Poštnina plačana v gotovini.
Cena 25.— II*
Leto VI. - Štev. 24
Trst - Gorica 13. junija 1952
Spediz. in abb. post. I. gr.
DEMOKRACIJA
Uredništvo^ Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 62-75 Upirava: Trst, ulica S. Anastasio 1-c - tel. 2-30-39 LGojfiško uredništvo:. Gorita, Riva Piai«utta št. 18. CENA: posamezna Številka L 25. Naročnina: i»e%t!Čno L 100, lfrt«o L 1.200. — Za inozemstvo: mesečno L 170, letno L 2.000. — Poštni čekovni računi: Trst itev. 11-7223, Gorica štev. 9-18127
Izhaja vsak petek
Kaj pa sedaj?
Občinske volitve v angloameriški coni Svobodnega tržaškega ozemlja so izročile v izključno slovenske roke tri okoliške občine na kraški planoti in v obmorskem pasu od Sv. Križa pa tja do meje pri Tržiču. Tudi v dolinski občini, ki je prišla v kominformistične roke, odločno prevladujejo slovenski občinski svetovalci. Razumljivo je torei< da bo na vseh sejah občinskih svetov in v delu občinskih odborov slovenščina edini uporabljeni jezik, kakor je tudi razumljivo, da se bq uradovanje z občani razvijalo prvenstveno v jeziku, ki ga vsakdo med njimi govori.
Toda kakšni so pogoji za praktično izvajanje teh tako jasnih zaključkov in nujnosti? Znana Palu-tanova okrožnica je omejila uporabo slovenskega jezika na stopnjo nekakšnega vtihotapljenega in samo po sili razmer toleriranega zasilnega občevalnega sredstva, kateremu odreka enakopraven uraden značaj.
Stališče nadrejenih oblasti v tem vprašanju je jasno: ko je nabrežin-ska občina sklenila, da bo od svojih b o d o či h uslužbencev zahtevala, da morajo obvladati oba jezika, je Palutan ta njen sklep razveljavil in proglasil za nezakonit. Ne smemo izpregledati, da je slovenska občina v tem primeru predlagala, naj bi občinski uslužbenci poznali oba jezika, medtem ko ;e Palutan odredil, da je dovolj, če znajo samo enega — italijanskega, kateremu je tako edinemu priznal polno veljavo. Izven dvoma je torej, na čigavi strani je široko-grudnost in kje je ozkosrčnost!
Slovenskim občinskim svetovalcem v občinah, kjer imajo Slovenci daleko večjo večino, kakor pa ■jo imajo Italijani v Miljah ali pa v Trstu, ni nikdar prišlo niti na pamet, da bi Italijanom prepovedali, da bi se v občinskem svetu lahko posluževali svoje materinščine. Tega jim tudi v bodoče ne nameravajo preprečevati, ker bi to ne bilo v duhu narodnostne s trpnosti, ki-jc..zagovarjajo in uveljavljajo. Se več! Ker n. pr. dosedanji nabrežinski občinski svetovalci niso znali slovenski, so naši občinski ■odborniki običajno dajali vse svoje izjave v obeh jezikih, samo da so olajšali sporazumevanje in izme njavo misli. Pri tem jih ni prav nič bolelo, da so bili Italijani manjšina. Ali si lahko predstavljate kaj takega v Trstu ali v Miljah, čeprav so imeli slednjo občino v rokah kominformisti, katerim se kar sline cedijo od same »enakopravnosii vseh narodov«?
Taiko je torej med občinskimi svetovalci, odborniki in županom. Tu so Slovenci kazali vso strpnost, in razumevanje in ju bodo kazali, v kolikor bo treba, tudi v bodoče. Ker so pa novi občinski odbori narodnostno veliko bolj enotni kakor prejšnji, pač skoro ne bo izjem od, pravila, da bo slovenščina njihov tako rekoč edini uporabljani jezik In tu nastaja problem. Zapisnike sej občinskih svetov in odborov mora pisati občinski tajnik, toda kako naj tak uradnik izvršuje svo jo dolžnost, če ne obvlada jezika, v katerem govore občinski funkcionarji, katerim je podrejen, v kolikor zadeva občinske zadeve? Naj občina posebej naroči prevajalca< da bo gospodu tajniku tolmačil kaj se na sejah pravzaprav dogaja? Naj to vlogo prevzame sam župan ki morda tudi sam ne zna dovolj italijanski? Ce so slovenski občinski svetovalci doslej tolmačili svo-je izjave svojim kolegom, sosvetni-kom in soodbornikom, s tem še ni rečeno, da bi bili pripravljeni ali pa iz vljudnosti obvezani izkazovati enako pozornost tudi svojemu ■uslužbencu. Razlika je prevelika in bistvena!
Razmere nam torej kažejo, kako kratkovidno in sebično je bilo Pa-' lutanovo postopanje, ko je razveljavil sklep nabrežinske občine, pa katerem bi morali občinski uslužbenci obvladati oba v občini govorjena jezika. Ce bi hotele bili conske oblasti odkritosrčne, potem bi morale istočasno potegniti tudi nujne iz tega njihovega stališča izhajajoče zaključke: oznaniti bi morale, da ne more biti občinski svetovalec, še manj pa župan nihče, ki ne obvlada književne italijann ščine. To je namreč edini možni •način, da se zajamči potreben ozek stik in možnost sporazumevanju med izvoljenimi občinskimi pred* stavniki in občinskimi uradniki, lej ne znajo krajevnega jezika.
Seveda bi to bilo skrajno nedemokratično, posebno še na področi ju, na kateremu je mirovna pogodba priznala enkopravnost obeh tu govorjenih, avtohtonih jezikov. Za-
PORAZ V FRANCIJI
naj bo konec komunizma v Evropi?
Evropski komunizem ni nikoli predstavljal nevarnega pojava za zahodno skupnost. Bil je le medel odmev sovjetskega komunizma, kateremu je služil kot sredstvo za širjenje njegovih propagandnih zamisli v svetu.
Temu namenu sovjetske propa-; gande je v glavnem služila francoska komunistična partija. To zlasti v predvojni dobi, ker se je v povojnem času pojavila na odru evropskih političnih spletk v korist Sovjetov tudi italijanska komunistična partija. Vendar tudi po vojni ni francoski komunizem popolnoma izgubil svoje vodilne vl«>-ge v skladu s sovjetskimi nameni, ker se je italijanski komunizem moral nujno baviti še z začetnimi organizacijskimi zadevami, katero so francoski komunisti že zdavnaj prebledli; zato se je italijanski komunizem, v kolikor ni dobival neposrednih navodil naravnost iz Moskve, politično izživljal v senci francoskih komunističnih podvigov.
Zaradi tega je komunistični poraz v Franciji tem važnejši za bodočnost evropske celine:	poraz,
francoskega komunizma pomeni najprej borbeno vpadanje in nato nujen poraz tudi italijanskega komunizma!
V tem ie ves globoki smisel da-i našnjih protikomunističnih nastopov francoske vlade.
To je za nas velik nauk komunističnega poraza v Franciji.
Pa še nekaj moramo pri tem poudariti: nad francoskimi komunističnimi prevratniki ni žela svoj .največji uspeh samo Pinayeva vlada, ampak vse francosko delavstvo, ki je končno spoznalo, da se njegove koristi nikakor ne morejo u-jemati z onimi komunistične partije. To svoje spoznanje je francosko delavstvo na najzgovornejši način- pokazalo domači in svetovni javnosti s, tem. da se ni j?d£mla4; na poziv francoske KP, da bi s splošno stavko izsililo izpustitev komunističnega prvaka Duclosa, iti so ga zaprli zaradi organiziranja znanih neredov ob prihodu generala Ridgwaya v Pariz. To je ;>il za francoski in hkratu za ves svetovni komunizem zelo hud udarec!
Ce dodamo vsemu temu še vesti o važnih izsledkih francoske proti-vohunske službe o izdajalskem piotidržavnem delovanju komunističnih aktivistov, ki so Sovjetom izročali najzaupnejša vojaška poročila, bo podana tudi slika moralnega poraza francoskega komunizma.
To je razveseljiva stvar, vendar pa nas ne sme začuditi. Komunisti so doživeli neuspeh že v svojih poskusih, da bi paralizirali francoska premogovna področja leta 1950, d i bi preprečili izkrcanje ameriškega orožja v Franciji in pri svojem pozivu na splošno stavko v letošnjem letu. Očitno je, da ni vseh pet milijonov Francozov, ki so pri zadnjih volitvah glasovali za komuniste, pripravljenih, da bi se slepo pokorili partijski disciplini: Hudo nespametno bi bilo, če bi podcenjevali komunistično moč v Franciji, a še bolj nespamtlno bi bilo, če bi ijo pretiravali.
Mednarodni tisk je posvetil francoskim notranjepolitičnim dogodkom v zvezi z zadnjimi komunističnimi nemiri primerno pozornost. Oglejmo si še nekaj najznačilnejših poročil ameriškega, francoskega in italijanskega tiska, ki spričo komunističnega neuspeha soglaša v sodbi, da so komunisti doživeli polomijo, ker se francosko delavstvo vedno bolj oklepa svobode in ker komunistični vpliv močno pada.
»Komunistična moč v Franciji o-čitno ni več tako velika, kakor je
bila še pred nekaj leti — piše amei riški dnevnik Houston Chronicle. Ni še tako daleč, ko bi bili lahko komunisti s splošno stavko paralizirali vso deželo.«
Philadelphia Incjuirer piše, da je doživel komunistični poizkus splošne stavke klavrn neuspeh zaradi trdnega nastopa francoske vlade proti prevratnim akcijam komunistične stranke. »Ti trdni nastopi zakonitosti in reda so posledica spoznanja, da pomeni popuščanje komunistom samo uravnavanje poti za nadaljnjo komunistično napadalnost.«
(Pariški dnevnik Le Populaire pravi, da so se začeli francoski delavci bolj zavedati, da so njihovi cilji in cilji komunistov daleč narazen. »Francoski delavski razred se ni dal ujeti v past«, piše člankar Robert Verdier v tem listu.
V članku, ki ga je prinesel pariški dnevnik Franc Tireur, pa ja rečeno:	,
»Pod krinko gesel o miru in svo-
bodi in pod krinko psovk, obrekovanja in nasilja bi radi komunisti pritegnili v svojo napadalno politiko množico delavcev, ki ne mislijo tako kakor oni. Ti delavci dobro vedo, da jih hočejo s strategijo, ki jo vodijo od daleč in zviška, izkoristiti le za poskusne morske prašičke.«
Tudi' italijanski časniki vidijo v komunističnem neuspehu v Franciji vir novega opogumljenja.
»Neuspeh komunistične stavke je treba v glavnem pripisati vpadanju komunistične moči v mnogih evropskih deželah — piše turinski dnevnik Gazzetta del Popolo. Postopno spoznavajo ljudje resnico in namesto zaslepljenosti stopa spoštovanje svobode in zakonitosti.«
II Popolo pa pravi: »Dogodki v Franclji so vnovič potrdili, da se dobro organizirana demokratska država lahko učinkovito brani pred napadi katere koli stranke, pa naj bo še tako nevarna.«
Dogouori z Ifemčijo
to tega fornuilno niso napravili, toda po drugi strani so ustvarili vse pogoje, da bi to dejansko izsilili.
Rezultati zadnjih volitev, ki so slovenskim občinam dali še vernej-, ši narodnostni izraz kakoi- prejš-\ nje, pa kažejo, da je to nevzdržno Te občine potrebujejo take uradni-, ke, ki bodo vsaj po svojem jezikovnem znanju lahko uspešni posredovalci med njimi in višjimi oblastmi, ne pa popolnoma tuja telesa v občinski sredi in v breme občini skih proračunov. Pred seboj imti-mo praktičen primer demokracije v delu, na katerem se kažejo tako pretekli kakor sedanji za to vprašanje odgovorni (initelji v vsej svb-ji goloti. Naj tako ostane tudi v bodoče, vkljub vsem utemeljenim, dejstvom in očitkom?
>> * *
Ob dveh najvidnejših dogodku! svetovne politike v predpreteklem tednu, ob podpisu nemških pogodbenih dogovorov in ustanovitvi Evropske obrambne skupnosti, prinaša londonski Ecooomist sledeče razmišljanje:
»Ko te dni prevzema general Ridgway vrhovno poveljstvo zavezniških sil v Evropi, se odpira v sedanji hladni vojni novo borbeno obdobje. Eno dejanje dolgega diplomatskega boja s Sovjetsko zvezo za zvestobo Nemčije se je končalo in sedaj se pričenja drugo. Z enim od političnih dejanj predpretekie^ ga tedna — s podpisom pogodbenih dlJgovomv -— dobiva Zahodna Nemčija namesto mirovne pogodbe največ. kar more sedaj dobiti, in mnoge bistvene sestavine suverenosti. V drugem dogovoru pa sprejemajo Nemci pravice in obveznosti članstva v Evropski obrambni skupnosti. Tako je odprta pot nemški armadi dvanajstih divizij, kakih 200 tisoč mož in taktične letalske sile. če jim ravno ni dovoljeno imeti neodvisno nemško vojsko, obnovljenega generalštaba in pravice zn izdelovanje glavnih vrst znanstvenega orožja. V vsem tem morajo Sovjeti videti začetek nemškega preroda v zahodnem taboru, katerega konca ni mogoče predvidevati. Gotovo jih to vznemirja, kajti v nemških zadevah jim je bila iniciativa za trenutek iztrgana in stojijo pred resnim diplomatskim porazom. Zaradi tega pa pravijo on-\ ki so se v maju lanskega leta bali vojne in ki se je sedaj zopet bojijo, da bodo zato zdaj Sovjeti vrnili udarec.
Da ga bodo vrnili, o tem — kot sedaj stvari stojijo — ne more biti dvoma. Toda iz tega še ne sledi, du bo ta njihov udarec vojaški. Nemčija ni Koreja, dasi bi mogli zaradi prihoda generala Ridgwaya z bojišča na področje politike sklepati na nekatere podobnosti med obema tako oddaljenima deželama. Na meji med. Vzhodno in Zahodno Nemčijo ne more biti čisto lokalne vojne, v Berlinu ne kakega puča; to zagotavljajo jamstva, ki jih je Severnoatlantska obrambna zveza dala Nemčiji in obrambni skupnosti. Vsak poizkus, da bi Sovjeti nastopili s silo, bo naletel na enak odpor. To bi morali jasno razumeti na vseh straneh, kajti namen zavezniške politike v Evropi je samo zagotoviti zgovorno in mogočno svarilo pred napadom v kakršni koli obliki — in nič več. To morajo spoznati tako v Moskvi kakor v Washingtonu. In če mislimo, da Sovjeti ne vidijo tega svarila in bodo premišljeno izzvali vojno, potem že lahko z gotovostjo računamo, da je njihova igra v Nemčiji in v Evropi izgubljena. Kakor sedaj sto-jijo stvari, se zdi, da karte še niso bile razdeljene, a igra se že pričenja.«
sveta biti še vedno »zelo čuječi«, če hočejo ohraniti svojo svobodo. Dostavil je,, da je nemogoče za svobodne narode, da bi »lahko v trenutku udarili«, in da morajo zato Združene države koncentrirati svoje sile in ustvariti »uvaževanjai vredno obrambo«.
Po Eisenhowerjevem mnenju mora biti država, ki bi začela s totalno vojno, prepričana o treh stvareh:
1) da bo lahko v hipu dosegla zmago,
2) da bo zmagala v splošni vojni, in
3). 4u,bo lahko dosegla enako celotno produkcijo, kot jo imajo svobodni narodi.
General je izjavil, da po njegovem mnenju verjetnost, da bi Sovjetska zveza »premišljeno izzvala« tretjo svetovno vojno, »ni velika«, ker Sovjeti ne morejo doseči hipne zmage in jim primanjkuje go spodarskih virov za svetovni spopad.
»Ker Sovjetska zveza ne more doseči hipne vojaške zmage, upo rablja taktiko pronicanja v svobod ne države, da se polasti kontrole«, je nadaljeval Eisenhower in kot primer te taktike navedel komuni stični državni udar na Češkoslovaškem. General je dostavil, da je e-den od ciljev organizacije Atlantske pogodbe ojačanje svobodnih evropskih držav, da se s tem prepreči, da bi komunizem dobil kontrolo nad njimi s »podjarmljenjem korupcijo in zvijačo«. Poudaril je. da se je v preteklih mesecih med evropskimi narodi morala zelo dvignila in prav tako narastlo prepričanje, da se lahko svobodni ljudje sami branijo.
Na vprašanje, če misli, da naj bi se Španiji in Jugoslaviji odmer.Ua vloga v obrambi Evrope, je Eisen-hower izjavil, da bi ne bilo modro skleniti obrambnih pogodb s tema državama, dokler njuni vladi ne pokažeta večje »razsvetljenosti«.
Eisenhovver je še izjavil, da so podlaga varnosti vsake države duhovna moč, gospodarska sila in vojaška sila. »Ce odpade ena od teh treh stvari, je varnost enaka ničli«, je dostavil. Po Eisenhowerjevi izjavi temelji duhovna moč na veri v Boga, gospodarska sila na svobodnem delu, vojaška sila pa pomeni, da morajo imeti svobodni narodi zadostno moč, da bodo z vsakim napadalcem »v vojaškem ravnovesju«, kar pa ne pomeni napadalne sile.
SVOBODNI HBR0D1 morajo biti „zelo čuječi"
General Dwight Eisenhower je imel 3. Junija tiskovno konferenco na kateri je uvodoma izjavil, da bi bila vsaka država, pa tudi Sovjetska zveza, ki bi danes začela vojno, »zelo neumna«. Vendar je poudaril, da morajo svobodni narodi
f Dr. JOSIP ABRAM
nai-*	Si;	Si
mm
Ooje o Sredozemlju
Od 11. do 14. junija bodo v srednjem Sredozemlju važne skupne vaje atlantskih sil. Vaj se bodo u-deležile italijanske, britanske, francoske, grške in severnoameriške s-ile skupno s šestim ameriškim brodovjem, ki bodo pod povelj stvom admirala grofa Mountbatte-na, britanskega pomorskega poveljnika na sredozemskem področju.
Od 4. do 7. junija pa so bile skupne vaje Obmorskih, kopenskih in letalskih sil v nizozemskih vodah. Vajam je poveljeval nizozemski kontraadmiral C. W. Slot. Udeležile so se jih nizozemske, belgijske in britanske sile.
Zopet je padel hrast na naši gori. Dne 7. junija je preminul v Trstu dr. Josip Abram, starosta slovenskih narodnih delavcev na Tržaškem. Z dr. Abramom izgubimo Slovenci STO-ja moža, ki je bil po svojem plemenitem značaju, po svoji skromnosti in požrtvovalnosti vzor slovenskega sina, ki je vse svoje življenje tiho delal za svoj narod in njegov napredek.
Dr. Abram je bil rojen v Trstu 17. februarja 1865. leta. Po končani gimnaziji je šel študirat pravne vede na Dunaj. Ko je doktoriral in končal enoletno sodnijsko prakso, je vstopil kot koncipient v odvetniško pisarno dr. Mateja Pret-nerja v Trstu. Po končani pripravniški dobi je imel odvetniško pisarno dolga leta skupaj z dr. Ryba-rem, dokler se ni ta preselil v Jugoslavijo. Dr. Abram je bil ugleden odvetnik in je izvrševal svoj poklic vestno in nesebično vse do svoje smrti. Letos pozimi je obolel in v soboto ob 10. uri so mu rojenice prestrigle nit življenja.
Vsi tržaški* Siovenci žalujemo ob izgubi tega moža-narodnjaka in se pridružujemo v žalovanju njegovi soprogi gospe Milki in vsej družini, kateri je bil dr. Abram vzoren mož in skrben oče.
Po končanih visokošolskih naukih se je dr. Abram posvetil kot vsi naši intelektualci iz predvojnih časov nesebičnemu delu za narod. V družbi z dr. Rvbarem, dr. Sla-vikom, dr. Gregorinom, Nabergojem, Nadliškom, prof. Mandičem Miklavcem, Godino, Nagodetom Gorjupi in drugimi delavci, je stal dr. Abram v prvih vrstah. On je sodoživljal ves naš slovenski preporod na Tržaškem od 1890 naprej. Bil je ne le živa priča, ampak po-bornik onega velikega dela, ko so tržaški Slovenci korakali od uspeha do uspeha, od zmage do zmage, dokler niso postavili krono svojemu delu z veličastno zmago na državnozborskih volitvah 1907. leta, ki so bile ne le zmagoslavje slovenske tvorne sile, dela in bojev, ampak predvsem zmagoslavje prave, čiste narodne misli in zavesti, da stoje koristi naroda nad koristmi strank. V tem znamenju so tržaški Slovenci pojmovali svojo v-dinost in v tem znamenju so :s povzpeli pred prvo svetovno vojno do uspehov, ki bi bili delali čast vsakemu velikemu narodu, Samo vera v svojo tvorno moč, v svojo enakovrednost obvaruje na7 rod pred malodušnostjo in hlapčevstvom. In to vero smo imeli tržaški Slovenci!
Dr. Abram ni bil aktiven politik, njegov delokrog je bilo tiho, vztrajno, podrobno delo na šolskem, kulturnem in gospodarskem polju, brez častihlepja in stremu-štva.
Od 1. 1910 do 1. 1914 je bil dr. Abram tržaški deželni poslanec in občinski svetnik med 12 poslanci, ki jih je tedaj volil slovenski narod v tržaški deželni zbor in občinski svet.
Nad 50 let je bil predsednik tržaške podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda. Pod njegovim predsed-ništvom so s prispevki vsega slovenskega naroda pričeli in končali z gradnjo nove ponosne stavbe slovenske Ciril-Metodove šole pri Sv. Jakobu v ulici Giuliani-Montecchi. Stavba je bila dograjena 1907. leta in je stala tedaj 580.000 zlatih kron. Dr. Abram sam je večkrat zalagal iz svojega, da se delo ni ustavilo. Ciril-Metodova šola je bila dolgo let edina slovanska šola v Trstu in iz nje je izšel ves slovenski mestni naraščaj pred prvo svetovno vojno. Po vojni pa ni več Italija dovolila, da bi bila slovenska šola pri Sv. Jakobu odvisna od Ciril -
Metodove družbe, ki je imela glavni sedež, v Ljubljani. Zato so tržaški Slovenci ustanovili Slovensko šolsko društvo, ki je prevzelo vzdrževanje šentjakobske šole. Dr. A-bram je bil predsednik tudi tega društva, dokler ni bila šentjakobska šola leta 1930 od rimske vlade prepovedana kot zadnja javna šola s slovenskim jezikom v Italiji. Lastnica šolskega poslopja pri Sv. Jakobu je ostala Ciril-Metodova družba v Ljubljani in po drugi svetovni vojni poslopje ni več služUo svoji svrhi, to je slovenski šoli in kulturi, ampak je bilo izročeno komunistični partiji, kar je bilo za dr. Abrama in za tržaške Slovence trpko razočaranje.
Dr. Abram je bil dolgoletni od- . bornik Tržaške posojilnice in hranilnice (TPH), ki je sezidala teta 1904 v središču Trsta petnastropn^ veličastno stavbo, Narodni dom, središče našega kulturnega življe-n.a. V -onem času so prišli v slovenske i^)ke s pomočjo Tržaške posojilnice in hranilnice tudi grljan-ski hoteli s kopališčem. V novo do-> bo spada tudi ustanovitev največjega tržaškega denarnega zavoda Jadranske banke. Po odstopu predsednika Gracijana Stepančiča (1930) je bil dr. Abram izvoljen za predsednika TPH, tega našega za Jadransko banko največjega denarnega zavoda. Ostal je na čelu TPH vse do razpustitve 1940. leta s strani fašistične vlade na pritisk tržaških fašistov, ki so poročali v Rim, da ne morejo več trpeti »sramote«, da sta ostala v Trstu še dva slovenska denarna zavoda, TPH in Trgov* sko obrtna zadruga!
Pokojni dr. Abram je bil odbornik in sotrudnik še raznih do-ugih slovenskih društev in zavodov kol Dijaškega podpornega društva, Zadružne zveze slovenskih in hrvat-skih zadrug, Splošne hranilnice, Slavjanske čitalnice, z eno besedo, bil je povsod, kjer je bilo treba resnega in vztrajnega dela Nazad-. nje je bil pirvi predsednik društva Slovenski pravnik.
Ko je Italija zasedla po saintger-mainskem miru Primorsko in so se pričeli požigati naši narodni domovi in naše ustanove, je ogromno število slovenske inteligence in tudi narodnih voditeljev moralo zapustiti te kraje. Dr. Abram je bil eden onih redkih naših javnih delavcev, ki so ostali po prvi svetovni vojni na svojem mestu. Jugoslovanska vlada mu je bila poverila v začetku, dokler ni bil ustanovljen v Trstu konzulat, zastopstvo svojih koristi na tem ozemlju. Ko je še gorel 14. julija 1920 od fašistov zažgani Narodni dom, je italijanska policija iz strahu pred slovenskimi protidemonstracijami vzela med tri talce tudi dr. Abrama.
Med drugo svetovno vojno je pričakoval kot vsi. Slovenci končne odrešitve in svobodo našega naroda tudi na Tržaškem. Kot vsi zavedni Slovenci je bil dr. Abram trpko razočaran nad potekom razvoja, ki nam ni prinesel odrešitve in svobode, ampak do najskrajnejših mej potencirano politično in razredno sovraštvo in bratomorni boj.
Ko smo pričeli i. 1947 na Tržaškem in Goriškem s slovenskim demokratskim gibanjem kot odpor proti političnemu komunističnemu terorju v borbi za naše narodne ideale in svetinje in za moralne vrednote našega naroda na podlagi krščanskih načel, za človeško dostojanstvo in svobodo poedinca, se je dr. Josip Abram naravno pridružil našim demokratskim vrstam, ker so bila naša načela o narodnosti. veri, demokraciji v bistvu načela, ki so ga vodila skozi vse njegovo življenje.
Tako je on kot častni predsednik predsedoval ustanovnemu občnemu zboru Slovenske demokratske zveze za STO v Trstu dne 21. decembra 1947 in je ostal vse do svoje smrti njen član in somišljenik.
Pri zadnjih volitvah, četudi težko bolan, je zahteval, naj ga po-neso na volišče, kjer je izvršil zadnjič svojo narodno dolžnost.
Mi potrebujemo takih mož-zna-čajev, trdnih in neupogljivih, celih mož, kakor je bil prav dr. Abram. Njegov lik ostane izročen na veke zgodovini slovenskega naroda. Ali njegov lik bodi tudi živ zgled nam vsem, posebno pa naši mladini, katera naj se zaveda, da materializem razjeda pri vsakem narodu celice narodnega telesa -ter da je samo v idealih in moralnih narodnih vrednotah podlaga za napredek narodov in človeštva!
dr, Josip AGNELETTO
I S
A
Ali govori sv, Duh samo po italijansko ?
Kot katolik nimam namena napadati cerkvenih oblasti, vendar pa se v Trstu in v Vidmu dogajajo tako velike napake, da tega tamkajšnjima škofoma nikakor ne moremo izpregledati.
Ta dva »dušna pastirja« s svojim protislovenskim delovanjem globoko grešita ne samo proti naravnemu pravu, ki je tako staro kakor človeška narava, temveč tudi proti jasnim cerkvenim načelom in predpisom, ki zahtevajo, da se vera o-znanja vsakemu narodu v lastnem jeziku. Ze sv. Gregor Veliki (lera 604) je priporočal misijonarjem na Angleškem, naj se prilagodijo ljudstvu v vsaki reči, ki ne bi nasprotovala krščanski resnici in nravnosti. Drugi papeži so večkrat opominjali misijonarje, da ni čreda za pastirja, temveč pastir za čredo, t. j. da se morajo duhovniki prilagoditi ljudskim potrebam.
Najbolj znamenite so zadnje misijonske okrožnice »Maximum ii-lud« papeža Benedikta XV. in »Re-rum Ecclesiae« Pija XI.
V teh okrožnicah je izrazito zapovedano, da se mora misijonar dobro naučiti jezika onega« naroda med katerim želi delovati. Pij XI. je še celo ukazal, da misijonar, ki v dveh ali treh letih dokaže, da se ne bo mogel naučiti jezika, je bolje, »da se vrne v domovino, ker bi s svojo nesposobnostjo izposfa-vil pri ljudstvu božjo besedo v za-srfieh«.
»Ce pa krščanski ljudje«, pravi imenovani papež, »ne slišijo v cerkvi domače besede in se ne morejo spovedati niti na zadnjo uro (kakor vemo, da se je zgodilo v Slov. Benečiji) v svojem jeziku, je čislo naravno, da se jim s tem cerkev zamrzi in da se začnejo cerkvi od-tujevati. S takim ravnanjem ljudi od cerkve odbijati, to imenujemo brezvestnost.«
In še: »Cerkev ne sme biti nikdar in pri nobenem narodu sredstvo za raznarodovanje.«
Dne 6. januarja 1920 je izdala cerkvena oblast v Rimu (S. C. de Propaganda Fide) strog ukaz misijonarjem, da se ves pouk, cerkveno petje in molitve (razen liturgič-
nih, ki so latinske) smejo vršiti edinole v domačem jeziku.
V knjigi Nationale Minderheiten und Kath. Kirche, ki jo je izdal nemški misijonar dr. Theodor Gren-trup S. V. D., pripoveduje pisatelj, kako je bilo v Alzaciji-Loreni pred 1. 1870. Vse šole so bile francoske. Francoska vlada je od škofa Du-ponta v Metzu, po rodu Francozu, zahtevala, da mora tudi v nemških župnijah vpeljati nauk in pridige v francoskem jeziku. Skof Dupont se je temu uprl in zaključil svoje protestno pismo s temi besedami:
«... zato jaz ne morem nuditi svoje pomoči k temu početju, ker tako velike odgovornosti ne morem sprejeti nase.«
Tako francoski škof. Lahko mirno rečemo, da takih škofov med Italijani ni.
Sv. pismo piše, kako je na bin-koštni dan, t. j. na rojstni dan sv. Cerkve, govoril sv. Peter zbrani množici različnih narodov in da ga je vsak razumel v svojem jeziku.... Ali je mogoče, da samo nam sv. Duh ustih škofov. Santina in Nogare ne zna govoriti drugače, kot samo po italijansko?
Korak naprej v zadevi rešitve opcijskih izjav
Pretekli teden je začelo jugoslovansko poslaništvo v Rimu obveščati s posebnim pismom vse optante, da je bil njihov odlok o rešitvi opcijske izjave za ohranitev italijanskega državljanstva dostavljen italijanskemu ministrstvu za zunanje zadeve. V pismu navaja omenjeno poslaništvo tudi točni datum dostavitev odloka, zraven pa še o» pravilno številko.
Skoro ne mine dan, da ne dobi kak opant slovenskega porekla m tudi obojnega porekla pismo iz Ritna, ki ga tako reši skrbi in sitnosti. Sitnosti pa gotovo ni še konec, ker bo treb« počakati, da se rimsko zunanje ministrstvo odloči za izročitev odloka vsakemu prizadetemu optantu. In ker je državna birokracija vsem dobro znana, menimo, da bo tudi tokrat zadeva hodila svojo polževo pot.
Kljub temu je dokaz končne rešitve opcijske izjave tu in se ni bati, da bi ga lahko italijanska vlada mogla razveljaviti, ker temelji rešitev tudi na dvostranskem dogovoru od 23. decembra 1950. Rimsko ministrstvo utegne kvečjemu nekaj časa vročitev odlokov še
Zakaj asawladujejo?
Tam pozimi smo parkrat pisali v zadevi odstopa Finančni inten-danci v Gorici prijav škode, ki jo zavezniške čete povzročile v bivši coni »A« na Goriškem od maja 1945 do 15. septembra 1947 ali pri vežbanju z orožjem ali pa zaradi rekvizicij. Vse te prijave je tja do februarja-marca tega >eta reševala Zavezniška vojaška uprava iz Trsta po svojih uradih, ki so poslovali zadovoljivo točno in s precejšnjo naglico reševali prijave ter plačevali odškodnino. Seved? v splošno zadovoljstvo prizadet’h oškodovancev. Toda na zahtevo in stalni pritisk rimske vlade se je Zavezniška vojaška uprava vdala in prijave odstopila Finančni in-tendanci v Gorici, ki je uvedla tudi za te prijave enak postopek kot za vsako prijavo vojne škode in še
več, ker morajo vsi prizadeti oškodovanci ponoviti prijavo na kolko-vanem papirju, medtem ko tega Zavezniška vojaška uprava ni zahtevala. Poleg tega morajo obno-, viti vse listine, kar se tiče dokaza nastale škode in pravice do odškodnine. Pač po znanem počasnem in nepotrebno strogem pravcu državne birokracije! Tega mučnega •in dragega formalizma Zavezniška vojaška uprava ni zahtevala. Zaio moramo vzeti na znanje, da se nismo varali, ko smo pisali, da prinaša odstop rešitve . takih prijav Finančni intendanci v Gorici našim ljudem le sitnosti, skrbi in strošk° ter večno čakanje. Koliko poti to morala vsaka stranka storiti, pred-no pride do plačila! Koliko muke in težav bo treba še prestati! Nismo se torej varali!...
IZ SLOVENIJE
Likvidacija stare zadruge v Idriji
'Na zadnjem občnem zboru »Potrošniške zadruge« v Idriji (aprila t. 1.) so sklenili, da se ta nad petdeset let stara ustanova kgr na lepem likvidira.
Ta ukrep je prišel popolnoma nepričakovano in je nemalo razburil domačine, ki so videli v tej zadrugi močno in zanes>jivo gospodarsko podjetje, ki je kljubovalo skozi 54 let vsem političnim in gospodarskim viharjem.
Nepričakovani smrtni udarec od zunaj je kar naenkrat zadušil delo in rast vedno aktivnega bivšega »konsumnega društva«, ki je po priključitvi v bistvu ostalo isto, le ime se je predrugačilo v morda bolj slovensko zveneče »potrošniška zadruga«. Ta ustanova je v vsem svojem življenju nesebično podpirala s svojimi fondi razne krajevne kulturne in narodne u-stanove ter je med zadnjo vojno ogromno darovala za potrebe partizanskih edinic.
Duša in srce tega gospodarskega kompleksa, ki je ob zadnjem občnem zboru imel deset stanovanjskih hiš, tri špecerijske in eno tekstilno trgovino, menzo, gostilno, pekarno, gozd in vrt (poleg vseh ostalih premičnin!), je bil vedno tajnik te ustanove, ki jo je spremljal od rojstva do nasilne smrti $ tisto očetovsko skrbjo in budnostjo, kakršne so zmožni le redki!
Zadnje čase je imela zadruga, kot piše Nova Gorica, 42 uslužbencev pod vodstvom omenjenega tajnika in treh drugih uradnikov. Pod tem vodstvom je zadruga i-mela naravnost zavidljive uspehe: v lanskem letu je imela prometa za 88,592.701 din in je dosegla bla-j govni načrt za 132,3 odst. Iz svojih fondov je v poslovnem letu 1950/51 darovala: 386.154 din za kulturno -prosvetne namene, 105,187 din za Rdeči križ Slovenije in 52.593 din 7.a socialno skrbstvo. Poleg tega je imela še posebni podporni fond, iz katerega je n. pr. že v letošnjem letu darovala potrebnim članom za 10.000 din blaga.
Vse torej kaže, da je ta zadruga, kot priznava tudi Nova Gorica, »u-spešno odigrala svojo nalogo v
vseh dosedanjih pogojih«. Zaradi tega res ne moremo razumeti u-ki-epa, s katerim so oblastva poslala to važno gospodarsko ustanovo v likvidacijo in samovoljno razdelila vso njeno imovino. Res je sicer, da bodo vsi »zaslužni uslužbenci« nameščeni pri novoosnova-nem podjetju »Izbira«, toda take ustanove, kot je bila Potrošrtiška zadruga oziroma Konsumno dru-, štvo, ne bo nikoli več, ker ne bq na vodstvu tiste glave in tistega srca, ki je doslej tako uspešno vodilo to pravkar nasilno zatrto gospodarsko podjetje.
Občine s gorita okraju
Po novi upravno-teritorialni razdelitvi bo imel goriški okraj 15 občinskih odborov in dve mestni občini v Novi Gorici in v Ajdovščini; tako ima sedaj goriški okraj, vsega skupaj 17 občin s približno 66.800 prebivalci.
Z reorganizacijo upravnih enot se je število uradnikov skrčilo na minimum. Največje občine, kot ta Nova Gorica in Ajdovščina, bodo imele samo po devet uradnikov,, manjše občine pa komaj po dva ali tri! S to masovno odpravo u-radnikov so se upravni stroški znižali v vsem goriškem okraju od, 1.192.000 na 720.000 din na mesec.
Skoro istočasno so uvedli tudi. spojitve gospodarskih podjetij v večje gospodarske enote, ki bi po načrtih morale biti donosnejše ali pa vsaj manj pasivne kot doslej.
Bodočnost bo dala najboljšo sodbo o teh novih ukrepih, ki so vsaj v nekaterih primerih pretirani fn izvedeni po nekem abstraktnem planu.
Tolminsko
V vsej nad 30 km dolgi Baški grapi je sedaj samo ena občina, in sicer na Grahovem.
K svetolucijski občini bo po novi razdelitvi pripadalo približno vse ozemlje, kot je bilo zadnje čase pod Italijo. Izjemo tvori le novo ustanovljena občina Tribuša, ki i-ma v %vojem območju poleg Spodnje in Zgornje Tribuše še vas Stop-
nik. Vse vasi šentviškogorske planote pa spadajo sedaj zopet pod občino Sv. Lucijo ob Soči.
Po dolgem ugibanju so se končno le zedinili voditelji nove socialistične družbe na starem Mostu pri Sv. Luciji ob Soči, da se bo odslej Sv. Lucija klicala Most, kratko in malo Most in ne Most pri Sv. Luciji, kot je Pregelj pisal.
Ti tovariši »nimajo nič proti ve-ri«, a nočejo, da bi se vera vtikala celo v nedolžne vasice in jim dajala stara reakcionarna imena. Iz istih razlogov so tudi lepo šentviško gorsko planoto preimenovali v. planoto. Menda imajo v načrtu še radikalnejše novosti: vsi pravoverni funkcionarji se odslej ne bodo več klicali Valentin, Boris, Ivo, Jožef in podobno, kot smo bili pač navajeni, ampak zemlja, zvezda, njiva, kamen, nekateri celo miško, breza.... To je doslednost, katero moramo spoštovati! Pričakujemo, da bodo dosledno svojemu napredku prej ali slej pometli tudi z reakcionarnim sistemom hoje in začeli vsi hoditi po glavi. Do tega bo menda prišlo še v tej petletki.
Vrtojba
Kot poroča list Nova Gorica, so na bloku pri »Rdeči hiši« italijanske obmejne oblasti pridržale jugoslovanskega državljana Alojzija Zi-bernika, ki je s kamionom prišel z rednim potnim listom v Italijo, kamor je menda peljal opeko. Pridržali so ga v goriških zaporih, ker je bil obsojen leta 1948 na štiri leta zapora zaradi ugrabitve ljudi.
Brda - Medana
Pred kratkim so aretirali Larko Prinčiča, tajnika krajevnega odbira v Medani. Ugotovili so, da si jo pridržal 48.000 din iz blagajne krajevnega odbora. Prepričani so, da ima na vesti še vse kaj več kot samo teh 48.000 din. Težko je reči, kaj čaka tega »socialistični družbi nevarnega elementa«, če pomisli-, mo, da so v Beogradu o®odili na smrt štiri mladoletne študente, ki, niso ukradli tako visoke vsote, ampak le nekaj bonov za nakup blaga.
zavlačevati, kot zavlačuje na primer vročitev tistih, ki so ji bili rio-stavljeni že 27. novembra 1951, kot izhaja iz sporočila jugoslovanskega poslaništva. Druga skupina odlokov, kot doznavamo iz raznih pisem, je bila dostavljena pa 31. im, ja 1952.
Ker predstavlja pismo, ki so ga optanti sedaj prejeli, vendar nekak dokaz, da je opcijska izjava ugod-( no rešena, svetujemo prizadetim strankam, da se javijo na svoje pristojno županstvo in prosijo, ;la jim izda potrdilo o italijanskem državljanstvu. Poleg tega menim), da morajo sedaj tudi slovenski optanti pošiljati svoje otroke v šole s slovenskim učnim jezikom. Od strani oblastev pa pričakujemo najmanj to, da ne delajo nobenih ovir niti glede priznanja italijanskega državljanstva niti glede obiskovanja šole po prosti izbiri.
Pojasnilo županstva
Goriško županstvo je poslalo tisku za objavo odgovor svetu delavcev družbe SELVEG na pritožbo zaradi domnevne krivične previsoke odmere družinskega davka.
Županstvo pojasnjuje v svojem odgovoru, da je pritožba neutemeljena in da sta tako zadeva, kot jo tolmači svet delavcev (»Commis-sione interna«), kakor tudi primerjalna lestvica, na katero se pritožba opira, zgrešeni.
Županstvo zagotavlja, da ni imelo namena, določiti družinski da-) vek po načinu, kot ga je svet delavcev napačno razumel.
Delapec, ohrani suojo značajnost!
Ker opažam, da se nekateri slovenski delavci v Tržiču in Gorici obnašajo nekatn čudno prikrito in se izjavljajo za kominformiste, kadar so v družbi teh, za titovce pa kadar se doma ne bojijo prvih, sem jim namenil teh par besed v obsodbo takega ravnanja in v spod-, budo k značajnosti, ko gre za njihovo politično opredelitev ter narodno izpričanje.
Neznačajno je namreč za slovenskega delavca, da se ponaša s tem, kar ni. Trditev, da je kominfor-mist, ga ponižuje pred tistimi, iti vedo, da to ni. Trditev, da je tito-vec, ker je Tito .socialist, ga zopet ponižuje, ker s-tako izjavo dokazuje, cia o socializmu kot takem nima pojma in da ne zna ločiti prave socialistične doktrine in njen socialni in gospodarski naiik od navadnega nasilnega strankarskega režima, ki nima s socializmom nič opraviti in nič skupnega, tudi če je v rokah komunistov.
V resnici sem naletel na take .slovenske delavce, ki se v družbi kominformistov 'izdajajo za pripadnike Stalina, doma pa trdijo, da so pristaši Titovega komunizma. Niti .rte vedo, da je komunizem povsod enak, tako v Sovje'tiji kot v Jugoslaviji!
Zakaj in čemu se ti delavci sramujejo svoje narodnosti, ko se znajdejo v družbi italijanskih delavcev kominformistov?
Na drugi strani bi se moral sleherni zamejski slovenski delavec zavedati, da Tito ne gradi socializma v Jugoslaviji, ampak da vodi le zloglasen policijsko strankarski, režim, ki mu ni enakega v državah izven sovjetskega okvira.
Delavec in kmet občutita tudi v Titovini najtežje posledice takega
Tr
oim umor
Zaradi tehničnih ovir priobčujemo članek o Marrajevem trojnem zločinu, ki je vzbudil toliko zgražanja in hkratu pomilovanja za nesrečne žrtve, šele ta teden.
V petek 30. maja ob 9. uri zvečer se je pripetil v Gorici kar troj? ni namerni umor, ki ga je zagrešil 40-letni Renzo Marr^, tobakar iz ulice IX Agosto, zraven cerkve Srca Jezusovega,,
Renzo Marra, po rodu iz Stever-jana (kjer se je gotovo še imenoval Maraž, sedaj pa postal že poitalijančen Goričan!), se je leta 1945 vrnil iz angleškega ujetništva, kamor je padel kot pripadnik italijanske vojske v Afriki. Vrnivši se iz ujetništva, ni našel več svoje žene, ker so mu jo bili odpeljali meseca maja 1945 in se več ni vrnila. Njegov sin, sedaj 16-letni Franko, je živel brez prave vzgoje in je dorasel precej razuzdano. Renzo Marra, živčno zelo raztresen, je vodil tobakarno v ulici IX Agosto in se s tem poslom preživ-, Ijal.
Spoznal pa je tudi ženske, Kot na primer Elizabeto Piccoli in Ivano Di Benedetti ter se z njima družil. Piccoliijevi je tudi posodil C0(^ tisoč lir baje z namenom, da podpre prizadevanje nekega inženirja Marcona. ki je nekaj izumil, pri čemer bi zaslužil okoli 60 milijo-) nov lir. Dvajset milijonov bi moral dobiti Marra kot nagrado za posojenih 600 tisoč lir.
Zadnje čase pa so se dohodki Marrove tobakarne začeli nižati in, tako je zahteval od Piccolijeve, naj mu posojenih 600 tisoč lir kratko in malo vrne.	k
%>da Piccolijeva mu denarja ni, mogla vrniti. V petek 30. maia predpoldne je Marra šel v Videm, da poišče Piccolijevo sestro in skuša doseči vrnitev denarja. Piccoli-| jeve sestre v Vidmu ni našel. Ves iz sebe se je odločil že v Vidmu, za tragedijo. Zato je iz Vidma naročil po telefonu, naj v goriško te-, lefonsko čakalnico pokličejo 7.a 9, uro zvečer Elizabeto Piccoli, Ivano Di Benedetti in Josipa Lebana, steklarja v ulici Bellinzona.
Z večernim vlakom se je Marra pripeljal iz Vidma nazaj v Gorico. Na postaji je najel taksi in šel domov. Tu si je nabasal revolver, v žep pa stavil dve ročni bombi, vzel s seboj 16-letnega sina Franka in se napotil proti telefonski čakalni7 ci. Po poti je s sinom izpil nekaj konjaka.
Med potjo je sin Franko zaslutil, da oče namerava nekaj hudega, zato ie stekel v čakalnico, da b<i tam čakajoče ženske obvestil, nai se poskrijejo, Toda oče je bil takoj za njim in začel streljati najprej proti Elizabeti Piccoli, ki je bila na mestu mrtva, potem proti Di
Benedettijevi, ki se je zgrudila n.a tla težko ranjena, nato pa še proti lastnemu sinu Franku, ki je tudi bil na mestu mrtev. Končno je Marra vrgel pod svoje noge bombo OTO z namenom, da konča tudi samega sebe. Toda ostal je pri življenju, ker ga je bomba le ranila, in bo okreval.
Ivana Di Benedetti, o kateri =e govori, da je bila Marrova ljubica in nad katero se je maščeval, ko-, naj bi ga bila zapustila, je umrla v bolnici v ponedeljek 2. t. m.
Na telefonski poziv pa se ni odzval g. Josip Leban, ki je tako ostal pri življenju. Trdijo, da pripisuje Marra g. Lebanu krivdo za deportacijo svoje žene. Sicer pa ne zna dati nobenega točnega pojasnila ali dokaza v zadevi!
Mesto .je še vedno pod vtisom tega težkega krvavega dogodka in obsoja podivjanega Marro, ki se ni zavedel niti svojega očetovstva in je kruto sprožil revolver proti lastnemu mladoletnemu otroku. Le nekateri 'italijanski časopisi priobčujejo vse mogoče članke iri razloge, kot da bi hoteli iskati opravičilo za tak zločinski Marrov nastop.
Občni zbor združenja trgovcev
V ' nedeljo 8. t. m. je bil redni občni zbor goriških trgovcev, na katerem je izčrpnt> poročal predsednik g. Mattioni o delovanju tega združenja. Gospod Rudi Braiuž je povzel besedo v zadevi samovoljnega imenovanja zastopnikov v občinsko komisijo, v katero niso prišli Slovenci v zadostnem številu, ter vprašal, če je tudi vodstvo združenja trgovcev ravnalo tako kot druge ustanove. Prejel je odgovor, da se bo v tem oziru vodstvo združenja trgovcev ravnalo brez vsakega diskriminacijskega kriterija ter povzelo korake, da se morebitne krivice preprečijo in popravijo.
nasilnega režima, ki ju je vrgel nazaj v dobo, ko so bili delavci še brezpravno orodje v rokah neusmiljenih kapitalističnih mogotcev, ni so ju izmozgavali in izsesavali rto zadnje kapljice krvi!
Prav in pošteno ter pravično ,,e posvetiti posebno pažnjo sindikalnemu vprašanju za izboljšanje delavskega in kmetskega razreda. A še posebno budno je treba paziti, da nekdanjih gospodarjev - izkoriščevalcev ne nadomesti država -izkoriščevalka, kot .se je zgodilo prav v vseh slovanskih državah!
Se posebno pa. je treba ohrani!! svojo narodno zavest, da nas tuji, delavci ne bodo sianiotili in izrabljali v njihove politične in strankarske ter nacionalne namene. Spoštujemo se drug drugega, toda ljubimo svoj rod!
*	Slovenski	delavec
Sporazum vtržiških ladjedelnicah
V petek 6. t. m. je po dolgotrajnem gibanju delavcev prišlo v Gorici na pokrajinskem uradu za delo do sporazuma med vodstvom Združenih jadranskih delavnic (C. R.D.A.) in vodstvi treh sindikalnih delavskih organizacij končno vendarle do sporazuma, po katerem se je vodstvo ladjedelnic obvezalo plačevati nagrado za proizvodnjo, •in sicer moškim po 8.000 lir na mesec, ženskam po 5.000, vajencem pa po 3.000. Delavcem, ki zaradi stavke v drugih oddelkih niso mo-, gli delati, plača vodstvo ladjedelnic vse dnine. Dva sindikata, in sicer Italijanska zveza dela ter CISL (Italijanska konfederacija svobodnih sindikatov) sta poravnavo sprejela, tretja, t. j. CGIL (Splošna italijanska konfederacija delavcev), pa je sporazum odklonila, češ da bi nagrade za proizvodnjo morale veljati tudi in bi*i plačane tudi za nazaj; da delavci potrebujejo dve obleki na leto, sedanji sporazum pa jim nakazuje samo eno; število vajencev, ki jih vodstvo ladjedelnic sprejme, je še vedno nezadostno.
In ker se je tudi FIOM (Zveza italijanskih kovinarjev), včlanjena v tem .sindikatu CGIL, izrekla proti sporazumu od petka 6. t. m*, .ie v ponedeljek 9. t. m. stavkalo v Tržiču kakih 4000 teh delavcev in okoli 100 uradnikov. Ker so drugi sindikati v premoči, ostane sporazum od petka 6. t. m. v veljavi.
Štipendije za bolničarke
Bolničarke, ki bi se rade udeležile posebnih tečajev, lahko zapro-, sijo za štipendije. Prošnjo mora;o nasloviti na zavod, kjer bodo tečaji, tekom tega meseca.
Počitniška kolonija
Počitniška kolonija za slovenske učence iz mesta bo letos poleti v šoli v ulici Croce.
Zlata poroka
V soboto 14. t. m. bosta praznovala v Velikih Zabljah pri Ajdovščini zlato poroko g. Maks Troha in njegova gospa soproga.
Starša desetero otrok, od katerih osem še živečih, sta neutrudna m neumorna vseskoz skrbela z« krščansko vzgojo svoje dece.
G. Maks, sedaj v pokoju, je služboval kot paznik nad 27 let v koprski kaznilnici. Za časa prve svetovne vojne je s kratkim presledkom ostal v Kopru, kjer se je u-dejstvoval tako na političnem polju kakor tudi v glasbenih krožkih ter pri prireditvah narodnega duha.
Ni se izneveril svojemu prepričanju niti v času nevarnosti za vsakdanji kruh.
Obred zlate poroke bo izvršil isti duhovnik, ki ju je zvezal kot n i-voporočenca. Iz Amenike pridejo na to slavnost brat in sorodniki. Skupno z njihovimi otroki na lej strani meje voščimo uglednim staršem mnogo veselja in sreče in jima čestitamo: Naj bi ju Bog ohranil še celo vrsto let!
Rupa pri Gorici
V soboto 14. t. m. bosta praznovala zlato poroko naša domačina Franc Cernic in Marija Alojzija Pavletič.
Vsi domačini iskreno čestitamo jubilantoma in jima želimo zdravja in še mnogo srečnih dni.
DAROVI: Namesto venca daruje v počastitev spomina pok. dr. Josipa Abrama družina Josipa Pu-halja 5.000 lir za Slovensko dobrodelno društvo v Trstu.
Vsakourstno pohištvo: SPALNICE, JEDILNICE. KUHINJE ITD. - PO NAROČILU IZVRŠI VSAKO DELO. - POROŠTVO ZA DOBER NAKUP. - TOVARNIŠKE CENE. - DELO SOLIDNO, - DOMAČA TVRDKA.
Tovarna pohištva
Tel. 32
K R M I N
Cormons prov. Gorica
+£. Leto VI. - Stev. 24
D E MOK RACIJ A
Stran 3.
Spremembe angleškega narodnega gospodarstva pod Jurijem VI
Članek izvira iz peresa gospodarskega komentatorja britanske radijske družbe B.B.C V šestnajstih letih vladavine angleškega kralja Jurija VI., to je v, času od leta 1936 do 1952, so se prilike britanskega narodnega gospodarstva skoraj popolnoma spreme-, nile.
Ta sprememba vpliva neposredno na način življenja vseh angleških državljanov. Danes je Velika Britanija razmeroma veliko revnejša, kot je bila leta 1936. Vendar lahko trdimo, da je sedaj bogatejša, kar zadeva njeno proizvodno zmogljivost, razvojne možnosti njene industrije in njen socialni napredek. Obe svetovni’1 vojni sta izčrpa’i njeno ogroihno bogastvo, ki si ga je Anglija ustvarila v stoletju svojega svetovnega gospodarskega prvenstva. Zato si sedaj sama nalaga najstrožjo varčnost, ki je splošno znana pod imenom »austerity«. To pa ne pomeni, da je oslabljena. Nasprotno, danes sta duh in življenjska sposobnost Velike Britanije veliko močnejša kot leta 1936,
ko je stopil na prestol pokojni kralj Jurij VI. To je angleški narod, ki sicer visi na svojih izročilih, dokazal ne le na industrijskem področju, marveč zlasti z naglostjc, s katero se je lotil v resnici izrednih socialnih reform.
Temu ni bilo tako leta 1936. Kot ves ostali svet, se je tudi Anglija tedaj borila proti hudi gospodarski stiski in menila, da ni mogoče rešiti vprašanja njenih dveh rrjili-jonov brezposelnih, in je križanih rok gledala, kako se krči svetovna trgovina, od katere je bila odvisna, ker se je zanesla na svoje bogastvo, ki ii je še ostalo od prejšnjega stoletja.
Deset let pozneje je bila Velika Britanija zmagovalka po drugi svetovni vojni, vendar se je tedaj našla pred veliko težjimi vprašanji kot poprej. Gospodarskih zalog, s katerimi bi si Anglija lahko pomagala, ni bilo več na razpolago. Te rezerve je žrtvovala za obrambo domovine in resnične demokracije. Vendar se današnja Anglija razlikuje od predvojne po svojem du-
hu, s katerim se je lotila in se loteva nujnih vprašanj. Ce je kljun temu stiska v Angliji danes še hui-ša, je temu kriva okolnost, da je Velika Britanija sestavni del sVeta, ki težko trpi od političnih razprtij, in da se od njega ne more in niti ne skuša ločiti.
Angleži so svojo industrijo sedaj obnovili. Razen premogovne proizvodnje, katere ni mogoče v kratkem času obnoviti, je proizvodnja pretežnega dela angleške industrije, na kateri sloni moč Velike Britanije, mnogo večja kot kdaj koli. Kljub temu, da se je prebivalstvo Anglije v zadnjih šestnajstih letih povečalo za tri milijone, se je število brezposelnih skrčilo na najmanjšo mero, ki se v industrijskem narodnem gospodarstvu pač ne mo-Ire več znižati. Izdelovanje ročnih
to vprašanje danes zelo resne skrbi, kajti rezerve plačilnih sredstev sedaj komaj zadostujejo za kritje uvoza najnujnejših surovin za nekoliko mesecev.
Vrh vsega pa najbolj obremenjujejo današnje narodno gospodarstvo Velike Britanije izredno veliki izdatki za narodno obrambo. O-grožena po nemški nevarnosti je Anglija leta 1936 izdala za obram-, bo 186 milijonov funtov šterlingov; leta 1951, komaj šest let po strašni drugi svetovni vojni, so ti stroški dosegli zaradi nevarnosti tretje svetovne vojne nič manj kot eno milijardo in 113 milijonov funtov šterlingov.
Ta za mrno dobo izredni porast obrambnih stroškov povzrbča na svetovnem trgu dviganje ceh in težka vprašanja, ki jih mora Angliie
NOVICE z VIDEMSKEGA 1
Ki uprašajo ben. Slovenci?
Se bojimo uprašat, de bi nam po-varnili pravice, ki smo imjeli pod Beneško republiko; uprašamo 'e piavice, ki Buoh je dau usakemu človjeku in ki usi Italijani na svje-te, tudi tisti, ki so u Jugoslaviji, u Afriki, u Australji itd. jih imajo: pravico za guorit jezik suoje matere doma, na pot, na uficjah, u cerkvi; pravico ga spoštovat in se ga učit, kuk jo imajo usi ljudje na svjete. Jezik je glas naše duše, ki nam ga je Buoh dau in ki noben človek nam ga ne srnje uzeti. Sami vjemo, de ku smo pod Italijo, muo-remo znat lepuo tudi italijanski jezik, saj tuo nam je nucno in po-trjebno. Nobedan na svjete se nje oglasiu, kadar Italijani v Tripo!'-tanji in v Eritreji so zadobil italijanske šuole, kakor so jih že prjet ■imjel pousod, kjer so bli Italijani, čeglih tam so bli le paršliki. Zaki pa Italijani ne-le , de nam nečejo dat slovenskih šuol, anpak še guo-rit naš jezik tadoma nam hoče-} jo ga prepovjedat? Mi tle nje-smo paršliki, mi smo tle že čez 1400 let, že prjet ki se je rodila Italija! Al nje tuo barbarstvo? Al nje tuo karvično? Al je tuo kri-sijansko?
Tuo ne djela časti demokristjanom, za katere so usi beneški Slovenji votal; takuo so djelal fašisti, ki so preganjal tudi De Gasperija. Ce dajo ljudem skorjo kruha, ki tisti pred njimi so jim utajil, ne smjejo tirjat od zaničovanih Slovenju takuo nečlovješkega plačila, de se muorejo zatajit sami sebe, de muorju pljunit na jezik suoje matere, de muorjo genjat molit Boga u jeziku, u katerim ga že čez tau-žint let moljo. De se muorjo par-tajit pred svjetom in reč, de jih nje. Kajšan nuc bo imjela Italija, če po naših žilah bo tekla slovanska kri in ne bomo znal • govorit slovensko? Ali bomo takrat buj sigurni, buj zvjesti Italiji, ku takrat ko smo govorili naš jezik? — Na-spruotno!
nezanesljiu in izdajavac in mi ne-čemo bit baštardi in izdajauci!
Boljezan nekaterih demokristjanu in še posebno nekaterih duhou-niku je ta: de imajo usakega, ki govori slovensko in ki ljubi svoj jezik, za komunista, za titina, za izdajauca, za pruotiitalijana. Al so ■bli komunisti naši alpini, ki so u-miral za Italijo? Komunistou u Italiji je na milijone! Kulku od tih je u Benečiji? Se tulku ne, kuk j= parstu na roki!
Togliatti, Di Vittorio, Pajetta in drugi očaki italijanskega komunizma so Italijani in guorjo italijanski jezik; al so zasran tega usi tisti, ki guorjo italijansko, komuni sti? Ne bodimo neumni!
Mersin
Syo
Gorenji in Dolenji Mersin sta obješena na starmin harbatu Ma-j tajurja, edno malo buj nizko ku na pou poti med Nedižo in varhan od Matajurja. Vse naše njivce o-kuol vasi so podzidane, senožeta pa so takuo starme, de letos so nam plazuovi nesli skor use kope od sena dol u grape.
Za dol u dolino (mi pravimo: dol na tla) je samuo edna kozja staža an če se popuzneš, lahko de jo greš komplivat dol na strjeho kajšne hiše na Linderju. Par tih parvih elecjonah po uojski so nam bli od-parli edno malo milijonu za cesto iz Loga. So bli milijoni popunoma varženi proč an le u škodo ljudem. Naredil so nekulku stuo metru takuo potrjebne ceste, verderbali nekulku njiv in traunikou Ložanjem in potle pustil use kupe. Djelo j? bilo nardito po otročje; uoda je po-darla use.
Mi njemamo še ceste, Ložanje i-majo grahuote namesto njiv — nuc je imjeu samuo imprežar, ki je za-služu milijone. Se troštamo, de za prihodnje elecjoni se bo spet gn-
vorlo o naši cesti. Kakuo so modri Baštard je biu njimar naši poglavarji!
Sba.aoO IHRA*1**
/o.ooe v
®«AVNIH URADU"*0
ODPUŠČEN***
izdelkov je porastlo za 50 odstotkov in izvoz je za 75 odstotkov večji. Sedaj proizvajajo trikrat toliko električne energije in je proizvodnja angleških jeklarn za 40 odstotkov večja.
Obnova britanske industrije, ki je skozi šest let zadnje svetovne vojne delala do skrajne meje svoje zmogljivosti, istočasno povečanje njene tekoče proizvodnje in ponovno osvajanje tistega trga širom sveta, ki ga je Anglija med vojno izgubila, so zahtevala ogromen napor. Cena, ki jo morajo za to plačati Angleži, deloma izrSža dohodninski davek, ki so ga povišali od 4 šilingov in šest penijev od vsakega funta šterlinga letnega dohodka leta 1936 na devet šilingov in šest penijev, ki jih sedaj plačujejo.
Angleška zaloga zlata in dolarjev je sicer količina le za eno tretjino manjša kot je bila leta 1936, toda po svoji kupni moči je neprimern o manjša. Leta 1936 so Angleži izdal: za svoj uvoz samo 849 milijonov funtov šterlingov, danes so ti izdatki dosegli vsoto treh milijard in 916 milijonov funtov šterlingov. Temu so predvsem krive današnjo bajeslovne cene surovin in hrane.
Pri tem je uvoz luksuznega blaga danes veliko manjši kot leta 1936. Britanski izvoz se je od 441 milijonov funtov šterlingov v letu 1936 dvignil v letu 1951 na dve mii lijardi in 580 milijonov funtov šter-lingov. Medtem ko so pa leta 1936 lahko krili z domačimi rezervami, višek uvoza nad izvozom, zadaja
ja sedaj rešiti. Glede na današnji, mednarodni položaj se Velika Britanija ne sme otresti tega breme na, kar pa poslabša življenjske raz mere njenih državljanov. Vendar upajo v Angliji, da se bo to breme postopoma v teku nekoliko let o-lajšalo, čim bo varnost kolikor tO' tiko zajamčena.
Tedaj se bodo videli tudi plodovi napora za industrijsko obnovo. Skratka, Anglija gleda danes v bodočnost z veliko večjim zaupanjen^ kot pred šestnajstimi leti.
Pridnostna lesfolca
Na Tržaškem in Gorijkemjmama. veliko število šolnikov, ki so vsestransko idealni: v šoli mladino res dobro učijo An jo, skrbno vzgajajo; vidi se, da živijo z#? svoj poljiic ih ne samo za plačo; tudi izven šole ne držijo križem rok, morda kai organizirajo, pripravljajo mladinske nastope, vodijo šolske knjižnice in zbirke. Ta in oni se udejstvuje na splošnem kulturnem ali političnem področju v blagor ljudstva. Nekateri organizirajo mladinske kolonije v počitnicah. Drugi se u-kvarja s peresom in brez honorarjev polni časopisne stolpce ali cele, brošure in knjige. Delavnost nekaterih je bolj skrita, drugih bolj vidna, obojnih enako zaslužna pred, Bogom in domovino! Zdi se pa, da je premalo onih, ki skrbijo za naraščaj slovenskim šolam, ali pa, čeprav imamo mnogi to skrb, ni naše delo dovolj organizirano in ne dovolj pripravljeno, da bi imeli več uspehov.
Nekateri šolniki zelo pravilno in poklicu primerno posvečajo hvalevredno skrb in trud nabiranju naraščaja za slovenske šole. Marsi-kak učitelj ali učiteljica budno pazi vsako pomlad že nad otroškim vrtcem, da iz njega spravi čim več otrok v slovensko osnovno šolo; drugi zopet skrbno navaja otroka iz ljudske šole, naj nadaljuje študij na slovenski srednji šoli, ter ne zamudi nobene prilike, da starše s prepričevanjem k temu navaja Nekateri storijo še več: namesto v morje ali v senco gredo poleti na narodnoobrambni »lov« po Trstu, Gorici in Tržiču; po kraških vaseh in po goniški okolici iščejo kandidatov za ljudske in srednje šole ter agitirajo pri slovenskih starših za slovenske šole. Ne more vsakdo vsega! Ce kdo ne nabira ravno šol-, skih kandidatov, pa na drugem podrbčju deluje za slovensko ljudstvo, vsaj posredno pomaga tudi slovensko šolstvo utrjevati in polniti slovenske učilnice.
Cas je torej, da se vsem takim požrtvovalnim in zavednim šolnikom izrazi priznanje za vsakršno izvenpoklicno narodu koristno delovanje, naj bo direktno nabiranje otrok za slovenske šole ali pa ka kršno koli plodno nesebično neplačano delo.
Zal pa imamo lepo število šolnikov iz srednjih in osnovnih šol, ki imajo eno samo skrb: prednostno lestvico. Tistim velja ta člančič Tistim velja vprašanje: zakaj se ne pridružite onim požrtvovalnim šol nikom, ki jim je v vsem življenju
Uspeh naše folklore y Londonu
Od 19. maja dalje že nastopajo v londonskem »The Cambridge Theatre« člani jugoslovanskega državnega ansambla z bogatimi umetniško stiliziranimi narodnimi plesi. Kot napovedujejo, bo ta ansambel, ki šteje 40 članov in si je pridobil s svojimi nastopi že lepe uspehe v tujini, ostal v Veliki Britaniji štiri tedne. Prvi glas o sijajnem uspehu, ki so ga ti plesalci doživeli v Londonu, je pred nedavnim prinesel britanski list Times, ki med drugim takole ocenjuje umetniški nastop jugoslovanskih plesalcev: »Bistvena značilnost te plesne u-metnosti je prvinska svežina.... Ta plesna umetnost raste iz trdne ljud-
visoko umetni-
ške tradicije, a ško stilizirana....
Narodu, ki je hkrati slovanski in sredozemski, je skoro nemogoče, da bi vedno ostal prazničen. Čeprav ga je vsa stoletja spremljala strahotna preteklost, vendar ga kažejo plesi sredi najsijajnejšega svatova-nja. Plesi banatskih Srbov z romunske meje, plesi makedonskin in skopljanskih junakov, dalmatinski Lindjo in Bunjevačko kolo s severovzhoda Jugoslavije — vse te plese razgibava strasten prvinski užitek in največja slikovitost prepletanja nog. Iz njih izžareva veličastna vitalnost naroda in žar veselja do življenja....«
povsod .vodilo Gregorčičeva beseda:
»Ne samo, kar veleva mu stan; kar more','Up n*pž je storiti dolžan.«
■Pravzapfav,,če govorimo o nabiranju kandidatov za slovenske šole, spada to delo kar k poklicni dolžnosti. Te dolžnosti je oproščen lahko le kdor je že zaposlen s kakim drugim nesebičnim delom. Ce n. pr. organizira šolsko akademijo, ne bomo od njega zahtevali, naj istočasno hodi agitirat za vpis v šole. Toda kaj naj rečemo o tistih, ki izven stroge tako imenovane »službe«, to se pravi izven šolskega urnika, niti z mezincem ne zganejo pri narodnoobrambnem delu?j Morda celo med šolskim urnikom pravo »službo« zelo nemarno in površno opravijo. Kaj ko bi pred7 nostna lestvica klasificirala po točkah tudi izvenšolsko kulturno delo, zlasti nabiranje naraščaja za slovenske šole?
Ta misel niti ni popolnoma izvirna. V predvojni Jugoslaviji so bas pri učitelju nadzorovali tudi izvenšolsko kulturno delo. Pravilno! Sa; bi bilo res krivično, če bi imel e-nako število točk sebični kruhob >-rec, ki komaj opravi strogo predp’-sane ure pouka in izven njih ne dela ničesar, kakor oni, ki izven službenih urnikov utrjuje same temelje slovenskemu šolstvu, bodisi z nabiranjem naraščaja bodisi s kakršnim koli narodnoobrambnim ali socialnim delovanjem.
Zdaj je sezona prvih vpisovanj’ v srednje šole, čez par mesecev pi\ bodo vpisi v ljudske in strokovne, šole ter »prepisi« iz nižjih v višje, razrede. Koliko omahljivih bo spet vpisalo otroke v italijanske šole'? Kdo naj jih odvrne od napačnega koraka?
V prvi vrsti smo poklicani šolniki pravilno usmeriti starše in mladino. Ce pravim »šolniki«, mislim s tem učitelje in profesorje, lavnatelje in služitelje ter tajnike — in pri vseh teh oboji spol, mlade in stare.
Ne bi bilo napak, ko bi se na vsaki šoli pogovorili za smotrno^ organiziranje tega dela in za uspešno prepričevanje staršev. Marsikateri sicer skrbni in delavni šolnik ne najde drugih argumentov pri takih razgovorih s starši kakor -; oprostite — obrabljene fraze sentimentalnega »hej-slovanstva«. Le koliko staršev pa še kaj da na take romantične pesmi? Treba je iti globlje, treba je znati dokazati škodljive sadove odpadništva, vzgojno važnost narodne zavesti, treba je tudi porabiti čisto praktične momente lažje ali težje zaposlitve v bodočnosti za absolvente slovenskih šol. V Demokraciji smo že prejšnja leta ob zaključku šolskega leta nanizali nekaj učinkovitih razlogov, ki bi jih bilo treba uporabiti pri agitaciji za slovenske šole.
Toda ne gre samo za to, da odvračamo slovensko mladino od italijanskih šol, ampak tudi za propagando za študij sploh. Nemalo otrok, ki bi lahko študirali, zanemarjajo lepo priliko in odhajajo takoj po ljudski šoli na delo in v delavske poklice. Na drugem mestu dokazujemo, da naj bi veljalo na Goriškem in Tržaškem načelo: čimveč slovenske mladine v višje šole! Kdo naj tu agitira? Zopet šolniki v prvi vrsti!
Končno imamo vsako leto nekaj dezerterjev, ki iz srednjih šol prezgodaj odhajajo — ali na delo ali na italijanske zavode. Zopet bi bi-(Konec na 4. strani)
Objavljamo ta članek, ki je eno izmed najnovejših in iskrenih pričevanj o razmerah v Sovjetski zvezi. Op. ur.
»Pred kratkim sem obiskal Sovjetsko zvezo — piše angleški časnikar John Smith. Res je, moj o-bisk je bil neuraden in kratek, toda ker nisem odšel tja kot član kakega tako imenovanega „demokrat-skega zastopstva” ali pa kot komunistični sopotnik, sem vsaj lahkq nekaj videl. Z ozirom na vso zamočvirjeno sovjetsko lažnivost, kar se tiče vesti in podatkov, se lahko človek zanese samo na svoje oči. Prav zaradi tega lahko razumemo, zakaj se Sovjeti tako trudijo, da bi preprečili vsakomur, posebno pa še tujim odposlanstvom, da bi si ogledala stvari na lastne oči. Čeprav brez vodičev in podatkov in pod stalnim nadzorstvom ter z vohuni za petami sem vendar imel priložnost videti dovolj stvari, da sem si popravil svoje mišljenje o Sovjetski zvezi.
Prva iluzija, ki sem se je pri tem iznebil, je bila, da je Sovjetska zveza nepremagljiva. Lahko, da je vojaško močna in pripravljena sprožiti bliskovito vojno po nemškem primeru, vendar pa ne verjamem, da bi mogla vnovič — m tokrat brez ameriške pomoči po »zakonu o najemih in nakupih«, dostavljene na prag, vzdržati ofenzivne vojne. Moj prvi in najmočnejši vtis, ki sem ga dobil v Sovjetski zvezi, je bil vtis fantastična
S POTOVANJA PO SOVJETSKI ZVEZI
zanemarjenosti. Skoro -vsaka stvar — ceste in železnice ter nova in stara poslopja — je v izredno slabem stanju. Samo glavne ceste v Moskvi so asfaltirane, ostale so tlakovane, manjše in stranske ulice pa sploh ne. Ce se vozi človek iz Moskve, opazi, da so glavne ceste do določene razdalje še asfaltirane, potem pa se zoži asfaltna pot na ozki trak po sredi ceste, ali pa se izpremeni v navadno, z debelim kamnjem tlakovano cesto, ki pa pogosto sploh ni tlakovana. Ne verjamem, da v Sovjetski zvezi sploh obstoja kaka železnica ali cesta, ki bi dopuščala večjo hitrost kakor 50 km na uro. Tovorni avtomobili, ki jih vidi človek na cestah, so bo-, disi zelo stari in imajo kvečjemu nosilnost dveh ton, ali pa so deset-kolesni ameriški tovorni avtomobili, ki so jih dobili Sovjeti med vojno od Amerike. Med njimi so tudi taki, ki so jih v sovjetskih tovarnah napravili po ameriških modelih. O kakem težkem prometu na sovjetskih cestah ni mogoče govorili, ker tega stanje cest ne dopušča. Cisto jasno je, da je sovjetski transportni sistem že zdaj skrajno preobremenjen in bi ne dopustil nadaljnjega povečanja lovorn»ga prometa, ki bi bilo potrebno zaradi preselitve industrije ter prebivalstva zaradi bombardiranja.
I Isto velja o sovjetskih poslopjih.
Razmere, v katerih živi sovjetsko prebivalstvo, so slabše kakor kjer koli drugje na svetu, v kolikor sem imel priložnost to spoznati, celo slabše kakor v najslabših mestnih predelih Dublina ali Neaplja. Nu-trpanost stanovanj je neverjetna. V neko majhno nekdanjo cerkvico se je natlačilo enajst družin. Prav tako neverjetno slabo je stanje zgradb. Hiše, ki izvirajo še iz carskih časov, niso bile prebeljene že ves čas po revoluciji, pa naj bodo iz opeke ali lesa. Nagnjene so postrani in potlačene, tako da bi človek skoro ne verjel, da prebivajo v njih ljudje, če bi ne bilo na o-knih rož in zastorov. Modernejše zgradbe so le malo boljše. Tudi če so jih dokončali — kar pa se redko zgodi — so bolj podobne arhitektonski razstavi, ki so jo predolgo pustili stati na prostem, kakor pa trdnim zgradbam. Pleskanja sploh ne poznajo. Nobena zahodna dežela bi se ne mogla ohraniti v takih razmerah niti v mirnem času, posebno spričo takih slabih prometnih zvez in stanovanjskih razmer. Tako je kljub temu, da so sovjei-ske oblasti vse storile, da bi utrdile policijsko moč v državi, in da so prav azijatsko brezbrižne do revščine in trpljenja, je težko verjeti, da bi mogla Sovjetska zveza s tako opremo in v takih razmerah dolgo časa voditi ofenzivno vojno,
četudi bi dobro opremila vojsko na fronti. Uspehi, ki jih je dosegla v zadnji vojni, ne morejo biti merilo za novo vojno.
Vse te pomanjkljivosti sicer niso take, da Sovjeti ne bi sploh mogli sprožiti vojne, toda njihove sedanje razmere jih morajo odvračati od tega. Moj prvi vtis, ki sem ga dobil v Sovjetski zvezi, je bil vtis fantastične aktivnosti, da bi te razmere popravili in odstranili. Na vseh koncih in krajih gradijo tovarne, cele bloke hiš, železnice in ceste. Sicer vse te gradnje le počasi in slabo napredujejo in še to na račun življenjske ravni sovjetskega ljudstva, vendar pa se v Sovjetski zvezi v enem dnevu lotijo več velikih kapitalnih gradenj kakor v Angliji v enem mesecu. Videl sem štiri nove železnice v gradnji, prav tako pa tudi, kako so asfaltirali, cesto med Moskvo in Jaroslavliem, ki je bila dotlej tlakovana samo s kamenjem. Asfaltirali so jo interniranci, obsojeni na prisilno delo. Moški in ženske so bili porazdeljeni v skupine po približno 30 oseb in skupino je stražil na vsakem koncu vojak, sedeč na kuhinjskem vozu in s puško na kolenih. Najlepše dekle, kar sem jih videl v Sovjetski zvezi, sem videl prav v eni teh skupin: vozila je parni cestni valjar. Sovjeti so se odločno lotili obširnega načrta kapitalnih
gradenj, s katerim bo prav gotovo I imela dovolj posla vsa sedanja generacija. Ne glede na to, če je končno namen vsega tega vojna aii mir, bi vojna v bližnji bodočnosti uresničenju tega načrta samo škodovala ter ga zavlekla.
Vendar pa niti dejstvo, da se zdi Sovjetska zveza izredno zaposlena doma, niti to, da bi morda ne mogla vzdržati dolge ofenzivne vojne, ne more jamčiti, da vojna ne bo, izbruhnila. Značilno je, kar je pripomnil sovjetski zunanji minister Višinski (govoril sem z njim ler videl, da je prijeten- star meščan s srebrno belimi lasmi in človek se v njegovi navzočnosti komaj spomni, da je bil med velikimi sovjetskimi čistkami javni tožilec): »Mi smo gospodarji naše čudovite ie-žele.« A za te gospodarje Rusije ni vojna niti nemoralna niti nečloveška ali celo nezaželena. Zanje je to samo politika svoje vrste, ki bi jo uporabili, če bi se jim zazdelo primerno. Sovjetska zveza bo ne glede na vse razloge za ali proti šla v vojno takrat, ko bo ducat osamljenih mož v politbiroju odločil, da je prišel čas za to. Kakor večina osamljenih ljudi, so verjetno tudi ti. slabo informirani in luko morda podcenjujejo moč Zahoda — kar je zmota, katero lahko popravimo samo z odločno politiko. Možno pa je tudi, da bi se odločili
z* preventivno vojno iz strahu pred oborožitvijo Zahoda. Vendar pa je tudi mogoče, da bodo ne gie-de na to, kar govore, spoznali, da jih Zahod nima namena napasti. Vsekakor z ozirom na to, da zavisi odločitev od tako malo ljudi — m morda celo samo le od Stalina samega — ni mogoče ničesar ugibati o tem in tako ne smemo niti za trenutek omahovati v našem lastnem oborožitvenem načrtu. Toda če lahho sklepamo po sovjetskih cestah, železnicah in gradnjah in po tem, kar Rusi delajo, potem lahko rečemo, da ima Sovjetska zveza vse razloge za to, da ostane na miru.
Ne glede na to, če bo prišlo do vojne ali ne, ne smemo nikoli pozabiti, da je Sovjetska zveza nepomirljivo sovražna Zahodu. Prepričanje, da jo nameravamo končno napasti, obvladuje vse sovjetsko mišljenje in vso svojo propagando z vso silo in vsak dan huje usmer? jajo proti nam. Edini možen odgovor na to bi bil, da postanemo kmalu in očitno dovolj močni, da bi jih lahko napadli, a da tega ne storimo. Dokler pa ne pride do po-mirjenja in prijaznejše medsebojne politike, smo prisiljeni na neprestano oboroževalno tekmo, pri čemer lahko v najboljšem primeru tudi ostane, v najslabšem pa se konča z vojno, saj se še nobeno o* boroževalno tekmovanje v zgodovini ni drugače zaključilo.
(John Smith)
(Se nadaljuje)
ESTI s TRŽAŠKEGA
Tudi Zgonik je spregovoril:
„ Nikdar več Italije 1 “
Lep uspeh I. javnega nastopa gojencev Glasbene šole SPM
Po klasičnem izsiljevalcu in zahrbtnem sovražniku slovenstva na ružaških tleh De Gasperiju izsiljeni 25. maj, pomeni tudi za našo občino konec toliko opevanega urejevanja občinskih zadev in izigravanja slovenskih koristi s strani onih odpadnikov, ki se v najtežjih časih zgodovine tržaških Slovencev odkrito postavljajo na stran naših tisočletnih sovražnikov — italijanskih fašistov vseh vrst in barv. Novo poglavje, ki se je s to prejemnico pričelo, je torej sad zrnate nad narodnimi sovražniki komunisti, zmage nad njihovimi laž7 mi in prevarantstvom ter končno, definitivne zmage nad kolebanjem in omahljivostjo, ki se je v naš’ občini pri premnogih doslej pojavila na skoro vsakem koraku in na ia način ječala komunistično predrznost in nesramnost.
<Ni naš namen, da bi se ob skrom-j nem praznovanju te nepredvidene zmage spuščali v statistična razglabljanja izidov, kakor tudi ne v tem, da bi izzivali onemoglo mehi-kansko jezo naših poparjenih in ob zid potisnjenih kominformistov, pač pa je — nasprotno — naš namen ta. da s podrobnim delom na vsen področjih javnega in zasebnega n-) dejstvovanja širimo in krepimo vrste zavednih, kremenitih in nepodkupljivih Slovencev, ki bodo v stanju kljubovati slednjemu raznarodovalnemu pritisku tako Palutano-vemu kakor Vidalijevemu. Ce hočemo slovensko zmago dostojno izkoristiti, moramo torej vsi na delo — vsak po svojih močeh — in vsak v svojem okolju. Pri naših ljudeh se žalibog opaža prevelika indiferentnost; v svoji ponižnosti In skromnosti se po končanih volilnih bojih ne drznejo zanimati več za nobeno javno, občenarodno pa •tudi ne recimo zgolj občinsko zadevo in prepuščajo vse to v izključno breme onih, ki se določenih dolžnosti zavedajo ali, ki so kot izvoljeni občinski možje poklicani, da v§e te probleme rešujejo in se zanje zavzemajo. Tako gledanje številnih občanov nikakor ne more biti dobrodošlo, zato je nujn:,, da postane vsakemu našemu člo? veku jasno, da ima, prvič kot Slovenec, drugič kot občan pravico in dolžnost, zanimati se za vse probleme, ki se tičejo občine in njene •uprave, tako na narodnem kot na gospodarskem polju.
Kot Slovenci in demokrati, ki se vseh dolžnosti, zlasti v današnjih, časih v polni meri zavedamo, bomo novo občinsko upravo, ki bo v bližnji bodočnosti vzela v svoje ■roke krmilo naše občine, na vsakem koraku podpirali, ji pomagali in svetovali ter na ta način pokazali, da se za stvar resno zanimamo in v obči blagor pomagamo nositi vsak svoj delež bremena in soodgovornosti. Danes nima upravljanje občine samo gospodarskega, ampak tudi in predvsem narodn<>-obrambni značaj, kar so volivci z glasovanjem za Listo slovenske skupnosti tudi izpričali in potrdili. Občinska uprava pade torej v ro-
Ceprav se ime naše vasi le malokrat pojavi v časopisju, je vendar znano daleč po tržaški okolici. Med kulturne dogodke zadnjega časa spada šolska prireditev, ki sta jo imela v soboto 31. maja zvečer kmetijski tečaj in osnovna šola.
V spodnji učilnici se je nabralo mnogo staršev in vaščanov, ki so prihiteli pogledat svoje malčke. V prvem delu sporeda so učenci, obeh šol nastopili z vrsto recitacij o naši zemlji, našem trudu in naših u-pih, ki so vse pritegnile občinstvo in ga do kraja zajele. Recitacije, sta poživljala skioptično predvajanje in glasbena sinhronizacija, kar je bilo za nas prava novost. Otroci obeh šol so pokazali tudi svoje pevske zmožnosti in nam ubrano zapeli tri pesmi: Čebelica, Pojdem v Rute in Večerni zvon.
Dočim je bil prvi del sporeda resen tako po vsebini kot po predna-šanju, je drugi s svojo vedrostio in. pestrostjo nudil navzočim zabavo in razvedrilo. Pozornost so zbudile pri občinstvu beiooblečene deklice osnovne šole, ki so ob spremljavi harmonike izvedle dve baletni točki. Učenci V. razreda so se izkazali s prizorom Siroti Marko in •Zorica, dijaki kmetijskega tečaja j* so se s prizorom Krjavelj pripoveduje . . . naravnost postavili.
Omeniti je, da je vsem ugajal Krjavelj v vlogi Dušana Mavriča. Prav posrečeni kmečki tipi so bili: Silvan Milok. Enco Rojc, Bruno Meton, Marij Cupin, Aldo Memon, Fabij Cupin in Fulvij Ferluga.
ke zavednim Slovencem, ki bodo Paiutanu in Vidaliju, Bartoliju In Togliattiju ter vsem odkritim in prikritim iredentistom v obraz odkrito zabrusili, da »tu mi smo gospodarji, naš Bog in naši carji!« in da zato tu nimajo več kaj iskati. Z zmago slovenske skupnosti so se za večno zaprla vrata vsem peto-kolonaškim nosovom, ki so pod pokojno kominformistično upravo tako udobno pihali na županovo in podžupanovo razpoloženje ter do skrajnosti izkoriščali umazano, re-negatsko >n izdajalsko stališče kominformistov do vseh temeljnih in načelnih vprašanj našega narodnega obstoja. Tem gospodom, tako visokim »presidentom«, kot ponižnim »segretarijem« je enkrat /st vselej odklenkalo! Naša, trikrat poudarjeno, slovenska občinska u-prava ne sme zaupati več nobenemu Lahu, ne onemu s srpom, ne onemu, še bolj hinavskemu, s kri-žastim ščitom, kajti vsa težka, borbe polna zadnja leta so pokazala, da so demokristjani pravzaprav šele pravi poganski nacionalisti, izsiljevalci in zasužnjevalci naše zemlje in našega rodu. Zato ie dolžnost nove občinske uprave ta, da že v kali prepreči vsako tuje vmešavanje v naše zadeve, vsako hinavsko in licemersko prilizovanje katerega koli tujca ali renega-ta ter tako dejansko pokaže, da je kos nalogi, katero so ji Slovenci s svojimi glasovi v tem odločilnem času poverili in zaupali.
Doslednost naše borbe in naših prizadevanj zahteva tudi to, da sc kominformistom ob določenih prilikah dostojno zamaše usta, ker končno nimajo več nikake legitimacije, da bi o važnih stvareh, zlasti občeslovertskih, kakor koli soodločali. Zlasti je treba radikalno nastopiti proti eventuelnim podvigom in »mirovnim« resolucijam, katerih ni hotelo biti pod njihovo upravo ne konca ne kraja — ter
Te vrstice niso namenjene domačinom, ki so skozi in skozi narodno zavedni Slovenci, ampak funkcionarjem, ki jih pošiljajo oblastva ZVU med nas.
V konkretnem primeru gre za zares nerazumljivo obnašanje obmejnega finančnega organa, ki je našo ženico, ki je s svojimi znankami govorila po slovensko, opomnil, da mora govoriti v italijanščini.
Ne bomo več iznašali že splošno znanih trditev glede nam priznanih pravic, med drugim tudi na jezikovnem področju. Hočemo na to samo opozoriti organe ZVU, ki še nočejo, da bi pod njihovo u-pravo prevladala tudi na STO-ju fašistična nestrpnost do sloven-
Na splošno pa je treba pohvaliti vse nastopajoče, od najmlajših do najstarejših. Starši sami so jim r ostalimi pokazali s ploskanjem najboljše priznanje. Z zadoščenjem so zapuščali šolsko poslopje in izrazili hvaležnost vzgojiteljem svojih otrok, ki so. jim pripravili tako lep večer. Izrazili so željo, da bi na Plavjah bilo še mnogo takih šolskih prireditev.
g Devinu
Zopet smo imeli v Devinu lepo zaključno šolsko prireditev. To jc za našo vas vesel dogodek.
Letos so nas otroci presenetili s trodejanko Desetnik in sirotica, pri kateri so se vsi, brez izjeme, odlikovali. Posebej pa lahko pohvalimo Klaro Legiša, v vlogi glavnega palčka, Marizo Kralj kot desetnika in kraljeviča ter Ivanko Legiša v vlogi mačehe. Prav posebno pohvalo pa zasluži Adela Peric v vlogi sirotice, ki je svojo nalogo zelo ganljivo podala, tako da se je občinstvo celo jokalo.
Šolski zbor je pred igrico zapel nekaj lepih pesmi. Stivanski šolski otroci pa so prav tako dobro podali tri prizorčke: Zdravnik in punčka, Anka in lisica, Volk in kmet.
Ljudje so z igricami, ki jih prirejajo šolski otroci, zelo zadovoljni in želijo, da bi jih večkrat igrali. Tudi učiteljstvu gre zahvala, ker se vidi, da z otroki dobro dela v šoli in izven nie.
tako pokazati, da občinska dvorana ni in ne more biti tribuna Stalinovih podrepnikov, temveč — naj zamerijo ali ne! — ravno obratno. Njihovih političnih sleparij mora biti konec in najbolje store, da svojo partijsko, proitalijansko »barako« zapro, ker je praktično že izgubila svoj smisel.
Vse zapeljane slovenske duše pa še/enkrat vabimo, naj se vsaj spričo komunističnega poloma strezne-jo in opredelijo za edino zdravo smer in skupno z ostalimi zaved-; nimi občani — po poti poštenosti in narodnega ponosa — korakajo boljšim časom naproti. Nepoboljš-j ljivim sovražnikom slovenskega rodu in domačim zakrknjenim odpad-, nikom pa veljaj naše vodilno geslo v resni opiomin:	Nikdar	več
Italije!
(Nadaljevanje s 3. strani)
lo treba tu večje čuječnosti šolnikov nad takimi učenci. Z osebnimi stiki s starši bi marsikaterega rešili, da bi še nadalje študiral. Zlasti žalostno sliko daje industrijska šola v Rojanu, kjer nešteto otrok prekine šolanje in obesi študij na klin kar na sredi šolskega leta, ko dopolnijo štirinajsto leto. Solniki bi morali vnaprej starše prepričati, naj otroka držijo v šoli vsaj do zaključka tretjega letnika z izpitom vred. In z malo več agitacije bi se doseglo tudi to, da bi iz nižja industrijske ali nižje trgovske šola marsikdo le nadaljeval šolanje na višjih srednjih šolah. Le nikogar ni, ki bi svetoval in povedal, da iz teh nižjih strokovnih šol niso vrata za višji študij tako neprodušno zaprta, kakor se brez pomisleka
skega življa, kakor je to bilo pred vojno na Tržaškem in kakor je še vedno danes na Goriškem in Videmskem.
S toleriranjem takih in drugih diskriminacijskih jpojavov glede našega življa, celo po uradnih organih ZVU, bomo samo podpirali ne? verjetni vzpon fašizma in z njim združenega političnega nasilja na naših tleh.
Naj ZVU podvzame primerne u-krepe, dokler je še čas!
Zvišanje
delavskih pokojnin
•Po določbah nove zakonodaje o socialnem zavarovanju, ki bo raztegnjena tudi na Trst, bodo zvišali sistem prispevkov in koristi od starostnega, nezgodnega in pokojninskega zavarovanja. Ker se bo ta zakonodaja nanašala tudi na vse •delavce v Trstu, vključno, tiste, ki delajo za AMG, TRUST, BETFOR, Civilno policijo in Finančno stražo, je bilo naslednje obvestilo o izvedbi nove zakonodaje v korist u-službeneev spredaj naštetih zavezniških ustanov, razdeljeno navedenim uslužbencem.
Sedaj znašajo delavske pokojnine približno od najmanj 2.460 do največ 6.000 lir mesečno.
Po zakonu o izboljšanju pokojnine bo ta znašala s 1. januarjem 1952 približno od najmanj 3.500 do največ 13.900 lir mesečno.
Koristi bodo še večje v bodoče, ko bodo delavcem priznali dolga zavarovalna obdobja po novih določilih.
Podrobna obvestila o novih zavarovalnih lestvicah se dobijo pri Državnem zavodu za socialno zavarovanje.
Po prejšnjem zakonu je delavec prispeval 2 odst. na plačo največ
19.500 lir, delodajalec pa 14 odst. od iste vsote za vsakega delavca. Zavezniške ustanove, to je ZVU, TRUST, BETFOR, Civilna policij^ in Finančna straža, bodo za svoje nameščence plačali na nameščence odpadajoči prispevek 2 odst. in 14 odst., ki jih te ustanove morajo plačevati v svojstvu delodajalca.
Po novem zakonu pa se bodo zavarovalni prispevki plačevali na vso plačo (in ne samo na največ
19.500 lir).
Zadnja pot tir. Abrama
Veliko priljubljenost pok. nestorja tržaških Slovencev, dr. J. Abrama, je dokazal tudi njegov pogreb dne 9. t. m.
Številni pokojnikovi sodelavci, prijatelji in znanci so se zbrali pred domom Abramovih v ulici sv. Frančiška 44. Polnoštevilno so bili zastopani stanovski tovariši pok. dr. J. Ahrama, člani društva Pravnik, ki mu je bil pokojnik prvi predsednik. Zastopane so bile tudi vse ostale slovenske politične, gospodarske in kulturne organizacije na Tržaškem.
Slovensko demokratsko zvezo sla zastopala njen predsednik dr. J, Agneletto in tajnik prof. I. Rudolf.
Dr. J. Agneletto je pri odprtem grobu poudaril velike pokojnikove zasluge za slovensko stvar v Trstu in za ustanovitev Slovenske demokratske zveze v najbolj kritičnem trenutku našega političnega živi je-, nja v Trstu po drugi svetovni vojni. Za društvo Pravnik se je poslovil od pokojnika dr. F. Tončič.
govori. S tako imenovanim dopolnilnim izpitom je mogoč prestop na višje strokovne šole tudi tistim,, ki niso opravili nižje gimnazije. Zdi se, da prav na nižjih strokovnih šolah tega nihče ne ve, in kako naj potem prav svetujejo vprašujočim staršem ali učencem?
Ker živimo v izrednih razmerah, je potrebno tudi neko večjo mero idealizma. Samo »docirati«, »ravna-, teljevati« ali »šefovati« po paragrafih in urnikih brez vsakega stika z življenjem in brez predanosti poklicu je lahka reč in nobeno junaštvo. Tako se je dalo morda živeti v Jugoslaviji, na Tržaškem in Goriškem pa bi si moral vsakdo zapomniti, da ima tu kakor od nekdaj tudi danes vsak intelektualec dvojno nalogo:	strogo	poklicno
dolžnost in izvenslužbeno narodnoobrambno delo. Vsi vemo, da imajo tudi šolniki nemalo težav, da so marsikateri odtrgani od lastnih družin, da trpijo stanovanjsko krizo in kar koli že, toda to trpimo vsi. Ce pa kljub stanovanjskim In drugim težavam nekateri kot čebelica marljivo delujejo v šoli in izven nje, zakaj ne bi tudi drugi? Težave imamo vsi bržčas enake, Kjer je dobra volja, se da marsikaj storiti kljub težavam! Tudi -u-čitelj, ki na primer stanuje v Gorici in se vozi -učit v kako kraško vas na Tržaškem, bi utegnil in mogel, če le hoče, posvetiti kako nedeljo samo družinskim obiskom po svojem okolišu, da bi nabral kandidatov za srednje šole. Ne morejo ga opravičiti kaki izgovori, da ima ob nedeljah nekje sestanek z zaročenko. Enako ne more za nikogar veljati opravičilo, češ da je že zaposlen izven šole s trgovanjem, prekupčevanjem, inštrukcijami ali predavanji na radiu. Take zaposliti ve so pošteno plačane, torej donosne, spadajo torej med golo »zaslužkarstvo«, zato se z njimi ne more nobeden odkupiti od narodnoobrambnega dela, ki ga žal narod ne plačuje. Torej »ne samo, kar veleva ti stan . . .« niti ne samo, kar je »plačano«.
Toda, če hočemo biti pravični, moramo pač reči: tudi ne samo šolniki, ampak vsi, šolniki ali ne, trgovci, delavci, zdravniki, odvetniki ali kmetje: vsi iz vseh stanov smo dolžni nabirati naraščaja slovenskim šolam! Vsi pri tem važnem delu pomagajmo, sodelujmo, prepričujmo omahljivce, da nam niti en otrok več ne uide v italijanske šole, da nam'niti en za študij sposoben otrok ne ostane doma. da nam niti eden prezgodaj ne dezertira iz srednjih šol! Se več: ko bi se malce potrudili, bi lahko iztrgali iz italijanskih ljudskih in srednjih šol tudi večji del tiste naše mladine, ki je tja zašla!
•Preden bomo torej kritizirali prednostno lestvico ali šolsko upravo ali njene slovenske funkcionarje, ki imajo itak vse od leta 1948 od trostranske izjave dovolj dnevnih težav in nagajanj od italijanske strani, preden torej godrnjamo šolniki nad svojimi višjimi, nešol-niki pa nad profesorji in učitelji, preden se eni in drugi lotimo nerganja ali celo medsebojnega obtoževanja, rajši izprašajmo vsak sebi vest, koliko storimo za slovensko mladino, da bi slovenska ostala. Sele potem bomo našli pravilno o-snovo za temeljito izvenšolsko in
narodnoobrambno delo!
M. P.
Ce primerjamo lanski nastop šolskega orkestra z letošnjim, ki je bil v petek, dne 30. maja v Avai-; toriju, opazimo presenetljiv korak v napredku v letošnjem letu.
Da so se tudi letos odlikovali posamezni gojenci klavirske in vio-j linske šole, smo to na tem večeru ugotovili z veseljem in bomo c, tem še izpregovorili. Vsakdo, Ki Dudno spremlja delovanje in razvoj našega glasbenega kulturnega udejstvovanja na splošno, bo priznal, da je vprašanje razvoja resne instrumentalne glasbe v Trstu zelo pereče. Iz tega razloga posveča vodstvo Glasbene šole SPM enako pažnjo gojitvi komorne odnosno orkestralne glasbe, kakor jo posveča individualni vzgoji posameznih gojencev solistov. Komorni in orkestralni glasbi se pri nas posveča vse premalo pažnje in upoštevanja. Tej pomanjkljivosti skuša ravnatelj prof. K. Sancin odpomoči z uvedbo sistematičnega skupinskega šolanja v raznih sestavah instrumentalnih skupin, postavljajoč v to službe; vse svoje dolgoletno izkustvo m globoko strokovno znanje.
Ta večer nam je dokazal v jjoini meri uspeh njegovega prizadevanja tako ob izvajanju Mozartovih in Danclovih skladb, kakor še posebno ob njegovi Mladinski suiti, katere izvajanje nas je presenetilo in nam že sedaj vzbuja upravičeno upanje, da postane s časom ta šolski orkester podlaga za bodoči simfonični orkester.
Pri klavirskih gojencih ugotavljamo z zadoščenjem viden napredek tako v tehničnem kakor tudi predavalnem pogledu, in to pri začetnikih Vlasti Polojac, Majdi Per-tot, Jurčku Umariju in Anici Gorkič. Posebno pozornost je vzbudil nastop male, petletne Mare Fabris, ki je brezhibno odigrala svoj komad. Prav lepo so se dalje uveljavili: Boris Sancin. Miljana Jurca, Milojka Tonon in Vladi Dolgan. Tudi Pavel Mihelj je ob igri na harmoniko pokazal dovolj muzikalnega smisla.
Magda Kravos obeta s svojim solidnim znanjem še lep razvoj. Anica Maver je po lanskem nastopu pokazala velik napredek.
Izreden klavirski talent kaže Marjana Bolko, ki je izvedla dokaj zahtevno Haydnovo sonato v C - duru s tehnično brezhibno in poglobljeno igro. Ce bo napredovala v tej smeri, nam bo dorasla v njej pomembna umetniška osebnost. Vključena je bila tudi kot klavirska spremljevalka v komornem in orkestralnem ansamblu, kjer je z uspehom doprinesla svoj delež.
Med violinisti je začetnik Silvij Stopar pohvalno izvedel svoj komad. Ondina Gabrovec je posebno v intonacijskem pogledu vzorno izvedla svojo skladbo. Vinko Milič kaže od nastopa do nastopa upoštevanja vredno nadarjenost za violino. V Plesu vil je pokazal gibčnost in spretnost v lokovi tehniki.
Valter Ramas se je odlikoval s poglobljenim prednašanjem in velikim smislom za plemenitost tona.
Ves večer je potekal gladko in se je zaključil s K. Sancinovo Mladinsko suito, ki jo je skladatelj posvetil svojim gojencem za uk in razvedrilo.
Številno občinstvo je z zanimanjem sledilo posameznim točkam
sporeda in radostno pozdravljam vse nastopajoče. Poleg nekaterih zgoraj že omenjenih gojencev so sodelovali v šolskem orkestru še: •N. Ceccovini, R. Biancuzzi. O. Gat brovec, D. Gašperlin-Jež, Z. Makovec, M. Maver, M. Miklovič, V. Milič, Iv. Milič, S. Pines, L. Cunja. C. Pregarz, V. Ramas, S. Stopar. A. Stanič, E. Trampuš in skupina harmonikarjev: V. Cunja, J. Furlan, M. Mahne, P. Mihelj, G. Komar, F. Orel in M. Markežič.
Poročilo o drugem nastopu gojencev Glasbene šole SPM, ki je bil dne 6. junija, pa objavimo prihodnjič.
Bhademija naših srednjih šol
Vabimo našo javnost na akademijo s pestrim sporedom vseh slovenskih tržaških srednjih šol v Trstu, ki bo v soboto 14. junija ob 21. uri in v nedeljo 15. junija ob 16. uri v Avditoriju ZVU.
Odgovorni urednik: dr. Janko Jež Tiska: tiskarna »Adria«, d. d. v Trstu
ZOBOZDRAVNIK
Dr. STANISLAV PAVLICA
sprejema od D - 12 in od 17-19 TRST, VIA COMMERCIALE 10-11., TEL. 31-813
Or. N. GIGLIA
Zobozdravnik - kirurg Proteze in zdravljenje z najmodernejšimi sistemi. Sprejema od 15. do 20. ure Ulica Torre bianca 43-11 ( Vogal ulica Carducci )
P. BARTOLINI
Ortopedik-specialist za zdravljenje kile Ulica Maria Vittoria 24, Torino Telefon 45-350
K I ls 0
zdravi uspešno BREZ OPERA C I J E in ne da bi bilo trebaz prekiniti lastne zaposlitve (pa naj bo kila še tako razvita!) s posebno pripravo ortopedik P. BARTOLINI, ki je že mnogo let znan v naši pokrajini. - Vsi bolni na kili, mladi in stari, ženske in o-troci se lahko posvetujejo z or-topedikom BARTOLINI-jem, ki sprejema :
v TRSTb : v soboto 21. in v nedeljo 22. junija v hotelu '»Vanoli« v GORICI: 23. junija v hotelu » Tre Corone « v TR2ICU: 24. junija v hotelu » Lombardia «
Letne obleke od
9.800 lir dalje Popeline obleke iz čistega mako od
Deske smrekove, macesnove t« trdih lesov, trame in par-kete nudi najugodneje
Mizarji I hmetouslci V podjetniki *
TEL.
90441
CALEA
TRST
Via!« Sonnino, 2 4
12.500 lir dalje Hlače letne od
2.900 lir dalje Hlače gabardine letne od 4.500 lir dalje
ItflAGAZZINI DEL CORSO
TRST, Korzo I Galerija Protti
za BIRMO
Zapestne ure najboljših znamk, zlate verižice in druge zlate predmete dobite po najnižjih cenah pri Urarna ■ zlatarna ex Nordio, ul. Roma 19
Etažna stanovanja
(CONDOMINIO) 3 do 4 SOBE,
kopalnica, dvigalo in druge pritikline se bodo gradila v ul. R.
Sanzio (plačilne olajšave ALDISIO)
Informacije pri admin. MICHELVZZ1, UL. ROSSETTI 59. Tel. 93050 od 17. do 18. ure.
Šolsha prireditelj na Piam a h
-es.
Prednostna lestvica
Kaj se dogaja v Gročani