Pogovor z Maruško Letnar, predsednico zbora KS skupščine občine Šiška
Vsakdo je vreden pozornosti
Maruška Letnar, predsednica zbora krajevnih skupnosti občine Siška je po rodu Primorka iz znane partizanske vasi Renče pri Novi Gorici. 1. januarja 1980 je v celoti postala Šiškarica, svoje vsakodnevno delo združuje v PAP kot vodja delovne skupnosti skupnih služb. Giba-nje in stiki z IJudmi so ji zagotovljeni:
¦ • »Nimam preveč funkcij, kajti nihče ne more biti strokovno in politično popoln, zlasti če je preobremenjen. Kako naj se naprimer člo-vek i"1«!"?' ''-"^ sej hkrati?«
•  Zbor   krajevnih   skupnosti je pomemben. Delegate, ki živo sledijo razpravam na pogosto dolgotrajnih sejah, občuduje. Vendarle je tam, kjer človek živi, zanimivosti, problemov in do-gajanj na pretek. Delegati zdajšnjega sklica se ji zde še bolj osveščeni kot v preteklosti, na-tanko občutijo odgovornost. Zelo so kritični pa tudi samokritični. Zanimivo, v zboru krajevnih skupnosti sklepčnost ni nikoli vprašanje . . . Kaj pomeni  biti predsednik  takega  zbora? Kje  so tiste ravni, kjer Maruška Letnar najbolj zazna svojo  predsedniško  odgovornost?
•  »V naši občini imamo tri vrste krajevnih skupnosti:     mestne,     primestne  in  kmetijske. Glejte, posebno v starejših šišenskih predelih, tam, kjer je tudi prebivalstvo v letih, se pogo-sto ob nenadnih urbanističnih spremembah po-javljajo problemi  navezanosti kraju,  ulici, hi-ši. . . Preseliti, iztrgati, prestaviti nekoga, ki je 40 ali celo 50 let mirno in neopazno živel v ne-kem  vsakdanjem, vendar njemu znanem  oko-lju, povzroči lahko močan čustveni pretres. Po-dobno se dogaja z ostarelimi podutiškimi kmeti.
Moja naloga je seveda prisluhniti in omiliti po-dobna dogajanja, pravzaprav najti spravo, za-dovoljstvo obeh plati.«
-• Funkcijo obesiti si ni težko. Uspešno jo opravljati pa pomeni uveljavljati se skozi delo. Kadar si Maruška Letnar nekaj vtepe, zada, ho-če biti dosledna. Garač je in ceni skupinsko de-lo. Trmo in izgorevanje pričakuje tudi od so-delavcev.
•  »Kanalizacija,   vodovod,   trgovine,   vrtci, telefon ...  V našem zboru želimo  deliti pove-zano in smiselno. Trčimo tudi na ozka gledanja in osebne interese. Vendar je velika večina de-legatov razgledana in osveščena. Tudi v šišen-ski občini potekajo   prostorska preoblikovanja krajevnih skupnosti. 23 zdajšnjih se bo verjet-no razdrobilo v 29, največja medvoška celo v pet.  V  tako  prostorsko  zmanjšanih   krajevnih skupnostih bo delo lahko bolj vsebinsko, želje krajanov   veljavnejše.   Problem  pa  bo  seveda zagotoviti celovita nova vodstva.«
•  Financiranje krajevnih skupnosti ni dobro urejeno. Poračun in tako imenovana »glavarina« najbrž nista najbolj   posrečeni   obliki. Bržkone bo potreben slalen vir.
•  »Možnosti   uveljavljanja   želja  in  stališč slehernega občana  so dane,  seveda če  krajan to želi. Objavljeni programi so bili sprejeti brez bistvenih  priporab,   kar  morda   poraeni,  da  so dobro zastavljeni. Cas je za uresničevanje za-pisanega.«
•  Tovarišica    Maruška   ljubi  rjavo  barvo. Rjavo in vse odtenke rumene. Nekaj odločnega se ji mota tudi v rjavem pogledu. Z govorico rok   podkrepljuje    tehtnost    izgovorjenega,   pa vendarle ne meni, kako je vse njena lastna po-gruntavščina.
•   »Kar   imamo,  je   nekaj   čudovitega.   Pro-stost, sproščenost, da svobodno    hodiš,    delaš, misliš, se izražaš, je v naši deželi nekaj nepre-cenljivega. Tako in boljše mora ostati. Več ča-sa bi morali posvetiti    prenašanju tradicij na mladino. Mladina hoče delati in naloge ji mo-ramo zagotoviti.«
•  Kaj ji pomenita sreča, poštenost?
•   »Sreča je  delati,   doživljati   spoštovanje, osebno    zadovoljstvo.    Ljubim    dinamično    in ustvarjalno delo . . . Ustvarjati, da. Mir, duševni mir je najbrž sreča. Mir brez beganja. Poštenost pa je prostost mirno  zaspati in tako vzgajam tudi svoje otroke . . .«
•  Po  njenem   mnenju  je   »Javna   Tribuna« list, ki se dobro in veliko    bere.    Morda mu manjka več pogovorov z uglednirai ljudmi, več pisanja o krajanih, o tipičnih stvareh, zadevah, ki se dogajajo.  Pa  več  konstruktivne   kritike. Tako bi se začelo razmišljati o napredku. Mor-da. . .
•  Vsakdo  je  človek  in  vreden pozornosti. Marsikdaj je treba biti dober poslušalec in pol problema je  razvozlanega.   Najbolj   dragoceno je morda najti neposreden, topel, človeški stik.
•  »Konjički? O, ko bi imela čas! Rada sem slikala akvarele, krojila in šivala obleke, am-pak rože so mi ostale. Delo na vrtu, rezanje in vonj po zemlji. . , Užitek .. . In smučanje ...«
•  V zboru krajevnih skupnosti jo navdušu-jejo klene, naravnost povedane misli preprostih ljudi.  Učenega  zapletanja ne  mara.  Veseli  se zdravih, jedrnatih prebliskov in presune jo, ka-dar se podira svet nekomu, ki je petdeset ali več let živel na sončnem koščku svoje zemlje. Taka je Maruška Letnar, živ človek s posluhom in srcem . . .
Bogomir Šefic