NOVOLETNE ŽELJfc
Dobra volja naj nam
kaže pot
Živimo v težkih časih, a vendar ne tafco težkih, da ne bi videli poti naprej. Kaj je tisto, kar nas v sedanjih raz-merah vendarle navdaja z optimizmom, kakšni so naši obetl /n želje za prihodnje leto? Vprašanje smo zasta-vili nekaterim občanom in dobill naslednje odgovore:
MARIJA BOJC (referentka): »Do-bro je, da smo zadnje čase spoznali, kako bi se tudi s turizmom dalo veli-ko zaslužiti. Ko bi le vse uresničili, kar smo si začrtali, pa bo šlo in tudi mladi bodo tako lažje prišli do kru-ha. Moja želja je, da bi bila med njimi tudi moja hči, ki študira turi-zem. Seveda pa si vsi želimo, da bi bilo s preskrbo vsaj tako, kot je tre-nutno, saj smo dokazali, da lahko vse preskrbimo, če hočemo delati.«
BORIS ČESEN (elektromonter):
»Želim, da bi se divjanje cen končno ustavilo, saj to ne more trajati v ne-dogled. Ljudje so nezadovoljni. Le-po bi bilo, ko bi se med seboj bolje razumeli, znalf potrpeti, razumeti. Imam opravka z Ijudmi in često me s svojim godrnjanjem spravljajo v sla-bo voljo', ker preveč zahtevajo. Na srečo so drugi kljub težavam prijaz-ni, potrpežljivi in v tem je tudi moj optimizem za prihodnje.«
SRECKO COZ (podpredsodnik OK SZOL Center): »Želim, da bi čim manj .grešili' ter čimbolj konkretno izkoristili rezerve, ki jih imamo v po-litičnem delu. Uspešni bomo, če bo-mo bolj humarii, tovariški in iskreni.
Če bomo znali prelomiti z grešnimi navadami, med katerimi so v ospre-dju: oportunizem, odločanje v ozkih krogih, verbalizem in sestankovanje brez sklepov za akcije. Zdi se mi pomembno, da priznamo, da imamo tudi v naši občini probleme, za kate-re ni objektivnih vzrokov, da smo do teh problemov kritični ter da pogu-mno, odgovorno in demokratično odpravljamo subjektivne napake.
Naše največje rezerve so v Ijudeh, predvsem v mladih, in želim si, da bi se bolj vključevali v delo SZDL in prispevali k njeni množičnosti, ugle-d.nosti ter seveda uspešnosti.«
MARJETA DOLINŠEK (admlnl-stratorka): »Nobena stvar ni tako črna, kakor se nam zdi prvi hip. Ko razmišljam o gospodarskih težavah, v katere smo zabredli, me tolaži dej-stvo, da so Ijudje obdarjeni z mož-gani, ki ne smejo služiti za ponavlja-nje neumnosti in poglabljanje pre-pada. Vrata v prihodnost nam ne smejo biti zaprta. Pričakujem, da se bodo začela spet odpirati, seveda, če bo mir, kar si posebej danes vsi želimo. Osebno pa si želim, da bi se uspešno izobraževala v letu, ki pri-haja.«
UUBA DOVGAN (podpredsedni-ca   občinske  skupščlne  Center):
»Spoznanje, da znamo držati sku-paj, kadar je treba in se zavedamo resnosti položaja, me navdaja z op-timizmom. Odgovornost ni yeč prazna beseda, kar je čutiti tudi v delegatskih vrstah. Dokaz, da se znamo stabilizacijsko vesti in pre-magati egoizem, je tudi varčevanje z električno energijo, saj včasih toliko privarčujemo, da* nam ni potrebno izklopiti toka. Naša kolektivna za-vest in solidarnost sta že napravili izpit in mislim, da bomo enotni tudi v vseh tistih akcijah, pri katerih bo sleherni občan videl v njih smisel in cilj. Pa veliko uspeha pri tem.«
GUSTAV ERKLAVEC (direktor Elektro - Ljubljana mesto): »Elek-trične. naprave niso zato, da bi jih izklapljali. Zato je moja želja, da bi bilo v novem letu dovolj električne energije.  Druga želja zadeva mir,
kajti rožljanje z orožjem mi vliva strah v kosti; eno vojno sem že dal skozi. Tretja želja je, da bi se Ijudje med seboj bolj razumeli, da bi bili prijaznejši, strpnejši. Vse težave 13-že preneseš, če te obdajajo Ijudje, ki se znajo tudi smejati. Skratka, do-bra volja je tudi pot naprej.«
, IGOR GEROVAC (vratar): »Vzne-mirjajo me cene, boli me oborože-valna tekma med velikimi silami in domače gospodarstvo me spravlja v slabo voljo. Nič dobrega se nam ne obeta. Želim, da bi se prihodnje leto uresničilo tisto, kar smo zapisali v resolucije, da bi vsi delali, ne samo nekateri - pa se bomo izkopali iz težav. Osebno pa si želim zdravja in opozarjam mlade, naj si ga nikar ne zapravljajo.«
JANA JERIČ (prodajalka): »Ob-čudujem našo tekstilno industrijo, ki večinoma dela s starimi stroji, a ne caplja za evropsko modo. Muko-ma se razvija dalje in krivično bi bilo reči, naj delavke izza strojev dajo še več od sebe. Na vrsti so drugi, naj jim bo tekstilna veja za zgled. Le delo nas bo izvleklo iz dolgov. Moja želja pa je, da bi za to dali več pri-ložnosti tudi mladim, ki jim je treba zaupati.«
BOJAN LUBEJ (upokojenec): »Z
varčevanjem, z delom in z voljo se da vse premagati. Želim, da bi Ijudje ne hodili le v službe, ampak delat. Prav tako želim, da bi Ijudje živeli in ne životarili ter se malce bolj ozirali okrog sebe. Pri tem merim na naše okolje, ki je ponekod pravi svinjak. Kaj bodo rekli naši zanamci, če bo njihova dediščina onesnažen zrak, pozidana zemlja, umazane vode. Starejši moramo dati zgled mlajšim, sicer se bomo počasi zadušili v last-nih smeteh. Naj bo to svarilo za no-vo leto.«
BORIS MAJER (magister kemi-je): Pretreslo nas je in z optimi-zmom me navdaja to, da šmo po dolgih letih spoznali, kako je treba delati, ker nas bo le delo izvleklo iz težav. A ne vsakršno delo, marveč kvalitetno delo, tesno povezano z znanostjo, ki je bila doslej krepko
pptisnjena na stranski tir. Želim, da bi v letu 1984resničnozznanostjov eni in z denarjem v drugi roki tako strokovno obdelovali njive, da bi v naslednjem letu resnično dosegli cilj: pridelati 85 odstotkov hrane doma.«
MARIJA MARŠIČ (ekonomska tehničarka): »Vse te težave nas osebno še premalo prizadevajo, da bi se jih zavedli. Paket ukrepov nas je začel trezniti, sicer bi naprej živeli razvajeno in pospešeno drveli v pro-pad. Res je, da so neljubi, a so ko-ristni, saj smozačeli razmišljati, ka-ko naprej in to je smer v prihodnost. Izkopali se bomo, če bomo vsi za-tegnili pas in enako zagrabili za de-lo. V slogi je namreč moč in želim, da bi se tega zavedli takoj, ne šele v prihodnjem letu.«
JOZI PETRIČ (kuharica): »Na za-
četku leta je s preskrbo kazalo slabo in zdaj si želim vsaj to, da ne bi bilo slabše. Težko je kuhati, če ni tega, onega. Zato je prav, da kmet, pride-lovalec hrane.tiobiva na veljavi. Da bi le speljali vse, kar smosi zamislili pa bo dovolj mesa, mleka, olja. Le za delo bodo morali prijeti prav vsi.«
TATJANA   PUST   (upokojenka):
»Nič ne pade z neba. Jugoslovani smo se izvlekli iz še veliko hujše situacije, kot je današnja, pa ni vrag, da se ne bi tudi iz te. A nekaj je treba
za to žrtvovati. Vsak lahko nekaj pri-speva, zato me moti brezbrižnost in otopelost nekaterih, ki bi lahko pri-spevali tudi s svojo dejavnostjo v krajevnih družbeaopolitičnih orga-nizacijah, kajti takšno delo ti pope-struje življenje, te ohranja elastične-ga, delpvnega, zadovoljnega, saj ne poznaš dolgčasa. Zato si kot pred-sednica komisije za informiranje pri SZDL Tabor želim, da bi krajani po-svečali več pozornosti našim obve-stilom in vestem, kaj se dogaja v naši krajevni skupnosti in seveda potem bolj sodelovali.«
MARKO SOK (magister ekonoml-je): »Z optimizmom me navdaja mi-sel na notranje rezerve, ki jih imamo ha vseh področjih. Govorimo o zu-nanjih ovirah, notranjih pa se ne lotevamo s pametno organizacijo in s poslovanjem po ekonomskih za-konitostih. Razvoj mora naprej, zato se v ,Žitu' pogumno lotevamo ob-navljanja tovarne čokolade v Les-cah in soviagamo v pridelovanje.ži-taric v druge republike. Upam, da bomo imeli pri tem srečno roko. Ce bi vsi delali tako, bi kmalu splavali. Želim, da bi v prihodnje tako tudi bilo.«
ANA   VALANTIČ   (upokojenka):
»Preveč svetle bodočnosti si ne obetam. Žal mi je otrok, ker niso srečni, kajti visok življenjski stan-dard ni porok za srečo. Mi smo žive-li v težkih razmerah, ko nam je bila že željica nekaj nedosegljivega, a smo imeli več od staršev kot današ-nji otroci. Od njih zahtevajo lepo vedenje, odličen uspeh, pozomost, prepuščajo pa jih samim sebi z vse-mi mladostnimi težavami na rame-nih. Ves dan so v šoli, doma pa potem sami in za nameček še opso-vani z ,daj mi mir'. Vročesi želim, da bi se starši spametovali in posvečali več pozornosti svojim obremenje-nim otrokom, saj so oni naša pri-hodnost.«
JURE VELEPEC (dijak): »Kam bi prišli, če bi bili mladi črnogledi? Opažam, da zadnje čase Ijudje manj razmetavajo, da več govdrijo o delu. da varčujejo z energijo in si rečera to mora dati nekaj sadov. Če bi se vsi tako trudili, kot sešportniki, po-tem bi bilo vse v najlepšem redu. Sem v državni reprezentanci biat-loncev, zato je moja vroča želja, da -bi olimpiada v Sarajevu uspela, ker bi nam to dvignilo ugled v svetu«