolite, monsieur.« široko se je nasmehnil in z roko pokazal na tri izkaznice, ki so ležale na mizi. Anglež je vzel prvo in jo podržal pod svetlobo. Bilo je njegovo vozniško dovoljenje, pri katerem je bila prva stran nadomeščena z novo. Na njej je stalo, da lahko Mr. Alexander James Quentin Duggan iz Londona W. 1 vozi motorna vozila kategorije la, lb, 2, 3, 11, 12 in 13, od 10. decembra 1960 do vključno 9. decembra 1963." Nad tem je bila številka dovoljenja (izmišljena, seveda) in besede: .Londonski mestni svet’ ter ,Odlok o cestnem prometu, 1960’. Nato pa VOZNIŠKO DOVOLJENJE in .Taksa 15/ — plačana’. Kolikor je Šakal lahko presodil, je bila izkaznica brezhibno ponarejena, gotovo pa dovblj dobro za njegov namen. Druga izkaznica je bila preprosta francoska carte didentile; glasila se je na ime Andre Martin, star triinpetdeset let, rojen v Colmarju in stanujoč v Parizu. Iz vogala majhne stranice je strmela vanj njegova lastna fotografija, kjer je bil postaran za dvajset let, z jekleno sivimi, na krtačo postriženimi lasmi ter zadržanim, zbeganim izrazom. Knjižica je imela več pack in oslovskih ušes, bila je izkaznica delavca. Najbolj pa ga je zanimal tretji primerek. Fotografija na njem je bila nekoliko drugačna od one v osebni izkaznici, kajti tudi datum izdaje je bil za nekaj mesecev premaknjen; datumi podaljšanja veljavnosti se namreč ne bi natanko ujemali, če bi bili pravi. Na tretji izkaznici je bila neka druga, pred dvema tednoma posneta fotografija, toda tu je bila srajca nekoliko temnejša in okrog brade je imel komaj opaz no , stmtšče Ta učinek je bil rezultat skrbnega retuširanja, ki je ustvaril vtis dveh različnih fotografij istega človeka, posnetih ob različnem času in v drugačni obleki. V obeh primerih je bila risarska tehnika ponarejanja brezhibna. šakal je dvignil pogled in vtaknil dokumente v žep. »Zelo dobro,« je rekel, »natanko to sem hotel, čestitam. Dolžan sem vam še petdeset funtov, če se ne motim.« »Res je, monsieur. Merci.« Ponarejevalec je pričakujoče čakal na denar. Ang;lež je potegnil iz žepa en sam sveženj deset bankovcev po pet. funtov in mu jih ponudil. Preden pa je spustil sveženj, ki ga je držal med palcem in kazalcem, je rekel: »Zdi se mi, da mi še nekaj dolgujete, ah ne?« Belgijec se je brezuspešno trudil, da bi bilo .videti, kot da ga ne razume. »Monsieur?« »Originalna prva stran vozniškega dovoljenja. Tista, ki sem jo zahteval nazaj.« Zdaj ni bilo več nobenega dvoma, da ponarejevalec igra. Pretirano začudeno je vzdignil obrvi, kot bi mu misel na to šele zdaj šinila v glavo, spustil je sveženj in se obrnil stran. S sklonjeno glavo, kot bi globoko razmišljal, - in z rokami na hrbtu je naredil nekaj korakov. Potem se je obrnil in prišel nazaj. »Mislil sem, da bi se o tistem kosu papirja malo pogovorila, monsieur.« »Ja?« šakalov glas ni izdajal ničesar. Bil je suh, brezizrazen, le nekoliko vprašujoč. Tudi njegov obraz ni ničesar izdajal, in oči je imel napol zastrte, kot bi zrle edinole v njegov notranji svet. »Stvar je v tem, monsieur, da je originalni prvi list iz vozniškega dovo ljenja, na katerem je, domnevam, vaše pravo ime, nekje drugje. O, prosim, prosim...,« naredil je zgovorno kretnjo, kot bi hotel pomiriti človeka, ki se ga je lotila zskrbljenost, česar pa Anglež ni prav z ničimer pokazal, »na zelo varnem kraju je. Imam jo v privatnem bančnem predalu, ki ga ne more odpreti nihče drugi kot jaz. Veste, monsieur, človek, ki se ukvarja s tako tveganim poslom kot jaz, se mora zavarovati, si priskrbeti, če hočete, neko zagotovilo.« »In kaj hočete?« »No, vidite, moj dragi gospod, upal sem, da boste pripravljeni na majčkeno kupčijo, pri kateri bi šlo za menjavo lastništva tistega kosa papirja. Za takšno kupčijo bi bila potrebna vsota, ki bi bila nekoliko višja od stopetdeset funtov, za kolikor sva se dogovorila v tej sobi pred dvema tednoma.« Anglež je nalahno vzdihnil, kot bi mu ne bilo čisto jasno, zakaj si človeštvo tako rado po nepotrebnem zapleta življenje na tej zemlji. Sicer pa ni z ničimer drugim pokazal, da ga po-narejevalčeva ponudba zanima. »Vas zanima?« je pohlevno vprašal Belgijec. Igral je vlogo, ki jo je dolgo vadil; previden pristop, domnevno pretanjeni namigi. Moškega, ki je stal pred njimi, je vse to spominjalo na slabo kriminalko. »Poznal sem že nekaj izsiljevalcev,« je dejal Anglež, a ne obsojajoče. Bila je suha ugotovitev, izrečena s suhim glasom. Belgijec je bil ogorčen. »Ampak, monsieur, prosim vas. Izsiljevalec? Jaz? Kar vam predlagam, m izsiljevanje, kajti to je dejanje, ki se ponavlja. Predlagam vam samo majhno kupčijo. Vse papirje skupaj za določeno vsoto denarja. Konec koncev imam v banki original vašega vozniškega dovoljenja, razvite plošče in vse negative fotografij, ki sem jih posnel, in, bojim se ...,« je obžalujoče zastokal, da bi pokazal, kako se boji, »še neko drugo fotografijo, ki sem jo posnel zelo na hitro, ko ste stali tamle pod žaro meti brez šminke na obrazu. Prepričan sem, da bi vam ti dokumenti, če bi prišli v roke francoske in britanske policije, povzročili nekaj sitnosti Očitno pa je, da ste tiste'sorte človek, ki je pripravljen kaj plačati, da se izogne težavam v življenju ...« »Koliko?« »Tisoč funtov, monsieur.« Anglež je pretehtal ponudbo in si nalahno prikimal, kot bi ga stvar zanimala le z akademskega stališča. »Vredno bi bilo tega denarja, če bi dobil povrnjene tiste dokumente,« je priznal. Belgijec se je zmagoslavno nasmehnil. »Zelo sem vesel, da ste tega mnenja, monsieur.« »Ampak odgovor je ne,« je nadaljeval Anglež, kot bi še zmeraj naporno razmišljal. Belgijec je priprl oči. »Zakaj pa? Ne razumem vas. Rekli ste, da bi bilo vredno tisoč funtov, če bi jih dobili nazaj. Kupčija je poštena. Oba sva vajena kupčevati z zaželeno lastnino in dobivati za to denar.« »Dva razloga sta,« je drugi mirno odvrnil. »Prvič, nobenega zagotovila nimam, da originalnih negativov fotografij niste prekopirali, in da torej prvi zahtevi ne bodo sledile tudi nove. Povrh tega nimam nobenega zagotovila, da teh dokumentov niste izročili kakšnemu prijatelju, ki se bo, ko jih boste zahtevali od njega, nenadoma odločil, da jih pravzaprav nima več, razen če tudi njega ne podmažem s tisoč funti.« Belgijcu je odleglo. »Ce vas skrbi samo to, potem je vaš strah' čisto odveč. Prvič, ni v mojem interesu, da bi te dokumente zaupal kakšnemu partnerju, kajti mogoče je, da mi jih ne bi vrnil. Ne morem si predstavljati, da bi se hoteli ločiti od tisoč funtov, ne da bi dobili dokumente. Zato nimam razloga, da bi jih komu izročil. Ponavljam, spravljeni so v banki. Kar pa zadeva nove zahteve za denar, to ne bi imelo nobenega smisla. Fotografirana kopija vozniškega dovoljenja ne bi zbudila pri angleški policiji nobenega zanimanja, in tudi če bi vas ujeli s ponarejenim dovoljenjem, bi vam to povzročilo samo manjše sitnosti, ki pa ne bi bile dovolj hude, da bi opravičile vedno nova plačila. In zdaj francoska izkaznica; če bi francoska policija dobila obvestilo, da se neki Anglež izdaja za neobstoječega Francoza, ki mu je ime Andre Martin, bi vas morda res aretirala, če bi vstopili v Francijo pod tem imenom. Ce pa bi od vas zmeraj znova zahteval denar, bi bilo za vas dosti bolj preprosto, da bi te izkaznice zavrgli in si pri kakšnem drugem ponarejevalcu dobili nove. Potem se vam ne bi bilo več treba bati, da bi vas v Franciji razkrinkali kot Andrčja Martina, saj Martina sploh ne bi bilo več.« »Zakaj pa potem tega ne bi mogel storiti zdaj?« je vprašal Anglež. »Ko me druge izkaznice verjetno ne bi stale več kot novih stopetdeset funtov?« Belgijec je z navzgor obrnjenimi dlanmi razprl roke. »Zanašam se na dejstvo, da sta za vas dva elementa, prikladnosti in časa, vredna svojega denarja. Zdi se mi, da boste prav kinalu potrebovali te papirje na ime Andre Martin, pa tudi moj molk Ce bi si hoteli dobiti nove dokumente, bi vam to vzelo precej časa, a tudi tako dobri ne bi bili. Tile, ki jih imate, so brezhibni. Vi pa potrebujete dokumente in moj molk, oboje takoj zdaj. Dokumente ifnate. Moj molk pa stane tisoč funtov.« »V redu, orav ste povedali. Toda kako pa vam pride na misel, da imam kar tu v Belgiji tisoč funtov?« Ponarejevalec se je strpno nasmeh nil, kot človek, ki pozna odgovore na vsa vprašanja, pa se je vendarle pripravljen razgovoriti o njih, da bi zado voljil muhavosti svojega dobrega prijatelja »Monsieur, vi ste angleški gent.le-man. To se takoj vidi. In vendar se želite izdajati za francoskega delavca srednjih let. Francosko govorite tekoče in skoraj brez naglasa Zato sem kot rojstni kraj Andreja Martina navedel Colmar. Veste, Alzačani govorijo francosko s senco naglasa, kot ga imate vi. Skoz Francijo boste potovali preoblečeni v Andreja Martina. Odlično, prav genialna poteza. Komu neki bi prišlo na misel, da bi preiskal starega moža ka, kot je Martin. Se pravi, da mora biti tisto, kar boste imeli pri sebi, dragoceno. Mogoče mamila? Ta so dandanes v nekaterih angleških krogih zelo modema. In MarSeilles je eno poglavitnih oskrbovalnih središč. Ali pa diamanti? Res ne vem. Ampak posli, s katerimi se ukvarjate, so donosni. Angleški milordi ne zapravljajo časa z žeparstvom po konjskih tekmah. Prosim, monsieur, pustiva no te igrice, hein? Telefonirajte svojim prijateljem v London in jim recite, naj vam v tukajšnjo banko brzojavno nakažejo tisoč funtov. Potem bova jutri zvečer zamenjala pakete in — hop — odšli boste svojo pot, ne?« Anglež je večkrat prikimal; kot bi skrušeno razmišljal o svojem življenju, prepolnem napak. Nenadoma je vzdignil glavo in se prisrčno nasmehnil Belgijcu. Belgijec ga je tokrat prvič videl, da se je nasmehnil, in velikanski kamen se mu je odvalil od srca, ko je spoznal, da je tihi Anglež zadevo tako mirno prenesel. Kot ponavadi ni šlo brez otepanja in iskanja izhoda. Na koncu pa je vse steklo brez problemov. Mož je pristal. Začutil je, kako napetost v njem plahni. »Prav,« je rekel Anglež, »zmagali ste. Jutri do opoldneva lahko dobim tisoč funtov. Ampak pod enim pogjem.« »Kakšnim pogojem?« Belgijec je bil takoj spet na preži. »Ne sestaneva se tukaj.« Ponarejevalec je osupnil. »Ampak s tem ateljejem vendar ni nič narobe. Miren je, varen ...« »Z mojega stališča je s tem ateljejem čisto vse narobe. Pravkar ste mi povedali, da ste me tukaj na skrivaj fotografirali. Ne bi rad, da bi med najino malo ceremonijo izmenjavanja zavojev škljocnila kakšna kamera, na katero bi pritisnil eden vaših prijateljev, skrit v kakšnem pripravnem kotu...« Belgijec si je vidno oddahnil. Glasno se je zasmejal. »Tega se vam pa res ni treba bati, mon cher ami. Tale atelje je moj, zelo diskreten, in nikdar nihče ne zaide sem, razen če ga jaz ne povabim. Clo-,vek mora bita diskreten, saj razumete. Takole postrani delam namreč tukaj tudi fotografije za turiste, veste; zelo popularne, vendar ne čisto tiste vrste, ki bi jih človek delal v ateljeju na Grande Placeu...« Vzdignil je levico, s kazalcem in palcem izoblikoval črko O, potem pa s stegnjenim kazalcem desne roke večkrat potegnil skoz okroglo odprtino, da bi nakazal spolno občevanje. Angležu so se zaiskrile oči. Široko se je zarežal, nato pa se je začel smejati. Tudi Belgijec se je zasmejal šali. An glež je položil roke Belgijcu na nadlak-ti, njegovi prsti so se oklenili bicep-psov in nenadoma je močno držal ponarejevalca, ki je z rokami še vedno nakazoval erotične gibe. Smejal se je tudi še takrat, ko se mu je zazdelo, da mu je med noge zapeljal ekspresni vlak. Glava mu je šinila naprej, roke so prenehale z mimiko in se spustile navzdol k zmlinčenim modom, od katerih je moški, ki ga je držal, ‘ umaknil desno koleno, in smeh se je spremenil v krk, grgranje, davljenje. Na pol zavesten je zdrsnil na kolena in se nato skušal zvaliti naprej in na stran, da bi obležal na tleh in si opomogel. Šakal ga je pustil, da je čisto počasi zdrknil na kolena. Potem je stopil naokrog in čez zgrbljeno postavo, tako da je razkoračeno stal nad nezavarovanim Belgijčevim hrbtom. Njegova desnica je zdrsnila Belgijcu okrog vratu, na drugi strani ven in potem se je z njo oklenil bicepsa na levi roki. To je položil ponarejevalcu na zatilje. Silovito je pritisnil vrat nazaj, naprej in na obe strani. Hrest vratnega vretenca, ki se je prelomil, verjetno ni bil zelo glasen, toda v tišini ateljeja je bilo slišati, kot bi se sprožila majhna pištola. Ponare-jevalčevo telo je še zadnjič zadrgetalo, nato pa je topo omahnilo kot lutka iz cunj. Šakal je Še hip počakal, preden je spustil truplo, da je z obrazom plosko padlo na tla. Mrtvi obraz se je prekotalil na stran, roke so bile pokopane pod boki, kjer so se še vedno - oklepale spolovila, jezik je nalahno molel izmed »Usnjenih zob, napol pregriz-njen, oči so bile odprte in so bolščale v obledeli vzorec linoleja. Anglež je hitro odšel k zavesi in se prepričal, da je popolnoma zagrnjena, nato pa se je vrnil k truplu. Prevrnil ga je in otipal žepe. Ključe je končno našel v levem hlačnem žepu. V drugem koncu ateljeja je stala velika skrinja s »pripomočki« in zbirkami šimink. Četrti ključ, ki ga je preskusil, je odprl pokrov, in deset minut je potreboval, da je spraznil skrinjo ter zmetal nlenn vsebino brez reda na tla. Ko je bila skrinja popolnoma prazna, je morilec prijel ponarejevalče/o truplo pod pazduhami in ga odvlekel k skrinji. Zlahka je šlo vanjo, ker so se mlahavi udi upognili in prilagodili notranjosti skrinje. Cez nekaj ur bo nastopil rigor mortis in truplo bo odrevenelo v položaju, ki mu ga je vsililo dno zaboja. Nato je začel Šakal pospravljati nazaj v skrinjo predmete, ki jih je prej zmetal ven. Lasulje, žensko perilo, lasne vložke in vse drugo, kar je bilo dovolj majhno, je zatlačil v reže med udi. Na vrh je naložil več pladnjev s šminkami, krtačkami in tubami za kreme. Nazadnje je vso drugo šaro, lončke z ranimi kremami, dva negližeja, nekaj puloverjev in kavbojk, haljo in več parov črnih mrežastih nogavic, razporedil povrh trupla, ga s tem popolnoma prekril in do roba napolnil skrinjo. Malo se je moral potrudiU, da je potisnil pokrov na svoje mesto, a nato je okov skočil na svoje mesto in žabica se je zaprla. Ko je Anglež prijemal lončke in tube, je imel ves čas zaščitene roke. Ovil si jih je s krpo, ki jo je vzel iz skrinje. Potem je s svojim robcem obrisal ključavnico ter vso zunanjo površino skrinje, vtaknil v žep sveženj bankovcev po pet funtov, ki je še vedno ležal na mizi, tudi to obrisal in jo odnesel nazaj k steni, kjer je stala, ko je prišel v atelje. Slednjič je ugasnil luč, se usedel na enega od stolov, ki so stali ob steni, ter se pripravil na čakanje, da se bo zunaj stemnilo. Ni si delal utvar, da bo ppnarejevalčeva izginitev ostala skrita za zmeraj, a mislil si je, da mora človek te vrste kdaj pa kdaj odpotovati iz mesta ali pa se zateče v podzemlje. Ce bo kakšen njegov prijatelj opazil, da nenadoma ne prihaja več v svoje običajne lokale, bo to verjetno pripisal prav temu dejstvu. Cez čas ga bodo začeli iskati, najprej seve da tisti ljudje, ki so povezani s ponarejanjem ali pa s prodajo pornografskih fotografij. Nekateri med njimi morda poznajo atelje in bodo prišli sem, a večino bodo odvrnila zaklenjena vrata. Tisti pa, ki bo le prišel noter, bo moral preiskati ves atelje, na silo odpreti ključavnico skrinje in jo sprazniti, preden bo našel truplo. Pripadnik podzemlja, ki bo to storil, zadeve verjetno ne bo prijavil policiji, je menil Anglež; mislil si bo, da se je ponarejevalec sprl s katerim od šefov podzemlja. Nobenemu obsedene-nemu odjemalcu, ki ga zanima samo pornografija, se ne bi zdelo vredno po uboju iz afekta tako skrbno skriti trup- lo. Ampak sčasoma bo policija morala zvedeti. Takrat bodo nedvomno objavili fotografijo in točaj se bo verjetno spomnil, da je 1. avgusta zvečer ponarejevalec odšel iz lokala v družbi z 'velikim, svetlolasim moškim, ki je imel kockasto obleko in temna očala. Bilo pa je malone neverjetno, da bi v naslednjih mesecih kdorkoli preiskal pokojnikov bančni ^predal, tudi če ga je najel na lastno ime. S točajem ni spregovoril niti besede, natakarju iz istega bara pa je naročil pijačo že dva tedna pred tem. Moral bi imeti prav fenomenalen spomin, da bi se pri naročilu za dva vrčka piva spomnil neznatnega tujega naglasa. Policija bi začela površno iskati nekega visokega, svetlolasega človeka, a tudi če bi jo poizvedovanje pripeljalo do Alexandra Duggana, bi jo čakal še lep kos poti, preden bi našla Šakala. Preračunal je, da ima najmanj mesec časa, kar mu je ustrezalo. Ponarejevalca je ubil tako meha nično, kot bi stopil na ščurka. Ura je kazala 9,30 in na ozko ulico se je spustil gost mrak. Tiho je odšel iz ateljeja in za sabo zaklenil zunanja vrata. Nikogar ni srečal, ko je mirno odšel po ulici. Ko je prehodil pol milje, je vrgel nespoznavne ključe v ve lik odtok, ki je bil vgrajen v pločnik, in slišal je, kako so padli dober meter globoko v vodo kanala, ki je tekel pod cesto. V hotel se je vrnil ob uri za kas no večerjo. Naslednjega dne, v petek, se je odpravil nakupovat v neko delavsko predmestje Bruslja. V trgovini, ki je prodajala izključno taborniško opremo, je kupil par gojzarjev, dolge volnene nogavice, hlače iz grobega platna, kari-rano flanelasto srajco in nahrbtnik. Nato si je kupil nekaj tankih kosov pena ste gume, nakupovalno mrežo, klobčič vrvice, lovski nož, dva tanka slikarska čopiča ter lonček rožnate in rjave barve. Ko se je vrnil v hotel, je uporabil svoje novo vozniško dovoljenje, ki se je ujemalo s potnim listom na ime Ale-xander Duggan, ko je za naslednje ju tro najel 'avto brez šoferja Nato je glavnemu receptorju naročil, naj mu za konec tedna rezervira enoposteljno sobo s kopalnico v kakšnem obmorskem'' letovišču, čeprav v avgustu ni bilo na voljo veliko prostih mest, se je -ecep-torju posrečilo, da mu je našel sobo v majhnem hotelu nad slikovitim ribiškim pristaniščem Zeebrugge, in zače-lel mu je prijeten oddih na morju. Medtem ko je Šakal v Bruslju nakupoval, se je Kowalski na glavnem poštnem uradu v Rimu ubadal s težavami, kako priti do mednarodnih informacij o telefonskih naročnikih. Ker ni znal italijansko, se je zatekel po pomoč k poštnim uslužbencem in končno je med njimi našel enega, ki je znal malo francosko. Kovvalski mu je prizadevno razložil, da bi rad govoril z nekom v Marseillu v Franciji, da pa ne ve njegove telefonske številke. Ja, ime, priimek in naslov je vedel-Piše se Grzybowski. Osupli Italijan je prosil Kowalskega, naj mu to zapiše. Kovvalski je to storil. Cez deset minut je imel Kovvalski JoJojevo telefonsko številko in pol ure zatem je dobil zvezo. Glas nekdanjega legionarja je maličilo hreščanje in zdelo se je, da nerad potrjuje slabo novico ( iz Kovacsevega pisma. Ja, vesel je, da ga je Kovvalski poklical, že tri mesece se trudi, da bi ga našel. žal, je, drži, da je mala Sylvia bolna. Postajala je zmeraj bolj slabotna in suha, ko pa je zdravnik končno ugotovil, za katero bolezen gre, so jo morali že položiti v posteljo. Zdajle leži v sosednji sobi stanovanja, od koder JoJO govori. Ne, to ni več isto stanovanje, , vselili so se v novo, večje. Kaj? Naslov? JoJo mu ga je počasi povedal, Kovvalski pa je našobil usta, pomolil jezik ven in počasi zapisal naslov. »Koliko časa pa ji dohtarji še dajejo?« je zavpil v slušalko, štirikrat je moral ponoviti vprašanje, preden ga je JoJo razumel. Nastopila je dolga tišina. »Allo? Allo?« je zavpil, ko ni bilo odgovora. Potem je zaslišal Jo.Iojev glas. »Lahko še kakšen teden; mogoče dva ali tri,« je rekel JoJo. Kovvalski je nejeverno bolščal v slušalko v svoji roki. Brez besede jo je -obesil na kavelj in se opotekel iz kabine. Ko je poravnal stroške pogovora, je odšel po pismo, zadrlesnil ključavnico kovinskega toka, da se je zaprla, in odšel nazaj v hotel. Prvikrat p° mnogih letih je divjala v njegovih mislih popolna zmeda in nikogar ni imel, da bi se nanj obrnil po v ukaz, kako naj na silo razreši problem' V svojem stanovanju v Marseillu, v istem, kjer je že od nekdaj živel, je tudi JoJo odložil slušalkd, ko mu je postalo jasno, da je Kovvalski prekinil zvezo-Obrnil se je in zagledal oba pripadnika Akcije, ki sta še zmerom stala na svojih mestih in držala v rokah vsak svoj kolt 45 posebnega policijskega tipa: Eden je bil namerjen na JoJoja, drugi pa na njegovo ženo, ki je s pepelnatih1 obrazom sedela v kotu zofe. »Barabe,« je strupeno siknil Jojo. »Svinje.« »Pride?« je vprašal eden od policistov. »Nič ni rekel. Samo slušalko je obesil,« je rekel Poljak. , Crne, ravnodušne Korzičanove oči so mu strmo vračale pogled. »Mora priti. To je ukaz.« »Pa saj ste me slišaLi, povedal sern I mu, kar ste hoteli. Gotovo je bil šokiran. Kar obesil je. Tega mu pa res nisem mogel preprečiti.« »Bolje zate, če pride, JoJo,« je ponovil Korzičan. »Saj bo prišel,« je poklapano reke« JoJo »Ce bo mogel, bo prišel. Zarad1 punčke.« »Dobro. Torej je tvoja naloga končana.« »Potem se pa poberite ven,« je z3" vpil JoJo. »Dajte nam mir!« »Saj bova šla,« je rekel Korzičan, »ampak tudi vidva bosta šla z nam3-Ne moremo si privoščiti, da bi klepeta* naokrog ali pa telefoniral v Rim, a ne, JoJo?« »Kam nas peljete?« »Na majhne počitnice. V lep, prij0-ten hotel v hribih. Dosti sonca in svežega zraka. Dobro ti bo delo, JoJo.« . »Za koliko časa?« je topo vpraša1 Poljak. »Kolikor bo potrebno.« j Poljak se je zastrmel skoz okno ? nepregleden splet uličic in ribjih stojnic, ki se razteza za razgledniško fa*sa' do Starega pristanišča. »Spokajta. Najprej ti, potem žbn»“ »Kaj pa Sylvie? Ob štirih se bo vrni13 iz šole. Nikogar ne bo doma, da bi J1 odprl,« je rekla ženska. Korzičan je še zmeraj upiral pogi^ j v njenega moža. »Spotoma jo bomo vzeli, ko se bon10 peljali mimo šole. Vse je že urejen0’ Učiteljici so sporočili, da ji umira L ra mama in da vsa družina odhaja '*<■’ njej. Vse Je zelo diskretno. Zdaj se P3 ’■ zganita.« 8 NADALJEVANJE PRIHODNJIČ ZAUPAJ LJUBLJANSKE^:^ TDMIlfillC SEM RES NEUMNA? Fanta imam, ki ga zelo ljubim, on Pa je z menoj nerazumljivo trd in krut. Vselej, ko sva v družbi, in pogosto tudi tedaj, ko sva sama, moram pri Priči utihnita, če le hočem povedati kakšno svoje mnenje. Zdi se mi, da nisem tako zelo zabita, da bi včasih tudi kakšne pametne ne uganila, saj precej berem in imam konec koncev tudi nekaj več šol kot moj fant-. Toda to pri njem nič ne zaleže. Javno me zabije: »Tiho bodi, saj veš, da si neumna!« ali: »ženske morajo v družbi molčati-« Tudi kadar sva sama, mojega mnenja noče nikoli, prav nikoli upoštevati. Lepo vas prosim, draga Helena, povejte mi, ali ima moj fant prav. Ali sem res neumna? Žalostna LUČKA Res. če bi bili pametni, ne Ijj vsakič Pri priči utihnili INVALID SEM Invalid sem in dolga leta sem sameval na bolniški postelji. Pozneje sem s trudom končal šolo in se zaposlil. Vendar moram ves prosti čas porabiti za Počitek in si nabirati novih moči, sicer naslednji dan ne morem več na delo. Razen radiu in televiziji, ob katerih samevam, se moram odpovedati malone vsem zabavam, in tako je življenje težko. Pa saj sem imel svoje čase dekle. Dolga leta sem jo imel zelo rad in tudi ona mene. Potem so se vmešali sorodniki in ji priskrbeli bolj zdravega moža. To je najbrž prav in zanjo boljše, a Jaz je ne morem pozabiti, pa čeprav se se tako trudim. Izogibam se ji, kolikor se da. Nikoli ne grem v gostilno, kjer dela, ali pa je bila vsaj nekoč v službi. . Toda ker živiva v istem mestu, se tu in tam le srečava. Potem je še hujše. Vse svoje življenje in srečo sem gradil ?a njej, na tej malopridni kuharici, in ze leta nehote po ves dan izgovarjam njeno ime. Včasih — in ko se tega zavedam — jo začnem preklinjati. To najbrž ni lepo, ampak za vraga: če se vi urežete, tudi ne preklinjate sebe, am-Ps-k nož, ki vas je ranil. Nekoč sem mislil, da je zvestoba do dekleta plemenita čednost. Danes pa mislim, da je kar prav, če fant ne vidi samo ene, ampak poškili tudi za drugo m tretjo. Da se mu pozneje ne bi tako maščevalo, kot se je maščevalo meni. Seveda sem bil nekajkrat tudi pri različnih nevropsihiatrih. Težko je priti do njih. Potem te poslušajo, kaj vprašajo, zapisujejo v neskončnost, napišejo ti pomirjevalno sredstvo in te pošljejo nazaj k tvojemu zdravniku. Pri njih si samo številka, list papirja v njihovi kartoteki. Za zdravljenje najbrž nimajo časa ali znanja. Človek je ustvarjen za življenje v dvoje in samemu mi je dolgčas, pa sem dal nekoč oglas v časopis. Oglasilo se je precej deklet. Pretreslo me je nekaj pisem invalidk, ki so pisale: »Nisem jaz kriva, če imam hibo. Tudi jaz imam pravico imeti moža, dom, otroke!« Ob njihovih pretresljivih zgodbah bi se človek razjokal. Seveda imajo pravico in vsaki bi rad dal njenega moža in vse, kar si želi, če bi mogel. A jaz se nisem mogel za nobeno ogreti in pisma sem stlačil v peč. Ne vem, ali bi se sploh še lahko v katero zaljubil. Seveda srečujem tudi take, ki so mi všeč. Toda te so ali že poročene ala pa premlade. Saj ne gre, da bi jemal, če bi seveda sploh uspel, 15 let mlajšo od sebe! Druge, ki so kaj vredne, pa so ali kje strašansko spretno skrite ali pa so jih že osvojili spretnejši od mene. Saj za žensko je menda poglavitno, da znaš dobro vrteti jezik, če ne kadiš, ne piješ, če si skromen, pomagaš v kuhinji, si copata in ne mož. Najbrž bi moral biti bolj pogumen. Verjetno pa so vojna, bolezen in nekatera poznejša doživetja kriva, da je v meni nekakšen odpor, bojazen in strah. Prosil sem zdravnika, naj mi da kaj, da bom bolj korajžen, pa mi je napisal apaurin. Po njem sem samo bolje spal, drugega ni bilo nič. Potem sem se ga prvič v življenju napil. Nekateri so »v rožcah« tako korajžni, jaz pa sem kot mokra cota ždel v kotu in odsotno buljil v svet. Kot vidite, tudi za pogum ni pilule, tako kot je ni za srečo (in kot nam iz radia prepeva Sonja). Ali pa veste zanjo morda vi? Pa brez zamere in lepo pozdravljeni! TONČEK A. Res .,te dedec, ampak čeprav smo ženske očitno trape, ki samo čakajo, kdaj jim bo prvi nasul v ušesa tri kilograme čvekanja (prosto po Tončku A-), ste v bistvu prav tako tečno nestrpni in nepotrpežljivi in prav tako posplošujete, kot počne to vsa procesija žensk, ki pritarnajo k meni, potem ko je njihova prva velika ljubezen naklonila simpatije drugi. Da, celo še več: premorete tipično žensko lastnost, ki ni nič prida in ki je v bistvu stalno in vseobsegajoče prepričanje, da ni na svetu prav nič imenit- !»}'> !? oua/i ZAL02BA DELO pripravlja ljubiteljem iporta °Hmpijaklh Iger pri nas prijetno presenečenje: na našem knjižnem trgu knjigo o olimpijskih |0r*h, ki bo izšla neposredno po koncu iger v MUnchnu, v septembru. Čudovito delo s slikami In tekstom o XI. zimskih ukmpijskih Igrah v Sapporu in XX. olimpijskih jflrah v Milnchnu. Na več kot 400 straneh velikega formata (18,5 x 26,6) bo okrog 400 barvnih In črno-belih posnetkov iz Sappora in Miinchna, kot avtorji tnkstov pa se bodo predstavili najbolj znani šport-"1 novinarji vsega sveta. Poseben del o nastopu naših pa bodo prispovula naša »zlata peresa«. Je reprezentativno opremljeno dokumentarno •*°» ki bo vsakemu prijatelju športa in knjig ohranilo olimpijske igre 1972 v trajnem In prijetnem •Pominu. Ml0« OLIMPIJSKE IGRE 1972 »tun« v pmdnaroillu .JJJjojIdta. naročilnica Nepreklicno naročam knjigo »OLIMPIJSKE IGRE 1972«. Celotni znesek 120,00 Ndin bom poravnal v treh obrokih po 40.00 Ndin. Prva dva “uroka najkasneje do 1. IX. 1972, tretjega pa ob prevzemu knjige. Inre in priimek ____________________________________________________________________ Ulica _____________ ___________________________________________________________________ Pošt. št. in kraj_______________ Zaposlen pri.___________________ Poklic ________________________ Datum _________________________ ^polnjeno naročilnico pošljite na naslov: ČGP »DELO« - PRODAJNA SLUŽBA, 61000 Ljubljana, Tomšičeva ulica 1. _____________ _Podpis_ ..ega, pomemuiiegu ... .rajnega, me eksistence in preživetja vrednega, razen NJEGOVEGA milega pogleda. Večina moških pa v nasprotju z ženskami meni, da je na svetu poleg ljubezni tudi še kaj drugega, veselja in pričakovanja vrednega, in tako se je zlagoma izoblikovalo povsem pravilno prepričanje, da moški nekoliko lažje živijo kot ženske. Vi ste v tem pogledu prav po žensko siromak, in rada vam verjamem, da vam ni lahko. Mislim, da je tako kot pri drugih tudi pri vas vaš najboljši zaveznik čas. In če se boste pri priči ne-Ifali preveč smiliti sami sebi, boste storili tudi kaj koristnega zase SILNO NESREČNA Draga Helena/oglašam se vam prvič in upam, da mi boste takoj odgovorili, ker sem silno nesrečna. Res mi odgovorite kmalu, ker ne vem, kaj naj storim. Moja težava pa je tale: Ko sem bila stara 12 let, sem prvič dobila menstruacijo. Sicer je nisem dobivala redno, a vendar vsak mesec. Razen takrat, ko je nisem dobila ves mesec, in še enkrat, ko sem jo imela dvakrat v enem mesecu. Zdaj sem stara 14 let in julija sploh nisem dobila perila in do zdaj, ko smo že 16. v mesecu, ga še vedno nimam! Naj povem, da sploh še nisem imela spolnih odnosov in nobenega drugačne ga stika z moškimi. Vse bolj me skrbi, kaj je z menoj, zato se obračam na vas z vprašanjem: Kaj storiti? Naj grem k zdravniku? Najlepša hvala za odgovor? Prosim, da mi odgovorite še isti dan- LILIJANA Upam, da ste kljub moji zamudi še vedno med živimi in da tudi perilo že imate- Pa četudi ga še ni, je puljenje las popolnoma odveč. Laliko bi si že prebrali, da se tja do 18. ali 19. leta večini deklet perilo še ne uredi in da utegnejo nastopiti celo obdobja, ko menstruacije po več mesecev ni od nikoder. Pa narobe: tu in tam pride novo krvavenje že čez teden ali čez deset dni. Skratka, narobe svet, ki se tja proti dvajsetem letu le postavi na noge. Zdravnike pa kar na miru pustite, imajo že brez vas dela čez glavo. PROSIM, DA PISMO UNIČITE! Draga Helena, v tej rubriki sem pre-čitala vaš odgovor. Podpisala sem se Slavica, vi pa ste me, ker sem vas prosila, da pismo malo spremenite, podpisali Zofka. To pa je bilo ravno usodno, ker sem tudi v resnici Zofka, in mož je takoj začel vpila name, da sem tisto jaz. Jaz sem se branila, da nisem, on pa hoče na vsak način dobiti tisto moje pismo in pravi, da bo šel k vam in ga dobil. Zato vas lepo prosim, da ti. sto pismo pri priči sežgete, ali strgate in vržete v stranišče. Najlepše vas prosim, da mi na tej strani sporočite, ali ste ga res sežgali. Do tega mi namreč ne bo živeti. SLAVKA Strgala, sežgala, vrgla v stranišče. Poleg tega vam in vam podobnim za vse večne čase sporočam, da ga ni moža ali žene, ki bi v imenu »razčiščevanja pojmov« iz mene karkoli izvlekel. Ne samo, da ne bi nikomur niti pisnila nič. Niti pogovarjam se ne, ker se preprosto — nočem. Strah je torej v vsakem primeru odveč! NA POMOČ! Helena, kratek bom, vendar se mi srce lomi v obupu. Le vi ml lahko pomagate! Pustila me je in šla z drugim! JOŽE Žal, dragec! Tudi jaz sem že oddana. HELENA 10.50 dinarja: V pritličju pri NAMI lahko kupimo novo, odlično sredstvo za pomivanje posode, citronov de tergemt »Citro-api«. Posode pozneje ni treba brisati, poleg tega jo sred stvo tudi razkuži. 96.70 dinarja: Pri BOROVU na Ti tovi cesti smo fotografirali čedne in trpežne otroške čeveljce iz kombinacije semiša in gladkega usnja, ki bodo kot naflašč za šolarje v prvih septembrskih dneh. l&v. -a iiilSI 255 dinarjev: Ce potrebujete da rilo zanj in če on kadi pipo, se bo najbrž razveselil čednega stojala za pipe, ki ga kupimo v KARATU v Tavčarjevi ulici. od 51.60 do 230 dinarjev: Pri BOR CU prodajajo čudovite vaze, unikate ročno izdelane keramike, ki jo ob likujejo naši priznani umetniki. IZBOR PO PRESOJI UREDNIŠTVA PR E MUCjE V/ „ b/ jo obnesle!L MUčENZE, W SEM VP7MR && te/prrv/l, BE TEP71/R MJELPT MaESTRaVJNP?, NlkHR NJE UPR3TF1. JJR VR&U "BOM 777X05 VažGU.,. I HO HO HO HO - SEM LE UOčžETRETJL', 2JET SE VRMR TEESEZČ) b/LR- 14PTS?L MUČIL,- TEZ/L 7 OTZPN/L ZEL NPtZU, BOŠ?/, NhJU ,U '■.ffm&š K »I ■ ; \WU'l«tt0M NEM H! H! H! % tep/ten / problemski I ® Sa" IA IZBRANE ŠTUDIJE LJUBOMIR UGREN »Problem. 13*—140/197« m n s m Hm. S (i mfm m 1 ■ m* m ... pi m m /Mm*. * m ?*Jl m a b c de ( g Beli na potezi dobi Bell: Kd5. Tf4 Le4(3) Gnil: Kcl, L«7, Ui3(3) KOMENTAR Ker beli v lej študiji ima le kvaliteto za kmeta (trdnjavo za lovca), mu ne bo lahko doseči zmage. To predvsem zaradi dolge ln dokaj skrite poti do materialne premoči, za dosego katere bo beli najprej poslabšal nasprotnikov in Izboljšul lasten položaj, potem pa bo a točno igro (v 24 potezi) osvojil figuro. REŠITEV l.TfJ! Lb2! 2. Tf2! Lal 3. Th2 Ld7 4. llil -f Kb2 5. K (16 G- 6. Ld5 — 1. 1*8! — 8. —ll.Kd* — 12.Tcl! I.r4 13. Tel US 14. Tc5 Ul 15. Te5 U-fi 16. Te* Lg2 17. Te2 Lb7 18. Kd3 + Kbl 19 I-a2 -f Kcl 20. Tc2 + KtU 21. I-b3 Lu6 + 22. Ke 3 ... 24. T:L (Slabo je 7 IJ7? zaradi 15 . . . .IJi7!) Nadaljevanje stranske variante: »s Ur7 S.Th2 Ld7(Lc8) 4. rh7(Tc2+) Itd. II 13.-------- Lg6 14. Tb4 + Ka3 15. Tb3 + Ka4 16. Tb«! itd. IH)15..........U3 (Lhl) 16. Tf3! itd. IV) 16 .... La4 17. Te3! Kbl(Lc2) !8.Tel+(Tc3) Kh2(U5) 19. Tcl(Tb3 + ) itd. (Nadaljevanje prihodnjič) m Han govekar: za filateliste in nefilateliste POŠTA NA TRIGLAVU Slišali m brali smo, da je nekdo — kdo ve zakaj — pred leti oskrunil vrh Triglava s tem, da je nanj prignal kravo. Povsem dokazano tudi je, da se je popularni TOF s trentarske strani skoraj do Aljaževega stolpa pripeljal z mopedom. Tudj dva študenta sta še bila, s kolesi v rokah, na strehi Jugoslavije. Odkar skratka Triglav stoji, se je na njem zgodilo že marsikaj veselega, nevsakdanjega, tragičnega in tudi nepotrebnega. Za nekaj povsem novega, edinstvenega in do nadaljnjega enkratnega pa bo zdaj. poskdbnelo naše uredništvo! Ob letošnjem, že VII pohodu ženske stotnije na Triglav bo namreč tamkaj, čeprav za nekaj ur, poslovala tudi pošta! Vsi planinci, ki bodo v nedeljo dne 3. septembra med sedmo in des-seto uro pri Aljaževem stolpu, bodo na tej pošti, bolje povedano izpostavljenem poštnem okencu pošte Mojstrana, lahko kupili znamke, razglednice in pisma ter jih, žigosane s posebnim žigom, tudi oddali poštnemu uslužbencu, ki bo nalašč zato prišel na vrh Triglava. Kdorkoli si bo natančneje ogledal spominski žig, ki ga vidite tudi na naši reprodukciji, bo opazil, da razen vsega drugega vsebuje krajevno oznako MOJSTRANA. Zakaj tako, se bo kdo vprašal? Odgovor je preprost. Po veljavnih predpisih mora vsak priložnostni žig, če se uporablja izven sedeža krajevno pristojne pošte, vsebovati tudi naziv tega poštnega urada. Ker pa vrh Triglava po poštno upravni teritorialni razdelitvi sodi v dostavno območje Mojstrana (razen nje- ga še Triglavski dom na Kredarici in Staničev dom pod Triglavom), v žigu torej mora biti tudi naziv pošte Mojstrana'. Ko pa smo že pri tem, še drobna zanimivost: pred leti so jeseniški planinci obnovili Aljažev stolp, istočasno pa Je Filatelistično društvo PTT Ljubljana ob 75 letnici njegove postavitve poskrbelo za spominski ovitek in priložnostni poštni žig. 2ig je bil že izdelan, ko so v zadnjem trenutku le ugotovili, da Triglav sodi pod pošto Mojstrana ln ne pod pošto Stara Fužina, kot so domnevali poprej. Zato je bil, taikrat v zadnjem trenutku izdelali nov žig. Se nekaj besed o »naši« pošti na Triglavu! Za letos smo poskrbeli le za spominski žig, v prihodnje pa bodo na voljo tudi posebni ovitki. 2e zdaj, ko pošta na Triglavu niti še ni »ustoličena«, seveda izražamo zahvalo Podjetju PTT promet Kranj, ZPTT Ljubljana in PTT servisu Ljubljana za njihovo razumevanje in pomoč pri uresničevanju naše zamisli. m m. ZE 5 DNI MUNCHNA • UŽALJENI TEKAČI OLIMPIJSKE ŠTAFETE. 46 je bilo fantov in deklet, ki ho kot zadnji tekači olimpijske štafete nosili po miinchenskih ulicah olimpijski ogenj. Ker pa jim organizatorji tega njihovega sodelovanja niso nagradili z niti eno vstopnico za katerokoli olimpijsko prireditev, so bili (pač upravičeno) izredno užaljeni. Se dobro da tako kmalu olimpijskih iger v Miinchnu ne bo več, naj bi bili prireditelji tedaj lahko v skrbeh za štafetne tekače in tekačice. • ALI BO PRIŠLO DO TEKME DVEH NEMCIJ? Olimpijski nogometni turnir sicer ni kaj prida kvaliteten In tudi zanimiv ne, privlačen pa utegne postati, če bi v četrtfinalu zares prišlo do (možnega) srečanja med obema nemškima nogometnima reprezentancama. Cc ZRN zinagu v skupini I in bi bila NDR druga v skupini II. bi bila tekma ZRN : NDR 7. septembra. Zadnjič sta se obe ekipi Hrcčali leta 1963 med kvalifikacijami za sestavo vsenemškega moštva za igre v Tokiu 1964. NDR je bila boljša s 3.*« in 1:2. • SOVJETI UKANILI ORGANIZATORJE. Ker olimpijski prireditelji najboljšemu evropskemu šprlnterju Borzo v u (SZ) lu še nekaterim drugim iz njegove ekipe niso hoteli dovoliti treninga na olimpijskem štadionu, so se evropski prvak in tovariši poslu-žili zvijače. Prosili so za ogled štadiona in ogled izkoristili za — trening. • PHILLIPSOVK TEŽAVE. Prvi olimpijski vtis, ki ga je zaupal novinnr* jem 30-lctni avstralski šampion v dviganju uteži Peter Phillips: »V Nemčiji sem pričakoval same kadeče se dimnike, zdaj |»a srečujem sama de. kleta. Dekleta in dekleta. • BREZ KITAJCEV. Ljudska republika Kitajska ni sprejela vabila miinchenskih organizatorjev, da bi skupina športnih delavcev ln strokovnjakov ter novinarjev ogledala olimpijske igre. Vzrok je bržčas prisotnost tajvanskih športnikov. '9 Na vrsti je druga križanka drugega kola našega poletnega nagradnega razpisa. Po istem postopku kot pri prvi — treba bo torej rešiti križanko in potem iz nekaterih polj prenesti s pomočjo številk črke v kvadratke spodnje razpredelnice — boste dobili nadaljnje štiri besede za končno geslo. Danes boste že lahko ugotovili, da sestavljamo neko misel. Rešitve seveda ne boste poslali posamezne, ampak boste počakali, da bo nastalo v treh razpredelnicah celotno geslo, ki ga boste potem do roka, ki ga bomo objavili ob koncu drugega kola, poslali na naslov uredništva. Da se boste bolj potrudili pri reševanju, še enkrat navajamo spisek vabljivih nagrad, ki vas čakajo v drugem kolu. 1. nagrada: 4000 din v gotovini 2. nagrada: televizijski sprejemnik AMBASADOR 61 3. nagrada: televizijski sprejemnik DIPLOMAT LUXUS 4. in 5. nagrada: radijski aparat MELODIJA RG 71 z vgrajenim gramofonom 6.? 7. in 8. nagrada: kasetni magnetofon REPORTER 9. do 18. nagrada: transistorski radijski aparat JUPITER 19. do 23. nagrada: transistorski radijski aparat MATADOR 24. do 28. nagrada: po 200 din v gotovini. Zdaj pa naglo svinčnik v roke in mnogo sreče pri reševanju! RIMSKI ZGODO- VINAR IZRAELSKI ZUNANJI MINISTER PREBIVALKA otoCne DRŽAVE POKRAJINA V INDIJI OCENA CONFER ZAVIHEK NA SUKNJIČU Sl EBRI5CE GRŠKA BOGINJA USODE ORGANIZACIJA KOMUNISTIČNE MLADINE Špansko M.IME ORIENT. GOSTIŠČE TUJ DVOGLASNIK DNEVNICA SOFOKLEJE-VA DRAMA PESNICA SEIDEL ('SLAVICA' -TISKARSKO SITO ROMAN CLAUDA AN ETA TAJNA POLICIJA V CARSKI RUSIJI PREBIVALEC AHTlCBE LJUBLJANE PUŠČAVSKI RIS RUSKI ASTRONAVT OSTANKI PO TALJENJU SOLDAT PRAPREBI- VALEČ Španije OKROGEL BACIL NEMŠKA REKA sestavil: J.PETELIH REKA V AVSTRIJI KUTINA PRISTAŠ TEŽNJE PO ENOTNOSTI ZRTVENIK HRIB PRI BEOGRADU MESTO V VIETNAMU (PORAZ ' FRANCOZOV) NAUK O ATOMIH ULIČNA POPEVKA ZAUPANJE ENAKA VOKALA gTSkT VELIKANI IVAN TAVČAR DEVETI TON KUPITE TUDI KIH! TISKARSKI DELAVEC EXEMPLI CAUSA LOČENO (V GLASBI) PODNEBJE KRVNI FAKTOR haCa- TURJAN KMEČKO ORODJE ETIOPSKO JEZERO TRIZLOŽNA STOPICA KAMBOSKI POLITIK STRANSKI DEL, OBLOGA ETIOPSKI PLEHIC TISKARSKI PRIPO- MOČEK IT. KIPAR (ETTORE) ‘PREBIVA-LEC LUNE' TOMO MARTELANC RISBA! b.sotoSek DRUGO KOLO POLETNEGA NAGRADNEGA RAZPISA VODORAVNO: 1. ameriški zdravnik, nobelov nagrajenec za medicino leta 1944 (Herbert Spencer), 7. naš naj večji pisatelj in dramatik (»Hlapci«), 13. spretnost, ročnost, 14. stroj, ki spreminja kinetično energijo vode v mehansko, 15. levi pritok Bosne pri Doboju, 16. rimski cesar v Getih 54—68 (Lucius Domitius), 17. podzemni hodnik, 18. drugo ime za štorkljo, 19. danski pomorščak, po katerem se imenuje morje med Azijo in Ameriko ob Aljaski, 21. oznaka za neznano osebo, 22. stopnja vojaške časti, 23. francoski pisatelj fantastičnih romanov, ki vedno bolj postajajo resničnost (Jules) 24 pritok Seine iz Ardenov, dolg 300 kilometrov, 26. konjske nosnice, 28. poza, položaj,. 29. obsežno gozdnato področje na Dolenjskem, 30. naš največji otok, 31 lahko hlapiljiva tekočina ki se uporablja za narkozo, 33. angleški pomorščak, ustanovitelj prve kolonije Virginije v Amenki (Sir Walter), 37. rododendron, 38. delovno področje, ozemlje, 39 premikanje po zraku, 41 naša in tuja črka, 42. odposlanec. oglednik, 44. ime pisatelljice Miheličevei 45. konica, vrh, 47. malajska blaznost, 48. pogorje nad Splitom (1330 m), 49. atomska peč, 51. del rastlinskega cveta, 52. pletena volnena jopica v obliki telovnika, 53. malla loža na strehi, mostovž. NAVPIČNO: 1. rečni prod, kamenje, 2. glavno mesto zvezne ameriške države Texas, 3. preklic naročila, 4. najboljši Slovenski slikar morja in ljudi na obali (Albert), 5. števnik, 6. egipčanski sončni bog, 7. slavna poljska znanstvenica, ki je odkria radioaktivna elementa radij in polonij (Marie), 8. židovsko moško ime, 9. kratica za »narodno banko«, 10. staroveški perzijski kralj, 11. oglas ali naznanilo \ časopisu, 12. železarsko mesto na našem delu Koroške, 14. mesto v italijanski pokrajini Umbriji, 16. živec, 19 avstrijski skladatelj atonalne glasbe (Alban), 20. ruski pisatelj, avtor romana »Mati«, 23 proboj fronte, 25. manjši otok v skupim otokov pred Zadrom, 27 večji kraj pri Sovenskth Konjicah s to varno kovinskega orodja, 28. grm, ki raste navadno v živih mejah, 30. duhovščina, 31. palača v Parizu, kjer ima sedež predsednik republike, 32. kemijski znak za telur, 33. področje delovanja, območje, 34. riževo žganje, 35. deževnik, 36. močno opojna droga, derivat morfija, 37. smrekov plod, 38. največji otok Malega sundske-ga otočja, 40. cilj pri streljanju, 43 paragvajski čaj, 44. viadukt čez dolino ali reko, 46. tovarna tovornjakov in avtobusov v Mariboru, 48. prodišče, melišče, 50. avtomobilska oznaka Kopra, 51. veznik. KRŠITEV KRIŽANKE IZ 33. ŠTEVIIJKE VODORAVNO: 1. sprevod- nik. 10. atribut, 11. Isar, 13. psiha, 14. hr, 15. strok, 17. Ossa, 18. IRO (International Refugee Organization), 19. areka, 20. vik, 21. plebs, 23. Atal, 24, os, 25. predivo, 27. Ada. 28. dialog, 30 Asa, 32. an, 33. taca, 34. slan, 36. ar, 38. zel, 39 tirada, 42. lak, 44. skomine 47 ab 48. Oslo, 50. ataka, 51. ano, 52. Stare, 54. ora, 55 krst. 56. tesar, 57. !Vlo, 58. Kreka, 59. rida, 60 Aitoona, 62. Karantanka. 1 2 3 4 b G 1, j 7 8 9 10 11 12 13 u % Ib m 16 17 18 m 19 20 21“ 2ri m 23“ l Wi 24 s- h 26- 27 ] m H i =3 29 j m m 30 j 31 32 □ H 3T' *LJ I1 h 3b 31» L pr . I m 38 K 39“ 40 m IT' £3 . 1 m 44 a. m ur fk G 8 t9~ Z bO n bf' ŠT .. . ... . _____ n vr -.. S um i-v-^ f REZERVIRANO ZA TOFA T A ČOLN PLOVE DALJE... PRVOVRSTEN PRIMA POTOPIS — S ČOLNOM NA DUNAJ — SREČANJA OB VODI IN NA NJEJ Luknja v čolnu je bila dolga poldrugi meter, a kakršna je bila skala, v katero sva bila treščila, bi bila lahko še večja. Sedaj je čoln ležal na umazano belem savskem produ in se sušil. . Šele potem, ko bo povsem suh, ga bomo lahko zakrpali. Spodaj, kjer Sava pri Čatežu rahlo zavije, je velik brod na debeli jekleni vrvi že vse popoldne mlel čez reko sem in tja. Zdaj z vprežnim vozom polnim sena, zdaj s fickom. — Dinar! je rekel brodar, ko sem stopil na brod, ki se je pravkar odlepil od brega. — Dinar, zakaj? — Za prevoz. Potem sem ga vprašal, ali je brod-lik, ker so se mi zdeli brodniki še iz šolskih klopi nadvse zanimivi ljudje, ko smo se gulili tisto Aškerčevo balado »Po nebu ščip plava, šumi šumi Drava...« Imel sem zamišljen krasen intervju. Vprašal bi ga, ali pozna Aškerčevo Ponočno potnico, in on bi seveda rekel, da je ne pozna, in jaz bi mu rekel seveda ne, saj jo je Aškerčev brodnik peljal čez Dravo, vi ste pa na Savi. — Jaz sploh nisem brodnik! je rekel in še pogledal me ni. — Kaj pa ste? — Kaj vas pa briga. Brodnik že ne. —7 Od časopisov sem. — Jaz pa iz Mosteca, vasi onstran Save, in brod, če že hočete vedeti, je vaški in vsak dan brodari drug kmet iz naše vasi. Kaj pa hočemo, mostu lam še obljubijo ne, njive pa na obeh ?traneh Save. — Dobro zaslužite z njim? — Nekaj že. Za vzdrževanje in vsak,