87 let Jožeta Okretiča
Dandanes mnogokrat slišimo ali beremo že kar grozljivo besedo »osamljenost«, ki hudo pesti mlade in stare tako na podeželju kot v me-stih, predvsem pa v strnjenih stano-vanjskih soseskah, kakršne so, deni-mo, tudi Moste. Vendaf živijo na svetu tudi častne izjeme, ki ne potr-jujejo pravila. Mednje sodi naš por-tretiranec 87-letni Jože Okretič z Za-loške 83. Splet mnogih zunanjih in notranjih okoliščin mu nudi obilico možnosti, da se uspešno upira osam-Ijenosti, čeprav živi v svojem lepo urejenem dvosobnem stanovanju čisto sam. Recepta za boj proti sa-moti ni — meni Jože —, kakor ga ni za dolgo življenje. Vsak je predvsem sam svoje sreče kovač in Jože jo zna dobro kovati. Stari mož je kar nabit z dobro voljo, vedrino in življenskim optimizmom, ki kar žarijo iz njega. V prid tej ugotovitvi naj zapišemo, da kljub častitljivi starosti še vedno pre-cizno »bliža« balinarske krogle in je bržkone tudi najstare jši balinar v Ju-goslaviji.
Med srkanjem pristnega tomaj-skega terana nam je razgrnil svojo zanimivo in pestro življensko zgod-bo, ki se je začela pred domala devet desetletji v Kostanjevici na Krasu.
Potem ko je otroštvo preživel pri teti Jožefi v Dornberku (mama mu je umrla, ko je bil star leto dni) in se je izučil zidarske obrti, jo je mahnil v Novo mesto in se za vse življenje za-pisal železnici. Leta 1913 so ga v Gradcu vtaknili v vojaško suknjo in tam ga je tudi zatekla prva svetovna vojna, ki jo je pozneje prebil najprej na ruski, potem na italijanski in sled-njič na francoski fronti, kjer so se okoli slovitega Verduna vili hudi boji, znani kot verdunska operacija.
Skupaj z bratom Lojzetom sta se udeležila bojev za našo severno mejo, kjer je brat padel.
Posebno razgibano obdobje v nje-govem železničarskem življenju po-meni službovanje v Polju, kjer je bil tik pred drugo svetovno vojno vla-kovni odpravnik. Njegovo aktivi-stičnodelojepomenilodragocenpri-spevek narodnoosvobodilnemu gi-banju na tem območju. Zato ni čudno, da je žolčno reagiral na spo-minsko slovesnost, ko so v Zalogu odkrili spominsko obeležje »Parti-zanski prehod 1941 — 1945«, kerga ob tej priložnosti sploh omenili niso.
Kaže, da so organizatorji te pro-slave preprosto prezrli dejstvo, da je Jože delal po direktivah Branka Iva-nuša in bil, kot pravi sam, nepo-sredno povezan z glavnim poveljni-kom NOV in POS, da je ob kapitula-ciji bivše jugoslovanske vojske skril v klet precej orožja, da je za partizane odpremljal različne tovore, da je tesno sodeloval s sedaj že pokojnim Poldetom Mačkom-Borutom, in še bi lahko naštevali. Dvakrat si je nadel na pleča nahrbtnik in jo mahnil proti Podlipoglavu, vendar so ga obakrat zavrnili, češ da je potreben na terenu.
Na steni v njegovem stanovanju visijo štiri spomenice v spomin na padle otroke s podpisom tovariša TLta. Hči Fanika je padla med roško ofenzivo, Danico — borko Cankar-jeve brigade, so zajeli in jo odpeljali v Oswiencin, kjer je umrla. Tam je umrla tudi hči Anica, medtem ko je sin Jože padel kot borec II. grupe odredov nekje v Besniški dolini.
Med vojno je hudo trpel tudi sam.
Ze leta 1941 ga je okupatorsko voja-ško sodišče obsodilo na zaporno kazen. Leto kasneje so ga zasliševali in hudo pretepali na ljubljanskem Mirju. Potem je romal v internacijo iz taborišča v taborišče in slednjič pristal v zloglasnem Dashauu.
Za svoje aktivistično delo in hudo trpljenje po taboriščih je bil odliko-van s tremi odličji, ki nam jih je s po-nosom pokazal.
Ob njegovi 87-letnici rojstva mu
želimo še obilo zdravih in srečnih let!
FRANCE FAJDIGA