"Registered by Australian Post -Publicationa No. VAW 1215" CATEGORY A »iTlESSEnGER« GLASILO SLOVEACEV V AUSTRALIJI "MESSENGER" - Voice of Slovenians in Australia LETNIK XXXI Štev. 11-12 NOV.-DEC. 1986 Složnija ^oiade^ Doma in po svetu kjer žive Slovenci je logo "Slovenija moja dežela", ki so ga pred par leti v stari domovini izdelali predvsem za pospešitev turizma, zbudil mogočen odjek. Nam v tujini je vzdramil spomin na neuničljivo povezanost na naše prelepe kraje od Mure do Soče in od Jadrana do Karavank, v domovini pa je rojakom ojačal zavest pripadnosti svojemu narodu, svoji deželi, ki je v prvi vrsti le samo Slovenija. Iz Argentine, kjer je kulturno močna slovenska skupnost, je sedaj prišla nova značka, nov logo: kombinacija prvotne "Slovenija moja dežela" in stiriliziranega slovenskega nageljna. Te nova značka tiča tožba nam je podal Dušan Lavric, oblečen kot duhovnik. Del pesmi je igral ansambel Alojza Grnjaka - na plošči ima naslov "Res lepa je naša zemlja". Dušan je v glasbeni medigri povedal, kar je pesnik čutil: nikoli mu nihče ni mogel vzeti pesniškega navdiha — nebeškega daru. Pesem Ujetega ptica tožba ni izšla iz pesnikovega osebnega razočaranja, kot so to dolžili kritiki, ampak, kot je Gregorčič sam dejal v "Zvonu", je pesem izpoved pesniške usode, vere v svetost in neizprosnost pesniškega poklica, izlita v melodično u-stvarjene stihe. Sledil je mešani pevski zbor SDM pod vodstvom pevovodje Branka Sosiča s štirimi pesmimi: Škrjanček poje, žvrgoli, Glejte, že sonce zahaja, Srečali smo mravljo^ in Eno samo tiho rozo. Peli so: Anka Brgoč, Zora Durut, Mici Hartman, (Neva Kastelic je bila odsotna zaradi smrti matere, prav tako tudi Jože Urbančič), Rozi Lončar. Iva Mandelj, Alma Sdraulig, Marija Volčič, Franc Arnuš, Stanko Česnik, Janko Damiš, Virgil Gomizel, Frenk Favier, Nace Kalister, Jože Logar, Ljubo Pirnat, Franc Zgoz-nik, Miro Kastelic. Ljubitelji slovenske besede in pesmi so z navdušenim ploskanjem priznali svoje občudovanje in zadovoljstvo nad predstavljenimi točkami programa. Po kratkem odmoru, je v drugem delu programa, najprej nastopila dramska skupina "Planica" s šaljivo burko "Pri zdravniku", katero je režirala gospa Lucija Srnec in se nama je tako uresničila želja, da je prišlo do kulturne izmenjave med dramskimi skupinami v Melbourne. Vsaka amaterska igralska skupina, posebno še tukaj, ima neprecenljivo vrednost v tem, da so igralci in režiserji ljudje, ki se iz velike ljubezni do slovenstva trudijo ure in ure, predno predstavijo delo na odru. Naj bo to otroški prizorček, kjer je treba otroke še popravljati in učiti slovenske izgovorjave, ali pa prispevek odraslih — vsak prizor, vsaka igra, ima ogromno vrednost v tej nesebični ljubezni do slovenske besede in slovenskih pisateljev in piscev dramskih del. Pri igri so nastopale še: gospa dohtar - Eda Tomažic, bolniška sestra — Katrina Vrisk in bolnica — gospa Milka Pongrac.Pošteno smo se nasmejali ubogi bolnici, preprosti kmečki ženi, katero je bolel vrat. Operirali so jo, seveda, kar na odru — vsa hrana se ji je namreč zataknila v grlu in nijnogla v želodec. Ženica seje bolj bala zdravničinega računa kot vsega drugega in ko ji je zdravnica svetovala, da pride na ponovni pregled, se je le-ta naredila, da pač ne sliši, ali da ne razume. Sledila je folklorna skupina SDM, katero sem naučila 5 prekmurskih narodnih plesov. Zaplesali so naslednje plese: Tkalečka, Marko skače, Tccak, Gospod—gospa in Šamarjanka. Plesalci so tokrat prvič nastopali v prekmurskih narodnih nošah SDM —bile so izredno lepe in skrbno sešite. Plesalci so zaplesali izvrstno — brez vsake napake in so še posebno uživali pri plesu Šamarjanka, kjer so pogumno^ in z užitkom udarjali ob tla v ritmu poskočnega valčka. Plesali so: Lidija Markič in Tony Adamič, Frances Urbas in Stan Ašenberger, Sonja Kraner in Danny Mohär, Julie Krnel in Mark Tavčar, Geanette Urbančič in David Krnel, Tanja Sosič in Damien Pišotek, Michelle Kraner in Eric Gelt ter Linda Štolfa in Edi Štemac. Prekmurske narodne plese smo v SDM že dvakrat plesali; ob 25. letnici in ob 30. letnici SDM, vendar smo si noše izposodili pri verskem centru v Kew, oziroma pri slovenskih sestrah. Ker pa je skupina, ki je letos marca nastopila s temi nošami, vrnila noše poškodovane in neurejene, je bilo odločeno, da si noš ne bo mogel nihče več izposoditi. Na pomoč sta mi priskočile gospe Milena Brgoč in Dragica Gomizel. Blago za krila, hlače in srajce ter dekliške bluze je bilo podarjeno, vse drugo pa je bilo treba nakupiti. Iskrena hvala gospe Mariji Krnel, ki je dan za dnevom iskala primerno blago za tako čudovito ujemajoče barvne predpasnike, rutice, lajbiče in robce ter trakove na oblekah. Nekaj pa je tudi sama podarila. Milena in Dragica sta se potem lotili o-gromnega dela: ukrojiti, izrezati in sešiti osem ženskih in 8 moških celotnih noš. Nista šteli ur, ker jih je bilo preveč. Nekega nedeljskega popoldneva pa so se mamice plesalcev in plesalk zbrale in vse zlikale, tako, da smo imeli vse pripravljeno za nastop. Iskrena hvala prav vsem, ki ste pomagali z darili, pri delu in seveda gospe Anici Smrdel, ki je v enem dnevu zbrala z neštetimi prošnjami in razlagami več kot 200 dolarjev od ljudi, ki želiio videti, da se folklorna skupina nadaljuje in z njo tradicija plesnega izročila naših prednikov. Mislim, da smo lahko ponosni na naše lepo število narodnih noš, ki jih sedaj imamo. Verski ceji- ter v Kew ima najbogatejšo garderobo narodnih noš, kjer so zastopane prav vse pokrajine v Sloveniji Naslednja na programu je bila Veronika Smrdel s pesmijo Simona Gregorčiča Soči — s pesmijo, v kateri poje o domovini s srcem velikega rodoljuba tistih časov, z neizmerno, žalujočo ljubeznijo. Reko Sočo pozdravlja z obču-dujočimi klici kot poslanko iz rojstnega kraja, ki mu prinaša lepoto svojih rojakov in čar domačih gora; Soča mu je glasnica prijateljstva in ljubezni, a obenem prispodoba negotove prihodnosti domovine. Z naivno, vendar iskreno prošnjo prosi Sočo, naj ta ustavi naval tujcev v usodnem zgodovinskem trenutku. Veronika je pesem izredno lepo recitirala. Zopet je bil na vrsti pevski zbor. Zapeli so: Od kod si dekle ti doma, Gor čez jezero, Ne maram, Tedaj pa zbogom in ker so bili poslu-čalci tako navdušeni, so zapeli še Slovanska pesem. Kot zaključek programa, posvečenega Simonu Gregorčiču, je gospod Stane Prosenak povedal Gregorčičevo pesem Sam in povdaril, naj človek, ki uživa srečo sam in je ne deli z drugimi, še žaluje sam. Program je odlično uspel. Hvala lepa vsem nastopajočim, saj so v tako kratkem času — v dveh mesecih dokazali, da so pravi talenti. Po končanem programu je spregovoril predsednik g. Peter Mandelj, pozdravil še enkrat vse prisotne in se mi s svojimi, skrbno izbranimi besedami navdušenja zahvalil za uspešen program. Zahvalil se je tudi vsem nastopajočim in pozdravil prijatelje s Planice. Mikrofon je potem prepustil za nekaj minut meni: s šopkom rdečih nageljnov po gledališki navadi in kc-^ se spodobi za gosta, sem se zahvalila gosp U Luciji Srnec. V imenu folklorne skupine pa sta se gospema Mileni Brgoč in Dragici Gomizel zahvalila in jima podarila šopke nageljnov Julie Krnel in Mark Tavčar. Obiskovalci so se umaknili potem v jedilnico in še dolgo ostali ob kavici in izvrstnem pecivu. Še enkrat lepa hvala vsem, ki ste sodelovali in mi pomagali pri kulturnem večeru. Iskrena hvala gospe Mileni Brgoč, katero vsi poznamo, saj je skoraj na vsaki društveni prireditvi; če ne v dvorani, pa v garderobi ali v kuhinji, ob nedeljah pa v knjižnici SDM, katero vodi že tri leta. Milena po poklicu ni knjižničarka in se je morala vsega v zvezi s knjižničarstvom najprej naučiti — seveda z mnogo dobre volje potrpljenja in darovanja prostega časa. Rada pomaga in svetuje vsakomur pri izbiri dobre knjige, katere tudi sama naroča in posreduje, da jih društvo dobi po znižani ceni. Poleg vsega tega se je opogumila in nam sešila narodne nose, za katere tudi skrbi. V zadnjem času je naredila tudi dve slovenski zastavi, ki ostajata v lastništvu društva. Hvala, Milena! Kot si sama rekla, mladina se ti je že zahvalila z izredno uspešnim nastopom. Iskrena hvala gospe Dragici Gomizel, ki je vseskozi pomagala Mileni pri krojenju, urezo-vanju in šivanju noš ter posredovala, da je bilo čim več blaga podarjenega. Dragica že vsa leta sodeluje pri garderobi SDM - ko je gospodi Ivan Valenčic učil in režiral igre, je za vse obsb leke poskrbela ona. Dragica je poznana tudi " kot ena prvih tajnic SDM. Hvala gospe Pavli Vohar, ki je darovala belo blago za moške hlače, srajce in ženska krila j ter g. Darku Koren, kije daroval belo blago za ženske bluze, robce in gumbe. Hvala vsem darovalcem denarja, s katerim ste omogočili, da smo prekmurske noše lahko dokončali s primernimi deli. Hvala gospe Anici Smrdel, ki je denar pobirala in zanj prosila ter za njeno urejevanje cvetja pri vsaki proslavi in prireditvi. Hvala Mariji Krnel za podarjeno blago in gorenjsko nošo svoje hčerke Marte. Izredno lepa je noša in smo jo že v Canberri uporabljali. Hvala tudi za vso pomoč pri nakupovanju blaga za noše. Hvala lepa Vasji Čuk za izredno lepo narisan portret Simona Gregorčiča, ki bo sedaj krasil ali šolo ali pa knjižnico SDM. Nadalje hvala Ljubotu in Mitju Yesse, ki sta društvu podarila dve primorski narodni noši s klobuki. Fanta sta leta 1955 nastopala v Melbourne Town Hall za koncert Rdečega križa in bila slikana tudi v časopisu Herald. Mitja in Ljubo sta s svojim igranjem na harmoniko sodelovala na mnogih slovenskih prireditvah v tistih letih. Rada se spominjata kulturnih večerov, kjer sta z veseljem in ponosom nastopala. Hvala gospe Kati Hartner za dve ruti za narodne noše in cekar — zelo lepo. Iskrena hvala tudi gospe Mici Hartman, ki je prinesla nekaj "lajbičev" za narodne noše in jih podarila SDM-u. Hvala Viktorju Lampe za napis "Simon Gregorčič z letnico rojstva in smrti", skalo, katero smo rabili pri Veselem pastirju in kletko za pesem Ujetega ptiča tožba. (Nadaljevanje in konec na strani 5) Lucija Srnec NAŠI GOSTI IZ AMERIKE ri je najstarejši v Avstraliji, je zapel nekaj pesmi pod vodstvom njihovega vodja g. L. Furlana. Ivan Lapuh je spisal dobrodošlico, katero je deklamirala njegova hčerka Lidija Lapuh. Lidija se je vsem gostom vtisnila globoko v srce z njeno čisto izgovorjavo in lepim nastopom. Nam vsem znana gospa M. Bole je sama prebrala svoje delo, katero je spisala a-meriškim Slovencem za spomin. Oba naša pesnika sta izdala svoje delo v knjižicah, kar sta tudi vsak svoje podarila g. Franku Jankovič. Naš zelo znani pevski kvartet "Zvon" je tudi podaril svoje plošče, da ves svet spozna, da imamo tudi mi tukaj na peti celini Avstraliji glasbene, pevske, pesniške in vse mogoče talente. Gospa D. Gelt je osebno podpisala vsako knjigo, ki so si jo kupili ameriški Slovenci. Predsednik Planice g. Lado Sluga je spregovoril nekaj besed ter pozdravil vse navzoče. Zahvalil se je za tako velik obisk in vesele ljudi. stralskega prvaka, ki je v kratkih besedah izrekel pomen obiska - kralja polk; rekel je, da je to nekaj novega za mladino, katera se zanima za muziko, posebno še harmoniko. Poudaril pa je, da je danes na višini le klavir, in kdor ga obvlada, ima delo v Avstraliji. Za našo generacijo je še vedno najlepša muzika, ki se sliši iz harmonike. Seveda je pa tudi odvisno, kako jo muzikant izvaja. Ta večer je bil najboljši dokaz, da se vsak rad veselo zavrti ob domačih melodijah, saj smo se vsi ta večer vedno vrteli na plesišču. Godba z Jankovi-čem na čelu je vedno igrala, tako, da so se veseli plesalci morali menjavati. Čudovito je res, koliko zdrži ta človek - tu je dokaz, da človek ljubi veselo muziko in veselo druščino, katere pa ta večer ni manjkalo na Planici. Sam g. Frank Jankovič je izjavil, da že dolgo ni tako veselo in v tako veseli druščini preživel večera in da tega dne ne bo nikoli pozabil. Tu- Sprejem slovenskih "Amerikancev" na letališču v Tullamarine je bil navzlic zgodnji uri in zamudi letala prisrčno prijateljski. (Foto Srnec j Mesec pred prihodom ameriških Slovencev, smo na Planici bili obveščeni, da bodo prišli 25. oktobra med nas v Viktorijo. Novica, da bodo ameriški Slovenci s kraljem polke g. Frankom Jankovič in njegovim spremstvom: g. T. Petkovšek, J, Miškulin in J. Kalic ter s štiridesetimi turisti gostovali samo na Planici, nam je dala veselja in obenem skrbi za pripravo sprejema v tako kratkem času. V petek, 24. oktobra ob 10. uri zjutraj smo na letališču pričakali naše goste: g. I. Leber, zastopnik slovenske radijske ure 3 E A, g. Marijan Peršič, urednik vseslovenskega časopisa Vestnik, gospa Lucija Srnec, učiteljica modernih jezikov v Viktoriji ter učiteljica etnične šole Planica, g. Š. Srnec, podpredsednik SD Planica in zastopnik Sveta slovenskih organizacij Viktorije. Z nami so bili tudi g. in ga. F. Uršič, ga. J. Erzetič, g. in ga. H. Muster. Gospe Jožica in Cvetka sta že pred dvaindvajsetimi leti zastopale Slovence v narodnih nošah ter že takrat na televizijskem kanalu "7" osvojile ime "Stars of Tomorrow". Vsa leta so rade nastopale kot Uršičeve sestrice. Tudi tokrat sta radi oblekli narodno nošo ter tako z nami pričakali in pozdravili grupo naših gostov, jim izročili šopek rož ter jim zaželeli dobrodošlico v Avstraliji. Pozdravne besede sta izrekla g. Ivo Leber in Štefan Srnec. Po kratkem kramljanju in slikanju na letališču smo se razšli z besedo nasvidenje na Planici drugi dan. NA "I Odbor, kuharice in člani na Planici so bili že nekaj dni zelo zaposleni. G. Štefan Srnec, podpredsednik, je bil zadolžen pripraviti program in tako je tudi okusno pripravil oder, na katerem se je zvijal kratek spored. Okrog 6 ure zvečer smo pričakali prvo grupo gostov z vodjo g. T. Petkovšek. Razložil nam je, da bo druga grupa turistov prispela z zamudo, ker potujejo preko zasneženih avstralskih alp. Otroci v narodnih nošah in lovska skupina so jih skupno z nasmejanimi obrazi pozdravili kar pri vhodu. Obiskovalci so se že tudi vrstili v dvorano ter zasedli svoja rezervirana mesta. Dvorana, kjer je že vabil na plesišče ansambel Plavi Jadran, se je v kratkem na- ANICI" no nasmejanega obraza. Z otroci v narodnih nošah se je hotel poslikati, nato nam je pa takoj zaigral nekaj poskočnih, tako, da niti večeijati ni imel časa. Morali smo ga na silo zvabiti z odra, da smo začeli z našim programom, kateri mu je bil namenjen. Škoda, da je bilo vse tako pozno in tako nismo mogli našega programa izvesti po želji, kajti otroci v narodnih nošah so že bili nestrpni in nekateri tudi že na pol (v mislih) v svojih posteljicah ob tako pozni uri; toda vseeno so se prikazali na odru, čeravno so nekateri stari komaj štiri leta. Tudi naš Branko T. Srnec, 3-kratni avstralski prvak harmonike ni mogel dočakati kralja polke, katerega si je želel osebno spoznati. Zaradi služ- Sprejem v dvorani S.D.M. Frank Jankovič se zahvaljuje Petru Mandelju za sprejem. Na 'Planici' je bil pripravljen gostoljuben večer, na katerem so se Amerikanci' imeli priliko meniti z Avstralci' kar v slovenščini. Ob vhodu v dvorano stoje v prvi vrsti z leve na desno: Toni Petkovšek, Peter Mandelj, Frank Jankovič, Lado Sluga, Štefan Srnec in Lucija Srnec. polnila. Povabljeni gostje iz sosednjih klubov so po domače kramljali z gosti iz ZDA v okusno pripravljeni jedilnici. Vsi, ki smo bili zadolženi za program in veseli večer tega dne, smo postajali nestrpni, kajti ura se je že premaknila čez deseto, ko je končno prispela druga grupa s težko pričakovanim kraljem polke g. Frankom Jankovič. Toda vse skrbi in nestrpnost nas je minila, ko smo zagledali tega junaka, čisto preprostega, ved- ( Foto Srnec) bene dolžnosti je moral oditi predčasno. Lahko smo ga pa videli v začetku večera na odru z g. Joe Miškulinom, prvakom harmonike v ZDA. Skupno sta zaigrala dve poskočni, nakar je Branko moral zapustiti veselo družbo. Ostali nastopajoči pa so le dočakali in program se je v kratkem končal. Otroci slovenske etnične šole so ljubeznivo in na kratko pozdravili goste. Mešani pevski zbor "Lojzeta Bratuš" iz Geelonga, kate- En del turistične skupine slovenskih Amerikancev, ki je v oktobru obiskala Avstralijo in Melbourne je bila v nedeljo 26. oktobra povabljena na "barbecue" k S.D.M. Kar precejšnja množica domačinov se je udeležila tega dogodka. Po uradni KAKO SEM PRIPRAVILA KULTURNI VEČER (nadaljevanje s strani 4) Hvala vsem staršem, ki ste vozili otroke na vaje redno in točno. Hvala Jožetu, mojemu možu, za napravljen okvir za Gregorčičevo sliko. Hvala lepa gospe Luciji Srnec za posojeno krilo in škornje - 3 pare, katere smo uporabljali tudi za v Canberro. dobrodošlici predsednika S.D.M. gospoda Petra Mandelja je nastopila mladinska folklorna skupina z narodnimi plesi. Ostali del popoldneva pa je izpopolnil "kralj polke" . Frank Jankovič , ki je neumorno raztegoval svojo harmoniko. Naj pogledam malo v drugo leto. Sola se bo pričela na tretjo nedeljo v februarju ob 2.30 uri popoldne (kot navadno). Vabljeni! In naj ob koncu pošljem božični in novoletni pozdrav vsem otrokom in njihovim staršem z željo za vesel Božič in srečno Novo leto 1987! Frank Jankovič, 'heroj' obiska, je imel prijazno besedo in čas tudi za najmlajše. Foto Srnec) Tudi g. Peter Mandelj, predsednik SDM in predsednik Sveta slovenskih organizacij v Viktoriji, je podal nekaj besed v pozdrav vsem. Medtem, ko so se vsi že prisotni gostje lepo po domače pogovaijali in zabavali pri polnih slastnih krožnikih je gospa Helena Van de Laak, koordinatorica na slovenski radijski oddaji 3 EA, lovila bolj za njo zanimive, povabljene goste ter jih posnela na trak za oddajo. Tako je ujela predsednika g. L. Sluga, g. T. Petkovška, kateri je podal svoje mnenje o avstralskih Slovencih na tem delu Melbourna. Ujela je tudi Brankota, av- di obiskovalci so bili veseli in povpraševali, kdaj bo zopet kaj veselega tukaj na Planici. Ljudje so si nakupili njegovih plošč in kaset ter kape in majice. Vse stvari, ki so bile za prodajo je osebno vsakemu podpisal. Zelo lepo smo se imeli vsi do poznega ali bolje povedano do ranega jutra. Ni in ni se nikomur mudilo domov, saj smo vsi vedeli, da morda tako veselega in razpoloženega dne ne bomo dolgo več imeli, čeravno nam je kralj polke ponudil obisk v kratkem z vsem njegovim ansamblom, samo, da se še zopet skupno pove-selimo in po domače pokramljamo. PRI SLOVENSKEM DRUŠTVU MELBOURNE kaj, kje, kdo? VSEH NARODNOSTI DAN Če bi želeli zapisati koliko različnih narodnosti je našlo svoj drugi dom na tej peti celini, bi bil precej dolgi seznam. Vsi pa dobro vemo - vsaj morali bi, da nam ta dežela nudi možnost ohranjevati korenine svoje narodnosti. Tako se že vrsto let zbiramo v Gip-pslandu različne narodnosti pod imenom "All Nations Sunday". Letos je bilo v Warragulu v lepi in veliki dvorani Arts Centre, ki je bila polna. Glavna in prva točka pri tem je skupna sv. maša. Ob škofu D. Arcy iz Sale somašuje tudi nekaj duhovnikov, ki zastopajo svojo narodnost. To leto je ;. bilo prvo berilo v hrvaškem in drugo v polskem jeziku. Prošnje pa so bile v litvanskem, italijanskem in v slovenskem. Slovenske je prebrala hčerka Lidija. Tudi darovi za na oltar so domači in preprosti, ki vsaka narodnost nese svoje — seveda katera želi. Veijetno je malo avstralskih duhovnikov, ki bi z besedo tako sučutno segli v srce priseljencev, kot škof D. Arcy. Po sv. maši je bila mala razstava različnih stvari dotičnih skupin. Potem smo se ponovno zbrali vsi v svojih narodnih nošah pred vhodom v dvorano. Z lepo sprejemno besedo in z močnim aplavzom je bila sprejeta preko odra vsaka skupina. Tudi mi, če tudi nas je bilo kot prstkov na otročji rokici ; smo bili deležni svojega imena — kot Slovenia, a aplavz v dvorani pa je zgovorno dokazoval, da nis-smo neki odmaknjen in pozabljen narod. Med koncertom se mi je vtisnila slika: kateri narodi so svojemu potomstvu izročili lastno tradicijo — kateri je niso, so morali sami plesati že precej v jesenskih letih. Ob koncu so izbrali "Princess_of the Nations", ki je letos bila Italijanka iz Morwella. Ob slovesu si je vsak želel, da se zopet takole srečamo naslednje leto. Res, lepo je bilo. Vsekakor pa bi bilo lahko še lepše s strani Slovencev, če bi se vsaj sv. maše udeležili v večjem številu. Slovenci pa imamo lep in vzpodbudni pregovor: "V slogi je moč". Koliko upoštevamo in se zavedamo kje je "moč", pa se pokaže ob podobnih srečanjih. Ivan Lapuh Spoštovani gospod urednik! H. E. L. P. Zopet se oglašam, da vam sporočim kako poteka ta naša akcija. Tu v Sydneyu smo zelo delavni a še vedno težko čakamo na dovoljenje za oprostitev takse na vse darove za našo akcijo. V Kurnellu sem imela 9. novembra velik koncert kateremu je prisostvovalo preko 300 oseb. Nastopili so: Pevski zbor "Triglava" pod vodstvom g. Šedlbauerja. Tu v Kurnellu ljudje še nikoli niso slišali takega pevskeßa zbora. Še posebno so jih navdušile "Zabe" Naš avstralski vaditelj klavirja je izrekel željo, da bi jih zelo rad še poslušal. DRAGICI IN VERGILU Nam vsem poznani par Dragica in Vir-gel Gomizel sta praznovala 35-letnico poroke na 26. julija, ko sta bila na počitniškem potovanju po Evropi in Ameriki. Dobremu paru gotovo vsi čestitamo in želimo še mnogo srečnih let! Za to priliko mi je privrela iz srca kratka pesmica: ČESTITAM K 35 LETNICI POROKE VIRGELNU IN DRAGICI GOMIZEL Čestitam vam, vztrajni, zvesti gar, sta kot, da bi stopila prvič pred oltar. V ljubezni lepo — soglasno živita, veselje in žalost — skupno delita. 35 letnico zakona sta v Evropi slavila, po Kraških klancih - kot nekdaj hodila. pravita: Honolulu, England in Amerike ogled -s kot spomin na rojstni je svet. ""len par, "Triglavova" folklorna skupina pod vodstvom ge. Nikolič nas je presenetila s takim plesom, da so prisotni občudovali otroke, ki so pokazali, da imajo res strogo in sposobno učiteljico. Gdč. Kristina Berginc nam je predstavila njene otroke z Jazz-om. Vsa ji čast. Z veliko energijo je tudi sama plesala. Slovensko društvo Sydney nam je predstavljala ga. Danica Petrič s svojo recitacijo na angleškem jeziku "Deklica iz Bele Krajine". Recitacijo je zelo profesionalno izvedla. Izvanredno dobrega harmonikaša pa sme imeli v gospodu Gominšku. Zaigral nam je slovensko polko s parom (G. in Ga. DolmarJ. Da ste samo videli in slišali kako se znata zavrteti. V mojem srcu je bilo samo občudovanje in zahvala, da so nas obdarili s takim plesom in igranjem. Res naši Slovenci tu v Sydneyu imajo med seboj talentirane ljudi. Vsi prisotni tujci so nam čestitali k takemu talentu. Tem potom bi se rada zahvalilag.Škra-banu, ki nam je za meso računal samo polovico ripase stari "Louf" gamse na skrito mei. Zavit v stoletne cunje, , naslonjen s posušenim telesom na doma narejeno puško; bo op-rezal izpod oglavnice z žarečimi očmi. V reklanski dolini marsikaj vedo. Ko se zmrači trdno zapahnejo duri in prižgejo svečo pod božjo podobo. Mencam okoli koče in prelagam po nahrbtniku. Zevam navzdol čez travnato pobočje, kjer se kobali nerodna "mulate-rra", vojaška pot iz prve vojne. Ovinek levo, desno, levo; tako dalje in dalje čez strmo pobočje, do miniaturne cerkvice, ki bledo mežika v meglici. "Srečno pobje," slovesno zakrulim, , pomaham s klobukom in zajuckam. Odzdravijo mi vriski; bodrilni klici in oskrbnik celo zajodla. ...Am, kako dobro dene gorniška solidarnost! Najprej prepevam, potem živž-gam stare, pozabljene popevke in končno se osredotočim na štetje ovinkov. Pri številu trideset me mine dobra volja. Cerkvica je enako malenkostna, kot pred uro in pol popreje in tudi streha zavetišča še vedno pogleduje čez rob hrbta. Nad gozdnimi višinami kolovrata raste (oblak) kumulus. Spodaj črnosiv in naguban se neutrudno vzpenja v modrino. Sonce zažiga s puščavsko ihto. Prepotena majica se sproti suši; edina senca mi je lasten klobuk, s širokimi krajci; kup ljen v Avstraliji in tam tudi testiran. Metuljčki, muhe, mušice, raznobarvno vse sorte uživa v vroči razposajenosti. Črmlji brundajo, čebele brenčijo, ose pis-kajo; kobilice cvrčeč preletavajo stezo. ... Planinsko travniška sinfonija! Zoprn in razmehčan pritacam v krme-žljavo grmičje; uh in ohonom! A bolje to kakor nič. Poiščem senčne lise in sedem. V čutarici klokota pregreta radenska. ... Pššš; naredi sapa, ko odvijem kovinski pokrovček. ... Muuuu; zatuli za menoj v rebri ter zdrvi s silovitostjo oklepnika v moje tihožitje. ... Kaj bi pravil! Ob pogledu iz oči v oči jo maratonsko ubriseva vsak v svojo smer. Teliček z vihrajočim repom; jaz pa ... ne vem zagotovo; morebiti bi mi lahko kaj ušlo! Čez drn in strn se kobalim preko valovitih pašnikov; od povsod pogledujejo rogate glave s otožnimi očmi. Crno—lisasti bikec potuhnjeno caplja za mojim rdečim nahrbtnikom; akrobatsko preplezam ogrado in se oddahnem. . Med prodom žurklja potoček; ljubek, triaden in vabljiv. Z navdušenjem povod-tega konja planem v skromno vodico. Pi-em, prham in brizgam, pa spet pijem in Sofotam, kot se spodobi za pravega vod-rarja ( po horoskopu). V vasi Krn zazvoni popoldansko uro. Sence postajajo daljše; del neba zastrejo, oblaki. Napolnjeno čutarico potlačim v vlažen nahrbtnik, podregam v levi čevelj^ ki grdo zija od preutrujenosti ter poiščem markacije. Senožeti prehajajo v gozdove, ki str-moglavljajo v dolino. Obiram brezupne kolovoze mimo samotnih kmečkih hiš. Ležem pod in čez raznovrstne ograde; za-idem v ščavje in koprive, zdrsnem na ilovici pokriti s starim listjem, dvakrat pri-tavam na isto mesto in končno zagledam spodaj bleščeče vijuganje Soče. ŠTIHOVA ZAPUŠČINA Čeprav sva bila rojena v istem letu in sva istočasno drgnila šolske klopi na ljubljanski "realki", se Bojana Štiha iz tedanjih časov ne spominjam. Spoznal pa sem ga dobro le po tem, kar sem njegovega prečital in kar sem o njem slišal. Pa moram reči, da so mi njegove misli o večini naših sedanjih človečanskih problemih tako sorodne, kot da bi jih kovala skupaj v dolgih razgovorih in debatah, ki so bile tako značilne v naših štu-dentovskih letih. Zdi se mi, kot da sva se po dolgem tavanju v labirintu raznih ideoloških kažipotov končno znašla na isti cesti, ki vodi v "eno samo veliko ljubezen" do so—človeka, do svoje narodnosti, do lepot umetniškega ustvarjanja in do kulture poštenja, pravičnosti, razumevanja in odpuščanja.Vrednote človečanske svobode duha, ki so jih v nas za časa gimnazijskih let vcepljali razni Kozaki, Vodniki, Kolariči in drugi so navzlic vsem skušnjavam in zablodam ostale prisotne in nas postavile, če že ne na isti, pa vsaj na vzporedni tir. Slovenska dijaška mladina, rojena v obdobju po koncu prve svetovne vojne, ko je Sloveniji bila podana možnost, da vsaj do neke mere kroji svojo usodo, seje zavedala, da ji bo enkrat pripadla naloga usmerjati bodočnost svojega naroda. Bila je polna idealizma in volje, domoljubna ter polna volje, da ustvari svojemu narodu boljšo in lepšo bodočnost. Iskala je nove poti, nove možnosti, kajti ni imela trdnega vodstva, ki bi jo z nasvetom, a se bolj z zgledom potegnilo v skupno začrtano smer. Saj je večina tedanje slovenske politične in kulturne smetane bila vzgojena v vzdušju habsburške monarhije tn je tako navzela ta ali oni priokus. Oportunistični v taktiki in plitki v ideologiji so tedanji politiki v nas mladih vzbujali nezaupanje in odpor. Zato smo iskah nova pota, nove smeri in tako, polni idealizma, nasedli raznim lažnim prerokom Vojna vihra je potem storila svoje ter v interesu tujcev z vzhoda in zahoda polarizirala nase poglede do monlnega nesmisla. Idealizem in požrtvovalno domoljublje mladih sta bila izrabljena v kovanje novih suženjskih verig. Toda čas je prinesel svoje. Idealizem, ki ga ni mogla popolnoma iztrebiti niti krutost despotov iz vzhoda niti dvoreznost zapadnjaških politikov je ostal živ v ljudeh kova Bojana btrha in pokazal na novo , vsem Slovencem skupno pot. Velika zasluga Bojana Stiha pa je prav v tem, da je znal ta svoj idealizem izražati tako, da je zanj ogrel tudi druge posebno nove mlade slovenske generacije. Njegova velika vrednost je v torn, da se nrkolr n, bal glasno izpovedati svojih nazorov, četudi je radi tega občutil neprijetne posledice. Pripadnost Slovenije srednje-evropski kulturni sferi mu je bilo nepobitno dejstvo kr ga je povsod glasno zagovarjal, kakor je tudi vedno povdarjal, da je slovenska kultura zrveca tudi izven meja republike in tudi pri onih, ki jih je uradna Irnrja do nedavnega negirala. ' J J Štihova pobuda za skupni slovenski kulturni parlament, katero je v odprtem pismu slovenskim kulturnikom poslal s svoje smrtne postelje je njegova velika zapuščina Slovencem doma in po svetu. Na slovenski mladini je, da jo bo znala izpeljati. Sveta narodna dolžnost vseh, ki so jih življenske vihre pred leti razmetale v nasprotne si tabore pa je, da novim generacijam ne ovirajo pot, ki jo je pokazal Bojan Štih, ko je že gledajoč smrti v oči zapustil bodočim slovenskim rodovom, ne samo svojo največjo pesem, ampak tudi svojo največjo ljubezen. IZVLEČKI IZ ŠTIHOVEGA PISMA Vrniti slovenskemu jeziku, ki je eden izmed evropskih jezikovnih čudežev, čast in oblast, mora biti naša skupna nacionalna, družbenopolitična, zlasti pa kulturna duhovna dolžnost. Vemo, da jezik ni le slovnica in pravopis, jezik je predvsem misel naroda o samem sebi. Je zavest in samozavest naroda, ki biva, ki živi, ki ustvaija. Ljudje, ki ne kultivirajo svojega jezika in vsakodnevne govorice, kaj hitro postanejo nemi roboti ponarejenega, nečloveškega tehničnega in gospodarskega sveta. Torej slovenščina bodi naše prvo skupno kuIturno-poMčno opravilo. Naloga tega parlamenta (kulturno-duhovnega) je jasna. Nega slovenskega kulturnega, političnega in umetniškega jezika. Boj za spoštovanje narodnih običajev, oblikovanje medsebojnih stikov na vseh ravneh in v raznih oblikah. Lahko se družita v tem parlamentu idejni in itični pluralizem. Toda narodnopoli-iicni značaj slovenskega kulturnega parlamenta je prvi pogoj za njegov zdravi obstoj in uspešno delovanje....Ponavljam: slovenski kulturni parlament ne ukinja meja in državnih integritet. Saj nima te moči. Ta parlament je le kot družina slovenskega naroda in kot takšna izraz naše tragične diaspore in zgodovine. ...kaj nam Slovencem danes pomeni geslo Zedinjene ali Združene Slovenije. Nič drugega kot naše, v prihodnost usmerjeno skupno izrekanje, tako v matični, zamejski, zdomski in izseljenski Sloveniji, za našo ljubo slovenščino, za naše dragoceno kulturno k duhovno izročilo, za našo prihodnost, za naš obstoj v sedanjem viharnem in razdvojenem svetu. Takšna Zedinjena Slovenija ali takšno opredeljevanje - plebiscitarno -enotnega slovenskega kulturno-duhovnega prostora krepi danes kulturno bogastvo tako imenovane Mitteleurope ali Srednje Evrope. Slovensko ozemlje je v spomeniškem in arhitekturnem pogledu izjemno bogato in tudi posebno. Dovolj je pogled na Val- vasorjeve grafike. Našo deželo krasijo stara prelepa mesta.....Gradovi, cerkve, kapelice, tabori, mlini in druge stavbe so naše neizmerno bogastvo... Brez zgodovinskega spomina ni mogoče živeti, delati, misliti, tako kot ni mogoče doživeti zrelih let brez mladosti. Za veliko razširitev zgodovinskega pouka v naših šolah pozivam tudi zato, ker vem, da je včeraj danes in hkrati jutri. Ob vsem tem nam bo zgodovinski spomin in njega spremljajoči analitični čut pomagal še enkrat kritično premisliti ilirizem, pan-slavizem, tako imenovano integralno jugoslovanstvo, skratka vsa tista obdobja, ki so bila kritična v preteklem stoletju in ki so s svojimi idejami kritična tudi še danes. Tu mislim na leta 1948, 1918, 1914 pa tudi na leto 1945. Predvsem pa bi rad povdaril, da moramo spoštovati in se ravnati po sodobni opredelitvi kulture. Kultura ne zajema samo znanosti, umetnosti, zdravstva in prosvete, kultura je način in oblika pa tudi vsebina človekovega življenja. Človekovo delo - kjerkoli in kakršnokoli — je kultura . Tudi politika je kultura, če je njen temelj duhovna svoboda. In če je osnovna akcija politike človekova integriteta, suverenost in duhovna prostost, kultura nima in tudi ne more imeti pragmatičnega ali utilitarističnega značaja kaj šele, da bi bila podrejena vsakodnevni praktični, socialni, gospodarski ali celo oblastniško politični operacionalnosti. V tujini imamo plejado znanstvenikov, ki bi lahko sestavih našo tretjo univerzo. Mi te osebnosti pogrešamo, zato ker v povojnih letih nismo znali negovati osebnosti v narodu. Narobe. Odprli smo pot uravnilovki v duhovnem in materialno-finančnem smislu in omogočili, da se uveljavljajo često ljudje brez nadarjenosti in brez posluha, ki pa so znali dobro razviti servilni čut za vegetiranje v političnem akvariju. Slovenski avstralsko-ameriški duet na "Planici". Ob priliki obiska ameriških. . ____ Slovencev sta skupaj nastopila Joe Miškulin in Branko Srnec. (Foto grnec) CLEVELAND - SLOVENSKA METROPOLA ZDA "Če gledamo v prihodnost slovenskega življa v Ameriki, je treba povedati, da se bo počasi tako spojil z drugimi, da ne bo več obstajal v smislu jezikovne etnične skupnosti. Zato potrebujemo dvoje: ali stalen dotok Slovencev sem (podobno kot smo ga imeli leta 1920 in še prej, ali pa po vojni od let 1948 do 1953), ki poživi slovenščino in sploh vse delovanje". Tako je dejal sotrudniku "Dela"dr. KarelBonutti profesor ekonomskih ved in ko-ordinator etničnih Študij na clevelandski univerzi ter predsednik Slovenian Heritage Foundation v Clevelandu. Novinar Matija Meršol je imel z njim razgovor ob priliki nedavnega obiska rektorja ljubljanske univerze prof. dr. Ivana Kristana na celvelandski univerzi. Iz tega razgovora posnemamo nekaj zanimivih točk, saj avstralski Slovenci ubiramo precej slično pot kot naši amer-riški rojaki. v ..."Druga možnost, da se slovenski zivelj tudi bolj zgodovinsko ohrani, pa je tudi določen program ali stolica na u-niverzi, ki ohranja jezik in ki spodbuja raziskovanje in obstoj naših ljudi tukaj v Ameriki.... ...Za ustanovitev takšnega jezikovnega centra bi potrebovali najmanj pol do e-nega milijona dolarjev ... V kratkem nameravamo začeti večjo kampanijo, da bi zbrali takšno vsoto denarja. Za začetek bi potrebovali kakšnega mecena^ da bi dal večjo vsoto, nato bi denar začel prihajati. Možnosti imamo, da bi nas bivši senator Laushe podprl zadevo, vendar je prosil, naj bi še malo počakali. Mislim pa, da bomo morali to poletje resno zagrabiti. Razne narodnosti ""fjo taksne jezikovne centre, stolice. ...Edino mesto, kjer bi Slovenci dosegli kaj taksnega, je Cleveland, saj tukaj živi približno tretjina vseh Slovencev, kolikor Jih je vseh v Ameriki, se pravi kakih sto tisoč od tristo tisoč na newyorski univerzi Columbia imamo sicer slovenskega profesorja, ki se specializira za slovenščino in slovanske jezike, vendar tam ni za ledja. V Clevelandu pa vsekakor je. 1 Pri vsem tem pa bi potrebovali tudi pomoč, ce ne drugačne, vsaj moralno -tudi iz Slovenije. „ ... Skušamo ohraniti slovensko dediščino, slovenski jezik. Podpiramo izdajan je raznih knjig, brošur, predavanj, ki a meriskemu občinstvu predstavljajo Slovenijo in Slovence. Večina tega je v angleščini. ... Zavzemamo se tudi za pospeševanje kulturnih stikov s Slovenijo. Tukaj bi lahko imeli stalno vsaj tri do štirikrat na leto na obisku kakšno večjo skupino iz Slovenije, ne samo pevske zbore, ampak tudi filharmonijo in druge. ... V Clevelandu imamo namreč kakih sestdeset narodnostnih skupin. Podobno kot vrsta drugih ameriških mest je tudi Cleveland nastal iz naseljencev, ki so pri sli z vseh koncev sveta. Do leta 1830 je bil majhna vas, kjer so živeli v glavnem priseljenci iz novoangleškega Bostona. Potem pa so tu zgradili dva velika kanala, ki sta Cleveland povezala z New Yorkom o-ziroma Atlantikom. To je semkaj privabilo nove naseljence. S kanaloma je Cleveland dosegel svoj industrijski vrhunec, saj so po njiju dovažali sem iz Minnesote zelezovo rudo. Tu so nastale jeklarne, ki so potrebovale veliko delovne sile. Z razvojem težke jeklarske industrije v obdobju 1880 - 1920 se je začel dotok doseljencev iz vzhodnoevropskih, zlasti slovanskih držav. ... Z njimi se je seveda oblikovalo in spreminjalo mesto. Nobeno drugo ameriško mesto nima takšne slovanske narodnostne zmesi, kot Cleveland. ... Tu v Clevelandu pa bi lahko preštevali kar po sto tisocj kakih sto tisoč Poljakov, kakih ^o tisoč Slovencev, približno sto tisoč Cehov ... tu je tudi največji madžarski center v Ameriki. Tu je tudi kakih dvajset do trideset tisoč Hrvatov, veliko ie tudi Srbov. Po vojni je tukajšnja industrija še ved no potrebovala veliko delovne sile in sem so privabili veliko črncev z ameriškega Juga in Portoričanov. S tem se je obličje mesta spet nanovo spremenilo. Nekoč je bilo tukaj le deset odstotkov črnskega prebivalstva, danes ga je v Clevelandu stirideset odstotkov. Zadnjih petindvajset let Cleveland ne doživlja kakšnih večjih priseljavalnih valov ... Tudi število prebivalstva se je skrči- :,.. eta 1960 je bilo v samem mestu še milijon prebivalcev, danes jih je le še 560 tisoč. V Cleveland se zdaj priseljujejo le še pripadniki azijskih narodov, Vietnamci t llipinci, Japonci. Toda to niso fizični delavci, ampak znanstveniki, zdravniki inženirji, profesorji..... V Clevelandu imamo danes kakih 25 tisoč Azijcev in ti so pretežno visoko izobraženi. Od' vseh Filipincev, ki živijo tukaj, jih je kakih petdeset odstotkov zdravnikov Po dohodku na glavo prebivalca je indijska četrt v Clevelandu najbogatejša, r . " , Ys?,ka,kor, Cleveland je danes bolj kot kdajkoli prej svetovljansko mesto in v tej zmesi narodnosti imamo in moramo imeti Slovenci tudi svoje mesto." Dr. Bonutti se je rodil v Italiji (mati je Slovenka, oče Italijan) v USA pa ie prišel leta 1951. V regionalnem in kontinentalnem pogledu smo Slovenci naravni del in kot Poljaki, Hrvati, Čehi, Madžari, Slovaki zakoniti del evropske duhovne civilizacijske enote, ki jo kot vemo, imenujemo Srednja Evropa. Tako kot ni mogoče rešiti Srbov, Bolgarov, Grkov, Albancev in Turkov tega, da so del Balkana, tako tudi nas ni mogoče preseliti iz tisočletne zgodovine v nekaj, česar nikoli nismo imeli. Zato nam ni mogoče oporekati naših pogostih stikov s severnimi mejaši in deželami..........Države nastajajo, se spreminjajo, pa tudi umirajo. Narodi in človek ostanejo trajni subjekti zgodovine časa in prihodnosti. Zato mora biti naša meja odprta, da lahko doživim dopoldan v Ljubljani, popoldan v Trstu, naslednje jutro v Benetkah in naslednji večer na Dunaju ali v Pragi. Pot v novo družbo naj določa kultura, ki mora biti naš vodnik in usmeijevalec, če hočemo obstati in če nočemo izginiti v tehnokratskem sistemu ali celo v realnem socializmu, kakršnega nam ponuja Vzhod in ki ne bo prinesel niti malo sreče in še manj zadovoljstva nam in našim potomcem, ki so naši otroci in bodo otroci naših otrok. Napisal sem to pismo, ker se zavedam, da živi na Slovenskem veliko dobro mislečih in pametnih ljudi, ki želijo obstajati v okvirih urejene civilne družbe. MOJE GOSLI Cemu mi gosli, gosli zlate, Srebrne strune, slonast lok ? Te, slavna Vila, so le za te, Na jih nazaj iz mojih rok ! Po gosli z javora mi segni, Po takih narod koprni, Na nje mi strune tri nategni, Domačih glasov strune tri. Te vzorom višjim vedno verne Krepko, ognjeno naj zvene, Izraz ljubezni neizmerne Ki polno vnema mi srce. In šel od sela bom do sela Ter h goslim svojim pel glasno, Da pesem bo duhove vnela, Da srca vžgala bo plamno ! Simon Gregorčič Slovenija JUBILEJ INŠTITUTA GOLNIK Ena najbolj poznanih bolnišnic v Sloveniji je Golnik. Dokler še ni bilo odkrito učinkovito zdravilo proti tuberkulozi je Golnik radi svojega zdravega ozračja bil zavetišče za mnoge Slovence, ki so bolehali za jetiko. Letos je ta ustanova, ki sedaj dela v okviru ljubljanskega Kliničnega centra slavila 65 letnico obstoja. KJER MI ZIBEL TEKLA JE VIŠARJE ZOPET V SLOVENSKI UPRAVI Nadškof Battisti iz Vidma, pod čigar nadškofijo spadajo Sv. Višarje nad Žabni-cami v Kanalski dolini, je izročil upravo žabniske fare in omenjene božje poti Ljubljanskim frančiškanom. Ti so jo u-pravljali že pred prvo svetovno vojno. Po dveh letih iskanja primernih upraviteljev so se mu zdeli slovenski frančiškani najbolj primerni, ker lahko zagotovijo dušno oskrbo za romarje, ki pripadajo vsem trem narodom, ki se na Sv. Višarjah sre-čavajo, to je Slovencem, Italijanom in Furlanom ter Nemcem. Tako je znova poskrbljeno za dušne potrebe romaijev vseh treh jezikov na tej idilični in prelepi božji poti (1 /90 m), ki se je začela že leta 1360. Tedaj je na Višarski planini žabniski pastir izgubil ovce, jih iskal in našel pred grmom, v katerem je bil Marijin kip. Nesel ga je v Žabnice in župnik ga je shranil. Toda naslednje jutro je bil kip že spet na planini in potem še enkrat. Zato so na njenem vrhu zgradili Marijino cerkev, ki že stoletja vabi pobožne romaije. Pred leti so iz Ovčje vasi do Sv. Višarij zgradili tudi gondolsko žičnico, ki jo sedaj prenavljajo. Po obnovi bo spet mogoče tudi starejšim osebam obiskovati to čudovito božjo pot. SLOVENCI REŠUJEJO GOSPODARSTVO JUGA Gospodarstva Makedonije, Črne Gore in Kosova bodo poskusili rešiti s posebno pomočjo iz federalne blagajne in s posebnimi dodatki iz drugih bolj razvitih republik. Po predloženi finančni konstrukciji te pomoči bo stalo to vsakega zaposlenega v Sloveniji 125.000 (približno 500 avstralskih dolaijev). Skupno te republike potrebujejo okrog 1000 milijard dinaijev, da bi rešile svoje nerentabilno gospodarstvo. En primer kako je prišlo do tega je po-grešena investicija v podjetju "Feni" v Makedoniji, čigar obveznosti (dolgovi) so ob koncu lanskega leta dosegli 11 milijard dinarjev in 400 milijonov dolaijev. Makedonska republika je predlagala, da bi dolg v dinarjih poravnali v okviru svoje republike, za dolg v dolaijih pa naj poskrbi federacija s pomočjo drugih republik. Jugoslavija je imela v prvih treh mesecih letos v devizni bilanci 348 milijonov dolarjev presežka. Ta presežek so uporabili za krepitev deviz in odplačilo dolga. PAPEŽ IN JUGOSLAVIJA Papež Janez Pavel II je 17 novembra pred svojim odhodom na pot v Avstralijo, sprejel zunanjega ministra SFRJ Raifa Dizdareviča. Med polurnim srečanjem sta oba ocenila, da so odnosi med sveto stolico in Jugoslavijo zelo dobri. Papež je med drugim poudaril, da je Vatikan blizu stališčem in ocenam Jugoslavije v mednarodnih odnosih in radi tega veliko možnosti za sodelovanje obeh držav na tem polju. Dizdarevič pa je med drugim izrazil prepričanje, da bo sveta stolica storila vse, kar je v njeni moči, da posamezni duhovniki v tujini ne bi sodelovali v dejavnostih, ki so nezdružljive z idejami protokola, ki sta ga obe državi podpisali leta 1966. (Dnevnik 18.11.1986). Iz Beograda je nekako pronicnila vest o obvezni zamenjavi tuje valute. Z drugimi besedami ob prestopu v Jugoslavijo bo moral vsakdo zamenjati gotovo vsoto tuje valute v jugoslovanske dinaije. Na slovenskih obmejnih krajih, pa tudi drugod po Sloveniji je ta novica povzročila veliko negodovanje. VAŠA DOMAČA TURISTIČNA AGENCIJA DONVALE TRAVEL 1042/1044 DONCASTER ROAD, EAST DONCASTER, VIC. 3109 TEL.: 842 5666 (ALL HOURS) Obiščiie našo pisarno ki ima lasmi prostor za parkiranje. Po želji pridemo ludi na vaš dom. Z nasveti pri načrtovanju in pri urejevanju Vašega potovanja po Australiji ali preko morja (pri nabavi potnih listov, viz... ) Vam. je na uslugo: Private car paik available. We .ilso come to your home if you desire. Regarding any aspect of your travel requirements: Overseas, Interstate. Cruises, Hotels (Passports, Passport photos. Visas, all travel documents etc... ) Contact: Eric Ivan GREGORICH DONVALE TRAVEL SERVICE 1042/1044 DONCASTER ROAD, EAST DONCASTER, VIC. 3109 TEL.: 842 5666 (ALL HOURS) Ime GREGORICH je med viktorijskimi rojaki že od leta 1952 dobro poznano in na uslugo vsem, ki se odpravljajo na potovanje Ljubljana je v torek 25.novembra ob 3h popoldne doživela vznemiijenje zaradi potresnega sunka, katerega center je bil 25 km severovzhodno od Knina. Potres so občutili v vsej Hrvaški in Dalmaciji ter v jugovzhodnih delih Slovenije. Meščani Ljubljane so na referendumu 23. novembra odbili uradni predlog za 4. samoprispevek. Od 233.117 upravičencev jih je glasovalo 171.115 ali 74.40 odstotka. Za uvedbo samoprispevka j ih je bilo 30.34% proti pa 41.22%. V Mariburu vse bolj obnavljajo in čistijo stare dele mesta,sedaj je na vrsti nekdaj znamenita Gambriusova stavba, nek-' daj last pivovarnaija Čeligija. Mesto Kamnik je bilo proglašeno za kulturni spomenik. V središču mesta so sedaj ulice namenjene zgolj pešcem. Bifejem pa so napovedali pravo vojno, ker želijo uveljaviti gostinske obrate, ki bodo imeli kvalitetno ponudbo domače kuhinje. Portoroška igralnica spada med 10 največjih v Evropi. Včasih imajo posebne prireditve, ki dajo igralcem v nagrado še posebne dobitke, kot avto, krzneni plašč itd. V noči od 15. na 16. november je bila taka posebna prireditev, ki se jo je udeležilo več kot tisoč ljudi, ki so na ruleti in kartah pustili preko 200 000 dolarjev. Ljubljanski železničarji so s 1. decembrom poskusno podaljšali luksuzni zeleni vlak do avstrijskega Gradca. Od tam pa je direktna zveza z Dunajem in Salzbur-gom. Vlak bo odpeljal iz Ljubljane ob 6.25 v Mariboru bo že v dobrih dveh urah v Gradec bo prispel ob 9.45. Od tam bo že 35 minut kasneje odpeljal proti Dunaju kamor bo prispel ob 13. uri. Povratna vozovnica iz Maribora na Duanj pa bo stala približno 75 avstralskih dolarjev. Na industrijskem vele sej mu v Brnu so podelili Iskrinemu telefonskemu sprejemniku zlato medaljo za najprivlačnejši telefonski aparat na svetu. Telefonski aparat ETA 80 so izdelali koncem sedemdesetih let po načrtu Davorina Savnika. Priznanja za to obliko pa se vrste že vse odkar je prišel na dan. Pa ne samo priznanja, tudi kopije so številne. Dosedaj so plagioti zrasli že na zelnikih 9 različnih podjetih, v devetih državah. Po treh desetletjih je uspelo koroškim kmetom slovenskega rodu zopet spraviti dva svoja predstavnika v Koroško kmetijsko zbornico. Skoraj 2000 kmetov združenih v Skupnosti koroških kmetov, je s svojimi glasovi podprlo kandidata Janka Zwitter-ja in ing. Štefana Domej-a. Slovenski planinci so se letos povzpeli na dva himalajska vrhova. Brda Peak (8047 m) in Gasherbroom (8035 m). Med dvanajstimi člani skupine je bila tudi Marija Štremfelj, ki je prva ženska iz Jugoslavije, ki se je povzpela nad 8000 m. V Ljubljani imajo v načrtu zopet vpeljati tramvaj. Začeli bi naj ga graditi od leta 1990 - 1995. Prva proga pa naj bi potekala iz Šentvida na Vič. V Ljubljani poteka razstava o delih arhitekta Plečnika. To razstavo so pripeljali iz Pariza, kjer je v Pompidujevem centru zbujala nekaj mesecev veliko pozornost. Svetovno poznano lutkarsko gledališče b,. Ljubljane gostuje v Tuniziji, kjer v mnu Tunis poteka mednarodni festival mlatuA-sko-lutkovnih gledališč. Na njem sodelujejo gledališke in lutkarske iz Nemčije, Francije, Madžarske. Bolgarije, Poljske in arabskih dežel. Ljubljanski lutkarji se bodo predstavili z znano "Kozlovsko sodbo v Višnji gori", s katero so doslej gostovali na treh celinah. (Kot zvemo obstoje možnosti, da bo to odlično gledališče v doglednem času obiskalo tudi nas v Avstraliji. OP.ur.) Eno devo le bom ljubil, Eni vedno zvest ostal, Druge nikdar ne bom snubil, Nikdar drugi srca dal. Lepše ni v okrogu zemlje, Mila, ljuba je tako, Da jo zlati zor objemlje, Da smehlja se ji nebo* Čistost bela jo odeva in zvestoba pas je njen Blago srčece ogreva Ji ljubezni svet plamen. Njo le bom ves čas življenja Ljubil iz srca globin: Ljuba moja je — Slovenja, Jaz pa Slave zvest sem sin! Simon Gregorčič (Pokrajinski muzej v Mariboru je pripravil letos razstavo starih razglednic in dopisnic. Posebno razglednice so podale pester vpogled v razmere časa, v katerem so nastajale. Kot na priča priobče-na fotografija, povzeta iz lju-blanskega Dnevnika, so igrale tudi važno vlogo pri prebujanju slovenske narodne zavesti. Zbiranje starih razglednic j v zadnjem času postalo zelo priljubljeno razvedrilo.) KAJ ŽE SPET HOČEJO TI SLOVENCI JOHN HOJNIK SMALLGOODS PTY. LTD. SVEŽ VETER S TRIGLAVA 209-215 St. George's Road, North Fitzroy, 3068 Tel. 481 1777 Postreženi boste v domačem jeziku Iz slovenskih vrst v domovini prihajajo v zadnjem času večkrat do predlogov, ki se tičejo javnega življenja v celi jugoslovanski federaciji. Tako smo brali o pogumnih predlogih slovenske mladine, naj bi se spremenili nekateri zakoni tako, da bi prišli bolj v sklad s človečanskimi pravicami, ki so zagotovljene v zapadnih deželah Evrope. Društvo slovenskih pisateljev se čvrsto zavzema za vse večje upoštevanje slovenskega jezika in nedavno, je društvo novinarjev Slovenije predlagalo spremembo svojih pravil, po katerih so člani tega društva le taki, ki so brezpogojni pripadniki markisistično leninistič-ne ideje. Odgovor iz jugoslovanskega juga pa je: Kaj spet hočejo ti Slovenci! Kot sploh niso hoteli obravnavati predlogov slovenske mladine, tako sedaj že v naprej, še predno je bil predlog slovenskih novinaijev formalno predložen, napadajo slovensko novinarsko društvo in njegovega predsednika kot reakcionarce, ki bi hoteli zrušiti socialistično-samoupravni sistem Jugoslavije. Pri tem pa popolnoma pozabljajo na drugi del federativnih odnosov, ki zadevajo ekonomsko stran na doprinos Slovenije k vzdrževanju drugih republik v Jugoslaviji - nerazvitih, ki se že 40 let razvijajo. Kako velik je ta doprinos, je nazorno orisal dr. Matjaž Kmecelj v svojem eseju objavljenem pred par meseci v "Dnevniku" in reviji "Sodobnost". Sledeče odlomke povzemamo: SR Slovenija je leta 1985 (podobno tudi prejšnja leta in desetletja) v sklad za hitrejši razvoj nerazvitih prispevala 2900 starih milijard, spomladi 1986 je "konvertirala ", se pravi svoje kratkoročne kredite te vrste ob enako nizkih obrestih spremenila v dolgoročne, vsega 6320 starih milijard ... ' Ker številke naglo zastarajo, bi mogoče za primerjavo kazalo dodati, da so vsi enomesečni kosmati o-sehni dohodki (s čimer je plačan tudi i del šolstva, kulture, znanosti, socialnega varstva, pokojnin ipd.) znašali v SRS okoli 6150 starih milijard. Velike davčne in carinske olajšave nerazvitim in nadaljnja pomoč iz zveznega proračuna (leta 1985 6.100 starih milijard) so v glavnem "krive", da se državni budžet po normalni davščinski in taksni poti ne napolni in je treba vanj "koti-zirati", to je dodatno prispevati sorazmerno svojemu družbenemu proizvodu, SR Slovenije je leta 1986 odpadel delež v višini 15.4% (3800 starih milijard), za letos so ji naračunali 17.8% kar bi za lansko leto pomenilo nadaljnih 600 milijard). 8% slovenskega prebivalstva prispeva kotizacijsko v zvezni proračun več kot dvakrat več od povprečnega Jugoslovana in seveda nekajkrat več od prebivalstva iz manj razvitih predelov. - Že tadva docela konkretna in sistemska "odliva" zneseta skupaj 6700 r*~'i milijard. Toda stvari s tem niso končane. Pridelovanje hrane je prednostno naloga in zanj zbiramo dodatna sredstva: za pridelovalce umetnih gnojil smo morali leta 1985 zbrati najprej 72 starih milijard, potem je številka narasla na 180 in končno menda celo na 340 milijard; za regresiranje olja 90 - vse po deležu družbenega proizvoda, to je med 15 in 17 %, čeprav porabimo kvečjemu 10% hrane. Pojavljajo se različne, pogosto pretirane, pogosto pa kar utemeljene ocene, da nas na ta način kilogram pšenice stane še nekrat več, kot pa je tržna cena; ZDA pa so prav takrat, ko je odkupna cena naše pšenice znašala od 83 do 90 ND/kg, glede na kakovost: prodale SZ 4 milijone ton po 36 ND/kg (uradni tečaj). In tako po vrsti: za železnico Skadar -Titograd 490 milijard, za odpravljanje potresnih posledic izpred let še zmeraj okoli 185 milijard. Vendar recimo, da ji naložimo, te domišljije, naj išče kaj bi bilo mogoče postoriti z vsem tistim nemajhnim denarjem, če ne bi bili tako ali drugače, upravičeno ali neupravičeno, zavezani "darežljivosti". Lahko bi na primer nakazali za vsakega "pridelanega" otročaja na Slovenskem po 100 ali celo 200 starih milijonov. S kakšnim veseljem bi se ta narod, ki se sicer boji še samega sebe in svoje astenič-nosti, začel razmnoževati, kakšne številne družine bi naglo zrasle celo na Gorenjskem (ali še posebej tam), kako bi po vsej deželi od vzhoda do zahoda vihrale plenice, kako mimogrede bi dosegli in presegli matično mejo dveh milijonov! Ali pa bi zastavili nekaj svetovno pomembnih, komičnih, avantgardnih, raziskovalnih programov, povabili nazaj vsaj nekaj desetih od tistih 500 ali 500 vrhunskih znanstvenikov, nad katerimi še pregleda nimamo in ki predstavljajo tretjo, mogoče najboljšo slovensko univerzo, odšli pa so zaradi laboratorijev, ki jih ni bilo, in podobnih reči. Edina resnično imenitna predstavitev slovenske sodobne kulture sveta, Plečnikova razstava v Parizu, je stala kakih 30 starih milijard (plačali so jih z večine Francozi). S prej naštetim denarjem bi lahko razstavili, če bi nas le kdo hotel gledati. V tolažbo vsem praktičnim dušam bi s "preostankom " lahko doma razmeroma hitro pouredili celotno sicer polrazpadlo cestno omrežje (po približnih ocenah bi to leta 1986 stalo okoli 10.000 starin milijard) - Ali pa bi pozidali vse stare graščine, ki jih je podrla še vojna; če pa bi nam šlo za to da bi ljudje na "sončni strani Alp" še več brali, bi jim lahko delili knjige zastonj (ali pa vsaj vsako drugo)........ Pravijo, da brez de a ni jela". Pa velja tudi obratno, da "brez jela ni dela" Tega se zavedajo v kuhinji S.D.M. na "hribu", kjer požrtvovalne roke vedno skrbe da Ä Ž. po1" do.^došli obiskovalci niso lačni. Na fotografiji so odleve na desno: Mr. Fjrosenik, Ciril Campelj, Mici Hartman in Mrs. Prosenìk URBAN ELECTRICS za vsa električna dela privatne ali industrijske vrste popravila in instalacije Lastnik: JACK URBANČIČ 'A' Grade Electrical Conctractor 2 Ada ir Crt. WANTIRNA, Vic., 3152 Tel,- 221 8139 ROJAKI,KI 2ELITE PRISTNIH KRANJSKIH ALI SLOVENSKIH PLANINSKEH KLOBAS IN DOMAČEGA PREKAJENEGA MESA'. '. ' OBRNITE SE NA SLOVENSKO PODJETJE Cr. Pauline De Luca, Shire President of Shire of Bulla in predsednik "Jadrana' ob odkritju plošče z imeni članov ob priliki 15. obletnice kluba. ROJAKI ZA KUPOPRODAJO NEPREMIČNIN (zemljišč, stanovanjskih hiš, trgovskih poslopij itd.) se obrnite na poznano tvrdko DOUGLAS KAY REAL ESTATE lOB East Esplanade, St. Albans, 3021 Telefon v uradnih urah: 366 1322 366 1822 kjer vam bo na uslugo PETER KRICKIC GENERALNI RAVNATELJ Izven uradnih ur: 336 3303 Danica Petrič SPOMINI IZ STORŽKOVEGA DNEVNIKA ( li ) V. del DELO, BOLEZEN IN SKRBI Jože je prišel domov. Takoj mije povedal, da je policija raziskala vzrok nesreče in da seje v nas zaletel, na čisto ravni cesti avto, ki je prihajal iz Viktorije. Baje je tisti šofer malce utrujen zadremal. On je imel velik "station vagon" inje ostal cel. Jože pa je poleg zlomljene roke, imel še zlomljena rebra, poškodbo na hrbtenici, ki mu še zdaj pušča posledice na nogi. Noga je vedno mrzla ter mravljinčasta. Po celem telesu ima brazgotine od razbitega stekla in spominjam se kako mu je prijatelj Jakob še kakih šest tednov po nesreči s pinceto vlekel steklo izpod kože. Kadar je v kopalkah izgleda v brazgotinah kot kak "vojni veteran". In prišlo je obdobje, ko smo vsi trije hodili okrog zdravnikov. Meni so pobrali šive iz rane na nogi, a šepala sem skoro dva meseca in brazgotino imam "za spomin" za vse večne čase. Ker noge nisem pregibala v kolenu, mije koleno oteklo in izgledalo je kot da imam polno vode. Ta-■ko me je gospa Lajovic ponovno peljala v 'bolnišnico in na slikanje, kjer pa niso nič ugotovili, priporočili pa so mi telovadne vaje za koleno, kar je zaradi bolečin bilo zelo težko izvajati. Najprej se je pozdravila Tomažkova nogica. Spet je začel tekati in bil živahen kot prej. Le ponoči se je včasih še prebudil in jokal, a tudi to je prerastel. Jože pa je dolgo hodil na "fizio-terapijo" ter okrog zdravnikov. In začeli so se tudi obiski pri odvetniku, obiski pri zdravnikih zavarovalnic in vse to je trajalo polnih šest let inje nama šlo pošteno "na jetra". Nikoli več ne bi hotela imeti opravka ne z odvetniki, ne s sodišči. Enkrat je bilo čisto dovolj in pravijo, da moraš v življenju pač vse probat. In tako smo stopili v leto 1980. Toma-žek je 24. februaija dopolnil tri leta, Jože pa dva dni za njim 40. V družbi prijatel- 1'ev smo ta praznik prav lepo proslavili, ože zaradi bolezni ni delal, tako smo vsi trije bili doma. Računi pa so prihajali. Treba je bilo odplačevati komaj dobro kupljeno stanovanje ter seveda živeti^ Tako mi je gospa Košorok našla delo v TUTA laboratoriju, kamor me je Jože peljal vsako jutro in me popoldan "pobral". In šele na teh vožnjah sem ugotovila, kako se bojim voziti z avtom. Prej, pred nesrečo se nisem nikoli bala, zdaj pa sem ga nenehno opominjala, da naj päzi ... Mici, ki mi je našla delo, je bila tudi dolgo moj šef in delala sem v pisani družbi deklet in žena iz vseh koncev Jugoslavije. Moram reči, da mi ta družba ni niti malo bila všeč, ker so v večini kvantale, o-pravljale in pravile "mastne" vice. Edini lepi trenutki so bili v odmoru za kosilo, ko sva z Mici hodili ven, v gozdiček ob morju, ter se pametno pogovarjali. Velikokrat sem ji povedala, kako me skrbi, kako bo z Jožetovim zdravjem in kako sta doma sama s Tomažkom. Skrb zanju * ZA BISTRE GLAVE BOŽIČNA KRIŽANKA VODORAVNO: 1 letni praznik, 6 mlado sveže, 7 dobre volje, 9 kraj ob Savi, 12 pozdrav ob odhodu, 15 enota električnega toka, 16 lesen izdelek, 17 član družine. NEVPIČNO: 2 tovorna žival, 3 del lesa, 4 glinasta posoda, 5 zaključek, 8 staro godalo, 10 žareča lučka, 11 del kolesa, 13 malta in belež, 14 obdobje, (kombinacija številk 7,1,12,6 in 14 vam izraža željo Vestnika.) REŠITEV KRIŽANKE ŠTEV. 18 VODORAVNO: 1 naokoli, 6 orel, 7 Mirna, 9 Otočec, 12 Strmec, 15 topol, 16 alga, 17 Laško. NAVPIČNO: 2 klin, 3 okno, 4 sreča, 5 žlica, 8 atlet, 10 oslar, 11 sraga, 13 cola, 14 polk. je bila nenehno prisotna v mojem srcu. In ko so Mici premestili z njenega delovnega mesta in ko smo dobile novega šefa Henrija, je vzdušje v oddelku postalo prav morasto. Tako sem bila zelo vesela, ko sem tudi sama bila premeščena na drug oddelek, kjer sem potem dolgo delala s Španko Carmen. Pakirali sva vrečke za transfuzijo, ki so od nas odhajale v bolnišnice. In veliko angleških besed me je naučila in me nasploh popravljala, kadar sem kaj narobe rekla. Od nje sem se res veliko naučila. In ona od mene tudi. Kajti poročena je z Dalmatincem, pa sem jo učila hrvaškega jezika. Postali sva dobri prijateljici in se še danes obiskujeva, ali klepetava po telefonu. Tomažek je imel tri leta. Jože je doma kuhal in skrbel zanj in dom. A sva se vseeno dogovorila, da ga dava v otroški vrtec. Najprej samo za dva dni, da se bo navadil. Pa otroškega vrtca ni imel rad. Vsako jutro, ko sva ga peljala tja, je neusmiljeno jokal. Vzgojiteljica mi je sicer zagotovila, da je čez dan v redu, da se .lepo igra in da ne joče. A ko sem ob iti-. rih popoldne prišla ponj, se je kot pišče stiskal k meni in tako nekako nikoli ni- sem verjela, da mu je v vrtcu lepo. P i sem mami v domovino, kako Tomažek ne mara vrtca, pa mi je, izkušena z otroci v vrtcu, saj jih že dolgo vrsto let varuje in neguje v vrtcu v Ljubljani, odpisala, da naj nič ne skrbim, da se bo že navadil. A Tomažek je ostal v vrtcu le po dva dni na teden ... Poleg dela v TUTI, sem tisti čas urejela in napovedovala tudi slovenske oddaje na Radiu 2 EA. Dela in skrbi sem torej imela veliko. Strah pred avtomobili in prometom na cesti pa me ni minil. Začela sem se ponoči prebujati, začela sem hujšati. Vse pogosteje sem na delo prihajala neprespana in utrujena. Po osmih mesecih bolniškega dopust se je tudi Jože vrnil na delo in sicer v po poldansko izmeno. Tako sem popoldan "pobirala" Tomažka v ponedeljek in torek pri sosedi Nevi, v sredo in četrtek v vrtcu v Drumojne, ob petkih pa pri gospe Katici v Burwoodu. S Tomažkom sva prišla v prazen dom. (Nadaljevanje prihodnjič)