Leposloven in znanstven list. --«>••>--
Leto II.	V Celovci, 1. aprila 1882.	Štev. 4.
Zvezdana.
Roman. Spisal Anton Koder.
(Dalje.)
Deseto poglavje.
Noč je bila, lepa poletna noč. Tiho je bilo vse na okrog. Le od daleč se je čulo prijazno šumenje in klopotanje zagorskega mlina in sem ter tja odurno skovikanje nočne ptice med stoletnimi hrasti in bukvami gajskega. gozda.
Precej pozno je že bilo, ko pridrdrata po novej cesti sem od gradu na Pasjaku dva koleseljna. Pri svitu polne lune spoznamo obd. Samo tega ne vemo , ali je bilo naključje ali kako, da sedita v prvem vozu gospica Zvezdana in Vratislav, v drugem pa gospod Kolovski in Vida poleg njega.
A naj bode poslednje kakor hoče, to ni glavna stvar, a bolj zanimivo je, da je Vratislav nocoj nekako otožen in bolj molčeč, kakor pa bi se bilo spodobilo v druščini tako nežne gospice. Posled se zdrami kakor iz neprijetnih sanj in vpraša nekako nenavadno: „Kako vam je bil po-všeči moj znanec, gospod Skovir, gospica ? Je-lite, lep človek je, prijetno ume govoriti in urno tek6 ure v takovem društvu."
Izgovorivši nasloni glavo v dlan in pričakuje vidno miren odgovora.
„Kako menite to, gospod doktor, jaz vas ne umejem prav," odgovori gospica. „Če bi se sodil človek samo po lepoti in zvunanjosti in ne po drugih lastnostih, delala bi krivico gospodu Skovirju, ko bi dejala, da ne sme zadovoljen biti sam s seboj."
„In če pride k tem lastnostim še častno ime, imenitno sorodstvo in — morda tudi zagotovljeno ali vsaj pričakovano bogastvo?"
„Potem je pridobljena tudi druga tretjina, a ne najvažnejše, kar zida zemsko srečo. Zadnjega ali bolje rečeno prvega še primanjkuje, gospod doktor, in to je — praviti vam ni potreba, znano vam mora biti, to je: srce, blago srce."
„In ko bi se našlo tudi to pri mojem znanci, — potem je najsrečnejši človek lahko — in vreden ljubezni najlepše deklice na svetu."
Zadnje besede je izgovoril Vratislav z nekako tresočim glasom, podprl je zopet glavo v dlan in zrl na cesto, kakor da bi bil opazoval velikansko vozno senco, ki dirja in hiti neprenehoma za koleseljnom in ga vendar prehiteti niti zapustiti ne more.
„Vi ste jako nerazumljivi nocoj, gospod doktor, in otožni se mi dozdevate. Ali sem morda jaz tega kriva? Kar odkritosrčno mi povejte!"
Izgovorivši nagne se Zvezdana proti svojemu tovarišu, položi mu morda nevedoma svojo desnico okoli pasti, a z levico se igra s šopkom, kterega je ona pripela na njegove prsi.
Vratislav ne odgovori stavljenemu vprašauju. Le na senčno podobo na prašnej cesti pokaže rekoč:
„Kaj vam hočem mnogo praviti, prašajte ono sliko, koliko časa bode tako združena. Ko odplava luna za oblake, izgine za vselej; ko prisije zlato solnce, odbežč nočne sence, in danes eno leto ali še mnogo prej ne bodete več vedeli, gospica, kdo vam je pripovedoval te besede in kdo se je vozil nekdaj z vami. Le poglejte jo, ono senčno podobo in ver-jamite mi, kar vam pravim."
Zvezdana zarudi pri teh besedah in odgovor, kterega si je že bila izmislila, zamre jej na ustnicah.
Vratislav se zgane v tem trenotku, ozre se po Zvezdani in pravi: „Ali sem vas morda žalil, gospica, s prejšnjimi besedami? Odpustite, to ni bil moj namen. Povedati sem le hotel, da me pozabite, ko zapustim Radovje in da sem vam od zdaj nepotreben znanec, slab tovariš. Danes popoldne ste lahko presodili, kakov razloček je med menoj in mestnim kavalirjem."
Dalje ne more govoriti. Milo se rnu stori kakor otroku. In Zvezdana si zakrije obraz ter jame skrivaje ihteti.
V tem nepopisljivem trenotku prikipi do vrha skrivna ljubezen, ki je že prej z neznanimi silami vezala dve srečni in — nesrečni srci.
In povedala sta si potem vse to, povedala še mnogo več. Trdil in prisegal je mladi mož, da brez ljubljene Zvezdane ni za-nj prijetne bodočnosti, na ktero je mislil nekdaj, in mlada iz prvih sanj se drameča deklica je šepetala, da jej brez Vratislava ni moči živeti več in da mu ostane zvesta na veke.
Srečna mladost! Na svojo moštvo se upira marsikteri in na podlagi modroslovja se smeji marsikakej videzno nepomenljivej stvarici. Slabi sodniki in še slabejši računarji — takovi modreci. Neomahljivi so le, dokler štejejo z broji na papirji in rišejo z umetnim orodjem. A kedar je treba seči v globje rove, v globino lastnega srca, kedar se računi z nežnimi čuti in nenadno vzbujenimi, tedaj izgubč glavo, vržejo orodje
od sebe in lie prašajo, kakov bode sad, koliko izgube tiči v začetem boji in koliko grenkih ur, ogoljufanih želj v malej besedi: skrivna ljubezen.
Še dva druga možakarja sta korakala isto noč po novej cesti sem od gradu na Pasjaku proti Radovju. Bila sta naša znanca iz prejšnjih poglavij, mešetar in mlinski najemnik Pipec in Draganov stari Matijee.
Razgovarjala se nista niti o poetičnej luni, ki jima je tako prijazno svetila v zaspana od pijače razgreta lica, niti o sladkej ljubezni, ki je razvnemala dve srečni srci pred njima, niti o prijaznem klopotanji zagorskega mlina.
Pipec in Matijee sta bila modrijana, možakarja utrjene, precej grčave korenine. Poesije nista potrebovala nikdar. Toliko bolje ju je torej zanimalo še domu grede vino, ki sta ga uživala danes v gradu. Tudi svojih gospodarjev in gospode sploh nista nocoj vešetala in obirala, kakor je sicer ne vemo ali slaba ali opravičena kmetska navada. In Pipec, ki ume celo nekaj nemščine in je nekdaj pol širnega sveta v vojaškej suknji premeril, trdil je in zabičeval, da takove gospode je malo. ali nič, kakor je zabrdska in ona iz Pasjaka, Prva rada za neplačano najemščino počaka, druga pa celo neumno kmetstvo na gostije vabi.
Matijee pa, ki tudi ni bil neumen in brez glave, preračunil je vse to tako, da zasluži zaradi tega polovico ali vso hvalo le njihov mladi doktor ali kali. On je znan. Na Zabrdji se je prikupil in gospej na Pasjaku in povsod.
Med takim besedovanjem se razmislita tako, da se ko pozneje po stranskej poti skozi gozd domu koračita, Pipec nad borovčevimi koreninami izpodtakne in na mahovji obleži ter svojemu tovarišu daljno druščino odreče.
Matijee pa sam proti domu hodi in ugiblje in sodi neprenehoma, kako prijetno bi bilo, ko bi bil tudi on grajščak. Peš bi ne hodil potem, v kočiji bi se vozil, rumeno vino bi pil in Pipcu, ki je tudi ubog, a sicer študiran in premeten človek, bi sem ter tja dal za pijačo.
Ednajsto poglavje.
Pipec je sedel drugo popoldne z zaspano glavo in s pogašeno pipo v ustih na žagiščnem vozu iu je zrl v globino pod seboj, tja kjer so šumeli valovi pod jezom in se ubijala pena za peno. Ne vemo, ali je Pipec tudi kaj imenitnega mislil in ugibal pri takovem pogledu, samo to je znano, da ga je bolela glava od včerajšnje pijače in da se mu je žeja, huda žeja vzbujala, a ne po vodi, te bi mu ne manjkalo, temveč po rumenem cekinastem vinu.
r Ko tako otožen in čmerikav na žagiščnem vozu sloni in z levico po
13*
hlačnem žepu nekaj novcev išče in prešteva, koliko M bilo dovolj za kupico pijače, čuje stopinje v obližji.
On povzdigne torej zaspano glavo in zagleda na stranskej poti vrh jeza gosposkega človeka. To ga zdrami. Takoj si z desnico oči pomaue in bolj od strani in skrivši prišleca ogleduje.
S početka se nekako prestraši, kajti on ni nikdar gosposkih gostov vabil niti jih videl pod svojo streho, razven če je komisijski birič, Bog ga nas varuj, sem ter tja s cesarskim pečatom v roki zaostale davke zahteval in se grozil in z rubežnijo in kontumacijo ali kali žugal.
Toliko večje je bilo Pipčevo veselje, ko se kmalu potem na lastne oči prepriča, da prišlec ni grozoviti cesarski birič, temveč le isti grajski pisar iz Pasjaka in da je naposled morda še zd-nj čast in ne majhna čast, da ga obišče.
Zatorej se jame urno pripravljati za primeren sprejem, kakoršen se spodobi gosposkemu gostu. Svojo pogašeno malo pipico vzame iz ust in jo skrije v tramovej poči, širokokrajno pokrivalo obesi na lesen klin, odpaše svoj ne ravno nov in brezmadežen višnjevkast predpasnik in potegne neke-krati z dlanjo- po zaspanem lici. Po tem delu pa se potuhne in zamišljeno na žagišči sedi, kakor da bi prišleca ne videl.
Zdajci se približa pisar, tik jeza obstoji in zakliče: „Pipec, gani se gani in pokaži, kod naj hodim v to beznico, tvojo žago; zavarovan si kakor trdnjava pred sovražnikom, ni ti lahko priti do živega."
Žagar skoči zdajci kvišku in hiti pisarju kazat, kjer vodi skrivna brv v podobi grčave deske črez potok k njegovemu stanovanju.
Ko pisar jezeč se šibko in precej nevarno mostišče prekolne, pravi : „Pipec, ti si danes delaven, in jaz te motim in ti čas tratim, a ne huduj se zaradi tega. Ti si najemnik zabrdske žage, z gospodo umeš občevati, in marsikaj ti je znanega, kar bi jaz rad zvedel."
„Ne, tega ne, gospod grajski milostljivi. Podelal sem nekoliko, in vode mi zmanjkuje na jezu, pa prav lepo in čast mi je, da smem govoriti z njimi in jim obljubiti, da če mi pošljejo na žago borovcev ali smrek, da jim režem take žaganice, da jih bode kar gledati veselje in jih bode."
„Tega ne tega, Pipec, desk ne potrebujem, a nekaj drugega in tega mi tudi ne odrečeš. Zdaj pa sem le na žagišče sediva, in poslušaj me, kar ti pravim!"
Izgovorivši sede pisar na smrekov hlod in Pipec v strahu božjem in s potuhneno glavo poleg njega, češ, zdaj pa le govori, kar se d&, če tudi ni vse res, kar praviš. Gospoda je lahkoverna in sebična tudi ne, če se jej po volji vedeš. S takovim sklepom se pripravlja Pipec na važni razgovor.
Pisar pa seže med tem v dopetačo črno suknjo in privleče za-pečačeno buteljo na dan, razpečati jo, postavi pred Pipca in meni:
„Pipec, zdaj pa pij in si grlo namoči. Takova kapljica je to, da je že nisi. užival take, a bodeš jo še, če si pameten in se po mojem svetu ravnaš."
„To pa to, gospod milostljivi. Pil pa bodem pil. Že celo popoldne me nekaj po grlu praska, in še le zdaj sem se prepričal, da bode to nekaj takega kakor žeja. V žeji pa ni človek, kakor veste, za nobeno rabo in ni."
Po teh besedah nagne Pipec podano mu buteljo rekčč: „Na vaše zdravje, milostljivi gospod grajski, da bi še dolgo živeli in se prav pogosto zagorskega Žagarja spominjali."
„Pustiva takove malenkosti zdaj, Pipec. Povej mi rajši, kako se zove prav za prav gospodar te žage, ki jo imaš v najemu, koliko časa že biva na Zabrdji in od kod se je naselil tu?"
„0 milostljivem gospodu svojem naj bi vam zinol kakovo, menite? To pa že to, povem vam vse natančno kakor pri spovedi, kar mi je znanega, le poslušajte me, pa verjamite mi, kar pravim! Moj gospod milostljivi, — za Kolovskega ga kličejo sosedje, jaz mu pa pravim kar na ravnost le gospod , — je v resnici gospod in dober gospod, pravi gospod. Njegova beseda velja kakor denar ali pa še več, ker za denar 11111 baje ni mnogo, kajti potrpljiv je z menoj in z najemščino, da mu Bog povrni, in kar reče in obljubi, je zagotovljeno, kakor bi z žrebljem pribil. Miuolo leto mi je veter kočo razkril in povodenj mi je jez podrla, pa glejte! on je rekel: „„Pipec, nič se ne boj, to je moja skrb."" In v resnici, kar tesarje in krovca mi je poslal in škoda je bila popravljena, in ne vinarja me ni veljalo."
„Pusti takove reči, Pipec, pusti, povej rajši, kar sem te prašal, drugo je nepotrebno!"
„Da bi potrebna ne bila streha in jez? To pa to, bila je bila, to jaz vedno trdim," zabičuje Pipec razgret dobre pijače in pisarjevo vprašanje napačno tolmači.
„0d kod je prišel tvoj gospodar in koliko časa je že tu, to te prašam, Pipec," ponavlja pisar in nekako strupeno meri peneče valove pod jezom.
„A ha, vi menite, koliko časa je že, kar se je Zabrdje sezidalo ali kali, in kje je prej gospod Kolovski stanoval. Povem vam, gospod, da sem čul, da je bival tam nekje od koder solnce izhaja, na tujem daleč nekje tam. Jaz sem sicer pri vojakih mnogo sveta videl, pa ime o onej deželi, ime mi je odpadlo, nikdar nisem čul o njej in tudi vaški možakarji je ne poznajo. Tako se mi pa vendar dozdeva, da gospod Kolovski ni tujec, kajti govoriti ume tako po domače, če hoče, kakor da bi se bil rodil v tej-le zagorskej vasi. Odkar pa se je naselil na Zabrdji in si lepo belo poslopje postavil na mojem nekdanjem posestvu in mi to žago,
ki je bila nekdaj tudi moja lastnina, v najem dal, bode blizu kakih šest let.
Spominjam se še dobro, ko se je prvič v vas pripeljal v koleseljnu. Jesen je bila in ajdo smo kosili, ker nam je vso slana vzela; slabo prav slabo letino smo imeli tedaj in denarja ni bilo dobiti v pest in ga ni bilo. Pa ta mlada gospica iz Zabrdja — tako čudno za Zvezdano jo kličejo, kakor da bi niti po božjih in crkvenih postavah krščena ne bila —- bila je tedaj ves otročaj, zdaj je pa že kar za možitev dozorela. Pa že tudi moškim godi ali kali. Tisti rumenobradati doktor Draganov pogleduje neki rad za njo in jaz pravim, da bi to ne bil napačen par, ko bi se vzela."
»Šest let," ponavlja nekako utopljen pisar in pristavi: „To je torej vse, kar ti je znanega, Pipec, in meniš, da bi bil mladi doktor dekličin ženin ?"
»Ravno tako je, gospod grajski, kakor pravim in jaz sem preračuni!, da mladi kosmatinec ne zahaja brez uzroka na Zabrdje in stari mu baje tudi ne brani, zakaj pa tičita vedno skupaj, kakor da bi že bila znanca od mladih let."
Tako je pripovedoval Pipec pogostoma dišečo buteljo med prsti vrteč in bil je vesel, nepopisljivo vesel. A Pisar je naposled popolno utihnol, glavo je podprl v dlan in zrl je v valove pod seboj. Slednjič pa plane kakor zdramljen iz neprijetnih sanj kvišku, Pipcu nekaj v roko stisne in pravi: „Pipec, to si zapomni, vedeti ne sme nihče, da sem govoril s teboj in o čem. Tako, varuj se, ne bode ti žal, — ako ne, poznaš me, jaz ne zahtevam ničesar brez plače."
Izgovorivši prekorači hitro skrivno brv in izgine za jezom, da se mu Pipec niti spodobno zahvaliti ne more.
Ko je Pipec zopet sam, ozre se v prgišče in zagleda svetel cesarski zlat, ki mu ga je podaril pisar.
Da toliko lepega denarja in butelja cekinastega vina in vse zastonj in za nič, kaj takega še ni doživel na svetu. Samega veselja ustavi Pipec žago, zapre jez, poišče pokrivalo na klinu in zavije z lahkim srcem in lahko glavo po kamenitej poti proti vasi. Danes je za-nj srečen dan, da ni takega in z veseljem se mora končati. Kaj pa tudi hoče? Denarja ima dovolj, pošteno mero ga še hoče nocoj piti in cekin zatoči po mizi, da zazvenči in se pivci spogledujejo in reko: „Pipec, ta pa ta. Ni še tako pod nič, kakor smo menili, on z zlatom plačuje, nekdaj mu ga pa še na dobro ime ni bilo najti poštenega požirka."
Mračiti se je jelo, ko koraka potem pisar po samotnej poti skozi gozd proti Pasjaku.
Prišedši med stoletne grčave hraste, sede na sivo skalo ob potu in zakrije obraz v dlani. Luna posveti zdajci skozi vejevje, upre se v starčevo
sivo brado, kakor da bi hotela reči: Človek, kaj sloniš tu, hiti iz goščave in pozabljaj, če te tare skrivno gorje!
„Da on je, on je isti, ne motim se, motiti se ne morem. Sam hudič ga je prinesel zopet sem. Vaščanje ga ne poznajo, a poznam ga jaz. Tudi jaz mu baje nisem tuj. A pozabil je, kar je bilo, ogiblje se me, s poti mi hodi. Jaz pa sem še vedno isti in ostanem, dokler me nosijo noge po tej prokletej zemlji."
Tako zakolne starec naposled, plane kvišku, pokrivalo globje na oči pomakne in koraka dalje po gozdu.
Prišedši do obrobja konec gozda, od koder se vidi grad Pasjak z mesečino oblit, ustavi se zopet, skrči pest, dvigue jo proti nebu in zagrozi:
„Ondi stojiš zidovje, temno in mračno si kakor nekdaj in mračna je misel na nekdanje dni, ktere sem živel v tebi. Vendar zapomni si, moje moči še niso oslabele. Siva mi je brada, beli so mi lasje, srce pa je mlado, in v prsih še vedno tli iskra maščevanja, ne iskra, goreč plamen do tistih, ki so mi zastrupili vse moje življenje, storili me neobčutljivega."
Tako beseduje starec in zre v mračno zidovje, potem pa ubere počasnih korakov daljno pot.
Dvanajsto poglavje.
V zadnjem času se je druščina na Radovji in Zabrdji za eno osebo pomnožila. Vratislavov prijatelj Skovir se je naselil za nekaj časa na Pasjaku ali vsaj prenočeval je ondi, kajti sicer je navadno bival na Radovji.
Ali ga je vabilo samo prijateljstvo tja, ali je govoril morda tudi rad z mlado Vido, ne vemo prav. A toliko je znano, da se je ondi dobro počutil in da sta si z Vratislavom vsaj videzno vse zaupala.
Česar je srce polno, to rado iz ust gre, in tako je bilo tudi pri Vratislavu. Svoje skrivne ljubezni do Zvezdane ni -mogel zakrivati. Nekega večera, ko s Skovirjem skupno raz Zabrdja stopata, razodene mu z gorečimi besedami svojo nepopisljivo srečo, kterej ne more neki nikdo nasprotovati, kajti Zvezdana je edini otrok bogatega posestnika, ljubi ga neizmerno in oče tudi ne bode ugovarjal. Potem pripoveduje, da ne misli domačije več zapustiti, da hoče živeti v tihem gorskem zakotji na strani najboljše, najljubeznjivejše ženice.
Lepo idilski je narisal Vratislav svojo bodočnost, a v svojej gorečnosti ni opazil, da je njegov tovariš med pripovedovanjem barvo na lici izpremenil in mu krajše odgovarjal, kakor je bila sicer navada.
Videzno mu je voščil srečo in zagotavljal, da bi se tudi on veselil
takove bodočnosti in da bi tudi njemu ugajalo življenje med priprostim narodom tako lepe gorske domovine.
„NiČ ne de, tolaži se," odvrne Vratislav svojemu prijatelju. „Tebi blišči čast in naslov v cesarskih službah in tudi ti si lahko srečen, če hočeš in meriš s pravo mero uzore o svojej bodočnosti. Kedar se pa naveličaš meščanskega življenja, preseliš se lahko k meni na kmete. Moja vrata so pravim prijateljem vedno odprta in dokler premorem, pomagam rad vsakemu, ki mi je bil ljub v mladostnih dneh. kakor si mi bil in si mi še vedno ti."
Tako je govoril Vratislav svojemu prijatelju, in poslednji mu je bil vsaj videzno hvaležen zato in dejal mu je, da takove ljubezni niti ne zasluži.
In Vratislav mu je verjel vse to in izginol mu je zadnji ljubosum, kteri se mu je bil vnel s početka zaradi Zvezdane in svojega po osebi nedvomno bolj idealnega znanca.
Skovir pa je bil tudi v resnici vpričo Zvezdane navadno kratko-beseden in obračal je svojo ljubeznjivost vidno ali celo ostentativno proti mladej Vidi.
Vesel je bil tega Vratislav, in še bolj in skrivaje se je poslednjega radovala mlada neizkušena deklica. Da jej bode mesten gospod tako prijazen, si niti mislila ne bi bila. Od veselja in prijateljstva do tihe skrivne ljubezni pa je le ena stopinja. Kakor črez noč se useli prijateljska podoba v naše prsi. Smejimo se s početka temu in imenujemo to le šalo, a prepričamo se, ko je navadno prepozno, da je risanje prijetnih slik sladko delo, — pozabljevanje pa grenko ali naše moči celo presegajoče.
Tako se zave tudi Vida kakor izbujena iz prijetnih sanj, da so jej lepe podobe oropale nenadno srčni mir, da so dnevi, ko vasuje gospod Skovir na Kadovji, kratki in prijetni, in da je kedar njega ni, vse pusto in dolgočasno. -—
Nekaj dnij potem so kmetje iz Kadovja daleč v gozdu hraste sekali za ostrešje novega crkvenega zvonika.
Gospod Kolovski se je namenil iti po kosilu pogledat k delavcem. In ker ga je Zvezdana že mnogo dnij prej prosila, naj jo v gozd s seboj vzame, prisedla je k njemu na voziček in bila je tega vesela. Domd ni imela danes nikogar pričakovati. Vratislav je že zjutraj odšel v oddaljeno vas k nekemu bolniku in je dejal, da se vrne skozi gozd mimo vaških drvarjev in da jo želi ondi videti. Tudi Vida se je že opoldne tja odpeljala.
Ko se pripeljata gospod Kolovski in Zvezdana v gozd, najdeta že ondi Vido in gospoda Skovirja pri delavcih. Lepo popoldne je bilo potem v gozdnej tišini. Skovir zakuri ogenj pod milim nebom in Vida opaše
bel predpasnik ter pripravlja južino delavcem in pristavi tudi za gosposko druščino nekaj boljšega.
Po jedi popraša skrivaje in bojazljivo Zvezdana svojo prijateljico, ali ni ničesar čula o Vratislavu in ali jej ni znano, kdaj se vrne.
»Kmalu mora priti in lahko bi bil že tukaj. Pojdive mu naproti in gospod Skovir naju lahko spremi. Je-lite, da greste z nama?" vzklikne zdajci Vida, poobjame svojo prijateljico in naznani gospodu Kolovskemu, da gred6 vsi skupaj Vratislavu naproti.
Tako se odpravi mladina. Precej daleč gred6, a Vratislava ni videti. V gozdu je iskanje težavno. Ondi vodijo vsa pota na križem in potnika čestokrat varajo.
Tako dospejo tudi naši znanci na razkrižje in zdajci nastane prepir, kod naj hodijo kod ne, kod ima priti Vratislav in kako bi se zagotovili, da ga ne izgrešč.
»Jaz že vem, kako storimo," pravi zdaj Vida. „Meni so tu pota znana in ne bojim se samote. Po desnej stezi odidem jaz sama, vi gospod Skovir pa z Zvezdano po levej hodite, in Vratislav nam ne more uiti."
Po kratkem besedovanji se razid6 po Vidinej razsodbi, akoravno se bere Zvezdani na obrazu, da jej ni prav povšeči prijateljičina uravnava in da jej je tesno v druščini mestnega gospoda. Vendar žaliti noče z ugovori nikogar in odide s svojim nekako usiljenim spremljevalcem.
Nekaj časa hodita molče Zvezdana in Skovir. Naposled pravi spremljevalec: »Dolgočasna je za vas in utrudljiva taka hoja, gospica. Sploh se mi vidi, da niste vzrastli v tem gorskem zakotji, da za vas ni življenje na kmetih, da vam je neljubo prebivati med neomikanim kmetskim ljudstvom. A pomagate si lahko, če hočete sami. Le časa ne zamudite in v mislih imejte, komu podaste svojo roko za vselej, ali je zmožen on in njegovo razmerje darovati vam to, kar bi zagotovilo pravo srečo vaše bodočnosti. Vi ste še mladi, gospica, ne zamerite torej, da vam svetujem tako jaz, ki sem morda vaš najzvestejši — najboljši prijatelj."
Zvezdana zarudi pri teh besedah; še večja tesnoba se jej uleže na prsi, iii žal, nepopisljivo žal jej je, da jo je zapustila Vida samo v družbi človeka, ki jej je že od prvega trenotka neprijeten.
„Hvala lepa za vaše svete, gospod. Meni je pa ravno tu na kmetih najbolj povšeči in sklenola sem živeti, če je mogoče, vedno v tem prelepem kraji," odgovori zdajci nekako pogumno Zvezdana in jame bolj urno stopati, kakor da bi se hotela rešiti daljših neprijetnih razgovorov.
Skovir se od same jeze in sramote skrivši v ustnico ugrizne, nekoliko zbledi in potem še odločnejše pravi:
»Gospica, in ko bi se našel človek, ki vas ljubi iz vsega srca, ki vam more zagotoviti srečo v lepem prijetnem mestu, ki bi bil povšeči
vašemu očetu, spoštovan in časten, kaj bi storili vi, ko bi k vam stopil in dejal: Le mene ljubi, le z menoj srečna bodi!"
Izgovorirši ulovi nekako šiloma dekličino roko, stisne jo strastno, upre globoko pogled v njeno nedolžno oko in vzklikne: „ Gospica Zvezdana, isti, ki vas ljubi tako nepopisljivo, ki je pripravljen darovati vam vse svoje življenje, stoji pred vami; poglejte mu v obraz, le en ljubeznjiv pogled in dovolj je. Le zaradi vas je ostal on na kmetih, sprijaznil se z ubogo kmetico, vašo prijateljico, da bi mu bila lažje odprta pot do vašega praga. In verujte mi, mož, ua kterega mislite vi sedaj, ni zmožen osrečiti vas, on si mora še le v daljnem svetu iskati sreče, vam pa blišči že tu. Samo edina besedica „da", in skleneuo je vse."
Tako je govoril gospod Skovir in v nepopisljivej strasti hotel je po-objeti nežno gospico, a ona se mu izvije iz rok, zbledi, zakrije obraz, in potok svetlih solz se jej vlije po licih.
Zastonj se trudi Skovir potem izdramljen iz nesramnega vedenja in še nesramnejše hlimbe do svojega prijatelja, utolažiti svojo družico. Jeza in žalost in morda tudi vzbujena vest ga omami naposled. Kakor hudodelec stopa molče dalje, in vedno bolj počasni so mu koraki.
Od daleč se čujejo stopinje in lepo doneč moški glas se razlega po tihem gozdu.
Zvezdana povzdigne glavo in posluša, znan jej je ta glas, premili rešilni glas njenega Vratislava.
Skovir še bolj zbledi. Nadejal se ni na tem potu srečati Vratislava, ker vodil je Zvezdano z namenom po napačnej stezi, kajti iskal je priložnosti odkriti uežnej deklici gorečo do strasti vzkipelo ljubezen svojega srca.
Pomislil pa ni ali pomisliti ni hotel, kako nesramno zlorabi prijateljstvo in odkritosrčnost Vratislavovo.
Ko čuje v dalji znani glas, vpade mu pogum, strah proklete izdajice mu prošiue ude in menčč, da gre iskat Vido, odide po stranskej stezi, izgovarjajoč se, da Zvezdana zdaj ne potrebuje več njegovega varstva.
Kakor okamenel ostrmi Vratislav, ko zagleda v daljnem gozdu nenadoma Zvezdano pred seboj.
Je-li mogoče, dete moje, da te najdem na takovej samoti?" začudi se on in poobjame deklico.
Bojazljivo se oklene ona njegove pazuhe in uiti besede ne more spregovoriti.
„Kaj je to, draga Zvezdana, ti si bleda in v očeh ti berem, da si jokala. Gorje mu, ki je žalil mojega angelja, nebo naj mu odpusti, jaz bi mu ne mogel."
„Žalostna nisem, dragi Vratislav, le poglej me, vesela sem, ne-
popisljivo srečna, kajti pri tebi sem, od kterega me hočejo šiloma ločiti."
„Kdo naju hoče ločiti, povej, govori Zvezdana, dozdeva se mi, da si bila žaljena zaradi mene?"
„0 pozabi to, resnica ni, kar ti pravim, ne terjaj od mene istega imena, — kajti verjeti bi ne mogel, kako nepopisljivo se zlorabi beseda: prijateljstvo."
Vratislav utihne, položi desnico na čelo, kakor da bi si hotel zatreti strupeno misel, ki se je zbudila z neverjetno močjo v njegovej glavi. Naposled pa vzklikne kakor v strašnih sanjah: „Zvezdana, odpusti mi, ali je mogoče, da izdaje prijatelj prijatelja, zaklinjam te, govori: Skovir je žalil tebe, zasmehoval najino ljubezen, kajti že nekaj dnij se me vidno ogiblje in pobeša pogled pred mojim očesom!"
Zvezdana s prva molči, a potem pravi: „Vratislav, če me ljubiš le senco tega, kakor mi zagotavljaš, prosim, odpusti mu, on ne ve kaj dela, vedel ni kaj je govoril, le njegove druščine, njegovega obližja me reši, če ti je mogoče!"
In zdaj nastane tihota. Kakor brez življenja stopa Vratislav poleg nežne deklice.	(Dalje pride.)
Dve pesni po ogerskem.
i.
Vmrla bi bila V	Ti da si vmrla?
Mrtva si ti,	Ne, ne, in ne!
Tukaj ga čutim Kakor nekoč, V vroči ljubezni Krepko bijoč.
Moje veselje,	Sen to blatnika	V
Luč mi očij?	Grešen je le.
Ki sem te ljubil Kakor nigdar Ljubljena bila Zemska. ni stvar.
Nekdaj menjala
Srci oba, V prsih mi tvoje Se trepeta.
Dekle, kar šlo je
V grob tvoj, gorje — Bilo je moje,
Moje srce!
2.
Skoz najin vrt potočec teče; tam sem stal, Sedela ona v travi je z otrokom, A z jabolkom igraje se otrok smijal.
Correggio! v sliki tvoji i tako ljubo Sedi Devica s srčnim svojim dečkom, Ki divni materi nasmiha se sladko.
Zakaj — a ne zameri, mojster dragi — Zakaj izpustil li v podobi si moža? Glej, v moji tudi mož je poleg blagi.
Lajžza Pesjakov
Zvezdogled.
Tako svetlo, tako zlato Kot si nebo nocoj, Zarilo nisi še tako, Morda je praznik tvoj?
In moj je tudi, zvezdogled Jaz zvezde čakam tek, Svobodo narodom ki v svet Prinese ta že vek.
Kakor proroki Judom dan,
V	puščavi Mojzes raj Obljubil je, da boj končan, Moj narod upa zdaj.
In svetlo je nebo nocoj, Oj zvezd jezer migla, Ozira v nje se narod moj, Da zvezdo tam spozna.
Saj pravijo, da človek vsak Se v zvezdi porodi; Maziljenci iu pa težak Po smrti v njej živi.
Le narod moj, nikjer poznan, Ni zvezde našel te,
V	temini rojen, strahovan,
V	temo iz mraka gre.
Postal zatorej zvezdogled Njegov sem, vsako noč Po nebu iščem zvezde sled, Ki upa vžiga moč.
Nocoj posebno svet je čas, Repatice večer, Posveti danes da že v nas, Je modrih glas jezer.
In glej po zemlji širnej krog Je narod mnogi zbran, Posebno narod moj ubog Tam zvezde čaka dan.
Na gori dolgo že stoji, Ozira se v nebo, In marsiktero iz očij Oj briše si solzo.
„ Sramuj se zvezdogledov rod, Ti prorok kriv si bil, Oznanil nam si zvezde pot, Z lažjo si nas pojil."
Se zvezde ni, še zvezde ni Tam tvoje, narod moj, Le pevcev tvojih glas uči, Da upaj ti z menoj.
Kot zvezde te repate tek Zračunil modrec je, Vstajenje tvoje ta še vek Oznanil pevec je.
Tako sem mislil včeraj jaz Ko sem na gori stal, V nebo obračal sem obraz, Kjer mesec je sijal.
Kar izmed zvezd kot blisk ognjen Se vtrne zvezda tam, Odsev razjasni noč nam njen, Oči razjasni nam.
Iu na kolena rod molčeč Se spušča, moli vmes; Repatice odsev bliščeč Mu kazen je nebes.
O upaj, upaj narod moj! Kot zvezdo modrec to, Svobodo tebi kmalu tvoj Oznanil pevec bo.
y■
Mačeha.
Novela. Spisala Pavlina Pajkova.
(Dalje.)
VIII.
Ko se je Eufemija v onej za njo tak6 strašnej noči, v kterej je zvedela, da je Elzin ženin nje nekdanji obljubljenec, zopet iz omedlevice vzdramila, imela je do rana drugega dne dovolj časa premišljevati svoj neugodni položaj. A ker je Eufemija v svojem življenji že več hudih udarcev prestala, bila je tedaj že nekoliko proti nezgodam utrjena. Napenjala je vse svoje duševne moči, da zadobi potrebno krepost, boriti se proti tej novej nevihti.
Le njeno bledejše lice in črni obroč pod očmi ovajal je nje ponočne boje. Mirno in ljubeznjivo kakor nekdaj obnašala se je tudi potem proti Elzi, in ta je v lastno srečo zamaknena kmalu pozabila majhni razpor, ki ga je imela ono noč z Eufemijo; Eufemija pa je upala z gotovostjo, da se bode znala tudi v Bodanskega pričujočnosti krepko premagovati.
Samo nekaj se je neizrekljivo bala: prvega snidenja z njim. To pa ne zavoljo sebe, kajti ona je že bila na to pripravljena in oborožena s premagovalnimi čuti, temveč za Bodanskega je bila v skrbeh.
Dasi je upala, da on Elzo ljubi, slutila je vendar, da se bode on prestrašil, morda cel6 nevoljen postal, ko bode zagledal njo kakor grobno prikazen poleg svoje cvetoče neveste. In ko bi se on potem v prvej iznenadjenosti in zadregi morda nekako čudno proti njej obnašal, ali bi Eufemija potem ne bila prisiljena Elzi odkrivati svoje nekdanje zveze z Bodanskim ? — Kako bi si Elza potem tolmačila njuno preteklost in kaj bi cel6 storila ? — Ne, Elza mora srečna biti, sklenola je Eufemija svoje premišljevanje, naj bi mi pri tem tudi srce počilo. —
Hotela je na to Bodanskemu pisati in ga prositi, naj se proti njej obnaša kakor tujec ter da naj Elzi nje preteklost zamolči. —
A ker je že bil isti dan četrtek in je že imel v soboto priti Bodanski, bala se je, da bi ga pismo ne našlo več doma. —
Zato pa je menila vsaj prizadevati si, da ne bode Elza pričujoča, ko se jej bode Bodanski predstavljal. —
Bila je sobota, za Elzo in Eufemijo važen dan. Elza ni mogla od prevelikega veselja, da jo ženin prvikrat na nje domu obišče, celo prejšnjo noč očesa zatisnoti.
Tudi Eufemija ni mogla v onej noči zaspati, toda iz nasprotnega uzroka. Nje duh je bil ves razburjen: Zdaj je mislila, da sliši bližajoče se njegove od nekdaj jej znane drage stopinje; zdaj jej je prešinol srce
njegov prijazno doneči glas; zdaj je menila, da stoji on v vsej svojej moškej lepoti pred njo, kakor v presrečnih davno že minolih dneh, in strepetala je po vsem životu iz raznih v njej glasečih se občutkov. Začela se je že bati, da jo tedaj pogum zapusti, kedar ga bode največ potrebovala. —
V jutro istega dne imela je Elza dokaj opravljati z izbiranjem svoje toilette, da bi bolj ko mogoče Arnoldu dopadala. Okoli poldneva pa prisopiha po stopnjicah vsa prestrašena kakor človek, kteremu se je ravno nesreča pripetila, in sicer iz majhnega vrta, kamor si je šla po rudečo vrtnico, da si jo ntakne v lasi. Prtič držeč si na lice in na pol jokaje stopi potem v Eufemijino sobo in reče: Ah, Eufemija, glejte nesrečo! Piknol me je komar, kteri je bil skrit med peresci vrtnice. Kavno danes, Eufemija, ravno danes, ko ima priti moj Arnold! Moj Bog, kaka le bodem! Gotovo sem že močno otečena; kakšna nesreča! Poglejte vendar, Eufemija! — In tako govoreč vzela je prtič z lica in prikaže se majhen rudeč pikljaj, okoli kterega se je vzdigovala lahna oteklina. —
Eufemija jo tolaži in zagotavlja, da se bode rana do večera že zacelila, ter jej hladi oteklino z namočenim prtičem. —
A Elza še vendar žaluje ter si želi, da bi danes nje ženin zamudil vlak in jo še le jutre obiskal, rajši kakor pa da bi jo videl s takim licem. —
Eufemija se je morala nehote smejati. Potem pa vzame iz mizuice kos črnega obliža, odreže od njega malo oblico ter jo pripne na Elzino lice. —
Tak6, reče končavši svoje delo, zdaj se poglej v zrcalo in povej mi, ali ti oni majhni črni madež ne stoji lep6? —
Elza stori to in zakliče veselo: Ah, draga moja Eufemija, kak6 ste Vi iznajdljivi! Bes, sama bi kmalu dvomila, da je ta madež košček obliža. — Videti je kakor ljubeznjiva bradavica. In kako mi ona stoji! To je bilo zopet eno Vaših mojsterskih del! — In vsa navdušena po-ljubuje zdaj zaporedoma Eufemijo. —
Eufemija se zastonj sili, pridružiti se Elziuej veselosti. Smeh, ki jej zaigrA na bledih ustnicah, postaja bolesten pri otožnem izrazu njenega kalnega očesa. —
Toda Elza se čuti presrečno, da bi to zapazila. Vedno še ima pred zrcalom nekaj opravljati. Ah, Eufemija, pravi med tem na pol resno, na pol šaljivo, zakaj me ni Bog lepšo stvaril, da bi bila bolj vredna svojega Arnolda? On je tako lep mož, dostavi vsa zamakiiena. —
Ali res misliš, da je ženski treba biti lepej, da dopade? odvrne Eufemija in hiti nekaj parati. —
Jaz ne vem, odgovori Elza površno. To pa dobro vem, da meni dopadajo lepi možje. —
Tedaj, pristavi Eufemija z neko bridkostjo, ti ljubiš Bodauskega samo zato, ker je lep mož? —
Morda bi se ne bila va-nj zaljubila, ko bi bil grd, odgovori Elza zamišljeno; a zdaj ko ga že ljubim, ljubila bi ga vedno, ko bi tudi bil giji od Pibra. —
Ubogi Piber, vzdihne Eufemija, kaj bode rekel, ko zve tvojo zaroko? —
Naj reče, kar hoče, pravi Elza maločutno; zakaj je tak telebanec? Prosim Vas, Eufemija, Piber se še dobro pogovarjati ne zna! Ko sem bila namreč sama z njim, ni bil drugega kakor sam „ah!" in „oh!" Drugega ni znal povedati, kakor hvalil me je neprestano. Za-uj sem imela najlepše lastnosti in čednosti, kterih si more človek le izmišljati, kterih si pa jaz nikdar niti v sanjah nisem prisvojevala. Kako je dolgočasen! —
Prava ljubezen je domišljava in prizanesljiva, reče resno Eufemija, in gorje, ko bi taka ne bila! —
Kaj še, odvrne Elza nekoliko ošabno; moj Arnold me gotovo ljubi, saj me je izvolil za nevesto, a dozdaj me še nikdar ni hvalil. Kako resen je v pogovorih, kak6 dostojen v obnašanji; in ravno to je, kar me tako zanima na njem. Ali bi verjeli, Eufemija, rekla je Elza sramežljivo po kratkem premolku in ljubeznjiva rudečiea jo oblije, da me Arnold dozdaj še ni — še ni objel ne poljubil? —
Na Eufemijinem lici so se menjale barve, prsi so se jej vzdigovale in škarje, s kterimi je parala, padle so jej iz roke na tla. Zdaj vstane, približa se Elzi, prime jo za roki in stiskaje jih reče, z uprtimi očmi jo gledajoč, z na pol prosečim, na pol pretečim glasom: Ali res ljubiš Bodanskega? — Ali ga pa tudi spoštuješ ? — Ali ga bodeš vedno in brez preneha osrečevala? —
Elza jej skoro prestrašena roki odtegne in jo vsa začudjena pogleda. Kmalu pa se srčno nasmeji in pravi: Kako ste čudni, Eufemija; seveda ga ljubim! Osrečevala ga pa tudi bodem, ker ga resnično ljubim in ga tudi hočem brez preneha ljubiti. Spoštovala pa bodem vendar moža, čegar ime bodem nosila! —
Eufemija se zopet vsede in nadaljuje prejšnje delo. Videti je bilo, kakor da bi bila v zadregi. Najbrž je obžalovala svoja čudna s tako burnostjo stavljena vprašanja. —
Nekaj časa molčite obe. — Veste, Eufemija, pretrga na enkrat Elza tihoto, kaj sem iznašla, odkar ljubim Arnokla? — Da je ženskemu srcu slajše ljubiti, kakor biti ljubljenemu. Kedar je ženska ljubljena, mora gledati proti tlem, kajti v takih slučajih kleči nje čestitelj gotovo pred njo; kedar pa ženska ljubi, oudaj gleda ona navzgor, ker je nje uzor
navadno višje od nje. — To misel, kaj ne, gotovo originalno sem sama iznašla in jo hočem tudi izpeljati v svojej noveli, od ktere si pričakujem najboljšega uspeha. —
Ali ve tvoj ženin, poprašuje Eufemija mirno, dobivši prejšnje dušno ravnotežje, da pišeš novele? —
Ne, odvrne Elza, iu mu tudi nočem povedati, dokler ne bode delo tiskano v nekem tukajšnjem belletrističnem časopisu; z njegovim urednikom sem že te dni v toplicah govorila, —
Kolikor jaz Bodanskega poznam, pravi Eufemija raztresena, on ne čisla visoko spisovanja novel. —
Kako, Vi poznate Bodanskega? ponavlja Elza začudjena. — Eufemija zarudi, a takoj obledi zopet in pravi v zadregi: To je, kolikor ga poznam po tvojem popisu in tvojih pismih. —
Jako se motite, dčje Elza s porogljivim nasmehom; on, imeniten mož, bode neizmerno vesel, da ima za ženo duhovito gospo. —
Učeni možje, odvrne Eufemija z neko gotovostjo, iščejo si navadno za družico mirnih, pridnih, prostih ženic. — Kako to? poprašuje Elza radovedno.
Zat6, odgovori Eufemija, da bi imela potem žena popolnoma v svojih rokah vodstvo hiše in rodbine, ker je njih čas predrag, da bi se brigali oni tudi za dom. —
To je že res, vzdihne Elza pomilovalno, da jaz čisto nič gospodinjstva ne umem, naj si bode ono še tak6 majhno. A iz ljubezni do Arnolda hočem takoj začeti pod Vašim vodstvom učiti se ga. Po dnevu bom opravljala z Vami hišna dela, po noči pa pisarila. —
Ljuba Elza, pravi nežno Eufemija, odpusti mi, ako sem iz ljubezni do tebe, še predno se osmešiš pred svetom in — in bi nastal zavoljo tega menda še razpor med teboj in Bodanskim, — ako sem prisiljena tebe razžaliti. Ko si bila v toplicah, nadaljevala je resno, čitala sem tvojo pričeto novelo in našla sem, da je kar pišeš, — oprosti mi! — pretiranost skozi in skozi! —
Kakšna drznost! pretrga jej Elza besedo od srda vsa ognjena v lici. —
To je, popravi hitro Eufemija obžalovaje, ker je sprevidela, da je nehote razžaljiv izraz rabila, zdi se mi, da si še premlada, da bi že pisala novele. Ti še življenja nič ne poznaš in ga že hočeš naslikovati! To ne gre. Pusti za zdaj vsakoršno pisarijo in posveti se svojemu ženinu, skorajšnjemu svojemu soprogu. Pozneje pa ko bodeš starejša, primi zuovič za pero, ako še bodeš k temu veselja čutila in za to dovolj časa imela. —
Ko bi moj Arnold rekel: Ne piši, vzela bi v trenotji vse svoje pisarije s pisalno mizo vred in bi je vrgla na ogenj; za-nj vse rada
storim; kljubu Vašej zavidnosti pa hočem, če ste že tudi vsa bleda in posušena, odkar veste, da sem presrečna nevesta, pa hočem nadaljevati svojo novelo in še nocoj bodem Arnold u čitala prva tri že spisana poglavja, pravi Elza vsa togotna in pogleduje Eufemijo posmehovalno po strani. —
Jaz tebi zavidna ? odvrne Eufemija s trepetajočim glasom in zareže s škarjami v obleko, ktero je parala. Čemu bi bila zavidna in zavoljo česa? —
Kaj jaz vem? deje Elza nevoljno. Menda iz edinega uzroka, ker ste mi mačeha. Sicer pa, nadaljevala je z majhnim hudobnim nasmehom , prav rada Vam verjamem, da se Vam zdi moj Arnold pri-vabljivejši ženin, kakor pa je Vam bil moj ubogi oče, ali pa kakor je Piber. —
Rekši se obrne in gre jezna iz sobe na vrt. —
Mačeha, mačeha! mrmrd kakor v sanjah Eufemija in zre v vrata, skozi ktera je Elza izginola. Ko bi le vedela lahkovidna in trdočutna deklica, kaj jej žrtvujem samo zat6, ker nosim to grenko ime! —
Zakrila si je z rokama lice in se zamislila. Črez nekaj časa pa jo predrami močen glas vežnega zvončeka. Prestrašena se zravna po konci in podpiraje se z roko na stol, ker se jej je v glavi vrtelo, šepeče v posameznih stavkih: On je že tii! — To je način njegovega zvonjenja. — Pomozi mi Bog, Arnold je prišel! —
IX.
Ko je nekaj sekund pozneje kuharica Eufemiji izročila listek, na kterem je ona hitro in površno čitala: ,,Dr. Arnold Bodanski, zdravnik," reče Eufemija popolnoma mirno: Gospodu doktorju naznanite moj spoštljivi sprejem!
Ko kuharica odide, izpije hitro Eufemija nekoliko požirkov vode, a še predno je odložila kozarec, vstopi Bodanski. —
Arnold Bodanski je bil lepa moška prikazen. Primeroma visoke moške postave, ne debel, ne suh, raven kot sveča, natančen in vkusen v opravi, kakor so mestni zdravniki sploh, napravil je takoj pri prvem pogledu najboljši utis. Tudi njegova glava je bila s celim telesom v razmerji. Obili temno-kostanjevi lasje nazaj počesani, odkrivali so gladko, misleče čelo v vsej svojej visokosti. Pod tem čelom pa so lesketale velike, temne, polnočutne oči. Imel je lepo, polno brado z brkami, sredi njih pa so se na pol skrite kazale polne rudeče ustnice. Nosil je očali v zlato okovane, ktere so dajale celemu obrazu popolnejši moški izraz. —
Ko vstopi Bodanski, zdregeče Eufemija, a potem mu gre z vso dostojnostjo naproti ter ga bolj tiho, a vendar dovolj krepko po-
14
zdravi z besedami: Dobro došli v našej hiši kot Elzin ženin, gospod doktor! —
Bodanski, ki je pri svojem vstopu Enfemijo le površno pogledal, ker se jej je bil spoštljivo priklonil, zgane se, ko zasliši Eufemijin glas. Začudivši se potem pogleda ponosno gospo, ktera mu je stala nasproti ter ga tako ljubeznjivo sprejela. A še predno je nehala Eufemija govoriti, značilo je hitro obledenje njegovega lica in zavzeti pogled, s kterim jo je opazoval, da je v njej Eufemijo spoznal.
Eufemija, zakliče zdaj iz globočine svoje duše ter stegne roki proti njej, ali ste Vi ali pa se sam6 motim? —
Eufemija stopi nekoliko korakov nazaj in zadnšivši močni ntis, ki ga je v njej napravil ginljivi glas, s kterim je Bodanski klical njeno ime, zravnd se po konci in reče s poudarkom: Da! jaz sem Eufemija, a sedaj inšpektorjeva vdova in Elzina druga mati. —
Vi ste Elzina mati ? vzklikne Bodanski skoro prestrašen. A zadet po mrzlem nje obnašanji in po trdnem glasu, s kterim je to izrekla, se jej potem zopet nemo pokloni. —
Blagovolite se vsesti, pravi Eufemija in mu ponudi stol, a ona se vsede na sofo njemu nasproti.
Bodanski jo mehanično uboga. —
Zdaj nastane tihota, za njiju oba, kakor se je poznalo, neugodna. Eufemija še ni bila Bodanskemu pogledala prav v obraz. Ves čas ko je z njim govorila, izogibala se je njegovih očij, kakor da bi se bala srečati se z njegovim pogledom. —
Tudi Bodanski je do zdaj bolj čutil Eufemijino navzočnost, kakor pa videl. —
Gospod doktor, reče na enkrat Eufemija z negotovim glasom, ker je nama obema nemogoče, da bi se drug drugemu zatajila, menim, da bode najbolje, da se pozdraviva kot stara znanca in da ostaneva za naprej dobra prijatelja, oziroma sorodnika, popolnoma pozabivši preteklost! — Rekši obrne počasi prvikrat v njega svoj polni pogled, čakajoča z nekim nemirom odgovora. —
Bodanski pa je ni pogledal. Z očmi uprtimi na živahno-barvne cvetice široke pletenice, ki se mu je razprostirala pod nogami, odgovori zamolklo: Kakor je Vaša želja, gospa inšpektorica! —
Ko vidi Eufemija, da on proč gleda, opazuje z otožno ugodnostjo dovršeni lepi obraz svojega nekdanjega čestilca in si misli pri tem vzdihujoča: Zdaj mi je razumljivo, zakaj mu je Elza tako vdana. —
Nje rahli nehote jej ušedši vzdih predrami Bodanskega, kteri se takoj na-njo ozre, in kri mu močno sili v lice.
Njune oči se srečajo in obadva se za eden treuotek na ravnost po-
gledata. Na enkrat pa zamenjata barve na licih. Eufemija prej bleda silno zarudi, a Bodanski, v lici prej ves žareč, obledf zdaj. —
Eufemija, reče naposled Bodanski z onim čutljivim glasom, s kterim je bil že prej, ko jo je spoznal, zaklical: Ali mi morete odpustiti, kar sem Tam zakrivil ? Kaznovan sem tako dovolj za svojo ljubosumnost, in nezaupnost do Vas, ki ste bili najblažji. Zvedel sem, zvedel, ali ah prepozno! da je bil oni mož, kterega ste Vi v onej za najino bodočnost tako osodepolnej noči v hišo sprejeli, Vaš oče. Odpustite mi! rekel je s prijateljskim glasom in jej hoče roko prijeti.
Eufemija pa mu to zabrani ter mil pretrga besedo z pesnim: Stojte! —
Bodanski se prestraši nje temnega obraza iu kakor v omotici vsede se na prejšnje mesto. —
Čermi tako razdraženih prizorov, gospod doktor, povzame Eufemija zopet besedo na videz mirna, a vsaka poteza njenega obraza in krčevito gibanje prstov na rokah, ki jej leže onemogle v naročji, ovajajo razburjenost njene duše. — Ali Vam nisem povedala, da med nama ni več nobene zveze, ter da hočeva Elzi na ljubav biti za naprej dobra prijatelja? —
Elzi na ljubav, ponavlja bridko Bodanski; sam6Elzi na ljubo? mrmrd še enkrat med zobmi. —
Gospod doktor, nadaljuje Eufemija, ktere obraz je v tem kratkem času, kar je z Bodanskim govorila, postal mnogo let starejši, ali mi hočete za vse, kar Vam je sveto, obetati, da ne bodete Elzi nikdar odkrivali, tudi ko bode ona že Vaša soproga, najinega nekdanjega znanstva? —
Kakor je Vaša volja, gospa, odvrne Bodanski, kakor da bi v sanjah govoril. —
Hvala! pravi nato Eufemija bolj tiho in kakor da se je iznebila težke skrbi, lahno vzdihne. čas bode, da naznanim Elzi Vaš prihod.
In govori prime za zvonček, da bi pozvonila.
Eden trenotek še počakajte, pravi naglo Bodanski in jej hoče to zabraniti.
Ne enega trenotka več, gospod doktor, reče Eufemija preplašena in močno pozvoni. Potem pa hitro vstane in nadaljuje ne gledajčč ga: Dali ste mi že svojo besedo, Arnold Bodanski! Le pod tem pogojem, da jo držite, odpuščam Vam hudo bol, ktero ste mi nekdaj storili.
Zdaj se obrne proti kuharici, ki se je na zvončev glas prikazala, ter ukaže: Stopite na vrt in naznanite gospodični Elzi, da jo nekdo tu pričakuje.
Kuharica uboga in Eufemija pripravljajoča se na odhod dostavlja skoro proseča Bodanskemu: Ne kalite Elzi čiste sreče; ne zastrupljujte po nepotrebi še drugo mlado življenje in — svoje! —
Nje dolga obleka je še šumela med vrati, ko se iz nasprotne strani prikaže cvettiča Elzina prikazen, ki hiti z veselim vzklikom svojemu ženinu naproti. —	(Dalje pride.)
Iveri.
Slovenka zala mi ne zameri,
Nikdo rojakov ne bodi jezen, Ker v tej in oni sedaj iveri
Spominjam se tebe, mogočna ljubezen! Saj človek taji ali ne taji, Vesel te je vsak v življenja maji, Solza še velemu starcu se vtrne, Ko rožne minolosti zaštor odgrne, In ko se prikaže iz dalje v svetlosti Ljubezen piva srečne mladosti!
Čemu bi nehvaležen tajil, Kar človek je s čistim srcem užil? A kogar spodžigala burna strast je, Neznana ljubezni blažilna mu slast je, Naj tudi z ljubeznijo strast je v dotiki, Med sabo ste vendar sila razliki.
Ljubezen vesoljnemu stvarstvu vlada, In svet vzdržuje, da ne razpada, Ljubezen srce se srcem druži, Da drugemu drugo žije in služi, Ljubezen kali blagosti razvija, Ljubezen najvišja je poesija!
A boj strasti se kače strupene, Gorje ti, ako se duše oklene — Kar dobrega, čistega v nji živi, Peklenski nje dih umori, Proganja nje te viharna oblast, Dokler se ne vgrezneš vjpropast.
„Nikoli mi ženska glave ne zmela, Na pot bi nigdar me slab ne zavela,"
Ošabno-vesel se smeješ. Jaz rečem: z ognjem drzan se ne šali, Sicer te lehko na smrt opali, Menečega, da se greješ!
Prijazen ženski v vsem in povsodi, Kder smeš in moreš, z veseljem bodi. A laskavih cvetnih ust poljubi, O njih mi pameti ne izgubi, Če Evinim hčeram previteški služiš, Značaj si moški ves pomehkužiš, Saj David in Salomon, Samson stali Trdnejše od nas, in vendar so pali.
Mehkužnik razkošni se ves pohabi, Dolžnosti do sebe in svojcev zabi. V možeh ime se njegovo izbriši, Sramotno knjigi babjakov vpiši!
Ko meni ljubezni je dan bil zazoril, „Kraljici" svoji tako sem govoril: „Srce si mojega ti srca, In solnce meni življenja, Ti sladkega vzor mi hrepenenja, Veselje tožnega ti duha! Predobro vem, temotne mi dni Z ljubeznijo zlatila bi ti: Najlepša deklet, najblažja ti si, Zato izmed vseh mi najdražja ti si!" In ko dekletce roko mi stisnilo, Osrečeno srce je zavrisnilo!
Kako bi tačas ne bil vesel, Saj v žensko zvestobo sem verjel. Sedaj ko ženska zvestost obeta, Vso dušo mraz mi spreleta, In klonim se nizko ter govorim: Iz srca ti sreče, dekle, želim, Samo pri meni je iščeš zaman! Nikari ne straši beseda te grozna, Ljubezen je tvoja za-me prepozna, Le idiva inirna vsak v svojo stran!
Ljubezen prva hitro izgine, A pri slovesi deli spomine: Vonjive rože, kropive žgoče, Nadzemeljsko slast in solze vroče!
Prepozna ljubezen? — Ne, reci pozna, Prepozna vendar, verjemi, ni! Brez nje življenje puščava je grozna, Vesel oberoč jo objemi ti! Odpri človeštva knjigo in beri: Ljubezen žije, kar svet stoji, Nič upa va-njo ti ne poderi, Naj tudi rana stara ščemi!
Kar nekdaj tebi spletalo vence, Ljubezni prave so bile sence, Po njili ljubezni žive ne sodi, Zaupaj in ljubi in srečen bodi!
„Zvestost se je med ljudmi izgubila In v sedež si pasje srce izvolila," Tako črnogled je dejal modrak. Oj, koliko moral mož pretrpeti, Prej nego prevaljen, obupan o sveti Izrek zapisal je takšen rezak!
J os. Cimperman.
Pred Stanka Vraza podobo,
Vzvišeni pesnikov kip, ki v rojstnega doma svetišči
Tukaj pred mano stojiš kakor posvečen oltar, Kjer sta Hrvat in Sloven, pokladaje lovorjev venec,
V	nerazrušJjivo si vez bratske podala roke: Vredno mi bodi češčen, kot draga svetinja rodbine,
V	kterej življenja izvor pevcu „Djulabij" je bil! Kakor nedvignen zaklad naj čuva te verno, poštljivo
Pesnikov vrli nečak — sina njegovega vnuk! —
V	svitu čarobnem blestiš v okviru med velimi venci, Tajnosti pesniške dih s pestrim trakovjem igra;
Selške tihote sladkost razlita po mirnem je hramu, Kjer v pretečenih se dneh petja razlegal je glas. Sanjavi lune sijaj na mramoru belem trepeče, Kakor modrice poljub vzbuja življenja mu zor ....
V	slastne spomine ugreznen, pred Tvojo sedevain podobo, Ti prosvetljen prorok jugoslovanskega dne, —
In kot iskren rojak pobožno pred Tabo se klanjam,
V	ognji navdušenja vnet k Tebi dvigujem oči Ter zamaknen Ti zrem v uzorno častito obličje,
Kterega divna svetlost v mrkli mi sije obraz; Blaženstva rajskega čar presrečno srce mi prošinja
In s prstenih nižav smelo se dviga mi duh: Preko iztočnih gora na zlatih oblakov valovih — Narode blagosloveč — genij slovanstva jadra.
Villco Drvanjski.
Dve narodni z Rožanskega.
Priobčil J. Scheinigg.
bledeči narodni pripovedki zapisal je g. Val. Primožič, župnik v Škofičah (Schiefling); pravila mu je prvo mati, ko je bil še fant, drugo pa ne samo mamka, temveč tudi drugi ljudje čestokrat. Podamo ji pre-pisaui v rožansko razrečje in to v podrečje spodnjega Boža, samo trdi goltnik k se bo zaznamoval, da ne motimo bralca tega razrečja neveščega. Glej Kres I. 412 si.
1. Ot6šč' zuen.
Prad davniem, davniem čdsam je bu, k' so v Otoc' (Maria Worth) 6r(h)le v H6spo-Sveto praddP. K' so H6spo-Svečan' or(h)le čriez izare polšl', so otošč' zvoni od žavost' sami od sabe zvonit' začel', tak" da se je vsam prov miv sttierv'. K' so pa z or(h)lom' na hueno stran prpolal' se, je to volč' zuen s turna v izare skočov. Tam notre je pa obt'čov mad dbema pojčmi. Braz to volča zvona pa učiso mohl'' bit' v Ot6c'; zato so aua dobil' rz muerje, da b' se dovt'' spustov n pa pojoskov ha. K' je te spet zad horsoj pršov, je pravov Idem v Otoc', da je na hrunt' tadle zuen našov mad skal6vjam: na zvon" je pa an mueršč' p"s sadov n pa v&htov ha; proj pa nča bote, je djav, zuen z izara v'n dobil', proj da or(h)le kna piidoj' spet zad z Hospe-Svete v Ot«5k. To vam pa poviem, da se daset bart' rajš' pod muerje sp'stim, kakr pa še anbrt t' dovt' v izare.
2. Hracl v Hod^ah.
V Hod'šah je v starah cžjtah au vol''k hrad stav; še s'de se rzva-line vidij' od taha hrada. Pod hradam sta dbi volče liknj' notr v pojči, kakršne so tud' pod Hiimprščim hradam. V uknjah so tri povnjač' povhui srabra n pa zvata. Na anom'' povnjak' ana mačka sodi n pa vahta ha, na to drujam an p' s, na to tretjam pa ana krota. To so zacoprane duše, k' čakoj', da b' j'h ht' (kdo) odriešov. Je že antkaj (toliko) Idi tem' bu, ktier' so srečo joskal' n pa bli rdd' šac vz'hnT; pa še vsač' je pete od-nesov, k' je te hrde zbOri zahl6dov.
Na rzvalinah od ta hrada s'de ana mihna cfrkov stoji; se joj pr sv. Marjet' prav'. Prad dovjom' lletom' anbrt je ana dakle okuel' cirkle krave pasva. Kar ano kačo zahleda, k' je trib&rt' ovita biva 11 pa dba zvata kluča okuel' hvale obfešane meva. Namest' da b' biva kluče vzeva n pa ž njim' to skrivne dur' k zacopranam d'narjam oprva, se je dakle tak" prastraš'va, da se je v tiek zalatšva. Kar za s'bo nekoha tak" miv' vekat' šliš', da se je šitr obrniva; pa nkuehar uči bu, tud' kače nči več v'd'v^.
Doma od sama strahu nikuemr kar besfede kni rakva, tak'' zstržšana je Mva. Po noč" se joj je pa and od to zac6pranah duš prk&zava n pa priedvrhva, zakaj kni kluče vzeva. „V tah j&mah, je djžva duša, je nas še več viernah duš, k' smo obsčjane, tak'' d6vh' zvatu n pa srobru v povnj&čah v&htat', da bo nas anbrt ht' odriešov. Ti s' zv61ana biva, pa knis' otva; zdoj morm' pa še liete n liete č&kat' n pa trpot'. Ana tica bo prlatčva z oroham v kltin'; zr&vn cirkle bo orah na tle p&st' nava; s ta oroha bo an' drovu zr£st'v'; k' bo orah dordščan, ha boj' pos&kol' n pa v dile zž&hol'; s tah dil se bo ana zibov nardiva; k'dr bo to prav' otrok, k' ha boj' v to zibov povuež'1', prrastov, te bo nas nešov n pa šac vzihnov; te šac morm' mi v&htat', zato k' sm' v našam ž'vlčnj' cveč bajfšn' (lakomni) bli n pa nčism' sromakam buehajuie dajal'."
Kako Indi svatujo.
Kulturnohistoričen obrazec.
Spisal L. Gojko.
Indijau krepko veruje, da so bogovi človeku dali život samo zato, da se ljudjč muože; zato mu je neplodovitost največja nesreča na svetu in ženi se tako dolgo časa, da ga bogovi nadare z moškim otrokom; če pa nobena soproga ni plodovita, posinovi otroka moškega spola iz najbližjega sorodstva, da ima koga, ki sinovske dolžnosti izvrši o njegovem pogrebu.
Raznim vzhodnim narodom je mnogo do čistega žeustva, tudi Indijan skrbi jako za žensko čistost; ženi se z dekliči, ki niso še dozoreli, zrele deve pa zaničujejo mene, da ni gotovo, da bi dorastlo dekle bilo čisto. Če se deklic ne omoži, predno doraste, trdč, da to ni častito, moškemu pa ni nečastno, če se star oženi, če prav nima več prave moči v sebi. Šestdesetletni starci se zaročajo s štiriletnimi deklicami!
Indijansko praznoverstvo odsoja vdovicam večno vdovstvo, zato se vdovice ne smejo vdajati (možiti). Indijan veruje, da bogovi ženstvo z vdovstvom kaznujo zbog mladostnih grehot — in kdor bi se hotel zaročiti s kako vdovo, ta bi se bogovom uprl in zameril, klical bi njih jezo na-se. Oče in mati hodita, če njuna hči uvdovi in če sta količkaj pobožna, na božje poti, pokorita se, kakor koli moreta, dajeta vbogaime, a samo zat6, da bi bogovi grehe odpustili hčeri in da bi njena duša bila srečna po smrti.
Kedar hoče Indijan s kako deklico sina zaročiti, odbere kakega človeka in ga pošlje v hišo dekličinih roditeljev; sam ne gre, zat6 ne, ker se boji sramote, ko bi mu morda oče in mati odrekla. Če je dečak
roditeljema po godu, odloči vedež (augur) dan in trenotek, kdaj naj odide oče od doma, da bode srečno snubil, a morata ga spremljati kakova omožena ženska in bramin, ki zna dobro vedeževati. Če se na potu, ko gred6 snubit, kaj nenavadnega pripeti, prelože snubitev na kak drug dan. Če jih sreča kak oljar ali pes, ki uha stresa, — če kavrana zagledajo nad seboj, ni dobro znamenje to, zato se takoj domu vrnejo. Če se vse dobro snuje, ne sme nevestin oče precej vdati se, temveč izgovarjati, da mora mladenča poprej videti -- ali kdaj, to odloči vedež. Roditelji se vzajemno nadarjajo in pridno goste.
Ko svatbi odločijo dan., vsade kol pred šotorom na dvorišči ženino-vega ali nevestinega bivališča. Ko kol vsajajo, pridejo vsi sorodniki in prijatelji očetu srečo voščit; kdor bi ne prišel na to slovesnost, pokazal bi s svojim neprihodom sovraštvo. Prijatelji in prijateljice donašajo zaročencema darove. Sredi dvorišča imajo kamenenega Polear-a. Polear je svatbeni bog, ki ima slonjo glavo, pa velik trebuh. Bramini mu darujejo kokose in banane in ga prosijo, da bi bil milostljiv novemu zakonu. Po vsem tem odlomijo vejico z drevesa, posvečenega ženinu in nevesti, in utekn6 jo v zemljo. Kol izdero iz tal in ga odneso v kak kot na dvoru — in hitro ko postavijo šotor, odneso tudi Polear-a. Pod šotorom se vrše vse svatbene slovesnosti. Pred hišo je razvešena in razstavljena vsa krasota, razvešene so pred njo razne slike, med kterimi tudi mnogokrat vidiš dogodjaje ne preveč častitega boga Gvihene.
Po dnevu prihajajo plesalke, zato da popevajo ter zaročenca razveseljujejo, zjutraj in zvečer se v šotoru maste z jagodami rastline, ki je zakonstvu posvečena. Bogatih roditeljev snubljence noševajo na večer, ko gori mnogo lučij, v dragih nosilih po ulicah in sprehodiščih, spremljajo je plesalke, imovitih sorodnikov in prijateljev drago odičeni otroci, sloni, velblodi, konji itd., godci pa jim igrajo, kolikor morejo.
Po tem slovesnem sprevodu peljejo ženina v nevestino bivališče — in hitro ko ženin skozi duri stopi, razčarajo ga: Indijan meni, da ima zavistnih ljudij hudobni pogled mnogo slabega upliva na človeka (naši uroki). Da takov pogled ne more škoditi, nalijejo z vodo nalašč za to pripravljen in rudeče pobarvan vrč, zatočijo ga trikrat zasnubljencema pred očmi in izlijejo vodo na pot; ali pa kos platna razdvoje in zaženo na nasprotnej strani, včasi migljajo tudi s tem platnom zasnubljencema pred obrazom, potem ga pa vržejo od sebe, kakor da je polno zavistnega strupa. Da uroke zagovore, pokladajo ženinom in nevestam tudi čaralne prstane na glave.
Na plemenitaškej svatbi se snide mnogo braminov od daleč na okrog — in ženitujejo po cele dni; ko pa dosvatujejo, dobi vsak svat zavoj, da se ogrne z njim. Tudi imovite družine prihajajo na take že-
nitve, kar pa plemenitaša grozno obere, tako da marsikteri včasi do 200.000 goldinarjev potrati.
Na dan svatbe postavijo v kakej notranjej izbi v krogu pred ženina in nevesto mnogo z vodo napolnjenih žbanj, med kterimi ste dve žbanji — večji od drugih in stojite pred zasnubljencema. Sredi tega kroga stoji majhen lesen oder, po izbi pa prižgo mnogo lučic na čast bogu ognja. Ko je vse pripravljeno, začnejo bramini brbrati svoje molitve in prositi najvišjega boga in najvišjo boginjo, da bi stopila v največji žbanji in osrečila novi zakon, v manjše žbanje pa vabijo nižje bogove. Po tem obredu brbrajo sauskritske molitve, ki jih včasi sami ne umejo, nap6sled pa zanetijo ogenj, a eden braininov pove glasno nevestinemu očetu, kaj mora govoriti in kako se vesti.
Po braminovem nauku da oče nevesti bananov in pagodo ter položi nje roko v ženinovo. Nevestina mati ali nje namestnica vlije nekoliko vode zasnubljencema na roki, oče pa pozove glasno vpričo boga in boginje, vpričo nižjih bogov boga ognja na pomoč: „Jaz I., sin I., vnuk I. dajem svojo hčer Vam I., sinu I., vnuku I." Bramin vzame „tali" (podoba iz zlata in slonje kosti, na njej je navadno obraz Polear-a ali Lingam-a, to podobo mora vsaka soproga nositi do smrti), poda ga bogovom, zasnubljencema , ženinovemu in nevestinemu očetu, vsem braininom, sorodnikom in vsem povabljenim svatom, izmed kterih mora vsak svojo roko na-nj položiti, bramin pa obeta, predno se vsi zvrste, sanskritski: „Imela bosta dovolj zrnja, dosta novcev, krav in mnogo otrok." Ko vsi, vsak svojo roko na „tali" polože, poda ga ženinu, ženin pa ga obesi nevesti na vrat in odslej je nevesta njegova soproga, to je: zakonca sta oba.
Po vsem tem obredji priseže ženin vpričo ognja in braminov, da bode pošteno skrbel za svojo soprogo, ki jo prime za mezinec na roki in pelje trikrat okrog lesenega odra, poleg kterega leži ploščat kamen, na kterern koreninje in zelšje tolčejo in tero. Ko prideta do tega kamena, prime mož soprogo za nogo in jo dvigne na ta kamen v opomin, da bode poslej gospodinjstvo njena skrb. Nad izbo, v kterej se vse to godi, preskrbe pa odprtino; skozi njo vidi človek v nebo, in ko zakonca pod njo prideta, vzklikne bramin mladej ženi: „Gledite svetnico Arindodo,* živite tako, kakor je sama živela!" Poročenka se ozre skozi odprtino in koraka dalje.
Trikrat gresta zakonca okrog lesenega odra; ko se pa to zgodi, donese domače ženstvo s surovim palmovim sladkorjem zmešano mleko in bananov. To podare novima zakoncema, ki morata vsaj nekoliko te jedi vzeti v usta. Po vseh teh obredih se po dnevu različno vesele, zvečer
* To svetnico slave posebno zavoljo njene modrosti, poštenosti in častitosti.
pa zadeno oba zakonca na nosila in ju nosijo po očitih sprehajališčih, a spremlja jih najodličnejše občinstvo.
Ko zasnubljenka polnoletnost doživi, imajo zopet skoro taiste slovesnosti , kakor o svatbi: vsakdo jej zopet srečo vošči in zopet pridejo sorodniki na gostijo. A ta slavnost je mala ali druga svatba.
Po tej slavnosti pride tretja slavnost: prvi up zakonstva. Sedmi mesec o tem upu zopet časte bogove, kolikor mogoče, a rojstni dan prvega deteta pa je najveselejši in najslavnejši dan.
Nekoliko o strupenih kačah iz domačih dežel.
i.
Modras. *
v
/m nekaj let sem pečam se z nabiranjem in lovljenjem različnih stvarij, ki se nahajajo v lepej naravi. Zdaj so bile rastline, zdaj kebri in metulji, v poslednje preteklem času sem se pa lotil tudi kač. Pa kakor vsak ve, vzlasti tisti ki se sam s takim delom ukvarja, poslednje je dostikrat precej težavno delo. Zdaj nima človek časa, zopet manjka priprave, dostikrat ni ne tega ne onega. Da bi se lažje delalo in lovilo, pomenila sva se s prijateljem, ki biva na deželi, da mi nekoliko pomaga. Ljudje so včasih tudi voljni postreči, ko zvedo, da iščeš in nabiraš. Radi prines6, kar se jim kake vrednosti zdi, in te prašajo potem to iu ono. Nekteri so jako pazljivi in vneti. Preteklo zimo sem pisal svojemu prijatelju, uaj se poloti kač. Nabirala sva jih že poprej, a zdaj sva se jih hotela bolje prijeti. Odpisal mi je pred veliko nočjo, da se še ne more nič storiti, „a precej," pravi, „ko pride čas, udarimo po njih." Vendar se ni moglo dosti delati, vso spomlad in celo poletje je šla naša reč bolj tako po malem. Ko sem prišel v Radovno, bilo je sicer nekaj ujetega, vendar bi bilo lahko več, kakor toliko.
„Letos je slaba letina," pravi mi prijatelj Alfons, Jaz kar nikamor ne morem, najinega kačarja pa nikdar domd ni, gori na Mužakli dela."
„Nič ne de, bode se pa zdaj skusilo kaj ujeti," tolažim ga, „ali pa bova živali šopala."
Res ni bilo posebnega tudi pozneje ne. Sicer je vsak, kdor je kaj ujel, nama prinesel, naj je že bilo to ali ono. Neko jutro, ko sem bil ravno pri ptičih, — imeli smo dva mlada sokola in dva jastreba ujeta — pride fantin z neko živalico. Prinesel je mladega dihurja. Ko je
* Vipera ammodytes; Coluber ammodytes; Rhinechis ammodytes; Vipera illyrica etc.
konje gnal na pašo, bil ga je nekje zapazil. Bilo jih je več, dejal je, toda drugih ni mogel uloviti, starka mu jih je odpeljala in poskrila. Tega mladiča pa je fant tako trdo držal, da mu je v roki poginol. Precej smo ga omajili, meso so dobili ptiči, koža se je porabila za našopanje.
„S kačami je letos slaba," pravim možu, ki je gledal naše sokole in jastrebe.
„Ko bi Lohen še živel, ta bi vam jih nalovil, kolikor bi jih le hoteli."
„Škoda da ga ni več."
„Škoda res, on je bil tak na kače, kakor volk na ovce. Vedel je vse, kje se grejejo, pa le po strupenih je šel. Kar z golo roko jo je prijel, pa se mu ni nič naredilo. Za srajco, za bolhavec jih je deval. Menda je strupenim zobe polomil ali kaj, narediti se jim pač ne da, da bi ne mogle pičiti."
„Seveda ne; ali pa je morebiti le nestrupene lovil," pravim jaz, „saj strupenih ni posebno veliko sort pri nas, in ljudje jih še dandanes ne poznajo, ktere so nevarne, ktere ne." .
„E gospod! jih že poznamo. Pri nas je modras, potlej pa tista črna kača je tudi strupena, tista, ki jih je tu gori po vrhu Gabrija, gori v planini in sploh tukaj po vseh hribih dovolj. Modrasa je pa tudi dovolj. Prav sam sem videl Lohna, ki je modrasa po rokah valjal; za srajco ga je utaknol, da me je kar mraz pretresel, pa se mu nič ni hudega primerilo. Enkrat je prosil tukaj gori pri N., naj ga prenočijo. No zakaj bi ga ne! Pa v kakošen strah je spravil ta brdja vso družino! Dali so mu večerjo in ko je vstal, kosilo. Na klopi za durmi je kosil. Ko so vsi ponehali jesti, jame on kače jemati izza srajce. Kar tja po tleh jih je poravnal. Ta strah in to cviljenje od ženstva! Vse je ušlo na klopi in cvililo, 011 pa je zopet pobral kače lepo iz tal, enega modrasa za drugim, in zopet za srajco."
Sam tega človeka nisem poznal. Slišal sem pa dosti o njem, kako je kače lovil in jih okrog klobuka ali okrog roke povijal, pa za srajco ali v žepu nosil.
„Ali ste vi že kdaj kterega modrasa ujeli ali ubili," vprašam moža, da bi se prepričal, ali ga pozna ali ne.
„Dovolj! ubil sem jih že in tudi ujel. Še ko sem bil tak, da nisem bil za drugo kot za pašo, ujel sem jih dosti v precep. Ko smo fantini modrasa v precepu imeli, ogledali smo si vsega. Na nosu ima majhen rožiček, ravno na vrh nosa, na vrh gobca. V zgornjej čeljusti ima dva nekoliko zakrivljena zoba, ki notri v koži tičita. To sta strupna zoba, z njima vseka, če hoče pičiti, in jih tudi v palico zasadi, če mu jo pomoliš. To smo jih že dražili te vrage, ko smo jih imeli v precepu!
Včasih tako vseka po kakej stvari, če je dovolj jezen, da si zobe polomi."
„To je že res, da ima robček, kakor pravite, in zoba v zgornjej čeljusti, s kterima pika; kakšne je pa barve?"
„Ta pa ni pri vseh enaka, nekteri so bolj svetli, drugi zopet temni, na to ni iti. Samo po hrbtu se mu od glave do konca repa vleče proga, navadno črna, sploh pa bolj temna, kakor je druga barva, in je po obeh straneh nazobljana. Zobci so veliki. Kavno tako je, kakor bi bili od obeh stranij v progo s škarjami precej globoko zobje vrezani."
„0e hočete, vam pokažem kače, kar jih imamo v špiritu."
„Le pokažite jih, bote videli, ali jih poznam ali ne."
Res! mož je vse poznal.
„T6-le velike so belouške in niso strupene. Že tako sem videl kakor kako potorišče, teh je povsod dosti, posebno doli po polji," pravi mož. „To so črne kače, te so strupene, imajo zobe v zgornjej čeljusti. Smo jih že tudi dovolj pobili, ko smo pasli. Te-le rujave, te, te — pa ne vem kaj bi rekel? — z roko bi je že ne prijel. Mislim, da ni dosti prida, kača je kača. Ali je strupena?"
„Ne, samo zmotil bi se lahko človek, kteri gada dobro ne pozna. Lahko bi se mu primerilo, da bi gada imel za rujavo kačo, pa bi ga morebiti prijel, misleč da ni nevarnosti."
„E ne gospod! Kdor kač dobro ne pozna, ima vsako za strupeno in nevarno. Še cel6 belouško ljudje pobijajo, ker mislijo, da je strupena. Ne prime pa tako nobeden rad te živali, ker se vsakemu nekako gnusi in studi. Še jaz je ne maram kar tako z roko prijemati, čeravno dobro vem, da mi ne more nič storiti, ako ni strupena."
Mož je odšel, jaz sem ostal sam pri ptičih. Kače sem zopet spravil iu lotil se dihurja. Pozneje poprašam gosp. Gr., kako je z ranjkim Lohnom.
„Gotovo Ste kaj slišali o tem človeku," mu rečem, „povejte mi, kako je, je-li res kače lovil?"
„Res, res!" pravi mi gospod, „ko bi bil še živ, gotovo bi bil že sem gori k nam prišel, osobito ako bi bil zvedel, da se pečate s to rečjo in jih lovite. On bi jih bil precej nanosil teh in onih. Njemu je bil vsak kraj znan, kjer se lahko dobe. Sam sem ga videl, ko je prinesel modrasa kar tako v roki, kakor kdo drug v precepu. Kaj vem, da se mu ni nič zgodilo temu človeku! Prašal sem ga enkrat, ali se ne boji, da bi ga vendar ne goljufalo, ker je tako lahkomiseln. Mislim, da je modrasom zobe polomil, čeravno je trdil, da tega ne."
„Pripovedoval mi je, da ga je že tudi modras pičil. Imel je namreč na roki prst končan, da ga ni mogel stegnoti. Rekel je, da mu ga je strup končal. Pred grobljo na solnci dobil je dva modrasa, tako mi je
pravil; žival se kar strese prid njim, dejal je, ko ga zagleda. Tedaj je segel po tistih modrasih in eden — ga je pičil."
„Pa kako, da ga je pičil?" vprašam, ker je bil tak kačar!"
„Tudi jaz sem ga vprašal, kako bi ga mogel njega, takega mojstra, modras pičiti! Nato mi je pripovedoval, da se on ne more vsakemu v bran postaviti. Njegova moč poseka vsakega modrasa in vsakega gada, če je modras ali gad mlajši kot on. Tako je pravil. Tisti pa, ki ga je pičil, bil je starejši od njega, zato mu ni bil kos. To je Lohen tako za gotovo pripovedoval, da je sam verjel, kar je govoril, čeravno ni bilo res."
„Ti presneti Lohen ti! Škoda da ga ni več, ker je bil tak kačar!"
„Škoda res! za kače je bil tak, da ni boljšega! Modrasa je brž dobil in tudi ujel. Kolikor bi jih bili le hoteli, bil bi jih nalovil. Malo žganja bi bilo treba, drugega nič." —
II.
Bilo je ravno okoli poldanske ure in zel6 vroče. Imel sem delo v sobi pod streho. Moj prijatelj Alfons me pokliče, naj grem modrasa gledat, ki ga je Matija, ali kako je bilo že temu človeku ime, prinesel. Matija ni bil iz domače župnije, zato meni tudi neznan. Toliko sem pa precej videl, da je pijanček. Zvedel je, da se dobi za tako žival pri fužini kak krajcar, zato je primahal s kačo celo uro daleč; žganja se mu je ljubilo. Vse je zapil še tisto popoldne na žganji, kolikor je potegnol, čeravno je modrasa in bokal, v kterem ga je ujetega imel, prodal. Nazadnje mu je celo denarja zmanjkalo, da ni mogel dalje piti.
Kakor je že to šlo, da je bilo pri nas vedno nekaj ljudij prostih, ki niso ravno imeli pri ognji v fužini dela, bilo je tudi tisti dan več kovačev pred hišo v senci pod kostanjem. Razven teh bili so pivci v gostilni, ker bil je ravno pondeljek in marsikteri senosek se je ustavil memogrede na rovte. Brž so se nabrali kovači, senoseki in nekteri vozniki, ki so opoldne z živino počivali, okrog bokala, v kterem je bil modras.
„Takega še nimate, gospod!" pravi Matija, „in prav nič ni ranjen, le poglejte ga, kako čist je, kako pisan in kakošne zobe pokaže, če mu s prstom pomigate pred očmi! Brez precepa sem ga ujel, kar fiašo sem mu nastavil, pa je zlezel v njo, jaz pa sem zataknol in šla sva! Tu ga imate, jaz grem pit, samo za flašo mi dajte še štiri groše, pa je vse vkup vaše."
Tako je bila kupčija opravljena.
Prav lep modras je bil to, eden največjih, kar smo jih imeli. Ker so bili gledalci radovedni, ogledali smo si ga natanko', najprej strupne zobe. Potem se je vnel tudi govor o življenji te živali. Pridruži se še ti, dragi čitatelj, k temu zboru in poslušaj naš razgovor o modrasu sploh. —
Modras meri na dolgost okoli dva čevlja, popolnoma doraščen pa navadno kak palec črez. Naš tnkaj meri 29 palcev in nekaj črez. Na nosu ima kratek mehek rožiček, na glavi je luskav; glava je zadej široka, vrat tanek; usta odpira jako široko, kedar zazija. Luskinje, kakoršne so na glavi, krijejo tudi drugi život. One so v edenindvajsetih vrstah (včasih jih je triindvajset) naravnane po životu od glave naprej po dolgem. Barva se jako spreminja; največkrat je ruinenorujavkasta, pri nekterih lepo rudečkasta; po hrbtu od glave do konca repa vleče se črn, na obeh straneh široko nazobljan pas. Ob straneh je pas s temnimi črtami zarobljen, tako da se prav živo od druge barve meji. Na spodnjej strani je život z rumenkastimi luskinjami pokrit, ki imajo črnkaste pikice.
Modras, ki bi meril meter, je zel6, zel6 redek, čeravno se kteri sem pa tja te dolgosti najde.
Gledč barve se mora reči, da je zel6 različna; mogoče je, da se ravna tudi po tleh, vendar tega ne bom trdil. Kolikor sem jih jaz imel ujetih, bili so vsi bolj svetle kot temne barve, nekteri prav lepo sivi. Pri blejskem jezeru na Straži videl sem enkrat enega prav zelo velikega, ki je bil temne barve. Mogoče je, da upliva starost na barvo. Enega sem dejal v špirit, ki je bil precej temen. Čez nekaj časa sem ga vzel iz steklenice, a bil je tako debel, da sem ga težko ven izvlekel; vrat bokalov je bil komaj dosti širok zd-nj. Z zakrivljeno žico (dratom) sem ga bil za vrat ubral in potem je šlo. Ko sem ga imel zvunaj, zapazil sem, da mu je koža odstopila in šla je vsa z njega. Spodaj je bila druga prav lepe sive barve. Zato mislim, da dobi tudi tedaj bolj svetlo barvo, ko se levi.
Pravil mi je neki gospod, ki je moje modrase gledal, da še ni tako lepo sivih videl. On jih je lovil po južnem Tirolskem, enega je kupil od mojega kačarja za en goldinar. ■—
Strupna zoba štrlita iz zgornje čeljusti, sta nekoliko nazaj zakrivljena, ter tanka kakor igla in spičasta, pa otla. S strupnim mehurčkom, ki leži nekoliko zadej v glavi, sta v zvezi. Zgornja čeljust je prav majhna koščica in se lahko naprej ali nazaj pomakne. Ako kača zazija, postavita se zoba po konci in sta pripravljena ugriznoti; čeljust se je naprej po-maknola. Kedar se žrelo zapre, stopi koščica nazaj, in zoba se skrijeta v kožnato gubo, ki ob njih visi. Ako hoče modras ugriznoti, zazija široko in vseka z zoboma po stvari, ki jo hoče raniti, zoba pritisneta na strupno žlezo, in strup se vlije v rano skozi zobjo otlino.
Ker je zob jako krhek, se lahko odlomi, toda precej priraste drugi, in če se tudi ta zdrobi, pride tretji, ki je bil še pod kožo skrit.
To in ono se je vprašalo, ko smo ogledovali modrasa.
Eden gledalcev je bil radoveden, kdaj se ta žival pari. „Kdaj?" pravi drugi, „v spomladi, kedar se navadno parijo druge živali. Tedaj
bi se jih gotovo tudi največ in najlažje ujelo, ko bi se človek za to bolj brigal. Še divjega petelina najlažje zalezeš, ko poje in to je na spomlad."
Kolikor se je do zdaj opazovalo, parijo se modrasi zgodaj, precej ko sneg izgine. Tedaj se nahajata po dva in po dva; dostikrat še nekoliko časa, ko je parjenje že dokončano, skupaj živita, včasih pa traja to skupno življenje še meseca maja. Pozneje živijo po samem, in če se jih najde po več v kakem kraji, vendar to ni družinsko življenje, temveč ker jim je tam prostor za lov in za življenje sploh ugoden in pripraven. —
Za mladiče se modras ne briga dosti; precej ko so zleženi, morajo si sami živeža iskati. O tem pa hočemo pozneje govoriti, ko bomo gada, kteremu je modras v vsem soroden, opisovali.
Ce se ravno modras navadno bolj nižje ležečih krajev drži, najdeš ga pri nas na Gorenjskem ravno tako lahko v gori kakor v dolini. V Radovni jih je dovolj in se jih gotovo več pobije, kakor gadov, še več jih je pa gotovo v Policah in v Gabriji, ktera dva hrbta se z Mužaklo vred, kjer se jih tudi ne manjka, prvi na desnem, drugi in Mužakla pa na levem bregu Radovne vlečeta.
Najrajši se nahaja v pesknatem svetu pod kamenjem, pa tudi v hosti pod grmovjem, od koder se hodi na solnee gret; tudi v hosti ga najdeš, da je le v solnčnem kraji. Pod kako desko, ali pod hlodom rad leži, pa tudi pod zemljo v luknjah so skriti. Celo v gozdu ga naletiš in na travnikih, pa tudi na polji. Blizu bučelnjakov je prav dostikrat in se zarije v listje ali pod bučelnjakov zid. Enega smo ujeli malo pod hišo blizu zelnika na vrtu v travi, kjer je močvirno, in tu se skoro vedno drži, če je tudi svet bolj moker kot suh. Menda zleze le tedaj iz groblje na travnik doli k zelnikom, kedar se gre gret. Cel6 v hlev zaide, kjer se pod kravjimi jaslami skrije ali pa blizu zidu.
Bilo je neki večer, ko sem bil v fužini pri pudarskih kovačih ravno pretekle počitnice. Predno je železo dosti zgreto, da se more pod kladivo dejati, treba ga je večkrat in dobro premešati. Peč je bila vsajena, kovači so nekoliko počivali, eden za drugim je šel mešat stopljeno železo, nekteri so sedeli na klopi in čakali, da pride na nje vrsta. Pudlarski mojster mi je pravil, da se letos dovolj dobro dela. Kadila sva, v fužini je bilo življenja dovolj, zvuuaj pa vse tiho in črna tema, samo voda je šumela. Kar se spomni mojster Janez, da mi ima nekaj povedati. „Danes sem pa takega modrasa videl," pravi, „da ga je prav škoda, ker mi je ušel. Notri po hlevu sem popravljal, in ko sem tam pri jaslih nekaj delal, zagledam ga, a nisem ga mogel z ničemer pritisnoti, lia-nj stopiti si pa tudi nisem upal, ker sem bil na boso nogo v coklah. Kar zmotal se je notri pod zid v luknjo. Dobiti ga še moram, da ne napravi kake nesreče pri živini, ali da od družine koga ne ugrizne."
Vendar dokler sem bil pri fužini, nismo ga še ujeli. Slišal sem tudi od drugega človeka, ki mi je pravil, kako je pri nekem rovtarskem seljaku nevarno za živino, ker se tolikrat prigodi, da dobijo modrasa v hlevu. „To je samo prevelika malomarnost; prekopati bi se imelo enkrat vse v hlevu in vsaka luknjica pri zidu bi se imela pregledati in zazidati, da bi bilo te nevarnosti konec," dejal je mož.
Modras se nahaja na Tirolskem, in sicer v južnih Tirolih vzlasti okrog Botzena, na Koroškem, Štajerskem, Ogerskem, v Istri, v Dalmaciji, na Laškem, na Francoskem, Španskem, na balkanskem polotoku, v severnej Afriki in v malej Aziji.
V naštetih deželah se pa seveda ne nahaja čez in čez. Na Francoskem postavim je redek in le v južnih krajih, v Španiji in na Portugalskem ga najdeš zopet povsod, cel<5 blizu vasij in mest, da cel6 na vrtih v mestih se nahaja. V Italiji je na jugu in v severnih krajih domač, tudi na otokih srednjezemskega morja se drži, v Siciliji, na Kykladah in na drugih otokih. Na Grškem se ga ne manjka ne na jugu ne na severu. Na Ogerskem sega proti severu do Požuna. Na Koroškem je, kakor Gallenstein pravi, zel6 navaden; jaz sam sem precej lazil posebno okoli Celovca in po Karavankah okrog, pa ga nisem naletel. Pravila sta mi pa dva prijatelja, da sta enega na Križevem griči pri Celovci ubila, in gotovo bode istina, kar poroča Gallenstein.
Da modras pozimski čas spi, kakor njegov sorodnik gad, je sploh znana reč. Vendar tam, kjer je po zimi gorko, kakor v južnih krajih, lazi tudi po zimi okrog. Na Tirolskem se prikaže že meseca marca in se zaleze še le pozno v jesen. V južnej Španiji in na Kykladah se dostikrat vso zimo ne zarije, ali pa prav malo časa.
Po dnevu je ta žival precej lena in opazovalci poročajo, da je okoli poldne le redko na solnci. Effeldt pravi, da ga ni v tem času nikdar naletel, da bi se grel. Mi smo pa enkrat enega v travi ravno okoli poldne ujeli, ko se je grel. Zjutraj in proti večeru pride najrajši izpod skale ali iz luknje gret se; naši delavci pri fužini, kteri so se jeli za to žival brigati, pa pravijo, da jo najlažje najdeš po deži, ko gorko solnce posije.
Po noči je po poročilih Effeldtovih modrasa lahko dobiti, ako se sploh v kraji, kjer ga iščeš, nahaja. Po noči hodi na lov, kakor tudi gad. Ta čas je samo zakuriti treba in čakati, pa pridejo od vseh stranij in gledajo v ogenj ter se lahko nalovijo. Omenjeni gospod jih je eno samo noč edenindvajset ujel.
Meseca avgusta ali septembra ima modras mlade. Veliko jih nikdar ni, včasih samo po dva, vendar jih bode najbrže po toliko, kakor pri gadu, namreč osem do petnajst. Mladiče dobi še le, ko je popolnoma dorastel.
Kakšno starost pa doseže, ne morem reči. Ranjki Lohen je rekel, da je bil tisti, ki je njemu prst na roki končal, čez petinštirideset let star, ker je moral starejši biti, kakor on sam, kajti drugače bi ga ne bil uklal. To se ve je le trdil Lohen, ki je bil, ko ga je modras pičil, petinštirideset let star. Naši kmetje pravijo, da je tak sila star, ki ima rudečkast rep, ter tudi posebno hud in nevaren. Koliko je star, tega pa ne vedo, samo toliko, da je velike starosti.	M. Tanejec.
(Dalje pride.)
Praznoverske bajke in šege med štajerskimi Slovenci.
Nabral dr. Jože Pajek.
V spisu o „SIovencih", kojega je uredil in večjidel tudi sam spisal g. prof. Josip Šaman, nahaja se od strani 79—105. tudi članek pisan od g. prof. Fr. H u b a d a o šegah in navadah Slovencev. Spis je jako zanimiv, pa vendar le nekaj premalo na drobno našteva dotične stvari, in sicer zat6, kakor piše na str. 104., „ker naj bi spis odmerjenega mu prostora ne presegal". Ker je to poročilo le jako kratko, naj mi bo dovoljeno nektere podrobnosti z ozirom na štajerske Slovence omeniti, oziroma dodati in tudi povedati, kje so one šege doml
Imam o tej stvari pred seboj množino spisov iz različnih pokrajin slovenskega Štajerja, največ pa jih je iz okrajnega glavarstva mariborskega, ptujskega, lotmerškega in radgonskega. Več kaj sem pa na svojih potovanjih tudi sam zvedel ali opazil. —
Začnimo pri rojstvu.
Ko se je dete narodilo, stičejo babice po koledarji ter iz njega otroku prihodnjost prerokujejo; če je isti dan v koledarji znamenje ovna ali bika, učil se bo deček rad in lahko, če je pa rojen pod škorpijonom, bo nagle jeze in hudoben. (Ptujski okraj in sicer v Pavlovcih pri Ormuži.)
Ako pride tuj človek k hramu, naj se vsede, da otrokom spanja ne odnese. Tudi mu ne sme novorojenca pokazati, da ga ne „viirči". Če bi se pa vendar bilo komu „vurčilo", mora vzeti skledo čiste vode, in v njo dati tri ključe, tri žlice, troje vilice, pa tri oglene. Gred6 vsi trije na dno, tedaj je „vurčeno" od „deda", če pa ogleni zelo cvrčijo in se ne vsedejo vsi na dno, tedaj je „baba" kriva. Tri oglene mora potem v tri kote vreči, v vodo pa „friško figo" namočiti, in se z namočenim prstom potegnoti trikrat po vsakem očesu; tudi čelo si mora zmočiti, in trikrat vode požreti, potem pa je dobro. (Ptujski okraj in sicer Pavlovci pri Ormuži.)
Noža ne smeš tako polagati, da bi ostrina kvišku stala, sicer si na
njej hudi duh kremplje brusi ter še hujše ubogim dušam prizadevlje. (Pavlovci.)
Ne pusti psu, da bi otroka gledal pri njegovem obedu, sicer bo dete jedlo, pes bo pa požiral. To se je pa zvedelo tako. Svoje dni je potoval gospod s svojim psom. Ko je postal gospod lačen, stopil je v krčmo in je tam použil tri zemlje in kozarec vina. Ko je gospod jako hlastno žemljo jedel, požiral je pridno pes. Kar na enkrat se začne gospod tresti, omahne in se mrtev na tla zgrudi. Da bi se prepričali, kaj mu je smrti krivo, prerezali so ga in mu tudi želodec razparali, — a našli so ga celo praznega. Zdaj zgrabijo psa in tudi njemu želodec razparajo in glej — vse tri zemlje so našli v njem. (Pavlovci.)
Hlapcem in vsem, ki živini nastiljajo, prepove se na vilah steljo v hlev nositi, sicer se živina hudo med seboj bode. (Pavlovci.)
Če krava na paši stopi črez ptičje gnezdo, mleko izgubi. (Pavlovci.)
Če se kdo ne obuje na obč nogi, ampak samo na eno in tako po hiši hodi, ne bode se toliko let mogel oženiti, kolikor stopinj je storil. (Pavlovci.)
Gospodar ali oni hlapec, ki je pri živini, mora se v spomladi vsako jutro oteščiti, preje nego gre ua polje; le tedaj sme tešč ostati, če je že doma vse ptiče peti čul. Ako bi ga dreskač ali carar vkanol, imel bi sloko (= medlo) živino; če bi ga pa kukavica norila in ne bi imel krajcarja v žepu, postal bi siromak. Če bi pa deklino golobica norila, potem bi morala še to leto zibati. Na to vero se naslanja St. Vrazova „Grlica".
Prve godine. U Svetinje k crkvi ide Reza, Još na tašte na veliki petak; Zeleni se vrba, bukva breza, Ptice poju, jer po koledaru Njihovu baš velik bjaše svetak; Tim u šumi a na hrastu staru I nesretna zagukne grlica. Reza čuje, vikne: „Ah grlica!" I tri suze panu joj po krilu. Bože dragi, kolku neima silu Nad djevojkom takva mala ptica!
Druge godine.
Stoji kuča, a pred kučom Reza U kolievci pojuč čedo ljulja: Zeleni se opet bukva breza, Kroz dubravu i gustu šikaru Sto se ori sladjanih slavulja: Tim u šumi a na hrastu staru I nesretna zagukne grlica.
Reza čuje, vikne: „Ah grlica!" I tri suze kapnu joj po krilu. Bože dragi, kolku neima silu Nad djevojkom takva mala ptica!
(Izbrane pjesme, str. 238.)
Sreča gospodar, kedar gre na vožnjo, najprej postarano ženo, bo gotovo ta dan nesrečen, še bolje} kakor če bi mu zavec pot pretekel. (Pav lovci.)
Kedar kmet z rali pride, mora plug iz smuke vzeti, da si konji bolje počinejo. (Pavlovci.)
Ako že dolgo časa suša trpi, moraš plug ali voz v potok zavleči, pa suša neha. (Pavlovci.)
Kedar se nevihta bliža in je že začelo grmeti, napravijo na kamenu ogenj iz tistega lesa, ki je bil na cvetno nedeljo v presmeci blagoslovljen; kjer se tako dela, tam ne treskne. (Pavlovci.)
Ako začne toča klati, moraš knhiiijske vile navskriž pred hišni prag položiti. (Pavlovci.)
K takemu hramu, kjer je bučelnjak, ne smeš samo enega raka prinesti, sicer bučele na nič pridejo. (Pavlovci.)
Ako mlad roj, ki je na drevesu obsedel, pod roko pogledaš, bo od-letel. (Pavlovci.)
Včasi začne tudi kokoš po petelinje peti, — in to je slabo znamenje. Petje črne kokoši pomeni nesrečo pri hiši, petje bele kokoši pomeni smrt; če pa poje rujava kokoš, pomeni to petje požar. Da bi pa vso to nesrečo odvrnoli, kokoš hitro zakoljejo. (Pavlovci.)
Petelina ni dobro črez tri leta rediti; če bi sedem let star postal, znesel bi jajce, iz kterega bi se lintvert izvalil. Lintverta si pa lahko tudi sam izrediš. Neki župnik je to poskusil. Blagoslovil je raka in dejal ga je v jamo; vsak dan mu je prilil nekaj vode in gnojšnice. Rak je naglo rastel in v kratkih letih je postal tako močen, da je vselej bližnjo crkev stresal, kedar je župnik v njej maševal. Župnik si ni vedel nikakor pomagati zoper lintverta, v kojega se je bil rak spremenil. Obišče ga ravno takrat dijak iz črne šole, in tega naprosi župnik, naj bi mu lintverta odpravil. Po dolgem obotavljanji je dijak privolil. Župniku je rekel, naj gre v hosto in naj se tam prime za leskov grm, da ga nevihta, ki bo nastala, ne razčeše. Župnik je storil, kakor mu je bil dijak naročil. Ko je potem dijak lintverta vzdignol, nastal je strašen vihar, ki je oni leskov grm izruval in župnika na drobne kose raztepel. Tudi iz ušij iz-raste lintvert, če je v maslu rediš. (Pavlovci.)
Med bliskanjem se ljudje prekrižujejo; nekteri pa vendar trdijo, da to ni varno. Z bliskom preganja namreč Bog hudega duha, ki se skrivlje za križe, pa tudi za take ljudi, ki se prekrižujejo. Zato se lahko primeri,
da blisk takega človeka ubije, ker se je hudi duh za njim skril. (Sv. Vrban pri Ptuji.)
Takov pes, ki ima nad očmi bele ali rujave lise (štiri oči), vidi smrt; kedar jo zagleda, začne zavijati ali tuliti. Gotovo bo torej nekdo v vasi v kratkem umrl, in sicer v onej hiši, proti kterej pes tuli. Tudi čukovo čivkanje naznanja smrt. (Pavlovci.) —
Nektere prazne vere so navezane na posamezne svetke ali čase.
Če si kdo začne na god sv. Lucije (13. decembra) pred svitom stolec delati in to delo do božiča ob jutrih pred svitom nadaljuje, pa si stolec k polnočki zanese iu med sv. mašo na njem kleči, vidi med povzdigovanjem vse copernice; vse imajo namreč proti .vratom obrnene obraze. Vendar mora paziti, da iz crkve hitro pod kap uide, da ga copernice ne dobč, ki bi ga sicer na solnčni prah raznesle. (Pavlovci.)
Če kdo pri polnočki tikvino seme (bučeuce) v žepu meša, imel bo prihodnje leto na njivi debele tikve. (Pavlovci.)
Od polnočke ljudje jako domu hit6; kdor pa s potem pade, bo prihodnje leto umrl. (Pavlovci.)
Ko pridejo domu, zbudijo vso živino, pa tudi kokoši in svinje. Potem dadč konjem in govedom jesti, in pred kravjim hlevom z blagoslovljenim smodnikom ustrelijo, da nimajo copernice moči do krav. (Pavlovci.)
Ako na sv. noč o polnoči trikrat okoli hiše greš, boš zvedel pri-hodnjost v znamenjih. Vidi se v hiši ali venec ali rakev ali kaj drugega, kar svoj pomen ima. — To noč vlivajo dekleta raztopljen svinec v vodo; iz podob, ki se delajo, na pr. sablje, puške, lopate, vidi se, kterega stanu ženin bo vprašajočo nevesto vzel. (Pavlovci.)
Bolj na tanko pa lahko prihodnjost zveš, ako imaš pri sebi praprotovo seme, ktero na Ivanovo v noči cvete in zori. Kdor ima torej to seme seboj in posluša nad kravjim ali konjskim hlevom, čul bode, o čemer se živina pomenja, namreč o veselih in žalostnih prigodkih v domačej hiši. (Pavlovci.)
Velike važnosti je tudi veter, ki na sv. noč piše; če je jug, bode prihodnje leto pomor; če je sever, bo lakota; če je pa cel6 tiho, bode dobro leto. (Pavlovci.)
Na novega leta dan vstajajo dekle za rana in hite po vodo. Ktera prej pride, vrže jabelko, v ktero je rožmarinov šopek vtaknen, v studenec, da bi lažje in hitro moža dobila. (Pavlovci.)
Na Valentinovo (14. februarja) se ptiči ženijo, in tisti dan najdeš lahko v mejah povitic, gibanc in drugih vsakovrstnih jedij. (Pavlovci.)
Na svečnico pride medved iz brloga vremena gledat; če je megleno, ostane zvunaj; če pa solnce sije, še enkrat zaspi. (Pavlovci.)
Na pustni torek moraš smeti že pred solnčnim vzhodom daleč od
doma ua polje iznesti, da ne hodi lisica blizu hrama. Isti dan moraš pred solncem metlo zvezati, ki je za mnogotero vraštvo. Ako svinjo mora ceca, moraš jo trikrat s to metlo po hrbtu udariti, pa jej odjenja. (Pavlovci.)
Ako na veliki petek deži, bode sušno leto. (Pavlovci.)
Ce na veliko soboto eden oglen od onega ognja, kojega pod zvonikom blagoslovijo, domu doneseš in v peč vržeš, je hiša pred ognjem zavarovana. (Pavlovci.)
Na vuzem moraš na tešče blagoslovljen hren in kruh jesti, pa žganice piti, da trešlike ne dobiš. — Kdor se na vuzem z laktom ob mizo nasloni, dobi tvore. Isti dan moraš tudi blagoslovljeno luščinje okoli hiše potrositi; to brani kačam k hramu. (Pavlovci.)*
Ako otrok ni prav krščen, to je, ako je krstitelj ktero besedo obrnol ali izpustil, vidi otrok, ko je dorastel, o polnoči mrliče v farno crkev k službi božjej hoditi. (Bučkovci pri Malej nedelji.)
V radgonskem okraji v Stavešnicih si pravijo sledeče: Ako je otrok jezljiv in mu tega ni kos odpraviti, naj hiti kdo od maš domu, naj si izzuje škornje, in naj otroka trikrat s sarami po hrbtu udari, kar mu vso jezo odvzame. Pa tudi odrastlim ravno to pomaga; treba le svinjskih, večjih in nekaj bolj trdih sarij.
Ko se piščanci izvale, ne smeš jih takoj na prosto izpustiti, ampak nekaj časa jih moraš pod rešeto dejati, potem jih jastreb in vrana ne vidita. — Kokošim se naj na pusten dan v obrtfči jesti da, da jim lisica blizu ne pride.
Kteri hlapec ali dekla v torek ali petek službo nastopi, ne bo leta doslužil. — Ktero družinče hoče dolgo v novej službi obstati, naj najpreje za železo prime. — Kdor na novega leta dan pade, bo v teku tega leta umrl. — Kdor na božičen dan umrje, ta gre na ravnost v nebesa. ■— Kdor na pusten dan hrbtišče je, tega celo leto hrbet bolel ne bode. — Kdor pred cvetno nedeljo bos hodi, tega bo kača pičila. •—
Blisk je steklena krogla, ki se v zemljo pogrezne, kedar udari; sedem let ostane v zemlji, potem pa zopet na svetlo pride in razpoči, — iz nje se pa iztoči celi štrtinjak vina. — Kdor se takrat prekopicavlje, kedar grmi, tisti veliko glibanj najde. (Stavešnici pri Sv. Petru blizu Radgone.)	(Konec pride )
* Iste bajke ko v Pavlovcih so povsod med Goricam in Dolenjci znane.
Zgodovinske črtice o nekdanji provinciji Windiscl\graz.
Priobčuje Davorin Trstenjak.
XX.
„Turris in Windischgraz."
Papež Innocent VI. je izvolil v Avignonu kanonika cividalskega Ludovico della Torre za oglejskega patrijarha leta 1359., ki je vladal do leta 1365. Našel je ta patrijarh v svojej državi same zmotnjave in pobojevanja, pa tudi od zvunaj so ga nadlegovali, osobito vojvoda Rudolf avstrijanski. Ta si je prizadeval svojo deželo povekšati, a ni gledal na sredstva, je-li so pošteitia. Oglejski zgodovinopisee Rubeis (1. c. 933) pripoveduje, da se je patrijarh pri papeži pritoževal, da mu hoče Rudolf avstrijanski vzeti na Kranjskem gradove: Vipavo in L o ž, na Koroškem: T r e b i n j e, in na Štajerskem : Slove n j i O r a d e c. Od druge strani je segal Mainhard VII., grof goriški, po Tolminu. Ker ni potožba nič pomagala, podal se je patrijarh k samemu vojvodi Rudolfu na Koroško in je z njim primirje sklenol. Mestjani gemonski pa so obropali avstrijanske trgovce, in to je bil povod novim ho-matijam.
A u f f e 11 s t ei n c i, ki so iz Tirolskega prišli, imeli so na Štajerskem več fevdov, med temi tudi od patrijarha oglejskega gradove v provinciji slovenje-graškej ležeče: Waldek, B u ch e lis t ein in pa Turen v Slovenjem Gradci.
Dve listini iz leta 1361. omenjate teh fevdov: .... castrum Puchenstein . . . . item tur rim in Windischgraz . . . . item castrum W a 1 d e g * (Cop. 2782. v štajersk. deželnem arkivu), „die wir von dem gotshaus zu Agley zu lehen haben" ... Ti Auffensteinci so patrijarhu svojo fevdsko dolžnost odpovedali in se proglasili za zaveznike in fevdnike avstrijanskega vojvode Rudolfa. Ko si je vojvoda Rudolf zagotovil prijateljstvo cesarja Karola IV., začel je patrijarha pobojevati ter pridere s svojo vojsko do Gorice in dobi vse patrijarhove vasalle na svojo stran. Patrijarh je moral miru prositi, podati se na Dunaj, tam dolgo na Rudolfa čakati in kot jetnik živeti. Rudolf ga je sicer potem po posredovanji cesarja iz ječe spustil, a patrijarh je moral vsa svoja posestva na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem,
* Razvalina tega gradu stoji v fari sv. Vida. Kdaj je bila crkev sv. Vida postavljena, mi ni znano, a toliko je gotovo, da se v enej videmskih listin dto. 7. jul. 1. 1399. že omenja (glej Beitrage zur Kunde steier. Geschq. 9. Jahrg. str. 110.).
med temi tudi Slovenji Gradec vojvodi Rudolfu izročiti. Kmalu potem se vname nov boj, a smrt vojvodova in patrijarhova * napravi razpri konec; vendar je grad, mesto in grajščina slovenj e-graška od te dobe ostala kot fevd štajerskim vojvodom. Vojvoda Rudolf je bil 1. 1364. sam v Slovenjem Gradci, in si je dal tukaj od grajskega grofa (Burggrafen) in kmetov podpisati tako zvani: „G e 1 o b n i s s-brief", dto. 16. Martii. Med pričami sta tudi podpisana: Ortel (Ortolf) in Reinprecht von Windischgratz (glej Muchar, Geschichte von Steierm. VI. B. str. 368.).
Ker sta grada Puchenstein in Waldek bila lastnina patrijarha oglejskega, morala je „provincia Windischgr a z" segati do Drave, iu od ondot črez Ribnico, loški breg nad Vitanjem do Waldeka.
Kje imamo zdaj „turrim in Windischgraz" iskati? Po mojem mnenji tam, kjer je zdaj»grajščina Rottentbnrm tik vode Suhodolnice, a že zvunaj mestnega zazidja. Že Tangi ga je tam iskal, a mislil je, da je ime Rottenthurm ali nastalo po rudečej barvi turna ali pa po posestnikih, grofih R o 11 a 1 i h, ki so bili nekaj časa posestniki tega gradu. V sredini današnjega gradu Rottenthurm vidi se še velikansko zidovje, spomin na nekdanji močen in utrjen turen.
Ta turen, pozneje po njegovem oskrbniku Gilgu Schulthaizinger-u — „S c h u 11 h a i z i n g e r T h u r m" imenovan, bil je leta 1493. v trdnjavo predelan, ker so stari grad pri crkvi sv. Pankraca bili podrli.** V tem t ur nu so se zbirale pozvane trope brambovcev, po nemškem pa se taki od vseh stranij sklicani brambovci velijo „Rotten", to je: zusammengerottete Krieger, in zato so mu dali nemško ime: Rottenthurm. Kakor sledovi zidovja med Pamečami in Trobljami pričujejo, stal je tudi tam na griči enak turen, ker se kraju po nemškem pravi: Rottenbach. Bach pa v bavarskej nemščini ne pomenja samo potoka, temveč tudi gorico, brežuljek, zato imena Kerschbach, Rossbach, kjer ni nobenega potoka. Ker so pri takih turnih s trobljenjem sklicavali ljudi na brambo proti bližajočemu se sovražniku, začelo je prosto ljudstvo temu kraju praviti: Troblje, in tako se raz-jasnjuje slovensko imenovanje te soseske: Troblje in nemško: Rottenbach.
Ko je po razpadu posvetne oblasti oglejskega patrijarštva „pro-vincia Windischgraz" postala lastnina deželnih vladarjev štajerskih,
* Patrijarh Ludovico je umrl 30. jul. 1. 1365., a vojvoda Rudolf mesec dnij preje. Za njim sta skupno vladala Albert III. in Leopold Pobožni, Rudolfova brata.
** Prav za prav je sam razpadal, ker ga AufFensteinci niso hoteli popravljati, ko ga je leta 1308. krški škof razdrl.
razprodale so se patrijarhove grajščiue: Turen, Vodriš (Wiederdries), Gradiše, Puchenstein, Waldek itd., privatnim osebam. Turen pa je pozneje dobil ime: E o 11 e n t h u r m.
Ta turen je tudi nekdaj bil fevd gospodov slovenje-graških — „D o m i n i de Windischgret z". Tbesaurus ecclesiae aquil. (opus saeculi XIV.) navaja pod številko 297. edit. Utinensis 1847, str. 453. obseg listine iz časa patrijarha Bertranda, ki je vladal 1. 1334—1350. Glasi se tako:
Confessio D. Johannis de Windischgretz super Turri ibidem.
D. Johannes deWindischgretz confessus fuit per suas patentes litteras ex speciali gratia D. Patriarche Bertrandi* de Turri sua, sita juxta raedium civitatis predicte in Windischgretz, quem ab ipso Domino Patriarcha et Ecclesia sua habet in feudum et passum et transitum, sive meatum habet supra murum civitatis predicte. Quem quidem passum, transitum et meatum ad mandatum dieti D. Patriarche vel Successorum suorum quandocunque et quotiescunque eis expediens visum fuerit, promisit deponere, ac etiam removere.
Mi imamo torej positivnih dokazov, da so členi zdaj poknežene rodbine Windiscbgraetzov nekdaj v Slovenjem Gradci stanovali, in sicer Diethricus „in curia in foro antiquo" v današnjem starotrškem farovži, in pa v turnu slovenje-graškem v današnjem grajščinskem poslopji, ki se veli Rottentburm.
Ta turen je že imel plemič „H e n r i c u s d e W i n d i s c b g r e t z" od patrijarha Bertholda (vladal 1218—1251) kot fevd, kar pričuje zavjetek listine objavljene v Tesaur. ecclesiae aquil. Num. 3. pag. 7, in ima napis:
Promissiones Henrici de Windischgretz. Littera recognitionis feudorum illorum de castris de Waldek, de Pocthenstein (skaženo iz Puchenstein) cum Turri penes Windisgretz, et comissio capitaneatus de Windisgretz facta D. Episcopo Gurgensi per Bertholdum Patriarcham.
Grada Waldeck (zdaj razvalina nad cesto, ki drži iz Slovenjega Gradca v Velenje pred hudo luknjo, glej Kres II. 143.) in Buchenstein (še stoječ grad na desnem bregu Drave tik železniške postaje dolenje-dravberške) sta spadala v provincijo Windischgratz in bila lastnina grofov andechskih, a pozneje oglejskega patrijarštva. **
Leta 1376. je dal patrijarh Marquard „castrum Pochtenstein"
* Patrijarh Bertrand de St. Ginnes, rodom Francoz, bil je zgleden crkven vladar. Glej Kres H. str. 116.
** Ulricus de Waldekk je podpisan za pričo v pogodbi, ktero je sklenol Heinrich von Traberg (Unterdrauburg) z opatom št. pavlovskim leta 1239. Med pričami sta tudi Henricus in Otto de Grece. Codex. tradit. s. Pauli ad ann. 1239. Henricus de Grece je bil patrijarhov Vicedominus, to je njegov namestnik v administrativnih, financielnih in fevdnih zadevah, in kedar je bila patrijarška stolica prazna, bil je Vicedominus pravi vladar države.
v „lehen" Nikolaju G al lu (Thesaur. eccles. aquil. Num. 1322. pag. 382). Ta plemenita rodbina se je bila iz Kranjskega v slovenje-graško okrožje naselila, a pozneje ko je prišlo to okrožje štajerskim vojvodam v last, kupila je v njej 14 kmetij in si postavila gradič: Gallenhofen, pol ure od Slovenjega Gradca. Tudi grad Buchenstein si je kupila in pri-dejala naslov: Gall von Buchenstein. Andreas Gall von Buchenstein je bil leta 1444. deželni oskrbnik kranjske vojvodine in celjskega gradu. C u n r a d G a 11 o se najde kot priča podpisan v listini danej dne 17. oktobra 1228, v kterej potrjuje patrijarh Berthold nadarbine crkve sv. Petra „in Schirnomel" (Črnomelj). Med pričami je tudi „Bertholdus, plebanus de Gre z". Listino najdeš v Mitth. des hist. Ver. fur Krain. Jahrg. 1847. str. 75.
V novejših časih je bil lastnik gradiča gallcnhofskega slavni baron Karol Czornig, ki gaje prodal 1. 1863. knezu Weriaiidu Windisch-graetz-u, * a ta je to grajščino zopet prodal.
Gore omenjeni patrijarh Marquard je oglejsko crkev vladal od leta 1365—1381., bil preje kancelar cesarja Karola IV. in škof v Augsburgu, v kterem mestu se je bil tudi porodil. Cesar ga je 1. 1355. imenoval državnim namestnikom v Toskani. Oglejsko patrijarško dostojanstvo je le na prošnjo Friulcev sprejel in je bil na to staroslavno višješkofovsko stolico z veliko častjo umeščen. Spremilo ga je v Aquilejo 17 škofov, knezi in grofi iz Milana, Padove, Verone, iz Hrvatskega in Gorice, vsi archidiakoni iz Koroškega, Kranjskega in slovenske krajine, 15 opatov in proštov, 2 opatici in 45 friulskih plemenitih rodbin. Njegov zakonik „Constitutiones patriae Forojulii" je važen za preiskovatelje pravne zgodovine. Istodobni letopisci pišejo o njem: '„qui omnibus, Nobilibus pauperibus, viduis orphanis et pupillis semper fuit benignus, pius, rnise-recors" (glej Rudolf. Com. Coronini, Tentamen genealogico-chronologic. 213-286.). —
Naj še tukaj nekaj omenim o administraciji provincije Windisehgraz. Sicer imamo do zdaj še malo virov, ki bi nam pojasnjevali, kakšno je bilo upravništvo v provinciji Windischgraz, ko je še bila lastnina oglejskega patrijarštva, a vendar nam že tudi ti podajejo nekoliko pripomočkov za spoznavanje uredništva te provincije.
Crkev je bila steber, na kterem je stala patrijarška država; poglejmo torej najpreje crkveno uredništvo. Patrijarh ni samo bil najvišji pastir v svojej vladikovini, nego tudi prvi crkveni vladika zapadnega krščanstva. Pri crkvenih zborih je sedel patrijarh na
* Blizu 500 let poprej 1. 1368. najdemo v Slovenjem Gradci tudi nekega „Werianda de Windischgratz", in sicer se imenuje v nekej marenberškej listini zraven svojih bratov Ottona in Berhtolda (glej Mitth, des hist. Vereines fiir Steierm. 19. Heft, pag. 139).
desnici papeževej. On je bil metropolit 17 škofov, njegova škofija je segala od Friulskega do Drave.
Namestnika njegova na Koroškem in Štajerskem sta bila dva archidiakona, ki sta imela naslov: „Archidiaconus Sauniae et per campum Drawi" in „A rchi diac o n u s C a r in t hia e". *
Oglejski patrijarh pa ni bil samo crkven vladika, temveč tudi posveten, in sicer knez rimskon e m škega k r al j e v s t v a. Na državnih zborih je imel prvi sedež za vojvodami.
V	provinciji Windischgraz so imeli patrijarhi tudi territorialno oblast. Namestnik njegov je bil „Vicedominus", kteri je oskrboval vse administrativne in financielne zadeve.
Leta 1239. se imenuje kot Vicedominus te provincije D. Henricus de Grece (Codex trad. s. Pauli ad annum 1239.).
Načelu administracije v mestih in v srenjah je stal Oapitaneus. On je pobiral patrijarhove dohodke, davke, obresti, kazni in desetino, in je bil vladikin „comissarius" pri sodnijskih zborih, a vendar ni smel glasovati. V listiui iz leta 1255. se imenuje: „D. Otto de Traberch Oapitaneus C on trate de G rez" (glej Kres I. str. 467). Listine govorijo tudi o posebnih uradnikih: „C a n e v a r i". Ti so bili patrijarhovi uradniki, ki so najemnino pobirali od v najem danih njiv, travnikov itd.
Patrijarh je tudi imel sodnijsko oblast; v njegovem imenu so se sodbe vršile. Načelnik sodnijskega urada je imel naslov: judex antiquus. Sodi so se vršili po porotnikih, ki so se na Friulskem veleli: „a stan t i", v slo veuje-graškej provinciji pa „c i v e s j u r a t i". (Glej Kres T. str. 530.)
Krvavi sod Judicium sanguinis" so patrijarhi tudi izročevali svojim vasallom, in ena videmskih listin poroča, kakor je že bilo povedano, daje patrijarh Bertrand dal „D. militi Ottoni de Gretz judicium sanguinis in omnibus locis, villis et territoriis, quae habuit suus pater Bertholdus."
Varuhi gradov so se veleli „cas tel lani". Listina iz leta 1255. (Thesaurus eccl. aquil. Nr. 306, pag. 458) nam imenuje Čast ona ka-stellana trdnjave slovenje-graške, — „D. Patriarcha Gregorius investivit Ca s tone m castellanum de Gre z de redditibus quatuor marcharum ad usum curiae in mansis sitis in Linthe et in Glantz."
V	istem času se Čast o imenuje „c as t a ld i o". D. Patriarcha investivit Castonem Castaldionem suum de Gretz" (lib. cit. pag. 214). Čast al di— gastaldi so bili patrijarhovi uradniki po mestih z enakimi pravicami, kakšne so imeli nemški: Stadtrichter,
* Ta čast ni bila navezana na odločno mesto, marveč na osebo. Archidiakone nahajamo v Celji, Žalci, v Konjicah, Gornjem gradu, sv. Martinu pri Slov. Gradei, v Starem trgu, Bleiburgu, v Belaku itd.
Oglejski patrijarhi so kot knezi rimsko-nemškega kraljevstva tudi imeli pravico zaslužnim osebam plemstvo podeljevati.
V	Slovenjem Gradci in v okolici je bilo takrat mnogo plemenitašev, kteri so si s tourniri čas kratili, in še zdaj se kaže ravnina, po kterej so skakali in jahali, in v spomin tournirov ima svoje ime: „Ritterhiigel", ker ta ravnina leži na desnem pobrežji reke Mislinje.
V	mestu in v okolici je več hiš, ki imajo priimek: „Hof" ali „S toki"; bila so to odličnejša poslopja, v kterih so stanovali patrijarhovi fevdniki in so imeli: „feudum habitantiae", t j. le hrame iu dvore za fevd.
Thesaurus eccles. aquil. (Nuin. 1323 pag. 382) omenja listino, po kterej — „investiti fuerunt per ipsum D, Patriarcham (Marquardum 1. 1376.) Nobiles et Purgravii oppidi sui de Windisgratz de omnibus feudis et juribus eorum tam circa locum suum de W i u d i s-gratz, quam etiam circa partes ibidem convicinas."
Purgravii, iz nemškega: Burggrafen, bili so „habitatores nobiles", plemiči, ki so stražili patrijarhove gradove, nje zaklepali pred sovražniki in odpirali prijateljem.
Poročila o poljskej književnosti,
n.
Leta 1584. zamrl je tedanje dobe najslavnejši poljski pesnik „Jan Kocha-nowski z Czarnolasu", ki je predstavitelj slavne, zlate dobe na Poljskem za vladanja Zigmontov. Tristoletno godišnioo smrti tega slavnega pesnika, t. j. leto 1884. sklenola je akademija umetnostij v Krakovu poveličati z znanstveno publikacijo. Ali ker si v Varšavi prizadevajo zbrati ter izdati vse spise pesnikove, zato je ukrenola akademija od svoje strani podati nekako dostojno podslombo za njegovo veliko osebo, t. j. zbrati ter obelodaniti vse pesnike, kteri so v XV. in XVI. veku v Poljskej ter o Poljskej latinski pisali, pri čemer pa ne sme skrajna meja presegati leta 1580., v kterem so izšla „Lyrica" Kochanowskega. Ta zbirka morala bi tudi zapopadati pesniške izdelke tujcev, kteri so na Poljskem prebivali, v svojih poesijah državne razmere ter osebe omenjali, ali tudi izven dežele pišoč se v svojih poesijah na deželne zadeve ter osebe ozirali Da se ta namen doseže, potreba je v prvej vrsti neobhodno: 1. da se pobirajo in prepisujejo rokopisni ostanki latinskega pesništva iz XV. in XVI. veka; 2. da se prepisujejo poetični izdelki iz tiskanih knjig, sodržujočih odločno le poesije ali pa tudi posamezne verse, ki se nahajajo pri delih ter obravnavah prosaičnih.
Cela izdaja pod naslovom: Corpus poetarum latinorum Poloniae, qui Cochanovium aetate antecesserunt, ima obsegati v prvem delu poetične latinske ostanke iz XV. veka; tedaj pesniško zapuščino Grzegorza (Jurja) s Sanoka, verse Kallimachove, verse, ki zadevajo Dlugosza, ali pa se v Dlugoszu nahajajo; na dalje celo bujno poesijo prebujajočega se humanisma, izbrane izdelke Konrada Celtesa, verse Jana Sakrana, Korwina, Sommerfelda, Budolfa Agrikole, Miklavža Hussowiana, Pavla s Krosna in njegovih učencev, Jana z Wišlicy, verse Kopernika, Eukliiusa, Coxa, Vadianusa, izbrane
poesije Eobana Hessusa in drugih. V uvodnih delih imeli bi se marljivo ter skrbno zasledovati dosihdob v rokopisih skriti izdelki nekterih pesnikov te dobe, kakor na pr Mihajela z Wielunia, Miklavža Tauchana z Nisse in dr. Po teh bi sledile izdaje večjih poljsko-latinskih poetov, Krzjckega, Dantyszka, Janiekega Grzegorza s Sambora. K tem bi se morali prideti mnogi manjši izdelki iz dobe razcvetenega humanisina, ki so bodi si posebej izdani, bodi si po tedanjih tiskovinah v mnogem številu razkropljeni. Tudi se še nahaja takšnih, ki niso dosihdob ponatisneni, kakor na pr. poesije Hozyusza, W^drogowskega, Trzycieskega, Petra Royziusza, Hegendorflna, Schroetera in veliko drugih. V tej izdaji imelo bi se gledati na pravilen tekst v prvej vrsti. Pred poetičnimi izdelki slehernega pesnika morala bi se nahajati kratka ali pa tudi daljša životopisna ter slovstvena črtica, popis rokopisa ali pa natisnene knjige, iz ktere so se izdelki prepisali; v opombah in pripiskih bi bile pridejane najvažnejše varijante in razna stvari ter osebe zadevajoča pojasnenja.
Sklenovši na tak vsega pripoznanja ter pohvale vreden način slaviti godišnico smrti velikega poljskega pesnika iz XVI. veka, in napravivši načrt, po kterem se zamore ta namen doseči, obrača se akademija umetnostij na vse ljubitelje ter prijatelje zgodovine ter domačega slovstva iz XV. in XVI. veka s prošnjo: 1. da naj bi bodi si rokopise in tiskovine, ktere se na popisano izdajo nanašajo, 2. bodi si prepise iz dotičnih rokopisov ali pa tiskovin, z natančnim popisom njihove starosti, sestave ter izvirka, akademiji umetnostij v Krakovu poslati blagovolili. — Ker sem preverjen, da slovstveno gibanje ter delovanje na Poljskem mnogo izmed jugoslovanskih učenjakov zanima, poročam Vam o tem za pojasnenje marsiktere še dozdaj temne stvari poljskega slovstva iz XV. in XVI. veka jako važnem podjetji, ter mislim, da morda lahko marsikomu izmed starino- in zgodovinoslovcev v ondotnih pokrajinah slučajno kaj pod roke pride, s čimer bi akademiji umetnostij v Krakovu jako ustregel. —
Der slavische Interrogativsatz mit besonderer Beriicksichtigung der kleinrussischen Sprache. Ein Beitrag zur slavischen Philologie. Herausgegeben von Stephan Dubrawski, Professor an der k k Oberrealsohule in Stryj (Galizien). Stryj, 1881. A. Miiller's Sohn. Buchhandlung und Buchdruckerei. — Ta knjiga posvečena Francetu vitezu M i k 1 o s i c h u objema v leks. 8° str. XII. in 183 (cena 2'50 gold.), a njeno vsebino si morete vsaj v obče iz teh-le razdelkov predočiti: Einleitung iiber die Quellen nnd Hilfsmittel der Quellenerklarung zum slavischen Interrogativsatz, str. 1—71. A. Definition des lnterrogativsatzes, str. 73—89. B. Etymologische Entwicklung des Interrogativ-pronomens, str. 89—112. C. Ableitung und Unterscheidung der interrogativen Pro-nomina in der altslavischen Sprache, str. 112—166. D. Anhangepartikel der interrogativen Pronomina im Slavischen, str. 166 - 183. To delo nam svedoči o vztrajnej marljivosti pisateljevej, o prebiranji mnogih spisov ter zbirek iz jugoslovanskega slovstva, in se v obče priporoča kot zelo zanimiv spis, če ima tudi svoje pomanjklivosti. Očitno je pred vsem, da so spisovateljit premalo znani novejši ter najnovejši izdelki jugoslovanskega slovstva, a vendar bi se ne smela Itnjiga v nobenej knjižnici pogrešati.
Jož. Ogorek.
Drobnosti.
Avstrijsko prebivalstvo po občevalnem jeziku. V statističnem mesečniku: „Statistische Monatschrift, VIII. Jahrgang, Marz-Heft" podaje nam G. A. Schimmer na str. 105—114. zanimivih podatkov o avstrijskem prebivalstvu na podlagi občevalnega jezika. Njegove date so vzete iz ljudskega štenja, ki se je vršilo dne 31. deč. 1. 1880. in so od 1. 1846. sem edine, ki se na pravo ljudsko štenje upirajo. Sledeči razkazek podaje absolutne in relativne številke za vsako deželo in občevalni jezik posebej:
0	td	0	SS1
		P5	CD
	iv		CO
B	O	2 -	pr
P		t_>t	O
2.	B'	s=	
	&		
o. hj
<i k
« © H M «
B
O
itH
«2	©
&	°
g	3
H

		u>		JsE	m				
		~*so	m	K	~b<	f-i	KI	to	to
	Oi	05	o<		tO	O	SO	00	e
t-i	00	oo	0	C	KJ	tO			c.
bo			C5	bo	tO	OS	'hti	i-i	b
to	o<	03	OS	to	05				H
	05		tO	0	05	SO			SO
g
bi I—L
C
05
E
O
CT5 rti
00 C5 05
55
03
to
J50
hi 05 tO C1 "o >—1 rti	tO Ki K1 ki ^
Ki © tOKkO)l«lOtoOiaOOxC»	to-^rticispsooisoifiso®
O os to po h^ cc so so po h»- op >-» n». fo ^ ^	9 jo o i-1 rt* so jo ao ^ p
05 ^ bo Ki. 03 SO 05 ti SO Ki h-i M 05 O <35 K| ^ Ci te h"1 K* 05 te Č CC tO rti. © 0g 00 JcOOH^oocsosKkCoSoM-JOieo^osOo-a^oiv^-Oieoiofloo^-ote^goos-j MOCiOO-Jrti-JtO SDSOhitOChi-J©^-
^ J-*5 i-* ~b> V-
JotSNOOl^ so	O C O
ifc. O; KI O b* So 05 rti. 05 tO O Č: rti hi 05 ©-JkiOSSOtfiSnCOh^tOSOUiicOSC^OShihiOiO«
O O O O too C>p5te;^ <6 c ototeb>te05s^boooto
Gr. SO tn rti Oj SO ki I-1 Ki to tO te O1 ti) ^ H tfi JI h*
O M
M Ol «' tD O" O teocKccOsi^oosOM <6 Ji to Oi 00 Ki O o 05 ktOKCCOtcCDCaccicC in I-4 O -J 05 03
o o
KOIKOJ 05 SO O
cc
O H" h-1 K* 05 O tf*
O O to
© K* tO K&iK^l 05 hi ©
JO tO "d tft. 05 H^.	_
te JO te JO	O OH
hi OS So	SO ^ tO
Kf SO Ife. ©	Hi, tO »o 00
tO O -J	-I o>
I I I I
m §5 S
O co
o
<6 05 ~ < sj'
so rf* oj c ta to
K*
co
o
<6
to
to o
t-i	rfi l-i 05
Ki rti 05 tO »O tO SO te O Su CC O O OtOSOjSOHiOTCoKlSOtOteGO©	® S""^
o hi oo hi o o bo ^Vto "i os -i to v o	č> 02
0))OHktDfcCtoOi!Off>»5a5!eOi»>.HMH iž^S
to
jjk I- O Cj o
KI o hi h-i © tO 0c03h^hi0t0h*03 SO Vfe. tO tO C5 C5
S 8
rfi Ol
to
Ct KI
Vi 03 SO O O*
o
O
tO SO Ki 03 rti hi Gi
05 k-4
KKOiOOlt-OiOStoaO O O ® ■ ®
rfxS0tSIKKl)sS50(h,U30500V!M0j>-'Hi.t000t0tes0lf>.O
[H.<iOni-lCn-JKico05C3Kiso
ta so točo
Ki O O tO 0i © Ki KJ
as c aJ
o Š rti te ki 1 03
t I I I I I i I
I I I
Ž*
<3 a>
tzj
CD
B
T/l
o1
< ®
P 2L
UX P*

B
£»
5'
m
K*
O
«t ®
i 3*
rt- m
co ^T" ?
B 9=
m B Vf co r- pr
SI
C
B
B B
Ct? M
Ako še k temu pristavimo, da je na Ogerskem 60.948 Slovencev po zadnjej ljudskej štetvi (glej stat. Monatschrift VIII. p. 148), dobimo Slovencev 1,201.252, a tukaj še niso oni uračunjeni, ki se nahajajo po Hrvatskem, kajti njih število še ni na tanko določeno. Posebno zanimivo pa je pregledovati odstotke, ki kažejo, v kakšnem številnem razmerji Slovenci in Nemci v raznih okrajih žive. Tako se nahaja Slovencev:
v okraji: Ljutomer.....96'86 v okraji: Sv. Vid.....156
Celje......9736	„ Spital......092
„ Brežce......97'84	„ Postojna . , . . . 9936
Ptuj.......94 63	„ Litija...... 97 98
Slovenj-Gradec . . . 8492	„ Krško......9926
Maribor.....89'10	„ Kamnik.....9931
Lipnica......336	„ Logatec..... 9939
„ Radgona.....1029	„ Ljubljana.....98-91
Velikovec.....85'34	„ Kranj...... 9903
v mestu: Celovec......4'Oft	„ Radoljca.....9617
v okraji: Belak...... 39-50	„ Oernomelj..... 9621
„ Celovec...... 43-66	„ Rudolfovo.....91-39
„ Mohor...... 26-69	„ Kočevje ..... 6457
B Volšberk.....4'35 v mestu: Ljubljana ..... 77'21
Kakemu uzroku se ima ta slučaj pripisovati, da je po Ficker-jevem prera-čunjenji 1. 1869. (glej Volkerstamme) v mestu Celovei 63-70% Slovencev, po zadnjej štetvi pa samo 4'00, nam je vsem znano, in sam G. A. Schimmer pravi str. 109: „Insbesondere darf wohl das Vorkoinmen von mir 629 Slovenen nebst 38 anderen Slaven miter den 17831 einheimischen Bewohnern der Stadt Klagenfurt bezweifelt werden, welches auch hauptsachlich bewirkt, dass sich ungeachtet der Zunahme der Slovenen in der Mehrzahl der Bezirke doch eine Abnahme derselben im ganzen Lande um nahezu ein volles Percent berechnet " Prepričani smo torej tudi mi, da so podane številke o Slovencih le relativne vrednosti, in da je pravo število Slovencev večje, kakor ga nam pa kaže zadnje ljudsko stenje.	S.
Truplo sv. Agapita mučenika v Novi cerkvi. Spisal Jernej Voh, kaplan pri Novi cerkvi. Tiskal Janez Leon v Mariboru 1882. V mali 8°. str. 24. Cena 8 nov. — To je naslov novej knjižici, ki obsega zanimivo zgodovinsko črtico iz konca preteklega stoletja naše zgodovine. G. pisatelj, ki je bil poprej priobčil posamezne sestavke v „Crkvenej prilogi" Slov. Gospodarja, tukaj pa dal zbrane ponatisnoti, pripoveduje nam zgodovino sv. trupla, ki se zdaj hrani v Novi cerkvi pri Celji, in prav prilično vpleta vmes marsikaj o duhu in razmerah tistega časa, tako da ne bo knjižica zanimala samo prebivalcev celjskega okraja, ampak gotovo tudi druge prijatelje naše zgodovine. To se razvidi že iz napisov posameznih oddelkov, ki se glasijo: 1. Katakombe. 2. Kdo je bil sv. Agapit? 3. Kam je prišlo iz Rima truplo sv. Agapita? 4. Od sv. Ane so prenesli truplo sv. Agapita k Novi cerkvi. 5. Povzdignenje sv. trupla dne 11. maja 1. 1794. 6. Cesar Jožef in njegove crkvene naprave. 7. Dekan Jožef pl. Jakomiui. 8. Pravda in obsodba. 9. Očitno češčenje tega sv. trupla. — Gradivo za to knjižico je g. pisatelj našel v arkivu novocrkevske župnije in ta okolščina nas opominja, naj bi se tudi zborniki drugih starih župnij pregledovali ter se enake zanimive reči priobčevale, da konca no vzamejo. Kdor bi želel zgorej omenjeno knjižico, naj pošlje 10 nov. ali g. pisatelju ali opravništvu Slov. Gospodarja, kdor pa jih več kupi, dobi vsako šesto povrh.	J. S—a.
Die Kroaten im Konigreiche Kroatien und Slavonien. Von Josef Stare. Wien und Teschen. Verlag von Kari Prochaska 1882. Str. 153. 8°. Cena 1 gld. 50 n.
France Preširen. Napisao dr. Fr. Celestin. S Preširnovom slikom. Pre-štampano iz „Vienca" god. 1881. U Zagrebu. Nakladom piščevim. Tisak dioničke tiskare. 1882. Str. 75. 8°. Velja 50 n. pri pisatelji v Zagrebu. —
Niz srpskili pripovijedaka Vuka vit. Vrčeviča, večinom kako se u narodu po Boki, Crnoj Gori i Hercegovini sudilo. Knjigarna „brače Jovanoviča" v Pančevu. Cena 1 gld. Omenjena knjigarna pridobila si je veliko zaslugo, da je te krasne pripovedke, raztrošene po raznih listih kakor dubrovniškem „Slovincu" in spletskem „Pravu" zbrala. Vuk Vrčevič ni samo slavno znan kot marljiv in vesten naslednik Vukov v nabiranji narodnega blaga, ampak on je tudi sam izvrsten pripovednik v narodnem duhu. Kakor pri nas še zmirom premalo poznane srbske narodne pesni moremo tudi to delo vroče priporočati.
Slovansky katalog Mbliograficky za r. 1880. Bedakci Jos. M. Howorky a Jos. Zaryby wydal spolek českoslovanskyh knihkupeckych učetnich v Praze, ročnik IV. Čehom gre čast, da so se prvi prijeli tako važne stvari kakor je sočasna vseslovanska bibliografija. Žalibog manjka tudi takrat bolgarska in najvažnejša literatura slovanska — ruska. Iz tega zanimivega dela navajamo kratko, da je v 1. 1880 izšlo čeških del 1126, poljskih 1312, slovenskih 136, maloruskih 87, srbskih 159, hrvatskih 129, lužičkosrbskih 19.
Slovanske kviti (cvetje). Sebral a uvil V. Černy. Matice lidu roč XV. č. 6. Čehi se jako zanimajo za vse slovanske literature ter najboljša dela marljivo v svoj jezik prestavljajo. —
Bleiiveisov spomenik. V Ljubljani se je pod predsedništvom g. dr. Jarneja Zupan ca ustanovil odbor, ki je sklenol pokojnemu Bleiweisu postaviti na javnem prostoru v Ljubljani dostojen spomenik. Slovenski narod se pa ob enem prosi, da odboru v to svrho svoje darove pošilja. Sprejema jih blagajnik g. Luka K o bič, deželni poslanec v Ljubljani. —
Vojska balkanskega polotoka v miru in v boji. Na balkanskem polotoku je položaj vsak dan resnejši. Mislim, da bo Slovence zanimalo videti vojno moč balkanskega polotoka. Evo data:
Srbska ima v miru 10 bataillonov stoječe vojske pešcev, 32 baterij, 2 bataillona pionirjev in pontonerjev in 4 eskadrone konjikov, vsega torej 15.000 vojščakov in 192 topov. Ob času vojske ima razven onih še 113.000 narodne vojske, torej vsega 128.000 vojščakov. — Črna gor a v miru prav za prav vojščakov nima, a ob času vojske ima vsega 26.150 vojščakov. — Bulgarska ima v miru 21 bataillonov peščev po 600, 4 eskadrona konjikov po 125, 14 baterij z 80 topovi in pol bataillona pionirjev z 250, torej vsega 16.000 vojščakov. Ob času vojske more imeti skupaj do 80.000 borcev. — Grška ima v miru 7500 vojščakov z 84 topovi na suhem in 22 vojnih ladij s 113 topovi in 200 mornarji. Ob času vojske more imeti 60.000 vojščakov. — R u m ti n i j a ima v miru 17.000 vojščakov s 192 topovi. Ob času vojske ima 54.000 vojščakov stoječe "vojske in 47.000 domobrancev, torej vsega 101.000 vojščakov s 300 topovi na suhem in 500 mornarji z 18 topovi in 3 ladijami. — Vzhodna Rumelija nima stoječe vojske, temveč samo 1400 žendarjev. Ob času vojske more imeti do 18.000 borcev in 60 topov narodne vojske, ktera je pod neposrednjo komando sultanovo. — Turška ima v miru 307.000 vojščakov in 600 topov — barem na papirji. — Ob času vojske pa ima 610.200 vojščakov in 1720 topov.	J. M. Bogovič.
Popravek: Str. 178. vrsta 3. od zdolej beri: viri i n Christo, in str. 179. vrsta 7. od zdolej: peničus absolutos. —
Izdaje, založuje in tiska tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci. Odgovorni urednik: Dr. J a ko b S k e t.