šolska glasila
Prva brazda
Prvo brazdo orjejo učenci osnovne šole Vide Pregarc. Najbrž je zapisano, kdaj in kdo izmed njih je prvi zgra-bil za phig, toda preveč časa bi bilo izgubljenega, če bi hoteli premetati skladovnico popisanega papirja in se tako dokopati do njegovega ime-na. Sicer pa takole odkritje niti ne bi bilo kdove kako koristno. Poglavitno je, da neugotovljeni začetnik ni ostal sam in da se na zdavnaj zorani ledini besedne umet-nosti leto za letotn porajajo sveže brazde, ki jih orjejo mladi orači, morda skriven-čeno in plitvo, a tudi ravno in dovolj globoko, da bi utegnilo zapustiti trajnejšo sled.
Mislim na zadnjo številko Prve brazde. Na njenem ovitku je podoba šole, pred np nastopajo otroci, zgoraj lebdi sonce, ki ga skušaja doseči mlade roke. Šola je stara, zakrila bi jo senca, če ne bi bilo v njej mbdosti, tistih najnežnejših let, ki se pripravljajo za delo in so tudi priklicala v življenje Prvo brazdo. Trinajsta stran je Saškova. Hodi v dmgi raz-red, pa je vesel, da nam lah-ko pove nekaj o svojih igrač-kah. Tretješolcev je največ, radi bi bili povsod, če bi se dalo. Zgovorni so, misli jitn
uhajajo k počitniskim do-življajem na morski obali, k sorodnikom na deželi in k spominom na izlete v daljne kraje, tja na Dolenjsko in celo na Šttgersko. Četrto-šolca Matjaž in Miran nam pripovedujeta    o    popoto-
PRVA BRAZDA
vanju v povsqm neznan svet, v svet gledališke umetnosti. V odmaknjene kraje ju je pospremila razredničarka, zato je ne moreta pozabiti.
DoSvljafi predstavljajo poglavitno vsebino zadnje številke Prve brazde. Njeno bogastvo pa so pesmi Pred-vsem pesmi četrtošolke Oli-vere in osmošolke Žive. Slednja  je  prispevala  dve.
Čutim - jasnise jutro prek trat. Čutim - prihaja nova pomlad. Čutim - lepo je, kadar si mlad.
Res je, da mije drag tvoj obraz. Res je, da rada slišim tvojglas. Res je, da je to moj najlepši čas. Jaz