RENESANČNO  GLEDALIŠČE  V DALMACIJI
F i 1 i p   K a 1 a n
Študija Filipa Kalana o razvoju gledališke kulture v Dalmaciji, napisana na povabilo Instituta fiir Theaterrvissenschaft na dunajski univerzi, je bila objavljena z naslovom DAS THEATER DER RENAISSANCE IN DALMATIEN v reviji Maske und Kot-hurn (5. Jahrgang 1959, Heft 1, 60 do 73); slovensko verzijo je za. Našo sodobnost pripravil avtor.
1
Po raizširjenoisti sitarih verskih iger v hrvaškem jeiziku se da sklepati na stalmo gledališko izročilo, ki sega na severu v Kvarner, na jugu čez Split in čez sosedne večje otdke in čez Dubrovnik do Biidve v črno-gorslkera Primorju.
Iz ohramjenih besedil so razvidne raznotere različice verskih prireditev. Prvi nastopi, sikazamja aili prikazanja po iedanjem nazivu. razodevajo vsa razvojna znamenja, ki označujejo versko igro tudi po drugih sredozemskih deželah, posebno y prehodni dobi med srednjim vekom in renesanso. V prvotni obliki so to dialogozirani spevi, sorodni italijanskim laudi in devozioni, v pravi višek pa prehajajo te prireditve z razvitimi različicami misterijske in mirakelske igre, ki se v njih liturgično-verska struktura STednjeveške drame že aktualizira s prizori iz posvetne sfere: to so uprizoritve, podobne tistim, ki so zaslovele pod florentinskim nazivoim sacre rappresentazioni.
Za izhodišče tega izročila velja vsetkalkor opredeliti Zadar z bližnjimi kraji Nin in Šibenik, zakaj tu je slovanska okolica navzlic zamotanim vplivom iz Rima in Bizanca že v dvanajstem stoletju izdatno pohrvatila vstaro prebivallstvo nekdamjih romanskih mest. Za pravilno razbirainje tega stanja si velja le obuditi sipoimin na znane zapiske Baro-niuisa, ki poroča, kalko sta duhovščina in Ijudsitvo sprejeli papeža Ale-ksa.nidra Tretjega na poiovainju v Benetke leta 1177 ob prihodu v Zadar — immensis laudibuis et canticis altisisime resomantibuis in eonim scla-vica lingva.^
V tem območju so se tudi ohranile najstarejše listine iz gledališke zgodovine: najpomembnejše med njimi so napisane še v starohrvaški glagolici. Med temi dokumenti severnega dailmatinskega kroga velja omeniti predvsem tako imenovani Tkonski zibornik, zakaj ta rokopisna
*  Gl. Mihovil  Kombol,  Poviest hrvatske  književnosti  do  narodnog preporoda, Zagreb 1945, 21.
732
zibirka z otdka Paišmana vsebuje dve versiki igri, ki ju je baje v letu 1492 prepisal iz sitarojših predlog neki menili iz Zadra, po imenu Matej: Paisijon in Vstajenje.^ Rokopis druge igre velja za najstarejšo Kstino gledališke zgodovicne v glagolici. Doikument je poučen tudi v grafičnem pogledu, saj je govorjeno besedilo zaipisano v črni, navodila za uprizoritev pa so zaipisana v rdeči pisava.
Med številnimi verskimi igraani tako imenovane srednje dalmatinske sikupine iz območja mesta Splita in otokov Brača, Hvara, in Korčule, ki segajo iz zgodnje renosanise v sedemnajsto stoletje, sO' starejši raziskovalci pogosto pripisovali tri zgodnja besedila (obdelave italijanskih predlog) učenemu pesniku svetopisemskega epa Judita, Mariku Maru-licu iiz Splita (1450—1524) — domneva, ki je vznikla po vsem videzu iz škromniih poročil o študijaih dalmatinskega humanista v Paidovi, ki se pa ni dala dokazati brez pridržkov, tako da jo v novejšem času prevzemajo samo še tuji raziskovalci.'' Ta besedila so že latinizirana: igri o svetem Pafnuciju (Prikazanje histerije svetog Panucija) in o poslednji sodbi (Skazanje od nevoljnoga dne od suda ognjenoga), obe prosto prevedeni po Feii Belcariju, ikalkor tudi igra o svetem Bernardu (Govorenje svetog Bernarda od duše osujene), 'ki velja za O'bnovo neke starejše glagoliške različice, v prvem delu pa za hrvaško obdelavo znane Visio Philiberti.*
Podroben razbor bi zaslužile tudi nekatere igre iz južnega dalma-iiniskega kroga, ki sodijo v prehodno dobo med srednjim vekom in renesanso, saj razodevajo v dramaturškem pogledu strukturalno sorodnost s floTentinskimi rappresentazioni. Sest teh iger je iz Dubrovnika, sedma je iz Budve. To sedmo besedilo, igro o Kristuisovem rojstvu (Od rojenja Goispodinova), so našli v talko imenovani Budvanski pesmarici, v zbirki, Tci je resda sestavljena dovolj pozno, nekako okrog 1640, ki je pa rešila pozaibe tri zelo stare dialogizirane speve: Prizor v Emavzu, Pasijonski prizor, Prizor z Marijo. Najdba je tolikoi bolj pomembna, ker velja pri-pisovaiti nastanek igre o Kristusovem rojstvu starejšim predlogam z otokov Hvara in Korčule, prva dva dialogiizirana speva, emavški in pasijonski dialog, pa izvirata iz severne dalmatineke skupine.' To je nadaljnji dokaz za, dejsitvo, da so se prve versike igre razširile po Dal-
* Gl. Slavko Jezic, Hrvatska književnost od početka do danas. 1100—1941, Zagreb 1944, 29.
¦^ GI. I. Broz, Sitni priloži za poviest hrvatske književnosti, Nastavni Tjesnik 1893, 135 itd.; Ježič, o. c. 30, 72. Avtorstvo Marka Maruliča prevzema :2nova Heinz Kindermann, Theatergeschichte Europas L, Salzburg 195?, 390.
^ Gl. Ježič, o. C. 72; Kombol, o. c. 49.
'• Gl. Ježič, o. C. 30.
733
maciji iz Zadra, najstarejšega hrvaškega središča v deželi. Za pričevanja prehodne dobe velja oceniti tuidi tri igre iz; šestnajstega stoletja, ki so jih spoznali za dela Mavra Vetraiioviča Cavčiča (1482—15?6): Vstajenje (Od uisknsuutja Isukrstova), Abrahaimova žrtev (Posvetilište Abramovo), Suzana (Suizana čista)/
Ze ta bežni pregled ceilkvenega gledališča sipodbuja razisikovalca k razmišljanju o nekaterih bistvenih potezab zgodovinskega razvoja, ki zadevajo nastandk verskih iger in pomen teih iger za poznejše, za posvetno, za renesančno gledališče v Dalmajciji.
Za pravilno presojo' takratnega položaja v kulturni politiki velja vztrajati pri znanem dognanju, da se je gledališko izročilo širilo po deželi s seveunega dalmatinskega ozemlja, iiz starega slovanskega kul-turnega kroga, z Zadrom in bližnjo okolico kot središčem tega kroga. Kakor je bilo že omenjeno, so se ohranile prve listine iz gledališke zgodovine, ki pripadajo teniu krogu, še v glagoliški obliki. 1"o' vstikakor dopolnjuje dokaze za dejstvo, da je staro slovanisko bogoslužje (ki ga napoisled še danes legalno izvajajo v neikaterih krajih) izjemen primer v cerkveni zgodovini, z drugo besedo: da ponazarja to bogoslužje jezikovno oazo v območju latinske cerikve.'^ Iz tega sledi brez nadaljnjega, da velja isikaiti prve izvore hrvaškega narodnega gledališča prav v tej slovansiki oazi: v dejavnosti dalmatinskih glagoljašev.
V tem pogledu se da;lmatinsko gledališče razlikuje od sorodne verske sfere v Italiji, kjer laizacija liturgične dejavnosti malone brez krize nacionalizira javne uprizoritve.
Drugače v deželi tisočerih otokov:
Tu se stalno tro interesi Rima in Bizanca, posebno v nekaterih primorskih predelih, in čeprav vzdržuje Dubrovnik svojo samostojnost od leta 1358 s tveganimi diplomatskimi prizadevanji in s težkimi finančnimi žrtvami, pade vendar večina dalmatinskili mest že leta 1420 pod beneško oblast. Tako prenaša dežela sikozi stoletja dvojni pritisk: kakor se mora slovansko prebivalstvo na podeželju uveljaviti proti vpadom Osmanov, tako se morajo visoko razvita dalmatinska mesta, ki se že izza rimskih časov zgledujejo po zahodu, znova in znova domiselno upirati beneški pomorski sili, da navzlic tuji politični oblasti ne zapravijo lastnih gosipodarskih zvez v sredozemskem prostoru. Ta zapleteni položaj primorskih krajev in večjih otoikov je moral nujno vplivati tudi
" Gl. ježič, o. C 80; Kombol, o. c. 110.
' Gl. pri Ježiču, o-c poglavje: Hrvatska pismenost u Srednjem vieku; pri Kombolu, o. c. poglavje: Prevladovanje zaj>adnih utjecaja.
734
na položaij certkve. Izjemno stališče, ki ga je cerkev zavzemala v Dalmaciji, je bilo zelo spodbudno za razvoj narodne kulture v srednjem velku in za nagli razcvit gledališke dejavnosti v prehodni dobi do reme-saiise. Izvor za to^ nenameravainO' spodbudnost velja, iskaiti v dialektiki zgodovine. Ce bi bila cerkev vztrajala v Dalmaciji pri tako dosledni latinizaciji bogoslužja kakoT po drugih sredozemskih deželah, bi dežela ne bila mogla izpolniti zgodovinskega poslanstva v tem času: ne bila bi se uveljavila kot trdnjava krščanstva, ne bila bi zavrla, prodiranja osmanskoga carstva kot antemurale christianitatis, saj bi bil sleherni nasilni ukrep odtujil ne le vse podeželsko prebivalstvo, marveč tudi večino mestnih ljudi ter jih pognal v odpor zoper latinsko sfero. Tako je prišlo do kompromisne rešitve: cerkveni redi so v dalmatinskih samostanih dovolj spretno in kakor po tihem dogovoru vzdrževali staro hrvaško liturgično izročilo, ne da bi se odtegovali ideološkim spodbudam iz Italije.
TaJko se je duhovno življenje v deželi navzlic vztrajni latiinizaciji že dovolj zgodaj močno poslovanilo. Iz tega je razvidno tudi brez globljih raziskav, da je sprejemala hrvaška gledališka kultura prvotne spodbude iz drugih virov kakor italijanska. O tem je odločil oazni značaj dalmatinskega slovanstva: ta čas, ko se narodno gledališče v Italiji polagoma osvobaja latinskega bogoslužja, se oplaja dalmatinska gledališka dejavnost še ob glagoliškem izročilu in sprejema šele pozneje, ko so prvi zarodki verske igre že pognali iz tega vira, dodatne spodbude iz tujih dežel.
Tako se poraja svojstveaia gledališika kuliura v Dalmaciji, ki prehaja z renesanso v svoj višek: izrazito dvozložna kultura, ideološko vseskozi usmerjena na zahod, nenavadno siprejemljiva za vse vplive evropskega humanizma, vendar močno nacionalno opredeljena v vprašanjih življenjsike izkušnje, upodabljanja značajev, metričnega in jezikovnega izraza.
Dejstvo, da so novejše raziskave popravile že marsikatera -starejša dognanja, dovoljuje podrobnejši razbor odnosov med venskim in posvetnim gledališčem v dobi dalmatinske renesanse.
Za gledališko zgodovino so nenavadno pomembne raziskave o avtorstvu že omenjenih dubrovniških iger, saj se z njimi pojasnjujejo nekatera vprašanja, ki so dolgo zakrivala ideološko podobo renesančnega gledališča v Dalmaciji. Tako si velja obnoviti dejstvo, da je posvetnemu gledališču prisodil nekaj pomena že pisec treh verskih iger iz tega kulturnega kroga, znani benediktinec Mavro Vetramovič Cavčič, saj sta se
735
2
ohranila v zapuščiini tega nenavadno plodovitega pesnika tudi dva pastirska prizora, prav tako pa tudi fragmentarno^ besedilo dramatizirane zgodbe o Orfeju. Doslej raziskovalcem še ni uspelo, da bi točno datirali te poizkuse, vendar domnevajo dovolj zanesljivo, da so nastala ta besedila še pred pastirskimi igrami in komedijami Nikole Nalješkoviča (1510—1587), z drugo besedo: še pred prizadevanji lega Dubrovčana, ki velja po pravici za gledališkega prednika velikega komediografa Marina Držiča (1508—1567).^ Na drugi strani je dokazal Milan Rešetar že leta 1950 v uvodu k druigi izdaji zbranih del Marina Držiča, da so Držiču pomotoma pripisali obe versiki igri, ki ju je Fr. Petraoic tisikal v prvi izdaji: Abrahamovo žrtev Mavra Vetranoviča in anonimno igro o Kristusovem rojstvu."
Dognanja teh raziskav nas navajajo k zaključku, da se zamiranje verskega gledališča v Dalmaciji malone povsem ujema z razcvetom posvetnega gledališča in da se tu kakoir po drugih sredozemskih deželah prepletajo predeli srednjeveškega izročila z renesančnimi dramaturškimi prvinami, da pa ni nikakršne povezave med Marinom Držičem, vodilno osebnostjo posvetnega gledališča v tem času in verskimi igrami, lako da velja opredeliti za zvezni člen, za posredovalca, za prehodni pojav med srednjim velkom Mavra Vetranoviča, ne pa Držiča."*
Mimo tega razodeva pesnik Vetranovič nekaj izrazitih potez, ki jih nikakor ni mogoče razložiti kot navadno eloquentio croatica, marveč kot pravo srednjeveško gostobesednoet: ohlapnost v kompoziciji, očitno pomanjkanje sleherne mere, deklamatorični verbalizem. Naizoren primer tega, kar je pri Vetranoviču srednjeveškega, je igra o Abrahamu, ohranjena v peterih različnih, 'krajših in daljših besedilih, po vsem videzu zasnovanih za petero razlionih uprizoritev. Res, da je sprejela igra nekaj spodbud iz Belcarijeve Rappresentazione di Abramo ed Isac, vendar je napisana vsa v zgovornem slogu dubrovniškega benediktinca: eno izmed Vetranovičevih besedil se iz prvotnih 65 stane (520 verzov) Belcarijeve verzije povzpne do zajetnega števila kakšnih tri tisoč verzov.
Med posvetnimi poizkusi dalmatinskega meniha razodeva bukolična poezija obeh pastirskih prizorov novejšega duha: satir m vile, ki tu nastopajo, sodijo že v personal pastorale, taJko da se nam pesnik razodene kot  prvi  pisec hrvaške paistirske igre.  Za prehodni pojav med
" GI. Kombol, o. c. 137.
" Gl. Milan  Rešefar. Djele  Marina Držiča,  drugo  izdanje,  Zagreb  1930. Uvod I-VI.
" Drugače pri Kindermannu, o. c. 390, vendar žal nedokazljivo.
736
srednjim veikom in renesanso bi veljalo oceniti versko igro o Kristusovem rojstvu: tistoi igro, ki so jo nelkoč pomotoma pripisovali Držiču, pa bi bila lahko Vetranovičeva, kar omemjata že Medini in Ježič.^^ Pozornost gledališkega raziskovalca vznemirja pri tej igri predvsem prehod v nacioinalno sfero, saj imajo pastirji že vseskozi hrvaška narodna imena: Tasovac, Uglješa, Miljat, Pribat, Vukas, Kresoje. Renesančna v humanističnem pomenu te besede je vsekakor Vetranovičeva igra o Orfeju, žal ohrainjena le v fragmentu kakor mnoga besedila tega časa. Čeprav je to' delo zasnovanO' še po zgledu starih verskih iger kot kronološko dialogizirana zgodba, kakor jo pravilno ocenjuje Kombol," je vendar v bistvenih podrobinostih, tako v ganljivih prizorih med Ka-ronom in Eudiriko', izoblikovano že dočista novodobno: prerojeno^ v renesančni vnemi za lepoto, prekrvljeno s toplo človečnostjo, z nežno lirike sočutja stopnjevano v poetičnost.
Ne bi bito prav za kulturno zgodovino, če bi Vetranoviceve osebnosti ne osvetlila vsaj nekoliko tudi z njene miselne strani:
Pesnik, po poreklu iz trgovslkih krogov in v meniškem redu na visokih mestih, je delal v Dubrovniku, na Mlijetu, na Loilcrumu, vmes, že po naravi predan razmišljanju in dvoimu, nagnjen k absolutnemu skepticizmu, je živel kot prior na neobljudenem otoku svetega Andrije samotno pesniško življenje, in razodel v neikaterih satiričnih pesmih presenetljiv dar za ocenjevanje stvarnosti, kar zadeva kritično geopolitično lego njegove dežele med vzhodom in zahodom. Povsem se zaveda tako turške napadalnosti kakor tudi beneške grabežljivosti, biča tako roparstvo in piratstvo v Sredozemlju kakor tudi potratno nemoralo visokih stanov, obtožuje krščanske vladarje popolne nesposobnosti, da bi se kakor že koli uspešno uprli nevarnemu naraščanju osmanske moči, in se zavzema po zgledu svojega rojstnega mesta Dubrovnika za realistično politiko ravnotežja.
Prizvoki bridke življenjske izkušnje zazvenijo tudi v pesniškem delu hvarskega patricija Hanibala Luciča (1485—1553). Doživetja, ki so obremenila pesnikova mlada leta, so zamračila petrarkiistično galantnost tega plemiča z epistolarnimi žalostinkami. Kakor je znano, so vznemirili otok Hvar med leti 1510—1514 krvavi ljudski upori, ki so spravili Luciča malone ob vse in ga prisilili, da se je začasno^ umaknil na celino, po vsem videzu v Trogir in Split. Dognano je, da je bil Lucič po vrnitvi
" Gl. Milorad Medini, Pjesme Mavra Vetraniča i Marina Držica, Ead 176, Zagreb; Ježič, o-c. 80.
" Gl. Kombol, o. C. 111.
737
na Hvar sodnik, nato pa zaposlen v raiznih drugih javnih službah v svojem rojstnem mestu. Življenje mu tudi poslej ni prizanaišalo: dvakrat se je med otočani razpasla kuga (1519 in 1529), v vojni med Benetkami in Carigradom (1537—1540) so otok napadli Turki.
Res, da je nemimi čas zatemnil pesniiiku pogled na življenje, vendar so izkušnje do^gnale njegovo delo, saj so nekdanjemu vrstniku lahko-umnih brenkačev zbistrile duha, da je globlje dojemal življenje in svet. Med Lucicevimi deli je drobna IjubeKensIka drama, razdeljena v tri »skazanja« in opremljena s prologoni: v dejanje te svatbene igre vpleta pesnik zelo disikretno tegobe časa, turške boje, piratstvo, trgovino s sužnji, da bi tako ustvaril živo oizadje za gainljivo zgodbo o dveh zaljubljencih. To je dramatična pripoved O' plemeniti hčeri bana Vlaška, ki jo ugrabijo gusarji in jo ponudijo na prodaj, sužnjo, na trgu v Dubrovniku, in o njenem rešitelju, vitezu Derenčinu, prijatelju iz mladih let, ki mu je nekoč v dekliški sramežljivosti zavrnila roko, ta pa, vitez brez primere, najde v revah in nadlogah sled za pogrešanko, si znova pridobi njeno naklonjenost, čeprav v trgovca preoblečen, ter jo naposled znova zasnubi.
Res, da ta igra ni paša za oči, ne vaba za uho, saj se vseskozi drži pripovednega recitativa, vendar razodeva v obdelavi snovi nekatere poteze, ki zamikajo gledalca, da se preda vsebinskemu čaru zgodbe, ne da bi ga motila krhka zgradba dramskega dejanja: za ljubezensko zgodbo ga vname zgodovinsko ozadje, sramežljivo obotavljanje ljubimcev poveliča v nežno naikJonjenost viteške čednosti prednikov, gostoljubnost svobodnega mesta Dubrovnika pa zagotovi romanci srečni zaključek.
Ta igra, Robinja po naslovu, zagotavlja hvarskemu pesniku mesto med predniki evropske renesanse. To je prva posvetna drama v hrvaškem jeziku, po vsem videzu napisana okrog 1520,^' čeprav natisnjena dovolj pozno, šele po pesnikovi smrti. Toi delo v marsikaterem pogledu še ni dognano, kakor pravilno sodi Mihovil Kombol, vendar lahko velja navzlic nekaterim napakam za srečno napoved v narodni literaturi, za poizkus, ki se je uveljavil z izvirno odliko, kako se v drami mladega Derenčina stopnjujejo svojstveni etični ideala do pesniške veljave.^''
V nemirno zgodovino tega otoka se spleta tudi usoda hvarskega renesančnega gledališča, enega med najstarejšimi gledališkimi poslopji v Sredozemlju. Prve domače igre, versika sikazanja, so na Hvaru vse-
" Gl. Slavko Batušič, O pozorištima u Jugoslaviji; Pozorište u Jugoslaviji, Beograd 1955, U.
^* Gl. Kombol o. C. poglavje:  Hanibal Lucič   posebno 117—121.
738
kakor uprizarjali ali v hvanski katedrali ali na lepem trgu pred katedralo s^ etega Štefana. Tako lahko sklepamo, da so prve posvetne igre. tako Lucicevo Robinjo, uprizorili ali na istem trgu pred katedralo ali v prekrasni loži ali pa v palači hvarskega providurja. Nastanek gledališke dvorane velja pripisati sreonemu domisleku hvarskega rektorja Pietra Semitdkola, ki je kneževal v letih 1610—1612. Obnovil je z denarji avtonomnega mesta Hvara stari arzenal iz trinajstega stoletja, preuredil veliko pritličje tako, da je poslej služilo za pristan beneški bojni galeji, sezidal na severni strani monumentalno teraso in spremenil vzhodni del prvega nadstropja v pravo gledališko dvorano z odrom in dvorednimi ložami. Napis nad vhodom razodeva namero stavbnega go-sipodarja, naj se ohrani spomin na zaslužna prizadevanja njegove vlade, na uspešna prizadevanja, da se hvansko ljudstvo po dvestoletnih nemirih sprijazni s plemiško oblastjo:
»V drugem letu miru 1612«.^^
Gledališka dvorana Pietra Semiteikola se je v starem arzenalu ohranila z odroui in z ložami, le da ni več prvotne dekoracije iz sedemnajstega stoletja, saj so stavbo v poznejših stoletjih nekoliko preuredili. Tako izvira klasicistična oblika lož v avditoriju po vsem videzu iz le-ia 1800, ko je dalo hvarsko gledališko društvo obnoviti trhlo opremo. Prvotno gledališko dekoracijo opisuje latinska pesem pesnika in kronista Antnna Matijaševiča Karamanea, kakor poroča znani zgodovinar Grga Novak. V distihih te pesmi, posvečene providurju Dalmacije in Albanije, Marinu Kaplu, se omenja tudi spored, ki so ga za Karamanea, v sedemnajstem stoletju, izvajali na odru hvarske dvorane: drame, tragedije in komedije, melodrame, spevoigre, pastirske igre, koncerte.^'
Pravih temeljev renesančnega gledališča še nisO' nikoli jasno' izluščili iz zmede nasprotujočih si podatkov, čeprav se je nabralo nenavadno dbilno gradivo iz narodnega in primerjalnega področja jezikovne ioi literarne vede, preiskano do minutissima. Naposled ne gre zamera tem raziskavam, ki so bile zvečine le filološke. Stvar ni samo v tem, da se duhovno omejeni nacionalizem devetnajstega stoletja nikoli ni prav zaiašel, kadar je šlo za vprašanje, ali je dalmatinska gledališka kultura izvirna stvaritev slovansikega genija ali samo odsvit romanskega humanizma, Ce starejši raziskovalci niso uspeli, izvira ta neuspeh predvsem
^° GI. Grga Novak, Naše najstarije kazalište, Scena, Zagreb 1950, 99. " Gl. Novak, o. C. lOO.
739
3
iiz dejstva, da niso spoznali kultuime ambivalence, ki je tako značilna za gledališko dejavnost v Dalmaciji, in te anlbivalence niso razbrali iz družbenega življenja v deželi.
O^ka pot literature pelje le malokdajj do 'spoznavanja bistvenih pojavov v gledališkem območju: pogosto zavirajo gledališkim raziskavam neposredni znanstveni proidor ovire, ki jih ni moči premagati s podedovanimi metodami literarne vede, zaikaj rešitev, ki bi ustrezala gledališki zgodovini, zavirajo nemalofcdaj zajetnejša vprašanja. Z drugimi besedami: včasih moram^^o razvozlati zapletena vprašanja iz splošne vede o družbi, če hočemo opredeliti videz, habitus, značaj neke gledališke kulture.
Tako bomo morali pri raizboru reneisamčneiga gledališča v Dalmaciji znova in znova pritegovati nekatere raizvojne pojave, ki ne eodijo' v neposredni zorni kot navadnih raziskovanj. Omenjeno je bilo', da velja iskati izvor dalmatinske gledališke dejavnosti v glaigoliški sferi latinske cerkve. Tej ugotovitvi moramo dodati vsaj še drugo, splošno znamenje kulturnega življenja za renesamse v Dalmaciji — hibridnost jezikovnega izraza, ki je zajela dalmatinislko civilizacijo že vsaj v dvanajstem stoletju. Pri pojasnjevanju tega vprašanja nikakor ni mogoče obsitati samo pri posebnostih jezikovne kulture, saj je dovolj znano, da zrcalijo takšne posebnosti vselej stoletna vrenja v ljudski zgodovini. Ze Petar Skok je doikazal z bistronmnim^i onomasitičnimi raziskavami, da je rodila simbioza staroromaniskih, slovanskih in italijanskih prvin v nemimi zgodovini Dalmacije raznotere posebnosti, pri čemer je moči opaziti v zgodovinskem pogledu, da je staronaseljeno slovansko prebivalstvo s podeželja asimiliralo civilizacijo nekdanjih romanskih mest, da pa je sosedna Italija zavirala naravni proces poslovanjevanja. Družbene posledice tega zgodovinskega razvoja se kažejo posebno nazorno v dvo-jezičnosti tisitih mestnih predelov, ki so živeli pod vplivom Benetk: tu je težil uradni jezik k italijanščini, družinski jezik pa se je oprijel slovanske sfere in tako ustvaril zajetno hrvaško narodno literaituro.^"
Znaten delež pri ambivalentnoisti dalmajtinske kuHure prinaša v javno življenje Dubrovnik:
Ob splošnem pomenu svobodne Respublike Ragusine, ki razvije v petnajstem in šestnajstem stoleitju vse svoje politične in gospodarske možnosti, tako da je Dubrovnik v tem času mimo Ankone in Benetk nedvomno   najznamenitejši   pomorski   in   trgovski   forum   v   Jadranskem
" GI. Petar Skok, O simbiozi i nestanku starih Romana u Dalmaciji i na Primorju u svijetlu onomastike, Razprave Znanstvenega društva za humanistične vede IV, Ljubljana 1928, 23, 37^2.
740
morju, si velja ponazoriti še izrazito svetovljanistvo v družbenih odnosih lega časa: južnjaško svetovljanstvo, ki dovaja javnemu življenju že skozi številne konzularne urade dubrovniške republike navkljub zaključeni plemiški oblasti in previdnemu kramarsikemu duhu znova in znova sipoidbude iz vsega sveta.
Vznemirljivo dkolje dubrovuiSke repulblike, veliikopotezoio in malo-mestno, kakršno je vselej bilo, to okolje, ki je doživljalo z zgodovinskimi peripetijami dalmatiniske dežele vse mene staroromanjsikega, slovanskega, italijanskega duhovnega življenja, to okolje, ki je ustvarilo nenavadno živo gledališko kulturo v dobi renesanse, ko se je prebivalstvo že poslovanilo in se je življenje že močno nacionakziralo', čeprav je bilo še trdno zasidrano v svetovnem dogajanju — to je nesporno vladarsko ozemlje enega največjih evropskih komediografov, gledališko ozemlje Marina Držica.
Marin Držič, rojen v Dubrovniku okoli 1508 in umrl v Benetkah 2. maja 1567, izvira iz meščanske veje prastare dalmatiniske plemiške rodbine slovanskega porekla: po temeljitih genealoških raziskavah Ji-rečka, Petroviskega in Rešetarja lahko zapišemo, da je plemiški rod potrjen v listinah že 1190—1199, in da sta meščanski veji te rodbine omenjeni v drugi polovici štirinajstega stoletja (1356—1377 in 1361 do 1391)." Družbena dvorazrednost obubožane rodbine, ki si je navzlic težkim premoženjskim izgubam ohranila nekaj privilegijev, pojasni vsaj delno klateško življenje nenairnega Marina. Nemir praveiga poverissimo scrittore žene svobodoljubnega Dubrovčana v različnih poklicih na vzhod in na zahod, mu narekuje v skopih osmih letih dramsko delo nenavadne dognanosti in žive zgovornosti in mu naposled podeli prostovoljno pregnanstvo s smrtjo v Benetkah. Tako ga vidimo, mladega kle-rika, kot dvojnega rektorja cerkve Vseh svetih v Dubrovniku in cerkve svetega Petra na otoku Koločepu, kaiko navzlic podedovanim službam ne premore beliča in si služi vsakdanji 'kruh z orglanjem v stolnici svojega rojstnega mesta (1526—1538); kako malo nato, za sedemletnega študija v Italiji (1538—1545) kot rector di sapientia univerzitetnega kon-vikta v Sieni ne more plačati svoje preživnine in si z ogledom prepovedane commedie rusticale nakoplje spor z oblastmi; kako mu, že malone štiridesetletniku, po vrnitvi iz Italije naroči senat republike, naj spremlja kot sobar avstrijskega grofa in političnega pustolovca  Chri-
" Gl. Konstantin Jireček, Beitrage zur ragusanisclien Literaturgeschichte, Archiv fiir slawische Philologie XXI, Wien 1899, 454 456—4.57, 481—494; N. Pe-trovskij, O genejaiogiji Držica, Rad 148, Zagreb 1902, 227—230; Milan Rešetar, Djela Marina Držica, Zagreb 1930, Uvod XL-XLVI, CXIX-CXXVIII.
741
stopila von Rogeiidorfa; kakoi živi s tem dvorjanom tri mesece na Dunaju kot cameriere, kako ga pozneje spremlja spet iz Dubrovnika v Carigrad kot dragoman, mu tu odpove službo in se spet vrne (1545—1547); kako stopi obubožan, zadolžen, zarubljen, že davno čez štirideseta leita po starosti, veaidar v duihovski stan, kako piše in uprizarja svoje komedije in kako vmes, čeprav že znan po teh uprizoritvah, dninari kot pisar v republiški solarni (1554—1556); kako' spet odpotuje v Italijo, že sredi petdesetih let, kako pride čez Benetke (1562) v Flo-renco (1566), kako ^kuša tu s prevratnimi pismi pridobiti toskanskega kneza Cosima I. in njegovega sina Francesca za zaroto zoper plemiško vlado v Dubrovniku; kako leto dni po teh brezuspešnih poizkusih umre v Benetkah in kako- ga, kakoT piše v poročilih, pokopljejo^ v cerkvi SS. Giovanni e Paolo.^"
Prava dirka slkozi čas — to klateško življenje, ki ga živi meščanski potomec plemiške rodbine, groteskno zavoljo mnogoličnih krink, ki si jih natika ta puntar v svojem odporu do plemiškega reda v rojstnem mestu, velikopotezno zavoljo popolne prostodušnosti, s katero zamenja stari vaga/nt pred svojim odhodom s svetovnega odra norčevsko čepico s peresoni političnega pamfletista in kako preloži v imenu nekaterih neznanih Dubrovčanov zaroto zoper plemiške prednike na medicejski dvor, da bi svoje mestO' osrečil z demokratsko* ustavo.
Neznano preobilje meščanskih energij se poigrava z neizrabljenim temperamentom renesaenčnika Marina Držiča kakor z maškaro: to preobilje žene mladega klerika, da piše in tiska vsakdanje ljubezenske pesmi, in izkušenega svetovnega potnika, da snuje svoje komedije in da ustvari gledališko vesolje, kjer se krotka konvencija pastirske igre oživlja s prvobitnim mstikalnim humorjem, kjer se pri commedii eruditi podirajo vse pregraje Terencovega in Plautovega izročila, kjer se že napovedujejo prvine poznejše commedie delFarte in se pri nekaterih satirično nadihnjenih figurah izoblikujejo poteze karakterne komike, ki se jih evropsiko gledališče docela zave šele čez sto let v Molierovih komedijah.
Tako velja oceniti gledališko poslanstvo Marina Držiča, evropsko poslanstvo zajetnega dela, ki se nam je žal ohranilo zvečine le v nepopolnih prepisih in v redkih tiskanih primerkih. Ne vemo, ali je tistih enajst komedij, ki so nam znane, vse, kar je napisal dubrovniški pesnik:
" Gi. Biografske podatke in listine pri Rešetarju, o. c. Uvod XL do LXXV, CXX1X—CXLVII; Petar Skok: Držičev Plakir, Razprave V—VI, Ljubljana 1930, 6—9, 38—41; Jean Dajre, Marin Držič, conspirant a Florence, Revue des etudes slaves X, Pariš 1950, 76 itd. drugo v redakcijskem članku Enciklopedije Jugoslavije 3, Zagreb 1958, 119—121.
742
verjetno, da je bilo še kaj drugih besedil, kakor po vsej pravici sklepa Kombol po različnih aluzijah v ohranjenih igrah.^" Nemara so ta neznana besedila končala z drugimi gledališkimi spisi dalmatinske renesanse na grmadah katoliške protireformacije, kakor pripominja Miroslav Krleža v polemičnem eseju o klasičnem gledališkem sporedu/'
Na srečo se dado iz obrobnih pripomb v ohranj enih besedilih ugotoviti vsaj približno točna uprizoritvena leta in tako prevzemajo novejši raziskovalci Rešetarjev poizkus:
Pomet (izgubljen, uprizorjen nemara 1547); Tirena (uprizorjeiia 1548 ali 1549 na trgu pred rektorsiko palačo in 1550 ali 1551 na svatbi Vlaha Držiča, tiskana 1551); Grižula (tudi Plakir imenovan, uprizorjen po letu 1548 na svatbi Vlaha Sorkočevica); Dundo Maroje (1550, dvorana v rekforski palači); Pjerin (odlomek, uprizorjen po letu 1550); Venere (uprizorjena 1550 ali 1551 na svatbi Vlaha Držica, tiskana 1551); Novela od Stanca (uprizorjena 1550 ali 1551 na svatbi Martolice Džamaniča, tiskana 1551); Džuho Kerpeta (odlomki, uprizorjen 1554 na svatbi Rafa Gučetiča); Skup (uprizorjen po letu 1553 ali v letu 1555 na svatbi Saba Gajčina Palmotica); Mande (po vodilni moški osebi imenovan tudi Tripče de Utolče) in Arikulin — dve komediji, za kateri ni pravih oporišč za določitev uprizoritvenih let.^^
Kakor izhaja iz poizkusov datiranja in iz aluzij v besedilih, so dela Marina Držiča priložnostne pesnitve v najboljšem pomenu te besede: svatbene igre, napisane za uprizoritev. Znana so nam celo imena štirih igralskih družin, ki so posredovale gledalcem Držičeve komedije in njegov prevod Dolcejeve obdelave Evripidove Hekube. Po rsej verjetnosti so bili to mladi ljudje iz plemiških in meščanskih krogov: ti so pod pesnikovim vodstvom uprizarjali ko^medije po patricijskih hišah, v sejni dvorani rektorske pailače ali na trgu pred palačo in zapustili svetu imena svojih družin: Bizara, Pomet, Garzarija, Njarnjasi.^'
Vsekakor si to lahko razložimo za nezmotljivo znamenje Držičeve gledališke prvobitnosti, da so bile številne raziskave o vplivih dalmatinske, laJtinske, italijanske literature na pesnikovo delo malone brezuspešne. Navajali so Mavra Vetranovica in Nikolo Nalješkoviča, Plauta in Terenca, Boccaccia in Aretina, Ludovica Dolceja in Gianbattista Gel-lija in toskansko commedio Tusticale, naposled pa so dognali skromno
^° Gl. Kombol, C. o. 143.
^'^ Gl.  Miroslav  Krleža,  O  našem  dramskem  repertoiru,  Scena,  Zagreb I   1950, 11.
" Gl. Rešetar, o. c XCVI.
" Gl. Rešetar, o. c. Uvod CVII-CXI.
743
resnico, da je Marin Držič taiko ka'kor nekateri drugi velikani evropskega gledališča prevzel motive iz Plauta (Alilularda itn Menaechmi), iz Terenca (Andria) in Boccaccia, da je prevedel Dolcejevo prosto predelavo Evri-pidove Hekube, da lahko veljata za njegova prednika Vetranovič (v pastirski igri) in Nalješkovič (v plautovski komediji) in da je vseskozi domiselno preoblikoval prvine italijamske kmečke burke.^^
Bilo je že oimenjeno, da je oživil Držič krotko konvencijo podedovane, takrat tako popularne gledališke zvrsti v pasitirskih igrah (Tirena, Venere, Grižula, Džuho Kerpeta) s prvobitnim humorjem. Najboljša primera te obnoviljene zvrsti sta Tirena in Grižula (PJakir), pri čemer velja pripomniti, da so drugo igro že davno spoznali za nenavadno zanimivo različico pastirske igre in jo uvrstili med tiste velike komedije, ki so našle svoj začasni zaključek v Shakespearovem Snu kresne noči, kar je razglasila že Creizenachova nekoliko presumarna analiza.*"* Car obeh iger je v tem, da se konvencionalni ljubezenski motiv domiselno prepleta z radoživim humorjem v grotesknem realizmu kmečkih prizorov. Y pravo pustno igro je predelal Držic prvine kmečke burke in pastirske igre v farsi o čudodelnem pomlajevalnem eliksirju, ki ga v vile namaškarani dufbrovniški mladeniči ponujajo prevaranemu Stan-cu: spet so maškare tiste, ki ustvarijo čar koimičnega učinka s prepletanjem sna in resničnosti, videza in življenja, maekiranja in demaskiranja.
Res, da velja to tetralogijo pastirslkih iger s pustno šalo Novele od Stanca oceniti kot pomemben prispevek h gledališču evropske renesanse, vendar ne gre zanemariti, da je v drugih komedijah središče pesnikovih dramaturških prizadevanj, jedro stvarilne domišljije, razodetje gledališkega duha, najosebnejše njegove osebnosti.
V teh igrah se razvije do popolnosti nenavadno domiselna različica commedie erudite: v teh petih, delno ali v celoti ohranjenih komedijah (Dundo Maroje, Skup, Pjerin, Arfculin, Mande, pri katerih manjkajo ponekod samo začetki in zaključki), zasnovanih v plautovski maniri, spreminja pesnikova izvirnost stare zglede v prekrasne renesančne stvaritve, v njih nakazuje pisec že bistvene sestavine poznejše commedie delFarte in oblikuje žive poteze karakterne komedije. Primerjalna veda vsekakor ni pretiravala, če je zagledala v veseloigrah tega Dal-matinca že nekaj-Molierovih motivov in figur čeprav ni mogla odkriti kakršnih koli neposrednih odnosov med Dalmacijo in Prancijo' v dobi renesančnega  gledališča:   zakaj  ne  gre le  za Plautovega  Skopuha,  ki
» Gl. Rešetar, o. c Uvod CXV-CXIX.
'^ Gl. Wilhelni Creizenach, Geschichte des neueren Dramas II, 516 itd; Petar Skok: Držičev Plakir, Razprave V—VI, Ljubljana 1930, 1—37 (izčrpna analiza pastoraJe).
744
spodbuja Držiča in Moliera k lastnim stvaritvam — rogonosec Tripče napoveduje v karakterni komiki že GeoTgea Dandina in brez čarobne komedije Arkulina si malo da ne moremo zamisliti razvoja raznoterih mariages forces.^"
Vendar bi bile vse te poteze dulhrovniškega gledališkega vesolja samo velike obljube za poznejši čas, da ni ta dalmatinski svobodoumnik ustvaril mojstrovine, ki ni dokazala le pesnikove izvirnosti: preživela je čas, tako da sodi že zavoljo svoje dolgoživosti v spored evropskega gledališča. To je Dundo Maroje, komedija o skopem kramarju iz Dubrovnika, ki po Rimu išče zapravljivega sina — igra, nenavadno spretno na spletkah zgrajena. V nji zasmehuje pesnik nebr'zdano< slo po življenju, ki vznemirja reinesančnega človeka, zasmehuje jo tako, da presaja mno-golično okolje Respublike Raigutsine na ceste Svetega mesta in ga tu stopnjuje do monumentalne komike — z izvirno karaktemo komiko in z zabavno zamenjavo oseb, s koruptnimi denarnimi in ljubezenskimi spletkami, s pustolovskimi epizodami in s služabniškimi šalami. Ta Držičeva mojstrovina je vseskozi dalmatinska: dalmatinska predvsem v dramatični simbiozi romansike zgovornosti in slovanskega veselja do življenja, v simbiozi, ki ponazarja v oseibi radoživega sluge Pometa koimični portret dubrovniškega pesnika.
Radoživi duh renesanse, ki je pognal korenine že v verskih igrah poznega srednjega veka in se v posvetni sferi dubrovniške komedije razvil do pravega viška, sega ponekod še v nove čase. Res, da velja priznati: velikih naslednikov mojster ni imel, zakaj vse, kar se je po Držiču pojavilo na komedijskem odru, je bilo' vendarle bolj epigonsko kakor nadarjeno. Včasih je še vzplapolal ogenj prave gledališke zgovornosti: kdaj pa kdaj v dobrih prevodih, kakor v hrvaški verziji Aminte, ki ga je Dominko Zlatarič (1555, umrl po letu 1609) prevedel iz rokopisa in tiskal leta 1580 v Benetkah, letoi dni pred Tassovim izvirnim besedilom — kdaj pa kdaj v spretno zasnovanih komedijah, ki obnavljajo starejše motive, tako na primer v Hvarkinji Martina Benete-viča (umrl 1607) ali v Komediji od Raskota, ki jo je najbrže napisal tudi Benetevič, v komediji, ki spleta prizore dveh Ruzzantovih iger, motive Fiorine in Moschette, v novo celoto.
Kar je iz renesanse vsekakor prešlo v poznejše čase, to je vsekakor igralska strast Dalmatincev, ki živi tako v meščanskih kakor v cerkvenih krogih. Sporočila govore o primerih prvobitne gledališke podjetnosti: ti so neverjetno zabavni, če si jih ogledamo skozi prizmo zgodovinske
Gl. kakor gori pri opombi 24 (Rešetar).
745
retrospektive. Tako poročajo, da so redovnice v Šibeniku uprizorile leta 1615 igro o svetih treh kraljih, se zavoljo te uprizoritve zapletle v sipor s škofijskim uradom, ker so igrale moške vloge v narodnih nošah, alla croata, v svojo obrambo pa da so omenile, da so sei že prej tako uprizarjale razne igre v samostanu.^' Ali: v neki grofovski knjižnici v Trogiru so našli seznam vlog za uprizoritev Beneteviceve Hvarkinje, ki dokazuje, da so leta 1731 igrali to komedijo sami duhovniki — komedijo, ki že zavoljo nazornih ljubezenskih spletk nikakor ni mogla vplivati spodbudno v verskem pomenu te besede.-**
Tako si velja opredeliti celoto dalmatiusike renesanse za pomembno razdobje evropskega gledališča celo v primeru, če bi v izročilo zahodne kulture ne prešlo nič drugega mimo duha velikega komediografa, ognjevitega duiha Dubrovčana Marina Držiča.
" GI. Petar Kolendič. Pretstava Triju Kralja u Šibeniku 1615. Gradja za povijest književnosti hrvatske VII, Zagreb 1902. 393 itd. Tudi Rešetar, CXI, Kombol 48.
"* Petar KoIendic, Pozorišna lista jedne pretstave Beneteviceve Hvarkinje. Zbarnik radova XVII, Srpska akademija nauka, Beograd 1952.
746