punaji 15. septembra 1878.
Leto IV,
Mertvemu hrošču,
W zelenem mahu tu ležiš v Tihoten in mir An,
Ne brigaš se za vetra piš, Veršečega čez verh in plan.
Ne maraš več za drev zelen, Za list mehak na njem: Postal si stroge smerti plen, Umeri je tvojim žar očžm.
Kjer beli si zagledal dan, Zapustil si ga spet: Ta gozd je tebi grob teman Ta gozd je rojstni dom ti svčt!
Kaj terpel si živeč, kdo ve? Kdo vaše jade zna; Nesreče vaše vse ? Kdo ve Za mero vašega gorja?
Da malo časa kupo pil Grenkosti si, to vem: Čez mesec dni ti izročil Telo si mahu tu v objem!
Kot prej, skrivnosten, večen si Zdaj govor gozd šepta: 0 tebi, ki tu srečen si Molči, o tebi nič ne zna! —
Tam v rakvi jaz tako ked&j Spal brez življenja bom, Pozabljen, srečen vekomaj Počival od terpljenja bom.
Ti terpel časa malo si, Jaz dolgo že terpim; Život zapustil kmalo si — Kdo ve. kdaj jaz ga zapustim?
O da bi Bog poklonil mi Doma kot tebi smžrt. Da zvon domač bi zvonil mi V podzemeljski pokoja včsrt!
B. Gorjanec.

Sodnikovi.
XVI.
^JSilo je zvečer. Okolo velike mize pri -Korenu je sedela kmečka druščina. Možje so se menili, kakor po navadi, o slabili časih, potoževali si svoje težave in nadloge in pili dobro Korenovo kapljico za tolažbo. Nazadnje se govorica oberne na posebne dogodbe med njimi.
»Saj pravim", oglasi se suli možiček v kotu, »mačko verzi kakor hočeš, vselej I i na noge pade. Tega Sodnika ni ugonobiti. Kedaj smo že mislili, da mu je vrat zadergnilo, vendar še diha in prav krepko diha. Nas pa da le kaj dregne, pa že ležimo na tleh, da se ne ganemo več. Kaj menite, možje, kako si je zdaj zopet opomogel? Jaz pravim, v loteriji je zadel, kako veliko terno. Srečo ima ta človek, da nič takega. Moja stara stavi in stavi, pa še ambe ni nikoli zadela".
»»Ti in tvoja večna loterija"" Izaverne ga mož se zavihanimi rokavi, ter krepko pljune pod mizo. »»Brezar mu je pomagal, nič druzega. Kako da ne? Njegovo hčer ima rad, in petičen je tudi, zakaj bi ne pomagal možu, ki bo danes ali jutri tast njegov""!
»Ta je bosa"! oglasi se rujavolas, pegast mož, ki je predgovorniku nasproti sedel; »Ko bi imel Brezar toliko stotakov kolikor ima desetakov, potem bi se govorilo. Kaj veš ti, koliko ima Sodnik dolga! Vse vkup, kar imamo mi, ki tukaj sedimo, ni toliko vredno. In ko bi mu tudi Brezar mogel in hotel dati, kolikor potrebuje, da izgazi, poslej se še le vpraša, ali bi hotel Sodnik pomoči od Brezarja. Saj menda veš, kako ga sovraži in zaničuje. Ti ne poznaš Sodnika, ako
meniš, da bi se kedaj pred Brezar j eni tako ponižal. Ali ni bolj pametno misliti, da se je sin Matija usmilil svojega očeta? Dobro se mu godi. kakor govore, tam na Nemškem, ali kje je. Bogati tergovec, pri katerem je bil v službi, vzel ga je za tovariša; edino hčer ima,^ in Matija bo zet njegov ".
»»Tudi takisto ne bo, kakor ti praviš, Martin""; seže mu v besedo zaripljen možak, ki je dozdaj, brado s komolci podpirajoč, mirno poslušal to modrovanje. Vi možje, vsi nič ne veste. Mene poslušajte, in potem mir besedi! Meni je pravil Mejačev Jurij, ki gaje sam slišal, in on bo menda vendar vedel, odkod ima denar. Dobil je pravdo s tistimi možmi, ki so pri nas fabriko zidali. Vsega res ni dobil, kar so mu dolžni, a vendar toliko, da se more zopet gibati; ali upa sčasom še več. Tako, zdaj veste " !
Nato se je možiček v kotu, ki je bil izprožil ta pogovor, ravno pripravljal, da bi mu odgovoril, ali v tem trenotji se nekaj zgodi, kar je možu sapo zaperlo. Vrata se nanagloma odpro; prikaže se ženska, ki je bila možu predobro 'znana. Ženska na pragu obstoji, in nekaj časa molči, bodi si da je bila tako izpehana, ali pa od jeze ni mogla izpregovoriti besede. Jezna je bila, to se je videlo z njenih zaripljenih lic in bolščečih oči. Vsa družba se je obernila proti nji, razen moža v kotu, ki je bil vidno v veliki zadregi. Čez nekaj časa odpre žena usta. in iz njih se vsuje gosta toča serditih besed in zarobljenih priimkov nad glavo nesrečnemu možu. Zdaj pa dzaj je od-skočilo tudi kako zerno na njegove tova-
<2Jk 275
riše, ki niso prav vedeli, kako bi se der-žali v tej nevihti. Huda vest je pač na-tihoma govorila vsakemu izmed njih: kar se je njemu zgodilo, to lahko tudi tebe doleti, in ne čisto po krivem. Toda pustimo že neprijetni prizor, enako neprijeten pripovedovalcu in poslušalcu, in obernimo se drugam, v Sodnikovo hišo.
Tu vidimo Sodnika v svoji sobi, v pogovoru z Valentinom. Kad je imel, kakor vemo, Sodnik svojega sina, hvalil ga je in ponašal se z njim pred svetom, tolikanj bolj ga je peklo, da zdaj tako brez pravega dela postopa doma. Njegova perva skerb je bila torej, ko si je bil zopet opomogel, kar najprej mogoče, odpraviti ga z lepa od hiše. Poklical ga je k sebi, da bi mu razodel svoj sklep.
»Saj to menda sam vidiš in čutiš, ljubi sin", pravi mu prijazno, »da ni vse kakor bi imelo biti. Očital ti ne bom nič, ne dajal ti dobrih naukov, kakor bi bila morda moja očetovska dolžnost; saj sem ludi sam nekoliko kriv, da je tako. Da ne more dalje tako biti, da ni tukaj tvoje pravo mesto, to pač čutiš sam. Na Dunaj, praviš, da ne moreš nazaj, ne bom te pritiskal in izpraševal, zakaj. Ali vlačiti se tod kakor megla brez vetra, to te ne more veseliti, in tudi meni je hudo, ko te tako vidim. Glej torej, da si pre-skerbiš kje kako malo službo za silo, da boš vendar vsaj kaj; da bi bil kedaj to, kar sem s teboj nameraval, tega upanja
(Dalje
pač ne smem več imeti. Pojdi v mesto, tam se najprej kaj najde, če ni drugače, kaka služba za pisarja. To je vendar nekaj za začetek, potem se bo že dalje videlo. Če ti bo sila, saj veš, kje imaš očeta ; vendar skerbi kolikor mogoče, da se skoraj postaviš na svoje noge. Tvoji materi sem že sam vse razložil; poslovi se na kratko od nje in od drugih. Potem pojdi z Bogom. Na, tu imaš nekaj zaperve potrebe, dobro gospodari, priden bodi, varuj se dolgov in slabe tovarišije".
Valentin spravi podani mu denar ter reče očetu:
»Vi ste bili vedno dobri z mano, oče, dasi sem bil tako malo vreden vaše dobrote. Tudi zdaj ste mi storili, česar sem sam najbolj želel. Skerbeti hočem zanaprej, da vam ne bodem delal sramote, kakor sem vam je do sedaj. Zdravi ostanite, oče"!
Valentin bi bil morda še kaj rekel, ali v tem trenotji je bil res tako ginen, da je še zadnje besede težko izgovoril. Bil je, kakor smo videli, lahkomiseln, razvajen, samopaš človek, ali poleg tega je imel vendar mehko serce, v katerem je našla dobra beseda svoje mesto, in razuzdano življenje mu ni zadušilo zadnje iskre pravega čuta in moštva.
Še tisto noč je spal pod tujo streho in Andreju Sodniku se je bil odvalil težak kamen se serca.	B. M.
prih.)
Narodna skupščina francozka.
Spisal Franjo Suklje.
'ffri sredini zbornice se pač ne bodemo ? tako dolgo mudili. V onem čudnem jeziku, katerega si je francozka revolu-cijska doba sama ustvarila, imenovali so to središče »la plaine" (ravnina), »le ventre" (trebuh) ali »le marais" (močvirje) in poslance so celo zaznamovali z maločastnim priimkom »les crapauds du mantis". Po največ nahajamo tu slabotne značaje, omahljive može in nezanesljive, nekaj iz straha, nekaj iz nejasnega mišljenja. Brez kake doslednosti podpirajo sedaj desnico ter pripomorejo girondistom do večine, sedaj se zboje germečih montagnardov ter se popolnem udajo strastni levici. In vendar ta politika ni povsem nepraktična: v ljutem boji se med seboj uničujeti skrajni stranki, ali »aurea mediocritas" jih preživi in se potem raduje bogate zapuščine; strela je razklala mogočne hrastove in visoke jelke stermoglavila je nevihta, ali praprot je ostala in mirno zeleneva nizko ger-movje! Izmed vseh poslancev sredine hočem tedaj le dva pokazati dobrohotnemu prijatelju, bivšega duhovnika, prekanjenega S v e y e s -a, ki ima veliko imenitnost za začetek in konec prevrata, in Mer-ciera, poslednjega tako rekoč iz osebne hvaležnosti, ker mi je mnogokatero uro kratkočasil se svojim delom »Le nouveau Pariš", lepo zbirko feuilletonističnih spisov, prav imenitnih za spoznanje pre-čudne te dobe.
A obernimo pogled na levo stran zbornice, tja kjer si je svoj sedež izbrala demokratična stranka »gora" (la mon-tagne). Pač se nikoli ni še videla po-
(Dalje.)
dobna skupina! Koliko nadarjenosti in poguma, kaka silna energija in kako mogočno navdušenje - in zopet, pri drugih, koliko podlosti, kaka surovost, kak brez-serčen, besen fanatizem! Nikar si pa ne predočuj, čestiti prijatelj, te stranke kol neko zmes umazanih, nevednih, izprijenih koristolovcev in kričačev, kateri zagrizeni v svoji zavisti, zaslepljeni od sovraštva do omike in do vsega idealnega le na to mislijo, da si polnijo prazne mošnje ter zadostujejo nepleme-nitemu, nečistemu poželjenju. Po največ so imetni, celo premožni možje; vojvoda Orleanski n. pr. je najbogatejši mož na Francozkem, tam prismojeni pruski baron A n a c h a r s i s K1 o t z ima 200.000 liver letnih dohodkov in L ep elletier S. Fargeau, katerega čaka bodalo rojalističnega fanatika, ker je glasoval za smert kralja Ljudevita, prišteva se pervim bogatinom vse dežele. Ne le, da so ti demokrati po največ izobraženi, nadarjeni možje, med njimi nahajamo celo lepo število sijajnih učenjakov in umetnikov, katerim bode zgodovina znanosti in umetnosti na veke častni spomin hranila. Glej, med temi »sansculloti" sedita slavna pravnika Cambaceres in Merlin (de Douai); tu vidiš matematika C a r n o t in K o m m e, tam fizika Foureroy, ki je na podlogi decimalne sisteme svetu pridobil tako imenitno edinost v meri in teži. Časopisje se tu ponaša z duhovitim Camill e Desmoulins-om, slikarstvo sijajno zastopa strastni Glavid, poezijo Marie Jo s. C h e n i e r. Se ve da poleg takih
veljakov vidiš tudi surovega mesarja L e-gendre-a, in zraven mnogih poštenih, plemenitih mož se ti tam postavljajo grozni Marat, lopov Chabot. divja trinoga C o 11 o t d'Herbois in Billaud-Varennes in ona pošast, na veke pro-kleta od vsakega čutečega človeka, Oarrier, kije v Nantes-u pomoril 15.000 ljudi, ter toliko nesrečnikov dal potopiti v Loiri, da je mestna gosposka morala prepovedati piti to vodo, okuženo od stotin in stotin mertvih trupel. Ta divjak bode enkrat se svojo glavo plačal vsaj nekoliko svojih pregreh, ali on tam, z lieemersko-lisičjim obrazom, ki se demokrata dela z bogoskrunstvom in umorom, ki s kartečami mori svoje brate v Lyonu; Fouche, stokrat gorši od Carriera, on bode še uplivna oseba, policijski minister Napoleonov in ko ga bode v visoki starosti smert zagrabila na tuji zemlji (umeri je 1. 1820. v T e r s t u kot prognanec), zapustil bode svojim sinovom malo premoženje — 19 miljonov!
V ljudovladi smo, sučemo se v revo-lucijskem kolobaru in žareči sopuh raz-berzdanega gibanja sili nam kri v glavo — a še se oziramo toliko na navadne veljake, da si tudi med jakobinei naj-preje poiščemo moža kraljevega plemena. Glej ga, onega poslanca v elegantni obleki, skerbno napravljenega in friziranega. rudečega, pikastega obraza, kateremu se takoj pozna, da je mož mnogo in razuzdano živel! O.asih se je imenoval Philip pe-Josep h, vojvoda orleanski, ler je stal najbližje kraljevemu prestolu: potem je šel med demokrate, navidezno vsaj, in na njegovo prošnjo ga je prekerstil pariški mestni zastop, podarivši mu ime »Egalite", za katero se je novi >>citoyen<< v posebnem pismu iskreno zahvalil. Prevrat pora-
bivši, mislil je s pervega sebi priboriti kraljevo čast, in skoraj gotovo so bile one ljudske druhali od njega podpihane in podkupljene, ki so 5.—6. okt. 1789. v Versailles-u strašile kraljevo rodbino. Ali varalo ga je lo upanje, tih in malo-beseden sedi sedaj v narodni zbornici; le ko je šlo za "glavo Lj ude vita XVI., prikaže se tudi ljubeznjivi sorodnik na govorniškem odru, hladnokerven kakor po navadi ter posebno podkrepuje svoje glasovanje — glasovanje za smertno kazen brez odloga! Montagnardi sami so glasno zagodernjali nad toliko podlostjo!
A nekoliko mesecev preide in kraljevega jakobinea ne bode več v konvenciji! Pusto jesensko jutro je, neprijetni novemberski mraz pretresa oterple ude, a vendar mergole ulice radovednega občinstva, nemirno pričakujočega one dvokolnice, na kateri se zvezanimi rokami, mimo svoje na oknu sloneče pri-ležnice, mimo svoje krasne palače h giljotini tirajo — demokrata kraljevega rodit. Tudi kraljeviču — kraljeinorcu ni prizanašala ljudovlada, daje bil potomec nekedanjih francozkih samosilnikov!
A za Boga, kak buren hrup je nastal sedaj v zbornici! Okolo nas na galerijah je vse po konci, poslušalci burno ploskajo in veselo vriskajo, narodni zastopniki pa iz desnice in iz sredine za-dirajo se strastno proti govorniškemu odru, prete s pestmi, glasno vpijejo in preklinjajo! In kedo je ta mož na odru, kateremu veljajo burni dolgotrajni kriki njegovih kolegov: »A l'Abbaye, a la guillotine" ? Majhena mu je postava, barva rumenkasta, obraz neznano oduren, dolgi, černi, kodrasti lasje ga obdajajo, oko nemirno in bodeče, obleka umazana in raztergana; na glavi ima rudečo jakobinsko kapo, kateri pa skoraj več ne
poznaš pervotne barve od same nesnage, tako stoji na odrn, roke križem derže, sarkastičen smeh na gerdih ustnicah, neizmerno zaničevanje v nesramnem pogledu in s hripavim a vendar predira-jočim glasom, z impertinentnim naglasom, zakliče svojim protivnikom, on največi nesramnik, ki jih zgodovina ve: »Je vous rapelle h la pudeur« (na sramežljivost vas pozivam)! Kedo drug more to biti, nego »ljudski prijatelj" — glasovih Marat!
Kako stopnjo v človeški družbi pa zavzema ta čudna spaka? Pred revolucijo je bil učenjak; precej bistroumen in neizmerno priden poprijel se je najrazličnejših predmetov, bil je ob enem zdravnik, naravoslovec, matematik, modroslovec in politik. Z največo derznostjo in domišljavostjo napada veljake iste dobe, spušča se v boj z Voltairejem ter se zaletava v velikana Nevvt.ona, kateremu hoče ovreči njegove velike iznajdbe. Ali na živcih bolan od svojih mladih let, oslabljen po vednili ponočnih študijah, žolnčnat in nevoščljiv in neumno prevzeten, vidi se zagrizeno strastjo, da ga razžaljeni učeni krogi kmalu popolnem prezirajo ter terdovrat.no o njem molčijo. To je Maratu preveč; ko napoči revolucija, je v istini že duševno bolan, norec, a norec najbolj nevarne ver ste!
Začenja izdavati rudečkarski list »L'ami du peuple", v katerem neprestano podpihuje ljudsko množico ter jo poziva na plen in umor. Ali od 1. 1789. do 1792. kako se ureduje in tiska ta list! Vedno od policije proganjan potika se Marat, strupenemu pajku podoben, po globokih podzemeljskih kletih ter se skriva sedaj po tem, sedaj po onem zakotji; sem mu dohajajo izmišljije osebne meržnje in strankarskega sovraštva, tu
sprejema natolcevanja in ovadbe, tu jih prevaja na svoj jezik ter jih napolnuje z ono besnostjo, katera mu je lastna. Mnogo jih je s pervega, ki ga imajo za neko mistično bitje, ki ne morejo verjeti v njegovo istinitost; drugi se zopet tolažijo, če njegovega lista dolgo ni bilo, da ga je zadela kaka nesreča; ali mahom prikaze se nova številka, še bolj prenapeta, še bolj strupena. Kar on tirja, postaja vedno bolj grozovito in nezaslišano. V nekem pamfletu (»Cen est fait de nous(<) 1. 1790. še misli, da bode 5—600 odbitih glav dovolj, da se uterdi splošna svoboda, javni mir in splošni blagor, a že v 198. številki svojega lista poziva narod, naj na tuilerijskem vertu napravi osemsto vislic za Mirabeu-a in za druge poslance; potem pa ljubez-njivo predlaga, naj se nakopiči velika germada, da bi se na njej opražili ministri in vladni priverženci! Nazadnje pa zahteva celo 20.000 glav ter diktatorja v deržavi le s tem nalogom, da kervniku zaznamuje »les tetes a abattre"! glave, ki naj se odbijejo!
Osodni dan 10. avg. 1792. dal je Maratu veliko oblast. Kmalu ga vidimo oblastnega v pariškem mestnem odboru, kateremu se samovoljno pridruži, dasi-ravno ga nikedo ni volil; kmalu ga pošljejo tudi v narodno zbornico, ko ima roke še kervave od septemberskih umorov, za katere gre njemu naj veča odgovornost. Dasiravno nima prave stranke — Robespierre ga je zaničeval in Danton je javno z govorniškega odra odbijal vso solidarnost z Maratoni - rase vendar njegov upliv zlasti pri neizobraženem, nevednem ljudstvu. Ponosno se sam imenuje »stražo narodno , »oko ljudstva . Kraljeva pravda mu je neizmerno po volji; vedno umazan in razcapan, pri-
kaže se pri pervem zaslišanji kralja Lju-devita v snažni novi obleki, on, Marat, — tako da je girondist G o r s a s vskliknil: Vidi se mi, da sti kraljeva pravda in obsodba prava praznika za tega orang-utanga".
Girondiste, ki so se zastonj trudili, uničili to pošast, je smertno sovražil; ko je 2. jun. 1793. upor bil pripravljen zoper to zmerno stranko, začel je sam v mestni hiši plat zvona bili in nikedo ni ta žalostni dan I ako smertno žalil čast narodne konvencije nego Marat, na čelu paglavske druhali se ustavljaje poslancem, ki se zastonj trudijo zapustiti oblegano zbornico.
A že so šteti njegovi dnevi! Večna razburjenost, nervozna delavnost, jako malo spanja in nekoliko tudi živeža — kajti osem mesecev je živel le o vodi in suhem kruhu — oslabelo je njegovo truplo, tako daje začetkom julija 1793. ne le bolehal, temveč skoraj umiral. Ravno takrat pa je lepa štiri in dvajsetletna deklica zapustila svoje rodno mesto C.aen ter se s poštnim vozom napotila v Pariz. Tu si kupi oster nož v usnjati nožnici in na jutro 13. julija stoji pred pragom Maratovega stanovanja, kratek pogovor zahtevajoč z »ljudskim prijateljem". Ko lega ne doseže zaradi Maratove bolezni, odda pismo, v katerem svojo prošnjo ponavlja ter povdarja, da ima imenitne novice poročati o girondističnem uporu v Normandiji. Ob sedmi uri zvečer pride zopet in sedaj je sprejeta. Najde Marata ko se koplje, popolnem neobleče-nega, slabotnega in vendar še s peresom v roki. Nekoliko trenotkov kasneje Marat ljuto zakriči; ko njegova hišnica in ljuba Katarina Evrard na pomoč pribiti, vidi banjo vso rudečo od kervi, Marata brez zavesti, nemega in bledega, poleg
njega pa popolnem mirno, lepo morilko njegovo — Charlotte Corday!
Navadno se pravi, da je bila pogumna deklica zaljubljena v lepega B^arba-roux-a, ki ga je videla v Caenu ter da je Marata umorila zato, da bi maščevala preganjenega ljubčeka. To vse je prazno! Charlotte Corday je marveč vneta za ljudovlado v girondističnem pomenu, le od te stranke pričakuje blagor in rešitev svoje domovine. Ker pa misli, da vsa javna nesreča le izvira iz Maratovega podpihovanja, divjega ščuvanja, sklene sama pri sebi, usmertiti to pošast ter Francozko rešiti vse nadloge. Ali kako bridko se je varala! Me rt vi Marat takoj proglašen za mučenika, postane nevarnejši od živega, načela njegova zadobivajo praktičen pomen in kri, katero je prelila junakinja, ugonobi ne le blago morilko, temveč daje povod dolgotrajnemu preganjanju in neprestanemu morjenju!
Ali prijatelj, ti hočeš poznati onega moža tam, ki se tako ponaša prav na verhunci »gore", v zadnji versti mon-tagnardov? Prav delaš, da ga tako ogleduješ, kajti " tudi v tem zboru ni mnogo enakih prikazni! Ta mož namreč, velikanske rasti in kolosalnega života, ki tvojo pozornost zbuja se svojim kozi-čavim, odurnim a vendar zanimivim obrazom, ki te. kar prestraši se svojim glasom tako mogočnim, da se poslopje trese, ko on zagermi z govorniškega odra — ta mož, pravi Ajant francozke revolucije, je Dan ton! Ali kaka težava, opisati tak značaj, tolmačiti tako čudno zmes iz dobrih in slabih lastnosti, iz gerde sebičnosti in idealnega navdušenja, iz podlosti in junaštva, iz ohlapne malomarnosti in nezaslišane krepkosti!
Lahko bi ti rekel, prijatelj: Sovraži Dantona, kajti on, vodja in glava revolucije, zobal je tudi iz dvornih jasli in je 1. 1790. prejemal kraljev denar, dasiravno mu še na misel prišlo ni, ga tudi zaslužiti; zaničuj ga, kajti poslan od francozkega naroda v bratovsko Belgijo, nakopičil si je tam v javni službi ono bogastvo, katero je potrebovala njegova razuzdanost; preklinjaj g a, kajti on, minister pravosodja, pervi varuh zakonitosti, teptal je postave z nogami, udeležil se septemberskih umorov ter je s temi hudodelstvi na vse veke omadeževal sebe in revolucijo in narod francozki!
A zopet ti lahko porečem: Priza-
(Dalje
nesi, prijatelj, Dantonu, ker ta človek, tako grozen v svoji strasti in svojem fanatizmu, je čestokrat dobroserčen, gorko-čuteč, plemenit. Osebnega sovraštva, zavisti ne pozna in nikedo ni tako hitro pripravljen objeti nasprotnika ter pomagati sovražniku. Spoštuj ga, prijatelj, kajti v tej izprijeni duši klije tako neizmerna delavna ljubezen do domovine in do svobode, da se svojimi žarki raz-greva velik narod ter mu vdihuje sveto plame vzvišenega tega čuta. Občuduj ga, kajti v tem moži je več gigantične moči, več poguma in navdušenosti, nego v vseh ministerskih palačah in vojnih svetih tedanje zaspane Evrope!
prih.)
Otročji bazar,
Leon, Kamila, Zalka, Sil vi j a.
I.
Kamila, Silvija, pozneje Zalka.
"pb i Iv i j a. Kaj takega se ni še videlo!
- To bo lepota! Saj bodo pa tudi sami lepi otroci skupaj, kakoršnih je samo v našem mestu toliko. Naša Amanda, saj ne da bi jo hvalila, ali kar je, to je; ka bi jo videla, Kamila, ka kapreserčna natakarica ti je, in vesti se tudi zna in odrez&vati se, nikomur ne bo nič dolžna ostala. Vse bo zijalo vanjo, zlasti moški svet; in potem kako jo bodo časniki povzdigovali! Naša soseda Berta bo vsa zelena od same jeze in zavisti. Kaj pa hoče ona se svojo Hermino, v proso naj jo postavi vrabcem za strašilo, ne pa da bi jo v eno versto stavila' z dekleti, ka-koršna je vaša Zalka in naša Amanda. Od kod naj bi pa tudi dekle imelo svojo lepoto ? Od matere ? Podobna ji je res,
da je strah; bolje bi bilo, da bi ji ne bila tako. Prav take sive oči ima, kakor ona, in dolge, koščene roke, velike noge in toda Bog nas varuj pregrehe! Kako boš pa ti napravila svojo Zalko?
Kamila. Sama še prav ne vem.
Silvija. Ali pomisli, da je zadnji čas. Veš kaj, jaz na tvojem mestu bi jo oblekla za mlado kmetico, ki sadje prodaja, prav lepo bi ji pristalo.
Kamila. Meniš? -laz tudi mislim, da bi ne bilo slabo tako, tudi priprav ni treba mnogo. To bi bilo že, ali nekaj druzega me malo skerbi. .laz ne počenjam rada kaj, kar bi ne bilo mojemu Leonu po volji; ti ne gledaš tako na svojega moža. Vsaka po svoje, jaz tako bolje izhajam —■
Sil vi j a. Jaz pa tako. Vpraša se pa vendar, katera pametnejše ravna, jaz ali ti. Jaz bi ne mogla tako kakor ti. Toda, kakor praviš, vsaka po svoje! Kaj si hotela reči?
Kam i 1 a. Leonu nisem še nič povedala, ali, kakor ga poznam, on ni prijatelj takemu razpostavljanju, njemu se zdi vse to ničemurno.
Silvija. Vaši profesorji in učenjaki so vsi, kar jih je, dolgočasni, suhoparni starokopitniki. Česar ni v njih zaprašenih knjigah, to jim je vse ničevo in prazno. Oni ne vedo, kaj današnji svet zahteva. Ničemurnost! Naj bo, recimo, da je res nekoliko ničemurnosti vmes, ali kaj to škodi ? Ni li blag naš namen ? In na namen je treba gledati pri vsakem početji in dejanji. Ali bodo žene in otroci ubogih mož, ki so morali na vojsko, vprašali, kako se je pridobilo, kar jim naberemo z veselico, ki jo napravljarno? Meni se zdi, da je treba gledati samo na to, da se kar največ moči skupaj spravi. Pa poskusi drugače : pojdi kakor usmiljena sestra od hiše do hiše, videla bodeš, koliko naberačiš. Ozirati se je treba na človeške slabosti. Ko bi bili ljudje sami angeli in svetniki, potem bi se ve da ne bilo potreba takih pripomočkov. Jaz pa pravim, da je naše prizadevanje vse hvale vredno, in treba nam ni, da bi se ga sramovale. Če imamo pri tem tudi same nekaj veselja, kaj je to napačnega? To bode naše plačilo, druzega tako ne iščemo in tudi ne najdemo. Moški delajo za rede, zlate križce in javne pohvale, nam ženskam naj se pusti to nedolžno veselje, katero nikogar ne boli. Kni plešejo ubogim na korist, drugi poj o in igrajo, zakaj bi naši otroci ne napravili sejma in prodajali v enaki namen? Kaj ni lepo, da store tudi oni kaj za uboge? Otročji
bazar, ki ga napravimo, je ravno tako moralen ali nemoralen, kakor vse druge enake veselice in zabave, ki se napravljajo v dobrodelen namen. (Zalka vstopi.)
K a m i 1 a. To se vse prav lepo sliši, ali bojim se vendar, da mojemu možu to ne bode po volji. Tako ali tako, vprašati ga hočem, kaj on pravi, predno kaj začnem.
/al k a. O otročjem bazarji govorite, kaj ne da, mama. 0 jaz sem tudi že slišala. To bo lepo ! Kaj ne, mama, da pojdem jaz tudi? Za papa nič ne skerbi, to že jaz prevzamem; saj mi vse rad stori, kar hočem. Tako dolgo ga bom prosila, da mi privoli.
Silvija. Tako je prav, serček moj! Le okleni se očeta, ko pride, in ne izpusti ga, dokler ga ne oinečiš. Radovedna sem, kedo bi mogel takemu angelčku kaj odreči. Medved ni tako hudomušen, da bi ne storila lahko z njim. kar hočeš.
Kainila. 0, dobrikati se res zna, in prilizovati, oče jo je strašno razvadil.
Silvija. In mati?
K a mila. Res, ludi jaz ji mnogokaj izpregledam. Malo več ostrosti bi ne škodilo.
Zalka. Kaj nisem pridna, mama?
K a m i 1 a. Saj ne pravim, da nisi, ali malo razvajena si tudi.
Zalka. Kako bi pa ne bila, mama, malo preširna, ker se mi tako dobro godi! Veš, mama, časi mislim sama pri sebi: ali je pa ludi prav, da se tebi tako dobro godi, drugim pa nekaterim tako slabo? Kaj sem jaz morda boljša? Kako sem jaz lo zaslužila, in kaj so storile uboge sirote, da jim je tako hudo ?
Kamila. Ljubo dele, ne beli si s tem glave, samo pridna bodi, drugo pusti, ker pomagati ne moreš. To je že prav,
da se ti smilijo sirote, in kader bodeš veča, bodeš jim tudi že pomagala po svoji moči.
Z a 1 k a. 0 to mora biti strašna nesreča, mama! Zvečer so še vsi lepo zbrani, oče, mati in otroci; kar dobi oče pismo, da mora zjutraj že odriniti na vojsko!
Kamila. Kako pa ti vse tako veš?
Zalka. Precej ti povem, mama. Sinoči sem gledala doli na dvorišče. Sosedov Artur seje igral z vozičkom in konjičem na dvorišči; pa pride bišnikova žena, eno dete je pestovala, drugo je pa za roko vodila. Deček je tako milo gledal Arturja, ki ima tako lepo igračo. Plašno se približa in se hoče tudi malo poigrati. Ali ko se konjiča dotakne, zaverne ga Ari ur serdito, kakor bi se bal, da bi mu ga ne vzel. Mene je to v serce zabolelo. Hilro skočim doli in prigovarjam Arlurju, naj pusti, da se otrok tudi malo igra, saj se oba lahko. In res ga je pustil nato, če tudi ne prav rad. Čez nekaj časa reče mati sinku, da je dovolj : otrok takoj pustLigračo in gre z materjo. A žalostno ji reče: ko bi tudi meni oče prinesli takega konjiča z vozičkom! Nato mu reče mati, in solze soji priigrale v oči: Tvoj oče. Rog ve, kje je sedaj tvoj oče! Potem se oberne proti meni, ki sem jo bila radovedno pogledala, kaj hoče reči s temi besedami, in mi pove vse I ako, kakor sem ravno kar pravila, da so ji moža na vojsko vzeli. Meni je bilo tako hudo; rada bi jo bila tolažila, pa nisem vedela, kaj naj bi ji rekla. Ali ni to žalostno ?
Kam ila. O kaj pa, daje, da se Bogu usmili!
Silvija. In vidiš, Zalka, ravno tej ženi in drugim, kijih je enaka nesreča
zadela, hočemo mi pomagati z bazarjem, ki ga napravljamo. Ali ne boš tudi ti rada pomagala?
Zalka. O kako rada! Da bi le prav mnogo izteržili!
Silvija. Nič se ne boj, toliko lepih stvari imamo nabranih, samo da jih vse razprodamo in prav drago!
Zalka. O jaz bom že znala vabiti ljudi; kjer bom videla kako posebno lepo oblečeno gospo, ne bom ji dala mirii, dokler kaj ne kupi.
Silvija. Posebno gospodov se derži, Zalka, gospodov; s temi se več opravi, ženske so preskope. Prav prijazna moraš biti z njimi in ljube/njiva, po strani jih pogledali in nasmehniti se jim, vidiš, tako!
Kamila.'Silvija! Kaj delaš? Dekle je še otrok!
Silvija. E beži, beži; kaj takega se je treba ženski zgodaj učiti; pa saj upam, da bo naša Zalka to že sama znala: s takim obrazkom, s takimi očesci se to kar samo dela! Pa še nekaj, Zalka! Če hočeš lep kupček skupaj spraviti, nikoli ne dajaj drobiža nazaj. Kar se ti da, ob-derži in spravi, bodi si še tako majhena stvar, ki si jo prodala.
Kamila. Ti res znaš, Silvija!
Silvija. O, jaz še kaj druzega znam. draga moja! Toda, čas je, da grem : predolgo sem se mudila pri vas. Skoraj bo poludne; čas, da skočim pogledat kaj dela moja Marijana. Torej — glejti, da bo vse lepo o pravem času gotovo, .hitri pridem že zopet malo pogledat in podrezat, ko bi bila kaka zapreka! Z Bogom, dragi moji. (Poljubi obe ter naglo odide.)
II.
Kamila, Zalka.
Kamila. Ali si že zveršila svoje naloge, da jih pokažeš, ko pride papa?
Zalka. Vse je gotovo, mama, drugače bi ne bila prišla. Papa lahko pride, kader hoče.
Kamila. Vsak čas ima priti; čudno, da ga še ni! Veš, Zalka, rada li privoščim vsako veselje; vendar mi je skoraj že žal, da sem se dala Silviji pregovoriti. Bojim se, da papa ne bode nič prav zadovoljen.
Zalka. Če ga bom pa jaz lepo prosila, mama, in ti mi boš pomagala.
Kamila. Poskusi, jaz hočem tudi že storiti, kar je v moji moči.
Zalka. Papa gre! — Dober dan, papa !
Kamila. Bog te sprimi!
Leon. Dober dan! Nič novega?
Kamila. Nič posebnega; Silvija je bila tukaj.
Leon. To res ni nič posebnega! Kje je pa moj časnik?
Kamila. Poglej, kaj ni tam, kakor po navadi?
Leon. Ne! Saj veš, da ga želim najti tu, na levi strani, kader pridem, da mi ga ni potreba še le iskati. Red, red!
Kamila. Ne bodi hud, zanaprej bo zmerom tam, na levi strani.
Leon. Pa razrezan tudi ni! Kolikokrat sem te prosil —!
Zalka. O papa! lega sem pa jaz kriva; jaz ga vselej razrežem, samo danes sem ga pozabila; gospa Silvija me je zmotila. Čakaj, lakoj bo razrezan.
Leon. Ta nesrečna Silvija^
Zalka. Na, papa!
Leon. Tako je prav !
Kamila. Zdaj pa hitro skoči, Zalka, in prinesi, da papa kaj prigrizne.
Zalka. Precej bom tukaj. (Odide.)
Kamila. Nekaj slabe volje si danes. Leon; kaj ti je zopet navskriž?
Leon. Sitnosti! Človek se trudi in vbija, da bi bilo vse, kakor ima biti, vse zastonj! Časi mi je, da bi kar vse pustil.
Zalka (pride z jabolki in kruhom). 1 U,
papa, ali ti naj lupim? Ti boš pa bral.
Leon. Rodi tako dobra. (Pregleduje časnik.) Meni se že vse studi; človek ne ve, ali naj bi se jezil ali smijal, tako gre vse narobe. Ali so ljudje tako neumni ali hudobni, ali pa oboje skupaj! — Kaj pa to? To je vendar enkrat kaj pametnega! »Otročji bazar". To pa to?
Kamila. Glejte si, glejte, kaj je že v časnikih?
Leon. Saj to je poglavitni, morda edini namen takih naprav! (Bere:) »Nekaj najodličnejših gospa našega mesta se je združilo v hvale vredni namen, da napravijo na korist ženam in otrokom onih mož, ki so tako nanagloma na vojsko poklicani, otročji bazar". Kaj pa to, vraga! Tvoje ime! Ti si torej tudi šla med »patronese"!
Kamila. To je pa zopet Silvija naredila: verjemi mi, Leon, da brez mojega privoljenja. Prigovarjala mi je res, da naj se jim jaz tudi pridružim, ali obljubila, za gotovo obljubila ji nisem. To ni bilo lepo.
Leon. Za gotovo obljubila. Prositi si se dala, branila si se in upirala, kakor kmet, ki ga na ženitovanje vabijo; zastran lepšega! Meni se zdi, da li
ni storila tako velike krivice, ljuba Kamila.
K a mil a. Leon, ti me po krivem sodiš. Saj me vendar toliko poznaš, da moja navada ni, siliti se v javnost; da ne hrepenim po veselicah in zabavah, kakor ta in ona. Ali Silvija mi je res tako prigovarjala, da ji nisem mogla za terdno odreči. In zakaj neki? Saj napačnega to vendar ni nič. Namen je dober; če moremo ženske tako kaj pripomoči ubogim sirotam, zakaj bi ne? Jaz menim, da je to še celo naša dolžnost. Kako bi mogel ravno ti, ki si tako blagega serca, ki imaš toliko sočutja z nesrečnimi brati, kako bi mogel ravno ti biti zoper to?
Leon. Zdaj pa zopet samo Silvija iz tebe govori.
Kamila. Ali ni to malo razžaljivo, ljubi Leon? Ali res meniš, da nimam toliko samostalnosti ? Če je Silvija tudi teh misli, če je morebiti enako govorila z menoj, kaj de to? Stvar zato ni drugačna. Ali se ne smem zlagati z njo v dobrih mislih? Ali je ne smem slu-šati, kader mi kaj dobrega svetuje ? Vem. da Silvije ne vidiš rad, da ti njeno mišljenje ne ugaja prav; tudi jaz ji nisem tako prijateljica, kakor ti morebiti misliš; ali zato pa ni še vse slabo, kar ona pravi, zato ker ravno ona tako pravi. Da nisem prej s teboj o tem govorila, to je bilo samo zato, ker ni bilo še prave prilike. Toliko me pa tudi že labko poznaš, da brez tvoje volje, ali celo proti tvoji volji ne počenjam nič važnega. Govori zdaj ti: ako meniš, da ne smem, saj ni še nič storjenega, še labko odstopim, in rada odstopim, ako mi zapoveš.
Leon. Zapoveš! Kaka je la beseda? Ali sem ti že kedaj kaj zapovedoval? Ali sem se kedaj tako vedel, kakor da
bi bil tvoj gospod? Ali ni bivala do sedaj ravnopravnosi med naina? Jaz ti samo svetujem, kader se mi zdi; na prosto voljo li je potem storiti, kar se ti vidi pravo. Za svoja dejanja si sebi odgovorna, ne meni.
Kamila. Zalka, skoči malo v kuhinjo pogledat za kosilom. (Zalka odide.i Ti mi torej svetuješ, ljubi Leon. da naj vse to pustim?
Leon. Prej še nekaj druzega. Stvar se imenuje »otročji bazar"; otroci bodo torej glavne osebe na odru. med njimi tudi naša hčerka?
Kamila. To se ve da; jaz bi bila samo za patroneso, kakor ti praviš.
Leon. Napravlja se torej otročja razstava. Nič čudnega, saj živimo v času razstav. Kaj se dandanašnji ne razstavlja? Tudi otročja razstava ni nič novega. Bral sem nekedaj. da so bile ' nekje v Ameriki verle amerikanske matere razstavile svoje dojenčke, otroke v povoji; »premijo" je dobila mati, katera je bila poslala najbolj — rejeno dete! To je prav amerikansko! In mi radi posnemamo Amerikance, zlasti v tem, kar je posebno — neumnega!
Kamila. To je vendar malo drugače. Pervič je že namen drugi
Leon. Dobro! In drugič se pri tej »razstavi" ne bode gledalo na — debelost otrok, nego na njih lepoto! Ali ni tako? Govoriva naravnost, saj sva sama.
Kamila. Gotovo se bode rajše videlo, ako se pošiljajo bolj čedni otroci, da bode tudi kaj za oči. Od čednih se bode rajše kupovalo, in to ravno se namerava, da se izkupi kar največ mogoče. In, ljubi Leon, ker sva sama, meni se ne zdi to nič čudnega, da bi I udi našo Zalko radi imeli; upam, da ona ne bode zadnja med lepimi otroci!
Leon. 0 ti materina ničemurnost! I i imaš svoj sedež iudi v najboljšem, najčistejšem serci, in tvoja moč je velika. V svoji oblasti imaš tudi ženo, ki je sama zase skromna in najrajša kakor vijolica na skrivnem cvete in diši!
Kamila. Kaj ni res lepa naša Zalka? Saj to sam vidiš in čutiš, samo reči nočeš nikoli, da je lepa. Ali nisi ponosen, ko stopaš z njo po ulicah in se vsi ljudje ozirajo vanjo in šepetajo: Kako lepo dekle ! Jaz pa vem, da si, če tudi ne praviš. Reci, nisi li vesel, da je lepa ; ali bi morebiti raji videl, da bi ne bila?
Leon. In jaz bi te lahko nasprotno vprašal: Ali bi jo ti menj rada imela, ako bi bila menj čedna.
Kamila. To se ne sme tako, to nič ne dokazuje; mati ima rada otroka, bodi si tak ali tak. Ali lepota je vendar dar božji, zlasti nam ženskam. Kaj pa smo, ako nimamo kolikor toliko tega božjega daru ?
Leon. Zalibog, daje tako; da se človek čisla zaradi daru, ki je kaj čisto vnanjega, česar nima nikakor v svoji oblasti. To je, da še enkrat rečem, žalostno, ali tako je res. Toda o tem se zdaj ne govori. Pridiva zopet na »otročji bazar". In o njem li povem naravnost svojo misel, kakor je moja navada. (Zalka pride.) Nič ne škodi, naj tudi dekle posluša, morda se nje kaj prime. Jaz pravim torej, da je list vaš otročji bazar, še več, da so vse tiste slovesnosti, veselice, zabave in naprave v dobrodelen namen sama sleparija. Oni, ki jih napravljajo slepe ljudi, nekateri, kakor na pr. ti, ljuba moja Kamila, tudi sami sebe; češ, da delajo vse to iz same milo-serčnosti, ne pa, kakor je res, kakor jaz
(Dalje
terdim in z menoj vsi pametni ljudje, iz gole ničemurnosti; oni delajo zase, ne za uboge! Lahko bi se sklicaval na sv. pismo, ki govori; kader deliš miloščino, naj tvoja levica ne ve, kaj dela desnica. Toda te besede so iz sv. pisma novega zakona, ljudje pa, ki so pri nas iznašli take naprave, so iz starega zakona; vse to je judovsko, da rabim pravo besedo. Kaj se je Ireba ljudem ubijati, in brez troškov to tudi ni: če hočejo kaj storiti za siromake, naj sežejo v svojo mošnjo kakor globoko kateri more ter dado svoj dar brez nepotrebnega hrupa in ropota. Naj ne delajo kakor kokoš, ki jajce izleže in potem kokota in kriči, kakor da je kedo ve kaj storila ! To so moje misli, zdaj stori, kar hočeš.
Zalka. Papa! Nekaj bi te bila rada prosila, ali zdaj sem se premislila. Mene ne veseli otročji bazar. Nekaj druzega bi te prosila. Naši hišnici so tudi moža vzeli: sirota je; dovoli, da smem izprazniti svojo malo hranilnico in ji poslati, kar imam. (Kamila ji prikima.)
Leon. Tako je prav, ti si moja hči! In ti, Kamila ?
Kamila. Kaj hočem zdaj, sirota, ko me je to nesrečno dekle tako samo pustilo; nanjo se je zanašati! Sama vendar ne bom hodila na otročji bazar! Kaj hočem ? Svojemu otroku vendar ni da bi se dala osramotiti. Veš kaj ? Skerbeti hočem za ubogo ženo in njena otroka, dokler se ji mož ne poverne.
Leon. Vidiš, takisto je prav!
Kamila. Zdaj pa še nekaj! (poljubi Leona.) Ti si mož! Ali naša Zalka je pa vendar lepa!	B. M,
prib.)
Ali nam je potreba domačih pisateljic?
(Dalje.)
'^ake splošne želje in zahteve pa se obračajo na dobro tudi vsem pisateljicam drugih narodov in posebno našega. Za občinstvo ni potreba strokovnjaške logike. Naravni govor književnih predmetov današnjega časa pa si lahko prisvajajo tudi pisateljice.
Ako bi si pa pisateljice več upale, nego jim je mogoče zmagati, jih občinstvo pokara po pravici. One pa so bolj občutljive, in si javno grajo zapomnijo bolj nego moški pisatelji. Naj se tolažijo v takem slučaji tudi s tem, da so pisatelji več grajani; in da ni zaradi tega toliko hrupa, prihaja odtod, ker smo obče graje pri pisateljih sploh vajeni.
Ženske pisateljice imajo več takta; ravno zato so grajalci neusmiljeni, kedar se one v čem pregreše. Vendar pa tudi naše pisateljice opominjamo, naj bodo proti sebi odkritoserčne in naj le toliko izročajo občinstvu, kolikor utegnejo zagovarjati vestno in se svojo marno pridobljeno prepričanostjo. Tak sovet njim ni težak, ker so tako srečne, da jih vodi tudi v zapletenem življenji čut po pravih poteh.
Po takem odpravijo toliko laže predsodke in misli, kakor da bi ne imele moči in kreposti podajati tudi od svoje strani občinstvu duševnih izdelkov.
II.
Pisateljice vidijo torej, da jim ne prepovedujemo književnega delovanja. Pra-šati je samo treba, ali bi ne o beril ile svoje pridnosti boljše na druge strani, kjer bi ustrezale svojim
močem izdatniše in bi tako koristile narodu več, nego s pisateljevanjem.
Na to prašanje, ki je sila imenitno, odgovarjajo različno. Najkrajši odgovor pa tudi robat je ta, da ženska naj ostane pri kuhalnici in igli, in naj se ne vtika med opravila in posle, ki pristojajo samo moškim.
Tu moramo krepko naglašati, da ženskih napak nikjer ne zagovarjamo, tudi pri slovenskih pisateljicah ne. Kavno tako očitno in brez strahu pa povdarjamo, da je omenjeni odgovor ali dobroželeči sovet ne samo velika logična napaka, ampak tudi moralna in sploh mnogo-stranska krivica, ki je ob enem izrečena tudi slovenskim pisateljicam. Zato se moramo pomuditi tudi neprimerno dolgo pri tem prašanji.
Ženska je dosedaj v javnem življenji skoro brez posla. Zato ji tudi ne dajejo omike ne splošne, kakor moškim, ne posebne za kak poklic. Slovenski kmet brez posebnega namena tudi sinov ne pošilja v mestno nižo ali višo šolo. Orie slovenske hčere tedaj, ki se posebej iz-obražajo, na sploh nimajo svoje omike zaradi poklica, nego zaradi boljše vzgoje in omike same.
Na to stran je malo število omikanih ženskih tudi na Slovenskem iz plemenitejšega namena omikanih nego celo slovenski sin. Take redke ženske z višo omiko pa so pri nas navadno iz premožnih ali dobrih hiš.
Že samo to, da kaže pri nas ženska boljšo vzgojo, priča ob enem, da se ji ni treba boriti za vsakdanji kruh. Ženska, ki se je pri nas namenila pisateljevati,
spada gotovo med bolj omikane, tudi ob enem med število onih, katerih vsakdanja nadloga ne pritiska.
Na drugo 1 stran pri nas pisatelji nimajo upanja, da bi se preživili samo s tem poslom. Pisateljevanje je pri nas le postranski posel. Kedor piše, bori se ali je preskerbljen že drugod za svoje gmotne potrebe.
Ženska pisateljica ima pri nas pa še manj upanja kaj zaslužiti, nego pisatelj, katerega doleti časih vendar kaka merva kruha. Ako tedaj ženska pisateljuje pri nas, mora poseben čas imeti. Videli smo, da ji ni treba živeti po dninarsko, in še ko bi bila učitelj i ca, rojena v ubožni koči, je vendar kol učiteljica že na dobrem, če po naključji tudi kaj prijavi iz svojega peresa.
Razvidno je, da takim izvoljenim ženskam ni usojeno, da bi morale biti vedno v kuhinji ali pri igli. Časa jim tudi za kaj druzega ostaja. Tak čas pa je njihovi volji prepuščen, in noben javni zapovedovalec nima pravice segati do ognjišča in šlvanke.
Tudi uboge gorjanke niso vedno v dimu; morajo tudi žeti in presti, in na zadnje jim tudi še za kaj druzega ostaja kaka urica. Izobražena ženska pa ima iz druzih, že omenjenih vzrokov še več časa za glasovir, gledišče in druge igrače.
Razmere so take zdaj in bodo še dalj čaša, in mi tega ne moremo predruga-čiti. Ako pa ne moremo, morda tudi ne maramo, ubraniti glasovirja, gledišča in
(Dalje
druzega, pri poznavamo, da dotične ženske so same gospodarice se svojim časom. Ali berejo ali godejo, to jim je samovoljno na izbiro. In srečne so še, da imajo pečati se s čem. Ako je tedaj med temi izvoljenimi ali gmotno srečnimi tudi kaka taka, ki ima veselje, ne samo vedno brati, gosti i. t, d., nego tudi kedaj, sama kaj spisati ali sestaviti, kedo ji more braniti? Ali je ona morda kaj zamudila? Če je zamudila, zamudila je branje in godbo. Dokler ji bo zadnje prepuščeno, smela bo prijeti tudi za pero. In če ima moči in veselja dovolj, za javnost kaj spisati, menimo, da ni doma čisto nič zamudila ali le toliko, kolikor bi bila potratila ali porabila za drugo kratkočasenje in počivanje. Take ženske pišejo v enakem položaji, kakor pisatelj i starega veka, ki so imeli pisateljevanje za o t i u m.
Ako smo odkritoserčni, moramo priznati, daje po takem žensko pisateljevanje za javnost ali pa za domače kroge veliko plemenitejše, nego mnogotero drugo trošenje časa. Da ženske pišejo tudi zaradi česti in druzih povodov — to nam nič mar ni, ker tudi pisatelji v tem za trohico niso boljši, kolikor koli je napak najti v raznih povodih. Kekli bi celo, da bi imel ostri sodnik priliko v tem oziru bolj grajati in obsojevati pisatelje, nego pisateljice.
Po vsem tedaj pisateljice kot take n e z a n e m a r j a j o svojih dolžnosti.	France Podgornik. prih.)
Slovenski glasnik,
—	»Družba sv. Moliora" v Celovcu je imela preteklo leto 24.412 udov. Družnikom so namenjene prihodnje leto (1879.) te le knjige: 1. »Slovenski goffine", to je razlaganje sv. meše itd. li. del. Ureduje L. Ferenik. 2. »Šmarnice presv. Jezusovega serca". Sp. J. Volčič. 3. Spi-sovnik za Slovence"; sestavil And. Praprotnik. 4. »Občna zgodovina", sp. J. Stare. 6. »Koledar" za 1. 1880.
—	V Mitrovici je začel izhajati tednik: »Fruška gora*. Cena listu 4 gld. Urednik K. Trumič, bivši urednik »Narodnjaka*.
—	»O narečji beneških Slovencev". Anton Klodič. Obelodanila imperatorska akademija v Petrogradu.
—	»Svete listne bukve", spisal dr. L. Klofut ar.
»Dom o v i n oslovj e za ljudske šole" Natisnila tiskarna družbe sv. Mohora v Celovcu. Lastna zaloga. 1878. Cena 12 kr.
—	»Fauna kornjaša trojedne kraljevine" od dr. J. K. Schlossera Klekovskega Izdala jugosl. akademija znanosti in umetnosti. Zagreb. 1878. Delniška tiskarna. Str. 726. Cena knjigi 3 gld.
—	»O spoznaji ljepote u obče. napose p ako u Hrvata". Spisal Zvonimir Tkalec. Tkalec, ljudski učitelj, razpravlja in razjašnjuje hervaške narodne pesmi z estetičnega stališča. Knjiga v 8° je izšla v Senji v tiskarni Luster-ja. Str. 98.
—	»SI ob od a", političen list, je začel izhajati trikrat na teden od 1. sept. počenši na Sušaku (pri Reki). Urednik G. Griinhut.
—	»A more della RepublicadiRagusa alla religione ed alla patria. Ragio-namento sacro. tenuto dal P. Candido Mariotti della Osservante Provincia delte Marche, la prima domenica di quaresima del 1878. Ragusa 1878*.
—	»Gde je slava, tu je Srbin", spisal Sreten L. P. 1878. Omenjena knjižica v 8° prinaša'pisma iz podlistka časopisa: »Srpske No-vine". Dobiva se pri V. Valožiči v Belem gradu in v knjigarni Popoviča v Novem sadu. Cena pol dinara (1 dinar = 50 kr.)
—	»Strielice*. Spjevao Mirko Bogovič. Hartman v Zagrebu. 1878. Str. XIX in 144. Cena 60 kr. To je tretja zbirka Bogovičevih pesmi. »Strielice* so satire.
»Rečnik stranih reči* bode izdala knjigarna Jovanovičeva v Pančevu. Cena bode 80 kr. V besednjaku bodo vse besede, katere so vzete iz tujih jezikov in jih navadno beremo v raznih časopisih, knjigah itd. Mnogim bo tedaj omenjeni besednjak jako ustrezal.
—	„Marica", bolg. polit, list je začel izhajati dva krat na teden v Plovdivu.
—	»Bosansko hercegovačke novine*. Ko so naši vzeli Sarajevo, glavno mesto Bosne, in so postavili mestu novo vlado, začeli so čutiti potrebo lista, v katerem naj bi se prebivalcem oznanjale nove uredbe, zakoni i. t. d. In zato so začeli izdajati omenjene novine. Prej je v ta namen izhajal v Sarajevu list »Bosna", sicer v serbskem jeziku, ali popolnem v turškem duhu.
—	»Rukovodnik za tjelovježbu" u pučkoj školi, Sp. Fr. Hohman. Na 8». Str. 23. Cena 50 kr. Zagreb. 1878. Tisek C. Albrechta.
—	»R a d" jugosl. akademije znanosti in umetnosti. Knjiga XL1V. Zagreb. 1878. V tej knjigi je tudi spis našega rojaka prof. M. Valjavca: Prinos k naglasu u (novo) slovenskom jeziku.
J^AZNANILO.
Uredništvo »Zvona" je premenilo dosedanje svoje stanovanje. Zato uljudno prosimo čč. gg. naročnike, naj nam naročnino in pisma blagovoljno pošiljajo v novo stanovanje z naslovom : \Vien, Wahriug, Herrengassc 74.
»Zvon* izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 5 gl. za vse leto s podobami, 2'50 za pol leta; 4 gl. za vse leto brez podob, 2 gl. za pol leta. Napis: Redaction des »Zvon*, Wien, Wahring,
Herrengasse 74.
Tiskata: A. Keiss in P. Horn.