L i s t e k. Sola in dom. (Odlomki.) I. p^ansko leto sem govoril na tern častnem rnestu o šoli in svetu. Pokazal sem po svojih mooeh, da sta oba združena tako, kakor čloT * vekove roke, kadar pošilja k Bogu srčno svojo molitev. In kakor vzdržuje ta v mnogih hipih, kadar skušajo življenski viharji dvigniti strašt nad razum, v duši tisto ravnotežje, katero obdrži človeka v mejah človeškega življenja, tako stavi spojitev šole s svetom in sveta s šolo pravi kitajski zid ob delovanji človeštva sploh. Ko bi ne bilo tega pravega in glavnega temelja, na katerera stoji človeška družba, tedaj bi se vrnili tisti časi, ko se je uklepal človeški rod v sužnost svojih strastij. Kar je solnce zemlji, to je šola svetu. Iz prvega izvira moc, rast in življenje prirodi, iz druge taisto človeku in njega rodu. Ne smemo misliti, da je govor tu le o ljudski šoli. Od nje ne rnorerao zahtevati, da kuje pravila in postave, ukaze in odredbe, pota in meje, kar vse je združeno v debelo knjigo, na katere prvi strani se bere, da je jarem, ki pade človeku na vrat, kadar se uvrsti med državljane tega ali onega vladarstva. Ona dela rahlo, na tihem. Beseda je v nji prvi gospod. In ta drži s svojo železno roko v svoji oblasti mlada srca, katera se zgodaj navadijo pokorščine in izpolnjevanja volje drugih, ker se morajo navaditi. Dostikrat se pripeti temu ali onemu ljudskemu uoitelju, da niu prileti na uho vprašanje radovednega učenca o tem ali onem. Znal bi rad, zakaj se mora vse tako goditi in zakaj niora vse tako biti, kakor se v šoli govori? — Na vrtu je posadil cvetico. Ponoči prihrumi vihar in konča tisto nedolžno rastlino! In njega veselje je ž njo končano! — V šoli je čul, da se sme vsakdo nedolžno veseliti. Ali se ni tudi on? — Zakaj je sedaj tako kaznovan, ako ni te žalostne kazni zaslužil? — Odgovdri mu, če rnoreš! Tolažil ga bodeš in veselil se na tihera, da imaš tako zaupnega učenca, dejal mu boš tudi, da vihar ne ve, kaj dela. — Razumno dete se pa bode morda sponmilo te ali one pravljice o vetru ali kaki drugi neživi stvari in dejalo bode: Zakaj je pa takrat vedel, kaj dela? In govoriti moraš spet, kakor veš, smeš in moreš, da ga prepričaš o krivici njega sodbe, da ukloniš misel in voljo njegovoo svoji besedi! — In takih primerov je več kot dovolj. Iz otroka se oglaša prosta sodba, ki se je od nekdaj že zatirala v človeku, a se do danes ni do cela zatrla. ln brž je treba na delo, da se uničijo kali, ki bi pozneje v raoži ali ženi bujno zagnale svojo rast, da bi se vzbudila v njem unicujoča želja, želja po krvi, maščevanji, smrti, katera zadeni onega, ki hoče držati njega oloveka v brzdi in ga z ostrogo gnati po poti, kateri ni po njega mislih in ki donaša le nekaterim korist, če ne njemu samernu. Clovek, katerega useka gad, reši se, ako si popolnoma izreže in izpere rano. Ako tega ne stori, stopi mu bodisi tudi le trohica strupa v krl, ki ga lahko do smrti ostrupi. In tako je v našem slučaji. Vemo, da ljudska šola stori, kolikor največ more, da pošilja raed svet pošteno, nepokvarjeno raladino. A kakor se bolniku vrne bolezen, ako se, ko zapusti posteljo, skrbno ne čuva, tako se vrne človeku tisto prirojeno slabo nagnenje, in kakor ogenj zanešen v slamnati strehi vihra in lomasti po svetu. A sedaj pridejo drugi učeniki! Tudi ti so hodili v šolo: spoznavali so sami sebe, slabosti človeške prirode, svet, kakoršen je pod mikroskopom — in tako je nastala tista knjiga, ki zapre vsakemu sapo, kdor pregloboko sope v okuženem zraku svoje prostosti! Da, šola, kateri ni odraerjena le šest ali osemletna doba, ampak d6ba sto in stoletij, rodila je trezne glave, ki so — rekli bi — puščale tudi treznim potoracem svoj razum kot bogato dedščino, s katero so polagoma postavili dom uravnane človeške družine. Razume se, da ni še danes vse tako, kakor bode čez toliko in toliko let, kakor ni bilo n. pr. takrat tak6 kot je danes, ko je še Martin Krpan nosil slavo slovenskega kmeta pred obličje cesarja Janeza. Zivljenska šola je težka, to ve in verjame vsak. V nji se ne uči iz knjig: treba je ostrega očesa, ki zašegeče človeka globoko v srci, ako vrže vanje svoj pogled. Modrijana nam pošlji Bog, kateri bode učaral v tako oko tudi silo, da bode vrgla iz srca — ali bolje — iz src vse, kar se ne upa na dan, kar potuhnjega životari v zlati posodi blagih človeških čustev, katera je izgnalo iž njo kakor tisti nehvaležni jež mamko lisico iz gorke lukne. In takrat se bode odprl božjemu solncu nov svet! In gotovo bi zaprlo od srarni svoje pleraeneče oko, da bi v hipu zavladala po zernlji večna noč in da bi v nji zainrla na vekov veke prikrita srca, ki so izvor največje oloveške bede! — 0, ko bi bil tudi v tem slueaji resničen rek: Wider den Tod ist kein Kraut gewaohsen! Taka smrt bi bila vir novemu življenju! E. Gangl.