Za zločinci i. »Od kdaj torej pogrešate vašega moža?« »Pred desetimi tedni je odpotoval in od tedaj ni glasu o njem. Ne morem ne jesti, ne spati. Od strabu in žalosti sem že na pol mrtva...« »Gospa, zberite se in mi povejte vse, kar veste o stvari.« »Lani 5. novembra je odpotoval, da bi iztirjal neke dolgove ...« »Mož je bil torej trgovec?« »Živinski trgovec, gospod komisar.« »Ali poznate dolžnike?< »Žal, nobenega. Mož z nami ni govoril o poslovnih zadevah. Knjig tudi ni vodil, ker ni bil prijatelj pisarij. Samo v beležnici, ki jo je veclno imel pri sebi, je imel zabeležene svoje dolžnike.« »Doma niste našli nobenih zapiskov?* »Ne, gospod komisar. Vse sem preiskala. Ker je zelo rad potoval, je vse stvari navadno osebno uredil.« »Tako je verjetno, da je Imel pri sebi večjo vsoto?« »Na povratku gotovo.« »Koliko je bil star vaš mož?« »Dva in petdeset let.« »Kake rasti je bil?« »Bil je srednje velik, plečat in zelo močan.« »Je često potoval?« »Često. Na potu je bil po cele mesece, a mi je vsaj vsaka dva tedna poslal 3 pota kako razglednico.« »Kakšne zunanjosti je bil?« »Imel je zdravo, temno barvo, rjave oči, črne lase, črno brado, zdrave zobe, poln, okrogel obraz. Na sebi je imel temnomodro obleko, visoke škornje, kožuh in kučmo.« »Je bil oborožen?« »Vedno. V torbi je nosil dva samokresa. Razen tega je vedno nosil s seboj debelo okovano palico.« »Zakaj niste zadeve prej prijavili?« »V zadnjih šestih tednih sem se obrnila na vse sorodnike, prijatelje in znance z vprašanjem, če vedo kaj o njem. Upala sem, da bom dobila kak povoljen odgovor. Ker se to ni zgodilo in ni upanja, da bi se še zgodilo, sem se sedaj obrnila na policijo. Prej vas pač nisem hotela nadlegovati. Sedaj pa vas s povzdignjenimi rokami prosim, storite, kar vam je mogoče, da se zadeva razjasni. Zelo se bojim, da je mož postal žrtev zločina.« »Gospa Boruček, obljubljam vam, da bom storil vse, kar je v moji moči.« »Za tistega, ki bo našel sled za mojim možem, razpisujem 1000 rubljev.« »Prav. To bo pojasnitev pospešilo. Pogum torej, vse upanje ni izgubljeno.« Gospa se je nekoliko pomirjena vrnila domov. Policija se je z vso vnemo podala na delo. Toda vsa poizvedovanja so ostala brezuspešna. Nazadnje je obveljalo mnenje, da je Boruček postal žrtev snežnega viharja, ki so po ruskih ravninah pogosti in zahtevajo marsikatero smrtno žrtev. 2. Tako so minuli od obiska gospe Boruček pri policijskem komisarju štirje tedni, ko se je pojavil pri gospe nenadoma močen mož v policijski uniformi. »Jaz sem Aleksej Dimitrov,« se je vljudno predstavil. »Pozorno sem spremljal poizvedovanja po vašem možu. Ker ste najbrž prenehali z njimi, sem se odločil, da jih bom na svojo roko nadaljeval. Gospod komisar mi je na večkratne prošnje to dovolil. Sedaj gre še za to. ali me boste podpirali pri delu. > Za nesrečno gospo je bila že to tolažba, da se je našel mož, ki je imel upanje, da bo kaj izvedel o izgubljenem možu. »Mislite, da vaše delo ne bo brezuspešno ?« »Gospa, jaz sem prepričan, da tak človek, ko vaš mož, ni mogel izginiti brez sledu. Tega seveda ne moremo vedeti, ali je še živ ali že mrtev. Poskusil pa bom.« »Poskusite, gospod Dimitrov!« je živahno odgovorila gospa. »Jaz vam bom pomagala po svojib močeh.« »Takoj jutri se bom podal na pot. Prej pa bi še rad doznal za par stvari.« »Vse vam bom povedala, kar vem. Vprašajte!« »Preden začnem, vas prosim, da ostane vse, o čemer bova govorila, popolnoma tajno.« »Bodite mirni; živi duši ne bom o tem govorila.« »Dobro! Sedaj pa mi povejte, kako je bil vaš mož opravljen, ko je zadnjič šel od doma. Ali imate morda kakšno sliko iz zadnjega časa?« Žena je poiskala v miznici najnovejšo moževo sliko. >Tu je njegova slika iz prejšnjega leta.« Policist si jo je ogledal. »Je bil večji ali manjši od mene?« »Nekoliko večji in bolj plečat.« »Dobro. Sedaj pa poslušajte! Moj namen je ta, da bom na potu v vsakem oziru posnemal vašega moža. Oskrbel si bom lasuljo, brado ter tako obleko in take škornje, kakor jih je on nosil.« »Gospod Dimitrov, vaš načrt je izvrsten! Prosim pa, da odhod odložite za nekaj drd. Jaz bom v tem času oskrbela obleko, škornje, torbo in vse drugo, kar boste potrebovali. Vse bo podobno tistemu, kar je imel mož na sebi, ko je zadnjič odpotoval.« Dimitrov je pristal na ta predlog. Kmalu nato se je poslovil. Ko je čez nekaj dni spet prišel in preobločen stopil pred gospo, je ta vzkliknila od presenečenja. Zdelo se ji je, da stoji pogrešani mož pred njo. Policist je nato povprašal še o moževih posebnostih pri hoji, držanju palice, govorjenju in tako dalje. Nato se je slekel, zložil obleko in drugo v kovčeg ter se poslovil. Na pot se je podal v navadni civilni obleki, ker v domačem kraju ni hotel vzbujati pozornosti. (Konec sledi)