PISMA BRALCEV
V prvi lciošnji štcvilki smo na zad-nji strani ponatisnili prispcvek iz gla-sila E informator z naslovom Kje si, stabilizirana zeljnica? K temu pri-spcvku scm pridal še svojega, v kate-rcm scm pcl slavo zclju in njcgovi veliki vrednosti za zdravo prehrano, ki pa jo prctnalo koristimo. Napisal sem tudi, da jc na naših poljih zclja iz lcia v kto manj, kcr je zclja na tržišču vsako leto več iz drugih republik in po nižjih cenah. Priddovake v Ijubljan-sfa kotlini zato že več lct načrmo usmerjajo v prideiovanje drugih zah-tcvnejših in v mcstu iskancjših vttnin in nc zelja, za katcrega menijo, da jc vrtnina »lenih« kmctov, ker zahteva manj dcla in je zato pridehvakev pre-več.
Beseda, ki sem jo tudi tedaj zapisal v narekovanju in si jc nisem izmislil jaz, je hudo užalila ug/edncga kmcto-valca in dolgoletncga pridelovalca ze-lja Antona Miheliča iz Hrastja 199a. Niscm žclcl nikogar uzaiiti, saj dobro vem, dasok bolj in maai uspcšni, icr
da sc nekateri težje prilagajajo povpra-šcvanju trga. Mislim, da je bil ta nare-kovaj namenjen njim in ne knim pri dclu. Tovarišu Mihcliču in vsem, ki so morda besedo »knih« tako razumc-li, se opravičujem.
SLAVKO GERLICA
• Tovariš Mihelič o pridelova-nju zelja v svojem pismu takole piše:
Proizvajalci zelja pridelujejo poleg zelja še tudi druge vrtnine, kot so krompir, razne vrste solate, mleko, živino itd., da pa je s pridelovanjcm zelja manj dcla, kot navaja pisec član-ka, naj povem, da tudi ni tako eno-stavno, kot si on zamišlja. Najprcj je dobra priprava zemlje, priprava seme-na, sadik, škropljenje proti raznim mrčesom in seveda tudi nc gre brcz motike in lo v času najvcčje vročine (julij, avgust), ko se ogromno ljudi kopa v morju, se pridelovalci zclja kopajo v lastncm znoju z motiko v ro-ki. Vsi ti proizvajalci zelja ne poznajo
6 do 8-urnega delovnika, ne prostih sobot in tudi ne prostih nedelj, ker živina nc pozna nedelje, poleg lega kmctje v naši občini sadijo zeljc kot drugo kulturo (prva odkos travc ogrši-ce iid.); na družbenem polju tega ne vidimo.
Kmetje s področja naše občine Mo-ste lmajo tradicijo kisanja zelja že prc-ko 40 lct in tudi kašeljsko zelje jc bilo poznano že med prvo svetovno vojno in po njcj preko meja Jugoslavije. Ze-Ija na področju občine ni v zadnjih lctih več pndclancga, ampak ga je težje prodati, prcko Mercatorja, Sadje zelenjava in Emone. Vzroki temu so, da večje količinc zelja prihajajo iz dru-gih delov Slovenijc in tudi iz drugih rcpublik, doma pridclanega zelja pa osuja, sicer pa se trgoviiu s kislim
zeljem iz leta v leto menjava - vzemi-mo primer iz leta 1986.
Naj odgovonm tudi avtorju članka glede stabilizirane zeljnice in o stolet-ni tradiciji Tomačevskc zeljarne. Kot poznavalec razmer vem, da je bila ze-ljarna ustanovljena po letu 1962-63, glede zeljnice pa menim, da bi bila investicija za stekleničenje mnogo predraga, uspeh pa je veliko vpraša-nje.
K članku še to: kmetje iz naših sosednjih republik so ime[i v letu 1986 rekordni pridelek koruze, dobili so celo nagrade, pa je tudi ne morejo prodati in sem prepričan, da se ni noben novinar spotaknil, da so leni kmetje, čeravno imajo manj dela s ko-ruzo kot s pridclovanjem zelja.