PREBLISKI
POSEBNA IZ DAJA
Do najpreprostejšega življenjskega spoznanja moramo priti z lastnimi očmi. (F. Nansen)
Vsako naše spoznanje se začne z občutki. (Leonardo da Vinci)
Tvoje najgloblje spoznanje je hkrati tvoja najpomembnejša last. (G. Hauptmann)
INFORMATIVNO GLASILO PTUJSKE GIMNAZIJE
NOVEMBER 2000
v ^ V
Pred vami je posebna številka našega glasila. Prispevki so nastajali s čisto določenim namenom -zbrati in dokumentirati spremljevalne aktivnosti, ki ob rednem šolskem delu kljub veliki prostorski in časovni stiski potekajo na naši šoli. V tej publikaciji je pregled aktivnosti za lansko šolsko leto; vse dejavnosti, ki so predstavljene, pa tečejo kontinuirano že nekaj let.
Naši dijaki dosegajo visok uspeh v razredih in zelo dobre rezultate na maturi.
Redno se udeležujejo tekmovanj na vseh predmetnih področjih in posegajo po najvišjih uvrstitvah v državnem merilu. Nekateri športniki, dijaki naše šole, dosegajo zavidljive rezultate v državnem in svetovnem merilu.
Naša šola je vključena v nekaj mednarodnih projektov (UNESCO, IAAC, EKO šola, LINGUA, COMENIUS), na šoli potekajo številni projekti v sodelovanju z Ministrstvom za šolstvo in šport ter Zavodom R Slovenije za šolstvo. Šola zaradi zanimanja dijakov in potrebe po drugačnih metodah dela organizira tabore glede na interesna področja.
Veliko projektov in dejavnosti na šoli je usmerjenih v pridobivanje takšnega znanja in spretnosti, ki so porok, da bodo mladi, ki uspešno končajo našo šolo, soustvarjalci novega sveta in bodo uspešni v neizprosni tekmi informacijske družbe.
Naše dijake pa poleg tega, da jim nudimo strokovno znanje, tudi vzgajamo v odgovorne ljudi, ki imajo posluh za sočloveka in so tolerantni do vseh drugačnih ljudi.
Gimnazijski čas je obdobje bogatega čustvenega doživljanja, vendar vsak posameznik šele v določeni časovni oddaljenosti vtise in trenutke sedanjosti spremeni v podobe in spomine preteklosti, ki imajo zanj pozitivno vrednostno podobo.
Meta Puklavec, ravnateljica
MLADI, VREDNOTI IN PROSTI ČAS
Z besedami mladi, vrednote ter prosti čas se srečujemo na vsakem koraku. Velikokrat jih le površno omenjamo in jim ne namenimo zaslužene pozornosti. Z namenom, da bi vsaj malo razjasnili omenjene pojme in jih približali našim vrstnikom, smo se gimnazijci skupaj z mentorji odločili, da bomo na to temo pripravili raziskovalno nalogo. Kakor se za pravo raziskovalno nalogo spodobi, smo se raziskovanja lotili iz različnih vidikov -sociološkega, psihološkega in filozofskega, nekateri pa so proučili zgodovinsko ozadje. Naš skupen cilj je bil prikazati razvoj mladine kot družbene skupine in njeno preoblikovanje skozi čas ter razvoj vrednot pri mladih z etičnega vidika. Posebej smo se posvetili predvsem temam, ki so za nas, mlade, najbolj zanimive: mladinske subkulture pri nas in v svetu, sprejemanje in oblikovanje idolov pri mladih ter preživljanje prostega časa mladih. Želeli smo pokazati, da so vrednote, idoli in preživljanje prostega časa danes drugačni, kot so bili v preteklosti in da med mladimi različnih evropskih držav ni razlik v sistemu vrednot, oblikovanju idolov in preživljanju prostega časa. Vendar nas je, ker smo v začetku bili prepričani, da smo si mladi Evropejci močno podobni, na tem področju čakalo presenečenje.
Nekateri se morda spominjate, da smo lani med gimnazijci opravili anketo, v kateri smo mlade povpraševali po njihovih interesih in vrednotah in se pozanimali o preživljanju prostega časa. Anketo
smo s pomočjo mentoric prevedli v angleščino, nemščino in francoščino in za sodelovanje v našem projektu zaprosili vrstnike iz Nemčije, Avstrije, Francije, Velike Britanije in Islandije. Britanci in Islandci nam rezultatov ankete žal niso vrnili, iz ostalih držav pa smo dobili izpolnjene anketne vprašalnike.
Naloge smo se, kot že rečeno, lotili tudi teoretično. Filozofi so se spraševali, kaj je etika, ali je etika tudi problem mladih, ali sistem vrednot dopušča svobodo in kaj je svoboda. Do novih spoznanj so jim pomagala dognanja Sartra in Fromma. Ali je človek že ob rojstvu etično bitje, sta se spraševala že Locke in Hobbes, ki pa sta na to vprašanje razvila nasprotujoči si teoriji.
Med tem ko se je filozofska skupina poskušala dogovoriti, kateri znameniti filozof ima prav, so sociologi spoznavali mladinske subkulture, idole ter preživljanje prostega časa. Posebno pozornost so posvetili mladinskim subkulturam kot obliki izražanja upora mladih proti okostenelim družbenim sistemom. Upor se ne kaže samo v drugačni glasbi, temveč zlasti vtem, da predstavljajo kritiko družbenega sistema, izpostavljajo nove vrednote, hotenja mladih in zahtevo, da jih starejši vzamejo "zares".Tako so predstavili hipijevstvo, punk v svetu in pri nas ter seveda tudi aktualne mladinske subkulture: rave in skaterje. Vse te stvari smo sicer že bolj ali manj poznali, vendar smo se o njih naučili še veliko novega in zanimivega.
Teoretičnemu proučevanju je sledilo empirično delo. Če na kratko povzamemo rezultate anket, lahko ugotovimo, da mladi v vseh teh državah podobno preživljajo prosti čas. Radi se družijo s prijatelji, poslušajo glasbo in se ukvarjajo s športom. Povprečno dve uri dnevno gledajo TV.
Glede prihodnosti imajo mladi Nemci, Avstrijci in Francozi manj jasno izoblikovane cilje kot Slovenci. Mladi anketiranci različno doživljajo probleme sodobne družbe. Slovenski anketiranci doživljajo kot največji problem uspešnost v šoli, alkoholizem in droge ter nezaposlenost. Pri mladih Francozih pa je v ospredju nezaposlenost, sledi konflikt z odraslimi, storilnosti pritisk in težave v šoli. Alkohol, droge, pomanjkanje denarja jih ne skrbi preveč. Največji problemi mladih nemško govorečega področja pa so droge in alkohol, sledi nezaposlenost, problemi v šoli in storilnostni pritisk, medtem ko jih konflikti z odraslimi, dolgčas in pomanjkanje političnega vpliva ne skrbi preveč. Najmanj pa anketirance iz vseh držav skrbi pomanjkanje vzorov in idealov.
Predsodki, ki se pojavljajo v različnih kulturnih sredinah, so prisotni tudi pri mladih. V raziskavi nas je zanimal predvsem odnos do drugačnih ljudi. Tako je med mladimi Slovenci veliko predsodkov do Romov, duševno in telesno prizadetih, homoseksualcev, do nezaposlenih in okuženih z virusom HIV. Mladi Francozi kažejo večjo strpnost do drugačnih, izstopa pa predsodek do Nemcev,
PROSTOVOLJNO SOCIALNO DELO NA PTUJSKI GIMNAZIJI
kar lahko pojasnimo z zgodovinskim ozadjem. Med nemško govorečo skupino anketirancev pa izstopa predsodek do nezaposlenih, ljudi brez izobrazbe in tudi do beguncev.
Mladi anketiranci iz vseh držav pa imajo podobne vrednote. Pomembno jim je resnično prijateljstvo, mir, svoboda in družina. Najmanj pa želijo imeti moč in oblast nad drugimi.
Ker nas je zanimalo, kako se ptujska mladina zabava, smo se odpravili tudi na teren. V petek zvečer smo se s kamero podali v mesto in posneli kratek film o - po mnenju mimoidočih - najbolj zabavnem načinu preživljanju prostega časa. Obiskali smo tiste kotičke v Ruju, kjer se ob petkih zbere največ mladih. Pogovarjali smo se tudi z nadebudnimi športniki in umetniki in na koncu ugotovili, da mladi svoj prosti čas izrabijo na najrazličnejše zanimive načine. Želj in idej je veliko, časa pa žal nikoli dovolj.
Mateja Lapuh
Za prostovoljno socialno delo na ptujski gimnaziji smo se odločili iz praktičnih potreb okolja in ker je srednješolsko izobraževanje povezano z biološkim in psiho-socialnim zorenjem mladostnika. Spoznavanje sebe in zaznavanje sveta okoli sebe je za mladostnika bogatejše in uspešnejše, če se mu v določenih procesih, kjer prevzema vodilno in odgovorno vlogo, poveča občutek lastne vrednosti.
Prostovoljno socialno delo pomeni, da podariš svoj čas, energijo in sposobnosti drugemu, vendar za to ne pričakuješ denarne nagrade. Prostovoljci pomagajo sočloveku, ker so prepričani, da je to pomembna dejavnost. S prostovoljnim socialnim delom si dijaki pridobijo nove izkušnje, veščine in znanje, spoznavajo nova delovna področja, razvijajo sposobnost samostojnega dela, odločanja in ukrepanja, hkrati se tudi zabavajo in imajo občutek, da so naredili nekaj dobrega.
Na naši šoli se dijaki vključujejo v to dejavnost že nekaj let. V zadnjem letu se je dejavnost razširila na več področij in dijaki obiskujejo starostnike v Domu upokojencev Ruj, pomagajo osnovnošolcem pri učenju na dveh osnovnih šolah, obiskujejo društvo Sonček in Zavod dr.Marijana Borštnarja v Dornavi. Pomoč in obiski potekajo tedensko ali pa se prostovoljci pridružijo kakšni večji prireditvi ustanove. V lanskem šolskem letu so prostovoljci naše šole sodelovali s svojimi prispevki na novoletni proslavi in na spomladanskem pikniku Doma
upokojencev Ruj.Tedenski obiski pomenijo pomoč pri vsakodnevnih opravilih-nakupih, pospravljanju, branju, pisanju pisem. Veliko časa pa posvečajo razgovoru s svojimi varovanci. Velikokrat ni najpomembnejša konkretna pomoč, temveč poslušanje, razgovor, pripovedovanje. Veliko pomeni tudi izmenjava izkušenj med samimi prostovoljci in vrednotenje lastnega dela in dosežkov ob vodstvu mentorjev in strokovnjakov iz zavodov in šole.
Ponosni smo, da je na naši šoli toliko dijakov vključenih v to dejavnost in da so spoznali, da "dajati po svojih močeh" ne pomeni le obveznost, temveč tudi radost in zadovoljstvo.
Melani Centrih, prof.
Mednarodno srečanje
MIR V NAŠIH ROKAH - PTUJ 2000
Mednarodno srečanje MIR V NAŠIH ROKAH - PTUJ 2000
Pod
sponzorstvom UNESCA v sodelovanju
ASP mreže slovenskih srednjih šol,
Urada slovenske nacionalne komisije za UNESCO in
Ministrstva R Slovenije za šolstvo in šport ga je
organizirala ptujska gimnazija.
Srečanje je potekalo od 3. do 8. maja 2000 v Ptuju.
Srečanje mladih je bila prireditev ASP mreže slovenskih Unesco šol, ki je posvečena mednarodnemu letu kulture miru.
Srečanja seje udeležilo 4o mladih iz 11 evropskih držav: iz Albanije, Avstrije, Češke, Francije, Hrvaške, Madžarske, Makedonije, Nemčije, BiH (Sarajeva in Prijedorja) in štiri delegacije iz Slovenije.
Pogovorni jezik je bil slovenski, angleški, nemški in francoski.
Načela, ki smo jih vključili v teme delavnic, so:
-	spoštovanje življenja nasploh;
-	odprava nasilja;
-	spoštovanje sočloveka;
-	preživljanje prostega časa;
-	skrb za lastno zdravje;
-	toleranca in fairplay v življenju in športu;
-	razumevanje in solidarnost.
Udeleženci so sodelovali izmenično v športnih aktivnostih:
-	košarki;
-	pohodništvu;
-	kolesarjenju;
-	nogometu;
-	plezanju;
-	golfu;
-	plavanju;
-	lokostrelstvu
in delavnicah:
-	Človekove pravice;
-	Razlike med spoloma;
-	Hiša iz opek;
-	Most med ljudmi;
-	Mesto mojih sanj;
-	Agresivno obnašanje;
-	Prepoznavanje agresivnosti;
-	Kdo sem jaz.
Srečanje je potekalo pod pokroviteljstvom predsednika države Milana Kučana, ki je na srečanje poslal poslanico.
Vrhunec srečanja je bil v petek, S.maja, ko se je osrednje prireditve udeležil namestnik ministra za šolstvo in šport R Slovenije dr.Pavel Zgaga, direktorica Urada slovenske nacionalne komisije za UNESCO ga. Zofija Klemen Krek in številni drugi gosti.
Po prireditvi so se mladi pomerili v poulični košarki.
Costi naše šole so si ogledali Ptuj in Maribor, bili so na enodnevnem izletu na Pohorju, v kurentovi delavnici in na Rujski Gori.
Melani Centrih, prof.
MEDNARODNI KONGRES V SARAJEVU
Enaindvajsetega julija sem se skupaj z Jernejem Vregom, Eminom Muratovičem in našo mentorico Darjo Rokavec odpravila na prvi mednarodni otroški kongres Otroci so steber sveta v Sarajevo. Tja smo se odpravili kot predstavniki naše šole in obenem tudi Slovenije. Odpravili smo se z velikimi pričakovanji, a obenem so se nam porajala številna vprašanja, saj nismo vedeli, kaj nas čaka. Že takoj po pristanku na letališču smo naleteli na prvo oviro. Kljub obljubljenemu spremstvu nas ni pričakal nihče, toda kaj hitro smo se znašli, saj stoji taksi na vsakem vogalu.
Po namestitvi v študentskem domu Nelariči smo se pričeli spoznavati z ostalimi udeleženci kongresa. Naslednje jutro, ob uradni otvoritvi kongresa, smo izvedeli, da so prisotni tudi otroci, katerih očetje so bili žrtve vojne. Prišli sta dve dekleti iz Malezije, dekle iz Francije in nekaj otrok iz Bosne. Prisotni so bili še mladi iz Luxemburga, Jugoslavije, ZDA, obeh delov Bosne (Federacija Bosne in Hercegovine ter Republike srbske) in dva predstavnika Italije. Med šestdnevnim bivanjem v Sarajevu smo se udeležili več okroglih miz, kjer smo govorili o štirih temah, o religiji, družini, medijih, šoli in njihovem vplivu na vzgojo otrok. Ob tem pa smo spoznali tudi ljudi in življenje v tej mladi državi, kije pretrpela toliko gorja. Spoznali smo, da niso ljudje, predvsem mladi, nič kaj drugačni od nas. Občudujem njihov pogum, s katerim se oklepajo prihodnosti, hkrati pa so obremenjeni s spomini na preteklost Zlagala
bi se, če bi rekla, da Sarajevo ne živi v povsem običajnem in živahnem vzdušju, a vendar nisem mogla prezreti številnih poškodovanih in porušenih objektov na obrobju mesta in spominskih tabel z imeni dijakov in profesorjev, žrtev vojne, ki visijo na vsaki osnovni in srednji šoli.
Ogledali smo si tudi Mostar, ki je bil skoraj v celoti porušen. Počasi ga obnavljajo. Ob tej priložnosti smo obiskali tudi otroško vasico, katere izgradnjo je omogočila vlada Egipta. V njej so našli dom otroci različnih starosti, ki so med vojno izgubili enega ali oba starša ali pa starši zanje niso sposobni skrbeti.
Na eni od okroglih miz smo se pogovarjali tudi o šoli, šolskem sistemu in profesorjih. V skupini so poleg nas sodelovali še predstavniki Francije, Luxemburga, BiH in Jugoslavije. Slovenci smo bili edini, ki se v šoli dobro počutimo in edini, ki nam šola poleg kvalitetnega izobraževanja nudi številne
možnosti za naš osebnostni razvoj.
Naše pozitivne izkušnje so ostali sprejeli z navdušenjem in jih vključili v zaključke, kijih bodo poslali vladam v svojih državah.
Upam, da smo uspeli prikazati tiste temelje, na katerih gradimo dobre odnose med dijaki in profesorji. Kongres se je zaključil s plenarnim zasedanjem in tiskovno konferenco, kjer smo predstavili svoje zaključke in si zaželeli nadaljnjega sodelovanja med šolami, udeleženkami kongresa. Po zaključni večerji smo se poslovili in si izmenjali naslove, saj smo stkali številna nova prijateljstva. Vsekakor smo preživeli nekaj lepih dni in upam, da bom še kdaj povabljena na kakšno podobno srečanje.
Simona Muršec
MEDNARODNI UNESCO TABOR V JUŽNI KOREJI
KAKO SEM ŠEL NA TABOR?
Bilo je nekaj dni po uspešnem zaključku mednarodnega UNESCO tabora, ki ga je organizirala naša šola.. Profesorica Centrihova me je obvestila, da sem kot predstavnik naše šole izbran za sodelovanje na 35. tradicionalnem taboru mladih, ki bo potekal v Ichonu, v Južni Koreji. Presenečen in zmeden sem zapustil pisarno, prepričan, da na Nacionalnem Unesco uradu ne bom izbran. Novico, da potujem v Korejo, sem izvedel na ekskurziji v Italiji.
Po vrnitvi so se začele intenzivne priprave na tabor, saj namen udeležbe ni bil izlet, ampak promocija Slovenije, navezovanje mednarodnih stikov, spoznavanje novih kultur, navsezadnje pa tudi zabava. Prvi sestanek je potekal v Ljubljani, kjer smo se udeleženci iz Slovenije spoznali in naredili prve načrte. Tako smo vsak po svoje v Vrhniki, v Sevnici, v Novem mestu in v Ptuju razmišljali o čim boljši predstavitvi, iskali sponzorje, na internetu iskali informacije o preteklih taborih, zbirali promocijski material, razmišljali o količini in vrsti prtljage in načrtu za potovanje.
NEKAJ O POTOVANJU
V torek, 18.7.2000, smo se zbrali na Brniku in čez dve uri poleteli proti Frankfurtu, kjer smo prestopili iz majhnega Adriinega letala na JumboJet korejske letalske družbe. Letališče je ogromno, saj je zaposlenih 65.000 ljudi in sreča, da smo imeli dve
uri časa, da smo pravočasno našli naš izhod za korejsko letalo. Na letalu smo bili edini z "okroglimi očmi” in počasi smo začeli dojemati, kako daleč gremo. Leteli smo na višini 12 km, kjer je bilo -60 stopinj, a v družbi korejskih stevardes in v udobnih sedežih smo se v letalu prav dobro počutili. Ko smo pristali v milijonskem Seulu, je bilo za nami že 15 ur potovanja in bili smo pošteno utrujeni. Bili smo neprespani, saj smo preskočili
srednjeevropski čas za sedem ur in v Koreji je že bil dan, ko ste v Sloveniji še sladko spali.
Na letališču je vsak imel pahljačo in mislil sem, da je to stvar kulture, saj je bilo letališče klimatizirano in pahljanje ni bilo potrebno. A ko smo stopili iz letališke zgradbe, smo doživeli šok. 90% vlažnost pri več kot 35 stopinjah je dajala občutek, kot da si v savni. Zalil nas je pot, roke sem imel vse lepljive, komaj sem dihal. Potu sem
se rešil šele, ko sem prišel izpod prhe v klimatizirani sobi olimpijskega Parktela, kjer smo se nastanili prvo noč, ker se tabor še ni začel.
Sobo sem si delil s Tonijem in dvema udeležencema iz Šri Lanke. Zaradi časovne razlike prvo noč nisem mogel spati, zato sva s Tonijem odšla na ogled okolice Parktela in naletela tudi na druge udeležence tabora in takoj smo se zapletli v pogovor, seveda v angleščini, ki je bil tudi uradni jezik tabora. Po neprespani noči smo se odpravili z organiziranimi avtobusi proti taboru, kije bil dve uri vožnje iz Seula.
ŽIVUENJE V TABORU
Ko smo prispeli v tabor, sem razočaran ugotovil, da takšna neugodna klima ni posledica nenormalno gostega prometa v Seulu, saj je bilo tukaj, v naravi, še huje. Po zraku so letali roji kačjih pastirjev, iz tal se je zaradi nekaj dežnih kapljic kadilo kot iz dimnika in nasploh je bilo vse v meglici od sopare.
Kompleks tabora je bil zelo velik. Vključeval je stavbo za bivanje fantov, stavbo za bivanje punc in še eno stavbo za bivanje, ki so jo zadnjo noč napolnili udeleženci drugih taborov, ki so potekali istočasno. V glavni stavbi sta bili dve večnamenski dvorani, avla, ki je služila za družabne namene, in pisarne. Uporabljali smo lahko igrišča za nogomet, košarko, odbojko in tenis- ampak ne prav pogosto, ker naša slovenska srca niso mogla
normalno delovati v takšni klimi. Okolica kompleksa je seveda bujno zelenela in vse je bilo lepo urejeno.
Dobili smo urnik, se nastanili in naša dva tedna bogu za hrbtom sta se začela. Razdelili smo se v 6 skupin, v vsaki skupini približno 12 ljudi, vsakemu v skupini so dodelili funkcijo - leader, reporter, fel-lowship member, kitchen baby, action leader... Jaz sem postal novinar in očitno mi spanje ni bilo usojeno, kajti novinarji smo delali ponoči, ko so drugi sladko spali. Ob 6.30 zjutraj, ko meje zbudila glasna korejska glasba, ki mi jo je točno v glavo usmerjal zvočniK montiran nad mojo posteljo, sem mislil, da sanjam. Komaj sem prišel na zborno mesto, kjer smo imeli jutranjo telovadbo. To se je ponavljalo vsako jutro in še zamuditi nismo smeli, ker smo dobili kazenske naloge. Ro razgibavanju nas je čakal zajtrk- riž in vsaj 10 različnih močno začinjenih zelenjavnih mešanicTudi za kosilo smo dobili riž. Le kaj je bilo za večerjo? Spet riž In tako seje ponavljalo, dokler nismo udeleženci iz Evrope prosili direktorja, če lahko vsaj za zajtrk dobimo kakšen košček kruha. In tako smo praznovali, da smo dobili kruh, praznovali pa smo tudi, ko smo bili v konferenčnih dvoranah, ki so bile klimatizirane.
Ves dan smo bili zaposleni,saj smo aktivnosti zaključevali okoli desetih zvečer, zaspati pa poskusili precej po polnoči, ker smo se vsi v kampu razumeli in se zelo zabavali v skupni družbi.
Letošnje leto je leto miru in tema našega tabora je bila Peace is in our hands. Vsak dan smo imeli konference na to temo, izdelovali zastave miru, sredi Seula zbirali podpise za mir v svetu in se hkrati zelo zabavali. En dan smo posvetili delu na prostem. Vsaka skupina je izdelala tradicionalen korejski kip, ki smo ga na tradicionalen način tudi krstili z riževim vinom.
MOJA SPECIALNA SKUPINA
Dva dni pred zaključnim festivalom smo se razdelili v skupine, ki so se odpravile po Južni Koreji. Moja skupina je šla na sever, na vojno območje med S in J Korejo, ki sta uradno še v vojni. Tam ne živi nihče, razen vojske. Vse je v barikadah in v vojaških postojankah. Gibanje je priporočeno samo po cesti, ki je tudi omejena z žičnato ograjo, saj so naokrog minska polja. Tukaj ne najdeš niti riževih polj, ki so sicer povsod.
Veliko ljudi je umrlo med gradnjo cest. Bili smo v rovih, ki sojih Severnokorejci kopali v sedemdesetih, da bi lahko napadli Južnokorejce. Pogovarjali smo se z žrtvami min, ki so nam pripovedovale svoje tragične zgodbe. Veliko ljudi ima sorodnike v S Koreji, s katerimi se ne smejo videvati.
Spali smo v zapuščeni stavbi na tleh. Po cesti so švigale podgane, v čevlju sem našel miš, nad vhodom smo imeli gnezdo lastovk. Ko pa smo šli spat, sem okoli sebe naštel 50 muh, ki smo se jih poskusili iznebiti tako, da smo spraznili 7 velikih
embalaž insekticidov. Kopalnice ali stranišča ni bilo, kaj šele telefona. Misija seje nadaljevala v Seulu, v UNESCO-vi stavbi, kamor so prišle tudi ostale skupine.
SEUL
Seul je mesto, ki živi 24 ur na dan. Vsepovsod so stolpnice, skozi mesto vodijo cestne desetpasovnice, v prometu vlada kaos. Zvečer, ko smo se peljali z javnim avtobusom, smo povozili človeka, a je šofer kar nadaljeval z vožnjo in to s 120 km/h skozi mesto. V mestu je prisoten ameriški vpliv - veliko je "tast food" restavracij in če se nismo najedli v taboru, smo se lahko vsaj v mestu. Živijo v svetu visoke tehnologije, ki je mi še ne poznamo.
SLOVO
Na zaključnem festivalu je sodelovalo 200 udeležencev. Izdelovali smo zmaje, pahljače, igrali na tradicionalne korejske instrumente, predstavili svoje države, kulturo in običaje, izmenjavali vtise z udeleženci iz drugih treh taborov in se zabavali. Zvečer so nam Korejci pripravili poslovilni večer s korejsko glasbeno skupino, ki je ustvarila odlično vzdušje, a z grenkim priokusom, saj smo se že poslavljali.
Zjutraj smo se kot vedno zbrali v avli, a tokrat s prtljago. Izmenjali smo si naslove in se odpravili na vse konce sveta.
Le Slovenci, Mozambičani in Mehičanka smo ostali,
ker še nismo imeli letala. Slovenci smo v taboru pustili najmočnejši vtis. Vsi so nas občudovali, ker smo bili zelo aktivni. Sam sem bil novinar, voditelj kulturnega večera, vodja dela na prostem, vodja skupine na severu dežele...Direktor tabora nas je vzljubil. Vsem nam je podaril svoje vizitke in nas povabil prihodnje leto spet ter dejal, da je na takšnih, kot smo mi, prihodnost sveta.
Letalo za domov smo imeli šele čez tri dni. Bivali smo pri dveh Korejcih, ki smo ju spoznali v taboru. Razkazala sta nam vse najlepše dele Seula, kolikor nam je čas dopuščal. Bilo je res nepozabno. Napočil je dan za odhod. Najraje bi kar ostal. Vsi smo bili žalostni, obljubili pa smo, da se vrnemo. Rot je bila naporna, dolga več kot 20 ur in kakšnih 12000 km, pa tudi naš dan je že imel 31 ur. Polni vtisov, novega znanja in z novimi prijateljstvi smo prispeli na Brnik.
Tudi “slovensko slovo “je bilo težko, saj smo se odlično razumeli. Še Korejci so težko razumeli, da smo Slovenci tako povezani in da smo spletli tako trdno medsebojno prijateljstvo, čeprav se pred tem taborom nismo poznali in smo se srečali le dvakrat.
Korejci so drugačen narod. To so ljudje, ki so vedno nasmejani, ne glede na razpoloženje, vedno pripravljeni pomagati in zelo delavni. Po rasti so majhni in za nas vsi enaki, a po vsakodnevnem druženju sem ugotovil, da si le niso tako podobni. Njihovo življenje temelji na tradicionalnih
vrednotah, ki so nam težko razumljive. Koreja je velika Topla greda", polna mrčesa na eni strani, pa tudi država z bogato kulturo in zgodovino ter bujnim rastjem na drugi strani.
Štirinajstdnevno bivanje v nam daljni deželi in doživetje njihove kulture je v meni pustilo globoke sledi. Navezal sem toliko prijateljstev, da se lahko odpravim kamorkoli po svetu.
Mitja Ogrinc
DEBATNI KLUB PTUJSKE GIMNAZIJE
Debatni klub je projekt na ravni države, v katerem se po principu izločanja med seboj pomerijo ekipe dijakov v argumentiranem razpravljanju na določeno temo. Tekmovanje se začne z regijskimi turnirji, nadaljuje z medregijskimi in konča z državnim tekmovanjem. Dve prvouvrščeni ekipi se pomerita v slovenskem parlamentu. Dijaki se na debatna tekmovanja pripravljajo na šolskih debatnih krožkih. V krožkih pripravljajo temo oziroma trditev, ki je skupna vsem debatnim klubom in jo oblikuje Zavod za kulturo dialoga. Trditve, o katerih se razpravlja, so vedno aktualne in omogočajo tako argumente za kot tudi proti. Debaterji se pod vodstvom mentorjev in mentoric na trditev pripravljajo več mesecev, saj morajo znanje o določeni problematiki poglobiti. Prebirajo različno gradivo in iščejo argumente za in proti na določeno temo. Debatno skupino sestavljajo
trije dijaki. Skupine se vedno pripravijo tako za zagovorniško stran kot za negacijsko stran, ne glede na to, kakšno je njihovo osebno prepričanje o problemu. Tako na turnirjih trditev v enem debatnem krogu zagovarjajo, v naslednjem pa ji oporekajo. Debate sodijo sodniki in sodnice, ki ocenjujejo argumentacijo, kvaliteto podpor, organizacijo govorov in stil. Zmaga skupina, katere argumentacijska logika je boljša in doslednejša. V šolskem letu 1999/2000 je debatni krožek Gimnazije Ptuj organiziral medregijsko debatno tekmovanje na temo: Državljani in državljanke Slovenije bodo z vstopom v Evropsko unijo imeli višji nivo socialnih pravic Dijaki Sva run Bajec, Rok Grdiša in Dejan Levanič, ki so zastopali barve ptujske gimnazije, so bili tako dobro pripravljeni in prepričljivi, da so na tekmovanju zmagali. Udeležili so se tudi državnega tekmovanja in si
ogledali zaključno debato v parlamentu.
Debatni krožek bo deloval tudi v šolskem letu 2000/ 01. Dijake vabimo k sodelovanju, saj se s pomočjo debate naučijo govorništva, s katerim svoje znanje argumentirano, organizirano in prepričljivo predstavijo in obvladajo strah pred javnim nastopom. Pridobijo si strpnost, ker je potrebno prisluhniti in razumeti argumente drugače mislečih. Poglobijo pa si tudi razumevanje in občutljivost za probleme in dileme današnjega sveta.Tako se dijaki kalijo v kritične, ozaveščene posameznike in posameznice, občutljive za stiske sodobnega človeka, marginalne skupine, dileme in izzive, ki jih pred nas stalno postavlja hitro spreminjajoča se sodobna družba.
Vida Otič, prof. filozofije
TOSKANA - POKRAJINA TISOČERIH GRIČEV
Vsi smo nestrpno čakali odhod v deželo dobre hrane, vina, umetnosti in prijaznih ljudi. V ranih jutranjih urah smo se odpravili proti Ljubljani in do italijanske meje ter naprej proti Pisi.To mesto zaznamuje svetovno znani poševni stolp na Trgu čudežev, kjer sta katedrala in baptisterij. Po ogledih smo imeli nekaj časa zase, da si je lahko vsak ogledal tisto, kar mu je bilo najbolj pri srcu.
Pot nas je vodila do Lucce, majhnega mesteca, obdanega z obzidjem. Se čas za malico in odbrzeli smo proti Firencam. In kaj zanimivega smo videli? Najprej smo občudovali kopijo Davidovega kipa nad Firencami. Preko pokritega mosta čez reko Arno smo prišli v samo mestno jedro. Videli smo katedralo St. Maria del Fiore, stavbarja Arnolfa di Cambia iz 13. stoletja, ki je četrta največja katedrala po velikosti v Evropi. Spoznamo jo po čudoviti fasadi in zelenega, belega in rdečkastega marmorja. Kupola je bila dokončana šele v 18. stoletju. Nasproti nje stoji baptisterij, ki se ponaša z zlatimi vrati, na katerih je upodobljeno Kristusovo življenje (Rajska vrata).
V Firencah stoji frančiškanska cerkev St. Croce, v kateri je grob Michelangela, glavno ladjo pa krasi leseni strop.
Po kulturnih ogledih je vsak zase raziskal magične ulice, polne zlatarn, modnih butikov, restavracij...Na koncu seje vsak znašel na tržnici, kjer se je za vse našlo kaj primernega.
Naslednji dan smo se po skromnem zajtrku
odpravili v galerijo Ufizzi. V njej velja izpostaviti slike velikih mojstrov Giotta, Cimabueja, Rafaela, Botiticellija....
Ko se sprehajaš po mestu, se ne moreš načuditi vsej lepoti in veličini stavb, ki sojih predniki zapustili Italiji. Žalostno je le to, da ko stopiš v katedralo, kjer moraš obvezno biti pokrit preko ramen, na vsakem metru stoji avtomat, kamor lahko vržeš kovance, da slišiš molitve ali petje...Tako katedrale že dolgo ne služijo več svojemu prvotnemu namenu, ampak z njimi na veliko zaslužijo. Na drugi strani pa so množice revnih ljudi, ki beračijo na cestah, ker nimajo kruha za svoje otroke.
Estera Korošec, Irma Brodnjak
GIMNAZIJCI - VODNIKI PO GRIČIH TOSKANE IN ZELENE UMBRIJE
Od 1. do 4. junija so bili dijaki ptujske gimnazije, ki se učijo italijanščino, in tisti, ki se zanimajo za zgodovino, umetnostno zgodovino in geografijo, na popotovanju po srednji Italiji, ki smo ga zastavili tako, da so bili dijaki čimbolj aktivni in samostojni. Pobuda za to potovanje je prišla od dijakov, ki se kot drugi tuji jezik učijo italijanščino in so si želeli obiskati Italijo, spoznati njene lepote in priti v neposreden stik z ljudmi, ki jim je italijanščina materni jezik.
Dijaki so se na ekskurzijo ob pomoči profesorjev-mentorjev temeljito pripravljali, preštudirali veliko gradiva (v slovenskem, angleškem in italijanskem jeziku), izdelali referate in jih na ustreznih lokacijah predstavili vsem udeležencem (bilo jih je 40!). Pozornost so posvetili etruščanski, rimski in srednjeveški zgodovini in zgodovini umetnosti, obenem pa so z zanimanjem opazovali okolico in ugotavljali geografske značilnosti pokrajine. Natančneje so si ogledali mesta Perugio, Cortono, Sieno in Mantovo. Poleg spoznavanja bogate kulturne dediščine so lahko dijaki, ki se učijo italijanski jezik, preverili in utrdili svoje znanje jezika in pri sporazumevanju z domačini pomagali tudi svojim sošolcem.
Dijaki so ob takem načinu dela pridobili poleg znanja tudi veliko spretnosti v komuniciranju, javnem nastopanju, pokazali so veliko mero iniciativnosti in si tako pridobivali in utrjevali samozavest, ki jim bo v življenju še kako potrebna.
Po prihodu domov smo izvedli anketo, kjer so dijaki izrazili svoje vtise, občutke o potovanju. Vsem seje najbolj vtisnila v spomin Siena s svojim znamenitim osrednjim Trgom il Čampo, kjer vsako leto potekajo tradicionalne konjske dirke (il palio), s katerimi živi celo mesto. Tudi Cortona, mestece na griču, je s svojim srednjeveškim videzom in etnološko prireditvijo, kjer so prikazali utrip življenja obrtnikov, pustila prijetne vtise. Prvi sprehod po ostankih etruščanske akropole, mesta in nekropole v Marzabottu je udeležencem ekskurzije po noči na avtobusu prijal in vsem, ki potujejo tam mimo, priporočamo, da se ustavijo.
Mantova je poslastica za ljubitelje umetnosti. S svojimi zakladi v Palazzo Ducaleje navdušila tiste, ki so uspeli priti do vstopnice, saj seje izkazalo, da si je treba vstop za skupine zagotoviti z rezervacijo že mesece prej.
Tako zastavljen projekt, kjer se dijaki učijo na svojih izkušnjah, sami vodijo proces, prinese prav gotovo drugačne, boljše rezultate kot klasično zastavljeno turistično potovanje s profesionalnim vodstvom. Če dijakom omogočimo, da zavzeto sodelujejo in oblikujejo učni proces oziroma dejavnost, potem lahko uresničimo znani kitajski pregovor: Kar slišim, pozabim, kar vidim, si zapomnim, kar naredim, razumem in znam.
Marija Meznarič, prof, Jasna Regent, prof.
GEOGRAFSKI IN ZGODOVINSKI TABOR V FARI
Zgodaj zjutraj, S.maja, smo se mladi nadebudni geografi in zgodovinarji odpravili na tabor v Faro, v bližini Kočevja. Po sprejemu v Centru šolskih in obšolskih dejavnosti smo se nastanili v sobah, kjer so nas seznanili s programom in hišnim redom. Preostanek dneva smo geografi izkoristili za delo na terenu, kjer smo preučevali prsti, medtem ko smo zgodovinarji spoznavali zgodovino tega območja tako, da smo preučevali literaturo, si ogledali kraj in organizirali predavanje gospoda dr. Južniča, ki nam je povedal veliko zanimivega o Kostelu in Kostelcih.
Naslednji dan smo se odpravili na celodnevni pohod, ki je bil zelo naporen, a hkrati tudi poučen. Ogledali smo si grad Kostel, stari mlin na reki Kolpi in viseči most - ilegalni prehod s Hrvaško.
V sredo zjutraj smo se odpeljali v Kočevje na ogled muzeja.Tukaj smo se seznanili s celotno zgodovino Kočevja in Kočevskega, nato smo si ogledali še posebno razstavo o Janezu Bleivveisu. Popoldne
smo preučevali značilnosti bližnjega potoka Nežica. Naslednje dopoldne smo se lahko preizkusili v naslednjih športih: lokostrelstvu, plezanju po umetni steni in raftingu. Slednje je bilo za nas še posebej zanimivo in zabavno. Najbolj pogumni so se na koncu tudi zmočili v mrzli reki Kolpi. Popoldne smo celotedensko delo prenesli na plakate in se pričeli pripravljati na predstavitev. Ker je bil to naš zadnji večer, smo se zbrali ob tabornem ognju, kjer smo prepevali še pozno v noč.
V petek dopoldne smo predstavili svoje delo in plakate tako zgodovinarji kot geografi. S težkim srcem, pa vendar veseli, da bomo videli Ptuj, smo se odpravili domov.
Na tem taboru so z nami delali in uživali tudi profesorji: M. Meznarič, J. Terbuc, B. Šijanec in B. Rokavec Za potrpežljivost in pomoč se jim najlepše zahvaljujemo.
Nadja Dobrijevič, Nina Jakomini
OIA
je mednarodni projekt, kije namenjen načrtnemu okoljskemu osveščanju in izobraževanju v osnovnih in srednjih šolah. Eko šola povečuje zavest in skrb za človeka, vključno z varovanjem zdravja, graditvijo medosebnih odnosov in skrbi za okolje in naravo. V ta projekt je vključena tudi naša šola. V tem času smo izvedli naslednje dejavnosti: v sodelovanju s podjetjem Čisto mesto smo pripravili dva ekološka otoka za ločeno zbiranje odpadkov. Po nekaj mesecih so dijakinje izvedle anketo, s katero so ugotavljale, koliko dijaki ločujejo odpadke.
Mladi raziskovalci so se ukvarjali s problemi pitne vode v Evropi, z radonom v bivalnih prostorih, s prehrano mladih, z antioksidanti v vinu, z vplivi dejavnikov na razpad vitamina C, z lymsko beriliozo in s svincem v našem okolju. Nekatere izmed teh nalog so dijaki zaključevali na ekološkem raziskovalnem taboru v Štrku. Izsledke svojih del so predstavili na Eko bazarju v Ljubljani.
Vsako leto posvetimo posebno pozornost tudi svetovnemu dnevu Zemlje, 22. aprila. Dijaki so v teh treh letih na ta dan opozarjali z naslednjimi prireditvami: s pesniško besedo, glasbo, spomladanskim cvetjem in plakati so v mestu mimoidoče opozarjali na nujnost harmoničnega bivanja z naravo. V preteklem letu so dijakinje izvedle plesni nastop na temo odtujenosti in bližine med ljudmi. V tem šolskem letu pa smo pripravili razstavo. S fotografijami, ilustracijami in filmom smo
prikazali naš odnos do okolja, s plakati smo predstavili nekaj svetovnih ekoloških problemov in problemov v Sloveniji. Prav tako smo predstavili nekaj drobnih nasvetov, kako lahko v vsakdanjem življenju prispevamo k ohranjanju narave.
Ker pa se skrb za naravo prične v okolju, kjer prebivamo, želimo, da bi pouk potekal v čistih in urejenih učilnicah. Vendar pa se moramo zavedati, da mi soustvarjamo svet, v katerem živimo, in da je od nas odvisno, kako bomo živeli.
Naj zaključim z mislijo indijanskega poglavarja: Ni si človek izmislil tkanja, ki mu pravimo življenje -človek je samo drobno vlakno v njem in če ne bo ravnal z njim kot prijatelj s prijateljem, bo skupaj z njim uničil tudi sebe.
Zdravka Pernek, prof.
KAKO SE POSVEČATI
v v
ANGLEŠČINI
ANGLEŠKI LITERARNI TABOR
(CŠOD Medvedje Brdo, 25. - 29. oktober 1999)
Ponedeljek
Da bi se bolje spoznali, smo poiskali svoje "partnerje" s pomočjo oglasov Osamljena srca. Pogovarjali smo se o jezikih sveta, spoznali, koliko jih obstaja in kakšna je njihova razporeditev po kontinentih.
V literarni delavnici smo razmišljali o stvareh, ki nam veliko pomenijo.
Torek
Na zemljevid Evrope smo razvrstili indoevropske jezike. Da bi bolje razumeli nastanek angleščine in vplive drugih jezikov nanjo, smo sestavili kratek pregled angleške zgodovine. Ustvarjali smo svoje barvne pesmi, v katerih smo izražali svoja občutja. Čisto za konec smo prikazali slovenski šolski sistem, Mati pa nam je podrobno predstavil britanskega, tako da smo ju lahko primerjali.
Sreda
Govorili smo o vplivih na angleški jezik danes. Ugotavljali smo, katere besede v angleščini so izposojenke, in iz katerih jezikov so.
Primerjali smo britansko in ameriško angleščino. Na jezik so vplivali tudi posamezniki; mi smo omenili Geoffreya Chaucerja.
Popoldne smo se odpravili na sprehod, katerega namen je bil zbrati vtise iz narave in jih prenesti na papir v obliki impresionistične pesmi.
Četrtek
Interpretirali smo tri pesmi:
VVilliam Shakespeare: Sonnet 130;
Robert Burns: A Red, Red Rose,-VVilliam Butler Veats: The Lake Isle of Innisftee. Ves teden smo imeli na voljo sodobne angleške romane in revije v bralnem kotičku.
Aleksandra Pal, prof.
ANGLEŠKI
LITERARNI
VEČER
Pričelo se je z literarnim taborom. Pod budnim očesom mentorjev, profesorice Aleksandre Pal in angleškega asistenta Matta Singerja, smo se naučili marsikaj novega. Prijetno je bilo ustvarjati v naravi in razmišljati o preprostih stvareh, na katere ob vsakdanjih skrbeh pozabljamo.
Družili pa smo se tudi po taboru. Pripravili smo dva literarna večera in izdali glasilo.
Beseda je tista, ki združuje ljudi. Našo skupino je združila angleška beseda. Tako smo na nov, drugačen način spoznavali sami sebe in drug drugega. In rodile so se pesmi...
Stanka Letonja
IZ GLASILA COLOURS OF OUR LIVES ob angleškem literarnem večeru decembra 1999:
THE BLUE SONG
It doesnt need much for something or someone To make you feel sad and unhappy.
It ca n take only a word.
Or not evena vvord. Even looks ca n teli much.
If people only thought for a second Before acting or saying something -Things orfeelings could be totally different.
But most of the time that second ta kes Justtoo long.
Aljaž Novak
I'm screaming,
And the rain is falling on me,
It is vvashing my screams,
That in the end, so pure and true.
There's only me.
Throvvn in this cold, mean vvorld With hundreds of eyes starring at me,
I stili can’t see,
The light is blocking my darkness
And my eyes are vvombs
Waiting for something to be planted in them.
I love rain,
It washes my pain...
Nuša Urbančič
THE RED SONG
What are the things I love?
I love happiness, joy and I love sadness,
I love people, animals and nature,
And I love love itself.
And why I love love?
Because of hereyes,through vvhich 1 see the black and vvhite vvorld In colours,
Because of her mouth, out of vvhich are coming sounds of Ufe,
Because of the feeling of happiness at her tran-
quility,
Because of ali that and a million things more, With vvhich she makes me perfect.
Nuša Gajšek
THE VVORLD OUTSIDE MY VVINDOVV
I’ vvatching outside my vvindovv on the Street..
Ali I see is darkness... It's so dark out there... just like in my thoughts
trn thinking aboutthe darkness oftime in vvhich vve are caught..
Into the darkness that was made by us.
I feel insecure I feel afraid
I don't like that darkness... I want a nevv daylight for me ... for ali of us.
Feararound me isgrovving from hourto hour.from day to day...
I vvant a nevv sky and on it 111 put a nevv moon, nevv stars and nevv Ufe.
Ali I vvant is to get some peace and some nevv birds vvhich are going to sing about nevv hope. Tomorrovv is not so far away that vve couldnt change some things and make them better.
Nuša Gajšek
ENGLISH LfTERARV EVEN1NG
SKOTSKI VEČER -BURNS'S NIGHT 24. januar 2000
Kako predstaviti Škotsko, to skrivnostno, lepo deželo, ki ob otožnih zvokih škotskih dud vzburi našo domišljijo, ko pomislimo na divjo pokrajino ter njeno tragično preteklost?
Škotska je... dežela z meglicami obdanih dolin, gora in jezer, kamnitih utrdb in gradov.
Škotska je... dežela klanov, tartana in viskija. Škotska je... dežela lepe, nesrečne kraljice Marije. Škotska je... dežela pesnika Roberta Burnsa.
Aleksandra Pal, prof.
Po uspelem angleškem literarnem večeru smo pripravili še škotski večer, ki je potekal v vzdušju Burnsove poezije ob mislih na oddaljeno Škotsko. Z zvoki kitare se je začetna negotovost umaknila zvokom poezije. Beseda je dobila svojo moč Najbolj nas je presenetil sramežljivi Matt, kije zapel na Škotskem priljubljeno pesem Flovver of Scot-land in tako pričaral pravo "škotsko” vzdušje.
Sara Bauman
Škotski večerje bil prav poseben. Skrbno smo se pripravljali in postavili domiselno sceno. Tisti večer smo se zbrali - nekateri z majhno, drugi z veliko tremo.Vse seje odvijalo kot po maslu...do napetega prizora s škotsko kraljico Marijo in angleško kraljico
Elizabeto. Aljaž (Elizabetin svetovalec) pozabi besedilo! Ko ga Stanka (kraljica Elizabeta) končno spomni, se že vsi, tako nastopajoči kot gledalci, smejimo.
Napetostjo počasi popustila in večer se je prijetno zaključil.
Sandra in Tamara Jankovič

An evening appropriately named "Colours of our IIves” began with students offering their impres-sions inspired by the beautiful, remote surround-ings of Medved. Follovving this, the students read out their songs pertaining to different colours -'The colours of our lives".
The climax to this literary soiree came vvith the students' rendition of old British masters: Shakespeare, Burns and Veats, concluding vvith the contemporary Irish poet Seamus Fleaney.
Matt Singer, the English language assistant
BURNS S NIGHT
Though none of the students performing had ac-tually ever been to the country, a small hali in Ptuj was at the heart of Scotland on this night.
The short history of the tartan land was expertly narrated and the readings attempted in the diffi-cult Scots accent vvere a joy to behold.
Ali in ali, a thoroughly entertaining and valuable addition to the students’ learning of English. Or should I say Scottish!
Matt Singer, the English language assistant
POGOVOR Z MAHOM SINGERJEM

/' o
Vemo, da si bil v generaciji panka in da si tudi sam bil panker. Ali nama lahko poveš kaj o tem?
Ko seje začel punk, sem imel 13 let. Takrat sem bil ravno v letih, ko se želiš z nekom identificirati in to je bilo to. Takrat je bilo lepo biti mlad in imel sem se dobro.
Ali si se s tem upiral avtoritetam (učiteljem, staršem...)?
Ja, takrat rabiš nekaj takega (smeh), čeprav ni bilo samo zato.
Kako so to sprejeli starši?
Brez problema. Tetka" iz Nove Zelandije mi je pri 14 ponudila cigare, ki sem jih poskusil in ko meje pri tem videla mama, ni nič komplicirala. Starša sta mi pustila kar veliko svobode. Mama mi je rekla, da mi zaupa, da lahko delam po svoji presoji, le pred trdimi drogami naj se varujem. Oče je bil strog Škot in sem se ga na začetku kar malo bal, a ko sem si pri štirinajstih preluknjal uho, skoraj sem ga zgrešil (smeh), seje le smejal.Tudi pri petnajstih, ko sem si naredil tatto, mi nista nič rekla. Glede tega sta bila kar v redu.
Kaj pa danes? Mimogrede, koliko si star?
Star sem 36 let, kar se mi zdi zelo čudno, saj se še vedno počutim zelo mlad. Glede punka, punk je stvar mladih in jaz ga imam še vedno rad. Mislim, da nisem nikoli odrastel. Niso pomembna leta, ampak koliko starega se počutiš.
Včasih se mi zdi, da so nekateri 18-letniki starejši od mene. Sicer družba od mene pri teh letih pričakuje, da bi se ustalil in si ustvaril družino. To je tudi slaba stran mojega načina življenja - toliko potujem, da enostavno ni mogoče imeti družine.
Ja, vemo, da si veliko potoval. Kje ti je bilo najbolj všeč?
Trenutno mi je najbolj všeč v Sloveniji, ker tu pač sem. Drugače pa mi je bilo zelo všeč v Avstraliji. Tam sem bil 2 leti in mogoče bi tam takrat tudi ostal, a sem se moral vrniti in dokončati študij, poleg tega pa sem želel videti še veliko sveta.
Ali iščeš prostor, kjer bi se lahko ustalil?
Ja, vendar ga še nisem našel. Pa tudi nekoga, s komer bi se ustalil(smeh).
Ali si bil že poročen?
Uradno še ne, ampak na Nizozemskem sem živel s svojo punco šest let, tako da je bilo to skoraj, kot bi bil poročen.
Ali Imaš otroke?
Ne, a upam, da jih bom kdaj imel, vendar je to zelo težko zaradi mojih pohajkovanj po svetu.
Na svojih potovanjih si delal že veliko stvari. Katere? Ali si tudi učil?
Ja, v Nemčiji sem že učil. Pripravljal sem študente na izpit. Drugače pa sem bil že pleskar, gradbenik, dekorater, varuška (slednje delo je bilo najtežje).
Kakšni se ti zdimo ptujski dijaki?
Individualno vas imam vse rad, a ko ste vsi skupaj v razredu, je to že druga zgodba(smeh). Nisem ravno človek, ki bi znal ustvariti trdo disciplino.
Kaj pa tvoje mnenje o Slovencih?
Slovenci so mi všeč, večinoma sem imel z njimi same lepe izkušnje. So pošteni, prijazni in odprti. Zdi se mi, da si vedno najdejo čas, da so prijazni s tabo. Razlikujejo se od Nemcev (tam sem nazadnje živel), ki si bolj prizadevajo za materialne dobrine.
Ali govoriš kateri tuji jezik?
Neeeee, samo angleško. Angleško razumejo
povsod, tako da si Angleži lahko privoščimo malo lenobe glede tega. Bi pa se rad učil tuje jezike, predvsem španščino. Naučil sem se nekaj besed jezika vsake dežele, kjer sem bil, (s ponosom) tudi slovenščine.
Najljubša knjiga, film, glasba?
Različno, najljubša knjiga je ta, ki jo ponavadi berem, trenutno je to Henry Miller, naj filma sta Trainspotting in Pulp fiction, glasba pa mi je všeč vsa.
Kaj meniš o drogah pri mladih?
Verjamem v svobodno izbiro. Osebno ne bi imel nič ilegalnega, saj to le še bolj pritegne ljudi. No, pri mladih je drugače. Mogoče ni dobro, če je vse legalizirano. Glede tega občudujem Nizozemsko, kjer imajo takšne stvari zakonsko lepo urejene. Mislim, daje na splošno alkohol dosti hujši problem kot marihuana. Sicer pa so droge v družbi že od nekdaj prisotne, moramo pač najti pot med njimi...
Tvoje sporočilo mladim?
(Nekaj časa razmišlja..)
Ne mislite, da stvari postanejo lažje, ko od rasteš.
Res da vedno več veš, a manj razumeš. Mogoče je najbolje, če se niti ne trudiš razumeti...
Nuša Urbančič, Vasja Strelec
A DIPLOMA
V letošnjem šolskem letu se je tudi Slovenija priključila državam, ki izvajajo mednarodno veljaven izpit aktivnega znanja nemškega jezika. Izpit je potekal istočasno ne le na slovenskih šolah, ampak po vsem svetu.
Da je tudi naša šola med štirimi izbranimi v Sloveniji, smo izvedeli šele v jeseni in lotili smo se intenzivnih priprav. Večina udeležencev izpita se je udeležila tudi tabora na Medvedjem brdu. Najprej smo se taboru na vse kriplje upirali, na koncu pa smo se upirali vstopu v avtobus, ki bi nas moral peljati proti Ruju. Ob tem ste morda pomislili, da smo imeli podaljšane jesenske počitnice, pa ni bilo tako. Učenci smo bili razdeljeni v štiri skupine in tako je potekal tudi naš delavnik. Prof. Dobrinka Voršič nam je pomagala naše občutke, želje in ideje v obliki eseja preliti na papir. Seveda smo morali pri tem paziti na slovnična pravila. Znanje iz slovnice nam je pomagala osvežiti prof. Slavica
Bratuša. Vaje iz bralnega in slušnega razumevanja pa je vodila programska učiteljica Marina Benkardt iz Nemčije, ki že drugo leto poučuje na naši šoli. Tako nam po napornem dnevu nihče ni zameril sproščujoče zabave.
Na Poljskem se učenci za izpit pripravljajo štiri leta, tedensko imajo osem ur nemščine. Mi smo se pripravljali le tri mesece in po izpitih je 22 dijakov naše šole nestrpno čakalo na rezultate vse do dne,
ko nam je svetovalec iz Nemčije, gospod Helmut Sauermann, sporočil, da je izpit opravilo vseh 22 dijakov. Še z večjim ponosom pa smo sprejeli novico, da smo preizkus opravili prav vsi udeleženci iz Slovenije, kar se je zgodilo prvič v zgodovini nemške jezikovne diplome.
Jerneja Kokol
POTOVANJE SKOZI CAS
Vtisi z lanskoletnega tanzenberškega tabora
V projektu IAAC sodeluje pet držav članic Alpe Adria: Hrvaška, Češka, Slovaška, Avstrija in Slovenija. Vsako leto učenci in mentorji posameznih držav, ki so vključene v projekt, preživijo en teden v državi gostiteljici. Lansko leto je to bila Avstrija oziroma šola izTanzenberga.
Namen enotedenskega projekta je izpopolnjevanje tujega jezika, spoznavanje mladih iz sosednjih držav ter se naučiti, izvedeti kaj novega o temi, ki je vsako leto na novo izbrana in ponavadi zelo zanimiva. Lanskoletna tema IAAC projekta je bila: POTOVANJE SKOZI ČAS. To pomeni, da je bilo delo sedmih skupin, v katere si se prijavil sam, povezano s časom. Pri arheologiji so na primer iskali stare posode, kosti;... pri biologiji so ugotavljali, kaj vse se v naravi lahko zgodi v eni minuti, kako ljudje zaznavajo čas, če nimajo ure... Imeli smo skupino, ki je na to temo posnela kratek film. Pri kemiji smo za izdelavo mila in papirja uporabili že sto let stare metode.
Seveda pa ni bilo delo v skupinah vse, kar smo počeli, tudi zabave in sprostitve je bilo dovolj. Hodili smo na krajše izlete v bližnja mesta (Celovec, St.
Veit), imeli smo zanimiva predavanja, kot recimo: kaj čas sploh je, če je možno potovati skozi čas in če je možno zgraditi časovni stroj. Zvečer smo bili prosti, da smo si lahko ogledali okolico, igrali košarko, se kopali v jezeru itd. Zadnji večer pa smo imeli veliko IAAC zabavo.
Ves teden smo govorili o času, a smo kljub temu pozabili, kako hitro mine čas, ko si v dobri družbi in ni trenutka, ko bi ti bilo dolgčas.
V bistvu smo se komaj začeli zares spoznavati, postajati pravi prijatelji, ko je prišel zadnji dan, zadnji večer in potem naslednje jutro tudi slovo od enotedenskega "uživanja"
Doživetja tega tedna ne bodo nikomur hitro zbledela, saj polžjega tekmovanja ne snemaš vsak dan, prav tako tudi ne koplješ po zemlji z namenom, da boš našel nekaj zares starega, sam ne izdeluješ mila ali papirja in tudi ognja ne požiraš vsak dan.
Marko Petek, Branko Knaževič in jaz smo se na tem taboru imeli res prijetno.
Mateja Pislak
US VOVAGES FORMENT U JEUNESSE

Lepo je, kadar dijaki lahko v praksi preverijo pri pouku pridobljeno znanje.
Učenci, ki se učijo francoski jezik, so že večkrat potovali v Francijo, spoznavali njene naravne lepote in kulturne znamenitosti. V že tradicionalnih izmenjavah z učenci francoske gimnazije iz pokrajine Vendee so spoznavali utrip življenja v tej deželi, navezali so tesnejše stike s svojimi vrstniki in tako preverili in obogatili svoje jezikovno znanje.
V	okviru evropskih projektov Comenius-Lingua E so septembra dijaki naše šole predstavili svoj projekt z naslovom Slovenske jedi ob praznikih. Doma so zbrali gradivo, pripravili plakate z recepti v francoskem jeziku. Razstavili sojih všolski jedilnici francoske partnerske šole. Vzbudili so veliko zanimanje. Svoje znanje francoščine so preizkusili tudi v krajevni pekarni, ki pripravlja kruh in pecivo na tradicionalen način. S prijazno prodajalko je stekel pogovor, posebej zanimivo je bilo izvedeti, kaj domačini jedo ob posebnih priložnostih .
V	College Anatole France pri Parizu so naši dijaki predstavili Slovenijo, našo šolo in se sproščeno pogovarjali o temah, ki so blizu mladim. Navezali so prijateljske stike in se dogovorili za dopisovanje. Po vrnitvi domov so udeleženci izmenjave zadovoljni pripovedovali o svojih izkušnjah svojim sošolcem in jih motivirali za učenje francoskega jezika in delo v evropskih projektih.
Učenje za življenje je vodilna misel naših projektov. Jasna Regent, prof.
OBISK ŠOLE V LES HERBIERSU
V ponedeljek zjutraj smo se polni pričakovanj in razburjenja usedli na avtobus, ki nas je popeljal v Les Herbiers. Upali smo, da se bomo srečali s svojimi prijatelji, kar smo nekateri tudi uresničili ob prihodu na šolo.
Sprejel nas je ravnatelj šole in nam skušal pojasniti, zakaj ni naša izmenjava potekala, kakor smo se sprva dogovorili. Potrudil seje in je govoril nekoliko počasneje ter razločno, da smo ga lažje razumeli. Na kratko smo se mu predstavili in mu opisali naše dosedanje izkušnje s podobnimi projekti, ki potekajo na naši šoli. Izrazili smo tudi naš interes po mednarodnih izmenjavah in sodelovanjih.Tako eni kot drugi smo izvedeli nekaj novih stvari o šolskem sistemu ter splošni razgledanosti pri nas in v Franciji. Ugotovili smo, da nekaj, kar bi lahko imenovali popoln šolski sistem, ne obstaja.
Po zaključenem formalnem delu smo v šolski jedilnici razstavili naše izdelke in se priključili ostalim učencem pri kosilu ter družabnem klepetu.
Simona Muršec, Damir Kelenc
ja
L k.
Sprejel nas je ravnatelj šole in se z nami pogovoril o našem skupnem projektu. Pri tem smo se vsi potrudili in uporabili naše znanje francoskega jezika.
V šolski jedilnici smo razstavili plakate, ki smo jih pripravili za naš projekt Tradicionalne jedi ob praznikih.
Ob prihodu na šolo smo se srečali s svojimi prijatelji in dopisovalci, kateri so nas lansko leto obiskali v Sloveniji.
ŽIRAFA IZ NANTESA
Sobota
Danes je bil naš drugi dan v Franciji. Nahajamo se v Nantesu. Že včeraj smo si bežno ogledali center mesta in poskusili eno izmed specialitet francoske kuhinje: palačinke, po francosko "crepes", danes pa smo dobili dve uri časa, da si mesto sami ogledamo. Razdelili smo se v več majhnih skupinic in se ločili. Naša skupinica (štiri dekleta) je zavila v veliko trgovino v centru mesta, kjer si našel vse, od hrane in oblačil do ljubkih kartic in knjig... Dve uri sta minili, kot bi mignil in že smo se morale vrniti na dogovorjeno mesto.
Nekaj minut za nami so prispeli fantje in začeli razburjeno pripovedovati o tem, kar so videli. To bi naj bil ogromen črn človek, lutka, ki seje zbudila in jedla na mestnem trgu. Na začetku jim nismo verjeli, saj vemo, kako bujna je včasih njihova domišljija, a potem so rekli, da so vse posneli s kamero. Zaradi trdnih dokazov smo jim morali verjeti (in se tepsti po glavi, ker tega nismo tudi same doživele). A na našo srečo show še ni bil končan...
Nedelja
Končno vemo, kaj se dogaja. Preko lokalnega časopisa, letakov, pa tudi z malo povpraševanja, smo izvedeli, da imamo veliko srečo, saj smo se v Nantesu, za francoske razmere malem mestu, kjer se ponavadi ne dogaja veliko, znašli ravno v času spektakla potujoče gledališke skupine Royal de Luxe. Ta skupina vsaki dve leti pripravi novo predstavo, temelječo na izvirni ideji. Letos so si zamislili ogromne lutke, od katerih je vsako upravljalo deset do petnajst ljudi, ki so sedeli na visokem, premičnem odru in vlekli razne žice in vrvice, s pomočjo katerih so upravljali manjše gibe lutk, za večje premike pa so uporabili celo žerjav. Tako so spletli zgodbo, ki je očarala gledalce, med katerimi je bilo veliko otrok. Njihove oči so se svetile od navdušenja nad ogromno žirafo z mladičkom in njunim pastirjem, temnopoltim fantom, visokim
približno dvajset metrov. Lutke so bile izdelane do najmanjše podrobnosti: mežikale so, premikale glavo in ude, kot da bi bile žive. Žirafi sta množico, ki se jima ni hotela razmakniti, celo popljuvali, nato pa elegantno stopili dalje in mahali z repom ob hoji. Mladiček je na začetku predstave bil ločen od mame in ko jo je ponovno zagledal, je stekel k njej s hitrostjo 20 km/h.
Predstavo je spremljala množica ljudi. Prebijati se skozi množico pa je bilo skoraj tako brezupno kot na kakšnem rock koncertu. Vzporedno s predstavo lutk seje dogajalo še marsikaj drugega, a žal zaradi gneče nismo mogli videti plesa na zanimivo afriško glasbo. Vrhunec in tudi zaključek spektakla je bil v nedeljo okrog šeste ure zvečer. Obe žirafi in njun pastir so se še zadnjič sprehodili skozi množico gledalcev, saj jih je že čakala ladja za odhod. Uspeli smo sijih še enkrat ogledati čisto od blizu, preden so odpluli v sončni zahod, proti svoji domovini, Afriki, ali pa novim predstavam naproti.
Množica se je počasi razšla, z njo smo šli tudi mi. Vse dogajanje smo posneli s kamero, ogromnih žiraf človek pač ne vidi tako hitro.
Nina Jurešič, Nuša Urbančič
i
-v V
OBISK PARIŠKE ŠOLE
V sredo, 20.9.2000, smo se z mentoricama odpravili na Plače de le Defense, kjer naj bi obiskali eno izmed pariških šol. Ko smo prispeli, smo se spraševali, kje naj bi ta bila, ko pa so vse okrog same stolpnice. Počakali smo Jacgueline, učiteljico francoskega jezika na tej šoli, ki nas je mimo vseh stolpnic pospremila do nekega gradbišča z velikimi kontejnerji. Razložila nam je, da so to začasne učilnice in da je velika stavba, ki smo jo lahko videli zraven, nova šola. Ko smo prišli na dvorišče, je bilo še vse mirno, ker je še trajal pouk. Ko pa je zvonilo za odmor, se je na prosto usula gruča učencev vseh starosti in narodnosti. Obkrožili so nas in komaj smo prišli do razreda, ki nas je gostil. Prvo uro pouka smo s pomočjo videokasete predstavili Slovenijo in nekatera naša mesta, tudi Ptuj. Razdelili smo se tudi v skupine in razglabljali, v francoščini seveda, o raznih splošnih temah in se pri tem zelo zabavali. Drugo uro smo bili pri geografiji, kjer je profesor ob zemljevidu razlagal, kje leži naša majhna država - Slovenija, ki je Francozi v večini ne poznajo. Obisk smo zaključili v skupinski sobi, kjer so nas postregli s pecivom in pijačo in nam pokazali nekaj plesnih korakov. Po fotografiranju in izmenjavi naslovov smo se poslovili, saj je bilo treba ujeti metro.
Mitja Ogrinc, Jernej Vreg
Naši mentorici v družbi ravnateljice francoske šole v sprejemni sobi, kjer so nas pogostili s pecivom in pijačo
Pri problemih nam je z razumevanje na pomoč priskočila Jacgueline
Versailles	Musee du Louvre - spalnica Ludvika XVIII.
OGLEDI PARIZA IN OKOLICE
Eifflov stolp - po dolgem čakanju v vrsti smo bili zelo veseli, ko smo se z dvigalom pripeljali na vrh stolpa. Tam se nam je odprl razgled na vse strani Pariza, ki mu ni bilo videti konca.
Versailles - ogledali smo si tudi grad Ludvika XIV. - sončnega kralja. Po ogledu gradu smo se sprehodili po agrarnem parku, kije bil poln cvetja.
Na našem potepanju po Franciji smo med drugim obiskali tudi Musee de Louvre. Včasih je ta dvorec služil kot dom številnim plemiškim družinam, danes pa je muzej. V njem nas je najbolj prevzelo pohištvo zgodovinskih osebnosti, predvsem sta to bili Napoleonova jedilnica in sprejemna sobana ter spalnica Ludvika XVIII., ki je vsa v modrem žametu.
Emauela Žunkovič, Andreja Kunčnik
NASMEHNIIE SE ZIVUENJU
Intervju s Celine Doucet
Lani si učila na Madžarskem. Kako to, da si se letos odločila za Slovenijo?
Ko sem dobila ponudbo za delo, o Sloveniji nisem vedela nič. Direktor Albance francaise na Madžarskem (kjer sem takrat delala), mi je rekel, da je Slovenija zelo lepa. Druga možnost je bila Poljska, a jaz sem se odločila za Slovenijo in sploh mi ni žal.
Si pred tem že veliko potovala?
Samo med počitnicami. Poučevanje odraslih je bilo moje prvo delo po končani univerzi. Pred tem sem poleti opravljala različno delo. Sicer pa sem univerzo končala hitro, že z 22 leti, saj me je zelo vleklo v tujino.
Koliko let še nameravaš tako potovati?
Ne vem še. Čim več.
Kaj si pa študirala?
Tettre moderne". To je študij francoskega jezika, kjer imaš vsega po malo: zgodovino, slovnico, veliko literature itd. Zadnje leto pa sem študirala poučevanje francoskega jezika za tujce. Študij mi je bil všeč in nisem obžalovala, da sem se odločila zanj.
Ali rada poučuješ?
Odvisno od tega, kakšni so učenci. Vsako poučevanje je zelo utrujajoče in vzame ti veliko energije. Učenje iz knjige, od strani do strani, se mi zdi dolgočasno, boljše je učenje skozi igro. Pri tem pa je potrebno sodelovanje obeh strani - učenca in učitelja.
Kaj misliš o svojih učencih tu, na gimnaziji?
So zelo odprti, talentirani in simpatični. Všeč mi je solidarnost v razredih. V francoskih šolah takšne solidarnosti ni. Zal, saj bi ravno to moralo biti eno osnovnih pravil v razredu.
Kakšni se ti zdijo Slovenci nasploh?
Zelo lepo te sprejmejo, so radodarni, topli, preprosti, nasmejani, tolerantni in zelo prijazni. Če so ljudje simpatični, to dobro vpliva na mnenje, ki si ga ustvariš o celi državi. Nisem še imela negativnih izkušenj.
Se ti zdi življenje v Sloveniji drugačno od življenja v Franciji?
Ja, tu je življenje mirno in počutim se bolj varno kot v Franciji, kjer se moraš kar naprej ozirati čez ramo. Francozi so tudi bolj nestrpni, neradi čakajo
v vrsti in niso tako tolerantni kot Slovenci. Tukaj vse teče bolj mirno, lahko se res spočiješ. Tudi moj brat misli tako, po tem ko meje obiskal. Napisal mi je, da imam res srečo, saj sem odkrila pravi "otoček miru"
Kateri kraj v Sloveniji ti je najbolj všeč?
Ruj. Všeč mi je tudi Rran, čeprav je mogoče malo preveč italijanski za moj okus.
Kakšna je tvoja življenjska filozofija, da te vedno vidimo tako nasmejano?
Nasmehni se in življenje seti bo nasmehnilo nazaj. Saj sem tudi jaz včasih slabe volje. Včasih pač padaš in padaš, a ko pristaneš, se moraš pobrati in začeti znova. Včasih je potrebno umreti, da se lahko ponovno rodiš.
Ali imaš veliko stikov s prijatelji iz Francije?
Da. Z najboljšo prijateljico si vsak dan pošiljava e-maile, pa tudi z drugimi ostajam v stikih.
Si poročena?
Poročena, s tremi otroki... (smeh)
Ne, nisem. O družini kaj veliko niti ne razmišljam. Želim si videti še veliko sveta. Mogoče bi imela kaj
otrok čez kakih 10 let, toda poročila se verjetno ne bom.
Kakšni so h/oji načrti za naprej?
V začetku julija se bom vrnila v Francijo, kjer me čaka poletno delo. Službe za naslednje leto še nimam, a to me niti ne skrbi, saj sem prepričana, da jo bom našla. Rada bi spet šla delat v tujino.
Kakšne knjige bereš?
Všeč mi je Balzac (francoski pisatelj iz 19. stol.) in F. Sagan, ki je moderna pisateljica.
Kakšno glasbo poslušaš?
Poslušam rock ( v ponedeljek grem na koncert Pearl jam!), les chansons franpoises - francoske pesmi, všeč pa mi je tudi klasična glasba in opera.
Kateri je tvoj najljubši film in igralec oziroma igralka?
Najbolj mi je všeč francoska komedija Le Pere Noel est une ordure. Mojega najljubšega igralca pa verjetno ne poznate, je Francoz Pierre Arditi.
Imaš kakšno sporočilo za naše dijake?
Nasmehnite se in življenje se vam bo nasmehnilo nazaj!
Nuša Urbančič
Na naši šoli se lahko odločamo za učenje različnih tujih jezikov. Angleščini, nemščini, francoščini, italijanščini in latinščini se je letos pridružila še ruščina.
Za ruščino smo se odločili predvsem zaradi želje obvladati še eno pisavo, spoznati še en slovanski jezik, znati nekaj “drugačnega”, saj ruščina pri nas ni tako razširjena.
Poučuje nas profesorica Tatjana Richler, dobivamo pa se vsak ponedeljek sedmo ter osmo popoldansko uro in se trudimo naučiti čim več novega. Ker nas je v razredu malo, je delo sproščeno in se večino stvari naučimo že v šoli, tako da nam učenje ruščine doma ne jemlje veliko časa. Naša
prva naloga je, da dobro osvojimo novo pisavo-cirilico.
Pri urah vadimo branje in pisanje, začeli pa smo spoznavati tudi že rusko slovnico. Poslušamo tudi zvočne posnetke, da lahko slišimo "pravi" ruski jezik iz ust "pravih Rusov”. Profesorica nam prinese tudi naslove internetnih strani, tako da lahko ircamo tudi po ruskih straneh.
Dijaki smo navdušeni in upamo, da bomo tudi mi šli kdaj na kakšno ekskurzijo v Rusijo in da bomo lahko poleg jezika spoznali še njihov način življenja.
Andreja Belšak
KTO TllACAH HE 3HAHO-A flVPAK HMTAKD.
- Hana, h y>Ke yivieio HuraTb!
SONCE, ROŽE IN POEZUA!
Uterama delavnica
Zbudilo me je jutranje sonce in mi naznanilo začetek novega dne. Ko sem se znašla na ulici, sem najprej zavila v pekarno po rogljič, nato pa sem odšla v šolo. Danes imamo literarni večer. Ves teden sem razmišljala, katere pesmi bom izbrala za današnji večer. Ustvarjanje poezije je zame vedno nov izziv. Vsaka pesem je del kozmosa, ki me obdaja. Na papir strnem svoja občutja, misli, prepričanja. V trenutku, ko beležim svoje misli, imam neizmeren občutek enotnosti s svetom. Razpeta sem med nebom in zemljo in veselim se novih trenutkov, ko se rojevajo moje pesmi. Ne potrebujem dejanj in realnega sveta, dovolj mi je domišljija, ki me odnese v neznane razsežnosti. Upam, da razumete moje videnje poezije. Henry Miller je v enem od svoji romanov napisal tele vrstice:
“Pri pisanju ni najlepše to, da sediš in zapisuješ besedo za besedo, dodajaš opeko k opeki, marveč je vse tisto prej, kopanje temeljev, ki poteka v tišini, v vsakršnih okoliščinah, v sanjah in pri budni zavesti. V dveh besedah med nosečnostjo."
Rada imam literarne večere, kjer drugim berem
svojo poezijo. Mogoče se kdo najde v mojih pesmih in premaga svoje demone, žalost, obup....Ko govorim svoje pesmi, sem z njimi eno, popolna celota. Moje pesmi so resnične, so nekaj mojega, meni nekaj najlepšega, ker so mi in mi bodo vedno stale ob strani. Ko se bom hotela spominjati ali pozabljati, bom odprla predal, jih znova prebrala ali vzela nov list in svinčnik in se prepustila toku življenja.
Spominjam se enega izmed literarnih večerov. Dan pred njim nas je Maja fotografirala, ker smo na sceno dali naše fotografije. To je bilo ravno pred letom dni. Turoben november. Razveselilo me je da, bomo imeli večer poezije, popestril bo meglen in mrzel dan. Uro pred nastopom smo bili vsi živčni, ker nismo vedeli, če nam bo uspelo vse izpeljati tako, da bo vsak zadovoljen s samim seboj. Vsem je uspelo. Bili smo zadovoljni in srečni. Občinstvo je ploskalo. Obrazi veselja in navdušenja.
Zaspala sem z nasmeškom na obrazu in sanjala o malem princu.
Estera Korošec
POT SONCA DO SRCA
Že lep čas na gimnaziji literarno ustvarja skupina dijakov. Druži nas skupen interes - ljubezen do poezije. Sprva smo se dobivali tedensko. Naši cilji so bili spodbuditi k ustvarjalnosti tudi ostale, oblikovati kriterije za vrednotenje, izpopolniti govorno nastopanje ter spodbuditi pozitivne dejavnike samovrednotenja. Skupina je bila na začetku našega ustvarjanja večja, vendar smo kasneje kljub zmanjšanemu številu nadebudno nadaljevali. Na začetku šolskega leta smo objavili literarni zbornik in ob njegovi objavi pripravili tudi literarni večer. Sledilo je še nekaj literarnih večerov. Na vse smo se pripravili tako, da smo dela prebirali, analizirali in vrednotili zbrane prispevke.
Dobili smo občutek, da so bili obiskovalci mnenja, da so vsi literarni večeri pripravljeni na enak način. Tu so se žal zmotili, saj je bil vsak literarni večer nekaj posebnega. Pesemska tematika je bila izbrana iz želja literatov. Na podlagi tematike so bile izdelane tudi scene. Sledil je zadnji literarni večer. Po pogovoru z literati sem dobila občutek, daje bil ta literarni večer poziv h krajšemu premoru. Tematika tega večera je bilo minevanje, s katerim smo želeli nakazati konec. Željo po tem, da se za nekaj časa umaknemo in se vrnemo polni novih moči, kajti poeziji ni konca.
Stanka Letonja
POT SONCA DO SRCA
Novo jutro je. Dlani spuščam na rjuhe preteklih noči. Žgem praznino in lepim skupaj delce tihote. Gledam ga. Opazujem njegove korake. Mojo pot hodijo. Kričim... Človek, ustavi se, mu pravim, pa me ne sliši. Pot ga vodi naprej. Tako samotna se mi zdi, zato jo posujem s peskom. Majhni drobci ležijo drug ob drugem in objemajo svoja skoraj nevidna telesa. On pa še kar naprej premika svoje utrujene noge. Ne ustavi se. Niti za trenutek noče odpreti svojih omamljenih oči. Nikamor se noče ozreti. Ne naprej in ne nazaj. Dovolj mu je peska... nato oblikujem vodo. Na gladini njene čistosti sedi. Spreminja obliko rok. Nanje riše tanke prste. Daljši so in njih konice so ostrejše od prejšnjih. Premami me dihanje njegove kože. Izseliti se želi iz nje, pa ni dovolj rojen. Občutim njegov strah in zebe me. Gledam žile, kako se stiskajo k njemu, da bi jih ogrel. On pa ne upa... in dalje teče moje vode. Na dnu najde črn tulipan svoje sedanjosti. Pretežek je, zato pade na tla. Kako nalahno zažari, ko se dotakne konca. V eni sami točki se zbere trenutek. Želja po večnost ga zavaja. In takrat se zlomi. Gledam ga, kako počasi izginja. Kako ni več on. Nekdo drug je. Ob meni leži njegovo prazno telo. Prebodene roke mi polaga med prste in se utaplja. Pogled mu umira za težkimi vekami. In bivanje ga
boli. Nekoč nasmejan obraz je skril za temnim hodnikom preteklosti. Zakaj? Ravno sedaj, ko sem mu pokazala, da so lahko jagode tudi več kot rdeče in da je sonce bolj rumeno, kot je mislil. Ampak prepozno je. Čaka ga samo še konec. Upam, da ta konec ni danes. Pa tudi ne j utri in dan zatem. Kajti nisem še gotova. Želim mu narisati nasmeh na obraz, pa čeprav vem, da ga preveč boli... Solze ljubkujejo njegov obraz, ko se s prsti dotika mojih ustnic. Objame me in ko se s solzami dotakne mojega obraza začutim, da se večnost izteka. Kot voda usiha. Kaplja z kapljo se njegovo telo lušči od današnjega dne. Morda bo na koncu poti le doumel, zakaj je tako. Zakaj sta najini življenji tako drugačni. Jaz bom ostala, da bom narisala svojo smrt... ampak ob pravem trenutku. Da bom lahko nekoč v drevo svojega življenja vklesala, da je hotel ujeti srečo. Da je hotel sončico ob sebi. Toda sončica je ostala. Zanj. Da mu poišče navidezno pot od svojega sonca do njegovega srca. In takrat bo ponovno rojen. Pa čeprav samo v spominu njegove male sončice
Stanka Letonja
PO BOGOMILINIH IN ČRTOMIROVIH POTEH
Slavistično društvo Slovenije in Zavod Republike Slovenije za šolstvo sta že tretjič pripravila nagradni izlet za najuspešnejše tekmovalce in njihove mentorje na '23. vseslovenskem tekmovanju v znanju materinščine za Cankarjevo priznanje. Z Gimnazije Ptuj sva bila povabljena z mojo mentorico, prof. Dušanko Pešec. Voditelj, prof. Silvo Faturje izlet naslovil: Po Bogomilinih in Črtomirovih poteh.
Pred halo Tivoli v Ljubljani seje v petek, 19. maja, zbralo dvajset dijakov z mentorji, družbo pa so nam delali predstavniki Slavističnega društva in Zavoda za šolstvo. Odpeljali smo se na Bled, kjer smo na otoku poslušali Prešernove verze o Bogomilini in Črtomirovi sreči. Sledil je kratek postanek na Blejskem gradu in vožnja do Bohinjske Bistrice. Dr. Joža Mahnič, živahen in iskriv osemdesetletnik, nam je odkril delček svojega bogatega znanja o Prešernu. Po rodu Bohinjec nas je povedel na vsa prizorišča Krsta pri Savici v svoji dolini. Med svoje pripovedovanje je vpletel razne zgodovinske in geografske zanimivosti.
Načrtovan vzpon na Ajdovski gradeč je zaradi dežja žal odpadel, zato smo si zadnjo Črtomirovo postojanko pred usodnim spopadom ogledali kar iz doline. Težko smo si zamišljali, da je danes z bujnim gozdom porasel grič nekoč bil utrdba, vendar obstajajo arheološki dokazi o njej. Črtomira smo zopet srečali pri cerkvici sv. Janeza Krstnika ob obali Bohinjskega jezera. Tukaj gaje našel ribič,
mu pregnal črne misli in ga prepeljal čez jezero. Zroči v temne globine vode smo občudovali Prešernovo mojstrsko primerjavo Črtomirovega notranjega boja z vojskovanjem somov pod spokojno gladino.
Sledil je sprehod do Savice, kjer so visoka snežišča napolnila mogočni slap, katerega pršenje nam je preprečilo spust do kraja krsta. Divjanje vode se ni kakor v pesnitvi ustavilo v tolmunu pod slapom, temveč je bobnenje razpenjene reke odmevalo po vsej soteski. Za prebiranje verzov tako ni bilo priložnosti in vsak jih je podoživel sam.
Zvečer so nam organizatorji v domu SOD v Bohinju pripravili slavnostno večerjo z gosti in podelitvijo nagrad. K svečanosti je prispevala tudi gospa Jerca Mrzel, ki nam je zapela nekatere Prešernove pesmi. Ob zaključku nam je položila na srce, naj le prebiramo našega največjega pesnika in druge avtorje, saj ob tem zorimo in bogatimo svoje izražanje.
Naslednji dan smo obiskali Prešernovo rojstno hišo v Vrbi, kjer nas je presenetila izvirna gledališka interpretacija Poezij. V sosednji Žirovnici smo se sprehodili po aleji znanih gorenjskih umetnikov z doprsnimi kipi Finžgarja, Čopa in Jalna. V Kranju smo si ogledali Prešernovo hišo, kjer je poet preživel svoja zadnja leta, in v Prešernovem gaju položili šopek na njegov grob. Za lepo doživet zaključek izleta smo se Prešernu poklonili še sami nagrajenci z recitiranjem njegovih verzov. Razšli smo se
prešerne volje zaradi doživetega in s spoznanjem, da še premalo poznamo skrite kotičke svoje domovine in bogastvo naših literarnih ustvarjalcev.
Črto Kreft
dno KREFT, naj dijak leta 2000
Tako kot druge gimnazije po Sloveniji tudi naša vsako leto izbere maturanta, ki se je v svoji generaciji najbolj odlikoval. Letos je bilo veliko uspešnih dijakov, med njimi je bil najboljši Črto Kreft.
Ker je Črto kot nalašč primeren za klepet ob kavi, smo prav z veseljem izkoristili enega izmed lepih jesenskih dopoldnevov (beri uro pouka) in ga
povprašali o njegovem življenju v in izven šole. Matematične izraze je začel reševati že v plenicah in ko je shodil, je svoje znanje samo še nadgrajeval. Za udeleževanje na tekmovanjih ni bilo nikoli ovir. Tako je v sedmem razredu naloge za Vegovo priznanje rešil kar v bolnišnici. V osnovni šoli je začel igrati violino in se kasneje priključil godalnemu orkestru, katerega član je še danes. Svoje pevsko( ne pivsko® znanje sedaj izpopolnjuje 'v zboru Sv. Viktorina. Na prvi izlet v planine je šel v tretjem razredu, in sicer na Boč. Ta težek podvig je pustil v njegovem življenju globok pečat, saj so gore še danes njegova velika ljubezen. Med vikendi si zato rad vzame prosti čas za pohod, pozimi pa za smučanje.
Verjetneje eden izmed redkih dijakov, ki niso imeli straha pred srednjo šolo. Enkrat se je celo zgodilo, da je goljufal. Zaradi varnostnih razlogov ne bomo navedli predmeta. A to nespodobno dejanje opravičuje dejstvo, da tam goljufajo vsi!
Letošnje počitnice je dobro izkoristil. Skupaj z dijaki drugih šol je deset dni preživel na Danskem, kjer so poleg ogledov imeli tudi dva večera za predstavitev Slovenije po regijah. Črto je Ptuj zagotovo predstavil v najboljši luči, saj je ob reklamnem gradivu postregel tudi zvinom in hrano. S starši je štiri tedne preživel na morju, v Istri, kjer seje kratkočasil s knjigami. Bral je rad že kot otrok, vendar je, tako kot večina, v gimnaziji zelo malo posegal po leposlovju. Sedaj, ko nima več
obveznega čtiva, pa mu branje predstavlja zabavo (in tako bo tudi z ostalimi, a ne?).
Črto je prav prijeten fant, ki rad pleše, posluša glasbo, najraje iz 70. in 80. let. Zato je na vprašanje, kdaj bi se rad, če bi se še enkrat rodil, odgovoril, da deset let prej, ker bi tako lahko hodil na koncerte v 80., če bi mu pa ostalo le še mesec dni življenja, bi se podal na Triglav. Prijateljev mu ne manjka, saj rad navezuje nove stike in spoznava ljudi, čeprav je včasih težko narediti prvi korak. V srednji šoli je postal samostojnejši, naučil seje sprejemati ljudi in njihovo mnenje, od njih pa pričakuje iskrenost. Svoboda odločanja je po njegovem v življenju najpomembnejša. Letos se je vpisal na študij matematike, ki mu je nedvomno pisan na kožo. Svoje znanje bo zagotovo dobro prenašal na mlajše generacije, jim matematiko približal in jo naredil prijaznejšo. Študentska leta si predstavlja z obilo zabave, več prostega časa in neodvisnosti. Izpit za avto? To je bilo zanj največje veselje!
Črto je po naravi skromen človek, prijeten za pogovor in družbo. Nadpovprečen uspeh ga ne obremenjuje, kaj šele, da bi navzven pokazal, kaj nosi v svoji "brihtni glaVci".
Nina Jurešič,
Katja Filipič,
Boris Bombek,
Lena Koter
PAA GENSVN, DANM6RK! (Nasvidenje, Danska)
Društvo slovensko-danskega prijateljstva je letos v septembru že petič organiziralo študijsko potepanje po Danski za izbrane maturantke in maturante vseh slovenskih gimnazij. Čeprav je bil izlet nagrada za uspešno končano srednjo šolo, smo morali vanj tudi sami vložiti nekaj truda, iznajdljivosti, poguma in predvsem dobre volje. Že vsa leta potovanja uspešno vodi predsednik društva, g. Igor Gruden. Po dolgi in utrujajoči vožnji smo se nastanili v šoli - folkehojskole - v Askovu, majhnem trgu sredi polotoka Jylland, kjer smo ostali štiri dni. V tem času smo si ogledali največje peščene plaže v Evropi na otoku Romo, slikovito staro mesto Ribe in muzej na prostem v drugem največjem danskem mestu Aarhusu. Ob večerih smo poslušali predavanja o danskem šolstvu in državni ureditvi, nekaj šolskih ur pa smo preživeli skupaj z danskimi vrstniki v bližnjem kraju Vejen. Sprejel nas je tudi tamkajšnji župan. Seveda ni manjkalo zabave. Povzpeli smo se na najvišji danski vrh, Ejeer Bavnehoj, ki meri 170 m, in se razigrali v Legolandu. Peti dan smo odšli proti vzhodnemu delu države, na otoke. Navdušile so nas izjemne cestne povezave med njimi. Kjer so nekoč vozili trajekti, se danes pnejo dolgi viseči mostovi, pod nekim prelivom pa je celo predor. Most med otokoma Fyn in Sjelland je dolg 18 km, povezava s Švedsko pa je še daljša. Kljub temu pa na Švedsko trajekti še vedno vozijo, saj so nekakšne plavajoče brezcarinske cone. Posebej Švedi trumoma
nakupujejo na njih alkoholne pijače, za katere pri njih veljajo 100% davki.
Na poti smo se ustavili v Odensi, rojstnem kraju največjega danskega književnika EI.C Andersena. Njegova rojstna hiša je spremenjena v zanimiv muzej. Takoj po prihodu v Kobenhaven, glavno in daleč največje dansko mesto, smo odšli na večerni ogled. Postajalo je vse hladneje in ob znanem kanalu Nyhavn seje prilegla topla kava, ki nam jo je podaril naš vodnik.
Naslednji dan smo si ogledali danski parlament, se s študenti Borups hojskole potepali po mestu in se zvečer razvedrili v zabaviščnem parku Tivoli. Predzadnji dan smo odšli na sprejem v mestno hišo in se z njenega 105-metrskega stolpa razgledali po mestnih strehah. Popoldan smo spoznali še eno šolo, gimnazijo Norre, se sprehodili do kipa Morske deklice in obiskali slovensko veleposlaništvo.
Zvečer smo v Borups hojskole pripravili Slovenski večer. Zanj smo vadili vso pot, v Askovu pa smo že imeli generalko. Gostom smo predstavili slovenske pokrajine in ljudi, zapeli smo jim mnoge ljudske pemi, jim zaplesali in jih pogostili s slovenskim vinom in kulinaričnimi posebnostmi, ki smo jih prinesli s seboj. Razdelili smo veliko propagandnega gradiva in marsikdo je obljubil, da nas bo prišel obiskat.
Zadnji dan smo se iz Elelsingora, kjer stoji Elamletov grad, s trajektom zapeljali na Švedsko in nazaj,
nato pa začeli pot proti jugu. Ko smo se drugi dan dopoldan že bližali Karavankam, smo bili pošteno utrujeni, vendar avtobus ni bil tih. Napolnjevalo ga je veselo klepetanje in prepevanje ob kitarah, saj smo v teh dneh iz popolnih neznancev postali dobri prijatelji, nekateri morda še kaj več.
Črto Kreft
Dijaki, ki obiskujemo ure matematike na višjem nivoju, smo se na pobudo profesorjev odločili za intenzivne priprave na maturo v domu ŠOD Štrk. Potekale so od petka, 31. marca, do nedelje, 2. aprila. Pregledovali in reševali smo maturitetne naloge preteklih let, s poudarkom na vektorjih in kompleksnih številih. Bili smo zelo delavni, saj smo vtreh dneh nabrali nad 25 ur matematike. Za dobro vzdušje in delavno ozračje sta skrbela prof. Vesna Zmazek in prof. Stanislav Šenveter. Sledi dnevnik dogajanja:
Petek
Zbrali smo se ob 16. uri in skupaj z oskrbnico preleteli hišni red - nekateri smo ga slišali že tretjič - in se namestili v sobe. Nekateri so spali v Princeskinem dvoru, drugi pa kar pod Milim nebom. Profesorjema smo določili Čumnati. Le-ta nam nista privoščila oddiha, temveč sta nas kmalu sklicala v učilnici in pričela s predavanji. V učilnici Terarij smo se počutili prijetno, obdani z mnogimi pajkovci, paličnjaki in želvami. Po večerji smo vsi utrujeni pričakovali zaslužen počitek, vendartemu ni bilo tako. Zaradi našega plodnega sodelovanja sta nam profesorja poklonila dodatne tri ure izobraževanja. Noč smo preživeli v domu ob prijetnem igranju na kitaro, petju in plesu sta se pridružila tudi profesorja. Skupaj smo rajali in se veselili do poznih jutranjih ur.
Sobota
Eno uro pred zajtrkom smo spoznali naravno budilko v domu. Za prvi april sta si nas privoščila prikupen papagaj in njegov sotrpin neznanega porekla. Glasen koncert predirljivih krikov nam je pregnal še zadnje upanje na spanec. Po obilnem zajtrku je po naključju sledila spet matematika. Maturitetni orehi so nas dokončno prebudili in nas tako zaposlili, da smo prestavili kosilo kljub protestom naših želodcev. V svoji veliki prizadevnosti se je prof. Zmazkova med pomočjo eni izmed udeleženk ob zelo nazornem prikazovanju prostorskega problema celo pičila na njen tehnični svinčnik. Prva pomoč ni bila potrebna. Kuhar nam je pripravil slastno kosilo in po njem smo imeli športne aktivnosti. Nekateri smo plezali na umetni steni, drugi so kolesarili do Dornave, tretji igrali košarko, nekaj zanesenjakov pa je igralo šah. Prijetne minute so hitro minile in - uganite kaj! - znova smo sedli v Terarij in nadaljevali z glodanjem orehov. Paličnjaki so začeli ugibati, kaj je z nami narobe. Mi njihovega mnenja nismo delili, saj smo vedeli, da nas naslednji dan čaka preverjanje znanja.
Dočakali smo večerjo in po njej družabni večer, ki pa ni trajal dolgo, saj so sledile priprave v kopalnici in pred ogledalom za nočno življenje v bližnji Vili Monde. Podrobnejši spomini na tamkajšnje dogajanje so se tako globoko usidrali v naših spominskih celicah, da jih je sedaj zelo težko
priklicati na plan. Sledilo je nekaj kratkih ur poživljajočega spanja.
Nedelja
Sonceje stalo že visoko na nebu, ko je bila v domu še smrtna tišina, ki jo je tu in tam zmotilo kakšno smrčanje. Celo ptiča, ki smo ju v soboto dražili, sta pozabila na zamero in nam pustila spati. Slednjič je v spalnicah postalo presvetlo in počasi smo odtavali na zajtrk. Kuhar ni zmogel rezati kruha tako hitro, kot je le-ta izginjal v naših ustih. Nujno smo potrebovali dodatne zaloge energije, saj nas je čakal test. Zanj smo dijaki preuredili jedilnico, profesorja pa sta razmnožila naloge in jih razdelila. Vse je potekalo kot na pravi maturi. Naloge niso bile najlažje in nihče jih ni rešil brez potnega čela in napetega premišljevanja ob srepem gledanju v strop. Kljub vsemu so naloge bile rešljive, kar je marsikdo celo dokazal. Po preizkušnji smo zunaj nabirali nove moči, profesorja pa sta se spopadla
s popravljanjem nalog. Podrla sta šolski rekord, saj sta delo opravila v dobri uri in s tem dokazala, da so enotedenska izmikanja nekaterih profesorjev ob običajnih šolskih nalogah iz trte zvita.
Sledili so individualni razgovori o rezultatih. Nekateri so bili zadovoljni, drugi so ugotovili, da je bolje, če se matematiki na višjem nivoju odpovejo. Vsi pa smo bili mnenja, da nam dodatno delo nikakor ni škodilo, saj ga sami doma gotovo ne bi opravili v ta ko kratkem času. Po kosilu smo skupaj premleli dogajanje na taboru in ugotovili, da mora postati tradicionalen, saj gre za najboljšo možnost združevanja prijetnega s koristnim.
Na koncu bi se radi zahvalili obema profesorjema za požrtvovalno delo in obilo dobre volje, saj smo se na taboru tako dobro počutili predvsem po njuni zaslugi.
Črto Kreft
OBNOVITEV GIMNAZIJSKE INTERNET TOČKE 2000
Naša gimnazija seje pred dvema letoma odločila postaviti tako imenovano internet točko, ki bi naj gimnazijcem odprla pot do svetovnega spleta -interneta. Ideja je bila dobra, tudi dobro izvedena, vendar so do sedaj še neznani vandali iz neznanih razlogov, iz čiste objestnosti, uničili šolsko last.Tako smo do nedavnega bili odrezani od sveta. Ampak to obdobje ni trajalo dolgo, saj so se pojavili trije, do tedaj neznani učenci, ki so zadevo vzeli v svoje roke. Volja je bila, pooblastil pa ne. Sledil je dialog. Oni: "Lahko?"
Ravnateljica: “Lahko!!”
Tako so si izborili prostor v rumenem kabinetu, kjer so položili svoje čudežne roke na mrtve
računalnike. Po začetnih težavah, kijih ni bilo malo, je zadeva stekla kot po maslu in računalniki so bili "ozdravljeni". Že v treh tednih so bili na gimnazijskem hodniku trije funkcionalni računalniki. Fantje so upali, da se zgodovina ne bo ponovila, a pojavili so se naznani ubijalci miši, ki so bili še hujši in bolj poredni kot vandali iz prejšnje generacije. Zaradi mnogih smrtnih primerov teh klikajočih živalic prosimo vse lastnike kakšne izmed njih, da odvečne mladiče darujete za delo na gimnazijski internet točki. Če zraven ostalih vrtnin, kot so korenje in zelje, gojite tudi pili procesorje, ali če ima vaša babica na podstrešju kakšen stari disk, lahko darujete tudi katerega
izmed teh. Z darovalci se bomo potem dogovorili za posebne ugodnosti pri dostopu do računalnikov (možnost snemanja večjih datotek z interneta in podobno).
Toda fantje še niso omagali in v kratkem pripravljajo nov podvig: prihod še štirih računalnikov, ki bodo imeli svoje domovanje na nasprotni strani hodnika - ob rumenem kabinetu. In zapomnite si: vaši administratorji imajo vas radi (vsaj dokler so še tukaj).
Emin Muratovič, Sašo Kmetec, Boris Bombek
STROKOVNA EKSKURZIJA V MUENCHEN
Na naši šoli vsako leto organiziramo naravoslovno ekskurzijo v Munchen. Ta traja dva dni, udeležijo pa seje dijaki 2Jetnikov.
Prvi dan je namenjen ogledu nemškega muzeja - Deutsches Museum. V njem dijaki preživijo kar nekaj ur, saj si tam lahko ogledajo veliko tehničnih in naravoslovnih dosežkov. Vsak dijak lahko najde kaj zanimivega zase in tako preživi čas med starimi glasbili, fizikalnimi in kemijskimi laboratoriji, računalniki, letali in avtomobili, v rudniku.... Ogledajo si tudi ozvezdje- Planetarium. Poseben čar tega muzeja je namreč prav v tem, da dijaki lahko vse dosežke tehnike spoznajo ne le kronološko, temveč lahko tudi sami delajo poizkuse in se s tem marsičesa naučijo. Proti večeru se odpravijo v mladinski dom, po večerji pa se odpeljejo še na nočni ogled mesta in se nato sprehodijo še po znani peš coni - FuBgangerzone, kjer si ogledajo staro mestno jedro in tam naslednji
dan lahko tudi kaj kupijo.
Drugi dan je namenjen najprej ogledu muzeja BMW. Tukaj se seznanijo z razvojem avtomobilov. Nato se odpravijo na olimpijski stadion. Tam se odpeljejo tudi na olimpijski stolp in si mesto pogledajo še iz ptičje perspektive. Popoldan preživijo v botaničnem vrtu, kjer si lahko ogledajo čudovite vrtove in rastline iz vseh kontinentov sveta. Pred povratkom v domovino pa se odpeljejo še v letalski muzej in se seznanijo z razvojem letalstva. Strokovno ekskurzijo organizirajo profesorji naravoslovnih predmetov skupaj z učitelji nemškega jezika, tako da dijaki v teh dneh lahko spoznajo in vidijo deželo, katere jezik se učijo.
Za konec pa morda še mnenje dijakov: bilo je zanimivo, poučno in lepo, vendar prekratko!
Slavica Bratuša, prof.
ŠPORTNA TABORA PTUJSKIH GIMNAZIJCEV
SMUČANJE ŠPORTNEGA ODDELKA GIMNAZIJE
Rujska gimnazija že drugo šolsko leto izvaja program športne gimnazije. Dijaki 1. š imamo v rednem programu tudi smučanje, na katerega smo odšli v ponedeljek, 31. januarja 2000.
Naši spremljevalci, organizatorji, učitelji, čuvaji ... so bili: razrednik, prof. Boris Zmazek, in profesorja telesne vzgoje, Igor Solina in Lovro Beranič. Avtobus je odpeljal izpred šole proti Krajnski Gori ob 7.00 zjutraj in veseli smo bili, da se peljemo na smučanje. Že ob 10.30 smo prispeli na cilj in se namestili v Centru šolskih in obšolskih dejavnosti v Kranjski gori, pojedli kosilo in šli takoj na smučišča. Vreme in razpoloženje je bilo dobro. Razdelili smo se v tri skupine, glede na predznanje smučanja. Dijake z največ smučarskega znanja je vodil Igor Solina, drugo skupino Lovro Beranič in tretjo (začetniško) skupino učitelj iz Centra šolskih dejavnosti.
V domu so istočasno bivali dijaki prvega letnika športne gimnazije Šiška iz Ljubljane. Imeli smo se priložnost spoznati, vendar veliko časa za druženje ni bilo.
Program našega petdnevnega bivanja v Kranjski Gori je obsegal: smučanje, znanja iz področja naravoslovja, spoznavanje Kranjske Gore, nudenje prve pomoči v gorah in tek na smučeh.
Vstajali smo ob 7.00 in takoj po zajtrku začeli z
aktivnostmi. Drugi dan smo se na smučanju snemali s kamero, da smo lahko videli svojo tehniko smučanja; snemanje smo ponovili v četrtek in zvečer primerjali, česa smo se naučili. V začetku smo delali plužne zavoje in napredovali do škarjastega zavoja po stopnjah: plužni, osnovni in paralelni zavoj, paralelni prestop in škarjasti zavoj. Vsak dan je bil zelo zanimiv in hkrati tudi fizično naporen. Po 22.00 uri je moralo biti v domu vse tiho in to tudi ni bil problem, saj smo od utrujenosti hitro zaspali.
Dan pred odhodom domov (v četrtek) smo vsi skupaj šli v diskoteko bližnjega hotela Kompas. Zabavali smo se in se naplesali.
V petek smo še ves dan smučali in se ob 16.00 odpeljali z avtobusom domov. Prispeli smo ob 19.00 in se srečali s svojimi starši, ki so nas čakali pred šolo.
Preživeli smo lep teden; k temu je pripomoglo lepo vreme, dobra družba, svež zraK smučanje, zanimive teme in predvsem to, da nismo ob pridobivanju novih znanj in spretnosti sedeli v šolskih klopeh.
Ana Starki
Tako kot naši nasledniki smo se tudi mi, prva generacija športne gimnazije, odpravili na smučanje. Lanskoletnemu Voglu smo letos dodali
na naš seznam taborov Areh.
Tabor se je pričel na dan svetega Valentina -14.2.2000. V ponedeljek smo se zgodaj zjutraj odpravili od doma. Bili smo novim dogodivščinam naproti,skrbi so ostale doma. Naš nov dom je za pet dni postal Hotel Areh. Tam nismo bili sami, zato ni bilo za nas nič novega, da so se vsi pritoževali nad našim obnašanjem. Vsako jutro smo rano vstali, se sprehodili do jedilnice, šli za par uric obiskat bele strmine in se vrnili lačni. Po počitku smo se spet postavili na smuči in po peti uri začeli z enoinpolurnim "učenjem" po lastni izbiri. Potem pa še večerja in na vrsti je bil vrhunec dneva -ZABAVA! Vsak si jo je priredil svojemu okusu in tako tudi nikomur ni bilo cel teden dolgčas. Posledice so bile takšne in drugačne.
Popestritev programa smo doživeli v sredo, ko smo se odpravili na nočno smuko na Belvi. Lep začetek, slab konec, dobil nas je snežni metež, kije nekatere premočil do kože. Pa ne samo to, čakali smo več kot uro, da je po nas prišel avtobus.
Da nam ne bi bilo slučajno dolgčas, smo v četrtek dobili tudi “družbo”, na Arehu je potekalo smučarsko tekmovanje za otroke z motnjami v razvoju. Gneča je bila ta dan res neizogibna, pa kaj bi se jezili.
Naš dan odhoda smo dočakali utrujeni, željni domačih postelj, domače hrane in pa ... šole?
Jelena Vukovič
Šolska športna tekmovanja so pomemben in nepogrešljiv del šolske športne vzgoje, so nadgradnja dela pri rednem pouku. S šolskimi športnimi tekmovanji pripomoremo k skladnemu biopsihosociainemu razvoju odraščajočega in zorečega mladega človeka ter ga vzgajamo za zdravo in ustvarjalno življenje.
Udeležujemo se vseh razpisanih šolskih športnih tekmovanj. Šport v šoli je dobra priložnost za druženje ter povezovanje šole, učencev in staršev. Smiselnojetudi, da se šolski tekmovalni in klubski šport dopolnjujeta.
Pri šolskih športnih tekmovanjih na občinskem nivoju sodeluje veliko število dijakov in dijakinj, saj je izvedenih kar 8 srednješolskih tekmovanj. V aktivu športnih pedagogov smo zadolženi za različne športne zvrsti. Vsak športni pedagog pred tekmovanjem pripravi svojo ekipo za kar najboljše dosežke. Za sestavo in treninge posameznih ekip
porabimo veliko število ur. Ekipe, ki so se uvrstile v nadaljnje tekmovanje, pa je potrebno še dodatno pripraviti in poskrbeti še za veliko drugih organizacijskih zadev.
ATLETIKA
V	šolskem letu 1999/2000 smo bili na atletskih tekmovanjih še posebej uspešni. Po zmagi na občinskem krosu smo se udeležili državnega prvenstva v krosu, kjer so naša dekleta osvojila ekipno 4. mesto.
Še večji uspeh smo dosegli na posameznem atletskem prvenstvu, saj seje 8 dijakov in dijakinj uvrstilo v finale državnega posamičnega atletskega tekmovanja. Najbolj nas je razveselilo 1. mesto in s tem naslov državnega prvaka v štafetnem teku 4x100 m. Državni prvaki so postali: Gašper Malek, Rok Solina, Urban Vertič in Aleksander Lorenčič.
Treningi so potekali mesec dni pred tekmovanji. V atletski ekipi je treniralo 35 dijakov in dijakinj skozi vse šolsko leto.
ROKOMET
V	preteklem šolskem letu smo se udeležili občinskega prvenstva v rokometu za dijake in dijakinje. Treningi so potekali mesec dni pred prvenstvom, v tem času smo odigrali tudi nekaj prijateljskih trening tekem.
Dekleta so po podaljških osvojila 2. mesto, fantje pa so končali s tekmovanjem na četrtem mestu. V obeh ekipah je sodelovalo 25 dijakov in dijakinj.
ŠKL
V	šolskem letu 1999/2000 smo ponovno sodelovali v projektu šolske košarkarske lige s fantovsko ekipo. Treningi so potekali skozi vse šolsko leto po dve uri, v proces treninga je bilo vključenih 20 dijakov.
Uvrstili smo se v drugi krog tekmovanja, kar je za to ekipo velik uspeh.
JUDO
21. novembra 1999 smo se udeležili srednješolskega državnega prvenstva vjudu. Naši dijaki in dijakinje so se vrnili domov s tremi medaljami.
Dijakinje do 70 kg - 3. mesto Mihaela Notesberg Dijaki do 66 kg - 3. mesto Primož Potočnik Dijaki do 73 kg - 2. mesto Emin Muratovič
ODBOJKA
V	šolskem letu 1999/2000 smo osvojili:
4. mesto - ekipa dijakov na občinskem tekmovanju 1. mesto - ekipa dijakinj na občinskem tekmovanju 4. mesto - ekipa dijakinj na področnem tekmovanju v Murski Soboti.
SiREUANJE
Ekipa ptujske gimnazije je na področnem prvenstvu za srednje šole v konkurenci sedmih šol dosegla 4. mesto.
V	kategoriji posamezno so dijaki naše šole dosegli naslednje uvrstitve:
Sebastjan Molnar 6. mesto Simon Fras 11. mesto Simeon Gone 25. mesto
NOGOMET
Na občinskem tekmovanju je ekipa ptujske gimnazije srednjih šol dosegla 3. mesto.
Aktiv profesorjev športne vzgoje
OSTALA TEKMOVANJA
TEKMOVANJE V ZNANJU MATERINŠČINE
Tudi v letošnjem šolskem letu so se ptujski gimnazijci množično udeležili tekmovanja za Cankarjevo priznanje. Razpisana tema je nosila naslov Prešeren in oblike sveta.
Na šolsko tekmovanje se je prijavilo 19 dijakov na 3. stopnji (dijaki 1. in 2. Letnikov) in 22 na 4. stopnji (dijaki 3. in 4. Letnikov). Pripravljale smo jih vse profesorice, ki učimo na gimnaziji.
Bronasto priznanje, ki ga lahko osvojijo učenci na šolskem tekmovanju, je doseglo 9 tekmovalcev na 3. in 11 tekmovalcev na 4. stopnji.
Pet najboljših na 3. in šest na 4. stopnji se je uvrstilo na vseslovensko tekmovanje za Cankaijevo priznanje, kjer so pokazali odlično znanje o Prešernu in drugih slovenskih in evropskih sonetistov.
Črto Kreft (mentorica Dušanka Pešec), je bil drugi, Mateja Lapuh (mentorica Marjana Jeromel) pa četrta na 4. stopnji. Osvojila sta zlato priznanje. Na 3. stopnji je Barbara Zafošnik (mentorica Alenka Plohl Podgorelec) dosegla šesto mesto in zlato priznanje, Aljoša Harlamov, Matej Črnjavič in Sanja Selinšek (mentorica Tatjana Pichler) pa srebrno priznanje.
Izreden uspeh mladih “slovenistov" je okronal Črto Kreft, ki je na 4. stopnji dosegel 3. mesto v državi in bil med več kot 2000 udeleženci iz osnovnih in srednjih šol izbran v dvajseterico najboljših - med
diamantnike.
Le-te skupaj z njihovimi mentorji je Zavod RS za šolstvo nagradil z dvodnevno ekskurzijo, poimenovano Po Bogomilinih in Črtom i rovi h poteh.
TEKMOVANJE IZ ANGLEŠKEGA JEZIKA
Na gimnaziji že nekaj let pripravljamo tekmovanja iz angleškega jezika, najboljši učenci tretjega letnika pa nato tekmujejo še na regijskem in državnem tekmovanju. V šolskem letu 1999/2000 so naši učenci dosegli izreden uspeh, saj seje na državno tekmovanje uvrstilo vseh naših sedem tekmovalcev.
Med učenci prvega tujega jezika so bili:
Nuša Urbančič Mateja Lapuh Lea Pa pst
Pri drugem tujem jeziku pa dijaki:
Davorin Lešnik Sandra Vaupotič Peter Majcen
Na državnem tekmovanju je Mateja Lapuh dosegla tretje mesto (zlato priznanje), Lea Pa pst pa srebrno priznanje.
Davorin Lešnik je dosegel drugo mesto (zlato priznanje).
TEKMOVANJE IZ NEMŠKEGA JEZIKA
Tudi letos smo v februarju profesorice nemškega jezika pripravile šolsko tekmovanje v znanju nemškega jezika. Udeležili so se ga dijaki tretjih letnikov, ki se jezik učijo sedmo oziroma tretje leto. Naloge, ki sojih dijaki reševali, so vsebovale bralno razumevanje, slovnične strukture in esej. Najboljši so se udeležili državnega tekmovanja, ki je bilo na Gimnaziji Jurija Vege v Idriji.
Našo šolo so zastopali: 1. tuji jezik - Jerneja Čeh, Martina Gomilšek Dušanka Murko in Tomaž Strafela 2. tuji jezik - Tamara Berger, Stina Krsmanovič Lea Pa pst in Dejan Vražič
MATEMATIČNO TEKMOVANJE
Že več kot deset let, odkar je Mateja Antolič, naša profesorica in mentorica za matematiko, sodelovala na državnem tekmovanju kot dijakinja, dijaki ptujske gimnazije sodelujejo na državnih tekmovanjih v znanju matematike. V tem času so prinesli domov že veliko pohval in nagrad. Organizacija matematičnih tekmovanj je takšna, da uvrstitev na državno tekmovanje, preko izbirnega tekmovanja, pomeni spopad s 160 najboljšimi matematiki v državi. Letos so bili to naši dijaki:
Aleš Zorec iz Id razreda in Leon Bedrač iz Ib -mentorica Mateja Antolič - ter Črto Kreft iz 4,c in Davorin Lešnik iz 3.f razreda - mentor Stanislava Senvetra.
Njihovi rezultati so bili, kljub temu da se niso vrnili s pohvalami, zelo dobri.
TEKMOVANJE IZ KEMUE
Na letošnjem tekmovanju iz kemije so dosegli vidnejše rezultate naslednji učenci:
Davorin Lešnik, zlato Preglovo priznanje Karmen Tkalec, srebrno Preglovo priznanje Črto Kreft, bronasto Preglovo priznanje
MARUŠMIH 5 MINUT
Marušinih 5 minut je prva gledališka predstava Mladinskega gledališkega studia, ustvarjena pod budnim očesom mentorice, avtorice besedila in režiserke Romane Ercegovič.
Devet nas je. Nadebudnih in ustvarjalnih, ki smo se spoprijeli z izzivom, ustvariti gledališko predstavo, predstaviti zgodbo dijakinje Maruše, ki si želi v pravljični svet, kjer bi lahko vsaj za trenutek pozabila vsakodnevne skrbi. Željo ji uresničita vili (Urša Žmauc in Mojca Mayr), ki jo popeljeta v pravljični svet kraljice Elizabete Imenitne in kralja Alfonza Velikega, kjer spozna pravo pravljično življenje, ki pa v resnici še zdaleč ni tako pravljično, kot se zdi na prvi pogled. Po izpovedih njihovih življenjskih zgodb ugotovi, da le-ta ni veliko boljši od našega - "normalnega” sveta. V kraljestvu spozna sorodno dušo, princa Trilcibalda, ki o pravljičnem svetu pravi: "Bolj ko je vse modernizirano in tehnološko izpopolnjeno, bolj je vse skupaj nesmiselno. Vsi se ženejo samo še za napredkom, znanjem, denarjem, kariero in uspehom. To so edine vrednote, kijih tukaj poznajo. Ljudje so tako otopeli v tem svojem naprezanju, da sploh ne vejo, koliko vsega jim manjka... In kaj jim manjka? Srce jim manjka. Ne znajo več biti srečni. Odtujili so se drug od drugega, od samega sebe. Nikomur več ni mar za osnovne človeške vrednote. Pravijo, da to ni moderno in se
posmehujejo tistim redkim, ki jim je še kaj mar za te stvari.”
Konec je kljub začetni tragičnosti srečen. Kralj (Matej Črnjavič) in kraljica (Martina Ipša), ki sta bila pred Marušinim (Petra Markotič) prihodom povsem odtujena, se ponovno zbližata. Gospodična Dolores (Leja Terbuc), naduta zaročenka princa Trilcibalda (Mitja Kmetec), ki je bila pod močnim vplivom staršev, postane bolj samozavestna in se odloči sama urejati svoje življenje. Tukaj je še sluga Ferdinand (Mitja Ogrinc), ki je pravo nasprotje visoke družbe - zabaven, komičen, raztresen, a rahlo predrzen, česar mu pa seveda nihče ne zameri. In Maruša? Zaljubi se v Trilcibalda in ga po svojih 5 minutah brezskrbnega življenja popelje v realen svet, svet matematike in srednje šole.
Tako smo v 11 ponovitvah dijaki gimnazije in 1 dijak kmetijske šole (morda bodoči igralci?) uresničili željo stati pod reflektorji na odrskih deskah. Po uspešno sprejeti prvi predstavi že pridno nadaljujemo z delom.
Matej Črnjavič
Predstavo Marušinih pet minut smo si ogledali v stari steklarski delavnici. Pripravili sojo gimnazijci. Predstava na zabaven, nezapleten način predstavi
zgodbo o dekletu, nesrečni Maruši, izgubljeni v pravljičnem svetu.
Dve mladi vili začetnici, ki sta povezovalki dogajanja oziroma sta krivi, da do zapleta sploh pride, pošljeta obupano Marušo, glavno junakinjo, v pravljični svet v upanju, da najde princa svojih sanj. Maruši se pričakovanja o srednjeveškem gradu in princu na belem konju takoj razblinijo, ko pride v moderniziran pravljični svet.
Pretirano ukazovalna, vase zagledana kraljica, ki okrog prsta ovija moža, kralja za računalnikom, njun sin, razvajen, vendar razumen, in njegova zaročenka, princesa Bogomilovna, so junaki moderne pravljice.
Med predstavo se vrstijo dolgi, zapleteni dialogi ali samogovori. Vsi se pomilujejo ali pa se vzvišeno obnašajo do Maruše. Le proti koncu postane zanimivo.
Takrat zvemo, da kraljica sploh ni tako trdosrčna in da želi sina poročiti z Bogomilovna le, ker je kraljestvo v finančni stiski. Zvemo tudi, da kralj in princ na skrivaj srkata alkohol in da se Bogomilovna in princ sploh ne želita poročiti. Princ želi Marušo.
Dobil sem občutek, da predstavi nekaj manjka. Zgodi se hiter preskok. Najprej vsi sovražijo Marušo, potem ji vsi želijo pomagati in se ji prilizujejo. Zanimivo.
Ob vsesplošni pomoči Maruša le dobi, kar je iskala - princa. Dogajanje se torej konča po konceptu
ameriških "hapy end" filmov, kar mi ni bilo preveč všeč
In končni vtis? Pohvaliti je treba igralce, ki se na odru odlično znajdejo. Kljub temu, da predstava zaradi dolgih dialogov skuša biti ameriška, si jo je vredno ogledati, ker je nasprotje le-teh. Je nezapletena in preprosta. Maruša pride, vzame, gre.
Lovro Centrih
Z velikimi pričakovanji smo precej glasno čakali na začetek predstave. Končno sta se na majhnem odru pojavili dve zelo izvirno oblečeni ter precej duhoviti vili, ki sta nam predstavili Marušino življenje. (Maruša je punca, ki se preveč posveča šoli in nima časa za fante.) Scena seje zamenjala, bili smo že v svetu kraljev in kraljic. Zgodba je govorila o princu, čigar mati je bila precej osorna, oče pa mil in “zaljubljen” v alkohol. Mati je princa prisilila, da se zaroči z Bogomilovno (razgledana princesa iz bogate družine; njihovo kraljestvo je bilo namreč na robu denarnega propada). Vili sta se odločili, da pošljeta Marušo v ta "kraljevski" svet. Ko Maruša stopi v njihov svet in se začne z njimi odkrito pogovarjati, vsi spoznajo svojo zmoto. Kraljica zamenja svojo osornost s prijaznostjo in dobrosrčnostjo, kralj postane odločnejši, alkohol ga ne zanima več Bogomilovna pa spozna, da
sploh ni zaljubljena. Da je konec popolnejši, se Maruša in princ zaljubita ter postaneta par. Seveda ne smem pozabiti na zelo duhovitega služabnika, ki napetosti med posameznimi dejanji blaži z veliko mero humorja.
Spoznala sem, da se vsakemu človeku vsaj enkrat v življenju ponudi njegovih "pet minut”.
Predstavo so dijaki zaigrali zelo prepričljivo in čeprav so nekateri gledalci med predstavo dajali zelo neokusne pripombe, so na koncu tudi ti ostali brez besed.
Nina Šibila
Mladi igralci so nam poskušali spet vrniti upe v pravljični svet, saj smo že vsi zdaleč prerasli Pepelko in Trnuljčico.
Predstava mi je bila všeč, ker je bilo zabavna in smešna, a prekratka. Pravljica se razteza med sedanjostjo in preteklostjo, ki je ne moremo razumeti, saj v preteklosti, v času kraljev in kraljic, uporabljajo mobilne telefone in so v vsem zelo "moderni”.
Vloge vseh igralcev so vsaka na svoj način zanimive, najbolj smešen pa je bil strežaj. Bil je neroden, len in zato ni bil všeč kralju in kraljici; bil pa je všeč nam gledalcem, saj si je z vsakim svojim nastopom prislužil veliko smeha. Kraljestvu je vladala kraljica, ne kralj, kije sicer prisoten, ampak
samo fizično, saj njegova žena ne upošteva nobene njegove besede, toda na koncu se tudi to uredi. Vsi živijo srečno do konca svojih dni. Jaz pa si to samo želim.
Petra Horvat
PER ASPERA AD ASTRA
Klepet z nekaterimi najboljšimi
\r	-	S	v v |
športniki nase sole
Ajda Brumen, tenisačica
Kateri so tvoji največji dosežki in na katere si najbolj ponosna?
Tenis treniram že približno sedem letin sem vtem času dosegla veliko dobrih rezultatov.
Ko sem bila stara 9 let, sem zmagala svoj prvi turnir. To je bil le začetek moje teniške kariere in ta zmaga je bila le vzpodbuda za nadaljnje treniranje. Ponosna sem na zmago na mojem prvem mednarodnem turnirju in državnem prvenstvu v dvojicah do 14 let, kar pa je bila moja prva zmaga na državnem prvenstvu. S tem sem se uvrstila v reprezentanco Slovenije, katere članica sem še sedaj.
Moja najuspešnejša sezona je bila letošnja, saj sem presegla vse zadane cilje svojih trenerjev.V tem letu sem bila štirikratna državna prvakinja (DP do 18 let posamezno, DP do 16 let posamezno, poletno in zimsko DP do 16 let v dvojicah). Prvič sem igrala na mednarodnem turnirju do 18 let (nT-Internacional Ten n is Federacion). Najbolje sem igrala na turnirju v Grčiji, kjer sem prišla v finale. Z vsemi tTF turnirji, ki sem jih igrala letos, sem se uvrstila na 353. mesto svetovne tTF lestvice do 18 let. Zraven tega pa sem zmagala še dva ETA (Europain Tennis Asociation) do 16 let, s katerima pa sem se na evropski lestvici do 16 let dvignila na 47. mesto.
Lansko leto si odšla v Ameriko trenirat in igrat razne turnirje. Ali imaš letos tudi kakšne podobne načrte?
Resje, da sem bila lansko leto v Ameriki in mislim, da mi je to zelo pomagalo pri letošnjih doseženih rezultatih.
Tudi letos grem v Ameriko, vendar ne samo zaradi treningov, ampaktudi zaradi uvrstitve na neuradno svetovno prvenstvo (O range Bovvl), ki bo potekalo na Floridi, v Miami Beachu.
Jernej Brenholc, plesalec
Kakšni so tvoji cilji za letošnjo plesno sezono in tvoji življenjski cilji?
Cilj letošnje plesne sezone je dobra uvrstitev na državnem prvenstvu v standardnih plesih, ki bo februarja. Z dobrim rezultatom bi se mogoče lahko s soplesalko Danielo Pekič uvrstila na svetovno prvenstvo, ki bo meseca maja. Do junija 2001 naju čaka še približno 10 tekmovanj v Sloveniji in okoli 25 v tujini.
Moj življenjski cilj je najprej postati svetovni prvak med člani, kasneje še med profesionalci, za tem pa se kot trener odpraviti v Anglijo ali Italijo, ki sta tudi velesili v plesu.
Kateri so tvoji največji dosežki v plesni karieri? Največji dosežek moje kariere je drugo mesto na neuradnem svetovnem prvenstvu standardnih plesov, ki je potekalo v Angliji, v Black-Poolu aprila 2000. Sicer pa sva z Danielo v sezoni 1999/2000 dosegla samo v tujini (Anglija, Italija, Švica ...) 8 zmag, 5 drugih mest in kar nekaj tretjih mest. Še posebej pa sva ponosna na to, da sva trenutno uvrščena okoli 150. mesta na IDSF (Internacional Dancing Standard Federacion) lestvici članov do 34 let.
Aldo - Ino Ilešič, kolesar
Kateri so tvoji največji dosežki in na katere si najbolj ponosen?
Ko sem bil star 14 let in sem obiskoval sedmi razred OŠ, sem na Ptuju začel spremljati kolesarske dirke. Le-te so me zelo navdušile in odločil sem se, da bom začel trenirati kolesarstvo. Treniram približno tri leta in sem vtem času že dosegel vse zastavljene cilje. Svojo prvo zmago sem si prikolesaril na italijanskem državnem pokalu. Prvič sem stal na tretji stopnički cestnega državnega prvenstva v
Gabrju pri Novem Mestu. Zelo ponosen in vesel sem tudi svojih štirih zmag na državnem prvenstvu na pisti (200m, 500m, 2000m, ekipni olimpijski šprint).
Kakšni so tvoji cilji za naslednjo sezono?
Svoje cilje imam zelo jasno postavljene, in ti so:
-	priti v kolesarsko reprezentanco za svetovno prvenstvo;
-	uvrstitev med prve tri na cestnem državnem prvenstvu;
-	ubraniti vse naslove oz. dosežke na pisti.
Matjaž Finšgar, kolesar
Kdaj si začel trenirati, kateri so tvoji najpomembnejši dosežki in načrti za naslednjo sezono?
Pri enajstih letih meje za kolesarstvo navdušil brat Jernej in vse od takrat ostajam v tem športu. Letošnja sezona je bila naporna, a tudi uspešna. Kot član državne reprezentance sem se udeležil dveh etapnih dirk za svetovni in ene za evropski pokal.
Avgusta nas je šest izbranih šprinterjev odšlo v
Kanado na Tour de Abituidi v Vald'Or v Ouebecu. Hkrati je to največja mladinska dirka na svetu. Tam smo se dobro uvrstili (ekipno na 6. mesto). Sam sem dosegel v 5. etapi 9. mesto, v 6. etapi 10. mesto in v 7. etapi 12. mesto.
Septembra smo z reprezantanco Slovenije dirkali v Švici (v Zurichu) za svetovni pokal. Tam sem v eni izmed etap kljub poškodbi dosegel 8. mesto. Štiri dni kasneje smo že bili na dirki za evropski pokal v Istri, kjer sem v 2. etapi dosegel 8. mesto, v 3. etapi pa 10. mesto.
Na koncu sezone pa sem zmagal še na 4 cestnih
dirkah in na 1 etapni dirki.
Uspešen pa sem bil tudi na državnem prvenstvu na pisti v Novem mestu, saj sem kar štirikrat stal na stopničkah.
Naslednja štiri leta, bom v podrejenem položaju, saj sem podpisal štiriletno pogodbo za profesionalce, katerim bom nudil najboljšo pomoč, ki jo premorem.
Kako usklajuješ šolo s tako rednimi treningi in dirkami?
Učim se.
Matjažev nasvet: "Vsem, ki se odločate za kolesarstvo, sporočam, da je za dobre uvrstitve potrebno trdo delo in odrekanje, kajti konkurenca je močna."
Matjaž Gojčič, igralec golfa
Za igro sta ga navdušila starša. Predvsem oče je bil tisti, ki ga je vpeljal v ta šport. Najprej je očeta spremljal na turnirjih kot nosač palic za golf ("cady"). Očeta je občudoval pri igri in si po tihem želel, da bo nekoč prijel za palico in občutil brezmejen občutek zadovoljstva. Nekega dne so se mu sanje uresničile in v igro seje dobesedno zaljubil. Začetki so bili naporni. Večino časa je preživel na igriščih in se trudil izboljšati udarce. Potem je sledilo
dokazovanje na turnirjih, ki so bili borba z mnogo bolj izkušenimi igralci. Sčasoma so se dobri rezultati začeli kopičiti, najprej na domačih tleh, kasneje tudi v mednarodnih arenah.Prvi vidnejši rezultat je 2. mesto med mladinci oktobra 1999v Bieritzu. Konec leta 1999 se je udeležil neuradnega mladinskega svetovnega prvenstva Orange Bowl v Miamiju. V letu 2000 se je udeležil OP Avstrije med amaterji, kjer je dosegel ll.mesto, ekipno pa je Slovenija zasedla odlično B.mestro. Na OP Grčije na Krfu je zasedel pričakovano 9. mesto. Z reprezentanco Slovenije se je udeležil ekipnega
svetovnega amaterskega prvenstva v Berlinu, kjer so dosegli nepričakovano in vsekakor odlično 31. mesto v močni konkurenci devetinpetdesetih držav. Na evropskem članskem prvenstvu v Avstriji pa ni dosegel vidnega rezultata.
Brez trdega dela teh rezultatov ne bi dosegel. Vsak trenutek, ki ga ima na voljo, izkoristi za trening in za izboljšavo igre. Zaveda se, da bodo brez fizičnih priprav in odrekanja mladostniškim radostim, skrite želje ostale nedosegljive. Nekaj prostega časa, ki mu ostane, nameni druženju s prijatelji ob petkih zvečer.

Matevž Božičko,
plavalec
Plavanje je začel trenirati v 5. razredu osnovne šole, torej pri -	starosti enajst let.
__w Trenira petkrat na
teden, in sicer njegovi treningi potekajo tako v vodi kot na suhem. Na treningu v vodi povprečno preplava med 4000 in 6000 metri.
Dosegel je številne zavidljive rezultate, sam pa je najbolj ponosen na zmagi na 50 in 100 metrov prosto na kadetskem državnem prvenstvu ter doseženo 5. mesto na članskem državnem
prvenstvu v disciplini 50 metrov prosto. Njegovi največji želji sta doseči mladinski državni rekord in postati članski državni prvak. Pri plavanju sta mu všeč predvsem dve stvari; pri plavanju se ne znojiš in dobiš lepo postavo.
Nepozabne spomine ima na odprto prvenstvo Avstrije, katerega se je udeležil s člansko reprezentanco Slovenije in kjer je dobil priložnost pomeriti se s svetovnim prvakom Markom Posterjem. Junija bi se rad udeležil evropskega prvenstva na Malti.
Na vprašanje, kaj bi treniral, če ne bi treniral plavanja, kratko odgovori: "Harmoniko." Če v prihodnje postane igranje harmonike olimpijska disciplina, sem prepričana, da je Matevž najprimernejši kandidat za zlato kolajno.
S športniki so se pogovarjali: Ana Starki, Alenka Gojčič in Metka Erlač
ŠTUDIJSKI (2 ODDELEK >1
Kazalo
MLADI, VREDNOTE IN PROSTI ČAS	4
PROSTOVOUNO SOCIALNO DELO NA PTUJSKI GIMNAZIJI	5
MEDNARODNO SREČANJE MIR V NAŠIH ROKAH - PTUJ 2000	6
MEDNARODNI KONGRES V SARAJEVU	7
MEDNARODNI UNESCO TABOR V JUŽNI KOREJI	8
DEBATNI KLUB PTUJSKE GIMNAZIJE	11
TOSKANA - POKRAJINA TISOČERIH GRIČEV	12
GIMNAZIJCI - VODNIKI PO GRIČIH TOSKANE IN ZELENE UMBRIJE	13
GEOGRAFSKI IN ZGODOVINSKI TABOR V FARI	14
EKO ŠOLA	15
KAKO SE POSVEČATI ANGLEŠČINI	16
POGOVOR Z MAHOM SINGERJEM	19
NEMŠKA JEZIKOVNA DIPLOMA	21
POTOVANJE SKOZI ČAS	22
LES VOVAGES FORMENT LA JEUNESSE	23
NASMEHNITE SE ŽIVLJENJU	27
RUŠČINA	29
SONCE, ROŽE IN POEZIJA!	30
PO BOGOMILINIH IN ČRTOMIROVIH POTEH	32
ČRTO KREFT, NAJ DIJAK LETA 2000	33
PAA GENSVN, DANMARK!	34
MATEMATIČNI TABOR - ŠTRK 2000	35
OBNOVITEV GIMNAZIJSKE INTERNET TOČKE 2000	37
STROKOVNA EKSKURZIJA V MUENCHEN	38
ŠPORTNA TABORA PTUJSKIH GIMNAZIJCEV	39
ŠOLSKA ŠPORTNA TEKMOVANJA	40
OSTALA TEKMOVANJA	41
MARUŠINIH 5 MINUT	42
PER ASPERA AD ASTRA	44
Izdal:
Šolski center Ruj, Gimnazija Založil:
Grafiti studio d.o.o., Maribor
Uredila in lektorirala:
Marijana Jeromel, prof.
Računalniško oblikoval:
Matej Černjavič
Avtor naslovne strani in karikatur: Mito Gegič
Priprava in tisk:
Naklada: 700 izvodov
Ruj, 2000
Perutnina Ptuj
1905
Mercator
Mercator SVS, d.d. Ptuj
Lahkota prihodnosti
FOTO ATELJE LANGERHOLC
Prešernova ulica 2
______
~7'V~
ŠPEDICIJA GOJA GOJA D.0.0. ROGOZNIŠKA CESTA 33
tenzor
Tenzor,
podjetje za
varovanje premoženja, storitve in trgovino d.o.o.
Mariborska 13 2251 Ptuj Slovenija
tel: 062/78 80 110 fax: 062/78 80 130
-	hišni alarmi
-	protipožarni sistemi
-	zaščita izdelkov pred krajo
-	video-nadzorni sistemi
-	računalniški inženirnig
e-mail: tenzor@tenzor.si www: http://www.tenzor.si
TURISTIČNA A GENCIJA MINORITSKI TRG 2, 2250 PTUJ
trvyjME»s
d.o.o.
TRGOVINA-INŽENIRING-STORITVE
sho les & komunala ptuj
Dornavska c. 26 2250 Ptuj
MLEKARSKA ZADRUGA
Rajšpova 18, Ptuj
"^^Nova KBM d d
Nova Kreditna banka Maribor
Gradimo prihodnost










					
					
					
					
					
					
					
					
					



















Študentski tekoči račun
•	SMS sporočila o stanju
•	poslovanje prek interneta - Klik NLB
•	po telefonu - Teledom
•	plačilne in posojilne kartice
•	bančni avtomati
•	študentsko varčevanje in posojila
Vse o ŠTR lahko izveš v poslovalnicah Nove Ljubljanske banke.
http://www.n-lb.si
https://www.klik.n-lb.si