Dr. Kandler in pa istarski Slovenci.
Iz Istre.
Istra ima zdaj nov časnik pod naslovom „la pro-vincia". List je namenjen mestjanstvu, gospodarstvu i oskrbništvu. Izhaja dvakrat na mesec, i do zdaj imamo dva broja. V drugem broji se nahaja sestavek: „Istra i Kras glede na Kranjsko." Spisal ga je učeni zgodovinar dr. Kandler na prošnjo deželnega istar-skega odbora.
Istarski Lahi i njih zastopniki v poreškem zboru so se grozno prestrašili glasov iz Slovenske, ki so po-vdarjali ustrojiti nove deželne skupine (grupe), i ki so stavili Istro v grupo slovensko se središčem v Ljubljani, kakor je vse uže nekdaj bilo. Pore-škemu zboru i sploh Lahom bili so ti glasovi hud trn v peti, i gosp. Kandler je bil naprošen, naj jim ga iz pete potegne se zgodovino v rokah.
Nastane vprašanje: je li g. dr. Kandler temeljito pisal i tako slovenske glasove za večne čase zadušil?
Na to vprašanje nekoliko opomb, iz kterih bote Slovenci spoznali, čegavo je pravo, čegavo pa krivo.
Omenjeni laški pisatelj pravi: „da se na Kranjskem sliši zahtevanje, da se ima Kras, Istra i Libur-nija stopiti ali sliti v eno skupino."
Kar smo do zdaj v slovenskih časnikih o tem brali, je 1) da Slovenci tega niso zahtevali, nego svetovali, i 2) da Slovenci niso svetovali slitja (fusione), nego združenje, kar ima vse drugačen pomen. Znamo tudi, da Slovenci so to svetovali na korist državi i na rodu, ker obema se opera na bregovih jadranskega morja nevaren, ptuj živelj, kterega bi bilo kaj potrebno vendar enkrat spraviti v prave vojnice.   Mar ne?
Dalje govori pisatelj, „da Slovenci zahtevaje imenovano sli tj e nimajo pravega zapopadka o zgodovinskem pravu, nego da ga mešajo se zgodovino prava."
Gosp. pisatelju je ta mešanica gotovo znana; mi se za-nje ne brigamo, ker Slovenci želeči združenja niso govorili o nikakem pravu, nego so rekli: kar je uže enkrat bilo, to bi tudi zdaj biti moglo, posebno ko to zahteva korist države i naroda.
Pisatelj pa tudi še to pravi: „država tacega slitja ne potrebuje, i Slovenci menda to državno potrebo izvajajo   iz tega,   ker se   v Istri  tudi slovenski govori",
i k temu pristavlja misle, da Bog ve, kaj učenega nosi na svet: „al v Istri govorijo kmetje tudi srbski, hrvatski, dalmatinski i rumunski; v mestih, trgih se pa govori le italijanski, jezik „nobile" i uradni je le tali-janski." „Zato — nadaljuje pisatelj — bilo bi treba po mnenji Slovencev Istro prenesti v Rim. v Moskvo, v Zagreb, v Zadar i v Bukurešt." — Tej modrosti ni treba komentara. Dr. Kandler i vsi Lahi naj pa le vedo, da tudi nam je slovanski jezik „nobile" i da ga govorite dve tretjini istarskih prebivalcev. Smešno je pisateljevo jezikoslovje, ker on najbrže misli, da kdor zna slovenski, hrvatski, srbski, dalmatinski, da ^nd štiri jezike!!! i ne ve, da je to „en" jezik i da za-stran jezika bilo bi treba pridružiti Liburnijo i kvarnarske otoke Hrvatskemu, kakor je bilo od pamtiveka, a slovensko IstroKranjskemu, kakor je tude uže bilo. Ne vem pa, kako je pisatelj Moskvo pri nas zavohal; morda misli, da v Ljubljani so sami kozaki, kterih se istarski Lahi strašno boje! Najbrže so Lahi bliže „Garibaldovemu Rimu", kakor Slovenci Moskvi.
Pisatelj se naslanja na dalje na tretje pravo, to je, na pravo naravsko, i piše „Visoke gore dele Istro od Kranjske; različen je obojih tlak, različno podnebje, različne vse gospodarske potrebe; te zemlji se tedaj ne morete združiti," — To je res; al poglejmo na mogočne države i državne zbore. V teh zborih sede poslanci mnogih dežel, med kterimi so še mnogo više gore, mnogo različnejše podnebje i vse drugačne gospodarske potrebe i vendar v miru zborujejo i vsak pospešuje korist svoje zemlje.
Pisatelj na zadnje pravi: „ako bi to željo tudi izrekel deželni zbor kranjski, vendar take želje ni nikoli pokazal deželni zbor istarski, i dvomiti je, da jo kdaj pokaže." — To radi verujemo, da istarski zbor, v kterem laška stranka zvonec nosi i v kterem so Slovani — dve tretjini prebivalcev — jako mršavo zastopani, nikoli ne bo izrekel želje, pridružiti se Slovanom, zato, ker se nas po nepotrebnem boji; al mi istarski Slovani moramo vedno želeti i gledati pridružiti se svojim bratom, ker le v tem je naše življenje; istarski zbor naj pa sklepa, kar mu drago. Mi Slovani v Istri nimamo svojega domačega ognjišča, na kterem bi se zmrzljeni greli; al tudi Lahi v Istri nimajo ognjišča, nego se grejejo na občinskem ognjišču vesoljne italijanske domovine. Kdo nam bo tedaj zameril, ako tudi mi iščemo ognjišča, toda v Avstriji med svojimi brati? Komu je dozdaj vlada na Primorskem pomagala, to je znano; komu bi pa morala za naprej pomagati, ali tistim, ki iščejo središča preko mej avstrijskih, ali pa nam, ki ga iščemo doma, med svojimi z dušo i telom vdanimi Avstrijanci?!
Sicer smo prav hvaležni g. dr. Kandlerju za njegove spise; radi jih bomo tudi za naprej prebirali. Samo to želimo, da o Slovencih resnično i pravično piše!                                                      — v —
335