Vlado Nartnik i
Univerza v Budimpešti ]
OD POVODNEGA MOŽA ] DO TURJAŠKE ROZAMUNDEj
Prešernoslovje postavlja nastanek Povodnega moža med poletje 1824, ko se je Prešeren i na počitnicah v Ljubljani resno zaljubil v Dolenčevo Zaliko,' ter poletje 1826, ko je bil pes- : nik že spet v Ljubljani. Vmes je namreč na Dunaju izročil zvezek svojih pesmi v presojo i Kopitarju,^ v tem zvezku pa je bil tudi Povodni mož. Vprašanje je torej, če je mogoče do- i ločiti nastanek Povodnega moža bolj natanko. ,
Pot k odgovoru nam nakazuje prva objava balade leta 1830. Tedaj je avtor že s podna- i slovom opozoril na Valvasorja kot snovni vir, Armidino ime v besedilu pa priteguje tudi j Tassa,' medtem ko sta v zvezi z imeni rek prav tako zanimiva še Vodnik" in Hodina.' PRE- j TVORBA razuzdane Urške V ZAPELJIVKO z začasnim imenom Zalika pa pove, da av- i torju ni šlo zgolj za upesnitev zanimive snovi, kajti ključno je pri tem še imenovanje Ar-mide iz Osvobojenega Jeruzalema. Zlasti v štirinajstem spevu Tassove pesnitve namreč j nastavi MODRU umetna ARMIDA vitezu Rinaldu takole pogubno past i
II Hume gorgogliar ha tanto udio \
con novo suono, e la con gli occhi corse, j
e mover vide un'onda in mezzo al rio j
che in se stessa si volse e si ritorse; \
e quinci alguanto d'un crin biondo uscio, ]
e guinci di donzella un volta sorse, j e guinci il petto e le mammelle, e de la
sua loma iniin dove vergogna cela. j
Cosi dal palco di nottuma scena ]
O NINFA O DEA, tarda sorgendo, appare. j
Ouesta, benche non sia vera SIRENA
ma sia magica larva, una ben pare ]
di quelle che giä presso a la tirrena
piaggia abitär l'insidioso mare; ]
ne men ch'in viso bella, in suono e dolce,
e cosi canta, e 7 cielo e l'aure molce... 1
j
Zalikino primerjanje z Armido vključuje tako tudi namig na pogubno nimfo. In namig ni brez podlage, ker je Prešeren ravno spomladi 1826 iz Šafarikove Zgodovine slovanskega jezika in književnosti v vseh narečjih lahko že zvedel,' da se nimfi ali najadi po slovansko' reče tudi RUSALKA. Prav v to smer namreč kaže spreminjanje Zalikinega imena od krajše obUke Zalka do daljše oblike ROZALKA v prvi polovici Prešernove balade:
' F. Kidrič: Prešernov album, Ljubljana 1980, s. 290.
' A. Slodnjak: Prešernovo življenje, Ljubljana 1968, s. 25.
' B. Paternu: France Prešeren in njegovo pesniško delo 1, Ljubljana 1976, s. 78.
* V. Nartnik: Ob prvem prevodu Slova o polku Igofeve v slovenščino v: Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1982, s. 263.
' Slovo o polku Igoreve. Sostavitel' A. E. Tarxov, Moskva 1981, s. 194.
' P. J. Safarik Dejiny slovanskeho jazyka a literatury vsetkych nareči, Bratislava 1963, s. 19.
' P. J. Schafiarik; Geschichte der slawischen Sprache und Literatur nach allen Mundarten, Ofen 1826, s. 12.
29
AI ker se ozira, plesavca si zbira, Zagleda per mizi rumeni junaka. Enacga pod soncam mu ni korenjaka. Z njim rajati voši si deklica vsaka -ROZALKA ga zala omrežit želi. Zaljubljeno v njega obrača oči.
To videt mladenič se Zalki perbliža: »Bi hotla li z mano plesati?« ji pravi; »Vzame ime tam kjer Donava Savi, Od tvoje lepote zaslišal sem davi, ROZALKA že zala pred tabo sem zdaj, ROZALKA prezala perpravljen na raj«.
In daljša oblika bi tako govorila, da je Prešeren napisal Povodnega moža spomladi 1826. i K temu pa velja navesti še nadaljnji možni odmev Rozalkinega imena v romanci Turjaška i Rozamunda. Ime ROZAMUNDA se v prvi objavi leta 1832* še ni protistavljalo imenu I LEJLA, začasna zveza RADOLŠKA ROŽA pa se je skoz pesem Dekletam iz leta 1827' aliterirala podobno kakor zveza ZALA ROZALKA. Vendar je od Dolenčeve Rozalke do Turjaške Rozamunde daljša pot, ki vodi tudi mimo dveh Vodnikovih basni. Prva je basen Sraka ino mlade, ki s svojim začetkom takole predhaja Prešernovi romanci Hčere svet, objavljeni leta 1831:
Sraka mlade je svarila: »Vse preblizo hiš greste, Vas bo nagla smert pobila, Niste dovolj pametne«.
Ljubice pod okno dragi Pride marskatero noč, Na pogovor k lepi dvici. Dokler se napoči zor.
Predhajanje BASNI ROMANCI se kaže najprej v tem, da MLADIM v prvim ustreza HČI v drugi, glede na metrično pokrivanje obeh pesmi pa tudi razlike v stiku niso tolikšne: pri basni se prepletata ženska in moška rima (svarila - greste - pobila - pametne), medtem ko se romanca naposled zameji na moško asonanco sodih vrstic (noč - zorj.Korak naprej pa je že večje razhajanje med začetkom basni Kos in brezen in Prešernovo romanco Učenec, objavljeno leta 1832:
KOS prepeva, gnezdo znaša, Brezen lep iz mlaja gre, Nasmehljaje kosa praša: »Poješ tako zgodaj že?«
Klel UČENC filozofije Pust na pepelnično jutro. Te besede je govoril V jezi svoji tisto uro...
Hkrati s protistavo KOSA, ki poje, UČENCU, ki kolne, se tokrat pesmi nekohko bolj razhajata tudi zavoljo nove zamejitve romance na žensko asonanco sodih vrstic (jutro - uro).'' Ženska asonanca je v zvezi z lepo Reziko nemškuto, ki tu prav lahko združuje zalo Ro-zalko z Marijo nemškuto.'^ Na Rozalko je Prešerna spet opomnila druga izdaja Puškinove pravljice Ruslan in Ljudmila iz leta 1828, kajti v to izdajo je bil vnesen Uvod," ki se na njegov začetek okvirno veže Prešernova romanca Turjaška Rozamunda takole:
' Kranjska čbelica III, Ljubljana 1832, s. 14. ' Qej op. 2, s. 37. '»Qej op. 3, s. 85.
" F. Kidrič: Prešeren 1800 - 1838, Ljubljana 1938, s. CLXXV. " Qej op. 2, s. 40.
" A. S. Puškin: Pofemy, Moskva 1982, s. 5 in 28.
30
u lukomor'ja DUB zelenyj; Zlataja cep' na dube tom: I dnem i nocju KOT UCENYJ Vse xodit po cepi krugom; Met napravo - pesn' zavodit, Nalevo - skazku govorit. Tam čudesa: tam lešij brodit, RUS ALKA na vetvjax sidit...
HRAST stoji V Turjaškem dvori, Verh vzdiguje svoj v oblake.
ROZAMUNDA, roža deklic. Čast dežele je domače...
Katalektične razlike so zdaj v osnovi razložljive že z razhajanjem med drugo basnijo in drugo romanco, saj je Vodnikova basen od Puškinove pravljice krajša le za šibke začetne zloge." (Mimogrede velja pri tem opozoriti še na protistavo pojočega KOSA ne le kolno-čemu UČENCU, ampak tudi pojočemu in pravečemu UČENEMU MAČKU; dodatna pro-tistava namreč pomeni, da se Vodnikov kos ženi sam, medtem ko Puškinov maček le opeva Ruslanovo ženitev.) Katalektične razlike med drugo basnijo in drugo romanco pa so sicer soočljive še z razhajanjem med Puškinovo pravljico ter predelano ljudsko pesmijo Svarjenje, ki je ravno nasprotno razhajanju med Puškinovo pravljico in tretjo romanco. Jambska ljudska pesem se skratka protistavlja trohejski tretji romanci takole:
Stoji, stoji tam LIPICA, Pod lipo hladna senčica. Pod lipo miza kanmata, Na štiri vogle rezana. Stolov dvanajst okrog stoji, Na njih sede lantje mladi. Vsak ima svojo kupico. Vsak ima svojo LJUBICO...
HRAST stoji v Turjaškem dvori, Verh vzdiguje svoj v oblake, V senci per kamniti mizi Zbor sedi gospode žlahtne. Star Turjačan spet gostuje Rozamundine snubače. ROZAMUNDA, roža deklic, Čast dežele je domače...
Hkrati z metričnim protistavljanjem ter razlikami v stiku je tu posebno opazna in važna še vnovična vzporednost okvirnih in ključnih izrazov za drevo" in za dekle. Na ključni pomen izraznega para HRAST - ROZAMUNDA, ki se navezuje že na Puškinovo pravljico in očitno ne le nanjo, kaže nato še soočenje z izraznim parom ŽIVLJENJE - SMERT v sonetu Smert, objavljenem leta 1832. Iz tega soočenja je namreč mogoče izvajati tudi nadaljnja dva para ključnih izrazov v Prešernovih Sonetih nesreče, objavljenih leta 1833. Ta dva para sta VERBA - MIUONARKA in HRAST - SOVRAŽNA SREČA!
'< T. Pretnar: Metrične osnove verza Prešernovih balad in romanc, v: XIV. seminar slovenskega jezika, literature
in kulture. Zbornik predavanj, Ljubljana 1978, s. 64.
" K. Gantar: K »Turjaški Rozamundi«, JiS IV (1958/59), s. 200.
31